12 LET SUŽENJ – Solomon Nordhup

Naslovnica knjige Solomon Nordhup - 12 Let Suženj
Naslovnica knjige Solomon Nordhup - 12 Let Suženj
Naslov: 12 LET SUŽENJ
Avtor: Solomon Northup Hospodar
Število strani : 264
Format: A4
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-500-1
       

Predstavitev

12 let suženj je neverjetna, a resnična, pripoved o krivicah in trpljenju temnopoltega Solomona Northupa, ki so ga z ukono ugrabili in prodali v suženjstvo. Prepuščen krutostim, vendar tudi nepričakovanih milosti, se iz leta v leto bori za lastno preživetje. Le naključje je pripeljalo v njegovo življenje neobičajnega Kanadčana, s katerega pomočjo je njegovem srcu ponovno vzplamtel žarek upanja za osvoboditev. Iskrena in ganljiva pripoved o temnemu madežu zgodovine ZDA.

Del besedila knjige:

O avtorju

Solomon Northup je bil Afroameričan iz New Yorka, svoboden mož, ki se je rodil osvobojenemu sužnju. Kot kmetovalec in violinist je imel posest v Hebronu. Leta 1841 so ga ugrabili trgovci s sužnji, ki so ga zavedli s ponudbo za delo violinista. Ko je spremljal svoje domnevne delodajalce v Washington DC, so ga ti omamili in prodali kot sužnja. Poslali so ga v New Orleans, kjer so ga prodali lastniku plantaže iz Louisiane. Različni lastniki so ga 12 let zadrževali v okraju Red River v Louisiani, medtem ko njegova družina in prijatelji ves ta čas niso vedeli ničesar. S plantaže je večkrat poskušal pobegniti, poslal je tudi več sporočil. Sčasoma je o svojem položaju uspel obvestiti družino, ki je seznanila prijatelje in Washingtona Hunta, takratnega guvernerja New Yorka. Januarja leta 1853 je bil osvobojen in se vrnil k svoji družini v New York.

1.

Rodil sem se kot svoboden človek in več kot trideset let užival blagoslov svobode v svobodni državi, ko so me ugrabili in prodali v suženjstvo, kjer sem ostal vse do srečne osvoboditve meseca januarja leta 1853 - po dvanajstih letih suženjstva. Predlagano mi je bilo, da bi javnost utegnila zanimati zgodba o mojem življenju in usodi.

Odkar sem se vrnil v svobodo, sem v državah Severa zaznaval povečano zanimanje za suženjstvo. Leposlovna dela, ki so prikazovala njegove značilnosti tako z bolj prijetnih kot tudi bolj odvratnih vidikov, so krožila v izjemnem obsegu in ustvarila plodno temo za pripombe in razprave.

O suženjstvu lahko povem le to, kar sem sam izkusil - le to kar sem osebno spoznal in doživel. Moj cilj je podati iskreno in resnično izjavo o dejstvih: ponoviti zgodbo svojega življe-nja brez pretiravanja in prepustiti drugim, da sami ugotovijo ali zgodba prikazuje zelo kruto krivičnost ali še hujše ujetništvo.

Kolikor daleč nazaj sem mogel ugotoviti, so bili vsi moji predniki po očetovi strani sužnji na Rhode Islandu. Pripadali so družini Northup, imenovani po enem izmed tistih, ki so se priselili v državo New York in se naselili v Hoosicu v okrožju Rensselaer. S seboj je pripeljala Mintusa Northupa, mojega očeta. Ko je gospodar umrl, kar je moralo biti pred okrog petdesetimi leti, je postal moj oče na podlagi navodil v oporoki svoboden človek.

Henry B. Northup, iur., v Sandy Hillu, ugleden pravni sveto-valec in mož, kateremu po Božji milosti dolgujem svojo sedanjo svobodo in vrnitev nazaj k ženi in otrokom, je sorodnik družine, v kateri so moji predniki bili sužnji in po kateri so prevzeli ime, ki ga nosim tudi sam. Temu dejstvu lahko pripišem zaslugo, da se je tako vztrajno zavzel zame.

Kmalu po osvoboditvi se je oče preselil v mesto Minerva, v okrožju Essex, NY, kjer sem se meseca julija leta 1808 rodil jaz. Ne morem reči z gotovostjo, kako dolgo je ostal tam. Od tam se je preselil v Granville, okrožje Washington, blizu mesta Slyborough, kjer je nekaj let delal na farmi Clarka Northupa, prav tako sorodnika nekdanjega gospodarja. Čez čas se je preselil na farmo Alden na Moss Streetu, ne daleč severno od vasi Sandy Hill, od tam pa na farmo, ki je sedaj v lasti Russela Pratta in ki stoji na cesti, ki pelje od Fort Edwarda do Argylea, kjer je ostal do svoje smrti, 22. novembra 1829. Za seboj je pustil vdovo in dva otroka – mene in Josepha, starejšega brata. Slednji še vedno živi v okrožju Oswego, blizu mesta z enakim imenom, mati pa je umrla v času mojega ujetništva.

Čeprav rojen kot suženj in prisiljen trdo delati v slabih razmerah, katerim je bila podvržena moja nesrečna rasa, je bil moj oče zaradi svoje delavnosti in celovite osebnosti spoštovan, kar so pripravljeni potrditi mnogi še živeči ljudje, ki se ga dobro spominjajo. Vse njegovo življenje je minilo v miroljubnem kmetovanju. Nikoli ni iskal dela na tistih manjvrednih položajih, ki so bili zlasti dodeljeni otrokom Afrike.

Zraven tega, da nam je dal izobrazbo, ki je presegala tisto, ki so jo običajno pridobili otroci v našem položaju, je s svojo predanostjo in gospodarnostjo pridobil zadostno premoženje, da so mu dodeli volilno pravico. Imel nam je navado pripovedovati o svojem zgodnjem življenju in čeprav je vedno negoval najtoplejša čustva dobrote in celo naklonjenosti do družin, v katerih je bil suženj, je vendarle doumel sistem suženjstva in z žalostjo govoril o propadanju svoje rase. Prizadeval si je prežeti naš um s čutom za moralno odgo-vornost in z zaupanjem v Njega, ki skrbi tako za najponižnejša kot tudi za najvišja svoja bitja. Še kako pogosto so se v mojem spominu pojavili očetovi nasveti, ko sem ležal v suženjski koči v oddaljeni in pokvarjeni regiji Louisiane, s pekočo bolečino nezasluženih ran, ki mi jih je prizadejal nečloveški gospodar, in sem hrepenel po grobu, ki bi me prekril in obvaroval pred bičem zatiralca. Na cerkvenem dvorišču v Sandy Hillu skromen kamen označuje mesto, kjer počiva, potem ko je spodobno opravil dolžnosti vezane na sfero ponižnosti, kamor ga je poslal Bog.

Vse do tega obdobja sem bil v glavnem z očetom vezan na delo na farmi. V odmerjenem prostem času sem bil ponavadi zaposlen s knjigami ali igranjem violine – zabave, ki je bila glavna strast moje mladosti. Bila je vir tolažbe in vir zabave, ki smo si jo lahko privoščili, preprostim ljudem, ki so me obdajali, ter mnoge ure vir zapeljevanja lastnih misli stran od bolečega razmišljanja o svoji usodi.

Na božični dan leta 1829 sem se poročil z Anno Hampton, temnopoltim dekletom, ki je takrat živela v bližina našega bivališča. Ceremonija je potekala v Fort Edwardu, vodil jo je sodnik in pomemben meščan Timothy Eddy, iur.. Dolgo časa je bivala v Sandy Hillu z gospodom Bairdom, imetnikom gostilne Eagle, pa tudi pri družini častitega Alexandra Proudfita iz Salema. Ta gospod je veliko let predsedoval Prezbiterijanskemu društvu v tem mestu in bil daleč naokrog poznan po svoji učenosti in pobožnosti. Anne še zmeraj ohranja hvaležen spomin na brezmejno dobroto in izvrstne nasvete tega dobrega moža. Ona ne more natančno določiti linije svojega rodu, vendar po njenih žilah teče kri treh ras. Težko je reči, katera med rdečo, belo in črno prevladuje. Skupek vseh treh ji je dal edinstven, a prijeten izraz obraza, ki ga je le redko moč videti. Čeprav je kazala precej znakov, je še ni bilo možno primerno umestiti v quadroon, razred, ki mu je pripadala moja mati, kar sem pozabil omeniti.

Pred kratkim sem za seboj pustil obdobje mladoletnosti, saj sem zadnjega julija dopolnil enaindvajset let. Prikrajšan za očetove nasvete in njegovo pomoč, z ženo, za katero sem moral skrbeti, sem se odločil vstopiti v svet industrije ne glede na ovire zaradi barve kože in zavesti o svojem nizkem stanu. Vživel sem se v prijetne sanje o dobrih časih, ki prihajajo in mi bodo prinesli v last skromno bivališče z nekaj akri zemlje, kot nagrado za moje delo, in ko bom spoznal pomen sreče in udobja.

Od dneva poroke do danes je bila moja ljubezen do žene iskrena in enako intenzivna in le tisti, ki so občutili žarečo nežnost očeta, ki občuduje svoje potomce, lahko cenijo mojo naklonjenost ljubljenim otrokom, ki so se nama rodili. Toliko se mi je zdelo primerno in potrebno povedati, da bodo tisti, ki berejo te strani, lahko doumeli bridkost trpljenja, ki sem ga bil prisiljen prenašati.

Takoj po poroki sva začela z lastnim gospodinjenjem v stari rumeni stavbi, ki je stala na skrajnem južnem koncu vasi Fort Edward in ki je bila kasneje preoblikovana v moderno graščino, še kasneje pa jo je zasedel kapitan Lathrop. Poznana je kot Fort House. V tej stavbi so, potem ko je bilo izoblikovano okrožje, občasno zasedala sodišča. V njej je leta 1777 živel tudi Burgoyne, saj se je nahajala blizu stare utrdbe na levem bregu reke Hudson.

Čez zimo sem bil zaposlen s popravili na odseku kanala Champlain, ki ga je nadzoroval William Van Nortwick. David McEachron je bil neposredno zadolžen za ljudi, v katerih družbi sem delal. Do pomladi, ko so kanal odprli, sem bil s prihranki od plače zmožen kupiti par konj in druge nujno potrebne reči za navigacijski posel.

V pomoč sem najel več učinkovitih rok in sklenil pogodbe za prevoz velikih splavov natovorjenih z lesom iz jezera Champlain do mesta Troy. Dyer Beckwith in gospod Bartemy iz Whitehalla sta me spremljala na več izletih. Med sezono sem se popolnoma seznanil z umetnostjo in skrivnostmi splavarjenja – znanja, ki mi je kasneje omogočilo, da sem nudil dobičkonosne usluge premožnemu gospodarju in osupnil preproste splavarje na obrežjih Bayou Boeufa.

Na enem izmed potovanj po jezeru Champlain so me prepričali, da naj obiščem Kanado. Odpravili smo se v Montreal, kjer sem obiskal katedralo in druge znamenitosti. Od tam sem nadaljeval izlet v Kingston in druga mesta ter tako pridobival znanje o krajevnih značilnostih, ki mi je kasneje prav tako koristilo, kot se bo razkrilo proti koncu te pripovedi.

Pogodbe na kanalu sem po mojem mnenju in mnenju delodajalca zadovoljivo izpolnil in ker nisem želel ostati brez dela, sedaj ko je bila plovba po kanalu spet prekinjena, sem sklenil pogodbo z Medad Gunn za razrez velike količine lesa. S tem poslom sem se ukvarjal pozimi 1831-32.

Ko je nastopila pomlad, sva z Anne osnovala projekt o najemu kmetije v soseščini. Od rane mladosti sem bil vajen poljedelskega dela in to je bil poklic po mojem okusu. Ustrezno sem se lotih dogovorov za najem dela stare kmetije Alden, na kateri je nekoč prebival moj oče. Z eno kravo, eno svinjo, volovsko vprego, ki sem jo nedavno kupil od Lewisa Browna v Hartfordu, in ostalo osebno lastnino in predmeti smo se odpravili proti našemu novemu domu v Kingsburyju. Tisto leto sem posadil petindvajset akrov koruze, posejal velika polja ovsa in pričel kmetovati v maksimalno dovoljenem obsegu. Anne je bila predana hišnim zadevam, jaz pa sem trdo garal na polju.

Tukaj sva bivala do leta 1834. V zimskem času sem prejel veliko pozivov za igranje violine. Kjerkoli so se mladi ljudje zbrali, da bi plesali, sem bil skoraj vedno tam tudi jaz. Moje glasbilo je bilo poznano po vseh okoliških vaseh. Tudi Anne je med svojim dolgim bivanjem v gostišču Eagle postala precej poznana kuharica. V tednih, ko je zasedalo sodišče, in v času javnih prireditev, je bila za visoko plačilo zaposlena v kuhinji pri Sherrill's Coffe House.

Z opravljanjem teh storitev sva se domov zmeraj vrnila z denarjem v žepih. Tako sva se z igranjem, kuhanjem in kmetovanje kmalu znašla v izobilju in dejansko vodila srečno in uspešno življenje. No, resnično bi bilo tako, če bi ostala na kmetiji v Kingsburyju, vendar je prišel čas, ko je bilo potrebno narediti naslednji korak proti kruti usodi, ki me je čakala.

Marca leta 1834 smo se preselili v Saratoga Springs. Nastanili smo se v hiši na severni strani ulice Washington, ki je pripadala Danielu O'Brienu. Tisti čas je imel Isaac Taylor na severnem koncu Broadwya veliko gostišče, znano kot Washington Hall. Zaposlil me je kot voznika taksija in zanj sem delal dve leti. Potem sem bil, prav tako Anne, v času sezone obiskov zaposlen v hotelu United States in drugih javnih poslopjih mesta. V zimskem času sem se zanašal na svojo violino, čeprav sem med gradnjo železnice v Troyu in Saratogi tam oddelal veliko težaških dni.

V Saratogi sem imel navado kupovati izdelke za potrebe svoje družine v trgovinah gospoda Cephasa Parkerja in gospoda Williama Perryja, gospodov do katerih, zaradi njunih mnogih dejanj dobrote, gojim občutek močne navezanosti. Iz tega razloga sem dvanajst let kasneje namenoma naslovil nanju pismo, ki je vključeno v nadaljevanju in ki je bilo sredstvo v rokah gospoda Northupa za mojo srečno odrešitev.

Medtem ko sem živel v hotelu United States, sem se pogosto srečeval s sužnji, ki so spremljali svoje gospodarje z juga. Vedno so bili lepo oblečeni in dobro preskrbljeni. Videti so bili, kot da živijo lahko življenje z nekaj vsakdanjimi tegobami, ki so jih težile. Velikokrat so z menoj načeli pogovor o suženjstvu. Skoraj vedno sem odkril, da si na skrivaj želijo svobode. Nekateri so izražali nadvse gorečo željo po pobegu in so se posvetovali z menoj o metodi, ki bi bila najbolj učinkovita. Vendar pa se je strah pred kaznijo, za katero so vedeli, da bo sledila njihovemu ujetju in vrnitvi, v vseh primerih izkazal za učinkovitega, saj jih je odvrnil od poskušanja. Celo življenje sem dihal svobodni zrak Severa in se zavedal, da imam enake občutke in enaka čustva kot prsi belcev. Še več, zavedal sem se, da je moja inteligenca enakovredna nekaterim drugim ljudem s svetlejšo kožo. Bil sem preveč neveden, morda preveč neodvisen, da bi razumel, kako je lahko kdorkoli bil zadovoljen z življenjem v nizkotnih pogojih suženjstva. Nisem mogel razumeti pravičnosti takšnega zakona ali takšne vere, ki podpira ali priznava načela suženjstva, in vedno, na to sem ponosen, sem vsakemu, ki je prišel k meni, svetoval, naj bo pozoren na priložnost in pobegne na svobodo.

V Saratogi sem bival še naprej, vse do pomladi leta 1841. Laskava pričakovanja izpred sedmih let, ki so nas zapeljala iz mirne kmečke hiše na vzhodno stran reke Hudson, se niso uresničila. Čeprav so bile okoliščine zmeraj udobne, nisva bila srečna. Družba in združenja ob tem svetovno znanem vodnem mestu niso nameravala ohranjati preprostih navad industrije in gospodarstva, ki sem jih bil vajen, ampak ravno nasprotno, nadomestiti jih z drugimi, ki so težile k brezdelju in potra-tnosti.

Takrat sva bila starša trem otrokom – Elizabethi, Margareti in Alonzu. Elizabeth, najstarejša, je bila v desetem letu starosti, Margaret je bila dve leti mlajša in mali Alonzo je šele dopolnil peti rojstni dan. Hišo so napolnili z veseljem. Njihovi mladi glasovi so bili glasba za najina ušesa. Veliko gradov sva z njihovo materjo zanje zgradila v oblakih. Kadar nisem delal, sem se vedno sprehajal z njimi, oblečenimi v najboljša oblačila, po ulicah in nasadih Saratoge. Njihova prisotnost je bila moja radost in v svojem naročju sem jih objemal s tako toplo in nežno ljubeznijo, kot če bi bila njihova temna koža bela kot sneg.

Doslej zgodovina mojega življenja ne predstavlja nič kakorkoli nenavadnega – nič razen vsakdanjega upanja, ljubezni in dela človeka temne polti, ki ustvarja svoj skromen napredek na svetu. Ampak sedaj sem dosegel točko obrata v svojem obstoju – dosegel prag neizrekljive krivice, žalosti in obupa. Sedaj sem stopil v senco oblaka, v debelo temačnost, v kateri sem kmalu izginil, od tod naprej skrit od oči svojih sorodnikov in izločen iz sladke svetlobe svobode za veliko utrujajočih let



2.

Nekega jutra proti koncu meseca marca leta 1841, ko nisem imel nobenega posebnega dela, ki bi se mu posvečal, sem se sprehajal po vasi Saratoga Springs in pri sebi razmišljal, kje bi lahko dobil neko začasno zaposlitev, dokler se ne bi začela sezona dela. Anne, kot je bila njena običajna navada, je odšla v okrog dvajset milj oddaljen Sandy Hill, da bi med zasedanjem sodišča vodila kulinarični oddelek v Sherrill's Coffe House. Mislim, da jo je Elizabeth spremljala, Margaret in Alonzo pa sta bila pri njuni teti v Saratogi.

Na vogalu ulice Congress in Broadwaya, takrat blizu gostilne, ki jo kolikor vem, še vedno vodi gospod Monn, sem srečal dva gospoda uglajenega videza, oba pa sta mi bila popolnoma neznana. Domnevam, da jima je zame povedal eden izmed mojih znancev, ampak kateri se zaman trudim domisliti, ki jima je omenil, da izvrstno igram violino. Vsekakor pa sta takoj načela pogovor na to temo in mi postavila številna vprašanja v zvezi z mojo strokovnostjo. Videti sta bila zadovoljna z mojimi odgovori in ponudila sta mi, da bi za kratko obdobje zanju opravljal storitev in dejala, da sem ravno pravšnja oseba, ki jo njun posel potrebuje. Njuni imeni, kot sta se mi kasneje predstavila, sta bili Merill Brown in Abram Hamilton, čeprav na podlagi tehtnih razlogov dvomim, da sta to bili njuni resnični imeni. Eden je bil videti star okrog štirideset let, dokaj majhne in debelejše postave s pretkanim in inteligentnim obrazom. Nosil je črn frak in črn klobuk ter povedal, da stanuje bodisi v Rochesterju bodisi v Siracusi. Drugi je bil mlajši, svetle polti in svetlih oči in po moji oceni še ni dopolnil petindvajset let. Bil je visok in vitek, oblečen v plašč barve njuhanca, s svetlečim klobukom in elegantno krojenim telovnikom. Celotna oprava je predsta-vljala vrhunec mode. Njegov videz je bil nekoliko poženščen, vendar prijeten za oko in obdajala ga je sproščenost, ki je kazala, da je svetovljan. Kot sta mi povedala, sta bila povezana s cirkusom, ki je bil takrat v Washingtonu, in da sta na poti tja, da se mu pridružita. Za kratek čas sta ga zapustila in se odpravila na izlet proti severu, da bi videla deželo, stroške pa sta pokrivala z občasnimi predstavami. Poudarila sta še, da imata težave pri iskanju glasbe za svoje predstave. Ponudila sta mi plačilo v višini enega dolarja za vsak dan in še tri dodatne dolarje za vsak večer, ko bi igral v njuni predstavi, če bi ju spremljal vsaj do New Yorka, in še dodatek za poplačilo stroškov povratka iz New Yorka v Saratogo.

Mamljivo ponudbo sem takoj sprejel tako zaradi oblju-bljenega plačila, kot tudi zaradi želje, da bi obiskal glavno mesto. Na pot sta se hotela odpraviti takoj. Mislil sem, da bom odsoten le kratek čas, zato se mi ni zdelo potrebno, da bi Anne pustil sporočilo o tem, kam sem šel; pravzaprav sem pred-postavljal, da se bom morda vrnil celo prej kot ona. Tako sem se le preoblekel v platnena oblačila, vzel violino in bil pripravljen na odhod. Pripeljala se je pokrita kočija, ki jo je vlekel par odličnih rjavih konjev s črnimi pikami, in vse skupaj je bilo videti zelo elegantno. Njuna prtljaga, sestavljena iz treh kovčkov, je bila pritrjena na stojalo. Medtem ko sta se onadva namestila v kočijo, sem se sam povzpel na sovoznikov sedež in odpeljali smo se iz Saratoge v Albany. Bil sem vznesen nad svojim novim položajem in srečen kot še nikoli prej v vsem svojem življenju.

Potovali smo skozi Ballston po grebenasti cesti, kot so jo imenovali, če mi spomin dobro služi, ki je vodila naravnost v Albany. V mesto smo prispeli preden se je zmračilo in se ustavili v hotelu južno od muzeja. Tisto noč sem imel priložnost biti priča eni izmed njunih predstav – edini v celem obdobju, ko sem bil z njima. Hamilton je stal pri vratih, jaz sem predstavljal orkester, Brown pa je skrbel za zabavo. Obsegala je žongliranje, plesanje po vrvi, pečenje palačink v klobuku, kruljenje nevidnih prašičev in druge oblike posnemanja glasov in rokohitrstva. Občinstvo je bilo izredno maloštevilno, brez pomembnih oseb, in Hamilton je o izkupičku poročal le kot o beraških prispevkih v praznih posodah.

Zgodaj zjutraj naslednji dan smo se spet odpravili na pot. Glavna tema njunih pogovorov je bila skrb, da pravočasno prispemo do cirkusa. Hitela sta naprej, brez da bi se ponovno ustavili in pripravili predstavo. Čez čas smo prispeli v New York in se nastanili v zahodnem delu mesta na ulici, ki je vodila od Broadwaya do reke. Domneval sem, da je moje potovanje pri koncu in pričakoval sem, da se bom čez dan ali največ dva vrnil k prijateljem in družini v Saratogo. Vendar sta me Brown in Hamilton začela prepričevati, da naj nadaljujem z njima pot do Washingtona. Zatrdila sta mi, da se bo cirkus takoj po njunem prihodu odpravil proti severu, saj se je bližala poletna sezona. Obljubljala sta mi zaposlitev in visoko plačilo, če ju bom spremljal. V veliki meri so me pričakovanja o koristih, ki bi jih dobil, in njuna laskava predstavitev prepri-čali, da sem se naposled odločil sprejeti njuno ponudbo.

Naslednje jutro sta predlagala, da bilo dobro, preden zapustimo New York, glede na to da smo bili namenjeni v suženjsko državo, meni priskrbeti dokumente, ki so dokazovali, da sem svoboden človek. Ideja se mi je zdela pametna, čeprav mislim, da sam na to zagotovo ne bi pomislil, če mi tega ne bi predlagala. Takoj smo se odpravili v carinarnico, kot se mi je zdelo, kjer so pripravili izjavo z določenimi dejstvi, ki so potrjevala, da sem svoboden človek. Sestavili so dokument in nam ga izročili ter nas napotili v uradnikovo pisarno. Tako smo storili in uradnik je na dokument nekaj dodal, za kar je dobil šest šilingov, nato pa smo se vrnili nazaj v carinarnico, saj je bilo za dokončanje postopka potrebnih še nekaj formalnosti. Uradniku sem plačal dva dolarja in spravil papirje v žep, nato pa se s prijateljema odpravil proti našemu hotelu. Moram priznati, da sem takrat mislil, da so ti dokumenti vsekakor vredni denarja, ki sem ga plačal, saj sam nisem niti za trenutek pomislil, da bi moja osebna varnost lahko bila ogrožena. Spominjam se, da je uradnik, h kateremu smo bili napoteni, naredil zaznamek v veliko knjigo, za katero predvidevam, da je še vedno v pisarni. Zapisi iz zadnjih dni meseca marca ali prvih dni meseca aprila leta 1841, bodo zadostili dvomljivcem, vsaj kar zadeva omenjeno transakcijo.

Z dokazom o svobodnosti v mojih rokah, smo se naslednji dan po prihodu v New York, vkrcali na trajekt za Yersey, nato pa se po cesti odpravili v Philadelphio. Tam smo ostali eno noč, potem pa zgodaj zjutraj nadaljevali pot proti Baltimoreu. Tja smo prispeli v doglednem času in se ustavili v hotelu ob železniški postaji, ki sta oba bila v oskrbi gospoda Rathbonea, znana tudi kot Rathbone House. Vso pot iz New Yorka je njuna nestrpnost, da bi čim prej prispeli do cirkusa, vse bolj in bolj naraščala. Kočijo smo pustili v Baltimoreu in se proti Washingtonu odpravili s tramvajem. Prispeli smo zvečer, na predvečer pogreba generala Harrisona, in se ustavili v hotelu Gadsby's na Pennsylvania Avenue.

Potem ko smo povečerjali, sta me poklicala v svoj apartma in mi plačala triinštirideset dolarjev, vsoto, ki je bila večja od zneska mojega zaslužka. Svojo velikodušnost sta pojasnila kot nadomestilo, ker nista imela tako pogostih predstav, kot sem jih pričakoval tekom našega potovanja iz Saratoge. Obvestila sta me tudi, da je cirkus nameraval zapustiti Washington naslednje jutro, vendar so se zaradi pogreba odločili ostati še en dan. Bila sta, kot že vse od takrat, ko smo se prvič srečali, izredno prijazna. Ob vsaki priložnosti sta me obravnavala odobravajoče, medtem ko sem po drugi strani sam zagotovo bil preveč zaupljiv. Zaupal sem jima brez zadržkov in bi jima brezmejno zaupal v vseh zadevah. Njuno stalno pogovarjanje in prijazno ravnanje z menoj, predvidevanje in predlaganje zamisli glede dokumentov in še sto drugih malenkosti, ki jih ni potrebno naštevati, vse je nakazovalo, da sta prava prijatelja, ki iskreno skrbita za moje dobro počutje. Ne vem ali sta to res bila. Ne vem ali sta bila nedolžna pri veliki hudobiji, za katero ju sedaj krivim. Četudi sta prispevala k moji nesreči – subtilni in nečloveški pošasti v podobi ljudi – in me z denarjem namerno mamila stran od doma in družine ter svobode – enako se bodo spraševali tisti, ki berejo te strani, če so nedolžni tako kot sem bil jaz - svojega nenadnega izginotja resnično nisem mogel napovedati. Vendar ko sedaj premi-šljujem o vseh takratnih okoliščinah, še vedno ne morem dojeti, da njuna dobronamernost ni bila iskrena.

Potem ko sta mi dala denar, za katerega se je zdelo, da ga imata obilo, sta mi svetovala naj to noč ne hodim po ulicah, saj ne poznam običajev mesta. Obljubil sem, da bom upošteval njun nasvet, in sem odšel. Kmalu zatem me je temnopolti služabnik pospremil v spalnico v pritličju zadnjega dela hotela. Legel sem k počitku in razmišljal o domu in ženi, o otrocih in o dolgi razdalji, ki je bila razpeta med nami, dokler nisem zaspal. Vendar k moji postelji ni prišel noben angel usmiljenja, ki bi mi rekel naj pobegnem, in noben glas sočutja v mojih sanjah me ni opozoril na preizkušnje, ki so bile čisto blizu.

Naslednji dan je bila v Washingtonu velika slovesnost. Hrumenje topov in zvonjenje zvonov je polnilo ozračje. Veliko hiš je imelo izobešene žalne trakove in ulice so bile črne od ljudi. Dan je mineval in pojavila se je procesija, ki je počasi prihajala po aveniji. Kočija za kočijo v dolgi vrsti, za njimi pa tisoče in tisoče ljudi, ki so sledili v spremstvu melanholične glasbe. Mrtvo Harrisonovo telo so nesli v grob.

Od zgodnjega jutra dalje sem bil ves čas v družbi Hamiltona in Browna. Bila sta edini osebi, ki sem ju poznal v Wa-shingtonu. Skupaj smo stali, ko je pogrebni sprevod šel mimo nas. Dobro se spominjam, kako se je ob vsakem strelu iz topov na pokopališču, nekje zlomilo okensko steklo in se raztreslo po tleh. Odšli smo v Capitol in se dolgo časa sprehajali po okolici. Popoldan sta krenila proti President's House, ves čas z menoj tesno ob strani, in omenjala različne znamenitosti. Cirkusa še vedno nisem videl. Pravzaprav sem v sredi vseh doživetij dneva bolj malo razmišljal o njem, če sploh.

Moja prijatelja sta tekom popoldneva zavila v več gostiln in naročila pijačo. Kolikor sem ju poznal, nista bila nagnjena k pretiravanju. Ob teh priložnostih sta, potem ko sta postregla sebi, še meni nalila kozarec in mi ga podala. Opit nisem bil, kot bi bilo mogoče sklepati iz tega, kar se je zgodilo kasneje. Proti večeru, kmalu po zaužitju ene izmed teh pijač, sem se začel zelo neprijetno počutiti. Bilo mi je zelo slabo. Začela me je boleti glava – vztrajna, močna bolečina, nepopisno neprijetna. Pri večerji sem za mizo sedel brez apetita in že ob pogledu na hrano mi je postalo slabo. Ko se je stemnilo, me je isti uslužbenec kot dan poprej, pospremil v sobo, kjer sem bil nastanjen prejšnjo noč. Brown in Hamiltom sta mi prijazno in sočutno svetovala, da si naj odpočijem in izrazila upanje, da bi se zjutraj bolje počutil. Slekel sem si zgolj plašč in sezul škornje ter se vrgel na posteljo. Zaspati je bilo nemogoče. Bolečina v glavi je postajala močnejša, dokler ni postala skoraj neznosna. Kmalu sem postal žejen. Ustnice sem imel izsušene. Na nič drugega nisem mogel misliti kot na vodo – na jezera in tekoče reke, na potoke, kje sem se ustavljal in pil, na prepolna vedra hladnega nektarja, ki so se dvigovala iz dna vodnjakov. Proti polnoči, kolikor lahko ocenim, sem vstal, ker tako močne žeje nisem mogel več prenašati. V hiši sem bil tujec in nisem poznal prostorov. Nihče ni bil buden, kot sem lahko opazil. Na slepo sem taval okrog, sam ne vem kod, in naposled našel kuhinjo v kleti. Dva ali trije temnopolti služabniki so se premikali po njej in eden izmed njih, ženska, mi je dala dva kozarca vode. Olajšanje je bilo samo trenutno, saj se je do takrat, ko sem se vrnil v svojo sobo, goreča žeja spet vrnila.

Skupinaljudi, ki imajo četrtino prednikov Afriškega izvora. (op. prev.)

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Solomon Nordhup - 12 Let Suženj
Ovitek knjige Solomon Nordhup - 12 Let Suženj

Comments are closed.