ESPERANTO – Vinko Ošlak

Naslovnica knjige Vinko Ošlak - Esperanto
Naslovnica knjige Vinko Ošlak - Esperanto
Naslov: ESPERANTO UČBENIK IN SLOVAR
Avtor: Vinko Ošlak
Število strani : 298
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-517-9
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-516-2
       

Predstavitev

Esperánto je mednarodni umetni sporazumevalni jezik. Poljski okulist in jezikoslovec-amater judovskega rodu Ludwig Lazarus Zamenhof (s psevdonimom Esperanto) ga je zasnoval že leta1878, knjiga o jeziku pa je prvič izšla šele leta1887. Govori ga predvidoma 2 milijona ljudi po celem svetu. Slovenski učbenik za ta jezik je napisal pisatelj, publicist in prevajalec Vinko Ošlak, ki je napisal že več kot 30 knjig, prevedel pa več kot 20 knjig.Med drugim je dobil mednarodno nagrado na natečaju za esej v esperantu, je član Esperantskega društva v Mariboru, esperanto pa govori že od16.leta.

Del besedila knjige:

Kazalo

Kazalo 5

Uvod / Enkonduko 8

VIZITKA O ESPERANTU / VIZITKARTO PRI ESPERANTO 14

PRVA LEKCIJA / LA UNUA LECIONO 20

DRUGA LEKCIJA / LA DUA LECIONO 27

TRETJALEKCIJA / LA TRIA LECIONO 32

ČETRTA LEKCIJA / LA KVARA LECIONO 36

PETA LEKCIJA / LA KVINA LECIONO 45

Rešitve vaj66

Berila / Legaĵoj:68

Kiu „inventis” Esperanton? / Kdo je „izumil” esperanto?< 68

Proverboj / rekla (Kompilitaj de L.L. Zamenhof) 70

La konduto en eksterlando / Vedenje v tujini< 73

El la kongresa parolado en Guidhall /
Iz kongresnega govora en Londono 21-an de aŭgusto 1907 74

La Espero (Esperanta himno) / esperantska himna< 76

Post la granda milito / Po veliki vojni< 76

Bazaj kristanaj preĝoj / osnovne krščanske molitve 78

Aliaj (pri)kristanaj teksteroj / Drugi besedilni drobci o krščanstvu< 81

La kredo 84

Kio estas la fido? 84

Komuna lingvo por kristanoj89

Vojaĝo sen reveno91


Esperantsko-slovenski slovar 99

Esperanta-slovena vortaro 99

A 100

B 102

C 104

Ĉ 105

D 105

E 108

F 110

G 113

Ĝ 114

H 115

Ĥ 116

I 117

J 119

Ĵ 120

K 121

L 130

M 132

N 137

O 139

P 141

R 150

S 155

Ŝ 165

T 166

U 172

V 173

Z 176


Slovensko-esperantski slovar 177

Slovena-esperanta vortaro 177

A 178

B 178

C 181

Č 182

D 183

E 188

F 189

G 190

H 193

I 195

J 199

K 200

L 208

M 211

N 216

O 222

P 232

R 251

S 254

Š 267

T 270

U 275

V 278

Z 283

Ž 292


Kiamaniere kontinui / Kako naprej? 294

Uvod / Enkonduko

Vse resnice gredo skozi tri stadije. Najprej skozi smešenje. Nato se z njimi nasilno spopadejo. In nazadnje jih sprejmejo kot nekaj samo po sebi umevnega.“

(Arthur Schopenhauer, nemški filozof)


Tako kakor dojemamo fizičnost sveta skozičutila, torej skozi lečo očesa, prekmembrane bobniča, prek tipalnih živčnihkončičev v kožni povrhnjici itd., tudi dopojmovnega in duhovnega sveta nimamo nepo-srednega dostopa. Dojemamo ga sposredovanjem jezika. Jezik tako ni le enapolovica enačbe, katere druga polovica bibile predstave, ki jih jezik zbuja, temveč jeedini medij, v katerem se naše misli inmiselni koncepti lahko rojevajo, razvijajoin zorijo tudi v take vrhove, kakor jihpoznata zgodovina leposlovja in zgodovinafilozofije, predvsem pa knjiga knjig, Biblija, v kateri se je tudi naša slovenščina preizkusila in po njej stopila v družino kultiviranih jezikov, kakor se je zgodilo tudi z esperantom.

Če pa je tako, potem bo tudi pot doneznanega jezika najkrajša v tem, kar jeosnovni namen jezika: da v zgoščenihsredstvih besednega izra-žanja odražaosnovne danosti bivajočega: vesolja,zemlje, življenja na zemlji in človeka. Zaverujočega je osnovna danost kajpada Bog.Iz te pomisli se je rodila ideja, da bi bilomogoče predstaviti neznan jezik vsako učnouro v celoti. To pomeni, da bi že po prvilekciji morali znati izraziti v novem jezikunajbolj osnovne danosti našega bivanja, patudi najosnovnejše kvalitete ter spremembete danosti. S temi besedami pa sem tudi žeopisal glavne besedne vrste, ki sestavljajohrbrtenico vsakega jezika.

Ideja je torej v tem, da nobena naslednjaučna ura ne razodeva bistveno novihpodročij jezikovne zradbe, temveč da žev prvi uri predstavljeno strukturo vse boljizpopolnjuje z življenjskim gradivom, pričemer je vedno treba ohraniti pogled naceloto.

Smisel takega učenja je dvojen. Prvičučenec že po prvi uri doživi uspeh, kerlahko v celoti izrazi osnovne resnice onstranosti, svetain sebe. Drugič pa nas taka metoda učimišljenja v strukturah, v pove-zavah, vnenehnem odnosu med delom in celoto.Prav to pa je danes, v dobi vsesplošnespecializacije, katere vrh je „fahidiotizem“, ena najpo-membnejših nalog sodobne pedagogike in didatkike za odrasle.

Prve zamisli takega pristopa sem črpal izdavnih pogovorov s prija-teljem Jernejem Lindičem, ki je bil v vseh ozirihmoj jezikovni učitelj. Nenehno je trpelzaradi slabo napisanih jezikovnihučbenikov, ki ne upoštevajo resničnopotrebnega besednega gradiva, predvsempa ne predstavljajo jezika, ki ga hočejo naučiti, temveč se ga loteva-jopreprosto, kakor voziš premog vsamokolnici z velikega kupa v klet. Poštirih ali celo po osmih letih učenjajezika učenec šele izve za pogojni način aliza sosledje časov – po vsem tem trpljenju paučenec še vedno nima pred očmi celote, neteoretično, še manj praktično.

Poskus učbenika esperanta z upoštevanjempreštevilnih sugestij prijatelja Lindiča najbo tudi moj izraz zahvale temu (pre)veli-kemučastilcu človekovega razuma, neutrudnemutihemu delavcu na njivi mednarodnega sporazumevanja. A kakor pripadadomorebitne uspešne strani tega učbenikanjemu, tako je treba vse spodrsljaje innapake pripisati meni.

Prav je, da slovenskemu uporabniku tega učbenika na kratko pojasnim, zakaj avtorjeva vera v Jezusa Kristusa v tej knjigi ni skrita zasebna stvar, kakor so bili moji rojaki skoraj 50 let indoktrinirani v času ko-munistične diktature, ampak je jasno izpovedana in je tudi edina ute-meljitev, ki jo avtor lahko najde v prid zavzemanja za pravično ureditev jezikovnega vprašanja v državi in med državami. Vera v Kristusa namreč ne sodi med tiste reči, ki bi zadevale samo posameznike, kakor kakšna filozofska, umetniška ali znanstvena šola, ampak je bila razo-deta najprej izraelskemu narodu, iz katerega je bil rojen Božji sin, ki jo je s svojimi apostoli in učenci razodel vsem narodom, tako tudi slovenskemu. Kakor drugi evropski in številni drugi narodi, je bil tudi slovenski narod porojen izključno iz sprejetja te vere, najprej po irskem misijonu v 7. in 8. stoletju, ki je potekal iz Solnograda in je po obredu ustoličevanja prešla tudi v besedilo in duha karantanskega državnega prava, po katerem je navdihnjena tudi ustava Združenih držav Amerike, kakor pričajo ohranjeni dokumenti; svoje do danes veljavno ime Slo-venci, začetek svoje narodne zavesti in svoj knjižni jezik pa je slovenski narod dobil po delu slovenske reformacije, to je vrnitve k evangeliju in opustitve poganskih primesi, ki so prepojile rimsko cerkev. Slovenci nismo postali enakovreden narod v družini evropskih narodov po kakšni ateistični ideji, ampak izključno na osnovi Jezusovega naročila, naj njegovi apostoli vse narode naredijo za njegove učence: „Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence” (Mt 28,19). Brez tega dva tisoč let starega naročila, izrečenega na neki gori v Galileji bi ne bilo vključitve Karantancev, prednikov današnjih Slovencev, v družino evropskih narodov, ki so vsaj v moralnem pogledu sprejeli osnovne Kristusove nauke, čeprav popačene v smislu rimskih herezij; bi ne bilo reformacije, bi ne bilo Primoža Trubarja in njegovih slovenskih so-delavcev, bi ne bilo prve in vrste naslednjih slovenskih knjig – bi danes ne bilo slovenske države, katere jezik je tudi uradni jezik Evropske unije!

Dr. Zamenhof sicer ni bil kristjan, bil je liberalno verujoč jud, a nikakor ne ateist, kakor je sam večkrat in odločno izpričal. Krščanstvo je vsekakor poznal in je izpričano živel po Jezusovih moralnih naukih, zapovedih in načelih. Dejstvo, da je v svoj prvi učbenik poleg nekaj vrstic iz prve Mojzesove knjige o stvarjenju vstavil tudi Jezusovo molitev Očenaš in da je sam prevedel v esperanto vso Staro zavezo iz izvirnih jezikov hebrejščine in aramejščine, dovolj razločno kaže, da tudi ea ne bi imeli brez verske osnove, kakršno najdemo pri njegovem pobudniku. Temeljni vzgib za mednarodni jezik je dr. Zamenhof našel v znanem judovskem rabinu iz Jezusovega časa Hilelu, ki je izrekel enako temeljno versko geslo, kakor ga je izrekel Jezus: „Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki” (Mt 7,12). Kakšno povezavo ima Jezusovo Zlato pravilo, ki ga je učil tudi rabin Hilel? In kaj si kot Slovenec glede jezika zaželim, ko pridem v Budimpešto in ne znam niti ene madžarske besede? Če nisem naiven kakor tisti, ki vidijo rešitev v tem, da bi se ljudje učili čim več tujih jezikov, pa ne pomislijo, da bi Slovenec že na svojih mejah moral znati nemško, madžarsko, hvaško, italijansko, zno-traj države pa še romanes in jezike vse večjega števila tujcev, ki se naseljujejo v Sloveniji, a slovenskega jezika (še) ne znajo, da ne go-vorim o tem, da bi moral na vsaki avtocesti znati vseh šest ali sedem tisoč jezikov, kolikor jih po približnih ocenah govori človeštvo, saj je na taki cesti mogoče naleteti na ponesrečenega voznika s katerim koli od teh tisočev jezikov, potem mi ostane samo ena razumna želja: da bi ti, ki živijo v Budimpešti in mi, ki madžarščine ne znamo, vendar dobili lahko priučljiv, a izrazno enakovreden nevtralni jezik, drugi jezik za vsakega zemljana, s katerim bi teža jezikovne zmešnjave elegantno od-padla. In če si kot Slovenec na Madžarskem želim, naj bi vsi Madžari prišli na tako misel in jo uresničili, potem sem v skladu z Zlatim pravilom to dolžan storiti tudi sam, po Jezusu celo prvi sam! Po drugi strani pa človeka evolucijsko utemeljen ateizem, ki je trenutno najbolj razširjena religija med Slovenci, za kaj takega nikakor ne motivira, saj je povsem v skladu z darvinističnim načelom „boja za preživetje”, po katerem zmaga najmočnejši, naj bo to v fizični ali duhovni moči in spretnosti, in bi se bilo tako edino logično treba vdati trenutno zma-gujočemu jeziku, angleščini, in narodom, ki so posestniki tega jezika, predvsem Združenemu kraljestvu in Združenim državam Amerike. Da je med esperantisti kljub temu dosti evolucijskih ateistov, izhaja iz tega, da je ateizem zgolj zunanja doktrina, ne pa tudi normalna duševna drža ljudi. Ateizem je mogoče teoretično utemeljevati – ne tudi res utemeljiti, nikakor pa v skladu z njim ni mogoče živeti. Ateisti so kot ljudje pogosto boljši od svoje materialistične vere in se v večini primerov moralno vedejo, kakor da bi verovali v božjo postavo in v poslednjo sodbo, čeprav tega niso pripravljeni priznati. Kakor je Trubar s svojim delom dal svojim rojakom slovenski knjižni jezik, da bi v njem in z njegovo pomočjo vsak Slovenec prejel „pravo spoznanje Boga”, kakor beremo v prvih vrsticah prve slovenske knjige, Katekizmu iz leta 1550, tako je tudi dr. Zamenhof dal človeštvu esperanto, da bi bilo z njegovo pomočjo mogoče zadostiti načelu pravičnosti in ljubezni v razmerju med narodi in njihovimi jeziki in kulturami, ne pa, da bi turisti imeli manj težav v svojem pohlepu po hitrem ogledu, konzumiranju in foto-grafiranju, da bi se potem enako nevedni in brez globljih stikov z domačini vrniti na svoj dom. Kakor ima slovenščina svoj smisel samo, če je Kristus resnica in če je Trubar učil pravo razumevanje te resnice, saj bi sicer Slovenci po načelu evolucijske religije storili pametneje, če bi se asimilirali in prevzeli močnejšo in bogatejšo nemščino – tako ima tudi esperanto svoj smisel samo, če je Kristus resnica in je vsaj del te resnice zapopadel tudi Zamenhof, ki si mednarodnega jezika ni zamislil iz pragmatičnih ali celo komercialnih razlogov, ampak predvsem zaradi zahtev pravičnosti, ki je v polarnem nasprotju z evolucionistično doktrino boja za obstanek in iz tega sledečo pravico močnejšega, da odvzame življenjski prostor šibkejšemu. Zato je tarnati nad dominacijo angleščine ob hkratnem vztrajanju v prav tisti doktrini, na katero se zagovorniki angleške ali jutri morda kitajske jezikovne dominacije edino morejo sklicevati, uboštvo ne le na moralni, ampak tudi na intelektualni ravni.

V tem smislu naj uporabnik tega učbenika vidi in sprejme prisotnost krščansko opredeljenih beril, ki ne delajo propagande za nobeno od obstoječih cerkva ali verskih skupnosti, vsekakor pa so na strani tistega, ki je edini vir in končni razsodnik pravičnosti, ki jo človeška vest terja tudi v odnosu med narodi in jeziki.

Še beseda dve o esperantsko-slovenskem in slovensko-esperantskem slovarju, ki sta učbeniku dodana. Za osnovo so mi služili predvsem trije viri: še danes dragocen slovensko-esperantski slovar Mice Petrič (Ljubljana, MK 1963) in v nekaterih pogledih zelo zanimiv esperantsko-slovenski in slovensko-esperantski slovar Otmarja Ovseca v eni knjigi (Ljubljana, DZS 1972), saj je v njem veliko izrazov iz sveta kemije in tehnike, ki jih je v drugih slovarjih težko najti. Zadnji vir in avtoriteta vsakega esperantskega slovarja pa je seveda nova izdaja PiV - Plena Ilustrita Vortaro (Paris, SAT 2002), ki ga je uredil po Zamenhofu največji esperantolog prof. G. Waringhien. Moja ureditev obeh delov slovarja se razlikuje od običajnih dvojezičnih slovarjev v tem, da ne sledi dosledno abecedni razporeditvi besed, da se ne omejuje na podajanje besednih korenov, kar je za poznavalca mednarodnega jezika dovolj, ampak temelji na asociativnem načelu združevanja besed s podobnimi pomeni in isto besedno osnovo. Za ta način sem se odločil – in tako je deloma delal že moj predhodnik Otmar Avsec – ker ta slovar ni namenjen poznavalcem jezika in slovarskih načel, ampak začetnikom, ki se z jezikom morda prvič seznanjajo. Za tako rabo pa je veliko bolj kakor običajni leksikonski red pomembno, da se učenec ob vsaki besedi, ki jo išče, takoj seznani tudi z izpeljankami in sorodnimi besedami podobnega pomena in iste besedne osnove ali korena, kakor temu pravimo v esperantu. Oba slovarja močno presegata potrebe besedil, ki so zajeta v učbenik, saj bi s tem začetniku rad pomagal, da lahko takoj po končanem učbeniku seže po rednem esperantskem tisku in manj zahtevnih esperantskih knjigah, kar je poleg živega govora najboljši način za napredovanje in poglabljanje v jeziku. Tako upo-rabniku tega učbenika priporočam, naj se večkrat tudi mimo potreb ob prevajanju zalista v slovar bodisi v slovenskem ali esperantskem izho-diščnem delu in se sprehaja od besede do besede. Z asociativnim na-čelom sestave sem začetniku v učenju tudi hotel pokazati presenetljivo bogastvo esperantskega besedotvorja.

VIZITKA O ESPERANTU / VIZITKARTO PRI ESPERANTO

Beseda esperanto pomeni dobesedno „upajoči“ – tisti, ki upa. Tako se je namrečleta 1887 podpisal pod učbenik svojegajezikovnega projekta dr. Ludvik LazarZamenhof, litovski Jud, po poklicu očesnizdravnik, ko je v Varšavi izdal skromnoknjigo Mednarodni jezik v ruskem, potem paše v drugih najpomembnejših evropskih jezikih. Čez nekaj letse je Zamenhofov psevdonim prijel jezikasamega, in odtlej pomeni ta beseda dvoje: vožjem pomenu Zamenhofov jezikovni sistem,ki naj bi služil mednarodnemusporazumevanju; v širšem smislu pareligiozni, kulturni in socialni fenomen, kije brez primere v človeški zgodovini: poskusodpraviti jezikovne antagorizme inomogočiti neposredno spora-zumevanje ne leeliti jezikovno izobraženih, temveč najširšimplastem vseh ljudstev. Ta poskus traja že večko stopetindvajsetg let, tekma med realnim svetommoralno indiferentne moči in zaželenimsvetom pravičnosti in razumnosti, pa jezaenkrat še brez jasnega izida.

Zamisel Zamenhofovega esperanta je zelo preprosta. Eden močnih sovzrokov za predsodke, lažno propagando in sovraštvo med ljudmi in narodi, ki se nazadnje izrazi v nasilnih dejanjih in vojnah, je to, da se ljudje zaradi mnoštva jezikov med seboj ne morejo razumeti in tako tudi ne sporazumeti. Ob dejstvu, da je na sveti okoli 6000 jezikov, je vsak klic k temu, naj bi se vsakdo poleg materinščine naučil vsaj še dveh jezikov, gašenje velikega požara s steklenico piva. In tudi če bi se znanje tujih jezikov močno povečalo, ostaja dejstvo, da med jeziki ne vlada enakopravnost, ampak konkurenčni boj ali v hujših primerih tudi zaničevanje, zatiranje in celo nasilno preganjanje manjših jezikov ali jezikov narodov, ki nimajo lastne države. Treba je torej hkrati doseči stanje enakopravnosti med jeziki, obenem pa ljudem omogočiti, da se brez hujših naporov lahko enako dobro, kakor z rojaki v materinščini, sporazumevajo s komer koli po svetu. Današnji Samarijan iz Jezusove zgodbe na naših cestah ne bo naletel le na rojake ali koga iz sosednje države, ampak lahko najde v pomoči potrebnem položaju pripadnika katerega koli naroda in jezika sveta! Obema kriterijema, pravičnosti in funkcionalnosti, pa lahko zadosti samo uvedba nevtralnega skupnega jezika za vse človeštvo. Tak jezik mora biti preprost, a ne za ceno manjše sporočilonosti; biti mora kar se da lahek za učenje, a spet ne za ceno manjše natančnosti in globine v izražanju. Vse te lastnosti ima Zamenhofov esperanto – dokazati pa je to mogoče samo človeku, ki se je tega jezika sam naučil, in to je začarani krog, ki omejuje napore esperantistov, da bi človeštvo končno rešilo svoj jezikovni problem, kakor je že davno rešilo problem tehničnega globalnega komuniciranja. A prednosti žepnega telefona je mogoče dokazati z nakupom naprave, ki danes ne stane več kakor malo boljše kosilo. Esperanta pa se je vendar treba naučiti, četudi to učenje zahteva le desetino časa in energije, ki sta potrebna za učenje nacionalnih jezikov.

Zamisel, da bi človek sam zavestno posegel vjezik in da bi tako ustvaril nevtralnijezikovni sistem, s katerim bi presegelmnogojezičnost in komunikacijsko zaprtostsveta, ne da bi pri tem ukinil jezikov-noraznolikost, sega globoko v srednji vek. Prviznani poskus takega jezika izvira od Hildegarde iz Bingena iz 12. stoletja, splošno znane kot zdravilke in teologinje, ki je sestavila nekakšen skrivenjezik (lingua ignota) za rabo v samostanih. Prava zgodovinaideje mednarodnega jezika pa se začenja vsedemnajstem stoletju, ko se trije največjifilozofi tistega časa: Descartes, Comenius(Komenski) in Leibniz intenzivno ukvarjajo zzamislijo racionalnega mednarodnegajezika. Daljnovidnost teh mož je mogočeoceniti tudi po tem, da so se zavedali potrebe po takem jeziku še v času, ko je bilalatinščina na vrhu svoje veljave in moči in kovsaj med učenjaki ni bilo ravno nujnepotrebe po takem jeziku. Celo Slovenci so prispevali nekaj zanimivih projektov. Blaž Kumerdej je v letu 1795 objavil slovnico „Opšteslovenskega jezika“. Korošec Matija Majar Ziljski je v letu 1873 izdelal projekt „Vzajemnega slavjanskega jezika“. Duhovnik J. Humar je leta 1870 v Gradcu izdal v nemščini projekt mednarodnega jezika „Universal-Dolmetsch“. Neki O. Caf je v letu 1872 izdal učbenik „Vseslovanskega jezika“. Jezikoslovec Stanislav Škrabec je v letu 1908 izdelal projekt mednarodnega jezika „Eulalia“. Anton Ertl je leta 1923 v Mariboru izdal delo „Babilonska uganka“. Še v letu 1966 je študent teologije v Ljubljani E. Kotar izdal slovnico svojega projekta „Liberanto“. Poročilo o tem je izšlo v Ljubljanskem dnevniku.

V svojem pismu Mersennu 20. nov. 1629Descartes dejansko napove vse lastnosti, kinaj bi jih imel mednarodni jezik, in kakorjih je po več kakor dvesto letih uresničilZamenhof. A razvoj sistemov mednaro-dnegajezika je za nekaj časa zavil stran od Descartesovihdaljnovidnih idej. Prišlo je obdobjepazigrafij, to je pisnih sistemov, ki naj bi bilimednarodno razumljivi. Tak primer je ševedno stara kitajska pisava, ki jo enakorazumejo zelo različno govoreči Kitajci incelo Japonci. Zadnji poskus pazigrafije jemenda pred vojno sestavil neki slovenskiiznajditelj. Naslednji poskus so bili apriornijeziki, ki so bili sestavljeni iz povsemarbitrarno, torej res umetno narejenih be-sed.Njihova glavna slabost je seveda v tem, da sebesed te vrste zlepa ni mogoče naučiti. Nekakamešanica apriornega in aposterior-negajezika, ki je pred esperantom dosegel relativno največji uspeh, je bil volapükbavarskega katoliškega župnika MartinaSchleyerja. Volapük je nastal sedem let predesperantom (1880) in je za nekaj časaosvojil svet. Potem pa je prav takonenadno poniknil in odstopil svoje mestoesperantu. Dobra stran volapüka je bilaracionalna in pre-prosta slovnica, slaba stranpa so bile popolnoma izmaličene bese-dezvečine angleškega porekla, ki se jih ni bilomogoče naučiti. Baje izumitelj sam ni mogeltekoče govoriti svojega jezika. A prednastopom esperanta je zgodovinamednarodnega jezika napravila še en ovi-nek.Nastali so številni poskusi poenostavitveklasičnih ali pa velikih modernih jezikov.Najbolj znan tak poskus je bil Basic Englishiz leta 1935, ki ga je finančno močnopodprla britanska vlada.

Zamenhof je objavil svoj projekt LingvoInternacia, ki je pozneje dobil imeesperanto, ko mu je bilo 28 let. Toda prvinačrt je sestavil že kot gimnazijecv Bialystoku, ki pa ga mu je strogi oče – tako nedokazana anekdota - uničilmed študijem medicine v Moskvi. Dve stvarista spodbudili dijaka Ludvika Zamenhofa,da se je za vse življenje zapisal idejinevtralnega mednarodnega jezika. Že kototrok je bil priča krvavim pogromom ruskegavojaštva nad Judi v Bialystoku – in v očetovibogati knjižnici (oče je bil državni cenzorza judovsko literaturo in profesor tujihjezikov) je našel večjezičen slovar, vkaterem je odkril, da ima presenetljivoveliko pojmov v raznih jezikih enako alizelo podobno besedno obliko. Nekakmednarodni jezik je torej v osnovi že skrit vslovarju, treba ga je le izkopati in gapovezati v sistem. Po očetu je Ludvikpodedoval oster čut za pravičnost, po materipa lirično in milo dušo, ki je tudi pozneje vzdravniški halji izgorevala za naj-boljpotrebne. Nikoli si ni delal iluzij, da biuvedba mednarodnega jezika, ki bi postaldrugi jezik za vsakogar, odpravila vse oblike sovraštva in hudobije. Prepričan pa je bil,da bi velik del sovraštva, ki izvira predvsemiz neznanja, iz nepoznavanja drugih, ker jihpač ni mogoče razumeti, lahko odpravili, čebi vsem omogočili, da bi razumeli vsakogarin bili razumljeni od vsakogar. V Bialystokuso govorili uradniki in oficirji rusko, trgovciin tovarnarji nemško, Judje jidiš, poljsko alirusko, kmetje poljsko ali litavsko,aristokracija pa fran-cosko. Torej Babilon vmalem.

Njegov prvi učbenik je obsegal lenajnujnejše, predvsem pa je bil popolnomaskregan z vsemi didaktičnimi pravili.Vseboval je uvod, šestnajst slovničnih pravil,črkopis, vaje za branje, nekaj primerov besedil, med njimi Očenaš, ter slovar z 916besedami. To skromno knjižico je Zamenhofrazposlal na razna uredništva, društva invplivne posameznike. Med prvimi mu jeodgovoril veliki ruski pisatelj Lev N. Tolstoj,ki je v pismu zatrdil, da je po dveh urahučenja gladko bral in razumel besedila vprvem časopisu La Esperantisto – kasnejeprva žrtev carske cenzure, ki je časopisprepovedala, ker je objavil prevod nekeTolstojeve črtice. Bistvo Zamenhofovegajezika – in v tem se razlikuje od vsehdrugih več kakor 600 projektov, je v tem, dani dal v javnost izgotovljenega jezika zdebelim slovarjem in debelo slovni-co,temveč drobno seme jezika, ki je bilo zmožnovzkliti in rasti. Psiholog Claude Piron si torazlaga z dejstvom, da je bil Zamenhofzdravnik, ne pa kabinetni profesor. Zato seje tudi jezika lotil organsko, ne pashematično. Temu dejstvu se moramozahvaliti, da je esperanto tudi v konkurenciz najbolj literarno bogatimi jeziki, kakor sofrancoščina, nemščina in angleščina,nedosegljivo gibčen in prefinjen v izrazu.Obnaša se kakor organizem in ne kakor stroj.

Esperanto je, sodeč po zvenu besed, členromanske jezikovne družine. Zveni nekjemed italijanščino in španščino, zdodatkom značilnih grških končnic, ki gadelajo mehkejšega od drugih romanskihjezikov. Res je okoli 70 % besednih korenoviz latinskega ali modernih roman-skihjezikov, kakor francoščine initalijanščine. Relativno močno zasto-pani sotudi koreni iz nemščine. Toda po svojemduhu, ki se izraža predvsem v sintaksi, je toveliko bolj slovanski kakor romanski jezik.Esperanto lahko neposredno izraža glagolski vid, česar za-hodnoevropski jeziki ne morejo. Po svojimorfološki strukturi pa je esperantoaglutinski jezik, torej soroden turščini,madžarščini in finščini. To pomeni, da jebeseda lahko sestavljena iz več delov, kiimajo vsak lasten pomen, njihova oblika pase ob sestavljanju ne spremeni. Če globlje pogledamo ustrojesperanta, moramo priznati, da je v bistvuveliko bolj mednaroden že po svoji jezikovni plati, kakor pa se zdi po njegovemromanskem zvenu. Prav zaradi svojeheterogene sestave združuje blagoglasnostromanskih jezikov, preprostost angle-ščine,natančnost in kombinatoričnost nemščine,mehkobo slovanskih jezikov, gibčnostgrščine in sintetičnost latinščine. Kljub vsemu paureja njegovo notranje življenje samo šestnajstpravil, torej toliko, kolikor je figur na polovici šahovske deske. Ker ne pozna izjem innepravilnih oblik, ker ima fonetičenpravopis, ker ne pozna slov-ničnega spola, sega je na ravni osnovne konverzacije in bra-njačasopisov mogoče naučiti v desetini časa, kije potreben za učenje drugih evropskihjezikov.

Esperanto bi bilo treba uvesti v šole celo, če bibil zgolj jezikovna igrača in ne bi bil namenjenmednarodnemu sporazumevanju. Kakor imamo všolskem kabinetu geometrijska telesa, čeprav sozunaj na voljo naravna fizična telesa, kerslednjih skoraj ni mogoče razumeti brezidealnega modela, tako je tudi funkcioniranjenacionalnih jezikov veliko lažje razumeti spomočjo jezika s pravilnimi oblikami, kakor je toesperanto. Prav zaradi teh lastnosti jepropedevtična vloga mednarodnega jezikavredna večjega upoštevanja. Okoli 40 odstotkov časa in energije siprihranimo, če se pred učenjem kakega tujegajezika naučimo osnov esperanta.

Najvažnejša pa je seveda vzgojna, etična vlogaesperanta. Esperantska „notranja ideja“ (lainterna ideo) izključuje vsakršno obliko nacio-nalnega šovinizma, nacionalne nadutosti alicelo rasnih predsodkov. Esperanto je naravni zaveznik ogroženih inpreganjanih jezikov, saj je sam nastal vkonfliktnem večjezičnem okolju in izhaja izpredpostavke, da noben jezik nima pravice doprivilegija, da bi veljal za prvega med drugimiin da bi si lastil vlogo svetovnega izrazila.Esperanto pa je tudi prvi konkretni korak kresnični internacionalnosti, k neposre-dnimstikom z drugimi ljudstvi in kulturami, kobjektivnemu infor-miranju brez posredniškihagencij in tiskovnih koncernov, zaradi česar oblastniki z njim nimajo veliko veselja.

Danes nimamo moči, da bi priklicali medljudstva binkoštni čudež, da bi vsakdo govoril vlastnem jeziku in bi ga vsi razumeli v svojem. Zrelativno zelo majhno moralno in učno investicijo palahko naredimo nekaj, kar je temu jeruzalemskemu dogodku podobno, če se dogo-vorimo,da vsakdo stopi enako daleč od lastnihnacionalnih in jezi-kovnih tal – na površinosporazuma, kjer uporabljamo skupni je-zikčloveštva, v narodnem okviru pa ostajamo tolikobolj zvesti svoji materinščini.

PRVALEKCIJA / LA UNUA LECIONO

Pravijo, da je različen uspeh raznih narodov naraznih področjih odvisen tudi od jezika, ki gakak narod govori. Tako naj bi tudi ne biloslučajno, da so se v evropski filozofiji najboljizkazali stari Grki, Francozi in Nemci. V AzijiHindusi in Kitajci. Kako bi se esperanto obnesel vfilozofiji, ki na najbolj splošni ravni povzema vsebivajoče in vse kvalitete bivajočega, lahkopreizkusimo že v prvi lekciji. Lekcija jesestavljena tako, da bo že po prvi uri učenjamogoče v mednarodnem jeziku povedati vse bistveno o svetu in o nas, ki v tem svetu živimo. Vnaslednjih lekcijah bomo shemo iz prve učne uresamo še za-polnjevali z detajli. Ampak najprejmoramo znati prebrati, kar bomo videli napisano– in napisati, kar bomo slišali izgovorjeno.Užitek, ko bomo končno naleteli na jezik, kjer sigovorni organ in pero ne oporekata, kakor recimo v angleščini, kjer napišemo „lonec“, izgo-vorimo pa„pisker“...

V esperantu ima vsaka črka samo en izgovor.Večino črk izgovarjamo kakor v slovenščini, leda so soglasniki čisti, samoglasniki pa ima-josrednjo širino. Poudarek je vedno napredzadnjem zlogu: internacia (mednarodni); katolikismo (katolicizem);virino (ženska); proporcie (sorazmerno); homo (človek); reformacio (reformacija); Parizo. Črke, kise razlikujejo od slovenskih, so:

Ĉĉ = Čč; Ŝŝ = Šš;Ĝĝ = Dž/dž; Ĵĵ = Žž; Ĥĥ = trdi h; Ŭŭ = kratki „u“ v dvoglasih„aŭ“ in „eŭ“, kjer je zlit s prejšnjimsamoglasnikom. Primer: aŭto, Eŭropo.


Vse, kar je povezano z bivanjem, z obstajanjem,je v esperantu vezano na koren

e s t - ,

ki sam zase še ne pove, ali gre za „bivati“, „bivanje“, „bit“, „bivanjski“ in podobno, temvečvsebuje le najsplošnejšo idejo obstoja.Pritaknimo
temu besednemu korenu končnico

-o,

ki pomeni stvari, bitja, pojave in pojme, torejsamostalnike, in tako dobimo najsplošnejšo besedo vkaterem koli jeziku, torej tudi v esperantu: esto,ki jo je z eno besedo skoraj nemogoče prevestiv kateri koli evropski jezik. Najbližji pomen bibil v slovenščini bit, pa še to je le približnarešitev. Namesto samostalniške končnice -opritaknimo sedaj na koren est- končnico

-i,

ki pomeni najbolj nedoločno obliko dogajanja,početja ali prestajanja – končnico glagolskeganedoločnika. Tako nastala nova beseda esti po-meni bivati, najsplošnejše dogajanje,prestajanje in početje obenem, ki je splohmogoče.

Težko je reči, kaj je bolj osnovno: biti, bivati –ali bit, bivajoče? Za-nimivo, kako povezana stafilozofija in jezik. Če bi filozofija ugoto-vila, daje prvotna negibna bit, njeno gibanje pa jedrugotno, potem bi to v jeziku pomenilo, da jesamostalnik prvotnejši od glagola. Tako nekakomisli v svojem jeziku Nemec. Če pa izhajamo iz domneve, da biti same ne moremo zničimer ujeti, temveč vedno le gibanje neče-saneulovljivega, potem je tudi v jeziku veljavnejšiglagol, prvobitno bivanje. Tako nekako misliv svojem jeziku Slovenec in z njim drugi Slovani.

A dajmo samostalniku nekoliko določnejšipomen: pritaknimo med koren est- in samostalniško obrazilo -opripono, ki kaže na konkretnost, na predmetnost:

-aĵ-

in tako sestavimo novo besedo estaĵo, ki pomenibitje. Ob tem pa smo se mimogrede naučili, daima lahko beseda v esperantu poleg obrazila alikončnice, ki določa besedno vrsto in njenslovnični odnos (število, sklon, čas, način,naklon) tudi predpone in pripone, ki razširjajoali ožijo ter variirajo natančni pomen besede.

Poskusimo natančneje izraziti tudi bivanje.Izpovejmo na najkrajši način svojo vero: na korenest- pritaknimo končnico, ki pomeni sedanji časv tvornem načinu (aktivu) in v povednemnaklonu (indikativu):

-as,

in če pred tako narejeno določno glagolskoobliko estas (je, biva) postavimo besedo Dio, ki pomeni Boga,dobimo najkrajši obrazec naše vere:

Dio estas. –Bog je.

Tako smo se že v prvi lekciji naučilistavka, s katerim smo izrazili temeljno resnico bivanja. Če Bog je, potem je vsedrugo v njem zaobseženo, vse drugo je samokomentar in razčlenjevanje te osnovne resnice.

Besedo Bog največkrat nadomestimo s kratkobesedico, ki pomeni osebo, s katero govorimo,torej z drugo osebo Ti (Vi). To pomeni dvoje: daga neposredno nagovarjamo v čaščenju, prošnji inzahvali – ali pa, da ga nagovarjamo posredno,prek drugega človeka, čigar Ti ali Vi se nezaustavi v njem samem, temveč na ozadju Boga.Esperantska beseda za Ti ali Vi je

vi (Vi).

Drugi najvažnejši stavek na tem svetu je torejprijazno priznanje, ki ga je velikokrat manjlahko izreči, kakor je iz njegove preprostostivideti:

Vi estas. - Ti si - vi(Vi) ste.

Naj se zdi šetako čudno, a vendar: vsi nesporazumi in vsasovraštva temeljijo v tem, da ne znamo ali neželimo drugemu (ki se mu reče „ti“), priznati, da zares je.Če bi vse življenje premišljali samo stavek „Ti si“,bi postali modrejši in bi ne delali krivic.

Ne gre drugače, kakor da kdaj govorimo tudi otretji osebi. Ker ponavadi ni prisotna, jonekoliko natančneje opišemo. Ponavadi smo najbolj radovedni, katerega spola je oseba, o katerigovorimo. V tretji osebi pa govorimo tudi ostvareh, živalih in rastlinah, o pojavih in opojmih. Da vse to lahko razlikujemo, uporabljamo vesperantu tri različne osebne zaimke za tretjoosebo v ednini:

li, ŝi, ĝi.

On, (jeziki so zelo nekavalirski do dame), ona into, ono. Zdaj lahko povemo že veliko reči:

Ŝiestas. Ona je.

Li estas. On je.

Ĝi estas. To (tastvar) je.

Pri esperantskem zaimku za vse, kar ni človeška oseba, moramo vedeti, da ĝi ne pomeni kakega srednjega spola, kakor je to nemški es ali tudi naš to, pač pa vedno le nekaj, kar ni oseba in česar ne želimo ali ne moremo konkretno poimenovati, saj esperanto, kakor smo že rekli, ni-ma slovničnega spola, česar smo v glavnem navajeni tudi pri angle-ščini. Ne izgubljajmo časa, oglejmo si takoj šezadnjo, najmanj pomem-bno osebo, ki ji jeziki,katerih slovnice so pisali vase zagledani učenjaki, dajejo prednost, kakor dajejo prednostmoškemu spolu:

mi, ki pomeni nič manj ko mene samega, kolikor meje v hlačah ali v krilu. Ponosna, a filozofskonekoliko sporna trditev:

Mi estas. – brez kakihvelikih dokazov trdi, da jaz res sem, pa naj bokakor hoče.

Zdaj, ko še dobro začeli nismo,znamo že za vse, kar obstaja na tem in na onemsvetu povedati, da to res obstaja:

Mi estas – Viestas – li estas – ŝi estas – ĝi estas. Slovensko: Sem– si – je.

Slovencem ni treba postavljati predglagol bivanja osebnih zaimkov, ker že glagolskakončnica poleg časa, števila, spola in naklonaizraža tudi osebo, stvar ali pojav. V tem pogledu je esperantopodoben mo-dernim jezikom, ki raje poenostavijoglagolske oblike, osebe pa izrazijo z doslednorabo osebnih zaimkov.Kaj pa, če je nas, ki govorimo ali pišemo, več; kajče je več tistih, ki jih nagovarjamo – in nazadnje,če je več tistih, o katerih govorimo? V slovnicahrečemo temu razlikovanju število. Slovenščinaima ednino, dvojino in množino. Lužiškasorbščina ima pred množino še trojino. Večinamodernih jezikov, in tudi espe-ranto, pa imajosamo ednino in množino. Če sta dva, je to žemnožina. S krščanskega stališča popolnomapravilno, kajti: „Če sta dva ali trije zbrani vmojem imenu, sem jaz med njimi...“ Če sta torejtudi samo dva zbrana v pravem imenu, je mednjima tudi Tretji, sta množina... Tudi teologija injezikoslovje nista brez medsebojnega razmerja. Ampak mi bi radi ustrezne osebne zaimke vmnožini:

ni, vi, ili.

Ni estas – (mi) smo. Vi estas – (vi) ste. Ili estas –(oni, one, ona) so.

Mogoče smo že opazili, da se ves čas menjujejosamo osebni zaimki, glagolska končnica -as paostaja nespremenjena. Brž jo bomo spre-menili:izpovejmo osnovno resnico bivanja nekolikogloblje:

Dio estis, estas, estos. Bog je bil, je, bo.

Toje vsebinsko enako, kakor če bi krajše rekli, daje večen. Pa povejmo to v esperantu:

Dio estaseterna.

V enem samem odstavku nas je zasulo stremi novimi obrazili. Izpostavimo jih:

-is; -as; -os

Končnici -is in -os smo srečali v enaki povezavikakor že znano končnico -as. Torej sta to pravtako glagolski končnici, le da pomenita drugčas kakor končnica -as, ki označuje sedanjost.Obrazilo -is pome-ni preteklost, obrazilo -os paprihodnost. A kaj počne še neznani -a ? Vlatinščini ter v slovanskih in romanskih jezikihpomeni po navadi ženski spol. V esperantu takončnica nima nobenega opravka s spolom, sajesperanto, kakor smo rekli, ne pozna slovničnega spola – končnica -av njem vselej pomeni kakovost, lastnost kake osebe,bitja, predmeta, pojava ali pojma. Besedam, kioznačujejo kakovost oz. lastnost, pravimopridevniki. Končnica -a je torej pridevniškakončnica, kakor je -o samostalniška in so -i, -is, -as, -osglagolske.

Z vsem tem lahko povemo že veliko pomembnihugotovitev:

Dio estas eterna. – Bog je neskončen.

La universo estas granda. – Vesolje je veliko.

Latero estas ronda. – Zemlja je okrogla.

La homo estasfeliĉa. – Človek je srečen.

To zadnje je nekolikotežje verjeti, kakor da je vesolje veliko in ze-mljaokrogla – a če je Bog neskončen, kakor smozatrdili v prvem stavku, potem je naša nesreča,pa če je še tako velika, vselej le končna –razlika med to končnostjo in neskončnostjo vBogu pa je prostor naše sreče. V naslednjihlekcijah bomo nemara kaj več izvedeli o tem. Mimogrede smo spoznali še kratko besedico, kismo jo večkrat ponovili. To je člen (artikolo) la, kiustreza slovenskemu narečnemu ta, šti, toti...oziroma nemškim die, der, das, angleškemu the,italijanskima il, la in tako dalje. Raba ne ustrezapopolnoma rabi v drugih jezikih, zato delaSlovencu nekaj težav. Kadar si pri samostalniku lahko mislimo neizrečeno besedico „tale“,kadar kako stvar že poznamo, ka-dar jouporabljamo v abstraktnem smislu, tedaj rabimočlen la. Ne-določnega člena pa esperanto nima.

Odsotnost člena la torej pomeni toliko kakorrabo nedoločnega člena (recimo v nemščini ein,eine, ein). Na svetu pa niso samo neskon-čne,velike, okrogle, srečne, lepe in kdove kakšnestvari še, temveč tudi končne, majhne, nesrečne,grde ipd. Zakaj bi za to rabili posebne besede,ko pa so to samo nasprotni poli istih lastnostiali kakovosti. Na začetku smo spoznali pripono-aĵ, ki iz bolj abstraktne reči naredi konkretenpredmet: iz korena trink- (piti) trinkaĵo, (stvar pitja) torej pijačo,pravo mokro pijačo. Zdaj pa spoznajmo še eno odpredpon, kar tisto, ki je najbolj produktivna, sajseznam potrebnih pridevnikov in prislovovzmanjša skoraj za polovico: predpono mal-, kipomeni nasprotje korena, pred katerim jopostavimo. Če je vesolje (universo, kosmo) granda, pa je planet vprimeri z njim (planedo) – malgranda, torej majhen.Če je Bog neskončen, eterna, pa je človekovo telo(korpo) maleterna, končno. Če je roža (floro) lepa, bela, pa je jeza (kolero) malbela – grda. Pri tem pazimo, da kolero (jeza) ne zamenjamo s koloro (barva), čeprav seveda tudi nista brez povezave, saj se naš obraz pri jezi rdeče obarva.

Sklenimo klepet v tej učni uri z vrstico izSvetega pisma, ko Božji Sin Jezus definira samega sebe:

Mi estas la vojo kaj la vero kaj lavivo” (Joh 14,6).

„Jaz sem pot,resnica in življenje” (Jn 14,6).


Vaji / ekzercoj:

Prevedi v esperanto stavke: Ti si velik. –Ona je lepa. – Vesolje je končno. – Človek je bilsrečen. – (Mi) smo. – Jeza je velika. – Jaz semmajhen. – Cvetlica je lepa.

Prevedi v slovenščino: La mondo estas granda. Dio estas bona. Vivo estas mallonga. La vivo de la animo estas eterna.


Povzetek osnovnih pravil esperanta iz prve učneure:

Esperanto pišemo kakor govorimo, poudarek paje vedno na predza-dnjem zlogu.

Črkopisesperanta je latinica. Črke, ki se razlikujejo odslovenskih so: Ĉĉ = Čč – Ŝŝ = Šš – Ĝĝ = Dž/dž – Ĵĵ =Žž – Ĥĥ = trdi h – Ŭŭ = polglas v sestavi aŭ in eŭ, ki juizgovarjamo zlito in tvorita en zlog.

Vsisamostalniki se končujejo na -o.

Pred znanimisamostalniki postavljamo člen la.

Vsi pridevnikise končujejo na -a.

Vsi glagoli se končujejo v nedoločniku na-i, v osebnih oblikah pa na -is, -as, -os zapreteklost, sedanjost in prihodnost.

Osebnizaimki so: mi, vi, li, ŝi, ĝi za ednino, v množini pani, vi, ili (ili za osebe, živa bitja, stvari in pojmeskupaj).

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Vinko Ošlak - Esperanto
Ovitek knjige Vinko Ošlak - Esperanto

Comments are closed.