ANASTAZIJA – Viktorija Faust

Knjiga Viktorije Faust - Anastazija
Naslovnica knjige ANASTAZIJA avtorice Viktorije Faust
Naslov: ANASTAZIJA
Avtor: Viktorija Faust
Število strani : 363
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-6342-24-X
       

Del besedila knjige:

PREDGOVOR Zgodnje jutranje sonce je svetilo skozi ozko podstrešno okno in v zraku risalo zlati trak. Golobi, ki so prejšnjo noč prenočili na podstrešju, so odleteli, nato pa so se v prvih jutranjih urah vrnili, kot da se ni nič zgodilo. Pa se je. Mnogi bi si bili želeli, da se ne bi. Trajalo je več noči. Predolgo. Za enega od utrujenih se je prejšnjo noč vse končalo. Končno ga je premagal sen. To noč si je bilo vredno zapomniti. Preveč vsega je ostalo izgubljeno v večnosti, preveč vsega bodo mnogi skušali pozabiti, pa jim ne bo uspelo. Samo eden se bo spominjal brez obžalovanja, tisti, ki je gledal, kako se dan prebuja in ki ni dočakal zore, ki se snu, ki ga zora prinaša utrujenim in neprespanim, ni upiral, ki se je izgubil v snu, ki je našel spokoj in na katerega je z okna padala zlata svetloba. Na njegov obraz, moder in zabuhel. Na njegove oči, na pol odprte in brezizrazne. Na njegove suhe, negibne ustnice. Na njegovo opešano telo. Na zaprašeno obleko, strgano od boja. Na vrv, s katere j visel in ki se je še vedno rahlo zibala, kot za šalo. Ker mrtvi ne obžalujejo.Mrtvec, ki je visel s podstrešnega trama, je bil v svetlobi mladega sonca podoben prikazni, ki je pomotoma odtavala iz nočne more.Podstrešje je bilo zelo prašno, pajčevine po vogalih pa so bile goste, kot da bi bile stoletja stare. Čudno. Plahutanje peruti, pernata telesa in tapkajoče nožice golobov niso dvigali prahu. Kot da bi prah dobesedno okamnel. Staro pohištvo, prekrito s platnenimi pregrinjali, je bilo posuto s prahom časa in zameteno. Zrak bi moral biti gost od prahu, najbolj lahen gib bi ga moral dvigniti v zrak in s tem zanihati vsak drobec na svetlobi, kot gosto vodno maso polna drobnih bitij. Pa se to ni zgodilo. Še tisti drobci, ki so se zaiskrili v zraku, so bili videti neresnični. Kot lučke drobnih Zvončic, ki so zašle v napačno pravljico. Prah na tleh je bil podoben debeli sivi preprogi. Vidne pa so bile sledi stopinj. Naredili so jih tisti, ki so prišli sinoči. In tisti, ki je ostal. Tisti, ki je nanje čakal …in ki v prahu ni pustil stopinj.V najbolj oddaljenem kotu, kamor svetloba sonca še ni segla, je čepela nedoločena gmota nečesa živega in se močno tresla. Ali pa je morda ihtela? Če bi mrtvec lahko spregovoril, bi potrdil, da steklene oči jočejo. Povedal bi, da jih je videl jokati mnogo, mnogokrat. Vendar pa, kakšne solze so bile to? Tega ne bi znal povedati. Morda tudi samo bitje ni vedelo, kakšna je razlika med človeškimi solzami, solzami človeške žalosti in žalosti, ki se je zavlekla vanj, ko je dvignilo pogled in pogledalo ubitega. Kajti jokalo ni zaradi njega. In ni jokalo zaradi vseh tistih, ki so umrli pred njim. Ni jokalo zaradi sebe. Sicer pa, kdo ve. Morda pa rosne kapljice, ki so mu polzele po licih, v njegovem svetu sploh niso bile solze. Ker pa ni vedelo, kaj je njegov svet, kakšna je njegova narava, najver-jetneje ni znalo razložiti svojih solza. Ker ni znalo razložiti niti samega sebe. Razlika je bila v odtenkih. V očeh tega bitja pa je že dolgo vse bilo samo črno in belo. Sčasoma je povsem pozabilo, da barve sploh obstajajo. Sončna svetloba se je pomaknila naprej. Zdaj se je že dotikala robov stopal bitja v kotu. Prestrašeno je trznilo in se potegnilo globlje v temo. Tam pa je udarilo ob steno, ki je bila za njim. Nek nedoločen vzdih se mu je izvil iz ust. Pričelo je drhteti, treslo se mu je celo telo. Dvignilo je pogled k svetlobi, ki ga je zaslepila. Spet vzdihljaj. Roke so pričele obupano praskati, kot podganje nožice, ki iščejo pot iz pasti. Vzravnalo se je, opoteklo in padlo, kot da bi ga zapustile moči. Pogledalo je proti vratom. Pot je sekal trak svetlobe. Bitje je stegnilo roko, svetloba je obsijala bledo, popokano, močno ranjeno kožo. Divje je kriknilo od hudih bolečin. Krik se je spremenil v javkanje, nato pa v ječanje. V globini prsi je hlipalo. Streslo je z glavo, vzdihnilo, se poskusilo vzravnati, narediti korak. Za delček sekunde je svetloba padla nanj. Krik, še bolj boleč, še bolj grozen od prejšnjega, se je razlegel po prostoru. Z obrazom, obrnjenim k steni, se je bitje zgrudilo na tla in se zvilo v klobčič ranjenega mesa, gneva in obupa. Obležalo je. Mrtvec se je še naprej zibal. Nenadoma so se tri pojave, tri prikazni, kot da bi bile sestavljene iz svetlobe in zračnih tokov, dvignile iz mrtvega trupla bitja na tleh. Njihova telesa so bila povezana kot pri siamskih dvojčkih. Vsaka prikazen je imela dve roki in nogi, trup in glavo, vendar pa ni bilo mogoče ugotoviti, čigava je roka in čigava je glava in čigava noga je najprej stopila čez truplo bitja. Celo obrazi, čeprav različni, se med seboj niso razlikovali. Kajti obrazi so se spre-minjali. Ne samo izrazi. Celotna konstrukcija. Prosojne oblike njihovih ustnic in prozornih oči, obrisi ličnic in polnih lic so se prav tako hitro izgubljali kot so nastajali, obenem pa se nenehno izmenjavali s tistima za njimi, obrazi, ki so se nenehno spreminjali, kot da bi poskušali nekaj povedati. Glas, s katerim je prikazen spregovorila je bil večglasen, kot da prihaja iz stoterih grl, kljub temu pa zelo ubran. Ton, barva glasu, način izgovorjave besed so bili enaki pri vseh, ki so jih izgovorili. Bila sta dva glasova, pet, devet … Tega ni bilo mogoče določiti. In ko se je zaslišal prvi zvok, prva nota njihovega glasu, je prikazen iz treh zlitih teles zakorakala na svetlobo zgodnjega jutranjega sonca, ki se je pričela lomiti v vsakem drobcu njenega bitja, kot da bi se svetloba resničnosti borila s svetlobo sna. Prosojne barve so postajale bolj izrazite, bolj zgoščene, telo pa bolj vidno, ker se je hranilo s soncem, z njegovo močjo, pri tem pa kradlo energije njegovega boja, s katerim je premagovalo temo, da bi nahranilo temo v sebi. In s tem ko je prikazen postajala močnejša, ko so bile njene barve bolj jasne, je tisto, kar se je na začetku zdelo, da je le dvignjeni prah, ki se je kazal skozi lik prikazni, postalo temnejše in siva barva je postala črna. Zdaj je bilo očitno, da gre za tkivo znotraj prikazni, tkivo pa se je premikalo kot vzvalovana površina razto-pljenega katrana in se bleščalo na sončni svetlobi. In ta polnočna tvarina, ta plazmatična, vzvalovana gmota, je v trenutku napolnila telesa in ude in obraze prikazni, celotna prikazen pa kot da je prišla iz jedra teme zaradi nafti podobni krvi, ki je tekla po njenem tkivu in ki je obarvala svet, ko se je na vse spustila tema. Črno bitje, popolnoma neresnično, se je zibalo v svetlobi, ni se dotikalo tal, čeprav so se delci še neizpolnjenih prozornih nog zdeli tvarni, kot da stojijo na prašni preprogi. Spregovorilo je, obenem pa kot da je z okna zavel hladen zrak in zamrznil vse, premaknil vse in v gibanju usmrtil vse. Mrtvec je počasi odprl oči in pogledal v prikazen. Ta pa je rekla: »Sem kraljica mrtvih in nesrečnih. Sem zaščitnica utrujenih in izgu-bljenih. Duše, ki tavajo, so moji otroci, sad mojega drobovja in moj sen. Sem sen, ki zapre oči, ko sanje izginejo. Sem tista, ki pride, ko je vse izgubljeno, ko ničesar več ni. Sem začetek in konec in vse, kar je vmes – jaz sem. V mojem srcu so srca tistih, ki so srce izgubili. Naredim, da svet zastane ob utripu življenja mojega drobovja. Naredim, da tema ustvarja oblike, stkane iz sanj in strahov. Naredim, da vse, kar ne obstaja, nastane. Naredim, da besede postanejo resnične. Naredim, da sanje postanejo žive. Naredim, da je telo duh in da se duh združi z življenjem v neobstoju. Naredim, da svet obstaja. Jaz sem tista, ki ga ustvarja. Jaz sem tista, ki ga dela živega. Pridite. Poglejte: senca pleše po steni. Svetloba je iz vašega telesa naredila senco. Zakorakajte proti mojemu svetu. Pustite senci, da zapleše. Poslušajte glasbo mojega srca. Poglejte mojo senco. Senca vašega telesa je moja senca. Pustite ji, da pleše. Prisluhnite ritmu. Poglejte senco. Dotaknite se ritma. Ritem je … ritem je … ritem je moje srce. Naj senca pleše po njegovem ritmu. Pustite senco. Vaša senca sem jaz. Bodite senca. Bodite jaz. Jaz sem Anastazija.« Črna gmota telesa prikazni je izgubila vso podobnost s človeškim telesom, pretočila se je v obliko, ki se je nenehno spreminjala kot mastna packa na površju razburkane vode in se razpršila na vse strani. Tema je prežela vse predmete, šla skozi njih, šla skozi telo mrtveca, nato pa izginila v svetlobi. Mrtvo, iznakaženo telo stvora v kotu podstrešja se je sesulo v prah. Golobi pa so izginili. Vrata podstrešja so bila odprta. Devica, oblečena v belo obleko in z dolgim pajčolanom, je stala med podboji vrat. Njena obleka je bila po-škropljena s krvjo. Obraz device, njene ustnice, njene slepe oči, so bili poškropljeni s krvjo. Dolgi nož, ki ga je držala v roki in ki ga je prijela za rezilo, ji je porezal dlan. Kri je kapljala z dlani na tla, v prah, in ustvarjala majhne kepice krvavega blata. Ni se premaknila. Soba se je premaknila in pridrsela do nje, ona pa je porinila krvavi nož v mrtvečeve prsi, mrtvec pa je besno kriknil z one strani groba. In dvignil roko, ki je bila mrtva in je zato imela moč umrlih. Roka jo je udarila in ji odtrgala glavo, glavo device. Glava pa, ki se je zakotalila po prašnih tleh, je brezglasno zakričala: »Ni je groze, kakršna je moja groza! Ni ga strahu, kakršen je strah moje duše! Moja duša pleše! Ubij njeno senco! Ubij senco Plesalca! Ni ga sveta, kakršen je moj svet! Umri zame, za moj svet! Jaz sem Anastazija!« In svet je postal samo senca. Mrtvi pa, ki so imeli odprte oči, so v svojih zenicah utopili prihodnost sveta. Mrtvec je sanjal, v njegovih sanjah pa so se živi ujeli v past.  

Del knjige

p r v i d e l KRAJ, KJER SE ZAČNEJO SANJE Nekaj mesecev pred tem I. Marta, dobro ohranjena štiridesetletnica, po videzu pa vsaj deset let mlajša, je bila nižje postave, vendar lepo grajena črnolaska. Oblečena je bila v haljo, neizbežna cigareta pa ji je visela med temnordečimi polkrogi ustnic, ki so pustile krvavo rdečo sled na rumenem filtru cigarete. Znova se je nagnila skozi okno, ob katerem je stala že najmanj pol ure, ne da bi opazila, kako čas beži. Že več kot tri mesece je bilo okno kraj, kjer jo je bilo mogoče najpogosteje najti. Molče, v oblaku dima, je gledala na ulico, skrbno preučevala obraze ljudi, ki so korakali skozi mlake na asfaltu, opazovala je avtomobile, ki so puščali umazane sledi na cesti, drveli skozi pravkar odtajano lužo brozge in občasno poškropili nepazljive mimoidoče. Zdelo se je, da nič od tega ni prišlo do njene zavesti. Samo iskala je. »Ne bo se vrnil,« je dejala Barbara pred nekaj dnevi, s svojo značilno netaktnostjo, nakar jo je Verica, njena dvojčica, sunila v rebra, kot da Marta tega ne bi mogla videti. Marta pa tega res ni opazila. Pravzaprav niti ni slišala Barbarin refren, ki ga je znova in znova ponavljala že dober mesec dni, ko so zadeve postale očitne. Čvekanje dvojčic ji je šlo na živce. Po drugi strani pa ji je bilo preveč vseeno, da bi izgubljala živce. Potrpežljivo je čakala, da njen molk in nepremičnost odženeta dekleti. To se je navadno zgodilo. Samo vztrajati je morala. Potrpljenje … Še isto popoldne je prišel Tomislav. »Teta Marta … Skrbi nas za vas,« je dejal in se nelagodno mrš-čil. Marta je lahko videla strah v njegovih rjavih očeh. Skrbi nas … Oh, da, njega morda, toda ostale … Ni mu bilo treba reči, da jo otroci iz soseščine že kličejo Nora Marta. Tega tako ali tako ne bi nikoli rekel. On ne. Ni takšen kot Barbara. Tako dober fant je, je pomislila Marta, nato pa ponovno zapadla v negibnost. Še pol ure je stala poleg okna. Peto cigareto je tistega poznega popoldneva že ugasnila, prižgala je šesto. Spet je začelo deževati. Sovražila je dež. Sovražila je mraz. In zdaj jo je zeblo. Povečala je gretje. Počasi se je obrnila in odšla do mize. Nepopita skodelica mrzle kave, prepoln pepelnik ( steklo iz Murana, spominek na karneval v Benetkah iz leta 1977), ki ga ni imela namena še nekaj časa izpra-zniti, vsaj dokler bo še lahko ugasnila cigareto med ogorki (čeprav prej ni bila tako nemarna in čeprav se ji je prizor tudi zdaj gabil), ogledalo, pudrnica, šminka, črtalo za oči … Vzela je šminko in si, ne da bi pogledala v ogledalo, popravila barvo ustnic. Ni potrebovala ogledala za to majhno čarovnijo. Poznala je svoj obraz. Šminka je imela grenak okus. Cenena šminka. Zavzdihnila je. Domagoju okus njene šminke ne bo všeč … ko se bo vrnil. Spet je prišla bolečina in blaga slutnja resnice. Ni je hotela sprejeti. Zanikala je vsako misel, da se Domagoj morda res ne bo nikoli vrnil, da nikoli več ne bo hodil po njunem eno in pol sobnem stanovanju v Dugavah, da ga nikoli več ne bo videla, kako s cigareto v ustih vstopa, zapira vrata in pravi: »Prekleto dvigalo spet ne dela«, da nikoli več ne bo čutila njegovega poljuba in tisti značilni gib nje-govih ustnic, ko bi se nekoliko odmaknil od nje in poskušal odstra-niti sledi šminke in ko bi zamišljeno dejal: »Čuden okus,« nato pa dodal: »Grenak je.« Dvajset let je uporabljala isto rdečilo in dvajset let je ponavljal ta majhen obred, ko je sesal sledi rdečila s svojih ustnic in govoril: »Grenak je.« Potem pa je izginil. Lepega dne, od tega bodo kmalu minili trije meseci, je odšel v trgovinico čez cesto, da bi kupil cigarete in se preprosto ni več vrnil. Policiji se ni niti sanjalo, kaj naj si o njegovem primeru misli. Marta je premišljevala: Njim je tako ali tako vseeno. Kaj bi jih skrbelo za enega od nekaj tisoč moških, ki na tak ali drugačen način izginejo. Nikomur ni bilo mar. Samo Marti. Samo Marta ga je ljubila. Mala sraka Barbara je rekla, da je najverjetneje imel ves čas drugo. Tega ji ni povedala v obraz, tako netaktna celo Barbara ni bila. Vendar pa je to ponavljala sestri in vsakomur, ki je imel dovolj potrpljenja, da jo je znova in znova poslušal, kar je sicer vedno počela, kadar je bila še posebno v nekaj prepričana. Za Barbaro pa je bilo mogoče pogosto slišati, da je posebno v nekaj prepričana, pred-vsem ko je šlo za njene teorije o ljudeh, ki jih je poznala (ali o ka-terih je samo slišala) in o njihovih medsebojnih odnosih. Vedela je, recimo, kdaj bo Mario prekinil s svojim dekletom in da se bo vrnil k prejšnjemu dekletu, kajti Tea ni bilo dekle, ki bi se lahko kosalo s Silvijo, čeprav je bila Silvija kriva za to, da sta se z Mariom razšla, po drugi strani pa Silvija ni bila tako lepa ali tako inteligentna kot Tea, ampak Silvija je imela marsikaj, kar je Tei primanjkovalo in … in vedela je, kaj Martin privlačni mladi prijatelj dela po Trešnjevki, saj je slišala za njegovo ukvarjanje s črno magijo in za njegovo dekle, ki je bilo, kako bi se izrazili, no … precej čudno in samo, in … in vedela je, da se Domagoj ne bo vrnil. Ker je imel drugo. Marta je znova zadrhtela. Tega nikakor ni mogla sprejeti. Domagoj ni bil takšen. Vsaj ne Domagoj, kakršnega je poznala. Je mar res mogoče, da ima Barbara prav? In spet se je stresla. Cigareta se je medtem spremenila v tulec pepela in se razsula po njenih kolenih, ko je sedla na leseni kuhinj-ski stol. Z živčno kretnjo je otresla pepel in pustila sivo sled na svoji rumeni halji. Ugasnila je ogorek. Pepelnik je zaudarjal. Postalo ji je slabo. Prijela je mrzlo kavo in odpila požirek. Počutila se je še slabše. Znorela bom, je pomislila in stisnila glavo med dlani. Z lakti se je naslonila na kuhinjsko mizo, za katero že tri mesece ni nihče obedoval. Še Marta ni skoraj nič več jedla. Shujšala je, se skrčila, vendar ni izgubila svoje lepote. Spadala je med tiste ljudi, ki so naravno nadarjeni za poudarjanje lastne lepote, ne glede na težave, ki jih doletijo. Njena lepota je bila njena uteha, njeno zatočišče. Čeprav je vse to počela zaradi … »Ni mrtev,« je dejal Tomislav približno takrat, ko se je vsa zadeva začela. »Verjemi v moje besede jasnovidca.« Nasmehnil se ji je s tistim njegovim nasmehom 'verjemi-mi-vse-je-pod-nadzorom'. Marta mu ni verjela. Globoko v sebi ne. Tomislav je vedno govoril na tak način: »Verjemi v moje besede jasnovidca,« in »Naslednji teden se pazi tramvajev.« Prej jo je vedno spreletel rahel srh, ko bi ji Tomislav rekel kaj podobnega. Občutek je bil podoben tistemu, ki ga je imela, če bi v horoskopu prebrala, da se ji približuje teden poln nesoglasij in sporov z bližnjimi; počutila bi se nelagodno in bi ji bilo žal, da je vrstice sploh prebrala, pa čeprav je vse skupaj hitro pozabila. Kasneje, če bi se napovedi iz horoskopa sploh spomnila, ni več vedela, ali je dejansko prišlo do 'nesoglasij in sporov z bli-žnjimi' in ali je do njih prišlo takrat, ko je horoskop trdil, da bodo. Kljub Tomislavovi trditvi, ki jo je izrekel z gotovostjo, tako kot vedno, četudi ni bil prepričan v svoj prav, v sebi ni mogla verjeti, da je Domagoj še živ. Si je želela, da bi bil mrtev? Je želela z njegovo smrtjo opravičiti njegov … beg? Sicer pa Tomislav že mesec dni ni omenil Domagoja in svojih občutkov glede tega nenavadnega primera. Je to pomenilo …? Včasih se podzavestne želje uresničijo. To je trdil Tomislav. »Zgodilo se je že, da so ljudje izginili tudi za več let, nakar bi se prikazali oblečeni v isto obleko, v kateri so izginili, enako stari kot so bili takrat, ko so izginili in ne da bi karkoli vedeli o svojem izginotju« – je dejal. Marti je to zvenelo kot pravljica. Tega ni mogla verjeti. Ni mogla verjeti v nadnaravno in nenaravno in … nemo-goče. Domagoj je bil povsem navaden moški, štiridesetletnik, arhi-tekt v zasebni firmi, človek, ki ga je poznala od svojega osemnajstega leta in s katerim je živela že več kot dvajset let. Nič nenaravnega ali nadnaravnega ni bilo ne v njem, ne v njegovih dejanjih, ne v njegovem odnosu do Marte. Če je bilo kaj, čemur bi se lahko reklo nenavadno (čeprav je v tem kontekstu ta izraz kar neumesten), je bila to njegova ljubezen do Marte, ki tudi z leti ni ugasnila temveč se je celo povečala. »Moja ljubezen do tebe je kot vino, omamlja me,« ji je govoril z njemu značilno poetičnostjo. Ceneno poetičnostjo. Marta ga je zaradi tega ljubila. Zaradi njegove romantičnosti in občutljivosti in zato, ker je ne glede na to, da se je s trdnimi koraki približeval petdesetim, bil še vedno isti fantiček, kakršnega je nekoč poznala. Ne, nič nenavadnega ni bilo na Domagoju. Samo brezmej-na ljubezen, na kakršno le redkokdaj naletimo. Zato je bilo nemogoče, da bi Domagoj imel drugo, kot je trdila Barbara. Zato je bilo nemogoče, da bi bil odšel kar tako. Zato je bilo celo mogoče, da so se vmešale neke nadnaravne sile. Vendar pa Marta ni verjela vanje. Bila je preveč racionalna, z nogami trdno na tleh. Njen mladi prijatelj je morda verjel v nadnaravno. Marta pa ne. Ne. Nemogoče. Problem je bil v tem, da je njen mladi prijatelj morda vedel za stvari, ki si jih ni upal izreči. Ali, bolj verjetno – ni vedel, kako naj bi to storil. Ali pa ni znal povedati stvari, ki še njemu niso bile jasne. Prižgala je cigareto, vstala, odšla do okna, odgrnila zavese in se zazrla v avtomobile, ki so vozili po cesti. S petega nadstropja ni mo-gla videti voznikovih obrazov, niti obrazov hitečih sprehajalcev, ki so hodili po Hribarjevem prehodu, zakrinkani s klobuki in ovratniki in zaščiteni pred vetrom, ki je močno bril. Marti je bilo vseeno, če obraze vidi ali ne. Ker je vedela, da če bi zagledala Domagoja … bi ga začutila. Nič nenaravnega ne bi bilo v tem. Začutila bi ga tako, kot bi začutila del svojega telesa, ki so ji ga odtrgali in je izginil v noč. Tako bi ga začutila. Da bi ga le zagledala. Da bi ga le našla. Nato je padla noč. Noč pa je bila temna in črna in gosta, edino čustvo v Marti pa je bil brezup. II. »Zadnji poziv potnikom za Endsville. Vlak se bo ustavil na zadnji postaji natanko ob 25:07. Vse potnike naprošamo, da si pripnejo pasove in pripravijo na postanek.« Most je bil dolg, dolg skoraj v neskončnost, s to razliko, da ga je od neskončnosti delila končnost, v kateri se je življenje pretakalo v smrt v nedeljivem trenutku med obstojem in neobstojem. Most je bil dolg, dolg skoraj do Raja ali Pekla, če eno ali drugo sploh obstaja, samo ta segment, iztrgan iz celote, segment, ki v re-du stvari ni pomenil nič, ki pa je njim pomenil vse, ko so ga dojeli, ko so ga zagledali, ko so zagledali lastno končnost, samo ta segment neobstoja jih je ločeval od Raja ali Pekla ali pa jih je peljal do njiju. Most je bil dolg, dolg … nenadoma pa ga ni bilo več. Bil je samo prepad, ki je bil globok, globok, sonce se je bleščalo visoko nad njim, iztrgane tračnice in zlomljeni betonski bloki so zijali nad globino. In ko je vlak z vsemi potniki zgrmel v brezno, so lahko ugotovili, kako globoko je v resnici. In da ga sploh ni. In da bo po enem utripu srca prišel konec. In prosili so, prosili so v svojih predsmrtnih mislih, da ga ne bi bilo konec. In prosili so, prosili z umirajočimi ustnicami, naj prenehajo bolečina, groza, strah. In jokali so skozi krvaveče očesne vdolbine z očmi, ki jih niso imeli, prosili so s pogledi, ki so za vedno otrpnili v neobstoju. Njihov krik, tudi ko je zamrl na krvavih ustnicah, ko so njihova telesa postala del kaše zlom-ljene kovine in potrganega mesa, ki je spuščalo svoj sok v zemljo, ta pa ga je žejno vpijala, kot da bi bila kri edini sok, ki bi lahko potešil njeno žejo; njihov krik, zbor njihovih glasov, se je dvignil do neba, ga prebil in izginil nekam, k nečemu, ta krik je še dolgo lebdel v odmevu, ki ga je vračal, v odmevu umrlih,v odmevu neobstoječih pesmi tistih, ki jih ni, in ki najavlja njihov prihod med mrtve. Takrat so mrtvi dvignili oči, da bi sprejeli na novo umrle. Krik je bil dovolj močan, da jih je prebudil. Krik je bil dovolj močan, da bi prebudil vse, ki so kdajkoli umrli, in jih dvignil od mrtvih … Sanje so bile vsakič drugačne, redno pa so vključevale dve stvari: vedno je bilo vpleteno neko prevozno sredstvo, predvsem tista, ki so dosegala velike hitrosti in ki bi s svojo velikostjo lahko povzročila veliko zmedo, drugi nespremenljivi dejavnik pa je bila neizbežnost njegove smrti. V določenih primerih je bil samo opazovalec (kot re-cimo, prejšnjo noč), včasih pa bi do zadnjega hipa v celoti doživljal trenutek svoje smrti, v enem in drugem primeru pa je bila groza, ki jo je čutil in ki ga je prisilila, da se je zbudil, tako močna, da bi lahko povzročila blaznost tudi pri močnejših ljudeh kot je bil sam. Poleg tega pa sanje niso prihajale vsako noč. Dogajalo se je, da so bile noči blažene in brez sanj. Sanje so prihajale mučno, brez pravega reda, tako da se nanje ni mogel pripraviti. Nekajkrat jih je poskusil ubiti z uspavalnimi tabletami, vendar se je po njih prebujal v še hujšem stanju kot po nočnih morah in na pol prespani noči. Svet pa se je vrtel naprej, zjutraj je bilo treba vstati in oditi v službo, nihče te ne vpraša, zakaj komaj držiš oči odprte in piješ eno kavo za drugo. Sicer pa po tistem, kar se je zgodilo Nenadu, nihče ni blago-hotno gledal na uspavalne tablete. Današnja nočna mora ga je bolj zmedla kot prestrašila, zmanjkalo mu je tal pod nogami, tako da še dolgo po tistem, ko je odprl oči in naglo sedel v postelji, ni dojel, kje je in kako to, da je zunaj že dan. Ah, seveda, je ugotovil del njegovih zaspanih možga-nov, sobota je. Ni mi treba v službo. Potem pa je poleg sebe začutil toplo telo na škripajoči, stari postelji, ki je bila komaj dovolj široka za eno osebo, nedvomno pa premajhna za dva. Ugotovil je, da se nahaja v najeti sobici svojega dekleta Bernarde, na Fallerjevem spre-hajališču poleg avtobusne postaje za Samobor. Če bi bila Bernarda izbrala stanovanje kjerkoli drugod, najbrž nikoli ne bi postala par. Kazala mu je hrbet, on pa se je ponovno zleknil na posteljo in se tesno stisnil ob njen hrbet ter zaril obraz v njeno skuštrane plave lase. Z eno roko jo je objel okoli pasu, tako da sta ležala kot dve žlici, tesno drug ob drugem pod toplo odejo, na najbolj srečnem kraju na svetu, ne glede na nočne more. K sreči je nisem prebudil, je pomislil in vdihaval vonj njenega šampona, še bolj zaril glavo v njene lase in jo ugnezdil med njen vrat in ramena. Motil se je. »Še ena?« jo je zaslišal zamrmrati s še vedno zaspanim glasom. Nič ji ni odgovoril, samo še bolj jo je potegnil k sebi in porinil eno nogo med njene, tako da sta bila zdaj povsem prepletena. Takole bi lahko zaspal kjerkoli, je pomislil, in začutil, da danes sploh ne želi vstati, ne glede na to, kako ozka je postelja. Toda po nekaj trenutkih tišine se je začela obračati pod odejo, se nežno izvila iz njegovega naročja in se obrnila z obrazom proti njegovemu, tako da sta se dotikala z nosovoma. »Kavo?« je vprašala. »Phu! Najprej si umij zobe!« je dejal, se zarežal in ji poljubil vrh nosu. Ob njegovi pripombi je nagubala nos in poškilila z očmi. »Baraba,« je dejala in ga tudi poljubila na nos. »Ne bom te niti vprašala, ali je bila grozna. Prav ti je, ko pa si takšna baraba. Niti sladkorja ti ne bom dala v kavo, kar sam si ga daj.« »Jo boš pa skuhala?« je upajoče vprašal. Ponovno je poškilila proti njemu in dejala z odigrano jezo: »Kar jezi me, pa še čaja ne boš dobil!« Vstala je, z nogami otipala copate, se ogrnila s staro frotirno haljo ter odšlapala do omare in izvlekla ročko za kavo. Soba je bila vse v enem, dnevna soba, spalnica in kuhinja. Na hodniku je stal majhen plinski štedilnik, ki ga je, tako kot kopalnico, delila z dvema sostanovalkama, Ružico in Marico, dvema starima devicama brez družabnega življenja, za kateri je bil vrhunec zabave prisluškovanje dogajanju za zaprtimi vrati takrat, ko je prihajal Tomislav. Marica (nedoločenih štiridesetih let) je bila sposobna stati cele ure pri svojih vratih, ki so bila tik poleg Bernardinih, v upanju, da bo slišala zvoke spolne dejavnosti. Ružica (nedoločenih tridesetih let) je sta-novala nasproti Bernarde. Bila je robustnega videza, z besednjakom osebe, ki je komaj končala osnovno šolo. Živela je v sobi brez oken, kar je morda vplivalo na njen zajedljivi značaj, in bila vedno pripravljen na prepir. Čeprav jo je sem ter tja 'obdelal' neki na pol plešasti suhec, je bil Tomi mnenja, da bi obisk v sex shopu tej ženski življenjsko koristil. Verjetno pa tudi mnogim okoli nje. Kakorkoli že, Tomi je sovražil to sobo, čeprav najbrž ne tako zelo kot Bernarda, ki je sanjarila o dnevu, ko si bo lahko privoščila vsaj nekaj udobja, vključno s pralnim strojem, za katerega ji ne bo treba spraševati dveh primitivnih umazank, ki sta pravkar prilezli iz hoste, če ga lahko kupi in postavi v skupno kopalnico. Žal pa nekateri ljudje vse življenje preživijo v lastni umazaniji in smradu. Vonj po sveži kavi je izpolnil celo sobo, ko je Bernarda vstopila z džezvo, katere ročaj je ovila s pisano kuhinjsko krpo. Džezvo je postavila na mizo in odšla po skodelici. Na enem koncu okrogle mize, ki je bila raztegnjena in je za-sedala dobršen del sobe, je stal njen računalnik, star model 380, z ogromnim starim monitorjem, ki je bil podoben glavi E.T.-ja. Gospodinja, ki je z družino živela v prvem nadstropju, je imela navado sem ter tja pokukati v sobo, če vrata niso bila zaklenjena, in je redno potrkala na vrata kopalnice, če bi ugotovila, da nekdo pri prhanju troši preveč vode. Ko je prvič zagledala računalnik na mizi svoje podnajemnice, je takoj izrazila bojazen glede 'vsega, kar se v svetu dogaja', o tem, kako 'ljudje odkrivajo skrivnosti', pa še ta Internet in ti virusi in 'tisti naši fantje, ki so se pridružili nekemu ameriškemu FBI-ju'. Dejstvo, da Bernarda v sobi ni imela telefona, je ni zmedlo, in čeprav je Bernardo imelo, da bi ji nekaj odbrusila o primitivizmu in izobraževanju, ji je kljub temu kot pridna punčka (kar je v resnici tudi bila) razložila, da se nekatere stvari dogajajo samo v filmih. Gospodinja tega seveda ni razumela, k sreči pa potlej ni več načenjala takšnih in podobnih neumnih tem. Najbrž se je še na nekaj koncih pozanimala, kaj ta hudičeva stvar, ta računalnik, ima ali nima ter kakšno nevarnost predstavlja zanjo in za njeno družino. Verjetno pa je za vedno ostala prepričana, da se v tisti sobi dogaja visoka špijonaža, še posebno, ko je po mesecu ali dveh poleg računalnika zagledala še tiskalnik. Koliko žic in elektronike! Vse skupaj ne more biti prav nič nedolžno! »Daj, vstani!« mu je dejala, se mu približala in sedla poleg njega, nato pa položila glavo na njegove prsi. Samodejno jo je prijel okoli ramen in zadovoljno zacmokal z usti. Hudirja, je pomislila, ker je bila zadovoljna že zaradi enega samega njegovega dotika in srečna, ker je zaznala vonj po njegovi koži in začutila njegove roke okoli sebe. Lahko bi se spet vrnila v posteljo. »A, ne, ne!« je nenadoma dejala, potem ko sta še nekaj časa ostala v popolni tišini in ko je začutila da se ji od ugodja ponovno zapirajo oči. »Daj vstani, saj veš, kaj vse morava danes opraviti.« Zavzdihnil je, spustil roke, da je lahko vstala, in medtem ko je odšla do mize, da bi natočila kavo v skodelice, je najprej vzel očala, si jih nataknil in se pričel počasi oblačiti. Tisto, kar ju je čakalo, ga ni veselilo. Nekaj časa sta oba napol zaspano pihala v kavo in jo počasi srebala. Nato je Bernarda vstala, odšla do stare kredence, ki je bila delno kuhinjski element, delno pa (v zgornjem delu ) polica za knji-ge, in izvlekla napol polno vrečko čajnih kolačkov, z njimi napolnila plastično skodelo in jo postavila na mizo. »Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva,« je porogljivo dejal Tomi in vzel kolutek. Bili so tako trdi, da bi si lahko ne njih polomil zobe, vendar jih ni rad namakal v kavo. Ni maral gledati, kako drobtine plavajo po kavi. Zato je ugriznil v enega in videl, kako so drobtine padle naravnost v skodelico. Ves nesrečen je ugotovil, da se nekaterim stvarem nikakor ni mogoče izogniti, nato pa preosta-nek piškota namočil v kavo. »Se torej strinjava, da bova odšla k Profesorju?« je vprašalo dekle, z vajeno kretnjo namočila piškot in ga nesla k ustom, preden bi se preveč namočil. Preostali del Tomijevega piškota se je ravno toliko namočil, da mu je štrbunknil nazaj v kavo. Tomislav jo je pogledal. »Daj no, Nadi, lepo te prosim! Profesor?« je dejal in po kavi z žlico lovil razmočeni piškot. »Če bi poslušala Profesorja, bi pome-nilo, da sva prav tako nora kot on. Imejva malo samospoštovanja, lepo te prosim.« »A tako? Veš kaj, če že govoriva o norosti, je vse tole kar počne-va, vse najine teorije, popolnoma noro. Mar nisva že na samem začetku rekla, da ne bova postopala racionalno in logično? Le kako bi si lahko logično razložila zadeve? Res je, da je profesor čuden in da vsake njegove besede ne smeva jemati kot suho zlato, ampak meni se vseeno zdi, da je on edini, ki nekaj ve. Ali pa sluti. Brskala sva po knjigah, da bi našla kaj podobnega. Podobnega ni nič. Pa tudi če bi bilo, kaj misliš, da obstaja formula, s katero se da vse rešiti? Menim, da bi morala vprašati profesorja. Ali pa vsaj poskusiva nekaj ukreniti, ne pa samo čakati in se spraševati, kdo bo naslednji.« »Prav,« je dejal po nekaj trenutkih molka. »Imaš kakšno idejo?« Odločno je prikimala in namočila še en piškot. »Pojdimo na tisti kraj. Poskusimo še enkrat.« »In kaj misliš s tem doseči?« Pogledal jo je s skoraj razočaranim pogledom, kot da bi bil upal, da v rokavu skriva še kakšen adut, ki ga bo zdaj končno razkrila. »Tisto tako ali tako ni bil vzrok. S tem bi zadevi dala prevelik pomen.« »To se prej ni dogajalo.« »Popolno naključje. Nesrečno naključje, kljub temu pa naklju-čje.« »Morda. Je pa edini način, da ugotovimo, za kaj gre. Vedeti mo-ramo, proti čemu se borimo.« »Počakaj! Ti bi to res naredila … še enkrat?« »Zvedeti moramo, proti čemu se borimo,« je ponovila. »Nora si!« Skočil je pokonci. »Sto odstotno si izgubila pamet! So se ti možgani skisali, ali kaj? Tistemu kraju se ne smemo približati niti na pol kilometra, ti pa bi stvar ponovila?« »Oh, za božjo voljo, Tomislav, ne glej me tako kot da bi bila jaz kriva za vse. Ideja ni bila moja. Bila naj bi šala! Tvoja šala!« »Seveda naj bi bila šala! In res je bila! Razumi vendar, tisto ni imelo nikakršne povezave s tem, kar se dogaja!« Nekaj trenutkov sta se gledala z izrazi skrajnega razočaranja. Nato je dejala: »Kaj misliš, da imaš samo ti nočne more? Jaz se ponoči bojim zaspati.« Nagnil se je k njej, nekako utrujeno in spravljivo. »Nisva storila prav,« je tiho dejal. Ona se je otožno nasmehnila, zaprla oči in nagnila glavo. »Rekel si, da nisva kriva.« »Morda. Kljub temu imam pomisleke: kaj pa, če sva kriva? Najbolj nevarno je, če nekaj veš, vendar ne dovolj dobro, in s tem poskušaš nekaj narediti. Vedno sem govoril: Če neke zadeve ne obvladaš do potankosti, se ne ubadaj z njo. In jaz naj bi …« »Naj bi bila šala,« je ponovila, kot da bi tolažila sebe in njega. Nato sta oba obmolknila, vsak zaposlen z lastnimi mislimi. Trenutek je prekinilo rezko zvonjenje mobilnika. Bernarda je pogledala v telefon, nakar ga je porinila k Tomiju. »Kdo?« je nekako proti svoji volji vprašal. Ni imel moči za pogovor. Po drugi strani pa, kaj če … Ni si upal dokončati svoje misli. »Prosim?« je vprašal in prislonil mobilnik na uho. Nekaj trenutkov je brez besed poslušal. Bernarda je opazovala njegov obraz in ko so se njegove ustnice pričele zategovati, se ji je vse drobovje zvezalo v vozel. Čutila je, kako ji nekje znotraj utripa bolečina, vendar pa je bila v tem trenutku bolečina preveč nepo-membna, nebistvena. S potnimi dlanmi se je prijela za rob mize, kot da bi se bala, da se bo zaradi grozne novice, za katero je vedela, da jo bo vsak hip slišala, zgrudila na tla. Nekajkrat je bila na tem, da izgubi zavest, vendar pa blagoslovljena nezavest ni prišla. Nikoli ni prišla. Vedno je ostala pri zavesti, ki je kričala v resničnosti. Tudi zdaj je njen um kričal, še preden je karkoli izvedel. Ker je vedel, da noče izvedeti. Vedel je, da če bo izvedel … Tomislav je položil mobilnik na mizo, pred tem pa pritisnil gumb za izklop, ki se je tiho in otožno oglasil. Obrnil je glavo proti oknu in se zagledal v nekaj nedoločenega. Na njegovem obrazu ni bilo mogoče ničesar razbrati, toda ustnice so ostale nenaravno zategnjene. Nekaj trenutkov je gledala vanj, nato pa ni več vzdržala. Ni se mogla odločiti, kaj je bolj grozno: vedeti ali ne vedeti. Vedela pa je, da mora nekaj storiti, preden ponori. »Se je spet zgodilo?« je tiho vprašala. Nalahno, skoraj neopazno, je prikimal. Zavzdihnila je. Kot da ji je s tem vzdihom odtekla vsa moč iz telesa. »Nekdo, ki ga poznava?« Vprašanje je bilo povsem odveč. Vedela je, da gre za nekoga, ki ga poznata. Vedno je šlo za nekoga, ki ga poznata. Kljub temu je prikimal. Za naslednje vprašanje skoraj ni imela več ne moči in ne glasu. »Kdo?« Šepet je bil tako tih, da ga najbrž niti ni slišal. Vseeno. Saj je že tako ali tako odgovoril: »Silvija je …« Da. Bila je ena od njih. Tisto noč je bila tudi ona z njimi. In s tem je bila obsojena, tako kot so bile verjetno obsojeni tudi ostali. Kot so bili gotovo obsojeni tudi ostali. »… mrtva …« »Ljubi bog!« je bilo vse, kar je lahko izgovorila. Ostale besede, ki jih je hotela izreči, izjokati, so ji zamrznile v grlu. Ni zajokala. To ji ne bi bilo podobno. Sicer pa se je počasi, na nek čuden, sprevržen način, počasi navadila na to, da ljudje okoli njiju umirajo, da brišeta imena iz rokovnikov, telefonske številke pa ostajajo pozabljene in prepovedane, ker so glasovi, ki so stali za temi številkami, bili gla-sniki žalosti in smrti. Kljub temu pa se je vse še naprej zdelo pov-sem neresnično. »Marko je klical,« je s tihim glasom govoril Tomislav, zategnjene ustnice pa so s težavo tvorile glasove. »Pogreb bo pojutrišnjem ob treh.« »Kako …?« »Ubila se je.« Pogledal jo je, njegove oči, prazne in navidez brez vsakega čustva, pa so sledile živi krvi v njenih žilah. »Žile si je prerezala.« »Ne!« Tresel se je. Videla je, da se trese. Ni pa se ga upala dotakniti. Preveč jo je prevzela lastna groza. »Nama se to ne bo zgodilo, kajne?« je čisto tiho vprašal. Stresla se je. »Bernarda? Nama se to ne bo zgodilo, kajne?« »Tega ne bova dopustila,« je zašepetala, vendar še sama ni verjela svojim besedam, zdelo pa se ji je, da jim tudi on ne bo verjel. »Previdna bova. Jaz bom pazila nate, ti pa name. Ne bova dovolila, da bi se karkoli zgodilo.« »Nemogoče,« je zašepetal z istim zgroženim glasom. »Ne moreva biti ves čas na preži. Sicer pa, kdo bo pazil na naju? Kdo bo pazil, da se ne bova znašla v istih sanjah?« »Tole ni nočna mora Freddyja Kruegerja.« »Ne,« je odmahnil z glavo. »Je nekaj mnogo bolj groznega. Tole je resnično.« Ko se je prvič zgodilo, so verjeli, da gre samo za grozno nesrečo. Naneslo je namreč, da se je tista znana Tomislavova šala o 'pazi se tramvaja naslednji teden' uresničila. Nihče ni bil tako prizadet kot on. Ko je tistega popoldneva Branko umrl pod tračnicami petice, na križišču Savske in Vukovarske, je Tomislav za vedno prenehal govoriti o jasnovidnosti, njegovo sovraštvo do umazanega, starega mesta Zagreba pa se je še poglobilo. 'Hrvaška prestolnica' je s svo-jimi kovinskimi zvermi požrla in prežvečila enega od njegovih pri-jateljev, njegove posmrtne ostanke pa izpljunila na pločnik. In vsi so govorili, da gre za grozno tragedijo in veliko nesrečo, dokler ni Ne-nad pogoltnil stekleničko maminih uspavalnih tablet, in to brez vsakršnega razloga. Res je sicer, da se je pritoževal nad nočnimi morami, ampak ali je to razlog, da si nekdo vzame življenje? Ali pa je tudi to bila samo grozna tragedija, povezana z njegovimi sanjami? Nato pa je Bernarda rekla, da je po njenem mnenju za vsem skupaj nekaj več in da je povezano z dogodkom v samoborskih hribih. Kajti Branko in Nenad, tako kot tudi Bernarda, Tomislav, Tvrtko, Silvija, Marko, Filip, Dado in Natali, so bila zraven, ko se je tisto zgodilo in vsi so bili enako osupli nad dogodki. In prav vsi so v večji ali manjši meri trpeli zaradi različnih nočnih mor. Bernardi se je vsako noč sanjalo, da izgublja del telesa, da na smrt krvavi. Tomislav je bil reden potnik na prometnem sredstvu, ki naj bi se pokvarilo, tako kot Dado, ki je znova in znova ponavljal, da ni dovolj rešilnih čolnov na Titanicu. Ni bilo znano, kaj so drugi sanjali, vsi pa so vedeli, da sanjajo. In da si zelo želijo, da bi sanje prenehale. Je Nenadova smrt res bila samo še ena grozna nesreča, posledica njegovega strahu pred sanjami, zaradi česar je zaužil prevelik odmerek uspavalnih tablet, ki so prinašale nezavest in spanec brez sanj? Ne. Tvrtko se je na svoj osemnajsti rojstni dan obesil s sestrino kolebnico na otro-škem igrišču. Bil je pijan kot čep in zakajen kot zverina, so povedali fantje, ki so tistega večera proslavljali z njim. Tam sta bila tudi Filip in Marko, vendar je Tvrtko nekam izginil po tretji uri zjutraj in nihče ga ni več videl, dokler ga niso mimoidoči zagledali, kako visi s tobogana. Obešen je bil za najvišjo prečko, pod njim pa je ležala groteskna luža bruhanja. Ali človek, mlad človek, ki šele vstopa v življenje, v skrajno vinjenem stanju premišljuje o tako bizarnem samomoru? Zakaj? Iz kakšnega razloga? Seveda bi bilo mogoče tudi v njegovem primeru najti nekaj razlogov, povodov, kot je ločitev njegovih staršev in težak finančni položaj. Bernarda se je spraševala, kakšne razloge bodo našli za Silvijino smrt. Ljubezenske težave? To, da sta bila z Mariom malo skupaj, potem pa spet narazen? Morda, je pomislilo dekle, ko se je nenadoma zavedlo, da jo Tomislav nekam čudno gleda, kot da bi vedel za tok njenih misli in kot da bi bili ti tokovi zelo podobni tistim, ki so pravkar rojili po njegovi glavi. Ali bodo nekega dne, kdo ve, morda celo zelo kmalu, prav tako iskali razloge za njeno smrt? »Ne smeva dopustiti, da bi se to zgodilo,« je dejala, pri tem pa se je zavedala, da je ta stavek eden tistih, ki jih je danes že nič kolikokrat trmasto ponovila in ki še nje same niso prepričali. »Ljubi Bog, Tomislav, reci mi, da tega ne bova dopustila!« »Ko bi le lahko to rekel in vedel, da bo tako,« je s težavo odvrnil mladenič. Nato pa si je snel očala in jih pričel odsotno brisati z robom srajce. »Veš pa, da je to nemogoče.« »Ne morem verjeti, da se je vse tako končalo,« je nenadoma besno dejala, čeprav je Tomislav videl, ko jo je pogledal, da so njene oči svetle in vlažne. »Morala bi vas ustaviti že tistega prvega dne, ko je Nenad spregovoril o svoji ideji. Vendar pa mi niti na misel ni prišlo, da bi se iz tega lahko res kaj izcimilo. Skeptik sem! Ne verja-mem v takšne stvari. Zdelo se je kot prijetno zafrkavanje, zato nisem nič rekla. Kdo bi si bil mislil, da se bo nekaj dejansko zgodilo.« »Nihče te ne krivi za to,« je dejal Tomi, nato pa takoj utihnil, ker mu je namenila enega tistih pogledov, ki je popolnoma jasno obtoževal njega, je bila pa vseeno dovolj prisebna, da obtožbe ni na glas izgovorila. Sicer pa, saj tudi on ni bil kriv. Lahko bi ga morebiti razglasili za enega od krivcev za skrajno neumno šalo, ne pa za vse ostalo, kar se je zgodilo. Za ostalo bi bilo težko obtožiti katerikoli naravni dejavnik. »Res ne vem, zakaj ste proti temu, da bi vključili Profesorja,« je končno rekla. »Celo Natali, ki je včasih nenehno govorila o njem, zdaj noče, da bi ga sploh omenili. Le kaj se je zgodilo? Namreč, če poznaš koga drugega, ki se ukvarja s takšnimi zadevami, lahko gremo k njemu, ampak jaz poznam samo Profesorja.« »Nikogar ne poznam,« je zagodel. »Mislim, da ni kaj dosti ljudi, ki se v tej državi ukvarjajo s tem. Res misliš, da bi nam lahko poma-gal? Močno se mi dozdeva, da nas bo vse po vrsti nadrl, nato pa nam bo zaloputnil vrata pred nosom. Spremenil se je od takrat, ko sem ga poznal. Zelo.« »Kaj? Bojiš se ga?« je sumničavo vprašala. Še nikoli dotlej ni imela občutka, da bi bil Profesor človek, katerega bi se kdo bal, ne glede na določene zgodbe, ki so krožile o njem in v katere tako ali tako nihče pri zdravi pameti ni verjel. Tomi ji ni odgovoril, samo skomignil je z rameni. Nekaj časa si je dal opraviti z očali, nato spet skomignil z ramen in dejal: »Ti bi šla v Samobor?« »Pa ti?« »Jaz moram. Tam sem doma,« ji je odvrnil skoraj začudeno in šele nato dojel, kaj ga je v resnici vprašala. »Ampak …« je po premoru dejal, nato pa kot da bi si premislil: »Če res misliš, da je to edina rešitev …« »Edina, ki mi je trenutno prišla na misel.« »… no, prav. Greva k Profesorju.«
Knjiga Viktorija Faust - Anastazija
Ovitek knjige Anastazija avtorice Viktorije Faust

Comments are closed.