ANGELOVA RAZODETJA – Rosati Giancarlo

Naslovnica knjige Rosati Giancarlo - Angelova Razodetja
Naslovnica knjige Rosati Giancarlo - Angelova Razodetja
Naslov: ANGELOVA RAZODETJA
Avtor: ROSATI GIANCARLO
Število strani : 112
Format: A5
Vezava: Broširana
ISBN: 96-90688-9-0        

Del besedila knjige:

KAZALO:
PREDSTAVITEV
UVOD
DOLGA POT
ASTROLOŠKI VPLIV
PADEC ANGELA
DREVESNE KORENINE
KRONA IZ TRNJA
PRETRGANE VERIGE
SAMOTNI LET
SANSKRTSKI SLOVAR

Svet je kot drevo želja. Če misliš dobro, je vse dobro; če misliš slabo, sledi slabo. Zaradi tega bodi dober, delaj dobro in teži k dobremu. To je pot, ki vodi k Bogu. Sai Baba

PREDSTAVITEV Avtor je pripravil serijo kratkih del o metafiziki, ki na nekaj straneh združujejo tisto, kar je treba vedeti o sami temi. Potem ko je govoril o reinkarnaciji in o čudežih, o učenju “Učitelja resnice”, o onostranskem in o božji skrivnosti, se že spopada z načini, ki vodijo v hitro samouresničenje. Ne bo le iskalec tisti, ki mu bo koristilo branje teh esejev, ampak tudi tisti bralec, ki želi razmisliti o bistvenih stvareh same teme, ne da bi se izgubljal v neproduktivnih intelektualnih razmišljanjih. Na drugi strani pa se lahko tisti, ki mu ne bo zadosti le branje, vedno spomni pomembnejših delov vsebine. Avtorjeva želja je, da bi ločili bistveno in s tem olajšali razmišljanje in raziskovanje določenih področij. Zdi se, kot bi želeli reči: “Nesmiselno je izgubljati čas z nekoristnimi in praznimi dejanji, dovolj smo ga izgubili že pri iskanju prave poti, nikar ne ponavljajmo iste napake.” Duhovne poti, ki so se menjale skozi zgodovino našega planeta, so s svoje pozicije iskale tisoč načinov, da bi ljudje razumeli, a nihče od nas ni nikoli želel poslušati teh klicev. To, česar ne sprejemamo, ker prihaja od zgoraj, morda lahko sprejmemo od nekega raziskovalca, ki je pri raziskovanju trpel tako kot mi in pri kateremu je vsako najmanjše napredovanje vplivalo na njegovo dušo. Ta avtorjeva pot je pričevanje, ki je toliko bolj dragoceno, ker je preizkušeno na lastni koži. Vse njegove eseje imamo za resnične informacije, ki so na prvi pogled nesmiselne in neverjetne, kasneje pa se izkažejo za sprejemljive, če ne celo za znanstveno sprejemljive. V tem eseju je objektivno opisana neka znanstveno fantastična situacija, z vizijo, da bi nas prepričala, da je dejansko mogoče izstopiti iz namišljenega sveta na zelo enostaven način, s sredstvi, ki so dosegljiva vsem, ne glede na naš socialni položaj ali našo kulturno in intelektualno raven. S svojimi deli nam je avtor dal sprejemljivo metafiziko, ki jo je pripeljal v hišo in jo postavil na zlat pladenj. Kljub temu pa se je na začetku nekateri izmed nas ne drznejo niti dotakniti. Zahvaljujoč njegovemu jeziku in jasni razlagi, pa sedaj začenjamo z njeno “obdelavo”, čeprav še vedno ponižno in spoštljivo. Bistroumnost angela, o katerem avtor sanja in ki se mu prikazuje v sanjah, pokaže vzrok človekovega padca in ključ, ki lahko odpre vrata, ki so se zaprla, ključ pa je ostal izgubljen na tisoče let.Naš beg iz raja in oddaljitev od Boga sta bila neizogibna, prav tako kot je to povratek domov, skupaj s ponovno pridobitvijo starodavnega spomina, tistega iz našega bistva. Se bodo božje obljube izpolnile? Angel (Učitelj resnice, ki se reinkarnira iz obdobja v obdobje) je torej neposredna priča. V naših srcih se budi veliko upanje.
Luciana Chezzi, psihologinja
Parma, 5. marec 1997

UVOD V tem delu je govor o mistiki, o sestopu Učitelja resnice, avatarja, ki se predstavi v lastnih sanjah, v podobi angela. Svoje sanje predstavi zaradi sočutja do ljudi, ki se gibljejo v namišljenem svetu, polnem fantazij, in obupno iščejo identiteto, vendar jim je usojeno, da bodo prej ali slej prisiljeni prenehati in privoliti v absolutno, v status quo. Angel ima različna imena, vendar je kljub temu vedno on, božji odposlanec, ki govori različne jezike, predlaga različne simbole, razodeva pa vedno isto resnico. Angel razodeva skrivnosti, ki jih imajo v srcu le redki in jih razodevajo skrajno previdno. Izraz skrivnost izhaja iz besede muein, kar pomeni “zapreti usta in oči”; s čimer skuša poudariti, da naj tisti, ki je razumel metafizične resnice, molči, ker se le redki zavedajo tistega, kar obstaja v svetu iluzij, še posebej pa resničnega bistva človeka.Kamorkoli sestopi angel, zacveti misticizem in pot se odpre, srca se razvedrijo ob spoznanju, da ni drugega kot poistovetenje z istim stvarnikom.V Afriki, Evropi, Aziji in Južni Ameriki je učenje prilagojeno lokalni kulturi, kar daje vtis, da se mistične poti razlikujejo, v resnici pa je Pot ena sama, prav tako pa je ena sama tudi Resnica.Do zapleta pride, kadar pride do pogovora o lastni nadčutni izkušnji. Isti angel ima težave pri razlaganju nerazložljivega, zato uporablja prispodobe, parabole in simbole. Kljub vsemu trudu so le redki, ki dojamejo, kako pomembno je opustiti dolgovezenje, se odreči jajcu zaradi kokoši, se žrtvovati za dejanja, ki bodo prinesla nepredstavljive plodove. Če ne morete sprejeti Resnice, ker za vas ni logična, vam angel predlaga direktni preizkus. Da bi olajšal pot tistim, ki imajo zadosti dobre volje, jih uči različnih variant in jim da nekaj navodil. Navodila so enostavna , tako enostavna, da se zdijo nepotrebna, vendar so vsaj tako pomembna kot življenje samo. Angel oznanja, da je bolje živeti le en dan, zavedajoč se, kot pa celo stoletje v nevednosti, še posebej ob misli, da bo nekega dne to telo padlo na zemljo brez zavesti, nekoristno kot zgorela klada (dhammapada). Na ta način poiskuša pripraviti človeka do zavedanja, ker lahko le z obvladovanjem samega sebe zgradi otok, ki ga ne more poplaviti nobena povodenj. Ključ vsega raziskovanja je v zavedanju, ki ni razumsko, ampak intuitivno, je zaznavanje drugačne stvarnosti, prave, trdne, absolutne; kar pripelje do spoznanja, da “se v nekaterih oblikah lahko pojavi kot dobra ali slaba, kar ni nič drugega kot prazne sanje, da so vse stvari znotraj in zunaj le odmev in nič drugega” (Yeshe Gyal Tsam). Ta združitev je življenjski cilj. Vse to se izpolni na religioznem področju, torej je relativno pomembno, ker ni ritual, prošnja ali molitev tista, ki lahko popeljejo človeka v neko stanje trascendentne zavesti.To je tisto, kar pomaga razumeti človeško podobo angela, ki jo je ustvaril sam, samega sebe pa je postavil v sanje, ki se, kot se zdi, ne bodo nikoli končale.

DOLGA POT Le takrat ko govorimo o duhovnosti, ki se nam kaže v popolnoma abstraktni obliki, lahko izgubimo pregled nad ciljem in potjo. Vendar je pot duhovnega raziskovanja konkretna, dolžino poti pa se da matematično izračunati. Ne smemo se zgražati ob novici, da nekatere osebnosti podcenjujejo duhovnost. Somo, rastlino, ki v prvi vrsti vpliva na duševnost, in je omenjena že v najstarejših svetih zapisih, so uporabljali največji mistiki, tisti, ki so živeli v zemeljskem raju, in jo še vedno uporabljajo. V najtemačnejšem obdobju civilizacije je človek tak svetohlinec, da se spreneveda in zgraža nad dejanji, s katerimi so poskušali razodeti tisto, kar ni ali ne more biti. V zapisu ne zasledimo nobeni kritiki, še posebej ko gre za naravne pojave. Le nevednež in svetohlinec obsojata najenostavnejše stvari, ker ne moreta dojeti njihovega pravega bistva. Včasih se usmerimo k mistikom, toda ne želimo upoštevati dejstva, da je ostvaritev Boga ali razsvetljenje, kakorkoli to imenujemo, stanje zavesti. Če ne sprejmemo dejstva, da je ostvaritev neko stanje zavesti, potem imamo lahko vse, kar delamo, za duhovno ali ne. Če ne razumemo, da uresničitev in doseganje nekega duhovnega stanja ni približevanje nečemu, kar je zunaj sveta, ampak jo hodimo po neki stezi, ki bi lahko bila religiozna, a ne vodi nikamor. Ne moremo odkriti skrivnosti, če ne odkrijemo Božanstva pri polni zavesti, ki jo imenujemo turya ali samadhi nirvikalpa. Na začetku duhovnega raziskovanja so nekateri še vedno navezani na svojo vero in pod vplivom določene kulture, ki lahko odklanja nekega učitelja duhovnosti. Če ga že ne odklanja v celoti, prevzame le tisti del, ki ji koristi, in ga uporabi za odklanjanje ali zanikanje. Prav ima indijski mistik, ko pravi, da pripravi učitelj pojedino tako, da ima vsakdo možnost izbrati potrebno hrano, takšno in toliko, kot jo v danem trenutku potrebuje za potešitev lakote. To naj bi veljalo za tistega (pristen raziskovalec duhovnosti), ki pospravi hrano s prvega, drugega in tretjega krožnika, a še nima zadosti. Veljalo pa naj bi tudi za tistega (poslušalec), ki sta mu zadosti dva lista solate, kajti njegov želodec ne prenese ničesar več, ker je že poln druge hrane. Tisti, ki so dobre volje, takoj dojamejo, kaj jim je Jezus pripravil. Tisti, ki so slabe volje, pa se zaprejo v lastni zapor in nočejo sprejeti dejstva, da obstajajo poleg jedi, ki so jih že prej izbrali, še okusnejše in bolj priljubljene jedi. Pravijo, da je njihova jed najboljša, in kritizirajo tiste, ki jedo drugačno hrano. Pristnega raziskovalca zatorej kritizirajo in pogosto obrekujejo ljudje, ki ne zamudijo priližnosti za žalitve in križanje. Na ta način poskušajo zavarovati svojo najnižjo možno raven zavedanja. Ali niso Jezusa križali zaradi tega? In ali ne obrekujejo Sai Babe zaradi istega vzroka? Ali niso očrnili Bude, Ramakrišne in stotine drugih, ker nekateri cerkveni vodje niso želeli priznati, da so izredno nevedni in neplemeniti? Kristjani preklinjajo tiste, ki so pribili na križ njihovega Kristusa, a hkrati kažejo s prstom na tiste, ki čutijo drugače od tistega, kar uči njihova cerkev. Muslimani obsojajo tiste, ki “kujejo dobiček”, obenem pa ne zamudijo priložnosti, da vsiljujejo svoje prepričanje tako silovito, kot da bi bilo edino in najbolj sprejemljivo.Res je, da naj bi se vsakdo nasitil s hrano, ki mu najbolj ustreza, po drugi strani pa je tudi res, da vsakdo sledi verskemu prepričanju, ki najbolj ustreza njegovi osebnosti, njegovi mentaliteti, njegovi sposobnosti dojemanja in zavesti. Modrost pa uči, da ne smemo kritizirati in grajati tistega, ki sledi drugim iskanjem ali sprejema informacije, ki se razlikujejo od naše vere. Ne toliko zato ker vse poti vodijo k Bogu, ampak zato ker se nekdo, ki je krenil s poti, prej ali slej vrne na isto avtocesto. Nekoč je Sai Baba* na široko razlagal o stanjih zavesti in prikazal bistvo božanstva s pomočjo četrtega stanja, ki ga običajno doseže le tisti, ki trdovratno raziskuje duhovnost, ni pa dosegljivo človeku, ki živi popolnoma posvetno življenje. Stanje, o katerem govori Sai Baba, je tisto najvišje, ki zadeva njega samega. Ne bo težko razumeti, da postane tisti, ki gre vase, tudi sam absoluten. Kljub temu nauku, ki ni nekaj novega za filozofijo sai, pa se mnogi ravnajo le po zunanjih vplivih in po abstraktni raziskavi, s katero pa ni možno spoznati resničnih duhovnih misli. Naj še enkrat poudarimo, da ne pozabimo, da je ta raziskava izdelana na absolutno matematični osnovi. Kaj se je zgodilo v človeški duši in srcu, da se tako upirata sprejeti nauk velikih duhovnih učiteljev, ki so hodili po našem planetu? Zakaj so se nekateri Jezusovi učenci, učenci Sai Babe in nekaterih drugih duhovnih vodij tako oddaljili ali pa izdali učitelja? Zakaj je nekdo takoj po Mohamedovi smrti, ko se njegovo telo še niti ni ohladilo, že prevzel oblast in popolnoma ignoriral njegov nauk? Zakaj nekatere pristaše Bude tako žre zavist, da želijo njegovo smrt? Zakaj si nekateri izmed tistih, ki so vdani Sai Babi, zatiskajo ušesa pred njegovimi nauki in nasveti? Kaj v našem razmišljanju ne deluje, da odklanjamo kisik, ki ga potrebujemo za življenje in se kar naprej prepiramo o stanju, ki nas večno duši? Se bo kdaj pojavila populacija, ki bo spremenila svojo mentaliteto? Bo dosegla določen nivo modrosti, nekaj tolerance in razumevanja? Ali bo Sai Babi uspelo realizirati zadano nalogo, da vsem zagotovi več skladnosti, razumevanja in prijateljstva, pa naj bo naloga še tako trda, težka, nehvaležna in kočljiva? Sai Baba je začel s svojo nalogo prepričevanja pred sedemdesetimi življenji. Govorim o življenjih, ne o letih! Več tisoč let je poskušal pomagati človeštvu, ga učil razumeti, kaj je cilj in katera je pot, ki pomaga uiti sponam trpljenja, vendar pa so bili rezultati na koncu vsakega življenja tako redki, da je bil prisiljen vrniti se in s tem rešiti vsaj nekatere. Ali nista prav tako delala tudi Jezus in Buda? Vsakič, ko se učitelj resnice spusti na planet, se odpravi med tisoče rešenih, koliko preostalih pa je ostalo ujetih v past? Koliko tistih, ki so se srečali z naukom, z učiteljem, je zamudilo vlak? Raziskovalec iz Toskane mi je povedal, kako težko se je sporazumeval s tovariši iz naveze, ki so kljub stiku z učitelji na ravni Sai Babe, še vedno ostali tako vklenjeni v grd formalizem, da niso bili sposobni spremeniti zavedanja. Vse bolj se poraja spontano vprašanje: zakaj Zakaj človekoljub odklanja napredek? Zakaj se dokončno ne odloči glede učitelja in duhovne šole? Zakaj poskuša zakriti resnico z zmotnimi osebnimi vizijami in ponarediti tiste resnice, ki se jih popolnoma zaveda? Je mogoče, da učenec duhovnega učitelja ne razmišlja o razlagah svojega lastnega vodje? To ni mogoče. Ali je to preračunljivost? Ni tako, čeprav bomo prisiljeni pritrditi.Navidezno je lahko slediti Jezusu, biti vdan Sai Babi, biti učenec Krišne, zvest Mohamedu, nikakor pa ni lahko združiti metafizičnih naukov, ki so jih predstavili ti učitelji, in se držati njihovih nasvetov. Zgodovina uči, da se je metafizična dediščina, ki so jo dobili zanamci Jezusa, Mohameda ali Mojzesa, v glavnem izgubila. Morda se ni izgubila, izgubili smo le sposobnost razpoznavanja tistega, kar so omenjeni zapustili. Kaj je pravzaprav ostalo od njihovega vedenja? Etični kodeks, pogosto napačno interpretiran, z namenom obdržati kontrolo nad družbo in nekaj drugih stvari. Toda tisti, ki se razglaša za raziskovalca resnice, se avtomatično obveže, da bo uvedel, potrdil, analiziral in združil resnice, ki so jih učile omenjene osebnosti. Če tega ne stori, je jasno, da nima nobenega duhovnega namena, trudi se le prikazati sebe v najlepši luči, saj ljudje verjamejo le tistemu, kar vidijo, in ne tistemu, česar ne vidijo. Obstajajo tisti, ki so zaznamovali propad institucij, ki so vstale iz učiteljevega pepela in uničili ideale, ki so zaničevali človekove vrednote. Učenci so bili ujeti v spone življenja v pričakovanju boljših časov. Danes smo na razpotju. Ne le zato ker se je razvila naša zavest, ki lahko dojame pomen napak, ki so jih storili v preteklosti, ampak tudi zato ker astrološka kombinacija dovoljuje bistrenje čiste zavesti, kar omogoča boljšo komunikacijo z zunanjim svetom. Naši kulturi je ostalo znanje, ki je bilo pogojeno z močjo, s katero se je kultura zmogla približati bistvu realnosti s pomočjo duha in pameti, v nasprotju z orientom. Ta smatra, da je pamet ovira pri raziskovanju duhovnosti. Zahod je dosegel tisto točko materializma, da je izgubil pregled nad vrednotami življenja, nad povezavo med dokončnim in neskončnim, delnim in absolutnim. Materializem je povedano z drugimi besedami povzročil nemir, ki preprečuje, da bi se človek dvignil do skrajnega duhovnega vrha. Na srečo poiskušajo nove generacije neprestano nadomeščati naše obrabljeno razmišljanje z bolj bistrim, kar bogati notranjost in pomaga iskati izgubljeno pot. Ne gre za opuščanje neke kulture zaradi druge, ampak za ponovno odkrivanje naših korenin, ki so skupne z vzhodnjaškimi. Vsaka vera ali filozofija (ne glede, kako široko ju obravnavamo) izhajata iz Zapisov Ved. Kjerkoli kopljemo, naletimo na iste resnice, ki se pojavljajo iz prahu, ki smo ga nalagali tisočletja. Zaratustra, Krišna, Buda, Abraham, Mojzes, Jezus, Mohamed in Baba izhajajo iz iste šole, iz istega izvirnega filozofskega razmišljanja. Prišel je čas, ko je treba uporabiti duha, da bi dosegli določeno stopnjo, s katere bi se potem potopili v ocean metafizične resnice in ob tem odpisali razum. Na tej odskočni deski bo institucija najprimernejša za to, da nam omogoči vzlet. Zahod in vzhod se lahko srečata na tej odskočni deski, da bi se skupaj dokopala do razumevanja Resnice. Človek dobi vtis, da lahko dojame nekatere metafizične resnice, zahvaljujoč le samemu sebi. Res je, da se je s trdovratnostjo mogoče približati velikim skrivnostim življenja, toda tisti, ki zares uspe, je bela vrana, recimo Buda. Večini ljudi to ne uspe. Ko opazimo preseljevanje množic, ne moremo reči, da je prišlo do duhovnega preporoda človeštva, ampak so zunanji vplivi pomagali pognati naše možganske centre. To, kar doživljamo danes, je eden tistih magičnih trenutkov, v katerem so astrološki pogoji takšni, da dovolijo možganskim centrom mirno dojemanje skrivnosti. V temačnih obdobjih človeštva, kot je bilo obdobje Kali yuge, so bili astrološki pogoji neugodni za lahek razmah duhovnega. Človeške množice so potopljene v nevednost, prevladujejo živalski nagoni, življenja ne spoštujejo, ni več dostojanstva, solidarnosti, usmiljenja in sočutja. Človek postane stroj, ki premišljuje le o tem, kako prevladati na tuj račun, kadar bo le mogoče, kako le malenkostno uspeti, četudi preko trupla lastne matere. Povsod vlada korupcija, tudi v cerkvi, sramota domuje celo v srcih duhovnikov. Duhovnosti ni več. Po določenem času, ko se približajo določeni astrološki pogoji, preide duhovnost v religioznost, na določeni točki astrološke poti pa tudi religioznost izgubi svoj pomen, izpodrine jo še večja nevednost. Tako opisujejo našo ero Himalajski zapisi.

ASTROLOŠKI VPLIV Mistiki razlagajo, kako vpliva astrologija na razum in duhovnost človeka. Kozmična obdobja se imenujejo yuge in so razdeljena v podskupine Sathya ali Treta yuga, Krita yuga, Dwapara yuga in Kali yuga. Te podskupine so določene in preračunane v skladu z zmožnostjo človekovega dojemanja, predvsem njegovega duhovnega razvoja. Ko je človekova duhovnost na najvišji stopnji, govorimo o obdobju resnice (Sathya yuge), ko pa je duhovnost na najnižji stopnji, govorimo o obdobju teme (Kali yuge). Definicija nekega obdobja je odvisna od vizije, ki jo imamo o svetu in človeštvu, ter o vezi, ki obstaja med mojim nezavednim in zavednim jazom, med namišljenimi osebnostmi in resničnim menoj. Nekateri mistiki menijo, da je naše obdobje še del obdobja Dwapara, medtem ko pravijo drugi, da smo sredi obdobja Kali yuge, ki naj bi se začelo s smrtjo Krišne, približno pred 5000 leti. Vemo, da krožijo zvezde okoli samih sebe, okoli svojega sonca, da se sončni sistem vrti po svoji krožnici okoli posebnega središča. Po vzhodni varianti naj bi se sončni sistem vrtel okoli vnaprej določenega gravitacijskega središča, ki ga imenujejo kraljestvo Brahme. Človekovo razumevanje in duhovnost naj bi bila odvisna od oddaljenosti sončnega sistema od te točke. Ko je naš planet najbolj oddaljen od tega gravitacijskega središča, je človeški razum v točki, ko ni sposoben videti dlje od konice lastnega nosu. Zato postanejo človeku posvetne stvari in radosti zelo pomembne, duhovne stvari pa izginejo iz njegovega obzorja. Vsakih 12.000 let pride do približevanja ali oddaljevanja in s tem tudi do intelektualnega nihanja. Celoten cikel naj bi tako trajal 24.000 let. Kadar je oddaljenost največja, je človek sposoben uporabiti le 25 % svojega umskega potenciala, ko pa je blizu gravitacijskega centra, ga lahko izkoristi 100odstotno. Človek naj bi v tem obdobju največjega razvoja dobil skoraj božje sposobnosti v tem smislu, da bi osvobodil nadpovrečne sposobnosti, jasnovidnosti in da bi bil zmožen prodreti v skrivnosti življenja. Človekov razum naj bi se obnašal kot oceani v odnosu do lune. Ko težnost našega naravnega satelita z vso močjo vpliva na površino oceana, se pojavi plimovanje, ko ta popusti, pride do oseke. Dolžina kozmičnih obdobij se spreminja od šole do šole. Najbolj verjetna je tista, ko so sončna leta različnih obdobij določena glede na 1.200 let obdobja Kali, 2.400 let obdobja Dwapara, 3.600 let obdobja treta, 4.800 let obdobja Sathya, kar je skupaj 12.000 let. Obdobje se podvoji, če je treba upoštevati cikel odhoda in povratka, kar je skupaj 24.000 let. V ciklu oddaljevanja se obdobje Sathya podvoji. V fazi približevanja pa se podvoji obdobje Kali.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Rosati Giancarlo - Angelova Razodetja
Ovitek knjige Rosati Giancarlo - Angelova Razodetja

Comments are closed.