FANTOM PALERMSKI – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Fantom Palermski
Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Fantom Palermski
Naslov: FANTOM PALERMSKI
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 288
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-162-1
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-163-8        

Avtor

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada.

Predstavitev

>

Izmišljena zgodba je tokrat postavljena v čas sredine 19 st., ko se je rojevala Italija. Država je po koncu državljanske vojne opustošena. Piedmontove čete so končale invazijo v vsem provincah pod papeško oblastjo, kar je povzročilo velik razkol med Cerkvijo in novo italijansko državo. Glede na to, da je stoletja dolgo zatirano ljudstvo množično podpiralo vojske zedinjenja, je papeška oblast bila prisiljena zanesti se na prostovoljce in vojsko plačancev iz severne Evrope. Ko se je papeška oblast končno omejila na Rim, so po italijanskih provincah še vedno tavale skupine in tolpe neizplačanih najemnikov. Da bi prišli do denarja za vrnitev domov, so pri belem dnevu ropali prebivalstvo. V tem povojnem obdobju še neustanovljene države ni bilo nikogar, ki bi se jim resnično uprl. Najtežje je bilo siromašnim in tistim brez vsakršne zaščite. Toda leta 1868 se je na Siciliji pojavil skrivnostni borec za človekove pravice. Kot strela z jasnega bi se prikazal na prizorišču nasilja in puščal za seboj ranjene razbojnike, najemnike in njim podobne grešnike. Nikoli ni bilo ugotovljeno, kdo je bil ta maščevalec. Tistim, ki so ga videli, se je prikazal v črnem plašču in s črno masko na obrazu. Pri vseh, ki jim je pomagal, je vedno puščal svoj 'zaščitni znak', opojno dišečo črno vrtnico. Ljudje v tistih krajih so ga poimenovali Fantom Palermski!

Del besedila knjige:

1. Poglavje Vsako rojstvo, pa tudi rojstvo nove nacije, spremljajo porodni krči. Tako se je tudi bodoča Italija zvijala v mukah pravkar končane državljanske vojne. Piedmontove čete so končale invazijo v vsem provincah pod papeško oblastjo, kar je povzročilo velik razkol med Cerkvijo in novo italijansko državo. V svoji poslanici je papež Pij IX. strogo obsodil vmešavanje v papeške državne zadeve, saj je Cerkev poleg svoje suverenosti nad temi ozemlji izgubila tudi ogromne denarne prispevke od davkov in trgovskih taks. Kot se dogaja v vsaki državljanski vojni, sta si tudi v Italiji stali nasproti dve sprti strani. Odločno gibanje za združitev se je borilo proti pristašem srednjeveške papeške oblasti. Glede na to, da je stoletja dolgo zatirano ljudstvo množično podpira-lo vojske zedinjenja, se je papeška oblast bila prisiljena zane-sti na prostovoljce in vojsko plačancev iz severne Evrope. Ko se je papeška oblast končno omejila na Rim in okoliško oblast, so po italijanskih provincah še vedno tavale skupine in tolpe neizplačanih papeških najemnikov. Ti domači in tuji vojaki brez idealov so postali prava nadloga. Da bi prišli do denarja za vrnitev domov, so pri belem dnevu ropali prebivalstvo. Tiste, ki so se jim resno uprli, so takoj ubili, dekleta in žene posilili, živino pa odpeljali za hrano. V tem povojnem obdobju še neustanovljene države ni bilo nikogar, ki bi se jim resneje uprl. Šibka lokalna policija je skrbela zase, tisti, ki so bili bogatejši pa so najemali nekatere bivše vojake, da bi varovali njihove družine in posestva pred ostalimi. Najtežje je bilo siromašnim in tistim brez vsakršne zaščite. Toda leta 1868 se je na Siciliji pojavil skrivnostni borec za človekove pravice. Kot strela z jasnega bi se prikazal na pri-zorišču nasilja in puščal za seboj kupe ranjenih razbojnikov, najemnikov in njim podobnih grešnikov. Nikoli ni bilo ugoto-vljeno, kdo je bil ta maščevalec in kako je prihajal do dragoce-nih podatkov. Tistim, ki so ga videli, se je prikazal v črnem plašču in s črno masko na obrazu. Pri vseh, ki jim je pomagal, je vedno puščal svoj 'zaščitni znak', opojno dišečo črno vrtni-co. Ljudje v tistih krajih so ga poimenovali Fantom Palermski! V tistih letih je na Siciliji vladala vojvodinja Francesca, zadnja iz rodu Bellini. Ko je njen sin in edini prestolo-naslednik pred 12 leti padel v francoski vojni, je Francesca zgolj iz političnih razlogov posvojila majhno Anabello in si s tem zagotovila naslednico. Deklica je bila takrat stara pet let in je bila v oskrbi v nekem ženskem samostanu, pred vrati katerega so jo pustili že kot dojenčico. Zdaj je bila odraslo, sedemnajstletno dekle. Vojvodinja je bila ponosna na svojo posvojenko, še posebno na dekletovo prirojeno skromnost in bistrino presoje. Bila je skladno razvita, kar je še prispevalo k dekletovi telesni lepoti. Pravilne poteze obraza so krasile pametne rjave oči, bujni temni lasje pa so ji padali do ramen. Brezhibna polt in ljubke rdeče ustnice so pri ženskah vzbujale zavist, pri moških pa najbolj drzne sanje. In čeprav se je Anabella trudila, da bi ublažila svojo izrazito ženstvenost, ji ni šlo najbolje od rok. Kjerkoli se je prikazala je bila v središču pozornosti, zavisti ali pohote. Toda njeno največjo skrivnost je poznala samo vojvodinja, njena nadomestna mati. Dekle je bilo obdarjeno z redko sposobnostjo, da je med globokim snom zapustilo svoje fizično telo in potovalo po vzporednem duhovnem svetu. Do takrat je okoli desetkrat zapustila telo in videla vsakršne čude-že, pretežno iz spodnjega sveta. Anabella si je vse izkušnje skrbno zapisovala v dnevnik, ki je bil za Francesco svetinja, njegova vsebina pa Božja skrivnost. Tistega soparnega večera se je Anabella brezvoljno pripra-vljala na počitek. Brala je v postelji in je šele okoli polnoči ugasnila svetilko ter se pokrila z lahko rjuho. Poletne noči na Siciliji so vedno soparne. Da bi se vsaj nekoliko ohladila, je pustila okno svoje sobe na široko odprto. Soba se je nahajala v drugem nadstropju dvorca. Dolgo se je obračala v postelji, preizkušala vse mogoče položaje, na koncu pa se je umirila na hrbtu. Po kratkem dremežu je Anabella začutila, kako se pogreza v neopisljivo brezno. Zgrabila jo je panika, zato je pričela z rokami opletati okoli sebe in iskati nekakšno oporo. V sebi je molila k Bogu, naj ji pomaga in jo reši pred vsemi zlobnimi duhovi, saj je spet tonila v njihovo kraljestvo teme. V tistem hipu jo je neka roka zagrabila in spomnila se je, da je najbrž Karmela, njena pokojna prijateljica in vrstnica. Karmela jo je redno vodila skozi temačne katakombe podzemlja. »Ne boj se, Anabella!« je zaslišala znani glas mladega dekleta. »To noč bom zadnjič tvoja vodička po teh ravneh sveta. Prej sem te peljala skozi ravni, na katerih prebivajo duše lakomnih, hudobnih, zavistnih in drugih grešnikov, ki so s svojimi pričevanji in izjavami oškodovali ali onesrečili nedolžne ljudi, nocoj pa ti bom pokazala trpljenje tistih, ki se nahajajo na zadnji ravni pred peklom.« Anabella ni vprašala, zakaj. Povsem se je prepustila preverjeni skrbi svoje prijateljice. Niti nekaj sekund ni minilo, ko se je dekletu zazdelo, da pada skozi nekakšne goste, črne oblake. Kmalu se je ustavila v najbolj žalostnem kraju, kar jih je kdajkoli videla. Temno, blatno zemljo je pokrivalo požgano rastlinje. Iz dreves se je še kadilo, naokoli pa so gorele lesenjače in siromašne kajže. Požigala jih je nebrzdana skupina petih podivjanih bivših vojakov. Iz ene lesenjače sta pritekla še dva vojaka, ki sta tulila od bolečin zaradi požganih oblačil. Ostali štirje so ju pričakali in ju divje zbrcali, nato pa so ju pričeli vleči vsak k sebi. Ko pa so v svoji neposredni bližini zagledali dekleti, so divjaki prenehali z nasiljem in se zazrli v nenavadni gostji. Kratek čas so buljili vanju in se nato pričeli ostudno režati in spogledovati med seboj. Bili so štirje spaki ogabnih obrazov. Spustili so svoji žrtvi in se napotili k dekletoma. Ko so se jima nevarno približali, je Karmela, ki je z levo roko vodila Anabello, dvignila desno roko in s prstom pokazala nanje. »V imenu Jezusa Kristusa, gospodarja naših duš,« je dejala in jih gledala naravnost v oči, »okamnite, ve zle duše, in osta-nite paralizirane dokler naju ne izgubite izpred oči!« Anabella se je stisnila k svoji prijateljici, vendar brez potrebe. Štirje nekdanji vojni zločinci so dobesedno 'okam-neli', kot da bi zmrznili na kraju, kjer so stali. Anabella je s strahom opazovala njihove ogabne obraze, ki so se še vedno hudobno režali. Položaj sta hitro izkoristila opečena nesrečne-ža in se opotekajoče oddaljila iz nevarnega območja. »Si videla?« je dejala Karmela in zmagoslavno pogledala svojo prijateljico. Prijela jo je za roko in odšli sta naprej. »Se zavedaš, kako močna je in nedotakljiva omemba Jezusa Kristusa v tem podsvetu človeške sodrge? Vendar pa bi bila jaz popolnoma nemočna brez Njegove božanske sile, s katero me je oborožil za na pot.« »Kdo so tisti opečeni reveži?« je vprašala Anabela in pogledala nazaj. »Tisti reveži,« je poudarila Karmela, »so prav tako nekdanji vojni zločinci. Na tej ravni se nahajajo izključno kriminalci in ljudje, ki so zagrešili umore ali nesreče drugih in ki so ljudem osebno vzeli življenje. Zanje ni rešitve, ker so svoje duše že ne Zemlji prodali hudiču. Hudič jim je v zameno omogočil, da tudi tukaj požigajo, pretepajo, posiljujejo, ubijajo in se naslajajo nad trpljenjem in mukami drugih grešnikov, ki se nahajajo v njegovem kraljestvu duševne teme.« »Zakaj pa so ju potem vlekli iz tiste hiše in ju tako divjaško pretepali, če sta njihova tovariša v zločinu?« je vprašala Anabella, ki ji zadeva ni bila jasna. »Zato, Anabella, ker sta tudi onadva, ko sta bila še živa, uživala v mučenju in zlorabljanju, zdaj pa gre za njihov vsakodnevni obstoj v tem svetu teme. Njihov gospodar hudič jih sili, da nadaljujejo s svojim nasilniškim življenjem, zaradi katerega so se znašli tukaj. Kajti če ne bodo ujeli zadostno število drugih hudobnih duš, jih bodo hudič in njegovi demoni hitro pokončali.« Anabella se je ustavila. »Ne razumem,« je dejala in pogledala svojo tovarišico. »Za vsako ujeto prodano dušo jih demoni nagradijo s točkami. Vsaka točka pa pomeni en dan življenja več in boljši položaj v hudičevem svetu. Tistim, ki nimajo točk, demoni takoj posrkajo preostalo energijo, ker so v peklu človeške duše edini vir energije. Ta sistem nepojmljive surovosti tukaj zelo dobro deluje, ker gre za milijone nesrečnežev, ki so v življenju prodali svoje duše hudiču. Zdaj pa je napočil čas, da se mu oddolžijo za njegove usluge. Tukaj se nahajajo vsi tisti slabiči, ki so zaradi nekaj trenutkov oblasti in izživljanja nad nemoč-nimi, zamenjali večno življenje v raju za večno smrt v peklu!« »Je mogoče, da obstajajo tako neumni posamezniki?« se je začudila Anabella. »Nasprotno, mnogi med njimi so bili inteligentni, vendar niso verjeli v Boga. Njegov obstoj jim ni ustrezal, ker so bili polni sovraštva in želje po uničevanju. Zato so se po smrti takoj znašli v tem mraku nasilja in nadaljevali s svojimi hudo-delstvi.« »Kako je lahko hudič zapeljal toliko duš?« se je čudila Anabella. »Hudičeva prva skrb je vedno bila, da ljudi prepriča, da on in Bog ne obstajata. To mu je uspevalo preko trume hudobnih duš, ki so si želele oblast. Oblast pa so si od nekdaj pri-dobivale z vojnami, oziroma z množičnimi pokoli. Zato je mnogo ljudi pričelo dvomiti v obstoj Boga in slediti primeru onih drugih. Videli so, da hudobne duše nekaznovano počnejo kar se jim zahoče, če pa bi Bog obstajal, jim tega gotovo ne bi dovolil, mar ne?« »Tako je« se je strinjala Anabella. »Tudi sama sem se neštetokrat vprašala, zakaj dragi Bog mirno opazuje vso to krivico, nasilje in poboje.« »Motiš se, Anabella. Poboje in pokoro svojih nesrečnih otrok Bog ne opazuje mirno. Njegova ljubezen se razteza sko-zi vso zgodovino človeštva. Vendar pa obstajajo skrivnosti, ki jih smrtniki ne poznajo. Ena od teh je, da je Bog omogočil človeku, da sam upravlja s svojo dušo. Ta samostojnost mu omogoča, da se že v življenju opredeli za dobro ali zlo.« Za enim od dreves se je skrival mladenič. Ko je videl, da se mu približujeta, se je vrgel pred njiju na kolena s skle-njenima rokama. Anabella se je ustavila in ga prestrašeno po-gledala. Po uniformi sodeč je bil mladenič v življenju nemški plačanec. Anabella je takoj opazila, kako je njegov nekoč lepi obraz počasi 'razpadel' v obliko, zaradi katerega je opazovalca spreletaval srh. Ogovoril ju je v telepatskem jeziku, s katerim se v vzporednem svetu sporazumevajo pokojniki vseh na-rodnosti. »Prosim vaju, rešita me! Gotovo sta Božja angela. Nimam več moči, da bi se nenehno skrival, bojim pa se zaspati, ker bi me lahko ulovili in potem zame ne bi bilo več rešitve!« »Kaj pa si v življenju storil, da si se znašel tukaj?« »Bil sem plačanec v najemniški vojski, ki jo je papeška oblast najela, da bi ji pomagala v boju proti silam zedinjenja,« je tarnal mladenič. »Med kazenskimi pohodi sem storil številna hudodelstva. Ubijal sem ljudi, v neki vasi pa sem s tovariši posilil dve mladi dekleti. Menil sem, da mi je vse dovoljeno, ker nas je pred enim od pohodov obiskal papeški kardinal in nas vse blagoslovil med obredom absolucije. Prepričal nas je, da nam Bog že vnaprej odpušča vse grehe, ki jih bomo storili med bojem, ker se bojujemo za 'sveto stvar'!« »No, zdaj se pa moli k temu kardinalu!« mu je zabrusila Karmela. »Še bolje pa bo, če ga boš tukaj počakal in se mu osebno pritožil! Kako si lahko bil tako naiven?! Nihče, ne glede na položaj v verski organizaciji, ne more 'v imenu Boga' odpustiti nekomu drugemu za greh, in to celo 'vnaprej'!« Karmela je pogledala Anabello, jo prijela za roko in popeljala naprej. »Po njegovem mnenju naju je Bog poslal sem, da bi ga rešili, tako kot jim je kardinal obljubil. Niti kesa se ne za svoja hudodelstva.« Medtem ko sta odhajali, je vojak ostal na kolenih in izgubljeno buljil za njima. »Naj mu ljubi Bog pomaga!« je sočutno dejala Anabella in se pokrižala. »Zakaj se mu je zdelo, da sva angela?« »Zato ker izžarevava Božjo svetlobo, zanje pa sva v tej temi videti kot angela, medtem ko so njihovi obrazi natančno taki, kakršne so bile v življenju njihove duše, se pravi mračni, polni zla in spačeni.« Anabella je molče hodila za njo. »Do zdaj te še nisem peljala po teh ravneh, ker ni bilo potrebno, danes pa te moram soočiti s še nekaterimi osebami, ker gre za tvojo neposredno prihodnost. Želim si, da ti osebno povedo, kaj se jim je v življenju zgodilo, kdo jih je onesrečil in premamil v zlo.« Karmela se je ustavila in šla z roko prek Anabellinih oči. Dekle je za hip izgubilo zavest, ko pa je ponovno 'spregledalo', jo je presenetilo precejšnje število nekdanjih duhovnikov različnih narodnosti, ki so se prestopali okoli njiju, se skrivali ali hudobno režali, nekateri pa so jima z rokami celo kazali vulgarne znake. »Zakaj so ti menihi in župniki tukaj?« je vprašala Anabella in se ozirala naokoli. »Kaj niso v življenju služili Bogu in Jezusu?« »Ne vsi, draga moja. Nekateri so služili lastnim interesom, to pa jim je omogočala moč njihovih religij. Večina teh ni verjela v Boga, zato pa so verjeli v moč njihove verske organizacije in v njen ogromni vpliv na nevedne množice, s katerimi je manipulirala. Vsak od teh 'duhovnikov' je kriv za smrt vsaj enega človeka.« »Mar so bili tudi morilci?!« je osupnila Anabela. »Ne neposredno, so bili pa dejavni sostorilci pri zločinih drugih. Kot tisti župnik, ki se zdaj trese od strahu pred hudičem.« Karmela je s prstom pokazala na duhovnika sre-dnjih let, ki se je skrival za ožganim drevesom. »Med službo je posilil na desetine mladih fantov, od katerih sta dva storila samomor. Zato je pred Bogom kriv za umor dveh otrok in motnje pri ostalih. Ostali pa so predvsem nekdanji duhovniki različnih narodnosti, ki so v svojih pridigah, prepolnimi sovraštva in klevet, nagovarjali svoje someščane na nasilje ali pa jih blagoslavljali pred pohodi v 'svete vojne'. Zato so posredno odgovorni za uničenje tisočih nedolžnih življenj.« Ko sta se spustili po strohnelem stopnišču, sta se znašli na velikem podzemnem trgu. Na njem se je zbralo nekaj tisoč ljudi, ki so poslušali govor nekega temačnega bitja, ki je lebdelo nad tlemi. Govorilo jim je v jeziku, ki ga Anabella ni poznala. Ko se je obrnila proti Karmeli, da bi jo nekaj vprašala, jo je ta s prstom na ustnicah opozorila, naj molči. Ko je bil govor končan, so njegovi pomočniki, ženske in moški, oblečeni v tesno prilegajoče se uniforme iz črnega blaga, pričeli zbranim deliti nekakšno drogo. Ti so jo poslušno dajali v usta in žvečili. Ko so prišli do deklet, je Karmela opozorila Anabello, naj drogo vzame in se samo pretvarja, da jo žveči. Anabella je opazila, da na tem mestu nista več izžarevali svetlobe, najbrž zato, da bi ostali neopaženi. Bolj ko so zbrani žvečili drogo, bolj so izgubljali voljo in nadzor nad seboj. Stali so kot živi mrtveci. Tista temačna bitja so jih potiskala in razvrščala v dolge kolone ter jih usmerjala proti žrelu bližnje votline, v katerem je gorel velik ogenj. Moški in ženske so mirno vstopali v ogenj, ker so zaradi droge ostali brez vsakršne lastne volje. Dekleti sta namenoma zaostali, v primernem trenutku pa je Karmela povlekla Anabello na stran proti drugi, zelo temni votlini, ki jo je izpolnjeval grozljivi občutek duševne praznine. Iz goste teme so se kazale glave nekdanjih grešnikov. Hudič jim je že izpil vso duhovno energijo, tako da ni bilo videti drugega kot blede obrise nekdanjih glav s temnimi vdolbinami namesto oči in ust. Obupanci so jima poskušali nekaj dopove-dati, toda zaman. Anabello je prevzel občutek popolne nemoči, zato je panično zgrabila Karmelo za roko. Ta jo je potegnila nazaj na trg, kjer so zadnje skupine omamljenih nesrečnežev odhajale naravnost v votlino z ognjem. »Tu naju čaka nekaj skesancev, ki so prosili Boga, naj jim pošlje pomoč,« je Karmela obvestila prestrašeno Anabello. Pogledala je naokoli in opazila skupinico moških in žensk, ki se je skrivala za velikim stebrom. Anabela se jim je pri-bližala in z roko nakazala, naj ji sledijo. Povzpeli so se po vibastem kamnitem stopnišču do težkih vrat, ki so se pred njimi sama odprla. Na drugi strani so jih z razširjenimi rokami pričakali moški in ženske, ki so se veselili rešenih duš, in jih objeli. Anabella se je ozrla po prečudovitem kraju in v daljavi zagledala pozlačene zidove veličastnega mesta, ki se je svetilo v mavričnih barvah. Zaslutila je, da se za zidovi nahaja Božje kraljestvo. Od povsod je sevala duhovno čistost in ljubezen. Nenadoma jo je prevzel do takrat neznani občutek neizmer-nega miru in sreče in zaželela si je, da bi ostala na tem kraju za vedno. Ob Karmelinem glasu se je zdrznila iz otrplosti. »Še nekaj ti moram pokazati, preden se vrneš. Nekaj, kar zadeva tvoje osebno življenje.« Napotili sta se proti majhnemu mestecu, kjer se je Karmela ustavila pred neko stavbo. Vstopili sta in Anabella je opazila, da je prostor poln majhnih posteljic, v katerih so ležali razni splavljeni nedonošenčki. Anabelo je spreletaval srh, ko je opazovala njihova pohabljena ali še neizoblikovana telesa. Otroke je oboževala. Na dojenčke je pazilo in zanje skrbelo nekaj žensk. Ena od njih se jima je približala in razložila: »To so otroci, ki so bili splavljeni v kasnejših mesecih nosečnosti. Tudi sama sem bila med temi grešnimi ženskami. Molila sem k Bogu, naj mi odpusti ta greh in mi omogoči, da tukaj skrbim za nerojene otroke, dokler se ne izoblikujejo in odrastejo. Takrat jih prevzamejo drugi, skrbijo zanje in jih izobražujejo.« Anabella je zagledala neznano žensko, ki se ji je bližala z nasmehom na ustnicah. Ozrla se je, da bi videla, kje je Karmela, vendar te ni bilo nikjer. »Hvala ljubemu Bogu, da te je poslal!« je dejala ženska in se zazrla v Anabello. »Molila sem zate, angel moj!« »Zame?!« je vprašalo dekle in se začudeno dotaknilo svojih prsi. »Da, ljubica, sem tvoja mati, ki je nikoli nisi videla.« Ženska je nežno prijela Anabello za roko in jo odpeljala do klopi, na katero sta sedli. Ne da bi izpustila njeno roko je neznanka nadaljevala: »Bila sem lepa in mlada, tako kot si ti sedaj. Ime mi je bilo Marija Valenti in sem živela v mestecu pod samostanom Svetega Petra. V vas je pogosto prihajal mladi duhovnik, ki mu je bilo ime Antonio Madera …« »Monsinjor Antonio Madera?« je bilo presenečeno dekle. »Ne vem, kaj je sedaj, takrat pa je bil zelo privlačen mlad duhovnik in številna dekleta so na skrivaj sanjarila o njem. Z lahkoto me je zapeljal in kmalu sem zanosila. Nedolgo zatem me je za roko zaprosil sin bogatega posestnika. Ker sem se zavedala, da me nikoli ne bi vzel s tujim otrokom, sem odšla do svoje tete, ki je živela v planinski vasi, da bi prikrila svojo nosečnost. Tam sem te rodila. Bila si prekrasna dojenčica z velikimi očmi in temnimi lasmi. Takoj sem te vzljubila, obenem pa sem se zavedala, da te ne bom mogla obdržati. Neke deževne noči sem se vrnila v svojo vas s teboj v košari in te pustila pred vrati bližnjega samostana. Naslednji mesec sem se poročila ter za vedno zapustila svojo vas in svojo revščino.« Nastala je kratkotrajna tišina, nakar je Anabella nežno spustila glavo na njeno ramo. »Kdaj in kako si umrla, mati?« jo je zanimalo. »V neki nesreči sem utonila. Ladja, s katero sva z možem potovala v Ameriko, je potonila v strašni nevihti. Še v tistih zadnjih trenutkih življenja sem prosila ljubega Boga, naj mi odpusti za moj greh in se usmili moje uboge, nevedne duše. Uslišal me je in mi omogočil, da tukaj skrbim za dojenčke, ki so brez matere.« V oči ženske so se prikradle solze. »Ljubica moja, mi boš lahko kdaj odpustila, da sem te zapustila?« »Mati,« je dejalo dekle, »če ti je ljubi Bog odpustil, kako ti ne bi mogla jaz?« Anabella je začutila, kako se počasi izgublja. Zazdelo se ji je, da sliši zamolklo grmenje. Zaradi strele, ki je udarila nekje v bližini, se je zdrznila iz sna in prestrašeno odprla oči. Na kratko je pogledala v strop svoje sobe, po kateri so poplesavali odsevi strel, in spomnila se je, da je okno odprto. Skočila je iz postelje, da bi ga zaprla. Anabella je obstala poleg okna, po katerem so se zlivale dežne kaplje. Od časa do časa bi strele razsvetlile ves park in bližnjo okolico dvorca. Dolgo je takole stala in opazovala ne-vihtno noč ter premišljevala o svojem zadnjem 'izletu' iz telesa. Še vedno je bila pod vtisom te izkušnje. Vrnila se je do postelje, sedla na njen rob in prižgala svečo na nočni omarici. Iz predala je izvlekla svoj skrbno vodeni dnevnik in vanj natančno vpisala vsebino svojega nočnega izleta v oni svet. Ko pa je končala, je nekoliko premislila in se odločila, da bo iztrgala zadnji list, tistega, ki se je nanašal na pogovor z njeno pokojno materjo Marijo Valente. Potisnila ga je pod perilo v spodnjem predalu in se zleknila na posteljo. 2. Poglavje Vojvodinja je sedela za svojo delovno mizo, zatopljena v prebiranje dnevnika svoje posvojenke. Na vratih se je zaslišalo kratko trkanje, nakar se je prikazala glava njene dvorske dame Pauline Grandi. »Vaša Visokost, monsignor Antonio Madera čaka v salo-nu, da ga sprejmete. Pravi, da gre za zelo nujno zadevo!« Francesca Bellini je molče pogledala svojo uglajeno prija-teljico, prikimala in zaprla Anabellin dnevnik. »Vaša Visokost!« je dejal Madera, ko je vstopil v salon in se priklonil. »Oprostite mi, če sem vas pri čem vznemiril, ampak bil sem prisiljen v to.« »Sedite, monsignor,« ga je z roko povabila Francesca. »Kakšen dobri veter vas je prinesel?« »Ni dober, vaša Visokost! Škof me je poslal, da vas obvestim o dveh zelo neprijetnih dogodkih, ki zadevajo Cerkev.« »Cerkev je neodvisni državni organ,« ga je opomnila. »Kaj naj bi jaz imela opraviti s cerkvenimi problemi?« »V tem primeru imate,« je nadaljeval Madera v mirnem, potrpežljivem tonu izkušenega diplomata. »V mestu Palazzo, nedaleč od Sirakuze, so zjutraj pred lokalno cerkvijo našli tamkajšnjega duhovnika, priklenjenega z verigami za kamniti steber. Na pločniku je bila košara z jajci in lepak, s katerim se obvešča prebivalstvo, da je odgovoren za posilstvo treh mladoletnih ministrantov, od katerih je eden pred kratkim poskušal storiti samomor. Nato lepak nagovarja prebivalstvo, naj meče jajca v grešnega duhovnika. Preden je policija prispela in osvobodila nesrečneža, je bil ta že ves moker od jajc!« »Še vedno ne vidim povezave z dvorsko pristojnostjo.« »Na lepak je nekdo položil 'črno vrtnico'!« je pomenljivo poudaril Madera. »Fantom Palermski?!« je z nekoliko tišjim glasom ugoto-vila vojvodinja. »Ta pa je vaš, oziroma državni problem!« je poudaril Madera. »Ta skrivnostni razbojnik že tri leta počne po Siciliji kar se mu zahoče. Posameznike kaznuje po lastni presoji, številne pa resno poškoduje v dvobojih.« »Kolikor sem obveščena, ponavadi kaznuje nečloveške ljudi, vojne zločince ali grešnike, kakršen je ta vaš župnik iz Palazza. Slišala pa sem, da je celo previl nekaj ranjenih nasprotnikov, preden jih je prepustil policiji.« »Mar vaša Visokost odobrava nezakonita dejanja tega razbojnika?!« se je močno začudil Madera. »Kaj vas niti malo ne vznemirja dejstvo, da je samovoljno prevzel službo mašče-valca, policija pa njegovo početje mirno opazuje?« »Natiskati sem dala tiralico in razpisala nagrado za njego-vo prijetje.« Madera je izvlekel iz žepa prepognjeni list papirja, ki ga je izmaknil iz ulične plinske svetilke in ga pred njo razprl. »Imate v mislih to tiralico?« je skoraj cinično vprašal. Na lepaku je bila figura človeka, ogrnjenega s črno pelerino, s širokokrajnim klobukom na glavi, s črno ruto prek ust in črno masko prek oči. »Kaj pa morem?« se je opravičevala Francesca. »tako so ga opisale vse njegove žrtve, največkrat pa se prikaže ponoči.« Madera je ugotovil, da je s tem tema o Fantomu Palerm-skem izčrpana, zato je prešel na drugo točko svojega obiska: »«Škof vas tudi želi opozoriti na obljubljeno denarno pomoč Cerkvi. Kot ste bili najbrž obveščeni, se je Garibaldi pred tremi dnevi vrnil v državo in gre s svojimi prostovoljci na Rim, ki je zadnje oporišče papeške oblasti!« »Recite škofu, da mi je res žal, toda tokrat vas moram razočarati.« »Vaša Visokost!« je skoraj užaljeno dejal Madera. »Kako naj si razlagam vaše besede?« »Ljubi Bog dobro ve, da sem pokončna in pobožna katoličanka in da sem podpirala svojo versko organizacijo z iskrenimi nameni. Toda odkar so na ozemlje Italije prišli vaši tuji plačanci, so storili številne zločine nad nedolžnim prebivalstvom. Ropajo, posiljujejo ženske, dekleta in celo otroke, pobijajo ali odvažajo živino, ljudem kradejo denar, da ne naštevam še ostalih grozodejstev. Tisti, ki plačujejo te razbojnike, pa bodo pred Bogom krivi, ko bodo prišli na vrsto. Nočem biti med njimi!« Francesca ga je nekaj časa preučevala, nato pa se je odločila, da mu bo vse povedala. Iz naročja je vzela Anabellin dnevnik in mu ga pomolila čez majhno salonsko mizico. »Mojo odločitev pa je najbolj pospešil ta skrbno napisani dnevnik moje posvojenke, princese Anabelle. Kot sem vam že prej omenila, med globokim spanjem pogosto zapušča svoje telo in odhaja v razne plasti onega sveta. Sinoči je obiskala enega od njegovih nižjih ravni. Prosim vas, preberite te strani njenih opažanj med njenim zadnjim izletom izven telesa.« Francesca je potrpežljivo počakala, da je Madera prebral pet na roko napisanih strani. »Kaj je tole?!« Madera je spustil dnevnik v naročje in se zazrl v vojvodinjo. »O čem piše vaša mlada posvojenka? Za kakšen pekel gre? In ne nazadnje, kdo so vsi ti duhovniki različnih narodnosti, ki jih vlečejo s seboj nekakšni demoni?« »Kako, kdo so?« je dejala Francesca in usločila obrv. »Dragi Monsignjor, vsaj vam bi morala biti znana hierarhija v raju in peklu! Če umre pravičnež, se znajde v svetu pravičnežev. Tatovi in goljufi odidejo k svojim pajdašem, morilci in zločinci pa se tudi znajdejo med sebi enakimi. Tam vsak od nas počaka na svoj sodni dan. Menda ne boste rekli, da so bili vsi duhovniki svetniki? Saj ste mi pravkar povedali, kaj se je v Palazzu zgodilo z enim od njih! To, kar trdi dekle, je več kot mogoče, celo verjetno.« Madera je gledal v vojvodinjo s stisnjenimi čeljustmi. Skoraj bi nepremišljeno izblebetal svojo največjo skrivnost. Ta zviti oportunist štiridesetih let namreč sploh ni verjel ne v Boga in ne v hudiča. Zato pa je verjel v neizpodbitno moč Cerkve, ki se je je nečastno posluževal. Omogočala mu je ne-zasluženo osebno slavo in ugled, v mladih letih pa neomejeni dostop do mladih naivnih deklet, na katere je bil dobesedno nor. Oplodil jih je okoli deset, zdaj pa se je skrivoma tolažil s prikupnimi, bogatimi vdovami. Kardinal ga je 'za izredne zasluge' pred kratkim nagradil s titulo Monsignora. »Hotel sem reči …« je zajecljal pokvarjenec, »ali resno verjamete vaši hčerki, da je večkrat zapustila svoje telo? Kolikor vem, to še nikomur ni uspelo.« »Uspelo je, dragi Monsinjor, mnogokrat mnogim ljudem, vendar pa jim Sveta inkvizicija do pred kratkim ni dovolila, da bi odprli usta. Te ljudi je hitro razglasila za 'čarovnice' in jih odpeljala naravnost na grmado!« »Vaša Visokost!« je bil Madera v zadregi, »Prava kato-ličanka ne bi smela tako govoriti!« »Bojim se, da nisem več med tistimi, ki slepo sledijo vsem cerkvenim dogmam.« »Torej podpirate trditve vaše mlade posvojenke?« »Vsako njeno besedo. Dekle je v vseh ozirih zelo čisto in pobožno. Menim, da jo je Bog prav zaradi njene duhovne čistosti izbral za svojega glasnika.« Madera se ji je v svoji zlobni duši režal. Če bi Bog obstajal, je pogosto premišljeval, ne bi mirno gledal vsa zla, ki so ga svetovna verstva povzročila človeštvu. Madera je aktivno sodeloval tudi pri mnogih drugih nečistih poslih, ki jih je Cerkev prepovedovala. »Ne vem,« se je modro ogradil in ji vrnil dekletov dnevnik. »Dokazano je, da se zelo vernim ljudem v sanjah pogosto prikazujejo razni svetniki in nenavadni dogodki na meji resničnosti. Zato bi vam svetoval, da tega dnevnika nikomur ne kažete. Osebno se mi zdi, da je z dekletom stopil v tik sam hudič ali eden od zlih duhov.« »Na temelju česa ste prišli do te ugotovitve?« ga je vprašala Francesca in ga začudeno pogledala. »No, na temelju njenega opisa dela pekla, v katerem se nahajajo izključno grešni duhovniki različnih narodnosti. Samo hudič ji je lahko prikazal podobne grozovitosti, da bi spodkopal avtoriteto Cerkve in tistih, ki ji služijo.« »Ali vi osebno menite, da gredo vsi duhovniki po smrti naravnost v raj? Ali vaš Bog odpušča grehe duhovnov, ki so posilili mladoletne fante ali zapeljevali mlada dekleta, od katerih so, po trditvah v tem dnevniku, mnoge kasneje storile samomor?« »Kako to mislite, 'moj Bog'?« Maderi je bilo vedno bolj neprijetno. »Kaj vi in jaz ne verjameva v istega Stvarnika?« »Vedno bolj se mi zdi, da ne!« mu je odbrusila plemkinja. »Prepričana pa sem tudi, da mnogi duhovniki celo dvomijo v obstoj Boga, vendar zelo spretno izkoriščajo kuliso Cerkve za svoje sebične cilje.« Madera ni mogel več mirno sedeti. Da bi prikril svojo živčnost, je naglo vstal in se ji priklonil. Vstala je tudi voj-vodinja, ki ga je pospremila do salonskih vrat, on pa se je tam ustavil in ji s poslovnim glasom sporočil: »Prosim vas, vrzite to prekleto knjigo v ogenj in jo vrnite tistemu, ki mu pripada. Škofa bi zelo zaskrbelo, če bi slišal za ta primer. Cerkev se z vsemi močmi bori proti hereziji…« »In proti vsemu, kar ne ustreza papeškim državnim interesom, kajne?!« ga je neljubeznivo prekinila. »Dragi moj Monsignor, kaj še niste sprevideli, da so minili temačni časi cerkvenega fevdalizma in da se je ljudstvo uprlo proti po-šastnim ambicijam Svetega Rimskega Cesarstva!« Madera se je tega dobro zavedal. Že leta 1860 so čete Piedmonta povsem osvobodile vse italijanske province izpod papeške oblasti, to pa potisnile na področje Rima. Zdaj pa se je Garibaldi spet pojavil, da bi jo pregnal tudi od tam. »Kaj naj sporočim škofu? Cerkev je v resni denarni stiski in je skoraj bankrotirala zaradi več kot deset let trajajočih spopadov in borbe za obstanek.« »Povejte mu, da je Cerkev največji veleposestnik na svetu, zato naj bogatašem proda nekaj velikih posesti in s tem denarjem izplača tuje plačance.« »Vi pa mi dovolite, da spomnim vašo Visokost, da je na osvobojenih ozemljih Cerkev pravkar izgubila ogromno poses-tev, ki so jih že razgrabili lakomni plemiči in lokalni bogataši!« »Videla bom, kaj lahko storim,« mu je nedoločeno obljubila Francesca. »Po prebiranju tega grozljivega dnevnika sem pričela resno premišljevati o vseh svojih dejanjih, med drugim tudi o finansiranju Cerkvenih vojaških pohodov. Znano mi je, da so tuji plačanci krivi za hude zločine in kriminalna dejanja na naših ozemljih. Bojim se, da ko bo prišla moja ura, me bo Bog vprašal, zakaj sem denarno podpirala vojne zločine.« »Visokost,« je tišje dejal Madera, »niso vsi tuji in domači plačanci kriminalci in vojni zločinci. Mnogi so se iskreno borili za pravice Cerkve, čigar vpliv skušajo sovražniki kato-licizma zmanjšati na najmanjšo možno mero. Tako kot med nami, duhovniki, se je tudi med temi borci znašlo nekaj nečistih duš.« »Sporočite škofu, da ga bom kmalu obiskala in se z njim pogovorila o novem političnem in finančnem položaju.« Madera se ji je zahvalil s kratkim priklonom in zapustil salon. Medtem ko je zaskrbljeno korakal po dolgem hodniku, je bil globoko zatopljen v svoje misli. Če ne bodo kmalu spre-jeli drastične ukrepe, bo Cerkev izgubila velikega finančnega podpornika in sodelavca v pomembni osebi vojvodinje Palermske, trenutne vladarice Sicilije. Je mar mogoče, da mu bo tista smrklja pokvarila račune s svojimi neverjetnimi fantazijami? Ko je šel mimo delovnega kabineta dvornega tajnika, se je Madera ustavil in pogledal skozi na pol odprta vrata. V sobi je zagledal Francescinega osebnega tajnika Bruna Lombardija, ki je razporejal dokumente po veliki delovni mizi. Ta šolani nekdanji menih je opravljal administrativna dela vojvodstva, obenem pa je bil poglavitni obveščevalni vir Cerkve na dvoru. Madera je stopil do vrat in potrkal. Ko ga je Bruno zagledal, ga je z odprtimi rokami povabil, naj vstopi. »Moj dragi Monsignor!« je dejal in mu stopil naproti. »Kaj vas je dobrega prineslo?« »Nič dobrega, Bruno!« je mračno odvrnil Madera. Bruno mu je z roko pokazal enega od treh naslanjačev za goste, nato pa se je vrni do vrat in jih zaprl. Slutil je, da mu bo Madera povedal nekaj pomembnega. Ta je počakal, da je tajnik sedel v naslanjač nasproti njegovega. »Potrebujem vaš nasvet,« je tiho začel Madera, nakar mu je na kratko opisal neprijetni primer duhovnika iz Palazza. »Da,« se je strinjal nekdanji menih, »gre za zelo resen madež na organizaciji, ki se bori za človekove pravice in čistost naših duš. Kaj se bo zgodilo s tem grešnikom?« »Škof se je odločil, da ga bo pregnal iz naših vrst in predal lokalnim oblastem.« »Zanimivo.« Bruno se je praskal po svoji kratki bradici. »Če že omenjate tega duhovnika, vam moram povedati, da je vojvodinja prejela že dve pismi mater teh dečkov. V zvezi s tem sem bil pri vas, vendar so mi povedali, da ste v Rimu.« »Nujno so nas sklicali zaradi najnovejšega političnega položaja. Tisti razbojnik Garibaldi se je spet prikazal z dvema odredoma 'rdečesrajčnikov', da bi rešil Rim pred 'papeško pošastjo',« je Madera poudaril kritične točke. »Ampak v Rimu ga bo pričakalo tri tisoč zelo besnih branilcev katolicizma in, upam, smrt!« Za hip sta pomolčala, potem pa je Madera nadaljeval z vprašanji: »Kaj pa ljudstvo piše njeni Visokosti?« »No, poleg nekaj pritožb na račun lokalnih duhovnikov se večina pisem nanaša na kriminalna in nasilna dejanja naših in tujih borceV, ki se trenutno potikajo po vsej državi. Ljudje se večinoma pritožujejo zaradi raznih prestopkov, posilstev in celo nekaj umorov lokalnih prebivalcev. Saj si lahko predstavljate, kako hude so posledice državljanske vojne, če je oblast v rokah tistega, ki ima večjo puško ali daljšo sabljo!« »Domnevam, da ste pravočasno skrili ta neprijetna pis-ma?« »Kot ponavadi. Še posebno tiste, ki obravnavajo papeške prostovoljce in plačance. Nočem, da bi se njena Visokost počutila krivo zaradi njihovih zločinov. Kot sami veste, je vojvodinja zelo poštena in pobožna ženska.« »Prav ste ravnali,« ga je pohvalil Madera. »Tega ljubi Bog ne bo pozabil.« Madera je na kratko obmolknil, nato pa nadaljeval s pritoževanjem: »Oglasil sem se zaradi še ene zadeve. Princesa Anabella se je v sanjah spet znašla 'na oni strani', kot je sama zatrdila! Toda tokrat jo je hudič odpeljal v tisti del pekla, v katerem naj bi se nahajali izključno grešni duhovniki raznih narodnosti! Nočem vas utrujati z grozotami, ki naj bi jih dekle tam videlo. Mi je pa povsem jasno, zakaj je hudič izbral prav našo mlado princeso. Skozi njena pričevanja hoče ponižati svetovna verstva, njihove služabnike pa prikazati kot grešnike. Žal je dekle v vsakem oziru preveč čisto in pripada vladarski družini Sicilije!« »In je kot takšna 'nedotakljiva'!« je pomenljivo zaključil tajnik. »Da niti ne omenjam, da bo po smrti njene Visokosti nasledila prestol vojvodstva!« Madera ga je molče opazoval. »Gospod Lombardi, ali imate dovolj domišljije, da se zavedate, kakšno duhovno, politično in finančno škodo bi njen skrbno napisani dnevnik povzročil, če bi lepega dne padel v roke nekemu hudobnemu založniku in bi ga ta objavil?« Bruno ni potreboval veliko domišljije, da bi si to predstavljal. »Poiščite ta prekleti dnevnik kakor veste in znate in ga takoj zažgite, kajti besede v njem je narekoval sam satan!« »Domnevam, da se nahaja v sobanah njene Visokosti?« je preveril tajnik. »Ali v sobanah princese Anabelle.« Nastal je precej dolg premor, nakar je Madera zbral pogum in pripomnil: Preden ste zapustili duhovništvo, ste za Cerkev opravili precej … ne vem, kako naj se izrazim …« »Umazanih poslov?« mu je Bruno priskočil na pomoč. »No … tako nekako. V stoletja trajajoči borbi proti mra-čnim silam je Cerkev morala pogosto sama zavihati rokave. Ljudje kot ste vi so vedno bili v prvih vrstah. Hočem reči,« je Madera skrajšal neprijetni uvod, »ali poznate morda kakšen praktični način, s katerim bi se dalo prekiniti princesine grozne izlete na oni svet?« »Imate v mislih možnost, da se ne bi več zbudila?« je za vsak slučaj preveril Bruno. Bog ne daj!« je dejal Madera in se pokrižal, iz navade seveda. »V mislih sem imel drogo, sredstvo, ki bi ji pomagalo, da 'pozabi' na svoje grozljive izlete izven telesa. O takšnih sredstvih sem bral v neki francoski medicinski knjigi.« »Če že omenjate Francoze,« se je spomnil Bruno, »v mestu je vrač z otoka Haiti. Po mojem bi nam lahko on pomagal pri tej zadevi. Znane so mu iste skrivnosti kot hudiču, ker njegova vera slavi hudiča in mu služi.« »Oprostite, ne razumem.« Tajnik se je nekoliko nagnil naprej in utišal glas: »Kot veste, je z osvobajanjem italijanskih ozemelj od papeške oblasti prišlo v državi do prave epidemije liberalnega spiritualizma. Poleg raznih vedeževalk, vračev in duhovnikov vseh mogočih religij in sekt, je v Palermo dopotoval tudi vrač s Haitija. Ime mu je Kunta Sale in je strokovnjak za strupe, s katerimi ljudi začasno omrtviči.« »Kaj pa govorite, gospod Lombardi?!« je živčno vprašal Madera. »Govorim o tamkajšnji religiji vudu, ki slavi boga zla, ozi-roma hudiča. Da bi se izognili zli usodi, prebivalci plačujejo vudujske svetovalce v denarju ali darovih, mlade ženske in dekleta brez denarja pa pogosto tudi v 'naravi'! Za dobro na-grado lahko ti 'župniki' na željo stranke pošljejo na oni svet kogarkoli!« »Saj to je grozno!« je bil iskreno presenečen Madera, ki je tokrat prvič slišal za religijo vudu. »Seveda!« ga je hitel prepričevati Bruno. »Saj se ne pogo-varjava o umoru. Mislim pa, da bi manjši odmerek podobnega strupa morda 'izbrisal' vse spomine naše princese na hudiča in pekel, kamor vse pogosteje zahaja.« Madera je bil v dvomih. Kaj pa če bi droga duševno pri-zadela dekle? Toda njegovi osebni interesi so na koncu pre-vladali. »Koliko mislite, da bi vam ta vrač zaračunal?« »Milijonkrat manj kot pa bi bila škoda, ki bi jo naša Cerkev utrpela, če bi naša princesa še naprej obiskovala del pekla, v katerem bivajo izključno 'nekdanji duhovniki'!« Madera ni potreboval veliko časa, da se je odločil: »Poiščite tega vrača in mu razložite našo težavo. Vso zadevo predstavite kot neke vrste izganjanja hudiča. Omenite mu, koliko je dekle staro ter neuspeh naših duhovnikov, da bi iz nje izgnali hudiča. Seveda pa prikrijte identiteto osebe, na katero se to nanaša!« »Vsekakor!« je potrdil Bruno s čudnim nasmehom na ustnicah. Madera je ravno odšel, ko se je na vratih prikazal dvorski čistilec Giuseppe s svojo veliko torbo za zbiranje odpadkov. Kot ponavadi se je na kratko priklonil dvorskemu tajniku in pričel prazniti pleteno košaro za odpadke. V njej so bili večinoma razni papirji ali potrgane ovojnice s službenimi ali nepomembnimi pismi. Bruno se je trudil, da vojvodinje ne bi utrujal z raznimi drobnimi pritožbami, še posebno s tistimi, ki so se nanašale na zlorabe Cerkve, njenih uslužbencev ali tujih plačancev, ki so se borili za papeške interese. Medtem ko je Giuseppe opravljal svoje delo, ga je Bruno zamišljeno opazoval. Giuseppe je bil zelo neopazna oseba. Vedno se je držal sključeno zaradi nekakšnega divjega izrastka na desni stran hrbta, bil je slep na levo oko, preko katerega je nosil črno usnjeno prevezo, na desno oko pa je škilil. Med hojo je vlekel za sabo levo nogo, govoril pa je s piskajočim glasom človeka, ki trpi za kronično naduho. Francesca ga je pred tremi leti zaposlila zgolj iz usmiljenja in iskrene pobožnosti. Grbavec je običajno prihajal na dvor ob sobotah in nedeljah, ko je zbiral in sežigal odpadke. Ko se je Giuseppe ponovno priklonil, ga je dvorski tajnik pospremil z zamišljenim pogledom. V košari so bila tudi pisma, ki niso bila namenjena radovednim očem. Če bi se po naključju razvedelo, da jih namerno trga in zadržuje, bi ga Francesca takoj nagnala s tega visokega položaja. Le kako mu to nikoli ni prišlo na misel, se je vprašal. In čeprav ni nikoli podvomil v ubogega grbavca, je Bruno tokrat vstal izza svoje pisalne mize in pokukal v hodnik. V tistem trenutku je Bruno pravkar zavil okoli vogala in se spuš-čal po kamnitih stopnicah do kuhinjskih prostorov. Bruno je pohitel za njim, vendar prepozno. Tik za vogalom so bila maj-hna vrata shrambe za orodje, v kateri je Giuseppe vedno hranil drugo, rezervno torbo polno nepomembne pošte in papirjev. Iz gole previdnosti je Giuseppe tudi tokrat hitro zamenjal torbi, zaklenil vrata in nadaljeval pot proti kuhinjskim prostorom. Bruno ga je dohitel pri dvorski kuhinji ter se ustavil pred odprtimi vrati, da bi videl, kaj bo Giuseppe storil z njegovimi zaupnimi papirji. Ta pa je postopal natanko tako kot mu je bilo ukazano. Odprl je vrata velike peči in pričel vanjo metati dokumente in raztrgane ovojnice s pismi. Na koncu je stresel na tla še preostalo vsebino torbe in jo vrgel v plameneči ogenj. Zadovoljen s tistim, kar je videl, se je dvorski tajnik vrnil v svojo pisarno. Le kako je mogel podvomiti v duševno in fizično zaostalega nesrečneža, kakršen je bil Giuseppe, se je sam pri sebi nasmehnil svoji previdnosti. Ampak le kako je prekleti Fantom Palermski izvedel za primer dveh dečkov iz Palazza, se je vprašal zamišljeni Bruno, medtem ko se je vzpenjal nazaj v svojo pisarno. 3. Poglavje Bila je nedelja in Francesca se je pripravljala na redni obisk cerkvi. Medtem ko ji je njena dvorna dama Paulina Grandi urejala pričesko, se je vojvodinja nenehno živčno ozirala naokoli. »Kje je Anabella? Ura je že pol devetih!« »Najbrž je zaspala, Visokost,« je dejala Paulina in ji skušala speti lase s sponko. »Prosim vas, takoj pojdite ponjo!« Prav takrat je Anabela sedela pred svojim velikim ogle-dalom in se narahlo pudrala. Okoli vitkega vratu ji je na svilenem trakcu viselo francosko rdečilo za ustnice, ki ji ga je pred kratkim podarila Paulina Grandi. Izvlekla ga je iz nedrij in si sramežljivo obarvala ljubke ustnice. Da, je ugotovilo dekle, dama je imela prav, ko ji je razložila prednosti nove kozmetike. Njene majhne našobljene ustnice so prišle do polnega izraza. Ampak zakaj so ji naenkrat odrevenele, se je vprašala. Zdrznila se je ob tihem trkanju na vrata in hitro zaprla rdečilo ter ga potisnila nazaj v ovratnik svoje svečane rožnate obleke. Hitro se je obrnila in na vratih zagledala Paulino Grandi. »Visokost, vaša mati je pripravljena na odhod v cerkev!« Anabella se je nasmehnila in ji hotela povedati, da je tudi ona pripravljena vendar nikakor ni mogla odpreti ust. Kot da bi nenadoma odrevenela, vid pa se ji je zameglil. Dama na vratih se je spremenila v nejasno prikazen, ki se je hitro spremenila v veliko packo. Anabello je nenadoma prevzel mraz, podoben grozljivemu hladu med padanjem v nižje sloje pekla. Kaj pa ji je? Slišala je le še Paulino, ki je nekaj zakričala, nato pa je vse utihnilo in pogreznila se je v temno brezno. Ko se je dekle padlo s stola, je Paulina zakričala in ji priskočila na pomoč. Dekle je nekajkrat nalahno udarila po bledih licih, nato pa je opazila, kako ji ustnice nenavadno spreminjajo barvo. Od nežno rdečih so postajale temno vijolične. Paulina se j vzravnala in stekla do Francescinih soban ter brez trkanja odprla vrata… »Visokost!« je vznemirjeno vzkliknila. »Hitro pridite! Princesa Anabella je omedlela! Skušala sem jo spraviti k sebi, vendar se ne odziva!« Vojvodinja je pohitela za njo. »Giuseppe!« je poklicala grbavca, ki se je znašel na hodniku. »Pridi z nama!« Ta je izpustil torbo z odpadki in vsi trije so vstopili v dekletovo sobo. Presenečeno so se ustavili pri vratih. Najprej se je premaknila Francesca in počepnila poleg onesveščenega dekleta. Medtem ko jo je blago tresla za ramena in udarjala po licih, je prestrašena Paulina stala poleg nje. »Vodo! Hitro, Giuseppe!« Služabnik je pohitel v sosednjo kopalnico, in ji prinesel v vodo namočeno brisačo. Toda ne voda, ne besede, ne prošnje Bogu niso mogle obuditi dekleta iz navidezne smrti. Prestra-šena vojvodinja se je vzravnala in pogledala nepremično telo. »Ne razumem,« je komaj slišno dejala in se pri tem vsa tresla. »Anabella je zdravo dekle v cvetu mladosti, le kaj se ji je nenadoma zgodilo?!« »Dovolite mi, da jo položim na posteljo,« je predlagal Giuseppe. »Lepo prosim!« je dejala Francesca. Grbavec je nežno dvignil dekletovo telo brez življenja in ga položil na pripravljeno posteljo. Najprej ji je potipal utrip na roki, nato pa pritisnil prste na vitke vene vratu. Medtem ko je to počel, sta ga ženski napeto opazovali. Giuseppe je stopil proč od dekleta in pogledal razburjeni ženski. »Utripa ni več zaznati, Visokost.« »Moj Bog!« je kriknila Francesca in sklenila roki. »Ljubi Bog, ne vzemi mi mojega dragega angela.« Obupano je zajo-kala. »Giuseppe moj dragi, hitro steci po doktorja Colomba in ga kar najhitreje pripelji! Moramo ji pomagati!« Colombo je stanoval v zahodnem krilu dvora in je bil za-dolžen izključno za zdravje in nego članov dvora. Giuseppe ga je hitro našel, vendar pa tudi staremu zdravniku kljub vsem poskusom ni uspelo 'oživeti' nesrečno Anabello. Prva faza otrplosti bodočega 'živega mrtveca' se je uspešno začela. Colombo je odmaknil svoj stetoskop z nepremičnih prsi mladega dekleta in pogledal sivolaso plemkinjo za svojim hrbtom. Žalostno je odkimal. »Žal mi je, Visokost, vendar princesa ne kaže nobenih znakov življenja.« Vojvodinja, zlomljena od bolečine, se je zgrudila v bližnji naslanjač in glasno zajokala. Po izgubi sina je zelo vzljubila ljubko dekle in ji je bila kot lastna hčerka. In ko ji je Anabella pred dvema letoma zaupala svoje izlete iz telesa, je Francesca verjela, da jo je sam Bog izbral za svojega osebnega odpo-slanca. »Kako in kdaj se je to zgodilo?« je zanimalo zdravnika. »Pred nekaj minutami se je zgrudila pred mojimi očmi,« mu je odgovorila Paulina namesto zlomljene Francesce. »In zakaj so ji ustnice tako pomodrele, doktor?« »Srce,« je ugotovil Colombo. »Tako grozno in nepravično je, če tako mlademu in lepemu dekletu nenadoma zastane srce.« Stari zdravnik je vrgel še en žalosten pogled na telo brez življenja, se pokrižal in sedel v naslanjač poleg vojvodinje. Iz torbe je izvlekel tiskani obrazec smrtovnice. »Koliko je bila princesa stara?« »Sedemnajst let,« mu je spet odgovorila dvorska dama. Colombo je preveril svojo žepno uro in vpisal čas v določeno okence ter v kratkih obrisih vnesel svoje strokovno mnenje o dekletovi prezgodnji smrti. Listino je odložil na salonsko mizico in vstal. »Visokost,« je dejal in se priklonil vojvodinji, »preprosto ne vem, kako in s kakšnimi besedami naj vam izrazim svoje iskreno sožalje.« Vendar pa ga Francesca ni ne videla ne slišala. Izguba jo je preprosto dotolkla. Medtem ko je bridko jokala, je v mislih iskala razloge, zaradi katerih jo je dragi Bog tako kruto kaznoval. Pomislila je celo, da se je morda razjezil zaradi njene udeležbe pri finančni podpori papeževih prostovoljcev. Že ob dveh popoldan je ves Palermo vedel za tragedijo, ki je doletela vojvodinjo. Med prvimi dostojanstveniki, ki so prišli na dvor, je bil tudi monsignor Madera, ki je Francesci izrazil sožalje in se ponudil, da bi osebno vodil pogrebno molitev in obred pokopa. Giuseppe je Anabello nežno prenesel s postelje v razkošno krsto, Francesca je ukazala, naj je ne preoblačijo, ker jo je želela pokopati v isti deviški obleki, v kateri naj bi odšla z njo k maši. Kljub opazni bledici in pomodrelim ustnicam je Anabella spominjala na spečega angela, kar je v resnici tudi še bila. Takoj po molitvi in skromni zakuski za ugledne goste je Mdera dal znak dvorskemu tajniku, naj odide ven z njim. »Kaj se je, zaboga, zgodilo?« je vprašal Bruna takoj ko so se za njima zaprla vrata pisarne. »Saj ste mi vendar rekli, da ji bo strup samo izbrisal spomin!« »Žal mi je Monsignor,« je skrušeno odgovoril tajnik. »Kunta Sale mi je dal strup v škatlici in mi rekel, naj vanj po-močim bonbon ali kaj podobnega. Medtem ko sem si ogledo-val princesino sobo, sem na toaletni mizici opazil majhno rdečilo za ustnice. Zdelo se mi je zelo primerno za najine na-mene. Ko pa sem ga danes hotel poiskati, da bi ga odstranil, ga ni bilo več!« »Si lahko predstavljate, kakšen škandal bi nastal, če bi se kdaj ugotovilo, da je bilo dekle zastrupljeno? In da so to storili cerkveni dostojanstveniki?« »Počasi, Monsignor!« se je pokvarjeno zarežal Bruno. »Kdo pa pravi, da je Cerkev sploh vpletena? Kaj nisva vi in jaz živi priči, da se Cerkvi o tem niti ne sanja? Poleg tega pa bi princeso lahko zastrupili tudi Garibaldijevi vohuni, ki ne želijo, da bi provinca Sicilija ostala pod oblastjo družine Bellini! Kandidatov je na pretek. Od privržencev princa Emmanuela, naslednjega 'kralja' velike Italije, pa do vseh ostalih navzdol.« »Kaj pa vrač Kunta Sale? Kaj se bo zgodilo, če bo dogod-ke povezal?« »Zakaj pa bi sam sebi natikal zanko okoli vratu?« je logično vprašal Bruno. Madera je bil vidno prestrašen. Počutil se je ogroženega in osebno odgovornega za smrt mladega dekleta. On je bil tisti, ki je spodbudil tragični dogodek. Če bi prišlo do škandala, mu Cerkev tega nikoli ne bi odpustila. Že ko je bedel nad dekletovim truplom, je Giuseppe opazil nekaj šibkih premikov njenih vek. Vse skupaj pa mu je bilo sumljivo tudi zato, ker je minilo že 24 ur, telo pa še ni pričelo širiti neprijetnega vonja. Večer pred pogrebom je to opazila tudi objokana vojvodinja. »Naj vas to ne čudi, Visokost,« ji je razložila Paulina Grandi. »Od nekega duhovnika sem slišala, da telesa devic, ki so blizu Bogu, po smrti ne puščajo za seboj nikakršnega vonja.« »Da,« je smrkala ožaloščena Francesca, »bila je eno in drugo. Ljubi Bog jo je izmed mnogih izbral za svojega glasnika, ker je bila tako duševno kot fizično nadvse čista. Paulina draga,« je glasno zajokala nesrečna ženska, »kako naj živim naprej brez tega ljubega in pametnega dekletca?« Medtem ko jo je njena spremljevalka tolažila, je Giuseppe hitro razmišljal. Ko se mu je zazdelo, da je razvozlal skrivnost dekletove smrti, se je tiho izgubil iz sobe. Tistega popoldneva je monsignor Madera prišel osebno, da bi vodil posmrtno molitev ob mladi pokojnici, nakar so krsto zaprli in jo zaklenili z bronastimi sponkami. Giuseppe je s tremi služabniki odnesel krsto na majhno dvorsko pokopališče, kjer so počivali izključno člani dinastije Bellini. Vojvodinja je zavrnila uradni pogreb, tako da se je na pokopališču znašlo samo okoli deset članov dvora. Po molitvi so odmaknili kamnito ploščo z grobnice in Giuseppe se je prvi spustil vanjo po majhni leseni lestvi, ki je vedno bila v grobnici. Prijel je krsto, ki sta mu jo dva služabnika spustila navzdol in jo odvlekel v prazen kot plesnivega prostora. Hitro je odpel sponke in privzdignil pokrov. Iz žepa je izvlekel majhno stekleničko, ki je vsebovala neko grenko tekočino in z njo premazal dekletove pomodrele ustnice. Krsto je pustil odprto in odhitel ven. Služabnika sta potisnila nazaj kamnito ploščo. Ob grobu je ostala samo Francesca. Zavrnila je celo prisotnost svoje dvorske dame. Giuseppe je bil zadnji, ki je zapustil pokopališče. Medtem ko se je sključeno oddaljeval, se je ozrl, da bi videl, kaj počne vojvodinja. Ta pa je sedela nad grobom in se s solznimi očmi poslavljala od svoje ljubljene posvojenke. Ko se je Francesca vrnila v dvorec, se je povzpela v Anabellino sobo. Najprej je z ljubeznijo pogledala po dekleto-vem skromnem pohištvu, nato pa je z roko pobožala njene stvari. Zgolj iz nostalgije je odpirala dekletove predale in brskala po njenih stvareh. In tako je naletela na odtrgano stran iz Anabellinega dnevnika. Najprej ga je prebrala kleče poleg nočne omarice, nato pa se je spustila na preprogo in ga sede še dvakrat prebrala. Ob spoznanju, da je Antonio Madera Anabellin oče, je skoraj doživela šok. Na misel so ji prišle najbolj črne domneve. Ali je mogoče, da je dekle pokončal Madera, ker mu je bilo v napoto njeno vmešavanje v cerkvene dogme? Spustila se je že noč, ko se je na vratih prikazala Paulina Grandi. Ko je zagledala žalostno Franceso na tleh, se ji je približala in se tudi sama spustila na preprogo poleg nje. Vojvodinja je zložila papir in ga potisnila v žep suknjiča, ki ga je imela na sebi. »Vem, kako se počutite,« je dejala dvorska dama in jo nežno prijela za roko. »Ni besed, s katerimi bi bilo mogoče ublažiti bolečino ob izgubi tako prijetnega in nedolžnega dekleta, kakršno je bila Anabella. Prosim vas, zberite se in se nocoj odpočijte, saj vas že jutri čakajo odgovorni državniški posli. Ne smete pozabiti na vaše ljudstvo, ki je prav tako pretreseno in žaluje za mlado princeso. Dvorski tajnik mi je povedal, da je jutrišnji in pojutrišnji dan razglasil za dneve žalovanja.« Francesca je na kratko pogledala svojo prijateljico, nakar je naslonila glavo na njeno ramo in tiho zaihtela. * * * Ko je velika ura na dvorskem stolpu pričela leno odbijati polnoč, se je Giuseppe vrnil na majhno pokopališče s konjem, ki ga je občasno uporabljal za dvorska opravila. Na kratko je preveril okolico, nato pa za sedlo privezal enega od železnih členov na plošči grobnice. Polna luna je osvetljevala njegovo početje. Močna žival je brez velikega napora premaknila kamnito ploščo, toliko, da je v grobnico lahko zlezel odrasel človek. Giuseppe je uporabil lestev, ki je že bila v grobnici in prižgal vžigalico, da bi si ogledal telo v krsti. Bilo je nepremično, vendar so bile dekletove ustnice zdaj blede. Na vratnih žilah ji je potipal utrip, ki je bil slaboten in ga je komaj zaznal. Torej je imel prav, se je nasmehnil sam sebi. Giuseppe je ugasnil vžigalico in jo potisnil v žep svojega plašča. Iz krste je nežno dvignil dekletovo telo in zaprl pokrov. Anabello si je naložil na rame in se z njo povzpel na plan. Tam jo je skrbno položil na travo in namestil kamnito ploščo v prvotni položaj. S konja je snel dolgo vrv in položil dekletovo ohlapno telo na njegova široka pleča. Tudi sam se je povzpel za dekletom, jo trdno prijel in tiho zažvižgal konju, ki se je poslušno napotil proti bližnjemu polju. 4. Poglavj e Ko je Anabella končno odprla oči, je pomislila, da je umrla. Oblečena je ležala na postelji, ki je bila prekrita s črnim svilenim pregrinjalom. Svilo je otipala s konicami prstov, ker se ni mogla takoj premakniti. Visoko sobo je osvetljeval velik svečnik, ki je stal v kotu. Stene so bile prevlečene s temno rdečimi tapetami, strop pa okrašen z mavčnimi dekoracijami. Sklepala je, da se nahaja v nekakšnem nenavadnem dvorcu. Skušala je poklicati, vendar nikakor ni mogla odpreti ust. Malce je obrnila glavo in zagledala visoko okno, zastrto s težkimi brokatnimi zavesami. Napela je svoje zmedene možgane in spomin se ji je počasi vrnil. Spomnila se je, da se je pripravljala za mašo, ko je nenadoma vse postalo temno. Anabella je menila, da je umrla in da se je ponovno znašla v nekem podzemnem svetu. Ampak zakaj se ne more premakniti, jo je zaskrbelo. In kje je njena prijateljica Karmela, da bi ji zdaj pomagala? Dolgo je ležala in zrla v motne vzorce na stropu. Slišala je uro, ki je leno odbila v sosednjem salonu. Že trikrat jo je slišala, pa se vendar še ni mogla vzravnati in zapustiti postelje. Zakaj? Kaj se z njo dogaja? Ljubi Bog, je dekle pri sebi molilo, ne puščaj me tukaj samo na milost in nemilost zlih duhov. Bolj iz strahu kot iz potrebe se je Anabella s skrajnimi napori uspela vzravnati na postelji in spustiti svoje omrtvičene noge na preprogo. Obsedela je za nekaj dolgih minut in tavala z očmi po razkošni spalnici. Uspelo ji je vstati, pri tem pa se je rahlo gugala na tresočih nogah. Nekako se je privlekla do velikega okna, odgrnila zaveso in se zazrla v temna stekla. Nekaj časa se je še zibala na negotovih nogah, nato pa je zbrala pogum in odšla v sosedno sobo. Soba je bila velika sprejemnica, okrašena s črnimi svile-nimi tapetami, na katerih so bili izvezeni grmiči vrtnic in razne cvetice močnih barv. Čeprav je bilo povsod čutiti eleganco opreme, je ves ambient spominjal na neko temačno hišo prepolno skrivnosti. Tudi ostali dve sprejemnici sta bili okrašeni v podobnem temnem slogu, potem pa je vstopila v delovno sobo. Na veliki mizi je gorel svečnik. Nekdo je v vseh prostorih pustil luč, kot da bi pričakoval njen prihod. Tudi tu je Anabella pogledala skozi veliko okno, vendar ni ničesar videla skozi temno šipo. Zamišljeno je sedla v naslanjač. Gotovo je umrla, je ugotovila, in so jo pustili tukaj, da bi prišla malo k sebi. Dolgo je sedela, nato pa je pristopila k mizi in jo bolj pazljivo pregledala. Na gladki površini je ležal list papirja s sporočilom: ČE SE BOSTE ZBUDILI PRED MOJIM PRIHODOM, SI POSTREZITE S HRANO, KI SEM VAM JO PUSTIL V KUHINJI. Iz sporočila je bilo mogoče razbrati, da se nahaja v hiši moškega in ne ženske. Pri omembi hrane je Anabella nena-doma ugotovila, da je hudo lačna. Zazdelo se ji je, da že nekaj dni ni ničesar zaužila. Kar je bilo res. Vrnila se je v srednjo sprejemnico in poiskala kuhinjo. Na mizi je stala pokrita poso-da s kruhom, koščki različnih sirov in narezanimi klobasicami in pršutom. Ko je v kotu zagledala ročno črpalko za vodo, je začutila hudo žejo. Šele ko se je napila hladne vode, je sedla za mizo in pričela marljivo jesti. Anabella, sita in odžejana, je vstala od mize in odšla v na-daljnje raziskovanje svojega novega bivališča. Še enkrat, ven-dar mnogo bolj skrbno, je pregledala vseh sedmih prostorov. Skrivnostni dvorec je imel poleg štirih razkošnih salonov tudi dve veliki spalnici in bogato založeno delovno knjižnico. Vse je bilo razsvetljeno s kristalnimi svečniki, ki so goreli na visokih bakrenih in obdelanih podstavkih ali pa so bili razpo-rejeni po mizah. Niti enega ni bilo na stropu. Zaskrbljeno je ugotovila, da poleg temnih oken, ki jih ni bilo mogoče odpreti, nikjer ni bilo vhodnih vrat. Ko bi vsaj vedela, če je dan ali noč, si je dejala in se zmedeno ozirala po sprejemnici. Velika polirana ura v kotu jo je pridno in redno obveščala o urah, ne pa tudi o zunanjem času. Anabella je sklepala, da če ni umrla, potem se nahaja v nekakšnem podzemnem dvorcu skrivnostnega izvora. Iz letargičnega stanja jo je zdramil šum, ki je prihajal iz kuhinje. Dekle se je umirilo. Začutila je, kako se ji je koža naježila ob nenadni napetosti. V sprejemnici je stala kot otrpla in poslušala težke korake, ki so se ji približevali. Na vratih se je kmalu prikazala sključena postava Giuseppeja, ki se je ustavil. Kratek čas sta se gledala, nakar je osupla Anabella zajecljala: »Giu … seppe?! Ste res vi?!« Na dvoru je bila Anabella edina, ki je grbavca vikala. »Da, Visokost, jaz sem,« je pritrdil s svojim tihim, piska-jočim glasom. »Ampak…dragi Giuseppe, kako ste se znašli tukaj? In kje sva?« »Nahajate se v Črnem dvorcu,« je dejal in pogledal po mračni sprejemnici. Anabella je težko prihajala k sebi od najnovejšega šoka. Nenadoma jo je prevzela najbolj črna slutnja. Menda je ni grbavec ponoči ugrabil z dvora in jo pripeljal sem iz kdove kakšnih nagibov? Z očmi je poiskala stol in se spustila nanj. V Giuseppeja je gledala kot v privid. »Vidim, da ste presenečeni,« se ji je nasmehnil. »Osupla sem!« ga je popravilo dekle. »Kako naj si razla-gam vaše besede? Kako naj povežem služabnika svoje nado-mestne matere s tem razkošnim bivališčem? Najbolj od vsega pa me skrbi, da sem zaspala v svoji sobi in se zbudila tukaj!« Giuseppe je odšel do velike jedilniške mize in sedel na stol nedaleč od nje. »Niste zaspali, Visokost. Otrpnili ste zaradi zastrupitve in pokopali so vas na dvorskem pokopališču. Vaša mati preživlja težko duševno krizo in že dva dneva ni zapustila vaše sobe. Samo sedi in brez prestanka joka.« Anabelli je bilo težko vse skupaj prebaviti, ker se ni ničesar spominjala. Kaj pa če jo je Giuseppe z nečim omamil, da bi je lažje pripeljal sem, jo je spet prešinilo. »Sem kaj takšnega … pojedla?« je previdno izustilo dekle. »Zastrupili so vas.« »Zakaj bi me nekdo želel umoriti?!« je sledilo logično vprašanje. »Zastrupili so vas sovražniki vaše matere. Ne vem še zago-tovo, vendar domnevam, da gre za poskus političnega umora. Nekdo se je najbrž ustrašil, da bi lahko nasledili sicilijanski vojvodski prestol. » Anabela je prestrašeno gledala vanj. »Kako … pa sem se potem znašla v tem vašem … Črnem dvorcu?« »V noči po pogrebu sem vas vzel iz krste in s konjem prepeljal sem.« »Oprostite, vendar vas vedno manj razumem,« je priznalo dekle s slabotnim glasom. »Kako ste vedeli, da nisem mrtva, ostali pa tega niso opazili?« »To sem sklepal po vaših pomodrelih ustnicah in šibkih premikih vek. Takoj sem dojel, da gre za smrtonosno zastrupitev.« Anabella ga je poslušala na robu živčnega zloma. Zrla je vanj z na pol odprtimi ustnicami, ki so spet počasi pordele. »Jaz …« je zajecljala, »oprostite, vendar vse skupaj s težavo sprejemam. Še vedno se mi zdi, da me tlači grozna mora, iz katere se ne morem zbuditi. Veste, v globokem snu sem pogosto …« Dekle se je ugriznilo v ustnico in obmolknilo. »Ne, tokrat niste zapustili telesa,« je namesto nje nadalje-val Giuseppe. »To kar se vam dogaja je resnično. Če želite, vas bom takoj odpeljal do družinske grobnice, na katero so kamnoseki ravno danes izklesali vaše ime.« To pa je bilo že preveč. »Kaj pa vi, Giuseppe, veste o mojih izletih iz telesa?« je komaj slišno vprašalo dekle. »Vse vem, Visokost. Nekoč sem po naključju naletel na vaš skrbno napisani dnevnik, ki ga je vaša mati pustila poleg postelje, in ga v celoti prebral. Kasneje sem ga dal nazaj v predal nočne omarice.« Ob spoznanju, da ni bila ugrabljena, je Anabelli odleglo. Zakaj bi se Giuseppe sicer ponudil, da jo odpelje do družinske grobnice. V tistem trenutku se je nečesa spomnila,zato se je potipala po zgornjem delu svoje svečane obleke. Iz neder je izvlekla trakec z majhnim rdečilom za ustnice in se zagledala vanj. »Zdaj sem se spomnila. Zavest sem izgubila takoj, ko sem si s tem rdečilom namazala ustnice.« »Dovolite.« Iztegnil je roko, Anabella pa je snela trakec z vratu. Rahlo je povohal vrh rdečila, se namrščil in čudno na-smehnil. »Se mi je kar zdelo.« »Za kaj gre?« »Za strup kače, ki se ji reče 'obija', kar v lokalnem jeziku pomeni 'duh zla',« ji je pričel razlagati Giuseppe. »Obija je osrednja točka religije vudu z otoka Haiti. Gre za čisto obo-ževanje zla, oziroma hudiča. Sekta se deli na 'belo' in 'rdečo'. Bela se zadovoljuje z žrtvovanjem manjših živali, rdeča pa vztraja na žrtvovanju ljudi. Bolj ko je žrtev mlada, nedolžna ali pomembna, večja sta čast in položaj, ki ga zasede v hudiče-vem temačnem kraljestvu. Strup te redke kače s Haitija deluje počasi, do pet dni. Življenjske funkcije se upočasnijo, oziroma navidez otrpnejo, žrtev pa postane 'živi mrtvec', se pravi, da ni ne živa in ne mrtva. Navadno jo pokopljejo prezgodaj in na koncu umre v grobu zaradi pomanjkanja kisika. Takoj ko sem se spustil v družinsko grobnico, sem odprl krsto in premazal vaše ustnice z odmerkom protistrupa. V sebi sem prosil Boga, da vas tako mlade in nedolžne ne vzame k sebi. Vi pa ste zdaj živa priča, da je Bog uslišal mojo molitev.« Giuseppe ji je vrnil rdečilo, ki ga je previdno prijela z dvema prstoma, kot da bi se bala, da jo bo spekel. »Ne bojte se,« ji je zagotovil. »S tem rdečilom se lahko se namažete kadarkoli. Postali ste imuni na strup obije.« Anabella je še nekaj časa gledala v rdečilo, nato pa si je nadela trakec okoli vratu in ga spustila v izrez svoje obleke. »Kako to, da ste vi, Giuseppe, seznanjeni z vsem tem?« se je čudilo dekle. »Tukaj v knjižnici Črnega dvorca je veliko znanstvenih in medicinskih knjig ter enciklopedij. Če se boste dolgočasili, jih pričnite tudi vi preučevati. Smoter našega življenja je v učenju. Znanje je edino pravo bogastvo, čeprav so ga nekateri pripravljeni zamenjati za nekaj gramov zlata!« »Kaj se bo zgodilo z menoj?« je zaskrbelo Anabello. »Zaenkrat vam svetujem, da ostanete tukaj in se malce odpočijete po vrnitvi od mrtvih. Preživeli ste velik pretres. Poleg kuhinje sta hladna klet in shramba s precejšnjo količino suhega mesa in sirov. Danes pa sem vam prinesel tudi nekaj litrov svežega mleka in jajc. Na dvoru sem opazil, da so vas naučili kuhati.« Anabella ga je opazovala z očitno hvaležnostjo, nato pa je nenadoma zdrsnila s stola in se predenj spustila na kolena. Svoje dlani je položila na njegove, na katerih so bile delavske rokavice, in skušala s pogledom prodreti vanj skozi njegovo edino škilasto oko. »Ker sem živa zaradi vaše prisebnosti in velikega osebnega poguma, menim, da od sedaj pripadam vam. Verjetno veste, da sem bila posvojena kot sirota in da nikogar nimam. Hvala, ker ste me vrnili od mrtvih. Tega ne bom pozabila do konca življenja!« »Živi ste zaradi ljubega Boga, ki ni hotel vzeti vaše ne-dolžne duše!« jo je popravil Giuseppe. »Zato vas na kolenih rotim, povejte mi, kdo ste v resnici in kako je mogoče, da vi, navaden berač, imate tako razkošen dvorec pod zemljo?« je končala Anabella s strahom v srcu. Giuseppe se ni mogel premagati in se je nežno dotaknil bledega obraza lepega dekleta. Nekaj čas jo je opazoval, potem pa jo je presenetil: »Tole ni moj dvorec, Visokost. Črni dvorec pripada Fantomu Palermskemu!« Anabella se je stresla od nenadne groze. Kot paralizirana je klečala pred njim. Dolgo časa ni mogla izustiti niti besede, nato pa je s šibkim glasom zajecljala: »Dragi Giuseppe, v kakšni povezavi ste s tem … pustolovcem?« Odločila se je, da ne bo žalila omenjene osebe. »Sem njegov glavni sodelavec in poverjenik.« Anabella je doživljala pretres za pretresom. »Jaz sem tisti, ki mu priskrbim pomembne informacije. Dajem mu naslove moških in žensk v stiski. Zaradi njega sem se pred tremi leti zaposlil kot služabnik na dvoru vaše matere.« »Ne razumem …« je jecljalo dekle. Giuseppe se je malce nagnil nad njo in ji nežno odmaknil pramen črnih las z bledega obraza. »Kako ne razumete, Visokost? Dvor je središče sicilijan-skega vojvodstva in oblasti. Na dvor vsak dan prihajajo kurirji in pošta iz vse pokrajine. Na čigavi mizi konča vsa ta količina podatkov?« »Na mizi moje matere vojvodinje?« je negotovo dejala Anabella. »Napačno!« jo je popravil Giuseppe s svojim piskajočim glasom. »Vsa dvorska pošta konča na mizi dvorskega tajnika, gospoda Bruna Lombardija, nekdanjega meniha. Ta gospod brez časti pa dela na dvoru iz istega razloga kot jaz, s to razliko, da on vohuni za interese papeške države, jaz pa za pravičnika, ki ga ljudstvo pozna pod imenom Fantom Palermski.« Anabella je začutila, da bo slišala nekaj zelo neprijetnega, zato je molčala. »Med diplomatsko in poslovno pošto pride na dvor tudi precejšnje število osebnih pisem, v katerih se prebivalci pritožujejo vaši materi,« ji je še naprej razlagal Giuseppe. »In prav zaradi teh pisem se tajniku dvigajo lasje na glavi, saj se mnoga nanašajo na nepravilnosti cerkvenih osebnosti ali zlo-činskih posameznikov iz papeške najemniške vojske v razsulu. Gospod Lombardi pa si ne želi, da bi te pritožbe prišle v roke vaše matere vojvodinje, kajti z njeno denarno pomočjo Cerkev plačuje te najemnike.« »Razumem,« je tiho dejala Anabella. »Vi ta pisma izločate in jih predajate Fantomu Palermskemu, ki nato obišče oško-dovane ljudi ter jim deli pravico, ki je od države niso bili deležni.« »Zelo bistro in zgovorno dekle ste, Visokost,« jo je po-hvalil Giuseppe. »Na delovni mizi knjižnice se je pravkar znašel sveženj teh zasebnih pisem. Kaj pravite na to, da bi vstali s preproge in mi jih pomagali razvrstiti?« Anabella se je vzravnala, vstal pa je tudi Giuseppe. »Giuseppe, prosim vas, da me več ne nagovarjate z uradno titulo.« »Kakor želite.« Priklonil se ji je v znak pristanka in jo odpeljal v delovno knjižnico. Anabelli je ponudil velik delovni naslanjač za mizo, sam pa ni sedel. Iz pletene torbe je na polirano mizo stresel okoli dvajset potrganih pisem, ki so bila naslovljena na vojvodinjo Palermsko. »Zakaj ne bi vi, medtem ko nama bom v kuhinji pripravljal večerjo, sestavili ta strgana pisma in jih razporedili po mizi? Kasneje jih bova skupaj preučila in se odločila, katera je treba predati Fantomu Palermskemu v nadaljnjo obdelavo.« Ko je omenil znano ime, je dekle ponovno začutilo srh po telesu. »Ali se bo ta gospod oglasil tukaj?« »Redkokdaj pride. Večinoma je na terenu. Občasno se oglasi v mestu, kjer na dogovorjenem kraju dvigne izbrana pisma. Ni mu težko, ker ga nihče ne pozna.« »V časopisih sem prebrala, da se vedno prikaže s črno masko na obrazu, nasprotnikom pa pušča črno vrtnico. Ste ga kdaj videli brez maske?« »Samo jaz ga poznam,« je priznal Giuseppe. »Kako ste prišli v stik s tem človekom?« je vedno bolj zanimalo Anabello. »Opazil me je na ulicah Palerma, ko sem beračil, nakar mi je poslal pismo, v katerem mi je ponudil stanovanje in hrano. Ker sem živel na robu lakote, sem takoj pristal. Prišel sem na dogovorjeno mesto, kjer me je pričakal v svoji znani črni opra-vi in z masko prek obraza. Sem me je pripeljal s prevezanimi očmi, nato pa mi je razložil svoj drzni načrt o zaposlitvi na dvoru kot čistilec. Dal mi je neko priporočilo in dvorski tajnik me je takoj odpeljal k vaši materi, ki se me je usmilila in mi dala službo. Ko delam na dvoru, spim v majhni sobici poleg hleva.« »V časopisu sem videla tudi risbo njegove črne vrtnice,« se je še naprej zanimala Anabella. »Ali jih vzgaja tukaj ali zunaj? Priče pravijo, da opojno dišijo.« Giuseppe se je nasmehnil njeni radovednosti. Stopil je do majhne steklene mizice, na kateri je bila vaza polna rdečih vrtnic. Izvlekel je najlepšo in jo prinesel dekletu za mizo. »Roza Kapricija!« je oznanil Giuseppe. »Ampak … tole je rdeča vrtnica!« »Rdeča je, dokler je ne pomočimo v neko strupeno snov,« ji je razložil Giuseppe. »Nato počrni, vendar pa iz čiste kaprice ohranja svoj prvotni vonj.« Anabella je vrtnico približala nosu in z zaprtimi očmi vdihnila njen opojni vonj, od katerega je imela občutek, da bo izgubila zavest. Tiho je kriknila in hitro odprla svoje velike oči. Skoraj strahoma je odložila vrtnico na mizo, Giuseppe pa jo je vtaknil nazaj v vazo ter odšel do izhodnih vrat ter pri tem vlekel za seboj levo nogo. Tik pred vrati se je obrnil in jo opomnil: »V kuhinji bom, če me boste potrebovali.« Anabella ga je pospremila z očmi, nato pa spustila pogled predse na kup strganih ovojnic s pismi. Najprej je poiskala dele ovojnic raznih barv in jih sestavila. Šele nato je iz njih izvlekla potrgane liste pisem in jih razporedila po lesketajoči površini mize. Ko se je spomnila, za čigavo mizo sedi, jo je spet spreletel čuden srh. Dolgo je gledala v razvrščene liste, nato pa prijela enega od pisem in ga prebrala. Bila je zaprepadena nad nesrečo, ki je doletela neko mladenko in ki je prosila njeno mater za pomoč. Ali je mogoče, se je spraševala Anabella, da se v državi dogajajo takšna grozodejstva? Fantoma bo najbrž ganila vsebina pisma in bo obiskal kraj, kjer dekle živi. Anabella je dala pismo na stran in nadaljevala s prebiranjem ostalih pisem. Vsa so bila polna opisov nepojmljivih krivic in osebnih tragedij. »Večerja je pripravljena!« jo je zbegal piskajoči glas na vratih. Anabella je takoj vstala in odšla za svojim nenavadnim gostiteljem. Giuseppe jo je odpeljal v jedilni salon, kjer je bila pripravljena miza za dva. Dekle je primerjalo dragocene krožnike in srebrni jedilni pribor s tistimi na dvoru, vendar ni opazila razlike. Tudi na tem 'dvoru' je bilo vse prvorazredno. »Kako se počutite?« jo je najprej vprašal Giuseppe. »Po mojem omrtvičenju ali po prebiranju tistih groznih pisem?« »Na splošno.« »Še vedno mi šumi v glavi in še vedno imam rahlo mrav-ljinčaste roke in noge. Po prebiranju pisem, ki ste jih prinesli, pa počasi izgubljam voljo do življenja. Tako krivo se počutim, da mi je življenje prizaneslo in nisem bila deležna nesreč, ki so se zgodile mojim vrstnicam in ostalemu nesrečnemu ljudstvu.« »Strašno, mar ne?« Anabella se je zazrla v posode s hrano, iz katerih se je kadilo. »Ste vi pripravili vse te jedi?« ga je vprašujoče pogledala. »Iz nuje sem se naučil kuhati. Prosim vas, postrezite si, gotovo ste zelo lačni.« Anabelli se je zdelo, da še nikoli ni okusila tako dobre hrane. Giuseppe je ni zmotil niti z besedico. Čeprav se je Anabella spretno trudila, da ne bi gledala vanj, je vseeno opazila, da uporablja jedilni pribor kot kak pripadnik visoke družbe. Kdo je ta neugleden, a tako izobražen človek, je premišljevala. Pol ure kasneje si je s prtičkom obrisala usta in ga zaskrbljeno pogledala. »Giuseppe, kaj bo z menoj? Kam naj odidem, ko bom ozdravela?« »Začasno ostanite mrtvi.« »Prosim?!« je zadrhtelo dekle. »Ostanite tukaj, dokler ne bomo našli praktične rešitve. Naj vaši morilci mislijo, da je zločin uspel. Med tem časom bom skušal na dvoru izvedeti, zakaj so vas zastrupili. Tukaj boste povsem na varnem.« »Ne bi vam želela biti v breme.« »Smešno bi vas bilo vprašati, ali imate sorodnike, saj dobro vem, da ste bili posvojeni kot sirota, ki so jo pustili v košari pred vrati samostana.« »Prav imate. Nobenega sorodnika nimam, toda lansko leto sem se spoprijateljila s čudovitim mladim dekletom, ki je nuna. Moja mati je želela, da bi od tega dekleta izvedela za težave samostanskega življenja. Gabrijela je redovnica edinega ženske-ga jezuitskega samostana, ki se nahaja poleg Taranta. Spreje-majo izključno device, ki se simbolično pripravljajo za bodoče Jezusove neveste.« »To je precej daleč, čeprav nova železniška proga pelje ob obali naravnost do Taranta. Ali veste za naslov?« »Trdnjava stoji nad samim mestom.« »Kako jim boste razložili vašo prisotnost, če so v časopisu prebrale, da ste nenadoma umrli?« »Ni jim dovoljeno brati zunanjega tiska. Ostale sestre me še nikoli niso videle, Gabrijeli pa bi povedala resnico. Zelo pobožno in zanesljivo dekle je. Zelo sva se zbližali. Obljubila sem ji celo, da jo bom obiskala.« Giuseppe je na kratko premislil, nato pa se je strinjal: »Morda imate prav. Bivanje v teh pustih, mračnih pro-storih ni najbolj posrečena rešitev za mlado dekle vaših let. Kaj želite, da storim?« »Kupite mi meščansko obleko, ker si ne bi upala potovati v tej svečani opravi,« Pogledala je svojo razkošno krinolino. »Prosila bi vas tudi, da mi kupite vozovnico do Taranta in me pospremite do najbližje železniške postaje.« »Kupil vam bom vozovnico za prvi razred, kjer se boste počutili bolj prijetno in varno.« »Čudoviti ste, Giuseppe!« Namenila mu je pogled poln hvaležnosti. »Pred odhodom mi dovolite, da vam pokažem, kje se nahaja zasilni izhod in kako se lahko prepričate, ali je dan ali noč.« Anabella je vstala in mu molče sledila. Kmalu sta vstopila v shrambo poleg kuhinje, kjer je Giuseppe premaknil police na zidu, ki so se odprle kot vrata. »Ta hodnik pelje naravnost v tovarniški dimnik. V primeru požara se zatecite tja, in jaz vas bom našel. Vendar pa menim, da ste bistro in odraslo dekle in da do tega ne bo prišlo. Zdaj pa vam bom za vsak primer pokazal, kako se prižgejo in ugasnejo plinske peči in grelniki vode za kopanje.« 5. Poglavje Anabella je čakala tri dni, da se je Giuseppe ponovno prikazal v Črnem dvorcu. Prišel je neke noči in jo prebudil pred samo zoro. Na hitro se je preoblekla v meščansko oble-ko, pred odhodom pa ji je okoli oči zavezal črno ruto. Ko sta prišla ven, jo je s konjem odpeljal do neke podeželske postaje, ki je oskrbovala tri okoliške vasi. Pred majhno postajo je bila klop, na katero sta sedla. »Vaša vozovnica za prvi razred,« ji je dejal in ji dal košček modrega papirja, »teh trideset lir pa vzemite za osebne potrebe.« Iz žepa je izvlekel tri nove bankovce. »Prav lepa hvala, Giuseppe!« je dejalo dekle ter stiskalo v roki vozovnico in denar. »Se vam bom kdaj lahko oddolžila za vse?« »Za vse dobro, kar se vam bo kdajkoli zgodilo, se zahva-lite Bogu,« jo je opomnil. »Jaz sem samo Njegov skromni služabnik, orodje v Njegovih božanskih rokah.« Na kratko jo je pogledal, nato pa naglo vstal. »Srečno pot in naj vas ljubi Bog varuje!« »Giuseppe!« Anabella je skočila s klopi. »Strah me je! Nisem navajena biti sama! Prevzema me nenavaden občutek, da sem v nevarnosti!« »Ne skrbite! Lotila se vas je navadna potovalna vročica,« jo je pomiril ter se odpravil do konja, ki ga je mirno čakal poleg proge. Šele ko ji je povsem izginil izpred oči, je Anabella ponov-no sedla na klop in globoko zavzdihnila. Tako osamljeno se je počutila. Na dvoru, ki ga je redkokdaj zapuščala, je bila že od majhnega obkrožena s pozornostjo in vsakodnevnimi dogodki, zdaj pa takole sama sedi na klopi neke puste železniške po-staje. Ali se bo znala vesti v svetu navadnih meščanov? Kaj naj stori, če se ji bo med potjo približal pijani vojak ali nasil-než? Kako se bo branila? Nenadoma so ji solze privrele na oči. »Ljubi Bog,« je dejalo dekle in dvignilo vlažne oči proti nebu, »prosim te, ostani poleg mene!« Toda nič strašnega se ni zgodilo v naslednje pol ure in Anabello je razveselil kratek žvižg lokomotive, ki se je pre-bijala skozi zgodnje jutranje meglice. Vstala je in pogledala železničarja, ki je odšel ven in dvignil rdečo zastavico, s čemer je pokazal, da so na postaji potniki. Modri vagon prvega razreda se je ustavil tik ob njej. Vzpela se je in počasi odšla po ozkem hodniku ter si ogledovala luksuzne oddelke. Dva sta bila precej polna, v tretjem pa je sedel samo neki gospod petdesetih let in bral časopis. Anabelli se je zdel kot uglajen sopotnik, zato je vstopila v kupe. Potnik je spustil časopis in jo z glavo pozdravil, ona pa se mu je ljubeznivo nasmehnila. Sedla je poleg okna, moškemu nasproti, in se zazrla skozi šipo. Moški je nadaljeval z branjem časopisa. Šele ko je po naključju odvrnila pogled z okna, je Anabella bolje pogledala prvo stran časopisa, na kateri je bila narisana zakrinkana glava in kjer je velikimi črkami pisalo: FANTOM PALERMSKI REŠIL MLADENIČA IN DE-KLE PRED TOLPO PIJANIH NASILNEŽEV! Anabella se je komaj opazno nasmehnila. Nenadoma ji je postalo zabavno premišljevati o tem, v čigavem dvorcu je bivala zadnjih nekaj dni. Povsem po naključju je postala sostorilka znanega ljudskega maščevalca, ki ga še nikoli ni srečala! Pol ure kasneje jo je nenadno škripanje zavor prisililo, da je bolje pogledala skozi okno. Vlak se je ustavil v mestecu po imenu San Sebastian. Na lesenem peronu precej velike postaje je bilo okoli deset potnikov. In medtem ko se je večina porazgubila vzdolž kratke kompozicije, se je elegantno oblečeni moški, star nekaj čez trideset let, vzpel v njihov vagon. Anabella je pogledala proti pomičnim vratom, da bi videla, kam bo vstopil. Obstal je pred njunimi vrati ter ugotovil, da lahko kupe sprejme še enega potnika. »Dobro jutro!« Na kratko se jima je priklonil. »Dobro jutro,« je sramežljivo odzdravila Anabella, tisti s časopisom pa je samo pokimal in nadaljeval z branjem. Potnik je sedel na njeno stran, vendar na primerni razdalji. Nepremično so se vozili okoli petnajst minut in poslušali enakomerno udarjanje železnih koles. Nato je tisti gospod zaprl časopis in izvlekel iz majhnega žepa pozlačeno uro ter odprl pokrov, da bi preveril čas. »Spet zamujamo pol ure!« je nezadovoljno ugotovil. Medtem ko je dajal uro nazaj v žep, je novi potnik opazil, da v usnjenem toku, ki je bil spretno skrit pod elegantnim plaščem, nosi pištolo. »Gospodu se nekam mudi?« je vprašal mladenič. »V moji službi se vedno nekam mudi,« je ta nedoločeno odvrnil. »Ste policaj?« »Zanimivo sklepanje,« se je ta nasmehnil. »Sklepal sem po vojaškem revolverju, ki ga nosite v toku pod levo pazduho. Samo visoki funkcionarji vojske in policije nosijo takšne revolverje.« »Zelo dobro opazujete,« se je nasmehnil moški in mu ponudil roko. »Ime mi je Alberto Catelli in sem načelnik policije v Tarantu.« »Domenic Greco!« se je predstavil mladenič in sprejel ponujeno roko. »In s čim se ukvarja mladi gospod? Če smem izvedeti.« »Ah, s prodajo nepremičnin,« je suhoparno odvrnil potnik. »Dolgočasno delo, v primerjavi z vznemirljivimi pustolovšči-nami načelnika policije.« »Se mi posmehujete?« Catelli ga je pogledal izpod obrvi. »Jaz pa sem pripravljen menjati svoj poklic za vašega in še doplačal bi vam!« »Kaj so razmere na terenu tako hude?« se je zresnil mladenič. »Lepo ste to povedali. Hujše ne bi mogle biti. Saj vendar berete časopise, iz katerih je jasno razvidno, da se Sicilija še zvija v povojnih krčih državljanskih bojev. Področje Taranta ima samo okoli sto policajev, potrebovalo pa bi jih še najmanj dvesto. Pravkar sem bil na sestanku v Palermu, kjer sem skoraj na kolenih prosil vojvodinjo, naj mi odobri sredstva, ona pa trdi, da so dvorsko blagajno izpraznili vojni napori!« je poudaril razlog. »Kar verjel bi ji,« je dejal Domenic. Anabello,ki je ves čas zrla skozi okno, je pritegnila tema pogovora, zato je obrnila glavo, da bi si bolje ogledala novega sopotnika. Ta se ji je prijazno nasmehnil. Dekle je ugotovilo, da je preklemansko privlačen. Temni valoviti lasje, počesani na prečo, so se mu spuščali do ramen. Temno rjave oči in kratki brki so poudarjali pravilne poteze zagorelega možatega obraza. »Ne le, da so me zavrnili,« se je še naprej pritoževal Catelli, »ampak so me tudi okarali. Rekli so mi, češ, kakšna policija da smo, če v treh letih nismo uspeli ujeti tistega 'ljudskega maščevalca'!« Dvignil je zloženi časopis, da bi si Domenic lahko ogledal prvo stran. »Poskusili smo že vse. Dvor je celo razpisal denarno nagrado, vendar pa vsakič, ko dobimo v roke določeno nit, meščani obmolknejo kot politi. Celo tisti, ki jim je neposredno pomagal in ki so ga videli iz oči v oči trdijo, da ga zaradi teme niso videli ali pa nam dajejo nekakšne groteskne opise!« »No, če malce bolje pomislite, je njihovo obnašanje pov-sem naravno,« je ugotovil Domenic. »Le zakaj bi ljudstvo izdalo svojega edinega maščevalca in zaščitnika?« Catelli je odprl usta, da bi mu odgovoril, takrat pa se je od zunaj zaslišal dvojni odmev klopotanja koles. Potniki so se zazrli v visoke pečine soteske, skozi katero so se prebijali. Začutili so tudi, da vlak hitro zmanjšuje hitrost, lokomotiva pa je boleče stokala medtem ko se je vzpenjala. Catelli, očitno živčen, se je presedal na sedežu. Celo vstal je, odprl okno in pogledal po kanjonu. Ko je ponovno sedel in se nekoliko umiril, ga je Domenic vprašal: »Je kaj narobe?« »Na tem planinskem prelazu je 'vse' narobe!« je zlovešče odvrnil policaj. »V teh soteskah so razne tolpe napadle in oropale že okoli deset vlakov in kočij. Umrli so trije železniški uslužbenci, razbojniki pa so odvlekli s seboj v planine tudi nekaj deklet in mladih žensk. Nikoli se ne ve!« Zaradi te pripombe je Anabela pogledala policaja. »Oprostite! Nisem vas želel prestrašiti,« se ji je opravičil s prisiljenim nasmehom na mesnatih ustnicah. V tistem hipu je vlak naglo zavrl in Anabela se je zaradi inercije znašla v Catellijevem naročju. Ta jo je prijel, da ne bi padla, in ji pomagal nazaj na sedež. Spet je odprl okno, skozi katerega so se zaslišali streli iz pušk. Nekaj zakrinkanih konjenikov je prijezdilo mimo okna, ki ga je Catelli hitro zaprl in se skrajno vznemirjen zazrl v svoja sopotnika. »Tolpa Krvave Lucije!« ju je obvestil. »Prek obraza imajo rdeče rutice,kar je znak njihove pripadnosti!« Želel jima je še nekaj povedati, vendar so ga kriki žensk prekinili v njegovi nameri. Medtem ko so čakali na razplet nji-hove nadaljnje usode, je Domenic pozorno opazoval vznemir-jenega Catellija. Bal se je, da bo policaj izgubil živce in pov-zročil nepotreben zaplet. Kmalu so se vrata naglo odprla in prikazal se je visoka podoba zakrinkanega moškega s pištolo v levi roki. Z desnico si je snel klobuk in ga obrnil, da bi potniki lahko vanj spustili svoj nakit ali denar. »Dame in gospodje!« se jim je galantno priklonil. »Bodite tako prijazni in mi napolnite klobuk s prostovoljnimi prispevki, da bi se izognili obojestranskim težavam!« Z namenom, da bi Catlliju pokazal, kaj je treba storiti, je Domenic prvi izvlekel iz žepa svojo pozlačeno uro in jo teatralno spustil na dno klobuka. Izvlekel je tudi denarnico in jo izpraznil. »Vi ste na vrsti, gospodična!« je dejal razbojnik Anabeli in ji pomolil klobuk. Mladenka je malce oklevala, nato pa je iz svoje majhne torbice izvlekla tri bankovce po deset lir in jih položila v klobuk. Bandit se ji je zahvalil s priklonom in obrnil klobuk k policaju. Medtem je Catelli dojel, kako resen je položaj in mu je brez odpora predal svojo dragoceno žepno uro. Ko se je bandit ponovno priklonil z namenom, da bi odšel, se je na hodniku prikazal velik zakrinkani možakar, ki je obstal pred vrati in se zazrl v dekle. »Mamma mia, kakšna lepotica!« je zaneseno zamrmral. »Ti vzemi denar, jaz pa bom vzel s seboj to punčko!« Orjak je predal svoj plen prijatelju in se skoraj zagozdil v ozkem prehodu. »Pusti dekle pri miru, bedak!« se je prvi razbojnik obregnil ob svojega neotesanega pajdaša. »Kaj si pozabil, da nam je šefica ukazala, naj se ne pritikamo potnikov?« S tem je povedal več, kot je hotel, kajti potrdil je Catellijev sum, da pripadajo tolpi Krvave Lucije. »Ta punca mora biti nocoj moja!« je z žarečimi očmi dejal razbojnik. Sicer pa bo ostalo kaj tudi zate in za vse ostale, ki jo bodo hoteli imeti! Kar poglej jo!« Še preden se je kdorkoli lahko znašel, je bandit zagrabil Anabello za roko in jo pričel vleči iz kupeja. Dekle je prestrašeno kriknilo, Catelli pa je dokončno izgubil živce in potegnil svoj veliki revolver izpod plašča ter ga nameril v napadalca. »Pusti dekle pri miru, ti sodrga razbojniška!« Domenic je takoj ugotovil, da bi gotovo prišlo do streljanja in prelivanja krvi, zato je s spretnim prijemom Catelliju zvil roko. Ta je boleče zajavkal in spustil revolver na tla. Domenic je grobo potisnil policaja nazaj na sedež, hitro dvignil s tal njegovo orožje in si ga zadel za pas. »Grem lahko z vami?!« je vprašal osupla razbojnika. »Prosim?« je zagrgral tisti nižji. »Zakaj pa hočete z nami?« »Zato ker me po vsej Siciliji iščeta vojska in policija.« »Kaj si pa naredil?« ga je razbojnik bolj pristno ogovoril. »V Palermu sem vlomil v banko.« Ozračje je za trenutek postalo napeto, takrat pa so se od zunaj zaslišali trije zaporedni streli, kar je bil dogovorjeni znak za odhod. »Gremo!« Orjak je potegnil Anabello za roko. »Naši odha-jajo!« Oba razbojnika sta odhitela po hodniku, Domenic pa za njima. Razbojni, ki je hodil spredaj, je grobo vlekel za seboj Anabello, ki je jokala in glasno klicala na pomoč. Vendar se nihče od prestrašenih potnikov ni upal pomagati dekletu. Izskočili so na nasip, kjer se je prvi razbojnik vzpel na svojega konja in še enkrat pogledal Domenica. Mladenič se mu je zdel simpatičen, videti pa je bil tudi v precejšnjih škripcih, saj jima drugače ne bi pomagal v kupeju. Za hip je okleval, nato pa mu je pomignil. »Vzpni se! Po vsem, kar si za nas naredil, niti nimaš druge izbire.« Domenic je skočil na konja za razbojnikom in ga prijel okoli pasu. V kupeju je ostal samo Catelli, ki je stiskal boleče mesto na sklepu desne roke. V sebi se je zaklel, da bo prej ko slej izsledil tisto uglajeno gnido in jo osebno nagradil z desetimi udarci. Kakšna sramota, je težko dihal. Ne le, da so ga oropali, temveč so mu pred nosom ugrabili ubogo dekle. Ob misli na to, kaj bodo razbojniki ponoči počeli z njo, je Catelli začutil, kako mu hrbtenica ledeni. Doma je imel hčerko njenih let. Skupina približno desetih razbojnikov je kmalu izginila med pečinami. Jezdili so skoraj celo uro, ko se je na neki jasi nenadoma prikazalo neobljudeno naselje. Domenic je takoj ugotovil, da gre za zapuščeni rudnik. Tako je sklepal po rudar-skih oknih, razmetanem orodju, majhnih vagonih za prevoz rude in delih ozkotirne proge. »Prispeli smo!« je razbojnik obvestil Domenica in prvi skočil na tla. »Upam, da se Lucija ne bo jezila zaradi tebe.« »Lucija?!« Domenic je razjahal. »Krvava Lucija?!« »Uganil si. Smo člani tolpe slavne Lucije,« je s ponosom v glasu potrdil moški in odpeljal svojega preutrujenega konja proti hlevu. »Zakaj ji pravijo Krvava Lucija?« je vprašal novinec. »Že pri šestnajstih je ubila očeta, na vesti pa ima še pet ljudi! Tri železniške uslužbence in dva bančna stražarja. Mi-mogrede, ime mi je Massimo Santini, vodja današnje opera-cije.« Med hojo mu je ponudil roko. »Domenic Greco.« Novi član tolpe ga je prijel za roko in jo pri tem skrivoma pogledal. Bila je negovana roka izobra-ženega človeka, najbrž nekdanjega uslužbenca. »Kje pa se pravzaprav nahajamo?« je vprašal Domenic in pogledal naokoli. »Terra Blanca!« mu je Massimo predstavil bedno naselje. »Nekdaj znani rudnik srebra, ki so ga zaprli pred dvema letoma. Kraj je dobil ime po istoimenski planini.« Domenic je pozorno poslušal svojega sogovornika in po-novno ugotovil, da se Massimo izraža preveč spretno za navadnega razbojnika. Medtem ko si je Massimo dal opraviti s konjem, ga je Domenic potrpežljivo čakal. Tudi ostali razbojniki so skrb za konje prepustili dvema dečkoma in se hrupno razpoloženi napotili k veliki opečnati hiši z velikim ukrivljenim napisom nad vhodom: HOTEL MAXIMUS. Pred vsemi je hodil orjaški bandit in vlekel za seboj objokano Anabello. »Zdaj te bom odpeljal do šefice v prvo nadstropje in ji razložil, kaj vse si storil za nas,« je med potjo dejal Massimo. »Pozneje se bosta zmenila o nadaljnjem sodelovanju. Mislim, da te bomo kmalu lahko uporabili, ker si že ropal banke. Lucija si je zamislila veliko operacijo v bližnjem mestu.« Vsi so se ustavili pred 'hotelom', ker se je Anabella na vso moč upirala, da bi vstopila. Toda nasilnež je bil mnogo mo-čnejši in jo je dobesedno vlekel proti terasi tako, da jo je držal za dolge lase. Njegovi pajdaši, opiti od nasilja, so ga bodrili z vzkliki in opolzkimi pripombami. Domenic je opazil, da se jim iz vseh strani približujejo starejši člani tolpe, med katerimi je bilo tudi nekaj žensk neurejenega videza. »Kakšno dretje pa je to?!« Na terasi se je nenadoma prikazala zelo privlačna rdečelaska tridesetih let. Drhal se je umirila, Domenic pa se je zazrl v lepotico. Bila je visoka, s poudarjeno ozkim pasom in precej velikimi prsmi. Zazdelo se mu je, da se ji bo bela bluza zaradi pritiska vsak čas razpočila. Obraz z zelo pravilnimi potezami so krasile ze-lene oči in majhna našobljena usta. Toda kljub njeni naravni lepoti se mu je ženska zazdela nekako vulgarna. Lucija, ki jo je pritegnilo hlipanje mladega dekleta, je stopila s terase in najprej pogledala Anabello, potem pa svojega člana, ki je dekle držal za lase. »Kaj je to? Kdo je to dekle in kaj počne tukaj?« je hotela vedeti. »Jaz sem jo odpeljal z vlaka,« je ponosno dejal razbojnik. »Zakaj?« je nadaljevala Lucija z ledenim glasom. »Kako, zakaj?« Razbojnik se je zmedeno ozrl naokoli, da bi si pridobil podporo svojih tovarišev. »Saj je samo po sebi umevno. Punca mi je bila všeč, jaz pa sem jo odpeljal s seboj, da bi se z njo malce pozabavali.« Lucija je stisnila ustnice in ga prebadala s pogledom kobre. Razbojnik je začutil, da ni zadovoljna z njegovim lakonskim odgovorom. »Kaj je? Zakaj si se namrdnila? Tudi druge tolpe so ugra-bljale lepe ženske in dekleta iz vlakov in kočij!« »In vse so ujeli, aretirali in obesili!« je siknila rdeečelaska. »Tukaj se preveč dolgočasimo!« je nasilnež branil svoje dejanje. »Še posebej mi, samci. Pomislil sem, da nam nekaj razvedrila ne bi škodilo. Kajne, fantje?!« Pogledal je po prisotnih. Zaslišalo se je glasno odobravanje in neokusni medklici na račun ugrabljenega dekleta. »Nikoli vam nisem prepovedala zabavati se z mladimi privlačnimi dekleti, nisem vam pa dovolila, da jih pripeljete sem! Če si si jo tako zaželel, zakaj je nisi vzel nekje med potjo in jo tam tudi pustil? Tako pa si spravil v nevarnost celo skupino! Kaj misliš, kaj bi se zgodilo, če bi pobegnila?« »Ko jo bomo vsi dodobra napumpali, ne bo mogla niti hoditi, kaj šele bežati!« je zaključil velikan na splošno navdušenje prisotnih. »Paco!« je siknila Lucija, »vem, da si po naravi bedak, niti sanjalo pa se mi ni, da si tako trapast! Kaj misliš, zakaj sem vam prepovedala pripeljati kogarkoli sem? Dekle bo zdaj iskala truma policajev! Nobena tolpa, ki je ugrabljala ženske in dekleta, ne obstaja več!« Nastala je kratka, neprijetna tišina, ki jo je prekinil glas iz ozadja. »Gospodična ima prav!« Domenic se je prerinil v prvo vrsto, Lucija pa ga je debelo pogledala. »Kdo pa je tale, prekleto?!« Z jeznim pogledom je poiskala Massima. »Fant se nam je pridružil na vlaku,« ji je ta razložil. »Ko je Paco pričel vleči dekle iz kupeja prvega razreda, sem ga opo-zoril, vendar me ni ubogal. Nato je eden od potnikov nenado-ma izvlekel revolver in bi naju gotovo ubil, če ga ta človek ne bi obvladal in mu vzel orožje.« »Saj niste normalni!« je ugotovila Lucija, vsa iz sebe od besa. »Kako ste si upali pripeljati sem dva popolna neznanca?!« Da bi položaj nekoliko ublažil, se je Domenic približal jezni lepotici. Razprl je svoj elegantni suknjič in izza pasu potegnil Catellijev revolver ter ji ga izročil. Ta je na kratko pogledala bleščeče orožje, nato pa dvignila oči k neznanemu mladeniču. »Zakaj si odšel z mojimi ljudmi?« ga je vprašala z neko-liko bolj blagim glasom. »Drugega mi ni preostalo. Iščejo me zaradi ropa banke v Palermu, zdaj pa sem prišel v navzkriž z zakonom tudi zato, ker sem pomagal vašim ljudem.« »Zakaj pa si jim pomagal?« se je neprijetno zarežala Lucija. »Zakaj nisi tistemu potniku preprosto dovolil, da ju ustreli? Glede na to, kako nesposobna sta, bi v sekundi lahko ubil oba!« »Ne prenesem nepotrebnega nasilja,« je lakonsko odvrnil Domenic. »In zato si ju rešil?!« Lucija ni mogla verjeti svojim uše-som. »In zaradi tega dekleta,« je dodal Domenic na splošno osuplost prisotnih. »Ti je punca všeč?« »Zelo. Mislim, da je preveč fina in lepa za takšnega neote-sanca, kakršna je ta vaša mediokriteta.« »Kaj si rekel?!« Paco je od vznemirjenja izpustil Anabeline lase. »Kaj pomeni … medio … kriket?« je vprašal svojo lepo šefico. »Mediokriteta?« Lucija se mu je zlobno režala. »No, to približno pomeni nekaj takega kot vrhunski bedak … Kralj idiotov!« Pako se je ves nasršil in se napotil proti Domenicu, ki mu je s prstom desne roke zagrozil, naj se ustavi. »Ne približuj se mi! Sicer pa,« je dejal in ponovno pogledal Lucijo, »se vam ne zdi, da je dekle premlado?« »Premlado?« se je zadrl Paco. »Moja mati je zanosila že pri petnajstih!« »Zato pa je rodila neandertalca!« mu je razložil Domenic. »Kaj je … nedralec?« Paco je spet pogledal Lucijo. »To je neke vrste človečnjaška opica,« mu je namesto nje razložil Massimo. Paco si je skrajno razjarjen slekel plašč, ga treščil ob tla ter pričel vihati rokave na svojih močnih rokah, podobnih macolam. »Prosim vas, razložite vašemu človeku, kakšne bodo po-sledice njegovega neumnega dejanja,« je dejal Domenic in jo pogledal v zelene oči. »Vprašajte ga, kako to, da je imel tisti potnik pri sebi tako redko vojaško orožje. Revolverje s šestimi naboji nosijo samo višji častniki vojske ali policije. Tisti iz kupeja, kdorkoli je že bil, bo gotovo obvestil oblast, ki bo že jutri zjutraj pričela iskati ugrabljeno potnico.« Lucija je pogledala revolver v svoji roki. »Strinjam se s teboj. Tako ali tako sem imela namen kaznovati Paca za neposlušnost, ker pa je mlada dama tudi tebi všeč, kaj predlagaš?« Nastala je kratka, neprijetna tišina, nakar jo je prekinil glas iz ozadja: »Težavo naj rešita z dvobojem!« »Pri priči!« se je strinjal silak. »Njegov gosposki obraz bom tako izmaličil, da ga niti lastna mati ne bo spoznala!« Luciji je bil nastali položaj vedno manj všeč. Ta hudičevo privlačen mladenič ji je bil všeč že na prvi pogled in bala se je, da ga bo razbesneli Paco dejansko pohabil. Za Domenica pa je skrbelo tudi Massima. Zdel se mu je preveč kulturen za njihov način umazanega boja. Ker pa je Lucija opazila, da je bilo nezadovoljstvo članov tolpe vedno večje, ji ni preostalo dru-gega kot da se je z njimi strinjala. »Glede na to, da sta bila ti in Massimo sostorilca pri tem cirkusu, se lahko odločiš za način dvoboja.« »Vaš človek mi ni dorasel,« je Domenic presenetil pri-sotne. »Zato mu predlagam, naj mi dekle odstopi po mirni poti, brez nepotrebnega prelivanja krvi.« »Zapri gofljo, pasji sin, in se bori kot moški!«je zagrmel Paco in hitro izvlekel sabljo iz toka enega od svojih pajdašev. »Sesekljal te bom na koščke!« Vse skupaj je opazovala osupla Anabella, ki je od na-petosti prenehala jokati. Domenic je pogledal okoli sebe, eden od banditov pa je izvlekel svojo sabljo in mu jo uslužno ponudil. Mladenič je zavzel primeren položaj in se celo priklonil razjarjenemu Pacu, ki je takoj jurišal nanj brez vsakršnih športnih vljudnosti. V vsakem uličnem boju ali na fronti bi Paco najbrž hitro pokončal nasprotnika. Toda ta vražji mladenič mu je je izbil sabljo iz rok že po desetih zamahih. Medtem ko se je zmedeni bandit oziral naokoli, da bi videl, kam mu je sablja odletela, je Domenic stal v položaju mirno, naslonjen na ročaj svoje sablje, in ga čakal. »Mislim, da je razplet tega dvoboja jasen,« je pohitela Lucija, da bi prekinila to vse bolj nevarno igro. »Paco, priznaj poraz in mu izroči dekle!« »Preko mojega trupla!« je zatulil besni bandit. »Massimo, daj mu pištolo!« Medtem ko je Paco vlekel izza pasu svojo staro pištolo, je nastala popolna tišina, ki jo je prekinil Domenic: »Strinjam se. Toda zakaj ne bi tega izpeljali na civiliziran način, brez prelivanja krvi? V neki državi Vzhodne Evrope, sprti plemiči počnejo to na zelo izviren način,« si je je hitro izmislil pravljico za lahko noč. »Namesto da bi drug drugemu streljali v glavo, na steno narišejo figure sprtih strani. Nato se vsak od nasprotnikov odmakne za deset korakov in strelja v nasprotnikovo tarčo. Tisti, ki zadane tarčo najbližje srcu ali glavi, je zmagovalec.« Medtem ko so zbrani banditi z nejevero poslušali Dome-nica, je Massimo brez odobritve potisnil Paca proti bližnji beli steni in ga z roko pahnil ob njo. S kosom oglja je na zidu narisal obris orjaka, nato pa je poklical Domenica, naj se tudi on nasloni na zid. Vse skupaj je v napetem pričakovanju opazovala lepa Lucija, ki ji je bil Domenic vedno bolj všeč, kot moški in po značaju. Edino Anabella se je tresla od strahu in v sebi prosila Boga, naj ji prizanese s to grozno usodo. Bala pa se je tudi razpleta tega 'navideznega dvoboja'. Premišljevala je, da če bo že morala na silo pripasti enemu od obeh moških, naj se to zgodi s tem uglajenim razbojnikom. Upala je, da bo z njo bolje ravnal kot pa tisti neotesanec in ji morda celo prizanesel, ker je že izjavil, da je premlada. »Najprej ti!« je Massimo ukazal Pacu. »S hrbtom se naslo-ni na njegovo tarčo, naredi deset korakov, obrni se in ustreli vanjo ne da bi se ustavil.« Paco je pregledal svojo staro pištolo, ki jo je držal v desnici ob telesu. Na Massimov znak je bandit pričel glasno odštevati korake. Na deset se je naglo obrnil in ustrelil v Domenicovo tarčo. Krogla je zadela tarčo blizu desnega ramena. Domenic je ponovil postopek in zadel Pacovo tarčo naravnost v čelo! Lucija se ni premaknila z mesta. Ta uglajeni capin jo je že resno privlačil, obenem pa precej skrbel. Kajti če bi se v resnici borila, bi Paco zdaj ležal v prahu z luknjo v čelu. Kaj pa če je fant tajni agent vlade, jo je prešinila vznemirljiva misel. Saj o njemu ne vedo popolnoma nič. »Paco,« je Massimo ogovoril razbojnika mračnega obraza, »žal mi je, toda spet si izgubil. Izroči dekle zmagovalcu in se vdaj v usodo.« »Nikoli!« je zatulil bandit in iz škornja izvlekel precej dolgo bodalo. »Borila se bova z noži!« »Gospodična,« je Domenic ogovoril voditeljico tolpe. »prosim vas, spametujte vašega človeka in mu razložite, da ga bom moral raniti, tega pa si nikakor ne želim. K vam sem prišel, da bi se vam pridružil, ne pa pretepal. Sem nekdanji profesionalni vojak in posebej izurjen v borilnih veščinah. Še posebno za borbo iz neposredne bližine.« »Paco!« je spet poskusila Lucija. »Človek te je dvakrat premagal. Kaj bi še hotel? Da te do smrti zabode z nožem? Kaj ne vidiš, da je bolj spreten kot ti?« »Če mi je usojeno, da bom danes umrl pod nožem, naj se zgodi!« je tulil Paco, katerega nečimrnost je bila resno prizadeta. »Ampak dekleta mu ne dam, dokler bom živ!« Domenic je dvignil obe roki, kot da se prepušča Pacovi volji. Eden od razbojnikov mu je pristopil in ponudil svoje bodalo. »Hvala,« ga je zavrnil Domenic na splošno presenečenje prisotnih, »za tovrstni boj ne potrebujem orožja.« Mirno je stal in čakal, da ga bo Paco napadel. Ta se je najprej zmedel, ker ni vedel kaj ta prekleti mladenič pripravlja. Ko se je prepričal, da Domenic res nima nikakršnega orožja, se je z vso močjo zaletel proti njemu. Domenic ga je zagrabil za roko in mu jo tako grozno zvil, da je nesrečnež zarjovel kot ranjena zver. Nož mu je padel iz rok, Domenic pa ga je s spretnim prijemom vrgel prek svojega hrbta na tla. Zaslišal se je top udarec Pacovega okornega telesa, ki je treščilo na hrbet in se ni več premaknilo. Domenic se je spustil na kolena in bliskovito pobral Pacov nož ter ga dvignil visoko nad banditove prsi, z namenom, da ga zabode. Zaslišal se je pritajeni vzklik prisotnih, vendar se je Domenic samo nasmehnil in zaril nož v zemljo. »Karate,« je razložil osupli Luciji. »Borilna veščina Daljnega vzhoda.« Zaskrbljen za svojega prijatelja je Massimo pristopil k Pacu in ga z višine pogledal. Razbojnik je počasi odprl oči, nato pa zastokal: »Ne morem se premakniti! Kaj mi je naredil?« »Nič hujšega,« mu je povedal Domenic. »Nekaj dni boš ostal v postelji in vse bo minilo.« »Pojdi k vragu,« je stokal ranjenec in težko dihal. »Vzemi to malo cipo, če ti je že tako všeč,« je dejal in s tem končno priznal poraz. »Lahko zdaj dobim dekle?« je vprašal Domenic in pogle-dal zaskrbljeno Lucijo. Rdečelasa lepotica je najprej na kratko premerila Anabello. »Naredi z njo kar hočeš!« mu je z nezadovoljstvom v glasu pritrdila in mu vrgla nazaj revolver, ki ga je do takrat držala v roki. S tem je ostalim dala jasen znak, naj ga pustijo pri miru in da je od sedaj enakopraven član tolpe. Hitro se je obrnila in se ponovno vzpela na teraso hotela, za njo pa so odšli tudi ostali. Massimo je zadnja dva ustavil. »Odnesita Paca v njegovo kolibo in poskrbita zanj.« Na jasi so ostali samo Domenic, Massimo in prestrašena Anabella. »Kje bova stanovala?« je Domenic vprašal Massima. »Na koncu naselja je prazna koliba. Pojdi z menoj.« Domenic je pristopil k pretresenemu dekletu, jo nežno prijel za roko in jo odpeljal za Massimom. Anabella se mu je prepustila brez upiranja. Med potjo je premišljevala, kako naj ga prosi, da se je ne dotakne, kako naj ga omehča in ohrani svoje devištvo. Bala se je, da bo izgubila duhovno sposobnost izstopanja iz telesa, če jo bo ta človek nocoj 'umazal'! Ustavili so se na koncu prašne ulice pred leseno kočo. Massimo je z nogo odrinil razmajana vrata. »Nekako se znajdita tukaj. Koliba je pripadala staremu Nunziu, ki smo ga pred kratkim pokopali. Notri je ostalo nekaj pohištva in posode, vendar vsi jemo v hotelu. Hrano in pijačo je treba plačati!« ga je na koncu opozoril. Domenic je spustil dekle v notranjost. »Hvala, Massimo …z a vse!« »Če me boš potreboval, me boš našel v hotelu. Samo jaz in Lucija imava sobe v nadstropju. Ostali prebivajo v okoliških hišah.« Domenic mu je pokimal v pozdrav in vstopil v mračno kočo. Namrščil se je zaradi močnega vonja po trohnobi. »Grozno!« Od gnusa se mu je spačil obraz. »Prosim vas, odprite okna.« Anabella, ki je stala poleg starega ognjišča, ga je takoj ubo-gala in odprla dva majhna okna. Vrnila se je na prejšnje mesto, obstala kot kip in se vsa tresoča zazrla v umazana tla iz desk. Domenic se je spustil na majavi stol, ki je zaškripal ter pogledal dekle. »Vas zebe?« »Tresem se od strahu in ob misli na usodo, ki me čaka.« »Jaz pa sem mislil, da boste presrečni, ker sem vas rešil iz krempljev tistega neotesanega divjaka,« je razočarano dejal Domenic. Anabella ni mogla več prenesti živčne napetosti, zato je pričela tiho ihteti. Medtem ko si je z rokavi prašne obleke otirala solze, se je Domenicu zelo zasmilila. Vstal je in ji dal svoj čisti robec. Počakal je, da se je dekle malce umirilo, nato pa jo je nežno prijel okoli ramen in jo odpeljal do stare postelje iz desk ter jo posedel na njen rob. Domenic je počepnil pred njo in jo pogledal v vlažne oči. »Če sem poklicni tat, še ne pomeni, da sem obsedenec, ki napada nezaščitena mlada dekleta.« Anabello so njegove besede nekoliko umirile, zato je zbra-la pogum in ga vprašala: »Kaj imate namen storiti z menoj?« »Za zdaj vas bom ščitil pred tistimi divjaki, če pa bo prišlo do ugodne priložnosti, vam bom pomagal, da se vrnete k svojim staršem.« Anabella ga je opazovala izpod obrvi. Njegovo čudno obnašanje ji je vlivalo vedno več poguma. Pričela je upati. Domenic se je nežno dotaknil njenega vlažnega obraza in se ji prijateljsko nasmehnil. »Zakaj ne bi zdaj legli na posteljo in se odpočili. Preživeli ste zelo neprijeten dan.« Anabela ga je molče ubogala in se obrnila k steni, Domenic pa jo je pokril s staro odejo. 6. Poglavje Noč se je že spustila, ko je nekdo na rahlo potrkal na vrata. Domenic je tiho vstal in izza pasu izvlekel revolver. Postavil se je poleg starih vrat, ki jih je naglo odprl in se zazrl v Massima. »Opravičujem se. Šefica me je poslala pote. Želi te bolje spoznati in se pogovoriti o neki akciji, ki naj bi jo kmalu izpeljali.« Domenic je spravil revolver nazaj za pas, Anabella, ki jo je zbudilo trkanje, pa je vstala. »Mlada dama je tukaj na varnem, kajne?« Domenic je pogledal dekle. Na Massimovem zagorelem obrazu se je prikazala ko-mična grimasa. »Glede na spektakel, ki si nam ga danes priredil, osebno menim, da bi lahko mirno spala sredi naselja pod vedrim nebom!« Domenic je ponovno pogledal Anabello in ji neopazno namignil. Medtem ko sta hodila proti hotelu, je Massimo premišljeval, zakaj je Lucija nocoj poslala po Domenica. Ta nenavadni mladenič ga je vedno bolj skrbel. Do sedaj je bil on njen edini zaupnik in občasni ljubimec. Da si morda ni premi-slila zaradi tistega nerodnega dogodka na vlaku? Nekaj minut kasneje je Massimo potrkal na vrata Luci-jinega apartmaja. »Vstopi!« se je zaslišal njen zvonki glas. Massimo je odprl vrata in spustil Domenica naprej. Lucija ju je z roko povabila, naj sedeta v naslanjače, sama pa se je sproščeno zleknila na plišasto zofo, ki je bila verjetno kje ukradena skupaj z ostalim luksuznim pohištvom. Šefica tolpe je prešla na zadevo brez nepotrebnega uvoda: »Poklicala sem vaju, da bi se resno pogovorili o skoraj-šnjem 'ropu stoletja', kot sem poimenovala to dolgo in skrbno načrtovano akcijo. Ampak preden vama razložim svoj načrt, hočem slišati od Domenica, kako mu je uspelo oropati banko v Palermu, ostati živ in celo na prostosti.« Domenic je potreboval le nekaj sekund, da si je izmislil zgodbo. »Slišali ste že, da ne prenesem nepotrebnega nasilja,« jo je spomnil. »Glede na to sem izdelal izviren načrt, kako priti do večje vsote denarja, ne da bi pri tem kdo nastradal.« »Prav na trnih sem od nestrpnosti, da bi izvedela, kako ti je to uspelo,« ga je spodbudila Lucija z zanosnim smehljajem na čutnih, diskretno naličenih ustnicah. »No…načrt je bil zelo preprost,« si je še naprej izmišljal Domenic, pri tem pa se je dobro zavedal, da je njegova usoda odvisna od prepričljive zgodbe. »Najbrž veste, da so vse ban-ke z velikimi zalogami denarja in zlata vgradile alarmne naprave, ki zvonijo celih pet minut. Naprava je preklemansko spretno narejena, premikajo pa jo težke uteži, podobne tistim na mestnih urah. Vključi se večinoma takrat, ko je banka zaprta, oziroma ponoči. To mi je preprečilo, da bi se v banko splazil skozi okno ali vrata. Alarm bi se vklopil, policija pa bi me dobila na kraju samem.« Luciji je bilo vse to dobro znano, zato je napeto čakala na nadaljevanje. »Podružnico sem neopazno obiskal trikrat in jo dobro pre-učil, predvsem razpored oddelkov in glavnega sefa. Opazil sem, da se jeklena vrata odpirajo samo takrat, ko kakšna bogata stranka želi v kovinske predale odložiti svoje dragocenosti. Ko je tistega dne blagajnik vstopil s stranko in odpiral njegov predal, sem neopazno smuknil za njima in se pritajil v majhnem oddelku, kjer je vgrajena alarmna naprava.« Medtem ko si je Domenic izmišljal zgodbo, sta Lucija in Massimo napeto gledala vanj. Niti slutila nista, da jim na-stavlja spretno past. »Okoli štirih popoldne je eden od uslužbencev pogledal v trezor, nato pa vstopil v sobico z alarmom, preveril njene uteži in jo vključil. Že pred tem sem se skril za neko polico in me ni opazil. Ko je uslužbenec odšel, sem potrpežljivo počakal še debelo uro. Šele takrat sem zapustil svoje skrivališče in vstopil v trezor, katerega težka vrata so bila zaprta od zunaj in pove-zana z alarmom. S posebnim ključem, ki sem ga sam izdelal, mi je uspelo odpreti skoraj polovico predalov z zasebnim denarjem in dragocenostmi. Ko sem jih izpraznil, sem jih ponovno zaklenil. S torbo, nabito polno z denarjem in zlatom, sem se spet skril za tisto polico in dremal do jutra. Takoj ko je uslužbenec vstopil v trezor s prvo stranko, sem se odtihotapil ven in se mirno pomešal z okoli deset meščanov v glavni dvorani. Pri blagajničarki sem zamenja dva zlatnika ter mirno odkorakal mimo oboroženega stražarja, ki je stal poleg vrat.« Nastala je dolga, grobna tišina. Lucija in Massimo sta gledala vanj z očitnim spoštovanjem in na pol odprtimi usti. »Takoj ko sem te zagledala,« mu je zaupala Lucija, »si se mi zazdel sumljiv. Po videzu si bil preveč kulturen za navad-nega bančnega roparja. Pomislila sem celo, da si spretno pod-taknjen tajni agent.« Massimo jo je začudeno pogledal. Kako to, da ta možnost ni padla njemu na misel, se je vprašal. »Zato bi ti bila zelo hvaležna, če bi nama z nečim dokazal, da si zares pokradel tiste predale. Način, kako si jih domnevno izpraznil, je res izviren in zamisel mi je všeč. Lahko izveva, kaj si naredil z vso tisto goro denarja?« »Nakit in drage kamne sem pod ceno zamenjal za denar pri nekem zlatarju. Denar in nekaj zlatnikov sem obdržal. Ne vem zakaj, toda nekako ne zaupam bankam. Če vaju bo to po-mirilo, imam pri sebi tistih 10.000 lir v bankovcih ter sto zlatnikov.« Domenic je vedno imel pri sebi zajetno vsoto denarja za primer, če bi moral koga podkupiti ali plačati pomembne informacije. Ko je opazil njuno osuplost, je izvlekel iz žepov nekaj svežnjev in jih vrgel na mizico. V tistih časih so bogataši pogosto nosili zlato in denar v posebej sešitih pasovih, zato je Domenic potegnil iz hlač svojo belo srajco, izpod katere se je prikazal usnjeni pas za denar. Odpel si ga je in ga izpraznil na mizi. Lucija je zijala v približno sto velikih zlatnikov. Massimo je ugotovil, da je ves njihov plen iz vlaka naravnost smešen v primerjavi s tem majhnim bogastvom. »Čudovito!« je mrmral in s prsti šaril po zlatnikih. »Prav,« je Lucija sklenila svojo kratko preiskavo. »Zdi se, da si pošten in zelo spreten fant, danes pa smo se prepričali tudi v tvoje ostale 'veščine'! Čeprav mi je tvoja zamisel všeč, je ne morem uporabiti pri ropu, ki nas čaka.« »Za kakšen 'rop stoletja' pa gre?« se je navidez zanimal Domenic, medtem ko je dajal zlatnike nazaj v pas. Lucija je pogledala v svojega zaupnika. »Povej mu, Massimo.« … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Fantom Palermski
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Fantom Palermski