DINAMIČNO BIOLOŠKA PREHRANA – Steiner Rudolf

Naslovnica Knjige Steiner Rudolf - Dinamično Biološka Prehrana
Naslovnica Knjige Steiner Rudolf - Dinamično Biološka Prehrana
Naslov: DINAMIČNO-BIOLOŠKA PREHRANA
Avtor: Rudolf Stiner
Število strani : 182
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-246-8
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-247-5        

Avtor

Tukaj vpišemo povzetek o knjigi in del knjige RUDOLF STINER Dr. Rudolf Steiner (1861 - 1925) se je rodil v Donjem Kraljevcu v Medjimurju. Končal je Visoko tehnično šolo na Dunaju, ki je bila v njegovem času ena najbolj naprednih znanstvenih institucij na svetu. Kot študent je obiskoval predavanja na številnih dunajskih fakultetah. Doktoriral je iz filozofije na univerzi v Rostocku. Sedem let se je intenzivno ukvarjal s preučevanjem Goethejevih naravoznanstvenih zapisov, kar ga je spodbudilo k vpogledu v naravne vede z duhovnega stališča. Ob spoštovanju dosežkov materialne znanosti je bil mnenja, da jo je treba dopolniti z duhovno vedo. Zaradi svoje vsestranske izobrazbe ter bogatih nadčutilnih raziskovalnih izkušenj je lahko postavil temelje za duhovno vedo. S tem je uvedel nov pristop k znanosti in znanstvenim disciplinam, sprožil je in utemeljil razne študije, raziskovalne laboratorije, zdravstvene ustanove, proizvodnjo zdravil in podobno ter številne družbene in umetniške institucije. Z enakim spoštovanjem in vero je spodbujal strokovnjake in laike, ki so se nahajali na poti k antropozofskemu šolanju, šolanju, s katerim se svobodno in kreativno razvija celotno človeško bitje.

Del besedila knjige:

VSEBINA
ZAKAJ JE TA KNJIGA POMEMBNA 13
ALI SMO RES TO, KAR JEMO ? 17
1. SVOBODA IZBIRE
2. ŠTIRJE ČLENI ČLOVEŠKEGA BITJA 20
2.1. Fizično telo 20
2.2. Življenjsko ali eterično(tekoče) telo 20
2.3. Čutilno-duševno ali astralno (zračno) telo 20
2.4. Jaz (toplinska organizacija) 20
3. DVOČLENO BITJE RASTLINE (fizično in življenjsko telo) 21
3.1. Dinamična povezava med življenjskim telesom rastline in čutilno-duševnim telesom človeka 22
4. TRIČLENO BITJE ŽIVALI
(fizično, življenjsko in čutilno-duševno telo) 23
4.1. Dinamična povezava med čutilno-duševnim telesom živali in čutilno-duševnim telesom človeka 23
5. HRANA RASTLINSKEGA IZVORA - HRANA ŽIVALSKEGA IZVORA 24
5.1. Človek in rastlinski svet 24
5.2. Človek in živalski svet 25
5.3. Delovanje mleka – izdelek živalskega izvora 26
5.4. Delovanje alkohola – izdelek rastlinskega izvora 27
PREHRANA KOT NAČIN ZDRAVLJENJA 29
1. POVEZAVA MED PREBAVO IN DEJAVNOSTJO MIŠLJENJA 32
1.1. Vpliv kave na prebavo in dejavnost mišljenja 33
1.2. Vpliv čaja na prebavo in dejavnost mišljenja 33
1.3. Vpliv sladkorja na prebavo in dejavnost mišljenja 34
1.4. Vpliv beljakovin na prebavo in dejavnost mišljenja 35
2. POVEZAVA MED DELOVANJEM SRCA IN KRVI TER ŽIVLJENJSKO VOLJO IN POŽELENJEM 36
3. POVEZAVA MED POTEKOM DIHANJA TER ŽIVLJENJEM ČUSTEV IN ČUTIL 38
4. POVEZAVA MED ZMOŽNOSTJO RAZMNOŽEVANJA IN DOMIŠLJIJSKO DEJAVNOSTJO DUŠE 38
PREBAVA S FIZIČNO-MATERIALNEGA IN DUŠEVNO-DUHOVNEGA STALIŠČA 41
1. FIZIČNO MATERIALNI POTEK PREBAVE 41
2. PREHOD FIZIČNO-MATERIALNIH PROCESOV V DUŠEVNO-DUHOVNE
2.1. Jetra čutijo – ledvica mislijo 43
2.2. Moč gravitacije in moč levitacije 43
2.2.1. Soli: mišljenje – migrena 48
2.2.2. Fosfor: volja – hiperaktivnost 49
DUŠEVNO-DUHOVNA HRANA 55
1. STRAH: DUŠEVNOST V MATERIJI 55
2. POVEZAVA MED GOMOLJEM IN KORENINO TER
MIŠLJENJEM – DUHOVNIM 62
2.1. Delovanje gomolja 64
2.2. Delovanje korenine 64
HRANA ZA DUHA IN TELO 67
1. MOČ HRANLJIVIH SNOVI 67
1.1. Soli: umnost 68
1.2. Ogljikovi hidrati: oblika in govor 68
1.3.Maščobe: popolnitev oblik in podmazovanje 69
1.4. Beljakovine: razvoj in življenje 71
2. SORODNOST Z DUHOVNIM: gomolj, cvet, plod 71
KDAJ SE HRANLJIVE SNOVI SPREMENIJO V STRUP ? 77
1. HRANLJIVE SNOVI IN POSAMEZNI ČLENI ČLOVEŠKEGA BITJA 77
1.1. Beljakovine in življenjsko (eterično ali tekoče) telo 77
1.2. Maščobe in čutilno-duševno (astralno ali zračno) telo 79
1.3. Ogljikovi hidrati in Jaz (toplinska organizacija) 82
1.3.1. Delovanje alkohola in moči Jaza 83
2. MATERIALIZEM KOT POSLEDICA PREHRAMBENIH NAVAD 84
3. PROCESI V ČLOVEKU IN PROCESI V NARAVI
OBRNJENI PROCESI 86
SKRIVNOST ČLOVEKOVE PREHRANE 91
1. POVEČANJE MOČI GLAVE – OTOPELOST 93
2. NOTRANJA IN ZUNANJA MOČ 95
3. SUROVA IN KUHANA HRANA 96
4. MAŠČOBE: RASTLINSKE IN ŽIVALSKE 97
5. BELJAKOVINE: RASTLINSKE IN ŽIVALSKE 100
5.1. Vprašanje vegetarijanstva
LENOBA IN TELESNA MOČ 105
1. POMANJKANJE HRANLJIVIH SNOVI 105
2. VPLIV ŽITARIC NA SRCE IN PLJUČA 108
3. VPLIV MODNIH MUH IN ODPORNOST 109
4. VPLIV KROMPIRJA NA ČLOVEKOVO VEDENJE 109
ZDRAVA RASTLINA – ZDRAV ČLOVEK 111
1. ODPORNOST RASTLINE – ODPORNOST ČLOVEKA 111
1.1. Drevesni sok – celična plazma 111
1.2. Življenjski sok – kri 112
1.3. Kambij – možgani 113
2. TLA – HRANA – BOLEZEN 115
ZDRAVA ŽIVAL – ZDRAV ČLOVEK 119
1. ODNOS DO ŽIVALSKEGA SVETA DOLOČA KAKOVOST 119
1.1. Surova hrana in vegetarijanstvo 130
2. DELOVANJE SOLI, PARADIŽNIKA, KROMPIRJA 132

---------------------------- Kakšen je videti kos kruha je odvisno od tega, ali ste lačni ali siti Jerome Brunner ----------------------------- ZAKAJ JE TA KNJIGA POMEMBNA ? Knjiga pred vami vsebuje predavanja dr. Rudolfa Steinerja, ki so potekala v začetku 20. stoletja skozi obdobje osemnajstih let (1906 do 1924) in izhajajo iz tematsko povsem različnih ciklov. Dr. Rudolf Steiner je že od vsega začetka svojega delovanja poudarjal pomembnost prehrane. Čeprav je bila prehrana neizogibna tema številnih ciklov njegovih predavanj in seminarjev, mu je prehod v duhovni svet preprečil, da bi zbral znanstvenike s področja prehrane, ki bi bili istočasno duhovno in znansteno izobraženi in bi postavili temelje za proučevanje prehrane z duhovno znanstvenega stališča. Za našo sedanjost bi bilo seveda mnogo bolj preprosto in manj zahtevno, če bi bil takrat ustanovljen študij prehrane, kot je bilo storjeno za danes že renomirane študije, n.pr. pedagogije, medicine, kmetijstva, igralstva, plesa, slikarstva itn. Vendar pa v njegovem času znanosti o prehrani ni bilo. Čeprav je duh današnjega časa povsem drugačen, njegova številna predavanja še danes navdihujejo in spodbujajo mnoge strokovnjake, pa tudi laike, k preučevanju prehrane z duhovno znanstvenega stališča in k njeni uporabi v praksi. Zakaj človek potrebuje duhovno znanstveni vpogled v lastno prehrano ? Izbrana predavanja, pa tudi celotni opus dr. Rudolfa Steinerja, izpostavljajo zelo pomembno dejstvo, namreč da do takšnega vpogleda pridemo z dojemanjem celote v njenem razvoju, pri čemer je treba upoštevati tako materialni (čutilni) kot duševno-duhovni (nadčutilni) svet. To zahteva, poleg sistematičnega in potrpežljivega šolanja, krepitev mišljenja s skrbnim opazovanjem življenja. Čeprav ima vsak posameznik številne nadčutilne izkušnje, čeprav vsak med nami spozna radost v duši in moč duha, je skoraj ves zavestni del življenja usmerjen k materialnemu, čutilno vidnemu svetu. No, človek vendarle kaže vedno večjo pripravljenost, da spozna samega sebe kot bitje, ki istočasno živi v obeh svetovih. Rečemo lahko, da je vpogled v prehrano z duhovno znanstvenega stališča šele v povojih, čeprav so bile v zadnih sto letih spisane številne knjige s tega področja. 'Zadaj', za hrano, kot za vsem materialnim, se nahaja duhovno, tisto duhovno, ki je ustvarjalo in oblikovalo njen materialni del. Tako z različno hrano sprejemamo različno, njej pripadajoče duhovno pa je, brez vpogleda v to duhovno, naše znanje o prehrani nepopolno. Takšno dojemanje prehrane vnaša popolnoma novo prvino v dosedanja znanja; z njim postaja prehrana izrazito bolj pomembna, tako za posameznika kot za družbo. Zato bo ta knjiga koristna predvsem za tiste bralce, ki ne iščejo izdelanih rešitev, temveč želijo graditi osebni dinamični odnos do prehrane. Predavanja je bilo precej zahtevno izbrati in jih povezati v kar najbolj smiselno celoto, ki bi predstavljala prvi korak k pridobivanju duhovno znanstvenega vpogleda v prehrano ter trdne temelje, brez katerih praktična uporaba v vsakdanjem življenju ni mogoča. Težave glede prevoda so se pojavljale od prve do zadnje strani, od začetka dela s knjigo do oddaje v tisk, v obdobju skoraj petih let. Glede na to, da je to prvi prevod v hrvaški jezik o prehrani z duhovno znanstveneg stališča, je bilo treba prehrambeno terminologijo in splošno sprejete pojme s tega področja prilagoditi razumevanju današnjega človeka, ne da bi pri tem odstopili od duhovno znanstvenih resnic. Potem ko smo prevedli nemščino tistega časa, oziroma 'steinerske' dolge, zapletene antropozofske stavke, je bilo nujno 'prevesti prevod', se pravi napisati razumljive stavke in jih, kolikor mogoče, povezati v celoto. V ta namen je prevajalka sama določila naslove in podnaslove predavanj. Od prvih predavanj do danes so se rodile številne znanstvene veje, odkrite so bile mnoge bistvene sestavine živil, ki jih v tistem času niso poznali, brez katerih pa je današnjemu človeku zelo težko govoriti o prehrani. Veliko stvari se je spremenilo, rekli bi lahko, da je veliko idej zastarelih. Kljub temu pa marsikaj od omenjenega osupljivo spominja na današnji čas, recimo stališče tistega časa do materialnega, upoštevanje in opiranje izključno na fizična čutila, modnost v prehrani, vprašanje vegetarijanstva, kaj je naravno in kaj zdravo. No, še več stvari pa je zaenkrat skritih. Človek bo moral šele odkriti sile, ki prihajajo iz duhovnega sveta in pomen, ki ga imajo za življenje na Zemlji. Zato dojemanje prehrane s duhovno znanstvenega stališča v resnici pripada prihodnosti. Pri branju knjige se je treba potruditi in stopiti iz običajnega materialističnega načina mišljenja ter sprejeti sebe in svet skladno s duhovno znanstvenim svetovnim nazorom in zaupati sebi, svojim čutilom, izkušnjam, predvsem pa zdravemu razumu.Tisti, ki mu bo to uspelo, bo z oči odstrl tančico ter pokukal v stvarnost nadčutilnega sveta in v duševno duhovni del svojega bitja. Zavedati se je treba, da je knjiga sestavljena iz predavanj, ki so bila namenjena poslušalstvu, ne pa bralcem, da predavatelj predavanj ni niti pregledal niti prilagodil tisku. Glede na to, da je med izgovorjeno in napisano besedo velika razlika, je bilo treba predavanja spremeniti v berljivo besedilo. Ta knjiga je dolgo čakala na svoj trenutek. Zahvaljujem se vsem, ki so me spodbujali in mi stali ob strani. Zahvaljujem se znanstvenikom s številnih področij znanosti za podarjeni čas in koristne predloge. Mr. sc. Ivanka Tanja Franjević Petrović -------------------------------------- ALI SMO RES TO, KAR JEMO ? Resničnemu praktiku ni pomembno, kaj si kdo misli, temveč kako njegove misli delujejo. Nekaterim ljudem se bo zdelo nenavadno, da duhovna znanost govori o prehrani, ki je za mnoge, delno tudi upravičeno, nekaj najbolj materialnega in najmanj duhovnega. So ljudje, ki želijo še posebej izpostaviti svoj idealizem, svojo duhovnost tako, da govorijo: Ah, meni je samo do tistega, kar presega vprašanja, ki se nanašajo na materialno življenje. Ti ljudje morda tudi upravičeno verjamejo, da je za razvoj idealov in duhovnosti vseeno, kako človek zadovoljuje svoje telesne potrebe. Materialistični način mišljenja sodi drugače. Mnogi, ki so nagnjeni k idealiziranju duhovnega, se naravnost zgrozijo in naježijo, ko slišijo pogosto ponavljani izrek velikega filozofa 19. stoletja Feuerbacha1: 'Smo to, kar jemo.' Skladno z materialističnim mišljenjem ta izrek večina razume tako, da je človek narejen iz materije, ki jo vnaša v telo, s tem pa ne pride samo do izmenjave snovi v organizmu, temveč tudi do tistega, kar se kaže v njegovem duhu. Ko nepoučena oseba sliši nekaj, bolj ali manj površno, o antropozofiji ali duhovni znanosti, meni, da se njeni pristaši preveč ukvarjajo s hrano in prehrano. Nikakor ne razume, zakaj se antropozofi toliko ukvarjajo s tistim, kar pojedo. Ne moremo zanikati, da v številnih antropozofskih krogih, kjer želijo na lahek način globoko zakorakati v duhovno življenje, obstajajo številne nejasnosti. Nekateri verjamejo, da je dovolj, če se določenih stvari izogibajo, če nečesa ne jedo ali ne popijejo, in že bodo dosegli višje stopnje spoznanja. To je zabloda, tako kot je zabloda pravkar omenjeno dojemanje Feuerbachovega izreka: 'Smo to, kar jemo,' kar je, milo rečeno, enostransko. No, in prav duhovna znanost je tista, ki ta stavek lahko obrne v svoj prid, vendar pa drugače kot to menijo materialisti, in to dvakrat drugače. Kot prvo, že večkrat smo poudarili, da je za duhovno znanost vse, kar nas obkroža, izraz duhovnega. Mineral, rastlina ali karkoli drugega v našem okolju je samo zunanja materialna plat duhovnega, tako kot so človekove okončine izraz duhovnega. Za vsem materialnim se nahaja duhovno, za hrano pa prav tako, kajti z njo ne sprejemamo samo materialno, očem vidno, temveč tudi duhovno, tisto, kar se nahaja za njo. S hrano torej, odvisno od materije, se srečamo s tistim duhovnim, ki se skozi njo oznanja. Tole je poenostavljeno rečeno, toda tisti, ki je dojel, lahko materialistični stavek: 'Smo to, kar jemo' sprejme na svoj način, pri tem pa se mora zavedati, da ob materialnem procesu poteka tudi duhovni. Glede teh vprašanj je to samo eden od načinov, kako se orientirati skladno z duhovno znanstvenim svetovnim nazorom. Če duhovna znanost meni, da je pomembno raziskati naravo hrane, je to zato, ker s tem pridobimo svojevrsten pregled nad odnosom med človekom in naravo. Razmerje do narave se pri človeku gradi predvsem tako, da sprejema naravo okoli sebe in se pri tem povezuje s tistim, kar je v njej. Glede tega se zastavlja vprašanje: Ali človek, s tem ko si prisvaja tisto kar je zunaj, ne postane odvisen od sil, ki delujejo zunaj in ali se teh sil lahko reši ? Ali s pomočjo hrane lahko ubeži svojemu okolju tako, da nad tem okoljem obdrži določeno moč in določen vpliv? Ali je človek z določenim načinom prehranjevanja res to, kar jé, z drugačnim načinom pa ubeži prisili, ki jo povzroči prehrana ? Duhovna veda si zastavlja vprašanje: Kakšna naj bo prehrana, da bi človek lahko ubežal njeni prisili ter do določene mere zagospodaril nad tistim, kar se v njem dogaja ?

1. SVOBODA IZBIRE Glede na to, da si vprašanja o prehrani zastavljamo z duhovnega stališča, moramo nameniti nekaj besed o splošnemu stališču duhovne vede. Pri vprašanjih, povezanih s prehrano in zdravjem se samo po sebi razume, da duhovni vedi nikakor ne smemo pripisati vsiljevanje določene smeri. Kdor misli, da bomo danes agitirali za ali proti določeni hrani ali jedi, se hudo moti. Nihče naj ne bi odšel od tod z mislijo, da abstinenco, vegetarijanstvo ali mesne jedi zagovarjamo ali jim nasprotujemo. Vsa vprašanja v zvezi z dogmami, s tistim najbolj zadovoljivim, nimajo nič skupnega z najglobljim občutkom za duhovno znanost. Nikakor ne bom agitiral ali vam česarkoli vsiljeval, stvari želim prikazati samo takšne, kakršne so, da bi si lahko vsak svoje življenje ukrojil po zakonih obstoja tako, kot mu najbolj ustreza. V današnjem predavanju bomo torej podali nekatera dejstva s tega področja. Obenem vas lepo prosim, da upoštevate, da ne govorim za ožji antropozofski2 krog slušateljev, ki bi želel doseči določen napredek in se držati posebnih smernic. Danes (17. 12. 1908) se bomo s prehrano ukvarjali v vsesplošnem smislu. Ker je tema zelo obsežna, bomo podali samo nekaj stvari, izpuščeno pa bo tisto, kar se nanaša na zdravo življenje. O tem bomo govorili na naslednjem predavanju. S prehrano se bomo ukvarjali v ožjem smislu, zato se ne bomo ozirali na proces dihanja. Da bi človek vzdrževal življenjske procese svojega organizma, vanj vnaša beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe in soli3. 4 Znano vam je, da človek potrebe svojega organizma zadovoljuje s tim. raznovrstno hrano. Poglavitne sestavine, ki jih človek pridobi s hrano, so delno živalskega, delno pa rastlinskega izvora. Med našimi sodobniki je več zagovornikov raznovrstne kot pa enostranske prehrane; se pravi da je manj tistih, ki jedo hrano izključno živalskega ali izključno rastlinskega izvora. Vprašati se je treba: Kako se zakoni okolja, iz katerega jemljemo hrano, odzivajo na resnične sile in potrebe človeškega organizma ? Zato bomo govorili samo o ljudeh in ne o živalih5. Zaradi takoimenovanih znanstvenih izsledkov svojega časa je človek hitro pripravljen dojemati lastni organizem izključno z materialističnega vidika. Duhovna veda mora to spremeniti tako, da opozori tudi na duševno duhovni del človeškega bitja. V teoriji je manj pogosto,v praksi pa vedno poudarjen pristop, ki temelji na bolj ali manj nezavednem mnenju, da je človek predvsem fizično telo, sestavljeno iz kemičnih snovi, ki delujejo vzajemno. Te snovi analizirajo do kemičnih elementov, nato pa si po raziskavah njihovega delovanja poskušajo ustvariti sliko o tem, kako bi delovale v kemijski retorti, s katero človeka primerjajo. No, niso teorije tiste, ki so vprašljive, pač pa načini mišljenja. Za resničnega praktika ni pomembno, kaj si kdo misli, temveč kako njegove misli delujejo. Ne gre za to, ali je človek idealist ali ne, za življenje je predvsem pomembno, da ima plodne misli, ki pospešujejo napredek življenja in ga izboljšujejo. Ne smemo pozabiti, da prav duhovna veda nima nič skupnega z dogmo ali katerokoli vero. Kdor želi, lahko o duhovnem teoretizira kolikor mu drago, vendar pa ni stvar v teoretiziranju, temveč v tem, ali so njegove misli plodne, ko se prenesejo v življenje. Torej, če nekdo razglaša, da ni materialist, da verjame v življenjsko moč in celo v duha, pri sebi pa se glede prehrane še naprej obnaša kot da je on – človek, velika retorta, potem njegov svetovni nazor ne more biti ploden. Duhovna veda lahko o konkretnih vprašanjih glede prehrane ali celo zdravja presoja samo takrat, ko jih je sposobna povsem razjasniti.

2. ŠTIRJE ČLENI ČLOVEŠKEGA BITJA
2.1. Fizično telo Ponovno je treba razložiti štiri člene6 človeškega bitja. Za duhovnega raziskovalca človek ni samo fizično telo, ki je očem vidno in se ga je mogoče dotakniti z rokami, saj je ta le eden od členov človeškega bitja. Seveda je človeško telo sestavljeno iz tistih kemičnih snovi, ki jih najdemo v naravi. V naravo človeka pa so umeščeni tudi višji členi.
2.2. Življenjsko ali eterično (tekoče) telo Že naslednji člen človeškega bitja je nadčutilen, njegova stvarnost se nahaja nad fizičnim telesom. Je temelj fizičnega telesa in se med celotnim človeškim življenjem nenehno bori proti razpadu fizičnega telesa. V trenutku, ko človek stopi skozi vrata smrti, človeško telo podleže zakonitostim razkroja, ki vladajo v materialno čutilnem svetu, ker ga je zapustilo življenjsko telo, ki se je za časa življenja borilo proti njegovemu razpadu. Tvarine in sile obrne v nasprotno smer, pripelje jih v nasprotna razmerja od tistih, v katerih bi bile, če bi sledile same sebi. Jasnovidni zavesti je življenjsko telo prav tako vidno kot je očem vidno fizično telo. Življenjsko ali eterično telo je skupno ljudem in rastlinam. 2.3. Čutilno-duševno ali astralno (zračno) telo Iz ostalih predavanj vemo, da je pri človeku prisoten še tretji člen njegovega bitja, in sicer astralno telo. In kakšno je ? Astralno telo je nositelj radosti in žalosti, poželenja, nagona in strasti, predvsem tistega, čemur rečemo naše notranje duševno življenje. Vse to prebiva v astralnem telesu. Tudi to je duhovno vidno, tako kot je fizično telo vidno fizični zavesti. Astralno telo je skupno ljudem in živalim.
2.4. Jaz (toplinska organizacija) Četrti člen je nositelj samozavedanja Jaza. Zaradi njega je človek krona stvarstva in je s tem nad zemeljskimi stvarmi, ki ga obkrožajo. Človek je torej sestavljen iz štirih členov, od katerih so trije nevidni, eden pa viden. Vedno delujejo drug skozi drugega in drug z drugim. Vsi delujejo na vsak posamezni člen in vsak posamezni člen deluje na ostale člene. Iz tega izhaja, da je človeško fizično telo, kakršnega vidimo v vseh njegovih delih, izraz nevidnih členov človekove narave; to velja edino za človeka. Fizično telo, ki ga vidimo, ne bi moglo služiti življenju samemu, vzdrževanju in razmnoževanju, če ne bi imelo eteričnega telesa. Vsi organi za prehranjevanje in razmnoževanje, žleze itn., so zunanji izraz eteričnega telesa. So tisto, kar eterično telo gradi na fizičnem telesu. Astralno telo na fizičnem telesu, poleg ostalega, gradi tudi živčni sistem, se pravi, da je graditelj, akter, živčnega sistema. Natanko tako kot urar izdela uro ali strojnik stroj si lahko predstavljamo, da astralno telo izdeluje živce. Za človekov krvni obtok, za delovanja krvi je značilno, da predstavlja zunanji izraz nositelja Jaza, nositelja samozavedanja. Po svoje ima tudi človekovo fizično telo štiri člene. Je izraz fizičnega člena, torej sebe samega in treh višjih, nevidnih členov. Povsem fizični so čutilni organi, žleze so izraz eteričnega telesa, živčni sistem astralnega telesa, kri pa je izraz Jaza.

3. DVOČLENO BITJE RASTLIN (fizično in življenjsko telo) V nasprotju s človekom, ki ima štiri člene, imajo rastline samo dva člena. Rastline imajo fizično in eterično telo. Človeka lahko primerjamo z rastlino le, če vzamemo za izhodišče vseobsegajoče ter spoštujemo notranje, duhovno. Namreč, pri tem se je treba zavedati, da človeško bitje s štirimi členi primerjamo z dvočlenim bitjem rastline. Lahko si pomagamo tako, da izhajamo iz fizičnih, znanih dejstev – izpostavimo lahko, kako rastlina gradi svoj organizem, kako anorganske snovi združuje v potrebne sestavine. Rastline imajo moč, da naravnost čudežno umestijo posamezne nežive sestavine v svoje telo. Omenimo naj primer procesa dihanja, ki kaže, kako so procesi v človeškem telesu in v rastlini čudežno povezani. Človek vdihava kisik in izpušča ogljikovo kislino7. Ta je za človeka neuporabna, medtem ko jo večina rastlin zna uporabiti. Z njo dobijo ogljik, potreben za obnovo njihovega organizma, največji del kisika pa izpustijo. Poleg tega večina rastlin potrebuje sončno svetlobo. Brez nje ne bi mogle graditi svojega organizma. Sončna svetloba, ki na naše zadovoljstvo teče k nam in nas lahko duševno poživi, istočasno veličastno pomaga graditi rastlinske organizme. Pri tem se zgodi čudež, rastlinskemu bitju namreč pomaga zgraditi organske snovi. Ista svetloba, ki omogoča delo naših oči, pomaga pri graditvi rastline. Astralno telo, ki ga imajo ljudje, pri rastlinah ni prisotno. Rastline imajo eterično telo, ki s pomočjo sončne svetlobe gradi fizično telo. Eterično telo je z eno stranjo obrnjeno k snovnemu. Človek ne more razviti svojega fizičnega organizma, če na določen način ne počne tistega, kar je nasprotno od tistega, kar počnejo rastline. Na primer, proces dihanja pri človeku je nasproten procesu dihanja pri rastlinah. S tem človek doživlja obraten proces. To lahko trdimo tudi za celotno človekovo prehranjevanje – dogajati se mora tako, da se vse, kar se v rastlinah zgradi, v človeku ponovno razgradi. Proces razgraditve je pri človeku zelo pomemben. Če bi zgolj eterično telo zgrajevalo fizično telo, se nikoli ne bi pojavila zavest, duševno občutenje. Notranje se mora vedno znova razgrajevati tisto, kar je eterično telo zgradilo. Kljub temu, da je eterično telo pravi borec proti razgraditvi, razgraditev poteka delček za delčkom, tisto pa, kar povzroča razgraditev, kar človeku preprečuje, da bi postal rastlina, je astralno telo.
3.1. Dinamična povezava med življenjskim telesom rastline in čutilno-duševnim telesom človeka Sončna svetloba in človekovo astralno telo si na nek način stojita nasproti. Za tistega, ki z jasnovidno zavestjo spoznava človekovo astralno telo, je to notranja svetloba duhovne narave, ki je zunanjim očem nevidna. Astralno telo je duhovno svetlobno telo. Je nasprotje zunanje svetlobe. Predstavljajte si, da sončna svetloba počasi ugaša dokler ne izgine, nato pa ji dovolite prodreti na drugo stran, dokler ne postane negativ: s tem boste dobili notranji vir svetlobe. Naloga notranje svetlobe pa je obratna tisti, ki jo opravlja zunanja svetloba, ta mora namreč iz anorganskega materiala zgraditi telo rastline. Notranja svetloba, ki postopoma razgrajuje, lahko z zavestjo samo pripelje človeka do višje stopnje kot jo imajo rastline, in sicer tako, da rastlinske procese obrne v nasprotno smer. Pravzaprav je zaradi svoje notranje svetlobe človek v svojevrstnem nasprotju z rastlinami. To je duhovno pojmovanje, z nadaljnjim opazovanjem pa bi videli, da se razgraditev, ki jo je sprožilo astralno telo, nadaljuje s pomočjo Jaza. No, danes smo se s tem dovolj ukvarjali.. Zdaj pa se ozrimo na odnos med človekom in rastlino, ki obstaja že s tem, ko človek, ki uživa rastlinsko hrano, jemlje iz nje vse potrebne snovi. Človek v sebi opravlja pravi svetovni proces, ko nadaljuje s tistim, kar je rastlina gradila. Vse kar eterično telo rastline gradi s pomočjo sončne svetlobe, človekovo astralno telo nenehno razgrajuje, s tem pa človeku vtisne živčni sistem in ga dvigne k zavestnemu življenju. Ker je astralno telo negativno svetlobno telo, predstavlja drugi pol, pol, ki stoji nasproti rastlinskemu. V temelju izgradnje rastlinskega organizma se nahaja duhovno. Z duhovno znanostjo na ta način pridobimo vedno boljši vpogled v dejstvo, da je svetloba, ki sije na nas, prav tako samo zunanji izraz duhovnega. S svetlobo k nam nenehno priteka duhovno, priteka svetloba duhovnega. Kar se skriva za to fizično svetlobo je tisto, kar se, razdeljeno na dele, pojavlja tudi v človeškem astralnem telesu. V svetlobi sonca se duhovno pojavlja zunaj, v svoji fizični obliki, v astralnem telesu pa na astralni način. Duhovno, ki je v svetlobi, sodeluje pri graditvi našega živčnega sistema, in sicer prek rastlin. Na ta način čudežno delujeta skupaj življenje rastline in življenje človeka.

4.TRIČLENO BITJE ŽIVALI (fizično, življenjsko in čutilno-duševno telo)
4.1. Dinamična povezava med čutilno-duševnim telesom živali in čutilno-duševnim telesom človeka Človek prek hrane vzpostavlja razmerje tudi z živalskim svetom, ki je drugačen od razmerja, ki ga ima z rastlinskim svetom. V bitju živali, iz katere si človek pripravlja hrano, so se na nek način že zgodile spremembe. Snovi iz hrane, ki jih deviške in sveže sicer dobi iz rastlin, so v hrani živalskega izvora delno že spremenjene, že pripravljene. Kajti pri živali sta astralno telo in živčni sistem že vtisnjena, tako da človek dobi nekaj, kar ni deviško temveč je šlo skozi določen proces in si je že pridobilo astralne sile. Tisto, kar živi v živali, v sebi že vsebuje razvite astralne sile. Človek bi torej pomislil, da mu bodo astralne sile v hrani živalskega izvora prihranile trud. No, takšno mnenje ni povsem točno. Skušajte si predstaviti sledeče: Hišo gradim po svojem načrtu, z določenim materialom in z ustreznimi stroji. Vendar pa so trije ali štirje delavci na hiši delali že prej, zdaj pa jo moram dokončati po lastnem načrtu. Ali bo moje delo zaradi tega lažje ? Gotovo ne. Prevladuje mnenje, da je delo lažje, če dobimo nekaj, na čemer se je že prej delalo. V resnici bo človek postal bolj okreten in samostojen, če bo jedel tisto, kar je izvirno. Predstavljajte si še nekaj: Nekdo ima tehtnico z dvema pladnjema. Enako težke uteži vzdržujejo ravnotežje, čeprav je na obeh straneh lahko tudi po 50 kg. Vendar pa to vedno ne drži. Lahko vzamem tehtnico, pri kateri je ena utež težja. Takrat pri dvakrat večji razdalji potrebujem samo polovično težo uteži. V tem primeru se teža določa po oddaljenosti. Torej, ne gre le za moč, za količino moči, ampak predvsem za finost snovi. Lahko bi rekli, da žival snovi ne predela do konca, kajti tisto, kar je človek s hrano živalskega porekla prejel – tisto, kar se je dogajalo v astralnem telesu živali – mora človek najprej obvladati. No, ker pa je astralno telo delovalo tako, da je proces v zavestnem bitju že dokončan, človek vnaša v organizem nekaj, kar vpliva na njegov živčni sistem. V tem je temeljna razlika med hrano rastlinskega in hrano živalskega izvora.

5. HRANA RASTLINSKEGA IZVORA – HRANA ŽIVALSKEGA IZVORA
5.1. Človek in rastlinski svet Hrana iz kraljestva živali deluje zelo specifično na živčni sistem, s tem pa tudi na astralno telo. Pri rastlinski hrani pa se nič zunanjega ne dotakne živčnega sistema. V tem primeru je živčni sistem izključno odvisen od človeka samega. Zato po naših živcih ne tečejo tuji proizvodi, temveč samo tisto prvinsko, kar je v nas samih. Kdor ve, kako odvisen je človeški organizem od živčnega sistema, bo razumel, kaj to pomeni. Ko sami gradimo svoj živčni sistem, je ta izredno občutljiv za tisto, kar v zvezi z duhovnim svetom od njega zahtevamo. Rastlinski hrani se moramo zahvaliti, da imamo vpogled v velike povezave (sveta)8, kar nas dvigne nad predsodke, ki izvirajo iz ozkih meja osebnega sebstva. Za možnost, da lahko svobodno, brezskrbno in s široko odprtimi očmi vodimo svoje življenje in mišljenje, se moramo zahvaliti prav našemu odnosu do hrane rastlinskega izvora. Če se pustimo zapeljati jezi, antipatiji, predsodkom, lahko to pripišemo hrani živalskega izvora.
5.2. Človek in živalski svet Vendar pa tukaj ne želimo agitirati za hrano rastlinskega izvora. Nasprotno: hrana živalskega izvora je bila ljudem nujna, pa tudi danes je vsestransko koristna, ker mora človek trdno stati na zemlji, vpet mora biti v svojo posebnost. Vse, kar je človek potreboval za zadovoljitev svojih interesov je bilo povezano s hrano živalskega izvora. Sposobnost ljudi, da se vojskujejo, da drug do drugega čutijo simpatijo ali antipatijo ter čutilno strast, izvira iz hrane živalskega izvora. No, za dejstvo, da se človek ne omejuje na lastne interese in da zna razumeti splošne interese se mora zahvaliti svojemu odnosu do rastlinskega sveta, iz katerega jemlje hrano. Posledično tista ljudstva, ki se hranijo predvsem s hrano rastlinskega izvora, kažejo večjo naklonjenost do duhovnega, medtem ko so ljudstva, ki se hranijo predvsem z živili živalskega izvora, bolj razvili pogum, neustrašnost in drznost, kar je za življenje prav tako pomembno. Teh značilnosti si ni mogoče predstavljati brez lastne osebnosti, ta pa ni mogoča brez hrane živalskega izvora. Danes teče beseda o vprašanjih z vsečloveškega stališča. Jasno nam je, da se človek lahko odloči za eno ali drugo stran, vendar pa se zaradi hrane živalskega izvora lažje pogrezne v lastne interese. Ta mu namreč zamegli čute, kar mu ne dovoljuje širokega vpogleda v obstoj. Na splošno se malokdo zaveda, kako lahko hrana vpliva na način mišljenja. Na primer, ko nekdo reče: »Spet ne vem, zakaj sem ravnal tako, oni pa drugače«, ne ve, da njegova nezmožnost, da bi dojel povezavo, izvira iz prehrane. Primerjajte ga z nekom, ki je sposoben dojeti velike povezave. Ozrite se na njegovo prehrano in pa morda na prehrano njegovih prednikov. Človek, ki je od svojih prednikov podedoval deviški živčni sistem, je povsem drugačen. Ima drugačen smisel za velike povezave. Ponavadi za časa enega življenja ni mogoče uničiti tistega, kar so predniki zasnovali. Na primer, če človeka, ki ima kmečke korenine, razdraži tisto, kar je nasledil, je za njegovo občutljivost krivo prav meso. Človek, pri katerem potreba po beljakovinah ni nastala v njem samem, v njegovi lastni naravi, bo dosegel napredek že s tem, ko se bo omejil na tisto hrano živalskega porekla, ki jo strasti še niso spodbudile, recimo na mleko. Pri prehrani ljudi bo hrana rastlinskega izvora zasedala vedno bolj pomembno mesto. Glede posameznih hranljivih snovi bomo poudarili nekatere prednosti hrane rastlinskega izvora. Ko nekdo svoje potrebe po beljakovinah zadovoljuje s hrano rastlinskega izvora, za kar je nedvomno potrebno nekaj več napora, razvija sile, ki osvežujejo njegov živčni sistem. Marsičemu, kar čaka človeštvo v prihodnosti zaradi prevlade mesne hrane, bi se bilo mogoče izogniti, če bi dali prednost hrani rastlinskega izvora. Opazimo lahko, da imata hrana rastlinskega in hrana živalskega izvora nasprotne učinke. Za ilustracijo si predstavljajmo fizikalne procese pod vplivom mesne hrane. Rdeče krvničke postanejo težje, temnejše, kri se hitreje strdi. Hitreje nastajajo obloge soli, obloge fosfatov. Če prevladuje hrana rastlinskega izvora, je možnost kopičenja krvničk občutno manjša. Človek lahko sam doseže, da njegova kri ne dobi povsem temne barve. Prav zato lahko iz svojega Jaza obvlada povezavo misli, medtem ko je težka kri izraz suženjske predanosti tistemu, kar se z živalsko hrano vnaša v njegovo astralno telo. Ta slika je zunanji pokazatelj resnice, o kateri teče beseda. Odnos do rastlinske hrane človeka krepi odznotraj. Z mesno hrano človek vnaša v telo nekaj, kar mu postopoma postane popolnoma tuje, kar si v njegovem telesu utira lastno pot. Temu se bo izognil, če bo jedel živila pretežno rastlinskega izvora. Ko snovi v nas uberejo lastno pot, se sprožijo sile, ki povzročajo stanja histerije in epilepsije. Glede na to, da živčni sistem te impregnacije sprejema od zunaj, zbolimo za različnimi živčnimi boleznimi Iz tega lahko sklepamo, da smo v določenem smislu 'to, kar jemo'.
5.3. Delovanje mleka – izdelek živalskega izvora Če bi se spuščali v podrobnosti, bi lahko dokazali še precej stvari, vendar pa iz dveh omenjenih primerov sledi, da človek ne bi smel biti enostranski in stvari posploševati. Enostranski vegetarijanec bi lahko dejal: 'Ni dobro uživati mleko, maslo in sir.' Toda mleko je izdelek, pri pridelavi katerega sodeluje predvsem eterično telo živali, medtem ko astralno telo sodeluje v najmanjši možni meri. Človek je sesalec, zato lahko prve dni življenja živi samo od mleka. Mleko vsebuje vse, kar v prvih dneh potrebuje, poleg tega pa, kot sem že dejal, je pri nastanku mleka delovanje astralnega telesa omejeno. Ko človek v poznih letih uživa mleko in ga pije, ko je le mogoče, pridobi prav posebno zmožnost delovanja. Namreč, po eni strani ne popije nečesa, kar bi bilo že predelano zunaj njega in bi lahko vplivalo na njegovo astralno telo, po drugi strani pa z mlekom dobi nekaj že pripravljenega, kar mu omogoča, da v sebi razvije posebno moč svojega eteričnega telesa, s katerim lahko deluje zdravilno na svoje bližnje. Zdravilcu, ki želi zdravilno vplivati na svoje bližnje, bo še posebej pomagalo izključno uživanje mleka.
5.4. Delovanje alkohola – izdelek rastlinskega izvora Po eni strani smo opisali vpliv mleka, izdelka živalskega izvora, po drugi strani pa moramo opisati vpliv 'alkohola' – kot hrane - ki ga pridobimo iz rastlinskega sveta in ima poseben pomen. Alkohol nastane predvsem takrat, ko se pravi rastlinski procesi ustavijo, torej tisti, ki potekajo zaradi čudežnega delovanja svetlobe, katere nasprotje je astralno telo. Nastane takrat, ko se prične proces, ki se dogaja na 'nižji' stopnji, človeku pa lahko škoduje bolj kot živalska hrana. Človek v astralno telo vnaša snovi, ki zaradi delovanja astralnega telesa dobijo posebno sestavo. No, če pa se tisto, kar bi moralo biti vnešeno v astralno telo razgradi, kot se to dogaja z alkoholom, se delovanje na Jaz in na kri, ki bi moralo potekati s pomočjo astralnega telesa, zgodi brez njega. Učinek alkohola je značilen po tem, da se tisto, kar bi se moralo zgoditi s svobodno izbiro Jaza, zgodi pod vplivom alkohola. V določenem smislu je res, da tisti, ki uživa alkohol, potrebuje manj hrane. Dopušča, da njegovo kri prežemajo sile alkohola; tujcu prepusti dejavnost, ki bi jo moral sam opraviti. Na nek način bi lahko rekli, da pri takšnem človeku alkohol spreminja misli, čustva in čutila. S tem ko človek svoje misli, čustva in čutila, ki bi morali biti podrejeni njegovemu Jazu, prepusti alkoholu, jih postavlja pod vpliv nečesa zunanjega. S tem si priskrbi materialni Jaz. Nekdo bi morda rekel: 'Prav s pitjem alkohola čutim, da oživljam svoj Jaz.' Vendar pa to zagotovo ni njegov Jaz, temveč nekaj drugega, nekaj, na kar je zvezal svoj Jaz. In tako bi lahko še naprej dokazovali, da človek vedno bolj postaja to, kar zaužije. No, duhovna veda pa nam pokaže, kako se lahko rešimo vpliva sil, ki se nahajajo v hrani. Danes sem vam želel predstaviti le grobe obrise človekovega odnosa do lastnega okolja, kar zadeva hrano pa njegov odnos do kraljestev, ki ga obkrožajo11. Kdor bo v nadaljevanju obiskal katerega od mojih predavanj, bo ugotovil, da se v določena vprašanja lahko poglobi z drugačnega zornega kota. Današnje vam je pokazalo, da duhovna veda prodira tudi v najbolj materialne življenjske potrebe, da je lahko ideal človekove prihodnosti. Danes (17.12. 1908) prevladuje mnenje, da so procesi gradnje in razgradnje v človeku enaki kot v retorti in da s preučevanjem procesov v retorti lahko odkrijemo tisto, kar človeka zdravi. No, prišel bo čas, ko bo tisto, kar sem vam govoril o svetlobi in astralnem telesu, postalo očitno tudi za ljudi, ki raziskave opravljajo v laboratorijih. Kajti ali lahko nekdo opravlja navadne kemične raziskave, če je mnenja, da v najmanjšem deluje največje, ki je prežeto s fizično svetlobo in ki sveti vse do duhovnega v človekovi zavesti ? Zato se bodo raziskave nadaljevale v svetlobi, ki nam omogoča vpogled v celoto. Vse, kar se nahaja v našem okolju, se je rodilo iz duha. Duh je praosnova vsega. Če želimo spoznati resnico, mora med raziskovanjem za nami stati duh. Na ta način bomo spoznali resnico, ta pa je ljudem še kako potrebna. ----------------------- PREHRANA KOT NAČIN ZDRAVLJENJA V okusu čaja so nežni čari, zaradi katerih se mu ne moremo upreti in je primeren za idealizacijo. V njem ni nadutosti vina, niti samozavesti kave, niti trapasto nasmehnjene nedolžnosti köké. Kakuzo Okakura 'Knjiga o čaju' Danes bomo govorili o prehrani kot o načinu zdravljenja z duhovno znanstvenega vidika, kar postane izredno pomembno, če jo razumemo na pravilen način. Zato je potrebno navesti nekaj stališč o prehrani in o načinu zdravljenja. Bolj kot pri kateri koli drugi razlagi je nedvomno treba upoštevati, da so bile izbrane povsem aforistične podrobnosti iz brezmejno širokega področja in da je že danes (22. 10. 1906) zelo težko govoriti v na splošno razumljivem jeziku. Zato je z duhovno znanstvenega stališča mogoče govoriti le približno, saj v današnjem razširjenem krogu poslušalstva niso prisotni le tisti, ki bi znali resnično začutiti pomen vsake besede. V okultnih šolah12 , katerih pripadniki so že dosegli višjo stopnjo, se je mogoče sporazumevati z natančno opredeljenim načinom izražanja, pri katerem se določena beseda nanaša na ustrezni čustveni impulz. Besede, s katerimi se samo nakaže duhovno-znanstveno, imajo v vsakdanjem pogovoru pogosto drugačen pomen. No, že danes si je treba prizadevati, da bi odgovorili na vprašanja, ki imajo obenem tudi praktično vrednost. Seveda pa od tega ne bodo imeli kaj prida koristi tisti, ki ne verjamejo, da so učinki, katerih vzroke najdemo v duhovnem svetu, mnogo močnejši od učinkov zunanjega, fizičnega sveta. Nekateri bodo teoretizirali, da se v tistem, kar naj bi bilo označeno kot duh, in ki močno deluje v svetu, nahajajo sile, podobne elektriki, magnetizmu itn. No, njihov resnični pomen bomo ugotovili šele takrat, ko si bo vsak posameznik za to pridobil globji občutek in razumevanje. V današnji kulturi življenja je duhovna veda umeščena različno. Najprej jo bodo napačno razumeli tisti, ki želijo še naprej živeti konzervativno, živeti v starih tirnicah, kot tudi tisti, ki želijo reformirati najrazličnejša področja življenja. Z duhovno vedo se srečujejo različne skupine ljudi, ki se jim zdi pravzaprav samoumevno, da duhovna veda pride k njim, ne pa oni k njej. Preprosto je razumeti, na primer, da radikalni borec za zaščito živali svojih moči in izkušenj ne bo ponudil duhovno-znanstvenemu gibanju, razjezilo pa ga bo, če vsi antropozofi ne bodo takoj pristopili h gibanju za zaščito živali. S podobnim stališčem se srečujemo na vseh mogočih področjih, kar je povsem naravno. Glede na to, da je antropozofsko gibanje univerzalno, se do različnih gibanj opredeli tako kot se načrtovalec gradbenega podjetja opredeli do del, ki naj bi jih na hiši opravili tesarji, zidarji in ostali delavci. Povsem naravno je, da mora tisti, ki vodi celotno gradnjo, od delavcev zahtevati, da sprejmejo njegova navodila. Potemtakem si tudi duhovna veda ne more dovoliti, da bi se pridružila gibanjem, kot so društva homeopatov, protialkoholikov in ostalih, ko to od nje zahtevajo. Nasprotno, vsa specializirana področja bi se morala včlaniti v duhovno-znanstveno gibanje, to pa bi si moralo prizadevati, seveda od znotraj, za temeljito prenovo na vseh področjih življenja. Še posebej hitro si lahko napačno tolmačimo položaj antropozofije do znanosti. Ne le, da so znanstveniki prepričani, da je antropozofija njihova sovražnica, ki o znanosti ne želi ničesar vedeti, temveč tako mislijo tudi nekateri njeni prijatelji. Namreč, znanstveno izobražen zdravnik, ki deluje skladno z zahtevami stroke, si kaj hitro ustvari predsodek, da se antropozofija ne poslužuje znanstvenih metod in da zato ne hodi z roko pod roko z znanostjo. To pa ni res. Danes od mnogih ljudi ne slišite drugega kot eno parolo za drugo. Na določen način povsem upravičeno obstajajo specialisti. Le-ti pri svoji stroki ne uporabljajo parol, to počnejo tisti, ki jim sledijo. Želel bi poudariti eno od ustaljenih mišljenj. Z več strani je slišati, da ljudi ni težko pretentati, ko teče beseda o strupu. Zelo razumno se sliši, ko nekdo reče: »Strup ne sme priti v telo !« Obenem poudari, kako pomemben je naravni način zdravljenja. Kaj sploh pomeni naravno in kaj strupeno ? Naravno je tudi delovanje strupa beladone 13 na človekov organizem, ker je tudi ta povsem naraven. Nikakršnega dvoma ni, da so vsa delovanja, podvržena naravnim zakonom, naravna. In kaj je strup ? Voda je močan strup, če popijemo celo vedrce, ker bo njen učinek dokaj uničujoč, arzenik pa je zelo učinkovit, če ga uporabimo v ustrezni kombinaciji. Zato je nedvomno treba preučevati pristno razmerje med človeškim organizmom in naravo zunaj njega. Že Paracelsus13 je v svojem prepričljivem govoru pokazal, da so določeni procesi v človeškem telesu povezani z istovrstnimi procesi v zunanji naravi, na primer kolera z arzenom. Kolero je celo poimenoval arsenicus, ker je vedel, da pri koleri in pri arzenu delujejo isti činitelji in ker je obenem dognal, kako je te snovi mogoče uskladiti. Torej, najprej se moramo poglobiti v proces, ki poteka v naravi. Še nekaj je, kar preprečuje sporazumevanje z znanostjo, in sicer materialistični način mišljenja, ki vsa vprašanja, ki jih tukaj podajamo, izkrivlja. Spomnimo se delovanja določenih kovin14 na človekov organizem. Nekdo bi lahko trdil, da je duhovna veda čisti materializem, ker razlaga, da sile v mineralih in kovinah delujejo resnično materialno na človeški organizem. No, obenem pa se duhovna znanost zaveda, da se materija nahaja v določenem razmerju z duhom. Kdor resnično zastopa duhovni pogled na svet bo spoznal, da prav pri omenjenih snoveh ne gre za navadno materijo, ampak da v njej, tako kot v fizičnem telesu vsakega bitja, živita duh in duša. V tem smislu duhovna veda govori o duhu, ki je utelešen v zlatu, kremenu, arzenu ali strupu beladone (pšenici, fižolu, zelju itn.). Za duhovno-znanstvenega raziskovalca je svet poln duhovnih bitij. Odnos duhovnosti, utelešeni v svincu15 , je do človeškega organizma takšen, kakršnega smo včeraj (21.10.1906) opisali. Duhovna veda ne preučuje duhovnih bitij, ki nimajo nič skupnega z našim svetom, temveč tista, ki se nahajajo v vsakem drobcu kovine, kot tudi v vsem, kar nas obdaja. Zato so snovi za duhovno-znanstveni svetovni nazor oduhovljene. Duhovne analogije temeljijo na resničnih duhovno-znanstvenih raziskavah. Antropozofija ne govori proti znanstvenim disciplinam. Specializacija mora obstajati in človek ne bi smel ignorirati zunanjih dejavnikov. Vendar pa si je z ozkim specializiranim znanjem nemogoče pridobiti celovit vpogled v svet. Tudi zdravnik bi moral nekaj vedeti o višjih svetovih. S tem bi bil njegov odnos do dela, ki ga opravlja, drugačen od tistega, ki ga ima zdravnik, ki ne ve ničesar o velikih povezavah. Tudi simptome bi obravnaval drugače. Če bi eno opazovanje ali eno doživetje dojemal kot celoto, bi ga obravnaval samo kot delček te celote. Tako kot se od vseh, ki delajo v kulturi zahteva, da izpolnjujejo določene pogoje, tako se bo v prihodnosti tudi od zdravnikov zahtevalo, da imajo duhovno-znanstveno izobrazbo. Ne gre samo za izkušnje in sposobnosti, marveč tudi za nekaj povsem drugega. Vzemimo primer Hahnemanna16, utemeljitelja homeopatije. Med Hahnemannom in Paracelsusom je velika razlika. Zdravnik iz 16. stoletja je bil še17 do določene mere jasnoviden. Takrat je bila ta lastnost precej razširjena. Hahnemann ni bil več jasnoviden. Delovanje zdravilnega pripravka je znal določiti samo tako, da ga je preveril s svojimi čutili. Razmerje človeka z bitji narave in z naravo samo je po našem mnenju analogno razmerju med spoloma, ki ga opredeljuje predvsem simpatija. Ta skrivnostna nit, ki spola privlači, je sila, ki deluje znotraj živečega. Dejstvo, da moškega privlači določena ženska ne bi smeli razumeti kot nekaj slabega v mističnem pomenu besede. Kdor se izobražuje za nadčutilnega opazovalca sveta ima do vsega živečega okoli sebe podoben odnos – lahko mu rečemo univerzalen odnos. Tako kot obstaja specifično razmerje med moškim in žensko, tako obstaja tudi specifično razmerje med človekom in pojavi v njegovem okolju. Kdor v sebi gradi sile, ki delujejo znotraj živečega, pridobi zmožnost prepoznave tega specifičnega razmerja, ki obstaja med človekom in določeno snovjo (hrano, drugim bitjem). S temi istimi silami si pridobimo tudi spoznanje o delovanju zdravilnih sil. Paracelus na začetku ni potreboval preverjanj, tako kot nam ni treba preverjati, ali magnet privlači železo. Vedel je, kakšno je zdravilna moč rdečega naprstca18 . Vedenje te vrste si bo zdravnik ponovno pridobil takrat, ko bo dojel, da znanje ni odvisno le od intelektualnega razumevanja, temveč tudi od njegove notranje življenjske opredelitve; ko bo spoznal, da mora sam postati povsem drugačen. Šele ko bo spremenil svoj temperament, svoj značaj in celotni ustroj lastne duše, bo lahko razvil moč razumevanja in moč spoznanja o silah sveta, ki človeka usklajujejo. No, tega se v bližnji prihodnosti še ne moremo nadejati. Duhovno-znanstveni nazor je predvsem utemeljil določena načela, nekatera od teh pa bi bilo treba vključiti v naša splošna razmišljanja. Tistemu, ki si tega želi, bodo morda koristila. Pri tem se je treba ozirati na štiri pomembne okoliščine.
1. POVEZAVA MED PREBAVO IN DEJAVNOSTJO MIŠLJENJA Prva pomembna okoliščina je ta, da obstaja določena povezava med tistim, čemur rečemo prebava, in tistim, kar imenujemo dejavnost mišljenja. Drugače povedano: to, kar je prebava v nižjem predelu, je dejavnost mišljenja v višjem predelu. Eno in drugo se nahaja znotraj človeškega organizma, in tako kot se človek izraža na fizični ravni, tako to počneta prebava in dejavnost mišljenja s tem, ko se notranje povezujeta. O tej povezavi povejmo nekaj bolj konkretnega. Dejavnost mišljenja vključuje sposobnost logičnega sklepanja, pravilno izpeljavo enega pojma iz drugega. Sklepanje znotraj dejavnosti mišljenja je nekaj povsem gotovega. Z opravljanjem nekaterih vaj lahko dejavnost mišljenja usmerimo v točno določeno smer.
1.1. Učinek kave na prebavo in dejavnost mišljenja Tako kot človek med opravljanjem logičnih vaj deluje na dejavnost mišljenja19 s svojim duševnim, tako tudi specifično sredstvo, v tem primeru kava20, deluje prek prebave. Ne gre za neko fantazijsko predpostavko, temveč za dejstvo, ki je tudi dokazljivo: tako kot kava deluje na želodec, tako praktične logične vaje delujejo na človekovo mišljenje. Pitje kave na določen način pospeši logično doslednost mišljenja, zato je povsem točno, da njeno uživanje deluje vzpodbudno na krepitev mišljenja. No, kava spodbuja nesamostojni način mišljenja. Deluje kot prisila. Človek v sebi čuti neko odvisnost, nekaj podobnega delovanju od zunaj. Če želi človek misliti dosledno, in pri tem ostati odvisen, naj pije veliko kave. Če pa hoče misliti samostojno, se mora rešiti tistega, kar deluje iz spodnje sfere ter v sebi zgraditi sile, ki izvirajo iz duše. Takrat bo izkusil, da je z določenimi vajami19 svoj želodec ponovno spravil v red in da ga lahko ohrani zdravega.
1.2. Učinek čaja na prebavo in dejavnost mišljenja V nasprotju z urejeno, dosledno dejavnostjo mišljenja, imamo mišljenje, ki ga ni mogoče osredotočiti na eno samo misel. Gre za nestalno, nedosledno mišljenje. Njegovo delovanje je raztreseno na svojstven način, misli je nemogoče med seboj povezati. Takšno mišljenje ima svoj korelat v določeni snovi, ki deluje na prebavo, vsebuje pa jo čaj. Čaj v spodnji sferi deluje pravzaprav tako kot vse, kar v zgornji sferi povzroča beganje misli. Iz tega izhaja, da je učinek čaja v določenih okoliščinah precej škodljiv. Vendar pa ne mislite, da je nekdo, ki vse življenje pije čaj, obvezno od znotraj ves raztresen. Če čaj nanj nima škodljivega vpliva, pomeni le, da je njegov organizem dovolj odporen. Ravno na področju povezave med prebavo in dejavnostjo mišljenja je še precej stvari neodkritih. Jasno naj bi bilo, da se mora človeštvo vse bolj zatekati k zavestnemu načinu prehrane. Kdor danes spoznava to področje, pogosto dela še eno napako. Gre za sledeče: Človek se vse preveč želi učiti od tistega, čemur pravi narava; v vsem želi slediti le naravi. Paracelsus je povedal nekaj povsem nasprotnega: Človek ne bi smel biti sluga narave. Zdravnik mora sicer nenehno preučevati naravo, vendar pa naj bi bil pri tem umetnik, naravi naj bi sledil. No, Paracelsus pravega zdravilnega sredstva ni videl v neposrednem jemanju iz narave, temveč v novih izdelkih, ki bi bili ustvarjeni iz duha narave. In pričakoval je, da bo v medicini prišlo obdobje, ko se bodo uporabljali novi izdelki21 , takšni, ki bodo dejansko učinkoviti. Gre torej za to, da naj bi se naravo razširilo na področje izdelovanja zdravil. Ko danes nekateri želijo razložiti, zakaj naj bi bila raznovrstna prehrana človeku najbolj prijazna, običajno uporabljajo sledeče argumente: Rastlinojedci so prežvekovalci, imajo posebej prilagojene želodce, oziroma temu ustrezna prebavila. Mesojedci so plenilci, njihova prebavila in zobovje so prilagojeni uživanju mesa. Človekovi zobje in prebavila so nekje vmes, med prežvekovalci in plenilci. Zato narava sama usmerja ljudi k uživanju raznovrstnih živil. No, vse na svetu je v nenehnem gibanju, v nastajanju in rasti. Ne gre za to, kakšen je človek videti danes, temveč kako bi lahko postal drugačen. Če bo človek prešel na hrano rastlinskega izvora, bodo organi, bolj prilagojeni prebavljanju mesne hrane, zakrneli, razvili pa se bodo organi, ki so potrebni za prebavo hrane rastlinskega izvora. Ozirati se je treba na to, kako je bilo nekoč in kako bi lahko bilo v prihodnosti. Človek ne bo dobil ustrezne hrane, če ga bomo oddaljili od stanja, v katerem se trenutno nahaja, temveč šele takrat, ko bomo upoštevali njegov notranji razvoj. Statistika in zunanji dejavniki zajemajo samo zunanje stanje, ne pa tudi smeri, po katerih bi človek moral hoditi. Naš pogled na svet mora biti vseobsegajoč.
1.3. Učinek sladkorja na prebavo in dejavnost mišljenja Zdaj pa se ozrimo na nacionalni karakter današnjega ruskega kmeta in ga primerjajmo z angleškim. Ruski kmet bo v najmanjši možni meri poudarjal svoj Jaz. Pri Angležu je ravno nasprotno. Na zunaj se to odraža v načinu pisanja. Anglež piše besedo Jaz z veliko začetnico. Če še naprej sledimo dejanskemu stanju, vidimo, da v Angliji zaužijejo petkrat več sladkorja kot v Rusiji. Torej spet naletimo na povezavo, v tem primeru na povezavo med procesom prebave in procesom mišljenja. Oziroma prebava (v človekovem spodnjem delu), ki jo povzroča povečana količina sladkorja, ter okrepljena samostojnost mišljenja v človekovem zgornjem delu sta med seboj povezani. Zelo verjetno je, da bi človek, če bi bilo potrebno, znal korigirati omenjena razmerja. Svojo prehrano bi lahko sestavil tako, da bi za prebavo potreboval zelo malo časa, medtem ko bi ga nekdo drug potreboval mnogo več. To spoznanje nam omogoča, da se globoko zazremo v človeški organizem. Namreč, če nekdo zaužije riž in ga hitro prebavi, bo razpolagal z viškom moči za dejavnost mišljenja. Če pa, recimo, nekdo poje divjo raco in bo za prebavo potreboval več časa, bo sicer morda zelo moder, toda pri ustvarjanju misli bo v resnici mislil njegov trebuh. Torej, nekdo je lahko slab mislec, vendar misli samostojno, medtem ko je nekdo drug lahko močan mislec, vendar ne misli samostojno. Iz tega je spet mogoče izvleči določen nauk.
1.4. Učinek beljakovin na prebavo in dejavnost mišljenja Dotaknili se bomo še beljakovin: biti moramo skrajno previdni in paziti, da telesa ne obremenimo s preveliko ali s premajhno količino beljakovin. Brezpogojno je treba najti pravo razmerje. Pravzaprav znotraj prebave beljakovine ustrezajo tistemu, kar pri dejavnosti mišljenja poteka samodejno pri nastajanju predočb. Isto dejavnost, ki jo spodbudijo plodne misli, povzročajo beljakovine v spodnjem delu organizma. Če organizem ni preskrbljen z zmerno količino beljakovin, pričnejo le-te proizvajati višek tistih sil, ki v dejavnosti spodnjega dela telesa ustrezajo tistemu, kar ustvarja predočbe v zgornjem delu telesa. Ker pa naj bi človek vedno bolj obvladoval delovanje predočb, mora ostati vnos beljakovin znotraj določenih meja, sicer bo nad človekom zagospodarilo delovanje tistih predočb, ki bi se jih moral pravzaprav rešiti. To je imel Pitagora22 v mislih, ko je poučeval svoje učence: Vzdržite se fižola ! Ljudje sklepajo vse mogoče in mi rečejo, recimo: »Poglejte ga, riž jé ! Mišljenje je njegova šibka točka !« – No, morda je res ! Vendar pa ne gre za to, da poznamo pravila in vanje verjamemo, treba se jih je tudi držati. Škoda lahko nastane tudi takrat, ko se spodnji del telesa ne sklada z zgornjim. Na primer, pri človeku, ki se je pred kratkim zavezal vegetarijanstvu, delo spodnjega dela poteka na povsem določen način. Nekatere materialne sile se spremenijo v duhovne. Če pa se ne preobrazijo v duhovne sile, postanejo škodljive in lahko prizadenejo delo možganov. Za nekoga, ki se ne ukvarja z drugim kot z bančništvom, ali samo z znanostjo, zna biti zelo škodljivo, če s silami, ki jih je prihranil z vegetarijanskim načinom življenja, ne sprejema duhovnih predočb. Zato mora vegetarijanec obenem sprejeti duhovno življenje. Če tega ne bo storil, je bolje, da ostane mesojed. Nastanejo lahko motnje spomina, določeni deli možganov se lahko poškodujejo itn. Prehranjevanje s plodovi ni dovolj, da bi se nam odprla najvišja področja duhovnega življenja19 .

2. POVEZAVA MED DEJAVNOSTJO SRCA IN KRVI TER ŽIVLJENJEM VOLJE IN POŽELENJA Tako kot prebava ustreza dejavnosti mišljenja, tako dejavnost srca in krvi ustreza življenju volje in poželenja. Torej vse, kar skozi določene snovi nekaterih živil deluje na kri, ima ustrezni učinek na aktivnost volje. To je še posebej opazno, če zadevo pogledamo z nasprotne plati. Z vseh strani je slišati, da je stališče, po katerem se je mogoče pozdraviti s pomočjo misli, že zdavnaj zastarelo; na primer, da se oseba, ki jo je obnorela vera ali ki trpi za preganjavico, ne more pozdraviti z ustreznimi nasprotnimi mislimi. Namreč tisto, kar je na zunaj opazno, je samo zunanji simptom. Če bi odstranili zunanji simptom, bi se bolezen pojavila v nekem drugem organu, vendar v novi obliki. Tisto, kar je materialistična medicina šele spoznala, je duhovni vedi že zdavnaj znano. Raziskovalcu duhovne vede nikoli ne bi prišlo na misel, da je predočbo norosti mogoče zdraviti s protipredočbo. No, popolnoma nekaj drugega pa je, ko se z duhovno-znanstvenim pristopom prodremo globlje v človeka, ko se dokopljemo do pravega vzroka. Predstavljajmo si, da nekdo zboli na področju volje in poželenja in se mu zato pojavijo motnje na določenem organu. Ne gre samo za srce, temveč tudi za vse ostalo, kar je povezano s področjem volje in poželenja. Materialistični zdravnik bo pomislil: »Tega, kar se nakazuje, ne morem zdraviti tako, da bolniku ponudim prave predočbe.« No, zavedati pa se mora, da v organizmu ne obstajata samo dveh stvari: materialna osnova in tisto, kar z njo izživljamo. Obstaja še tretji element, ki ga pozna duhovno-znanstveni raziskovalec. Ta element se sicer nahaja neposredno izza duševne dejavnosti na fizični ravni, torej za tistim, kar se kaže kot impulz volje, oziroma za tistim, kar se kaže z delovanjem organa. Vendar pa izza dejavnosti organa obstaja še tretja stvar: duh, ki je organ zgradil. Glede na to, da je organ nastal iz duhovnega, je na duhovno, ki obstaja za organom, treba gledati kot na njegovega stvarnika. Na primer, če verskemu fanatiku želite pomagati tako, da mu ponudite pravilno predočbo, s tem ne boste dosegli prav ničesar. Če pa predočba deluje nanj tako, da se bo srečal s stvarnikom dejavnosti organa – to pa je eterično telo – mu bo predočba sicer pomagala, vendar ne sama po sebi, temveč mu bo pomagalo to kar sam počne in kar navidez ni v nikakršni povezavi z načinom njegovega vživljanja v predočbo. Da bi zadevo razumeli, izstopimo iz religioznega pojmovanja resnice. Predočbi o verski resnici se človek lahko upre tako, da jo spozna. S tem bo storil kar mora, da bi jo razumel. Če pa pogledate še številne druge predočbe, so te povsem nedejavne v življenju človeških organov – tako v življenju eteričnega telesa kot v življenju fizičnega telesa. Zato je povsem nekoristno, če bolniku želimo s prepričevanjem vsiliti pravilne predočbe, ker to nikakor ne bo vplivalo na dejavnost njegove volje. Ne mislite, da bo resnica sama delovala na razum, poudariti je treba, da ni dovolj, če se predočba samo enkrat dojame, dovoliti ji je treba, da vsak dan znova deluje; ponavljati se mora ritmično, dan za dnem, spremljati pa jo morajo točno določena čustva in slike. Če se to opravi samo enkrat, ne bo učinkovito. Če pa se opravlja ritmično skozi daljše časovno obdobje, bo učinkovala na samo konstitucijo organov. Temu rečemo koncentracija in meditacija19 . Če bo bolnik delal na tem samo eno uro, učinka ne bo. Če pa ima navodila, po katerih bo delal več tednov, in sicer vsak dan, bodo nanj sčasoma delovale, kajti s tem bo prišel do tistega, kar se v obliki graditelja nahaja izza organov. Duhovna veda ni na nikakršnih drugačnih tleh kot uradni, medicinski način zdravljenja, ve pa veliko več. Seveda pa teh predočb danes še ni mogoče odkrito objaviti.
3. POVEZAVA MED PROCESOM DIHANJA TER ŽIVLJENJEM ČUSTEV IN ČUTIL Proces dihanja je povezan z življenjem čustev ter z življenjem čutil v najrazličnejšem smislu. Če si človek zna razložiti, kaj vse je povezano s procesom dihanja, na kakšen način lahko proces dihanja vpliva na življenje čustev in življenje čutil, bo marsikaj dojel. Če se s procesom dihanja v kri vnese dovolj kisika, ga bodo snovi v organizmu sprejele. Človek, ki se veseli duhovnih stvari, ki ima duhovno vsebino in ki ga duhovna vsebina radosti in nanj trajno vpliva, bo iz duha deloval zdravilno na svoje organe.
4. POVEZAVA MED ZMOŽNOSTJO REPRODUKCIJE IN IMAGINATIVNO23 DEJAVNOSTJO DUŠE Podal bom še en podoben primer povezave v organizmu. Zmožnost reprodukcije, v spodnjem delu, ustreza takimenovanemu vizionarstvu v zgornjem delu organizma, kar na določen način obsega imaginativno dejavnost duše. Zato v številnih bratstvih od članov zahtevajo določeno askezo, tu pa tiči vir ogromne nevarnosti. Izognemo se ji lahko le s čistim notranjim življenjem, s trdnim zanašanjem na lastno osebnost in s tem, da ostanemo zbrani v vseh življenjskih okoliščinah. Če se človek ne prepusti ne močnemu vznemirjenju, ne zunanjim vplivom, doseže zanesljivost na področju duhovnega življenja, s tem pa bo znal odstraniti škodljive vplive. Bela magija ni le vprašanje čistega, temveč tudi močnega in varnega življenja, trdnega obvladovanja notranjega življenja in zmožnost ohranjanja prisebnosti v vseh situacijah. Če ima nekdo tako veliko moč samoobvladovanja, da se nikakor ne bo pustil omajati, če ima trden notranji ustroj, bo lažje premagoval življenjske neuspehe. Nova doba bo nastopila takrat, ko se bodo ljudje odločili za uporabo modrosti antropozofije na vseh področjih.V prihodnosti bo treba, recimo, preučevati, kako bi sile, ki jih organizem uporablja, lahko načrtno preoblikovali v sile, ki bi jih uporabili za duhovna spoznanja. Nekoč bodo v laboratorijih izdelali snov, ki bo tako visokokakovostna kot mleko24 . Že danes bi bilo povsem mogoče postaviti laboratorij za raziskavo hrane in s tem vplivati na prehrano ljudstva. No, prišel bo čas, ko bodo kemijski poskusi učencev duhovne vede usklajeni z naravo v nastajanju in ne z naravo, ki je že nastala. V tem smislu je Goethe dejal: Opazujte jo, kako nastaja, kako se korak za korakom rastlina, postopoma vodena, izgrajuje v cvet in sad. Teh nekaj omenjenih načinov opazovanja, na za nas oddaljenem področju, sprejmite kot nekaj, kar bi si človek moral zgraditi. Že s tem boste ugotovili, da je mogoče iz njih sprejemati duhovno hrano, pa tudi, kakšen praktičen pomen imajo za vas. ------------------------------------------ PREBAVA S FIZIČNO MATERIALNEGA IN DUŠEVNO DUHOVNEGA STALIŠČA Ne gre za to, kakšen je človek videti danes, temveč kako bi lahko postal drugačen. Da bi dobili kar najbolj popolno sliko, van bom natančno razložil, kaj se skozi določene procese vsak dan, samo od sebe, dogaja v človeškem telesu. Višje10 procese je mogoče razumeti šele takrat, ko dejansko spoznamo določene nižje procese. Zato bom ponovno pregledal ves proces prehrane s fizičnomaterialnega stališča, pa tudi z duševno-duhovnega. Čvrsto in tekočo hrano vnašamo skozi usta, medtem ko hrano v plinastem stanju vnašamo z dihanjem, skozi pljuča.

1. FIZIČNO MATERIALNI PROCESI PREBAVE Človek uživa tako čvrsto kot tekočo hrano, vendar pa naše telo lahko uporabi samo tekočo hrano, zato se mora čvrsta hrana že v ustih deloma spremeniti v tekočo. Torej prehod hrane v tekočo obliko se prične že v ustih. To je možno samo zato, ker se po vsem ustnem nebu, v ustni odprtini, nahajajo žleze slinavke, majhni organi, ki nenehno izločajo slino. Predstavljajte si te majhne žleze, ki izločajo slino in so pod mikroskopom videti kot majhne grozdne jagode. Slina hrano prepoji, ta pa preide v tekoče stanje. Hrana se v ustih mora prepojiti s slino, sicer organizem od nje nima nikakršne koristi. V ustih poteka dejavnost – preslinjevanje, prežemanje hrane s slino, je dejavnost – mi pa jo opazimo, prepoznamo z okusom. Ko slina hrano prepoji, ta dobi okus, ki ga zaznamo s čutilom okusa. Tako kot z očesom zaznamo barve, tako s čutilom okusa zaznamo okus hrane. Rečemo torej lahko: hrana se v ustih prepoji s slino in na ta način prepoznamo njen okus. S čutilom okusa se torej zavedamo hrane, s preslinjevanjem pa se hrana ravno toliko spremeni, da jo ostali del telesa sprejme. Vendar pa mora slina vsebovati določen encim, sicer hrana ni pripravljena tako, da bi jo želodec znal izkoristiti. Encim, ki ga vsebuje slina, to pa izločajo slinavke v ustih, se imenuje ptialin25 (amilaza). Amilaza iz sline je prvi encim, ki razgrajuje škrob in s tem olajša nadaljnje razgrajevanje. Hrana, prepojena s slino in predelana s pomočjo encimov v slini, potuje skozi žrelo in požiralnik v želodec. V želodcu se mora prebava nadaljevati, in tudi zanjo se morajo v želodcu nahajati encimi. Tako kot slinavke v ustih proizvajajo slino, v kateri je amilaza, tako se svojevrstna slina proizvaja v želodcu, s to razliko, da se v tej slini, ki ji rečemo želodčni sok, nahaja encim z drugačnim učinkom, rečemo pa mu pepsin. V želodcu se hrana torej prepoji z želodčnim sokom, v katerem ni amilaze, temveč pepsin25. V želodcu odraslih, prav tako kot pri sedemletnih otrocih, se okus ne razvija več. Toda dojenčku tekne hrana v želodcu, tako kot odraslemu tekne v ustih. No, če želimo spoznati človeka, je treba razumeti duševnost dojenčka. Odrasla oseba bo najbolj občutila okus v želodcu, če je ta nekoliko bolj občutljiv; takrat se hrana, namesto da bi potovala navzdol, dvigne navzgor. Šele takrat pridobimo predočbo o obstoju okusa v želodcu. Domnevam, da se je že vsaj nekaterim med vami zgodilo, da se je hrana, ki je že bila v želodcu, ponovno znašla v ustih, zato veste, da ni niti najmanj okusna. Ko bi vsa hrana imela okus po vsebini v želodcu, gotovo ne bi menili, da je okusna. No, okus kaše iz hrane, ki se je vrnila nazaj v usta, je moral nekje nastati. Nastal je v želodcu. Posledica delovanja amilaze v ustih in pepsina v želodcu je sprememba okusa hrane. Tako gre to z okusi ! Recimo, da imate izbran okus, da imate vsaj malo izostreno čutilo okusa in da lahko prepoznate vodo, ki nima slabega okusa. Če jezik navadite na večje količine sladkorja, se vam bo morda zazdelo, da je voda dobila kiselkast priokus. Okus je stvar posameznika. Okus hrane, ki ga odrasla oseba prepozna, se ni zgradil v ustih, temveč v želodcu. Otrok čuti in seveda še ne misli; zato v ustih še ne prepozna okusa hrane iz želodca tako kot odrasli. Prav takšno je materino mleko ali katerokoli mleko, vsebina želodca pa za otroka ne bo imela slabega okusa, ker je otrok soroden mleku. Rodi se iz telesa, ki proizvaja mleko in mu je mleko blizu. Zato zanj mleko sploh nima slabega okusa. No, če pa dobi čvrsto hrano prezgodaj, se mu bo mleko uprlo. Pri odraslih okus postane že bolj grob. Otroku pa se bo gnusila ostala hrana, hrana ki prihaja od zunaj, ker mu ni tako blizu kot mleko. Hrana iz želodca, potem ko jo je pepsin 'preslinil', potuje v črevesje, razširi se po črevesju. Toda če se samo širi in se z njo nič več ne zgodi, se bo spremenila v trdo, togo gmoto, zaradi katere ljudje zbolijo. V črevesju se z njo zgodi nekaj drugega. Hrana se v črevesju prav tako razgradi, predvsem zaradi delovanja žleznih izločkov. V ustih so žleze, v želodcu so žleze, pod želodcem pa se nahaja še ena, precej velika žleza, ki se ji reče trebušna slinavka. Tudi ona izloča posebno slino – sok slinavke – ki po finih kanalih potuje v črevesje. V črevesju se hrana s 'preslinjenjem' tretjič spremeni. Spremeni se zato, ker je ta žleza drugačna, s tem pa tudi učinek njenega soka. Sok trebušne slinavke vsebuje namreč nove, drugačne encime. Del teh encimov se spremeni in prične učinkovati šele v črevesju. Sestavine hrane se morajo tu močneje razgraditi kot v prejšnjih fazah. Zelo pomemben encim, ki ga izloča slinavka, je tripsin23. Slinavka torej izloča encim, ki v črevesju dobi aktivno obliko. Z delovanjem soka slinavke se razgrajevanje nadaljuje, nakar ponovno nastane nekaj novega.

2. PREHOD FIZIČNO-MATERIALNIH PROCESOV V DUŠEVNO-DUHOVNE
2.1. Jetra čutijo – ledvica mislijo Teh novih sprememb, ki doletijo hrano, kot sem vam že zadnjič povedal26, zavest v glavi ne more več zaznati; to, kar nastane iz hrane, bodo opazila, okusila ali čutila jetra, mislila pa ledvica26. Torej, o vsem, kar se samo po sebi dogaja v črevesju, bodo mislila ledvica, opazila pa jetra. V jetrih in ledvicah je vstavljeno nekaj duševnega, ki opazuje, tako kot človek opazuje z glavo, le da se tega ne zaveda. Prejšnjič sem vam povedal, da človekove sanje največkrat pridejo do zavesti v obliki slik. Kaša iz hrane se kot kača širi po črevesju, pomeša se s tripsinom ter povzroča dražljaje, ki jih človek v snu dojema kot kače. Torej se to, kar človek opazi, spremeni v motno, nejasno duševnost. Jetra opazijo, kaj se dogaja s pomočjo ptialina, pepsina in tripsina. Žal moram uporabiti ta odbijajoča in nesimpatična imena, ker jih je znanost že prej določila. Če pa bi jim za razlago delovanja encimov želeli dodeliti primernejša imena, bi znanost postavili na glavo. Lahko bi jim sicer dali drugačna imena, tako da se znanost ne bi postavila na glavo, vendar pa takšno početje ne bi bilo lepo, zato bomo še naprej uporabljali stara imena ptialin, pepsin, tripsin. Gre za to, da se hrana še tretjič prepoji s 'slino', s sokom trebušne slinavke, v osnovi tega procesa pa najdemo čutilo jeter. Usta: Okus Ptialin (amilaza iz sline) Želodec: Otroški okus Pepsin Trebušna slinavka: Čutilo jeter Tripsin Jetra: Žolč Kakšno je čutilo jeter, gospoda moja, si boste razložili tako, da se spomnite – nečesa, kar ste nekdaj morda že naredili – kakšen je občutek, če si daste pod nos pekočo čebulo. Pričeli se boste solziti, mar ne ? Solze vam bodo privrele na oči tudi če si daste pod nos hren. Zakaj se to zgodi ? Zato ker hren ali čebula delujeta na solzne žleze, ki izločajo solze. Tako kot se oči zasolzijo zaradi čebule ali hrena, tako jetra izločajo žolč zaradi kaše iz hrane, ki potuje po črevesju. Če želite povzročiti solzenje, morate čebulo opaziti, morate jo začutiti. Jetra na podoben način začutijo kašo iz hrane in izločijo žolč. Potem ko so delo opravili amilaza v ustih, pepsin v želodcu in tripsin iz trebušne slinavke, se bo kaši iz hrane v črevesju primešal žolč iz jeter. Šele takrat se pojavi mnenje ledvic. Kaša iz hrane, štirikrat predelana s prebavnimi sokovi, potuje skozi stene črevesja v limfne kanale in kri. Rečemo torej lahko: V človeškem telesu poteka izjemno zapleten življenjski proces. Od ust in dokler ne pride v kri se hrana nenehno spreminja, in sicer tako, da jo lahko na pravilen način prebavi ne le želodec, temveč celotno človeško telo27 . Še enkrat si oglejmo ves proces, vendar z drugega zornega kota. Predstavljajte si, da bi morali v kemijskem laboratoriju opraviti te iste procese. Naj ste še tako pametni, ne bi vedeli kako doseči tisto, kar opravijo prebavni sokovi v prebavilih. Vse se dogaja v vas, vsak dan to nenehno počnete. Če pa bi morali to isto narediti v laboratoriju, vam ne bi uspelo. Res je, da je človek pameten, vendar pa tisto, kar menimo, da se dogaja samo od sebe v prebavnem traktu, poteka z mnogo več inteligence kot jo premorejo ljudje na Zemlji. Proces je voden zelo modro, zelo inteligentno. Preprosto ga ni mogoče posnemati. Do celotnega procesa prebave boste začutili še večje spoštovanje, ko vam bom podal nekatere podrobnosti. S čim se človek prehranjuje ? Človek uživa hrano rastlinskega in živalskega izvora, pa tudi mineralno hrano, in s tem v usta, v svoje prebavne organe, vnaša povsem različne snovi, snovi, ki se morajo spremeniti, predelati skozi dejavnost prebavnih sokov. Predstavljajte si, da jeste krompir. Iz česa je krompir sestavljen ? Krompir tvori tisto, čemur pravimo škrob, zato lahko iz krompirja pridobimo takoimenovani krompirjev škrob. Torej, ko jeste krompir, jeste predvsem škrob. Imamo mnogo vrst škroba. Škrob, iz katerega se skoraj v celoti sestoji krompir, je povsem prepojen z eno samo tekočino, z vodo namreč. Zato – ker je, med drugim, živ in ne mrtev – je krompir videti takšen, kakršen je. Krompir je pravzaprav živi škrob in ga je zaradi tega treba, kot sem vam že povedal, umrtviti. Takrat postane navaden škrob. V rastlinah je škrob povsod, zato je prisoten tudi v vseh rastlinskih izdelkih. Kaj človek s hrano še vnaša vase ? Ne glede na to, ali uživa hrano iz rastlinskega ali iz živalskega kraljestva, vase vnaša beljakovine. Beljakovine so torej sestavni del tako mesa kot rastlin. Beljakovine, recimo, vnašamo tudi z naavadnim jajcem; lahko bi rekli, da so beljakovine v njem 'samo malce nadrobljene'. Pravzaprav nenehno jemo beljakovine. Torej so beljakovine nekaj drugega kot beljakovinaste snovi. Tretja hranljiva snov, ki jo s hrano zaužijemo in ki je popolnoma drugačna od škroba in beljakovin, so maščobe. Ločimo rastlinske in živalske maščobe. Če se človek želi pravilno prehranjeevati, potrebuje ali rastlinke ali živalske maščobe. Četrta sestavina hrane, ki je za človeka pomembna, so soli. Človeški organizem mora vedno imeti na voljo določeno količino in vrsto soli, ki jo pridobi bodisi iz hrane, ki po svoji naravi vsebuje več ali manj soli, bodisi jo dodaja jedem v obliki kuhinjske soli. Vse sestavine v hrani potujejo skozi prebavila, pridejo v črevesje ter se v črevesju spremenijo. In kaj se z vsemi temi sestavinami zgodi ? Potem, ko se je hrana temeljito premešala s slino v ustih in z želodčnim sokom, se v črevesju razgradi. Vsebina v črevesju se ne strdi, temveč se spremeni, pretvori se v nekaj drugega: Škrob: sladkor28- glukoza Beljakovine: aminokisline29 Maščobe: glicerol, mastne kisline Soli: soli V kaj se škrob razgradi ? V glukozo. Torej s tem, ko uživamo sladkor, organizmu priskrbimo glukozo. Če želimo zadovoljiti svojo potrebo po sladkorju (glukozi), nam ni treba uživati sladkorja, ker si ga lahko priskrbimo z razgradnjo škroba. No, čeprav zna človek po svoji naravi sam opraviti marsikaj, pa ne zmore prav vsega. Pri nekaterih ljudeh se pojavi pomanjkanje sladkorja, pri nekaterih celo tako močno, da ga morajo dodajati jedem. Z dodajanjem sladkorja pride organizem do glukoze28 , ki bi sicer v črevesju nastala po naravni poti z razgradnjo škroba iz hrane. V tem je velika sposobnost organizma. Še nekaj: Znano vam je, da ljudem s šibkim želodcem bolj ustreza uživanje mehko kuhanega kot trdo kuhanega jajca. Res je, do so beljakovine pomembna hranljiva snov, če pa vstopijo v prebavila v življenjskem stanju, dobijo neprijeten vonj in so neuporabne. V črevesju se beljakovine ne morejo uporabiti v svoji naravni obliki, tudi one se morajo spremeniti, predvsem pa se morajo razgraditi v tekočino. Glede na to, da beljakovine niso vodotopne, lahko preidejo v tekoče stanje samo s pomočjo encimov, ki jih razgradijo. Beljakovine se razgradijo predvsem v črevesju. Tu jih najmočneje razgradi tripsin, nastane pa snov, v glavnem aminokisline, ki je v tekočem stanju. Medtem ko nastajajo razgradni produkti beljakovin28 , se v človeškem telesu pojavi še nekaj: zaradi delovanja sokov trebušne slinavke v črevesju nastane, sliši se nenavadno, alkohol ! Človek v sebi proizvaja alkohol. Alkohola sploh ni treba piti, saj ima človek v svojem telesu izvir alkohola. Tvori se v črevesju. Če človek postane pijanec, je to samo zato, ker so njegova jetra pohlepna. Ne zadovoljijo se z alkoholom, ki se v majhnih količinah ustvarja v črevesju, temveč zahtevajo vedno več, zato človek postane alkoholik. Tisti, ki so bili s tem seznanjeni, so našli priročen izgovor za pitje vina in piva. Govorili so: Kakšen antialkoholik ! Človek sploh ne more biti popoln antialkoholik, saj v svojem črevesju sam ustvarja alkohol. No, to pa ni nikakršen izgovor, da bi postali pijanci in pili preveč alkohola. Kajti če pijemo preveč, pomeni, da jetra popuščajo svoji želji po alkoholu, zato degenerirajo in otekajo. Če morajo kar naprej delati, se povečajo. Ko takšna jetra proizvajajo žolč, ga ne izločajo tako, da bi ustrezno predelal vsebino črevesja, zato v limfne kanale in žile ne vstopajo prave snovi. Alkohol pride do srca in še njega poškoduje. Zato imajo vsi tisti, ki popijejo preveč piva, bolehna jetra, ki se po videzu povsem razlikujejo od zdravih, kakršne imajo ljudje, ki pijejo malo ali pa jim zadostuje tista majhna količina alkohola, ki nastane v črevesju. Ta količina naj bi povsem zadostovala. Degenerirana jetra in poškodovano srce so posledica čezmernega uživanja alkohola. Zato imajo številni prebivalci Münchna 'pivsko srce' in seveda bolna jetra. Degeneracije in razne bolezni bomo razumeli, če se na opisani način poglobimo v poti, po katerih hrana kroži po telesu. Omenil sem, kaj se dogaja z beljakovinami, ko se spremenijo v tekoče stanje29 . Prepojijo se z alkoholom, ki prepreči njihovo nadaljnjo razgradnjo in neprijeten vonj. Znano vam je, da stvari, ki jih želimo ohraniti, recimo razne organizme, namočimo v alkohol, ker je alkohol konzervans. Beljakovine v tekočem stanju29 se lahko v organizmu obdržijo na enak način – telo samo poskrbi, da so v alkoholu. To je izredno modro. No, vsi procesi, ki ob tem potekajo, so tako prefinjeni, da jih človek ne bi mogel izpeljati. V črevesju to na veliko bolj fin, duhovno bogatejši način izvaja tripsin, ki beljakovine razgradi, nastali alkohol pa jih ohranja. Kaj se dogaja z maščobami ? Tudi one se razgradijo, pretežno zaradi delovanja sokov slinavke in žolča. Iz maščob nastanejo dve vrsti spojin. Ena od njih je glicerol. Glicerol poznate pod bolj običajnim imenom glicerin, v sebi pa ga proizvajate vsak dan. Druga vrsta spojin so kisline. Iz maščob torej nastanejo glicerol in razne mastne kisline. Edino soli ostanejo skoraj vselej enake, spremenijo se le za trohico. Največja sprememba je ta, da se stopijo zaradi lažjega prehoda skozi celotna prebavila. Pravzaprav ostanejo takšne, kakršne vnesemo v telo. Soli ostanejo soli. Torej, v telo vnašamo škrob, različne beljakovine, mastne snovi in soli, odvisno od vrste hrane, ki jo zaužijemo. Po procesu prebave pa namesto škroba, beljakovin in maščob dobimo enostavne sladkorje30, aminokisline29, glicerol, mastne kisline – vse v tekočem stanju. Kaj se dogaja s hrano, ki jo zaužijemo ? Vse, kar pojemo, postane nekaj čisto drugega, vse se spremeni. Pred nekaj stoletij, je tu, v Švici, živel zdravnik, ki ga znanost danes precej podcenjuje, čeprav je bil izredno napreden, ker je še17 poznal procese, o katerih danes teče beseda. Ime mu je bilo Paracelsus, bil je profesor v Baslu, kolegi pa so se ga znebili, ker je vedel več kot oni. Zgodilo se mu je namreč, da je padel s skale in si razbil glavo. Proti koncu življenja je živel v Salzburgu. Bil je zdravnik, in kolikor nam je znano, spoštovan salzburški meščan in mestni svetnik, zato naj bi ga ohranili v kar najlepšem spominu. No, ker pa je vedel mnogo več kot ostali, so ga opravljali in govorili, da je pijanec. Čenčalo se je tudi, da je prav zaradi pijanosti padel s skale. Tako je pač na tem svetu. Paracelsus je dejansko še nekaj vedel o svetu in je vedno odločno kazal na dejstvo, da ima človek v sebi moč preoblikovanja. Vendar pa so njegova spoznanja za več stoletij utonila v pozabo.
2.2. Moč težnosti in moč levitacije31 Kaj se v našem telesu dogaja z vsemi temi spremenjenimi sestavinami hrane ? Znanost se je ponovno prepustila veliki iluziji. Uči nas, da vse kar v našem telesu nastane, enoostavni sladkorji30 , razgradni produkti beljakovin, alkohol, glicerol, mastne kisline in soli, odide v žile in srce, iz srca pa ponovno v žile in v ostale dele organizma. Moram vam pa povedati, kaj se dogaja s tistim najbolj gostim delom. Vse je tekoče, vendar pa so tudi v tekočinah bolj gosti deli. Najbolj gosti del odide v žile in z njim nahrani telo. Seveda ste že opazili, da ko pijete vodo z raztopljenim sladkorjem, ta ni sladka samo na dnu, kjer se sladkor nahaja ! Ali ni vsa voda v kozarcu sladka ? Ko sladkor postane tekoč, se raztopi v celem kozarcu vode. Soli prav tako. V kozarcu ni žil, po katerih bi sladkor in soli krožili po vseh njegovih delih, temveč se ti razlezejo povsod. Pred kratkim sem omenil, da je 90 % človekovega organizma voda, oziroma tekočina. To je sicer življenjska voda, kljub temu pa le voda. Ali snovi, ki so v vodi, nujno potrebujejo žile, da bi lahko krožile po vsem telesu ? Ko se v črevesju ustvari sladkor, ali so žile potrebne, da bi krožil po telesu ? Saj je človekov organizem narejen iz vode, zato lahko sladkor kroži po njem. Pravijo: Pri alkoholikih gre vsa količina alkohola, ki jo popijejo, skozi črevesje v srce, nato pa se razširi po vsem telesu. Gospoda moja, zagotavljam vam, ko bi ves alkohol, ki ga alkoholik popije, najprej odšel v srce, ne bi trajalo nekaj let, da propade, propadlo bi že v nekaj dneh. Dokazljivo je namreč, da vsa tekočina, ki jo popijemo, ne gre prek ožilja v celo telo, temveč se širi po telesu tako kot se sladkor v kozarcu vode razširi po celem kozarcu. Ko nekdo, ki je dokaj zdrav, popije kozarec vode, ker je žejen, bo črevesje izkoristilo prvi kozarec, voda se bo premešala s kašasto hrano in bo potem res odpotovala po ožilju in se razširila po vsem telesu. No, ko pa ožilje in srce zadovoljita svojo potrebo po vodi, jo lahko popijete, kolikor hočete; ne bo več potovala po ožilju, ker bo povsem odveč. Če popijete kozarec ali poldrugi kozarec vode, toliko, da potešite žejo, ne obremenjujete organizma. Če pa popijete preveč vode, se bo že tretji, četrti kozarec hitro izločil z urinom. Voda nima dovolj časa, da bi šla skozi srce, zato navadno odide z urinom. Tudi sami veste, kaj se po drugem ali tretjem kozarcu piva dogaja ljudem, ki sedijo za mizo za 'stalne goste'; drug za drugim pričnejo tekati ! Pivo ni moglo najprej oditi do srca, ubralo je mnogo krajšo pot prav zato, ker je tudi človeško telo tekoče.
2.2.1. Soli: mišljenje – migrena Produkti razgrajevanja sestavin hrane, kot so glukoza28 , aminokisline29, glicerol, mastne kisline ter soli, obkrožijo celo telo; samo najbolj gosti del gre s krvjo po žilah in s tem po telesu. Zato se v glavi, kot tudi v ostalih organih, ne nabirajo tiste soli, ki krožijo s krvjo, temveč tiste, ki gredo naravnost v glavo in organe. No, če bi človek v glavi čutil vso to shranjeno sol, bi ga glava nenehno bolela. Preveč soli v glavi povzroča glavobol. Verjetno ste že kaj slišali o migreni. Tudi sam sem o njej govoril. Razlage so različne, odvisno od stopnje spoznanja. Kaj je pravzaprav migrena ? Migrena se pojavi zato, ker je vsa razporeditev napačna in se v glavi nabere preveč soli, oziroma sečne kisine. Namesto da bi se soli sečne kisline izločile z urinom, se pri migreni nabirajo v glavi, ker ostale sestavine hrane niso bile pravilno predelane in so v njej soli ostale. Migrena namreč sploh ni tako 'nobel' bolezen, čeprav jo imajo največkrat prav 'nobel' ljudje. Tisto, kar bi se moralo izločiti z urinom, zaostaja na desni strani glave – ker prebava že v želodcu ni potekala pravilno. Vse, kar v organizmu poteka po levi strani, deluje v glavi po desni strani. Kmalu bom pokazal, zakaj je temu tako. No, za zdaj lahko sklepamo, da je vse, kar bi moralo biti odstranjeno z urinom, ostalo v desni polovici glave. Koliko soli lahko sploh prenesemo ? Spomnimo se: V glavi je možganska tekočina. Prav zato, ker je v glavi možganska tekočina, so možgani dovolj lahki, da lahko delujejo. Vsako telo, na katerega deluje sila težnosti, ima določeno težo. Ko ga potopimo v vodo, postane lažje. Če ne bi bilo temu tako, človek ne bi mogel plavati. Torej, če možgani ne bi plavali v tekočini, bi bili težki približno 1500 gramov. Omenil sem že, da so možgani težki samo 20 gramov, ker plavajo v tekočini. Več ko se nabere soli, težji so, ker so prav soli tiste, ki povečujejo težo možganov. Zaradi nakopičenih soli postanejo preprosto pretežki. Torej: če človek v možganih kopiči soli, te postanejo lažje – iz istega razloga postanejo možgani lažji. Tudi sami veste, da je človeška glava drugače postavljena kot glava živali. Poglejte, na kakšen način se glava naslanja na telo. Telo je za čoveško glavo prava opora. Pri živalih je drugače. Ker glava živali nima takšne opore, je usmerjena naravnost naprej. In kaj iz tega izhaja ? Da telo prenaša pritisk glave, četudi ni prav močan. Pri živalih telo ne doživlja takšnega pritiska. Vidite, prav v tem je bistvena razlika med človekom in živaljo. Prirodoslovec ima vedno v mislih, da se je človek razvil iz živali. Takšno mišljenje je sicer sprejemljivo, vendar pa na človeka ne moremo gledati tako. Ne moremo reči: Žival, na primer opica, ima toliko in toliko kosti, človek pa toliko in toliko. Takšne misli so enostranske, ne povedo nam nič. Ko opica hodi po dveh nogah, je njena glava vedno nagnjena naprej, ne glede na to, ali gre za orangutana ali gorilo. Človek je ustvarjen tako, da se glava opira na telo in ves pritisk nosi telo. Kaj se pri tem dogaja ? Dogaja se nekaj zelo posebnega.
2.2.2. Fosfor: volja – hiperaktivnost V človeškem organizmu se nahajajo sladkorji28, razgradni produkti beljakovin29, glicerol, mastne kisline, soli itn. Soli iz spodnjega dela telesa potujejo v glavo, kjer se kopičijo, če pa jih je preveč, jih je treba iz telesa odstraniti. Glede na vse ostale omenjene sestavine v telesu pa se mora zgoditi še nekaj: medtem ko snovi potujejo navzgor, pride do nove preobrazbe. Zgodi se zato, ker je telo podvrženo sili težnosti. Del snovi postane vse lažji; drugi, gostejši del pa se kopiči. Tako kot se pri raztapljanju določen del kopiči, tako se tudi povsod na poti od trebuha do glave na določen način ustvarja usedlina; najbolj fini delci odidejo navzgor in so deležni preobrazbe, ker se delovanje sile težnosti zmanjša. Kaj se zgodi, ko se najlažji delci hrane, tisti, ki odidejo v glavo, preoblikujejo ? Spremenijo se v neko vrsto fosforja. Namreč, sestavine iz hrane ne morejo kar naravnost prodreti navzgor, v glavo. Čeprav veliko stvari potuje od spodaj navzgor: sladkor, glicerol itn., se določen del teh sestavin, preden pride v glavo, spremeni v fosfor. V glavi se nahajajo snovi, ki so skoraj nespremenjene vzete iz zunanjega sveta. Med njimi tudi fosfor, ki je kot zrak v finem, razpršenem stanju, pravzaprav v še bolj finem kot je zrak. Najpomembnejše stvari v glavi so soli in fosfor. Ostale snovi v glavi so prisotne zato, da bi se ljudje obdržali kot živa bitja, najbolj pomembne pa so vendarle soli in fosfor. Na nek način je mogoče dokazati, in to bom tudi storil, da človek ne more pravilno misliti, če v glavi nima dovolj soli. Torej, če človek želi pravilno misliti, mora imeti v glavi potrebno količino soli, oziroma glavo mora oskrbeti s soljo. Človeški organizem je res izjemno zapleten. Če imamo v sebi preveč fosforja, preprosto pomeni, da uživamo preveč 'ognjene hrane' in postanemo nemogoči hiperaktivneži (Zappelfritz), nenehno se hočemo vmešavati v vse in nenehno nekaj hočemo. Zaradi fosforja, ki ga imamo v sebi, je v našem telesu prisotna tudi volja. Kadar pa imamo v sebi preveč fosforja, postane volja pretirano aktivna. Če organizem na splošno zaradi svojega ustroja pošilja v glavo preveč fosforja, potem nismo le hiperaktivni, temveč tudi živčni – kar ni v nikakršni povezavi z živci ampak s fosforjem – nakar pričnemo besneti, rohneti in noreti. V sebi moramo imeti vsaj nekaj fosforja, da lahko sploh hočemo. Če pa v sebi ustvarjamo preveč fosforja, ponorimo. Malce razmislite o tem, na kakšen način soli dovajate do mišljenja. Svetoval bi vam lahko, da sol zaužijete in jo skušate pripeljati do mišljenja ! Saj to nenehno počnete; v glavi nenehno uporabljate sol, da bi lahko mislili. Mar ne ? Zdaj pa postrgajte nekaj fosforja z vžigalice, na drobno ga nadrobite, prižgite s spodnje strani in pustite, da zgori. No, ta fosfor ni sposoben hotenja ! Zažgati pomeni razbliniti, ne pa tudi hteti ! In vendar v sebi to nenehno počnemo. Zdaj pa morate končno priznati, da imamo v sebi nekaj, kar je mnogo pametnejše od naših neumnih glav, ki znajo narediti bore malo. Iz soli ne moremo proizvesti načina mišljenja, iz fosforja pa ne bitja z voljo ! To pametno v nas imenujemo duševno – duhovno. To je tisto, kar živi, kar tke. Duševno-duhovno nam je vsajeno; soli v glavi nam pomagajo misliti, da bi lahko hoteli pa imamo fosfor, ki se dviga kot najfinejši dim.
SOLI : MIŠLJENJE GLAVA FOSFOR : VOLJA Tako, če stvari gledamo s pravega zornega kota, se iz telesnosti premaknemo v duševnost in duhovnost. Kaj pa počne sodobna znanost ? Njeno proučevanje je osredotočeno na organizem. Ve, da v organizmu nastajajo sladkor in druge snovi. Nato se za njimi izgubi vsaka sled: na to, kako razgradnja poteka naprej, kaj se po njej dogaja, znanost nima odgovora. Zato takšna znanost ne zna povedati ničesar o duševnem in duhovnem. Takšno znanost je treba izpopolniti, razširiti. Človeka ne smemo omejiti na trup, o glavi pa premišljevati kot o nečem, kar je nasajeno na telo. Ni znano, na kakšen način soli in fosfor pridejo v glavo. Prevladuje mnenje, da v glavo pridejo na isti način kot v spodnji del telesa. Ne gre samo za to, da sodobna znanost premalo ve o organizmu in o tem, da v njem nekaj nastaja, ne ve niti tega, da jetra opazujejo, ledvica pa mislijo26 . Tega znanost še ne ve, ker niti o glavi nič ne ve. Sploh pa tega niti ne raziskuje, ker meni, da so jetra samo tisto, kar položijo na secirno mizo. To pa pri jetrih ni vse. Manjka jim namreč duševnost, zato niso takšna, kakršna so bila, preden so jih vzeli iz telesa. Dokler se v njih nahaja duševnost, jih ne moremo opazovati ločeno od telesa. Očitno mora (duhovna) znanost, ki razmišlja vseobsegajoče, nadaljevati tam, kjer je sodobna znanost odnehala. V takšni znanosti je prihodnost. Zato smo zgradili Goetheanum32 ; ne zato, da bi znanost vedela nekaj malega o trupu, temveč da bi jasno dojela človeka kot celoto. Šele takrat bo postala prava znanost. --------------------------------
DUŠEVNO – DUHOVNO V HRANI Ostalo je še nekaj vprašanj33, ki so mi bila pred kratkim zastavljena. V nadaljevanju bi se lahko navezal na ugotovitve nekega znanstvenika glede sanj, ki sem jih nedolgo tega omenil. Poleg tega bomo preučili, koliko časa mora sodobni znanstvenik nameniti opazovanju kuščarjevega repa. Znano vam je, da ko primete kuščarja za rep, se ta odtrga. Rečemo si: Kuščarjev rep je lomljiv. Kuščarja je dejansko težko uloviti, če ga primemo za rep, tudi če je ta večji, ker je lomljiv, odtrga se, kuščar pa brez repa veselo steče naprej. Znanstveniki skušajo ugotoviti, ali se rep res odtrga, ali pa ga kuščar sam izpusti. Ker sodobna znanost izhaja iz materializma, je po njenem mnenju mišičevje, s katerim je rep povezan s telesom, prešibko, zato rep odpade s telesa, ko ga zanj primemo.

1. STRAH: DUŠEVNOST V MATERIJI Vendar pa obstaja dejstvo, na katerega se malo ljudi ozira, da so namreč tisti kuščarji, ki so jih ulovili in so živeli dlje časa v kletki, izgubili svojo značilnost: repa ni bilo več mogoče z lahkoto odtrgati. Postal je močnejši, težko ga je bilo odtrgati; trdno je bil povezan s telesom. Ta pojav je zelo nenavaden, da namreč kuščar na svobodi z lahkoto izgubi rep, v ujetništvu pa se ta trdno drži telesa. Zakaj je temu tako ? Ljudje že dlje časa skušajo dognati, kako kuščar prek drobnih mišic deluje na rep. Dejstvo je, da v ujetništvu repa ni lahko odtrgati. To pa zaradi tega, ker se med lovom žival prestraši. Ni navajena, da jo nekdo lovi, to se ji prvič dogaja. Prvič v življenju pride v stik s človekom, prestrašena je in ker je prestrašena, postane tako krhka, da se ji rep odlomi. Ko se v ujetništvu na človeka navadi, ko ljudje nenehno prihajajo v njeno bližino, je ni več strah in repa ne izgubi. Že s povšnim opazovanjem lahko ugotovimo, da pri kuščarjih strah igra pomembno vlogo. No, misel je treba nadaljevati in povedati: Ta kuščarjev strah, ki se pojavi takrat, ko se človek prikaže v njegovi bližini in ga lovi, je nekaj, kar nastane samo takrat, ko jo lovi človek. Sicer pa je strah pri živalih vedno prisoten; strah je tisti, ki združuje snovi, iz katerih so živali zgrajene, ter jih dela močnejše. Ob tem vam bom navedel pojav, ki je značilen v človekovem življenju. Slišali ste že, da posamezniki, ki so zelo odvisni od svojega duševnega življenja, dobijo drisko, ko se prestrašijo. Strah povzroči drisko. Zakaj je temu tako ? Zato, ker se vsebina v črevesju ne more več držati skupaj. In kaj vsebino črevesja drži skupaj ? Ko se strah prikrade v dušo, se snovi v črevesju ne držijo več skupaj, če pa strah ostane spodaj, v črevesju, ostanejo snovi združene. Tako je tudi pri kuščarjih. Ko kuščarja zagledamo, je ta, tako kot naš spodnji del telesa, v celoti izpolnjen s strahom, torej z nečim, kar je duševno. Rep pa je še posebej poln strahu. Ko kuščar sprosti svoj strah navzven, se mu rep odtrga, vendar pa je strah v živali še vedno prisoten. V ujetništvu ne čuti več strahu, ker se je ljudi navadila, posledično pa strah rep zadrži. To je zelo značilna duševna lastnost, ki ima za stanje telesa poseben pomen. Tudi pri ljudeh je strah ukoreninjen. Strah je prisoten povsod, v nožnih palcih, v nogah, v trebuhu. Ne upa se dvigniti navzgor, nad trebušno prepono, dvigne se samo takrat, ko imamo sanje, polne strahu. No, vendar pa ima strah, ki se je zavlekel v nas, pomembno vlogo: Naš organizem drži skupaj. Najbolj se zavleče v kosti – v njih se zavleče grozljivi strah, zato so kosti tako trdne. Strah je torej tisti, ki kosti dela trdne. V trenutku, ko človek svoje kosti premočno čuti, se te zmehčajo. To potrjujejo plašni ljudje, plašni so namreč tisti, ki so bili takšni že v mladosti, ko še niso imeli trdnih kosti, ko so bile te še zelo mehke. Zato je rahitične otroke mogoče zdraviti tako, da iz njih preženemo strah, in sicer predvsem z zdravljenjem duše. Seveda pa bi bilo povsem napačno dejati: »Strah v nas je nekaj duševnega, Treba ga je samo potegniti bolj navzgor in s tem bomo prišli do globljega spoznanja.« To bi bilo slabo, ker bi zboleli tako duševno kot telesno. Prizadevati si moramo za nekaj drugega. Če želimo pridobiti spoznanja o duhovnem svetu 19 - omenil sem že več načinov – se moramo pravilno vživeti v zunanji svet, resnično vživeti. Ampak kako se ljudje vživijo v zunanji svet ? To ste lahko odlično ugotovili prejšnji teden, ko smo najprej hudo zmrzovali, nato pa smo se prav tako hudo potili. Na ta način se večina ljudi vžilja v zunanji svet: Močno se potijo in močno zmrzujejo. To pa ni edini način za vživljanje v zunanji svet. Človek mora v sebi zgraditi sposobnost, da bo znal prenašati mraz, zavedati se mora namreč, da na mrazu ne bo samo zmrzoval, temveč da ga bo občutek mraza opozarjal na mraz in da se bo v njem ustvaril svojevrsten strah, ki bo minil takoj, ko bo toplo. Ko človek v sebi zgradi sposobnost, da pred snegom občuti določen strah in da ob toplih poletnih žarkih začuti določeno ugodje, ga bo to pripeljalo do višjega spoznanja, to pa se navezuje na tisto, kar sem vam že opisal19 . Preprosto takole je: tisti, ki se želi dokopati do višjega spoznanja, mora nekaj začutiti, ko se približa žarečemu kosu železa, tako kot mora nekaj začutiti, ko se približa kremenu. Ko se približa žarečemu kosu železa, mora imeti notranji občutek: ta je soroden notranji toploti in mu dobro dene. No, ko pa v roke vzame kremen, mora začutiti srh, v duši mora začutiti strah. Po tem lahko ugotovimo, da tisti, ki hoče priti do do višjega spoznanja, ne sme biti živčen, kot danes pravijo, sicer mu bo kremen, ki ga drži v roki, od strahu takoj padel na tla. Človek mora biti pogumen in strah prebroditi. No, po drugi strani pa se ne sme obnašati kot hrošč, ki si tako želi svetlobe, da vanjo nenehno sili, dokler ga ne doleti smrt. Prav primer hrošča, ki odleti v plamen, kaže na to, da je plamen soroden duhovno-duševnemu. Rečemo torej lahko: treba si je pridobiti notranji občutek, notranje občutenje pojavov v zunanji naravi. Kaj iz tega izhaja ? Zemljo tvori predvsem trdni kamen. Materialisti verjamejo v trdni kamen zemlje, ker po njem lahko hodijo; trdnost kamna začutimo, ko se ga dotaknemo. No, prav pred trdnim kamnom pa čutijo določen strah tisti, ki želijo priti do višjih spoznanj. Strah se ne pojavi, ko je zrak segret. Strahu ni, ko človek segreti zrak opazuje, ker ga ta ne prestraši. Se pa lahko zgodi, da se pojavi strah tudi pred segretim zrakom. To se zgodi takrat, ko človek skuša premagovati strah, ki ga čuti pred segretim zrakom in si prizadeva, da bi ga ta privlačil. Ob njem začuti vedno večje ugodje. Obenem pa mu segreti zrak prične vlivati strah ! – Bolj ko se človek dobro počuti, bolj ga segreti zrak plaši. Torej, če se človek počasi privadi na dobro počutje v segretem zraku, če se vedno bolj navaja na toploto – kar pa je nujno, saj se mora človek znajti v vseh okoliščinah, če hoče priti do duhovnega spoznanja – stvari postanejo pomenljive. Razložil vam bom to. Večina ljudi se skuša ohladiti, ko jim je vroče. Seveda ne vedo nič drugega kot to, da se morajo ohladiti. No, če pa na vročini zdržijo, če ostanejo na toplem, če toploto začutijo kot zadovoljstvo, jih bodo pričele izpolnjevati številne slike, počasi se bo pojavil duhovni svet – duhovni svet, ki je sicer v zraku, vendar ga človek običajno ne čuti, ne opazi, ker ne želi zdržati na toplem zraku. Če se človek postopoma navadi gledati bitja duhovnega sveta, si lahko reče: Če bom prijel kamen, bom začutil njegovo trdoto, ampak bolj ko opažam duhovno, bolj ko vstopam v duhovno, bolj ko se osredotočam na duhovno in manj na čutilno, se s svojim fizičnim telesom iz mesa in krvi sicer ne morem zavleči v zemeljska tla, lahko pa pričnem prodirati vanj s svojim astralnim telesom. Res je zanimivo, da v trenutku, ko človek prične v zraku opažati duhovno – z vsemi sredstvi, o katerih sem vam govoril – se tudi sam tako močno potegne iz svojega telesa, da kamna ne čuti več kot oviro, temveč zleze v trdna zemeljska tla kot plavalec v vodo. Takrat osebno zleze vanj. Res zanimivo. Človek ne more vstopiti v zrak kot duh, ker se tu kažejo drugi duhovi. V zemeljska tla, kjer ni duhov, pa lahko počasi zleze kot plavalec v vodo. Srednje stanje je povezano z vodo.Voda navzgor izpareva, navzdol pa se vrne v obliki dežja. Kot ste lahko opazili, se zgoraj v atmosferi pogosto bliska. Voda se nahaja med trdnimi tlemi in zrakom. Boj redka je od trdnih tal in gostejša od zraka. Kaj to pravzaprav pomeni ? Kakšen je pomen stanja vode je najlažje ugotoviti, če opazujemo strele. Pri streli se, tako pravijo učeni ljudje, pojavi električna iskra. Zakaj je to po njihovem mnenju električna iskra ? Verjetno veste, saj se o tem učijo že otroci v šoli, da se pečatni vosek naelektri, če ga podrgnemo s koščkom usnja, če pa v bližino položimo košček tankega papirja, se bo ta vosku približal. Z drgnenjem je mogoče naelektriti najrazličnejše predmete. Pri tem pa je nujen en pogoj. Namreč, noben pečatni vosek se ne bo naelektril v vlažni učilnici – pa tudi nobenega drugega vlažnega predmeta ne bo mogoče naelektriti – ker mokrota ne proizvaja elektrike, zato je treba vse najprej dobro obrisati. Potem bo mogoče proizvesti elektriko. Iz tega naj bi izhajalo, da se oblaki drgnejo drug ob drugega in ustvarjajo električno iskro, strelo. Temu pa zna oporekati vsak otrok: Torej, preprečiti moraš, da bi se pojavila voda, kajti če bo na aparatu samo kanček vode, elektrike ne bo ! Torej, takšne neumnosti krožijo naokoli. Seveda je popoln nesmisel, da se strela pojavi zaradi medsebojnega drgnjenja oblakov ! Ko voda izpareva in se dviga v zrak, vedno bolj prehaja na področje duhovnosti, oddaljuje se od snovi brez duha, ki so spodaj, ter prodira navzgor v duhovnost, duh pa je tisti, ki proizvaja električno iskro, strelo. Namreč, bolj ko se dvigamo navzgor, bolj prehajamo v duhovno. Materialno Zemlje je samo zemlja. Zgoraj v višavah Zemljo obkroža duhovno in tam res vstopamo v duhovno. Torej, v trenutku, ko se vodna para dvigne in preide na področje duhovnega, iz duha lahko nastane strela. Voda se zgoraj poduhovi, zgosti se in ponovno vrne navzdol. Če se torej nekdo ukvarja z opazovanjem narave, mora opazovati tudi duha narave. Če se človek sploh noče ozirati na duhovno, pride do vsakršnih absudnih situacij, o katerih sem vam govoril – sanje o letenju, kuščarjev rep ali primer strele. Povsod naokoli naletimo na primere, ko narave ni mogoče razumeti, če prej ne prodremo v duhovno. Zdaj je bolj jasno, da je človek, ki stoji na zemlji in ga opazujemo od spodaj navzgor, v sorodu s tistim duhovnim, ki je spodaj in se vanj lahko pogrezne kot plavalec v vodo, ko pa ponoči izstopi s svojim astralnim telesom, prodira pravzaprav v vse trdne oblike. Povezuje se s tistim, kar je trdno, kajti človek ne more vstopiti v zračne oblike, zato dejansko zleze v trdne oblike. Prodiranje v trdne oblike je izrednega pomena. Če imamo, kot sem vam že prej povedal, pravilen odnos do toplote, smo sposobni videti duhovna bitja zraka. Ko pa ponoči izstopimo iz našega telesa in se z zemeljskim povežemo kot duhovno bitje, se lahko zgodi, da bomo po prebujanju še vedno imeli v sebi nekaj tistega, kar smo doživljali v čvrsti zemeljski tvarini. V sebi bomo še vedno nosili nekaj od tega; v naši duševnosti bo nekaj tega še ostalo. No, pri tem pa je še nekaj posebno zanimivo. Gotovo ste že opazili, da ste takoj, ko se zbudite, zelo dojemljivi za zvoke. Če boste še posebej pozorni, boste doživeli nekaj nenavadnega, dejali si boste: Nekdo je pravkar potrkal na moja vrata ! – In to je zelo nenavadno: Če se z dušo vživimo v zrak, lahko nekaj vidimo; vidimo morda, kako slike nastajajo. Če pa se z dušo vživimo v nekaj trdnega, v tvarino, kot plavalec, ki se pogrezne v vodo, doživimo zvoke. Prav to je izredno pomembno, da namreč vsaka trdna snov nosi v sebi tone, ki jih slišimo prav med zbujanjem, ker smo takrat še na pol pogreznjeni vanjo. Ti zvoki imajo lahko določen pomen: ko nekdo daleč stran umre, med zbujanjem pa slišimo nekaj podobnega trkanju, je to dejansko lahko povezano s človekom, ki je umrl. Seveda pa si teh zvokov ne znamo pravilno raztolmačiti. Vprašajte se: Ali bi znali brati, če se ne bi naučili črk ? Nikakor. Na enak način ne morete prebrati tega nenavadnega dogodka, namreč zvokov, ki jih slišite, ko se prebujate. - Pri tem si ni treba predstavljati, da je prav pokojnik pri vratih in da on trka. No, pokojnik, ki je še nekaj dni po smrti prisoten na Zemlji, živi v trdnih telesih. Da, prav v zvezi s trdnim nastajajo zvoki. To pa naj se vam ne zdi nič nenavadnega, kajti v časih, ko so bili ljudje pozorni na takšne stvari, je bila to običajna tema pogovora. Dejstvo, da so ljudje slutili, da je nekdo daleč proč umrl, ima globlji pomen. Nek človek je umrl. Z dušo je še predvsem povezan s trdnim zemeljskim kraljestvom. Takrat nastajajo zvoki, ki izvirajo iz njega. Človek zvočno zapušča zemeljsko življenje. Te zvoke iz daljave seveda lahko slišite prav tako jasno kot lahko v Ameriki preberete tisto, kar vam je nekdo poslal od daleč. V Ameriki preberete telegram. Takšno delovanje na daljavo s posredovanjem zemeljskih snovi je tukaj, tu na Zemlji, in je vedno prisotno. In takrat, ko so bili na to še pozorni, so se ljudje še kako dobro zavedali njihove povezanosti z zemeljskim. Tole ni prazno besedičenje, gre za nekaj, kar so v prejšnjih časih zelo dobro dojemali. Opisati je mogoče povsem določene pojave, ki danes sicer veljajo za praznoverje, se pa lahko znanstveno dokažejo, tako kot se znanstveno dokazujejo druge stvari. Te pojave je treba zelo natančno poznati. Če bi človeku uspelo v zraku opazovati duhovni svet, če ljudje ne bi bili tako pretirano občutljivi kot so danes – kajti, veste, bolj ko so ljudje civilizirani, bol občutljivi so, tisti pa, ki morajo, na primer, zaradi narave svojega dela živeti 'hitro', nimajo časa opaziti duhovni svet - se jim duhovni svet, ki živi v zraku, ne bi izmikal. No, če bi v zraku videli duhovna bitja, bi to bilo povsem nenevarno. Gotovo bi jih lahko vsak človek opazoval brez nevarnosti. Če pa človek zapade v stanje, ko sliši raznorazne stvari in ga poslušanje preveč prevzame, postane to zanj nevarno. So ljudje, ki zapadejo v stanje, ko slišijo vse mogoče besede. Dopovedujejo jim najrazličnejše stvari. Takšni ljudje so na dobri poti, da znorijo. Pravzaprav nikoli nikomur ne preti nevarnost, če vidi duhovna bitja, ki so v zraku. Zakaj ? Naj vam razložim s primerjavo: Če se peljete v čolnu in padete v vodo, se lahko utopite. Če pa nekoga vlečete navzgor, lahko doživite marsikaj, ne morete pa se utopiti. Enako se dogaja, ko se človeška duša vzpenja navzgor in vidi marsikaj. Takrat se ji ne more nič zgoditi. Ko se pogrezate v čvrsto snov, se lahko, recimo, duhovno utopite. Ta duhovna utopitev pa se zgodi takrat, ko do te mere izgubite zavest, da notranje slišite marsikaj, kar pa je slabo. Ko človek vidi duhovno izven sebe, se ga ne boji, tako kot se ne boji stola, ki ga vidi. Torej, tako kot se človek ne boji predmeta, ki ga gleda, kako se giblje, tako ga je vedno manj strah zunanjega, duhovnega, in ga celo vzljubi. No, vse kar človek sliši v sebi ga prevzame na popolnoma drugačen način, ker se v trdno zemljo pogreza s celotnim duhovnim in duševnim delom svojega bitja. V zemlji se človek utaplja, v njej preneha biti človek. Zato je treba vedno z določeno mero previdnosti gledati na ljudi, ki pripovedujejo, da notranje slišijo marsikaj. V tem je vedno nekaj nevarnega. Samo tisti, ki dejansko že trdno stoji v duhovnem svetu in se v njem znajde, ve, kaj se pravzaprav govori, ve namreč, da takrat ljudem nikoli ne govorijo posebno visoka duhovna bitja, temveč gre vedno za bitja občutno nižje vrste. O tem sem spregovoril povsem nepristransko, da bi dojeli tole: če človek želi vstopiti v duhovni svet, si mora resnično pridobiti povsem drugačno védenje o zunanjem svetu. Marsikdo se bo seveda vprašal: Zakaj je tako težko spoznati bitja duhovnega sveta ? No, pomislite, kakšno bitje bi bil človek, ki se mu ne bi bilo treba naprezati pri vstopu v duhovni svet in bi bil vedno v njem ? V tem primeru bi bil čisti duhovni avtomat. Prav s tem, ko se mora naprezati, prihaja v resnični stik z duhovnimi bitji. Če želimo raziskovati duhovni svet, je treba vložiti kar največji notranji napor. Ni se težko razbohotiti po laboratorijski mizi, preučevati in opravljati razne poskuse, ni težko secirati mrliče, je pa potrebno izredno močno notranje delo, da bi dejansko vstopili v duhovni svet. Danes je izobraženo ljudstvo za takšno delo preleno. Prav zaradi te lenobe se dogaja, da ljudje govorijo, kako so delali po knjigi »Kako pridobiti spoznanja o višjih svetovih«, in niso nič dosegli. Mnogi menijo, da bi zmožnost vpogleda v duhovni svet morala biti notranje dana, ne pa do jo je treba doseči z notranjim delom. Da, danes je tako, da hočejo ljudje dobiti vse na pladnju ! Današnji človek (1923.) si o vsem želi posneti film, da bi film nanj deloval od zunaj. Če nekdo želi duhovno pravilno napredovati, mora vsekakor skušati predelati tisto, kar dobi iz zunanjega sveta. Pri tem pa bodo v duhovno bolj prodrli tisti, ki se bodo kar najmanj prepuščali vsemu, kar pridobijo prek filmov in ki dejansko želijo v mislih spremljati tisto, kar jim nekdo pripoveduje. Kot vidite, vam nisem predvajal nobenega filma. Seveda za to niti ni pravi trenutek, pa tudi če bi bil, vam stvari ne bi skušal prikazati s filmom. Nasprotno, izdelal sem risbe, ki so nastajale sproti, da bi videli, kaj sem z vsako potezo želel povedati, in da bi premišljevali skupaj z menoj. Prav to – kar najmanj vnaprej izdelanih slik in kar največ sproti ustvarjenih risb – bi bilo danes treba vpeljati že pri poučevanju otrok. S tem otroci, kot tudi odrasli, notranje sodelujejo, njihova notranjost se spodbuja, obenem pa se tako močno vživljajo v duhovni svet, da ga postopoma pričenjajo dojemati. No, otrokom ne smemo podajati povsem izdelanih teorij, ker bodo postali dogmatični. Pripeljati jih je treba do tega, da bodo delovali samostojno. S tem bo tudi njihovo telo postalo bolj svobodno.

2. POVEZANOST GOMOLJA IN KORENINE Z MIŠLJENJEM – DUHOVNIM Omenil vam bom še nekaj, kar ste me že vprašali (34) . Verjetno ste že slišali, da je bil krompir v Evropo prinešen. Evropejci ne jedo krompirja že od nekdaj. V zvezi s tem obstaja nenavadna zgodba. Imamo leksikon (35) , pri katerem sem sodeloval tudi sam, vendar ne pri članku, o katerem vam bom zdaj pripovedoval. V njem je nekaj zares smešnega, namreč, omenjeno je, da je nek Drake prinesel krompir v Evropo in dobil za to visoko priznanje. V Offenburgu, ki so ga zdaj zasedli Francozi, stoji spomenik, posvečen Drakeu. Res je smešno, če pogledate v leksikon, kjer je zapisano: Spomenik Drakeu so postavili v Offenburgu, ker se mu je zmotno pripisalo, da je prinesel v Evropo krompir. Če o nekom krožijo govorice, mu v Evropi postavijo spomnik ! No, ni to tema, o kateri bom govoril, temveč o tem, da je svojčas v Evropo prišel krompir. Predstavljajte si krompir. Njegovih korenin ne jemo. Te tanke nitke, te majhne korenince, ki rastejo iz njega in jih odstanjujemo skupaj z lupino, niso krompir. Krompir, ki ga uživamo je pravzaprav nekoliko odebeljeno steblo. Ko se steblo odebeli, kar se dogaja pri krompirju, nastane tim. gomolj, stebelni gomolj. Pri krompirju torej ne gre za korenino, temveč za odebeljeno steblo. Dobro je to vedeti in si zapomniti. Ko jemo krompir, jemo odebeljeno steblo. Hranimo se predvsem z odebeljenim steblom. – Vprašati se je treba: Kakšnega pomena je za človeka dejstvo, da se med uživanjem krompirja, ki so ga prinesli v Evropo, pravzaprav navaja na uživanje odebeljenega stebla ? Predstavljate si celotno rastlino: korenino, steblo, liste, cvet. Z lahkoto ločimo: korenino, ki je spodaj in je sorodna tlem ter vsebuje precej soli, in cvet, ki je zgoraj in je podoben toplemu zraku. Kot da bi se cvet nenehno kuhal v sončni toploti. Zato cvet vsebuje olja in maščobe, večinoma olja. Če rastlino opazujemo, vidimo, da se v njenem spodnjem delu nabirajo soli. Korenina je bogata s solmi, cvet pa je bogat z olji (36) .
olja cvet spodnji del plod telesa zeliščnati del prsa rastline S K I C A korenina STR. 63 glava
soli Posledica tega je, da z uživanjem krompirja v prebavila, v črevesje, vnašamo veliko soli. Soli, ki so v korenini, najdejo pot do možganov in jih spodbujajo. Soli torej spodbujajo možgane. Za tiste, ki trpijo zaradi glavobolov, vendar ne migren, temveč zaradi bolečin v celi glavi, je priporočljivo, da uživajo koreninasto zelenjavo. Najbrž ste opazili, da imajo številne korenine določeno slanost. To lahko ugotovite z okušanjem. Če pa zaužijete cvet, je ta del rastline že na pol skuhan. V zunanjih delih rastline se nahajajo olja (35); ti deli zamastijo, 'podmažejo' zlasti želodec in črevesje, torej delujejo na spodnji del telesa. Zdravnik mora to upoštevati, ko priporoča razne čaje. Čaj iz cvetov ne bo kaj prida deloval na glavo, prav nasprotno, če pa bo bolnik pil čaj iz korenin, bo ta deloval. Če človeka opazujemo od spodnjega dela telesa do glave, od spodaj navzgor, moramo rastlino opazovati v nasprotni smeri, od cveta do korenine. Korenina rastline je sorodna glavi.
2.1. Učinek gomolja Če o vsem tem premislimo, nam pomen krompirja postane bolj jasen. Krompir, ki ga uživamo, je gomolj, nekaj, kar se ni povsem razvilo v korenino. Torej, ko človek uživa krompir, uživa predvsem rastlino, ki ni postala korenina. Če človek poje preveč krompirja, premalo zalaga glavo. Vse, tudi soli, ostane v prebavilih, vse ostane spodaj. Ko ljudje jedo krompir, zanemarijo svojo glavo, svoje možgane. Ta povezanost postane očitna šele takrat, ko se ukvarjamo z duhovno znanostjo, ker si takrat lahko rečemo: Odkar prevladuje prehrana s krompirjem, so človeške glave postale manj sposobne. Krompir spodbuja zlasti jezik in požiralnik. Če pogledamo rastlino krompirja odzgoraj navzdol, v zemlji ne bomo našli njene korenine. Enako je pri človeku: krompir spodbuja človekov jezik in požiralnik, ne deluj pa v glavi. Spodbuja torej tisto, kar je pod glavo, medtem ko glava ostane zanj nedostopna. Tudi iz tega razloga je zelo priljubljen kot priloga jedem.
3. 2. Učinek korenine Ko nekdo zaužije rdečo peso, ga prevzame nepopisna želja, da bi veliko mislil. To se mu dogaja nezavedno. Potem ko poje krompir, pa pravzaprav zelo hitro začuti željo po hrani. Zaradi njega postanemo hitro lačni, ker moč krompirja ne pride povsem do glave. Po drugi strani pa nas rdeča pesa hitro nasiti, ker njena moč, kar je zelo pomembno, resnično odide naravnost v glavo, oziroma odide navzgor do glave, za glavo pa je najbolj pomembno, da je nenehno dejavna. Večino ljudi prizadene, če morajo misliti, ker pa krompir ne spodbuja misli, večinoma raje jedo krompir kot rdečo peso. Torej, ker krompir ne spodbuja misli, je človek postal preveč len, da bi mislil. Rdeča pesa pa, prav nasprotno, zelo močno spodbuja misli, ker je prava korenina. Spodbuja mišljenje, ampak tako, da si človek želi misliti, če pa tega noče, to največkrat pomeni, da ne mara rdeče pese. Če nekdo potrebuje spodbudo, da bi mislil, ga je treba predvsem spodbuditi s solmi, na primer iz redkvic. Če pa nekdo nima povsem bistrih misli bi bilo dobro, če bi svojemu jedilniku dodal redkvice, ker mu bodo do določene mere spodbudile mišljenje. Kako nenavadne povezave se kažejo – redkvica spodbuja misli ! Človeku se ni treba truditi, da bi mislil; misli pridejo, ko uživa redkvice, misli pa so tako močne, da celo ustvarjajo izredno močne sanje. Tistega pa, ki uživa veliko krompirja, ne obhajajo močne misle temveč nasprotno, sanje, ki ga delajo počasnega. Torej vsak, ki mora vsak dan jesti krompir, bo utrujen in bo hotel nenehno spati in sanjati. Iz tega izhaja, da ima velik kulturno zgodovinski pomen prav tista hrana, ki jo človeštvo sprejema. Na to bi lahko dejali: »Da, vendar je naša realnost v tem, da živimo samo od materije.« To pa le ni povsem res. Večkrat sem že povedal, da imamo ljudje približno vsakih sedem let novo telo. Nenehno se obnavlja. Snovi, ki smo jih imeli v telesu pred sedmimi ali desetimi leti niso več prisotne. Bile so odstranjene. Odrezali smo jih z nohti, odstrigli z lasmi, izločili z znojem. Nekatere tvarine odstranimo zelo hitro, nekatere počasi, odstranimo pa jih vendarle. In kaj ljudje mislijo, da se s človekom dogaja ? Predstavljajo si, da človek nenehno izloča snovi in vedno znova vnaša nove, oziroma da snovi vstopajo skozi usta, nato pa se skozi danko in sečila izločijo – človek naj bi bil podoben črevesu, ki s hranjenjem vnaša snovi, jih nekaj časa zadrži v sebi, nato pa izloči. Približno tako si predstavljajo, da se človek zgradi. No, v človeku pa iz snovi zemlje ni zgrajeno nič, prav nič. Da smo zgrajeni iz snovi zemlje je čisto zavajanje. Namreč, ko jemo, na primer krompir, nikakor ne gre za to, da iz krompirja nekaj pridobimo, temveč je krompir samo nekaj, kar nas spodbuja, spodbuja našo čeljust, požiralnik itn. – na te dele deluje povsod. V nas se torej ustvarja moč, s katero krompir izločimo iz sebe, medtem ko ga izločamo pa nam iz etra, ne iz trdnih snovi, prihaja vse, kar nas v obdobju sedmih let zgrajuje. Mi se pravzaprav sploh ne gradimo iz snovi zemlje. Vse kar jemo, jemo samo zato, da bi dobili spodbudo. V resnici se gradimo iz tistega, kar je 'zgoraj' (v duhovnem, kar prihaja iz etra); hrana ustvarja samo spodbudo. Sploh ni tako, kot si ljudje predstavljajo, da namreč v nas ostane nekaj hrane; z njo se ustvarja samo spodbuda. Iz etra prihaja nasprotna sila, mi pa celo svoje telo gradimo iz etra. Nič od tistega, iz česar smo zgrajeni, ne prihaja iz snovi zemlje. Ko nekaj odrinemo in se nam to pozneje vrne, te vrnitve ne smemo obravnavati kot udarec. Na enak način ne smemo zamešati dejstva, da hrano potrebujemo zato, da se ne bi polenili pri obnovi telesa z dejstvom, da to hrano vnašamo v telo. Seveda lahko pri tem nastanejo nepravilnosti. Če, na primer, zaužijemo preveč hrane, bo zagotova ostala predolgo v telesu. V tem primeru nabiramo nepotrebne snovi, redimo se, postanemo debeli itn. Če pa zaužijemo premalo hrane, je spodbuda premajhna in sprejemamo premalo tistega, kar iz duhovnega, eteričnega sveta potrebujemo. No, izredno pomembno je, da se nikakor ne gradimo iz zemlje in njenih snovi, temveč iz tistega, kar je izven nje. Če je res, da se celotno telo obnovi v sedmih letih, potem se obnovi tudi srce. Tistega srca, ki smo ga v sebi nosili pred osmimi leti, ni več. Obnovljeno je, toda obnovile ga niso snovi zemlje, temveč tisto, kar se nahaja v svetlobi, ki obdaja Zemljo. Vaše srce je stisnjena svetloba ! Res imate srce iz stisnjene sončne svetlobe. Vse kar ste pridobili s hrano pa vas je samo spodbudilo, da ste sončno svetlobo tako trdno stisnili skupaj. Vse svoje organe gradite iz tistega, iz česar je narejeno s svetlobo prežeto okolje, vse kar pojeste, kar s hrano sprejemate, pa je samo spodbuda. Edino, kar nam hrana daje je to, da imamo v sebi nekaj podobnega notranjemu sedežu. S tem, ko imamo v sebi fizično materijo, fizično snov, čutimo sebe ter v vsakdanjem življenju prihajamo do občutenja Jaza. Sebe občutimo tako kot čutimo pritisk sedeža, na katerega smo sedli. Na enak način čutimo svoje telo: nenehno ga pritiska tisto, kar smo iz vesolja sprejeli in preoblikovali. Medtem ko spimo, telesa ne čutimo, ker smo izven njega. Ko smo budni, telo čutimo, predstavlja svojevrstni ležalnik; za nekatere, ki so bolj koščeni, je trd, za druge bolj mehak. Je prav poseben ležalnik, na katerega se uležemo in začutimo, tako kot pri postelji, razliko med žimnico in leseno klopjo. Na ta način znamo ločiti tisto, kar je v telesu trdega, od tistega, kar je mehko. Vendar pa to dejansko ni človek, resnični človek je tisto, kar v človeku 'sedi'. Vse, kar sem vam pravkar povedal, vam bom naslednjič 37 razložil tudi s stališča višjega spoznanja. Namreč ljudje, ki želijo danes priti do spoznanja, se sploh ne ukvarjajo z delovanjem človeka, temveč samo s tistim, kar jim ponuja sedež.

HRANA ZA DUHA IN TELO No, gospoda moja, imate kakšno vprašanje ? Vprašanje: Nekaj bi vas vprašal o prehrani. Ali zaradi uživanja krompirja tudi na ostalih celinah obstaja neko razmerje, torej neka zveza v drugačnem pomenu besede kot je zveza med krompirjem in, recimo, Evropejci ? Dr. Steiner: Danes bomo še enkrat celostno razpravljali o vprašanju prehrane, začenši z razmerjem: prehrana – duhovni svet. Znano je, da se je krompir začel uporabljati v prehrani šele v novejšem času. Povedal sem že, da krompir pred tem v Evropi ni obstajal, temveč so se ljudstva prehranjevala drugače, z bistveno drugačnimi živili. Seveda pa tega vprašanja ne moremo rešiti, če prej ne preučimo razmerja med duhovnim svetom in prehrano. Omenil sem, da so za človeško življenje najbolj pomembne štiri vrste hranljivih snovi 38 . Najprej bom navedel beljakovine. Človek jih sprejema vase z različno hrano. Vendar pa vse beljakovine nimajo za človeka enako vrednost. Na primer, za beljakovine v kokošjem jajcu bi lahko rekli, da imajo posebno vrednost ter pomenljivo in značilno obliko. Drugače je z maščobami. Človek jih zaužije neposredno, kot masti in olja, in posredno, kot naravno sestavino skoraj vsakega živila. Tretjo vrsto hranljivih snovi imenujemo ogljikovi hidrati, pridobimo pa jih skoraj izključno iz rastlinskega kraljestva. Poglavitni vir ogljikovih hidratov so predvsem pšenica, rž, leča, fižol in krompir, kjer prevladujejo, najdemo pa jih tudi v ostalih živilih. Na koncu naj omenim nekaj, kar človek nujno potrebuje za življenje; po njegovem mnenju predstavlja samo dodatek, je pa za življenje bistvenega pomena – to so soli. Soli uživamo neposredno v obliki kuhinjske soli ter s hrano. Tudi soli vsebuje vsako živilo. Rečemo lahko, da je za človeško življenje nujno, da hrana vsebuje beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate in soli4 .
1. SILE HRANLJIVIH SNOVI Govoril bom o pomembnih raznovrstnih oblikah hranljivih snovi, ki jih človek pridobi, če se hrani z živili različnega porekla.
1.1. Soli3: umnost Pomudimo se najprej pri soleh. Soli niso samo običajno sredstvo za uživanje, tudi če jih jemljemo v zelo majhnih količinah, temveč so za človeka izredno pomembne. Hrano solimo zato, da bi sploh lahko mislili. Soli morajo priti v možgane, da bi lahko mislili; najbolj so povezane s tistim, kar naše misli so. Če je nekdo, recimo, tako bolan, da sol iz hrane ostaja v njegovem želodcu ali črevesju in jih ne more prek ožilja poslati v možgane, postane slaboumen, neumen. Prav na to je treba biti pozoren. Človek bi moral dojeti, da je duh prisoten v materiji, ker če želi delovati na Zemlji, mora delovati v materiji. Torej, ko preučujemo duhovno znanost, moramo poznati delovanje duha v materiji 39. Vse, kar je s tem v nasprotju bi bilo nesmiselno, kot če bi nekdo, recimo, rekel: »Proizvodnja strojev iz jekla, železa in podobno je povsem materialne narave, jaz pa sem duhoven človek, nočem ničesar materialnega, hočem ustvariti stroje iz duha.« Tako kot je za proizvodnjo strojev potrebno jeklo, železo in podobno, tako tudi ustvarjalni duh povsod v naravi potrebuje materijo. No, če pa je duhovnemu onemogočeno, da bi uporabil materijo, oziroma če soli odidejo v želodec in črevesje namesto da bi s krvjo prodrle v možgane, človek postane slaboumen. No, ta pretvorba pa ni tako preprosta. Človek soli, kakršne so izven njega, v naravi, ne more uporabiti neposredno. Nič ne bi pomagalo, če bi, na primer, soli skozi luknjico v glavi nakapljali naravnost v možgane. Sol mora namreč prestati proces taljenja v ustih, želodcu in črevesju, ker se na ta način postopoma topi, postaja vse bolj stopljena, vedno bolj fina. Ker človek sam deluje na sol in jo spreminja, pride v možgane v že na pol poduhovljenem stanju. Nikakor ne gre za to, da bi sol neposredno pripeljali do možganov. Tisti, ki ni sposoben doseči delovanja soli v možganih, postane neumen.
1.2. Ogljikovi hidrati: oblika in govor Zdaj pa nekaj besed o ogljikovih hidratih. Omenil sem že, da jih v naših krajim dobimo največ s pšenico, ržjo, fižolom ali krompirjem. Prav ogljikovim hidratom se moramo zahvaliti za našo značilno človeško obliko. Če ogljikovih hidratov ne bi uživali, se nos, na primer, ne bi pravilno oblikoval, ušesa se ne bi pravilno oblikovala, brez ogljikovih hidratov ne bi imeli obliko človeka, kakršna je zdaj.Torej povsod v človeku delujejo tako, da vsi človeški deli dobijo svojo obliko. Če pa je človekova organizacija takšna, da ogljikovih hidratov ne zmore peljati navzgor proti možganom, temveč ostajajo v prebavilih, človek propada, prične hujšati, se krči, postane šibek in ne more več ohranjati človeške oblike. Za to, da sploh imamo pravilno človeško obliko, so zaslužni ogljikovi hidrati. Vsi deli morajo biti preskrbljeni z ustreznimi hranilnimi snovmi. Soli, ki so šle skozi telo, najprej učinkujejo na sprednji del možganov. Ogljikovi hidrati delujejo na plast možganov, ki se nahaja nekoliko bolj zadaj. Pri ljudeh, ki ogljikove hidrate slabo prebavljajo in jih ne pripeljejo v ustrezni del možganov, se bo kmalu pojavila nenehna hripavost, ne bodo mogli čisto in jasno govoriti. Zato za človeka, ki je prej povsem normalno govoril, naenkrat pa postal hripav, lahko rečemo, da nekaj ni v redu s prebavo ogljikovih hidratov. Ne more jih temeljito prebaviti, zato se omenjeni del možganov nima s čim prehranjevati. Ne dihanje in ne govor nista več ustrezna. Rečemo lahko: Soli delujejo predvsem na mišljenje, ogljikovi hidrati pa na govor in vse, kar je s tem v zvezi. Torej se moramo nujno oskrbovati z ogljikovimi hidrati.
1.3. Maščobe: popolnjevanje oblik in podmazovanje Ogljikovi hidrati učinkujejo na naš videz, vendar je njihova prava naloga ta, da ustvarjajo obliko samo. Ne popolnijo nas. No, popolniti pa se moramo, in sicer z maščobami. Maščobe so material za popolnjevanje oblik, ogljikovi hidrati pa gradijo obliko, kot nek načrt, ki je vrisan v zrak. Maščobe imajo torej nalogo, da človeško obliko napolnijo z materialom na pravilen način, vendar pa zadeva z maščobami pride do izraza na poseben način. Že prej sem povedal, da je človek sestavljen iz Jaza ter astralnega, eteričnega in fizičnega telesa. Seveda se maščobe shranjujejo v fizičnem telesu, vendar pa je izrednega pomena, da se ne le shranijo, temveč ob tem ostanejo tudi pri življenju, kajti v sebi moramo imeti življenjske maščobe, pri tem pa ima eterično telo vodilno vlogo. Eterično telo je najbolj pomembno za shranjevanje maščob. Za čutila pa je najbolj pomembno astralno. Ko je človek buden, se njegovo astralno telo nahaja v njem, ko pa spi, je astralno telo zunaj njega. Ko je ćlovek buden in ko astralno telo deluje v eteričnem telesu, se maščobe nenehno predelujejo, vse v telesu mora biti podmazano z maščobami. Torej, ko človek spi, ko sta astralno in eterično telo ločena, se maščobe ne predelujejo, temveč shranjujejo. V budnem stanju se maščobe nenehno trošijo, med spanjem pa shranjujejo. Potrebujemo obe vrsti maščob, maščobe ki telo podmazujejo in tiste, ki se shranjujejo. Če pa nekdo nenehno spi – na primer, če živi izključno od rente in ne dela skoraj nič – se maščobe shranjujejo tudi podnevi, v tim. budnem stanju, ki je v tem primeru stanje spanja: trebuh mu raste in povsod se mu nabirajo maščobne obloge ! Shranjevanje maščob na pravilen način je odvisno od tega, ali človek lastne maščobe dejansko porabi za življenje, saj jih nenehno proizvaja. Pri nekom, ki pojé toliko, kolikor porabi, je potek shranjevanja pravilen. Pri tistem, ki nenehno jé in ne porablja, pa nastajajo maščobne obloge. Kako nastaja salo, nagonsko in zelo dobro vedo kmetovalci, saj ta proces izkoristijo pri reji praščičev. Njihov cilj je, da telo praščiča maščob ne porabi, temveč da se vse, kar zaužije, shrani kot salo. Zato morajo te živali živeti na poseben način. Zgodi se lahko, da nekdo zaradi bolezni ne more pravilno shranjevati maščob. Rentniki so v tem smislu zdravi; maščobe shranjujejo. Možno je tudi, da nekdo ne more shranjevati ogljikovih hidratov in zato postane hripav. Če je nekdo prizadet tako, da se pri njem maščobe ne shranjujejo pravilno in se izločajo z iztrebkom, je maščob premalo in je podmazovanje prešibko. Podmazovanje je prešibko tudi če v telo ne vnašamo dovolj hrane ali moramo stradati. Maščobe so takorekoč edine snovi, ki se v telesu shranjujejo. Kaj se dogaja pri človeku, ki mora stradati in maščob ne more shranjevati, temveč jih izloča z iztrebkom ? Tak človek postane bolj in bolj duhoven. Vendar pa človek ne prenese, da bi duhovnost dosegel na takšen način. S tem izčrpava svojega duha. Ne le, da bo vedno bolj suh, temveč se bodo v njem pričeli nabirati plini, ki povzročajo razne privide in podobno, lakota pa bo povzročila posebno stanje, takoimenovano norost zaradi lakote. Ko je človek bolan, je telo vedno prizadeto. Če zaužije premalo maščob, lahko nastopijo bolezenska stanja kot je sušica; rečemo lahko, da človek dobesedno izginja.
1. 4. Beljakovine: razvoj in življenje Beljakovine morajo biti prisotne že od vsega začetka. Obstajajo že v jajčecu, še preden iz njega nastane bitje, človeško ali živalsko. Zato lahko rečemo: Beljakovine pravzaprav gradijo, so nujne za človekov razvoj; so tisto izvirno, temeljno. Vse ostalo, kar je v telesu, se mora razviti iz njih. Sklepamo lahko tudi sledeče: Da bi človek nastal, morajo že od vsega začetka obstajati prav beljakovine. V maternici se beljakovine oblikujejo v zarodek. Jajčeca se oplodijo in s tem so beljakovine s snovmi, ki sem jih že opisal, zmožne dobiti človeško obliko. Seveda pa človek potrebuje beljakovine tudi v nadaljnjem življenju. Zato mora njegova prehrana vedno vsebovati beljakovine. Če jih človek vnaša premalo ali če jih ne more prebavljati tako kot je treba, ne le, da bo izčrpal količino beljakovin, kar ga bo postopoma ubilo, temveč bo v trenutku, ko ne bo imel na razpolago nikakršnih beljakovin, takoj umrl. Tako kot so beljakovine nujne za nastanek človeka, tako su tudi nujne, da bi lahko sploh živel. Zato lahko rečemo: Tisti, ki beljakovin nikakor ne more prebaviti – umre.

2. SORODNOST Z DUHOVNIM: gomolj, cvet, plod Zdaj pa si oglejmo posamezne sestavine živil. Pri soleh najprej pomislimo na sprednji del glave, ker se soli shranjujejo v tem predelu. Nekoliko bolj zadaj se shranjujejo ogljikovi hidrati, ki oblikujejo naš, človeški videz. Maščobe se nabirajo še bolj zadaj in iz glave polnijo naš organizem. Namreč maščobe, ki jih vnašamo, ne krožijo neposredno po telesu, temveč se razgradijo le toliko, da s krvjo pridejo v glavo in se šele v glavi razporedijo za potrebe telesa. Vse kar se z maščobami in beljakovinami dogaja v človeku mora najprej iti skozi glavo. No, med ogljikovimi hidrati pa so velike razlike. Plodovi živil kot so leča, fižol, grah, rž in koruza vsebujejo ogljikove hidrate, za plodove pa je značilno, da se predelajo že v želodcu in črevesju, v glavo pa pošljejo samo svojo moč. Da se fižol in leča razgradijo v črevesju, je mogoče ugotoviti po značilnih simptomih. Plodov krompirja (nadzemnih) pa ne moremo uživati brez škodljivih posledic. Če bi pri krompirju pojedli tisto, čemur pravimo plod, bi z njim zaužili strupeno snov, usodni strup. Pri krompirjevi rastlini torej ne moremo jesti plodov kot pri žitaricah in stročnicah. Kaj pri krompirju zaužijemo ? Ne jemo plodov, tistega, kar je zgoraj, temeč gomolje, ki so spodaj. Gomolji krompirja, ki jih uživamo, niso prave korenine temveč odebeljena stebla. Vendar pa se od vseh delov rastline – poganjka, korenine itn. – gomolj v črevesju najslabše predela. Če pojemo krompir, odide v želodec in črevesje, vendar ne more biti takoj predelan, temveč nepredelan odide s krvjo navzgor. In namesto da bi v določen del možganov prišel že tako fin kot rž in pšenica in se takoj usmeril navzdol v telo, se mora najprej 'predelati v možganih'. Torej, rženi ali pšenični kruh se prebavi že v prebavilih, zato se od glave ne zahteva, da prva poskrbi za prebavo, temeč takoj poskrbi za njegovo kroženje po telesu. Če pa pojemo krompirjev kruh ali krompir, mora za prebavo najprej poskrbeti glava. In če mora glava najprej poskrbeti za prebavo krompirja, ne moremo več misliti, ker nimamo prostih moči za mišljenje. Torej, spodnji del telesa mora glavi vzeti moč, da bi krompir lahko prebavil. Če nekdo uživa preveč krompirja – kar se dogaja vedno bolj pogosto – se glava vedno bolj izključuje za različne misli, ker srednji del glave izgubi zmožnost mišljenja. Človek, ki izgublja moč, da bi mislil s srednjim delom glave, vedno bolj misli s sprednjim delom. In ker človek vedno bolj misli s sprednjim delom – kar je v povezavi s solmi – postaja vse bolj človek razuma, materialist. Sprednji del glave sploh ne more misliti zares duhovno, prav s sprednjim delom pa postanemo ljudje razuma. Odkar je bil krompir sprejet kot živilo, je v Evropi notranje 41 mišljenje dejansko nazadovalo. No, glede tega nam mora biti jasno, da se človek ne gradi izključno iz sil Zemlje. Vedno opozarjam, da se človek gradi iz vsega okolja, da je bitje Sonca, Lune in zvezd. Torej, ko nekdo uživa krompir, se moči srednjega dela glave uporabljajo samo za prebavljanje krompirja. Tak človek, ki vedno manj razume svoje okolje, se počasi umakne v samoto. Njegova razlaga je: Vse kar govorite o svetu, o tem, da se duhovnost sveta približuje človeku, vse to je blebetanje. Sklepamo lahko: Pravzaprav je čezmerno uživanje krompirja, ki se je pojavilo v novejšem času, v veliki meri prispevalo k materializmu. Razumljivo je in logično, da so predvsem reveži prisiljeni jesti krompir, ker je poceni živilo, medtem ko bogati lahko kupijo vse, kar učinkuje na sprednji del glave, torej jedi lahko bolj začinijo42 in solijo. Začimbe, tako kot soli, delujejo na sprednji del glave. Posledica tega je, da so nekateri postali izključno ljudje razuma, ostali pa, ki lastnih glav ne morejo več uporabljati za mišljenje, se z lahkoto prepustijo ljudem razuma, ki jim vse pokažejo. S tem si je krompir pridobil prav poseben odnos do duha. Pravzaprav je krompir spremenil človekovega duha v materialističnega. Če opazujemo dele človeškega bitja, se ne moremo izogniti dejstvu, da fizično telo izvira predvsem iz beljakovin. Povezane so s človekovim rojstvom in smrtjo. Najbolj pomembno področje delovanja eteričnega telesa so maščobe, astralnega telesa ogljikovi hidratii, področje delovanja Jaza pa so predvsem soli. Rečemo lahko: Človekova čutilna sposobnost je v astralnem telesu. Fizično telo sprejema udarec, vendar ga ne čuti, saj bi sicer moralo čutiti vse, kar je fizičnega. Če pritisnemo mišico, jo potiskamo iz astralnega telesa, ki to občuti. Vse, kar predstavlja notranje čutilo, se nahaja v astralnem telesu. Vendar pa je za astralno telo nujno, da pravilno deluje. Če spi tudi podnevi, ne more pravilno delovati, človek dobi velik trebuh, nabere se obloga masti. – Dalje, tisti, ki glavo uporablja izključno za intelektualno delo, postane človek razuma in se mu prav tako naberejo maščobne obloge. No, če je astralno telo aktivno, na primer, pri govoru, ne potrebuje moči ogljikovih hidratov le v glavi, temveč po vsem telesu. Astralno telo mora premikati noge, mora premikati roke. Ko z ržjo ali pšenico zaužijemo ogljikove hidrate, celo telo dobi moč. Ko jemo krompir, moč ostane zgoraj, v glavi, počutimo se izčrpani, šibki, astralno telo pa ne more delovati tako kot bi moralo. Torej, ko se človek ne more prežeti z ogljikovimi hidrati, prav duhovno v njem postane vse bolj šibko in vse bolj zaspano. Če jemo izključno krompir, se ne moremo prežeti z ogljikovimi hidrati, ker ta tako močno zaposli glavo, da za telo ne ostane prav nič. Zdaj pa se vprašajmo: Kaj počne znanost ? – Znanost raziskuje, koliko je v beljakovinah kisika, dušika, vodika, žvepla in podobnih snovi, in zanjo je to najbolj pomembno. Po tem sklepa: v beljakovinah je toliko odstotkov ogljika, toliko vodika, v maščobah so odstotki drugačni, v ogljikovih hidratih spet drugačni. Vendar pa se ji niti ne sanja, kakšnega pomena so te snovi. Zelo dobro pozna njihove odstotke, z njimi pa ne more narediti prav nič. Kajti v krompirju so sestavine povsem drugačne kot v rži in pšenici, vedeti pa je treba, da bodo sile v črevesju sestavine cvetov ali plodov predelale, medtem ko bodo sestavine korenin predelale sile v glavi. V medicini teh zadev prav tako ni mogoče jemati drugače. Čaj iz cvetov, semen ali plodov učinkuje predvsem na črevesje, medtem ko čaj iz korenin deluje zdravilno na glavo. Koreninasta hrana prav tako učinkuje na glavo, in sicer tako, da deluje materialno. To je še posebej pomembno. Lahko nadaljujemo in rečemo: Z uživanjem krompirja se človek lahko tako izčrpa, da ne bo mogel več premikati rok in nog, stanje pa se mu lahko celo tako poslabša, da se niti organi za razmnoževanje ne bodo mogli gibati. Takrat je človek v še hujšem stanju. Domnevajmo, da v prehrani prevladuje krompir, ki učinkujejo na ženske organe za razmnoževanje tako, da postanejo šibki in brez moči. Človek se ne rodi kar tako iz svojih prednikov, temveč pride iz duhovnega sveta z duhovno-duševnim delom svojega bitja, ki se poveže s tistim, kar podeduje od svojih prednikov. Pobliže si oglejmo duhovno-duševni del človeškega bitja. Rečemo lahko: Človek nastane iz ženske jajčne celice, v katero prodre moško seme. Nakar nastanejo različne zvezdaste oblike. Celice se razdelijo in postopoma nastane človeško telo. Vendar pa človeško telo ne more nastati, če se ne poveže z duhovno-duševnim, ki v človekov razvoj vstopa iz duhovnega sveta. Če sta se oče ali mati pretirano prehranjevala s krompirjem, se je že v zarodku njunega otroka oblikovala glava, nagnjena k delu. Pri takšnem zarodku zlasti izstopa oblika glave, medtem ko je preostali del zelo slabo zgrajen. Glava zarodka, katerega oče in mati sta se pravilno prehranjevala, je videti povsem drugače. Pri zarodku je najbolj pomembno, kako se razvija glava, glede na to, da mora duhovno-duševno vstopiti v glavo že v materinem trebuhu. Ko duhovno-duševno vstopi v glavo, ima opravka z glavo, učinkuje predvsem na glavo. Ko v glavi zarodka duhovno-duševno naleti na tisto, kar je z materino prehrano prišlo iz rži, pšenice itn., lahko pravilno deluje. Glede na to, da v cvetove, iz katerih nastajajo plodovi, vstopa duhovno, da duhovno že takrat vstopi v rastlino, so plodovo povezani z duhovnim. Torej, ko duhovno-duševno v materinem trebuhu najde tisto, kar prihaja iz plodov, deluje z lahkoto. Krompir ni v sorodu z duhovnim, saj raste v temi – izkopati ga je treba iz zemlje. Če v materinem trebuhu duhovno naleti na glavo otroka, ki se je gradila s hrano, v kateri je prevladoval krompir, to duhovno ne more vanjo vstopiti, ker človekovo duhovno-duševno, ki se spusti iz duhovnega sveta, naleti na glavo, ki se je v bistvu razvijala v temi. Duh v takšno glavo ne more vstopiti, kar ima za posledico rojstvo zarodka z ogromno vodenično glavo. Kajti ko raste fizično, duh pa ni vstopil, fizično raste naprej in nastane vodenična glava. Če pa duh lahko vstopi, le-ta vodo zadrži, učinkuje v materiji in glava se pravilno gradi. Zato lahko rečemo: Ogromna vodenična glava, ki jo je moč opaziti že pri zarodku, nastane zaradi siromašne prehrane, predvsem zaradi prehranjevanja s krompirjem. S tem bo ne le človek bolj šibak, temveč se bo rodil z duhovno-duševnim, ki je nepravilno vstopilo v fizično telo. Zakaj je tako ? Členi človekovega bitja so fizično, eterično, astralno telo in Jaz. Vendar se med seboj ne prežemajo na enak način v vseh življenjskih obdobjih. Pri otrocih do sedmega leta so etrično telo, astralno telo in Jaz postavljeni tako, da se morajo najprej pravilno pogrezniti, povsem vstopiti v fizično telo. Ko eterično telo povsem vstopi v fizično telo, se pojavijo stalni zobje. Ko astralno telo povsem vstopi v fizično telo, dozori spolnost. Če je že v materinem trebuhu nastala glava, v katero zaradi prehrane s krompirjem duševno-duhovno ni moglo pravilno vstopiti v človekovo fizično telo, se človekov razvoj pri štirinajstih, petnajstih letih pokvari. V tem primeru gre človek skozi življenje kot da telesa sploh nima, kot da bi na njem mlahavo viselo. Na ta način se pod vplivom prehrane s krompirjem rojevajo otroci, ki niso dovolj močni za življenje. To so neskončno pomembne zadeve. Priznati si moramo, da so družbeni odnosi odvisni še od marsičesa drugega in ne le o tistega, o čemer se danes največ pogovarjamo. Družbni odnosi so odvisni tudi od tega, ali se polja pravilno obdelujejo, pridelovati pa bi morali samo toliko krompirja, da ljudje zaradi njega ne bi izgubljali moči. Če se nekdo ukvarja z družbenimi vedami, bi se moral istočasno ukvarjati s pravo naravoslovno vedo. To je nujno, ne moremo pa trditi, da dodana vrednost, kapital in tako naprej sami po sebi ničemur ne služijo. Če bi komunizmu uspelo izkoreniniti ves kapital, bi sam zagospodaril nad vsem. Nič ne pomaga, če se od vseh možnosti, ki jih ponuja meščansko okolje, sprejema samo tista veda, ki ne zna na pravi način izkoristiti polj in ki ne ve, da je hranjenje želodca s krompirjem bolj škodljivo kot prehrana z ržjo in pšenico. O tem je treba premisliti. In ko bomo o tem premislili, nam ne bo treba več opozarjati na tisto, kar resnično potrebujemo, in sicer na pravo znanost, ki bo znala sprevideti, da duh deluje v materiji. Zato se dogaja, da se mora antropozofija skoraj nenehno boriti na dveh frontah. Zakaj ? Današnji znanstveniki se ukvarjajo samo z materijo, in sicer samo z odstotki. Na ta način se o materiji ne moremo ničesar naučiti. Prav materialistična veda ne pozna materije, kajti materijo spoznamo šele, ko izvemo, kako v njej deluje duh. Ali kaj pomaga, če nekdo želi izvedeti vse o uri in si želi razložiti njegov mehanizem, razmišlja pa takole: ura je iz srebra, srebro v moji uri so izkopali v rudniku srebra, to srebro so pripeljali v določeno mesto, kupim ga lahko v določenih prodajalnah itn. Dalje, v uri je porcelanasti podstavek za kazalce, porcelan so nekje izdelali, ga pripeljali v določeno mesto itn. Tak človek ne ve o uri prav ničesar ! Na uro se spoznamo šele takrat, ko izvemo, kako jo je urar sestavil. Da bi razumeli zakaj ura dela, sploh ni pomembno, kako se v rudniku koplje srebro, temveč je pomembno, kako dela, kako jo je urar izdelal, kako je treba sestaviti kolesca itn. V bistvu je za človekovo zdravje in bolezen povsem nepomembno abstraktno znanje o tem, koliko je v živilih maščob, beljakovin, ogljikovih hidratov itn. ali ogljika, kisika in dušeka,pač pa je predvsem treba vedeti, kakšne so značilnosti (določenega živila, na primer) krompirja. Krompir duhovno hrani človeka prav tako malo kot ga hrani fizično.
KDAJ SE HRANLJIVE SNOVI SPREMENIJO V STRUP ? K tistemu, kar sem že prejšnjič43 povedal, bi dodal še nekaj. Beseda je tekla o strupih in njihovem učinku na človeka, in prav pri strupih smo videli, da se je treba – če želimo razumeti resnično znanost – povzpeti do nadčutilnih, duhovnih členov človeškega bitja. Da bi bila slika o vzrokih za strupeni učinek bolj jasna, lahko še dodam, kaj s prehrano povzročamo bolj ali manj zdravemu telesu. Sicer sem o hrani že večkrat govoril, vendar bom to storil še enkrat, s tem da bom upošteval tisto, kar je že bilo rečeno.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek Knjige Steiner Rudolf - Dinamično Biološka Prehrana
Ovitek Knjige Steiner Rudolf - Dinamično Biološka Prehrana

Comments are closed.