INKVIZITOR – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Inkvizitor
Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Inkvizitor
Naslov: INKVIZITOR
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 256
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-182-9
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-183-6        

Avtor

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada.

Predstavitev

>

Inkvizitor je zgodovinski roman iz obdobja nastajanja velikonemške federacije, oziroma 'drugega Reicha'. Napeta zgodba o boju kraljice Frederike, da bi rešila svojo majhno državo pred pruskimi ambicijami Otta von Bismarcka, je napisana v značilnem Benediktovem slogu, zaradi katerega je že dolga leta kultni pisatelj na našem področju.

Del besedila knjige:

1. poglavje Ko je Otto von Bismarck zasedel položaj pruskega kanclerja, je uvedel agresivno politiko do največjega pruskega tekmeca, avstrijskega cesarstva. Moto tega politika jeklene volje je bil, da je mogoče samo 'z železom in krvjo' združiti vse germanske pokrajine v eno samo veliko nemško cesarstvo. Ta izzivalna pruska politika je leta 1866 privedla do političnih problemov okoli razdelitve Schleswig-Hollsteina in do tako-imenovane 'sedemtedenske vojne' z Avstrijo. Strategijo politične vojne je zelo skrbno in poglobljeno pripravil načelnik Bismarckovega genera-lštaba, grof Helmuth von Moltke. Ta metodični pruski Junker je pre-živel nekaj let v Ameriki, kjer je preučeval in si zapisoval razne stra-teške novosti med tamkajšnjo državljansko vojno ter sodobne dosežke na področju vojaške opreme. V Prusijo se je vrnil z nekaj modeli ameriškega orožja, ki jih je Kruppova vojaška industrija izpopolnila in z njimi opremila prusko vojsko. Eno od številnih neprijetnih presenečenj, ki so pričakala samozavestne in številčno močnejše Avstrijce, so bile nove Kruppove puške, ki jih je bilo mogoče šestkrat hitreje napolniti kot zastarele avstrijske. Tretjega julija 1866, v zadnji in odločilni bitki pri mestu Koeniggraetz, so Prusi dosegli odločilno zmago. Že v prvih dvajsetih minutah so pruski vojaki pobili 10.000 Avstrijcev! Kancler je celotno bitko opazoval z bližnjega hriba, kjer je sedel na svojem ogromnem konju. Brkati orjak mrkega pogleda, zavit v temen plašč, ki je plapolal v vetru, je tega tragičnega dne svoje bojevnike nezadržno spominjal na legendarne junake iz nemških mitov. Niti slutili niso, da dejansko gledajo največjega nemškega združitelja vseh časov. Ura je bila štiri popoldne, nad krvavim bojnim poljem pa so se valili temni nevihtni oblaki ter modrikasta megla zadušljivega dima smodnika in požgane vojaške opreme. Bismarck se je spustil z griča, da bi si ogledal posledice odločilne bitke. V njegovem spremstvu je bilo nekaj štabnih častnikov in delegacija dvajsetih vojaških in diplomatskih opazovalcev iz raznih nemških vojvodstev in kraljevin. S to gesto jim je kancler želel nakazati, kakšne posledice bi lahko doletele vse še neodločene državice in kneževine. Tega temačnega popoldneva je bilo jasno, da nikakršna moč volje ali orožja ne bo ustavila tega ambicioznega Prusa in njegovega kralja Wilhelma pri ustanavljanju Velike Nemčije. V delegaciji je bil tudi Alfred Knap, diplomatski svetnik na dvoru kraljice Frederike, vladarice majhne, a zaenkrat še nevtralne kraljevine Kelstein. Frederika je bila prava umetnica v hoji po napeti žici agresivne in bojevite pruske diplomacije. Do sedaj se ji je uspelo izogniti večjim težavam. Za Alfreda Knapa je bilo to prvo srečanje z grobo stvarnostjo in tragičnimi posledicami vojne. Čeprav je bil že v tridesetih letih, ta visoki in še neoženjeni plavolasec blagih rjavih oči in poduhovljenih potez obraza še nikoli ni sodeloval v vojaških spopadih. Dvor ga je postavil za diplomatskega svetovalca zaradi njegove visoke izobrazbe in izkušenj, ki si jih je nabral med potovanji po deželah Azije in Daljnega Vzhoda. Alfreda Knapa, humanista in idealista po naravi, je brutalnost masovnega pokola osupnila. Medtem ko je počasi korakal med mrtvimi in težko ranjenimi predvsem mladimi ljudmi, si je bil prisiljen prekriti nos in usta z nadišavljenim robcem, ker se je vedno bolj širil neprijetni zadah mrtvih, posebno tistih, ki so bili ubiti prejšnji večer. Medtem ko je zamišljeno hodil med razmetanimi trupli, je zaostal za ostalimi člani delegacije. Premišljeval je o nesmiselnosti tega krvavega nasilja. Spra-ševal se je, koliko objokanih sester in zaročenk, ožaloščenih žena in mater, nepreskrbljenih otrok in ostarelih staršev ter nedokončanih načrtov, je ta krvavi pokol pustil za seboj. Premišljeval je, kakšna sila je prisilila vse te ljudi v vojaški spopad, za katerega bi z gotovostjo lahko predvidevali, da jih bo stal njihovega dragocenega življenja, njihovega edinega resničnega bogastva. Večino so prisilile njihove vlade, prosto-voljce je gnala želja po pustolovščinah in vznemirjenje ob zgodovinskih dogodkih, plačance pa materialni razlogi, saj so Prusi dobro plačevali tuje najemnike. Opazil je, kako mu je eden od težkih ranjencev s slabotno roko pomahal, naj se mu približa, zato se je Alfred napotil k njemu. Zagledal je mladeniča v avstrijski uniformi, ki se je z obema rokama držal za trebuh, ki mu ga je prebodel bajonet. »Vodo …« je stokal nesrečnež. »Dajte mi malo vode …« Alfred je odprl čutarico z vodo, ki jo je imel obešeno čez ramo, mu dvignil nemočno glavo in mu pomagal piti. »Naj vas Bog blagoslovi, dobri človek,« je zaječal ranjenec, nakar je čudno zavil z očmi. Naslonjen na polomljeno kolo uničenega topa je v precej veliki mlaki krvi sedel mlad častnik v uniformi pruske vojske. Razneslo mu je celo desno ramo, verjetno od artilerijskega naboja ali eksplozije lastnega streliva... »Gospod,« je Alfred zaslišal njegov šibki klic. Vzravnal se je in z očmi poiskal ranjenca. Približal se mu je in nagnil glavo, da bi ga bolje slišal. »Vidim … dober in pobožen človek ste …« ga je ogovoril težki ranjenec s šibkim glasom. »Gospod, ne vem, kdo ste, vendar mi je po-trebna vašo človečnost in pomoč.« »Ime mi je Alfred Knap,« se mu je predstavil. »Iz Kelsteina.« »Potem vas je gotovo sam Bog poslal sem. Tudi jaz sem prosto-voljec iz Kelsteina … Ime mi je Wolf Krantz … Nimam veliko časa, ne morem pa umreti, dokler vam ne bom zaupal, kaj mi leži na duši … Zato vas prosim, da me poslušate …« Mladenič je onemoglo spustil svojo zdravo roko na trebuh. »Okoli ledij imam pas z všitim denarjem … Okoli tristo goldi-narjev … Vzemite ga … Obiščite barona Ritter von Lotharja, ki živi v majhnem mestecu, imenovanem Grafing … tik ob naši meji z Avstrijo … Na njegovem posestvu boste našli mojo sestro Trudi, ki je stara dvajset let … Izplačajte mu ta denar in jo odrešite!« Ranjenec ga je zagrabil za roko. »Obljubite mi, da boste to storili!« »Dajem vam častno besedo, da bom storil vse, kar je v moji moči,« mu je ta potrdil. Medtem ko je ranjenec prihajal k sebi zaradi naglega vznemirjenja, ga je Alfred opazoval, saj ga je nenavadna zahteva presenetila. Dolgi plavi lasje ranjenca so se mu zalepili na prepoteni obraz, ki je bil zagorel od poletnega sonca in temen od dima smodnika. Njegove rjave oči so opazno ugašale, vendar je nadaljeval z zadnjimi močmi umirajočega. »Vse vam moram povedati, preden umrem … Lažje bom zapustil ta svet …« je ječal težki ranjenec. »Poslušam vas,« ga je opogumljal Alfred. »Moje življenje je bilo grešno in nepremišljeno … Zaradi svoje nadutosti in sebičnosti sem zakockal ne le svojo rano mladost, temveč tudi vse, kar sem podedoval od svojih staršev … Na koncu sem pri kartah zastavil celo svojo mlajšo sestro … Prepričan sem bil v zmago, vendar sem izgubil … Tako čast kot edino sestro … Prosil sem tega vaškega plemiča, naj jo obdrži na posestvu kot služkinjo in naj se je ne dotika, dokler mu ne vrnem dolga … ali pa vsaj dokler ne dopolni enaindvajset let, to pa se bo zgodilo že čez nekaj tednov … Usoda mi tudi tokrat ni bila naklonjena … Izgubil sem zadnjo igro!« Alfred Knap ga je pozorno poslušal. »In tako je Trudi ostala na posestvu kot služkinja, jaz pa sem se takoj prijavil v prusko vojsko … Artilerijske častnike so dobro plačali … V tem pasu je del moje plače … ostali denar pa sem pobral iz žepov tistih, ki ga ne potrebujejo več … Naj mi oni in ljubi Bog odpustijo..« Alfred je sklepal, da ima pri tem v mislih mrtve vojake. »V pasu je tudi pisna kopija moje pogodbe z baronom … Ne dovolite mu, da bi vas izigral … Še vedno sem prepričan, da me je tiste usodne noči prevaral pri kartah … . Rešite mojo ubogo sestro in prosite jo, naj mu odpusti … Ne vem natanko, koliko denarja je v pasu … Če kaj manjka … rotim vas, dodajte preostalo za mojo grešno dušo in rešite mojo sestro pred zlo usodo … Pomagajte ji, da bo lahko začela novo življenje …« Videti je bilo, da sta govorjenje in izredna vznemirjenost ranjenca izčrpala, saj je kmalu izgubil zavest, glava mu je klonila na stran in izdihnil je. Alfred je kratek čas gledal vanj, nato pa se je zdrznil in pogledal okoli sebe. V daljavi je opazil starega grofa Leopolda Kocha, katerega je spremljal, kako mu z roko maha, naj pohiti in se jim pridruži. Hitro je odpel Wolfov vojaški opasač in poiskal pas z denarjem. Takoj ga je otipal pod mladeničevo krvavo srajco in ga odvezal. Čutil je, da je pas precej težak. Preden je vstal, si ga je Alfred hitro ovil okoli pasu in zavezal ter ga prekril s svojim dežnim ogri-njalom. Šele takrat se je vzravnal in se napotil proti ostalim. V bližnje visoko drevo je udarila strela in kmalu se je na bojno polje iz oblakov na temačnem nebu zlila ogromna količina dežja. Medtem ko je Alfred ves moker hodil naprej, je opazil, da so majhni potočki vode postajali vedno bolj rdeči od vse človeške krvi, ki je bila tistega dne prelita. V določenem trenutku se mu je zazdelo, da hodi po samem dnu Dantejevega pekla. »Kje pa ste bili, zavraga?!« ga je vprašal Leopold z očitajočim glasom zaskrbljenega starešine. »In zakaj imate tako krvave roke?!« Alfred je šele takrat pogledal svoje okrvavljene dlani. »Pomagal sem nekemu ranjencu,« se je hitro znašel in si roke, mokre od dežja, podrgnil ob vojaško ogrinjalo. Štab je bil nastanjen v bližnjem mestecu po imenu Horitz, kamor so se vrnili okoli osmih zvečer. V lokalni gostilni je Bismarck za svoj štab in ugledne goste dal pripraviti skromno večerjo. V resnici je spretno izkoristil priložnost, da jim je po večerji podal kratko lekcijo o nacionalni enotnosti in zvestobi do bodoče pruske konfederacije, ki se je pravkar kovala 'z železom in krvjo', kar je bila njegova priljubljena fraza. Tistega večera jim je med drugim rekel: »Gospodje, danes ste bili skupaj z menoj priče tragičnega, a zgodo-vinskega dogodka. Od zdaj naprej bodo sovražniki nemške združitve dvakrat premislili, preden se bodo vmešali v nemške državne ambicije. Vrnite se k svojim vladarjem in jim razložite prednosti, ki jih ima zedi-njenje v veliko in močno federacijo. Opozorite jih na nesramno propa-gando sovražnikov nemškega naroda, ki si z vsemi močmi prizadevajo, da bi ostali razkosani in neenotni. Kajti le tako se lahko velike sile igrajo z majhnimi, oslabljenimi državami. Prav tako vas prosim, da jih v mojem imenu prepričate, da Anglija, Francija in Avstrija ne predsta-vljajo več resne nevarnosti za našo bodočo zvezo. Ne po vojaški in ne po gospodarski plati!« Na koncu jih je vse zaprosil, naj ostanejo njegovi gostje še nekaj dni, da bi bili priče humanemu postopanju pruske vojske s poraženci. Vsem lažje ranjenim so nudili prvo pomoč in jih nato spustili domov. Bismarck je ukazal, naj z bojišča najprej odnesejo težko ranjene pruske vojake, nato pa je avstrijski vojaški saniteti dovolil, da je pobrala svoje preživele vojake in častnike. Avstrijci so ranjence, ki jim ni bilo več pomoči, takoj ubili s kroglo v prsi. Tako so v naslednjih dneh z bojnega polja pobrali 13.760 mrtvih vojakov. Ta krvava številka je hudo prizadela Alfreda Knapa, ki je nadvse cenil življenje. In čeprav se mu je mudilo, da bi čim prej zapustil ta grozni kraj, je moral prikrivati svoje prave občutke. Nasprotno pa je bil Leopold Koch prekaljeni vojak, ki je na vse skupaj gledal s statističnimi očmi nekdanjega častnika. Preden so se odpravili na pot, je Bismarck dal poklicati starega grofa in njegovega mladega spremljevalca v svoj štabni šotor na kratek pogovor. Iz kanclerjevega mrkega obraza je bilo moč razbrati, da je slabe volje. Najprej jima je namenil dolg, prodoren pogled, nato pa je Bismarck ogovoril Kocha v hladnem tonu: »Kot prvo, zahvalite se v mojem imenu vaši kraljici za odred hrabrih prostovoljcev, ki so nam zares prav prišli. Obenem pa ji dajte vedeti, da sem zelo nezadovoljen z njeno odločitvijo, da bo poražene čete generala Benedeka spustila prek vaših Alp v Avstrijo!« Leopold Koch ga je poslušal s stisnjenimi ustnicami. »Pravkar smo prejeli telegram, da se je Benedek vrnil v Avstrijo prek dela vašega ozemlja. Skrajno nesramno z vaše strani. Kakšni nevtralci pa ste?!« Nastala je dolga, neprijetna tišina. Ko je Bismarck ugotovil, da se jima niti ne sanja, o čem govori, jima je razložil: »Ko je Benedek ugotovil, kako pogubne so naše nove puške, je zaukazal množični umik. Ostanki avstrijske vojske so se umaknili pod zaščito svoje artilerije do obrežja Elbe. Ob tej priložnosti je Benedeku po čudežu uspelo rešiti 180.000 svojih poraženih vojakov. In čeprav smo imeli tistega dne enkratno priložnost, da bi za vselej uničili močno vojsko Habsburžanov, smo se morali zadovoljiti s to veliko politično zmago na domači fronti. Upam, da bo ta poraz opozoril Avstrijce, da se raje ne vmešavajo v zadeve zedinjenja nemških ozemelj!« Ko je Alfred ugotovil, da onemeli grof ne ve, kaj bi odgovoril, je pred kanclerjem sam poskusil opravičiti kraljičino odločitev. »Ekscelenca, njeno veličanstvo je najbrž ravnalo na ta način iz humanitarnih, in ne političnih razlogov. Ne vem, če vam je znano, toda naša kraljica je zelo pobožna in poduhovljena oseba. Najbrž je menila, da so bili Avstrijci dovolj poraženi in da je bilo treba rešiti življenja preostalih trpinov.« »Če bi jih želel vse pobiti, bi bil lahko to storil že na obrežjih Elbe!« mu je jezno odbrusil Bismarck. »Nameraval sem jim dovoliti umik, vendar pod občutno težjimi in bolj ponižujočimi pogoji. Hotel sem, da bi v naglici, ko bi si reševali gola življenja, pustili tukaj vsaj svojo težko artilerijo. Takšne stvari imajo veliko politično težo kasneje, ko se z nasprotnikom ugotavlja vojaška škoda. S svojo 'humano' odločitvijo mi vaša kraljica ni niti najmanj pomagala! Kakorkoli že,« je dejal v bolj umirjenem tonu, »zahvalite se ji za ljudi, ki jih je poslala in jo opozorite, kakšne bi bile lahko gospodarske in druge posledice zavlačevanja z odločitvijo, da se priključi federaciji. Domnevam, da vam je grof Steinberg, moj minister za zunanje zadeve, prenesel naše pogoje. Srečno pot vama želim, gospoda!« Bismarck se je hitro dvignil izza svoje pomožne mize, kar je bil obenem znak, da ju odslavlja. Odposlanca sta se mu na kratko priklonila in pohitela ven. »Hvala, ker ste mi tako spretno priskočili na pomoč,« je zamrmral zaskrbljeni grof. »Tudi mene je kraljičina odločitev neprijetno prese-netila. In čeprav so mi njeni razlogi jasni, ne bo mogla več dolgo ohra-njati ravnovesja med pruskimi in avstrijskimi interesi. Kot ste pravkar slišali, Bismarck vedno bolj napadalno zamenjuje spretnost diplomacije z odkritimi grožnjami.« Alfred mu ni odgovoril. * * * Noč je bila deževna in topla. Štirje močni konji so v lahnem drncu vlekli udobno zaprto kočijo skozi temačna pruska naselja. Za njo je jezdilo prusko vojaško spremstvo, sestavljeno iz šestih vojakov, ki so kočijo spremljali do prve železniške postaje. Vojaški vlak je že stal na glavni progi, pripravljen, da odpelje natanko opolnoči. Dolgo kompo-zicijo dvajsetih tovornih vagonov sta vlekli dve močni lokomotivi, za katerimi je stal edini potniški vagon prvega razreda. V odprte tovorne vagone je bila naložena vojaška oprema, v zaprte pa so bile nameščene skupine lažje ranjenih in odpuščenih vojakov. Osem zasebnih kupejev so zasedli višji častniki. Eden od njih je bil rezerviran za Kocha in Alfreda. Vlak je krenil natanko ob uri, kar je vedno čuječi Alfred skrbno vnesel v svoj notes. Že prej je opazil, da čas in točnost igrata pomembno vlogo pri pruskih gospodarskih in vojaških operacijah. Medtem ko se je zleknjen pozibaval na udobnem sedežu, je Alfred Knap odsotno strmel v temno vlažno šipo. Zatopljen je bil v misli o pomenu pruske vojaške zmage, o Bismarckovem govoru in o njegovem nocojšnjem opozorilu kraljici Frederiki ter o ostalih dogodkih preteklih dni. Tokrat je prvič obiskal Prusijo in nanj so naredili izjemen vtis njena industrija, organizacija in vsesplošna disciplina vojske in prebivalstva. Poleg tega je Bismarck med prvimi dojel pomembnost transporta, zato se je vrgel v obsežno izgradnjo železniškega omrežja. Pri tem ga je vsestransko podpiral Moltke, ki je bil priča učinkovitega prevoza čet med ameriško državljansko vojno. Proga, po kateri so se nocoj vozili, je potekala tudi po ozemlju Kelsteina, vse tja do avstrijske meje. V Hagnu se je razcepila in peljala proti Bavarski. To je bila edina železniška po-vezava majhne kraljevine z njenimi močnimi sosedami na severu in jugu. Alfred je odmaknil pogled z vlažnega okna in ga spustil na starega in preutrujenega grofa Leopolda Kocha, ki je spal, zleknjen na nasprot-nem sedežu. Podzavestno se je nasmehnil staremu plemiču. Leopold je bil njegov mentor in velik prijatelj njegovega pokojnega očeta, nekdanjega upravnika dvorskih hlevov. Pred približno tridesetimi leti je Alfredov oče Adolf rešil Leopolda pred gotovo smrtjo. Med nekim krvavim umikom je bil grof težko ranjen, njegov konj pa mrtev. Adolf Knap, ki je bil takrat mlad ulanec, mu je priskočil na pomoč. Izvlekel ga je izpod mrtvega konja, ga posadil na svojega in v galopu oddirjal iz nevarnega območja. Tega Koch nikoli ni pozabil. Adolf je bil odlikovan z medaljo za hrabrost in je kmalu postal upravnik dvorskih hlevov. Leopold, ki ni imel lastnih otrok, je po prijateljevi smrti skrbel za Alfreda kot za lastnega sina. Na svoje stroške ga je vpisal na znano dunajsko univerzo, s katere se je Alfred vrnil z diplomo iz zgodovine filozofije. Nato ga je Koch na dvorne stroške poslal na študijsko poto-vanje po deželah Azije in Daljnega Vzhoda, kjer je preučeval zgodo-vino in verstva raznih narodov. Ko se je vrnil na dvor, ga je Leopold, ki je bil kraljičin osebni tajnik, unapredil v diplomatskega svetovalca. Kot protiuslugo mu je Alfred z zadovoljstvom pomagal pri sestavljanju zapletenih poročil za kraljico, za kar mu je bil stari grof zelo hvaležen. Tudi tokrat na fronti si je v vedno pripravljeno beležnico skrbno zapisoval svoje opažanja z bojišča. Vse njegove misli so se za trenutek ustavile na nenavadnem srečanju z mladim ranjenim častnikom, njegovim sonarodnjakom. Alfred je verjel, da obstaja sila, ki je višja od človekove, zato je menil, da je bilo njuno srečanje delo usode. Marsikdo bi si nadel mladeničev pas in preprosto pozabil na njegovo ubogo sestro, denar pa porabil. Ne pa Alfred Knap. Že v toaletnih prostorih gostilne je prestavil pas z denarjem pod srajco in čutil, kako ga ta vedno bolj stiska in obvezuje. V mislih je preračunaval, ali bo pravočasno prispel do tistega obmejnega mesteca in rešil Krantzovo sestro pred zlo usodo. Ker je bil Alfred po naravi romantik, je sanjaril o popolnem svetu. Če je le mogel, je ljudem pomagal, če pa je videl ali slišal za kakšno krivico, je čutil nezadržno željo, da bi jo odpravil. Dva dni pozneje se je vojaški vlak ustavil na sami meji. Leopold in Alfred sta se presedla v lokalni potniški vlak, le šest ur pozneje pa sta prispela v Hagen, prestolnico Kelsteina. Peron nove železniške postaje je imel štiri tire in je bil v celoti pokrit z železno konstrukcijo. Pred postajo sta najela kočijo, nakar je Alfred prosil grofa, naj ga odloži pred njegovim stanovanjem. »Kaj imate zdaj v načrtu?« je vprašal Leopold, medtem ko sta se vozila po ozkih, tlakovanih ulicah starega mesta. »Če dovolite, bi se najprej rad dobro naspal,« je dejal Alfred. »Prav nič vam ne zamerim, saj tudi jaz komaj gledam. Dolga potikanja po bojiščih niso več za moja leta. Takoj ko si boste odpočili, se oglasite v moji dvorni pisarni, kjer mi boste za kraljico pomagali sestaviti poročilo o najinih opažanjih.« »Vsekakor, gospod grof,« je dejal Alfred in se mu priklonil. »No … nasvidenje v petek,« ga je opomnil Koch in mu dal s tem vedeti, da ima tri dni časa, da si opomore od dolge poti. Alfred je s potovalko v roki stopil iz kočije in iz vljudnosti malce postal pred vhodom v hišo. Ko se mu je kočija izgubila izpred oči, se je obrnil in povzpel v svoje skromno stanovanje, ki se je nahajalo na samem podstrešju penziona, kjer so stanovali še trije neoženjeni usluž-benci. Vstopil je v sobo, spustil prtljago na tla in sedel na posteljo. Vrgel je utrujen pogled po svojem asketsko opremljenem stanovanju, ki je imelo eno sobo, manjšo kuhinjo in dobro opremljeno kopalnico. Stavba je bila med prvimi, v katero so napeljali plinsko razsvetljavo, centralno gretje in vedno toplo vodo iz velikega kletnega grelnika. Sedel je in dolgo tuhtal, potem pa se je pričel počasi sezuvati in slačiti. Nazadnje si je odpel Wolfov pas z denarjem. Njegovo vsebino je stresel na pregrinjalo in preštel denar. Wolf se je uštel glede vsote. V pasu je bilo več kot 300 guldnov v zlatu in bankovcih. Alfred je pobral majhen zloženi list papirja in se zazrl v njegovo vsebino. Šlo je za kratko pogodbo o posojilu in zastavni pravici, ki sta jo podpisala Wolf in vaški baron. Wolf se je obvezal, da mu bo poplačal dolg pred 21. rojstnim dnem svoje sestre, baron pa se je strinjal, da jo bo do tistega datuma obdržal na posestvu kot služkinjo. Po tem roku naj bi imel baron pravico razpolagati z dekletom po lastni volji. Pravno bi bilo mogoče tolmačiti to klavzulo na več načinov. Čeprav je bilo suženjstvo v Kelsteinu prepovedano, je bila javna skrivnost, da so bogati veleposestniki redno občevali z mlajšimi članicami ženske služinčadi. Zdi se, da je imel Wolf prav to v mislih, ko je barona omejil s pogodbo, da se dekleta ne sme dotakniti do njenega 21. rojstnega dne. Preutrujen od poti in od vsega, kar je v zadnjih dneh preživel, se je Alfred umil in preoblekel v čisto perilo. Takoj ko je legel in zaprl oči, se mu je zazdelo, da tone na samo dno Atlantika. 2. poglavje Zbudil se je zgodaj naslednjega dne. Najprej se je skozi okno zazrl v modrino neba, nato pa je izvlekel svojo žepno uro, da bi preveril, koliko kaže. Bilo je že sedem preč. Že prejšnjo noč je na železniški postaji preveril vozni red in ugotovil, da lokalni vlak za Grafing odpelje vsak dan opoldne, tja pa prispe ob enih in trideset minut. Skočil je iz postelje, se na hitro osvežil, oblekel in stopil na cesto. Pri bližnji stojnici je kupil sendvič s hrenovko in steklenico mleka ter se hitro vrnil v stanovanje. Sedel je za majhno delovno mizo poleg okna in medtem ko je v levici držal svoj skromni zajtrk, je z desnico izvlekel iz predala nekaj praznih listov. S svojimi zabeležkami na mizi je pričel sestavljati načrt Leopoldovega poročila za kraljico. Pravzaprav je napisal kratek, kronološki vrstni red vsega, kar je opazil na pruski fronti. Po vrnitvi domov pa je imel namen vse skupaj skrbno in čitljivo prepisati na dvorni pisemski papir, katerega prazne liste je imel vedno pri sebi. Mudilo se mu je dokončati poročilo, da starega grofa ne bi po nepotrebnem spravil v težave. Najbolj pa se mu je mudilo zaradi obiska pri baronu Lotharju, saj se je 21. rojstni dan Gertrude Krantz nevarno bližal. Okoli dvanajstih, takoj po kosilu v sosednjem hotelu, se je Alfred z dolgimi koraki napotil proti železniški postaji. Nahajala se je vsega dva kilometra od njegovega stanovanja, zato se je odločil, da ne bo ustavljal kočije. Po dolgotrajnem sedenju mu je opoldanski sprehod dobro del. Vlak je že stal na enem od peronov. Dovolj časa mu je ostalo, da je kupil vozovnico in časopis. Našel je kupe prvega razreda, v katerega je vstopil in se udobno namestil. Zleknjen v mehak žametni sedež je skozi okno opazoval hitenje potnikov na peronu in premišljeval o skorajšnjem srečanju z Wolfovo sestro. V mislih je koval načrt, kako naj bi na najboljši način izpolnil obljubo, ki jo je dal njenemu umirajočemu bratu. Skrbelo ga je, če mu bo baron sploh hotel predati dekle. In kaj naj stori v nasprotnem primeru? Zelo dobro je bil seznanjen z nadutostjo in skoraj neomejeno močjo lokalnega plemstva nad služabniki in delavci. Ko je dobil občutek, da je našel najbolj izvirno rešitev, si je oddahnil in vzel v roke časopis. Uro in pol pozneje je izstopil v Grafingu in se pridružil skupini potnikov, ki so se napotili peš do bližnjega mesteca. Po spretno začetem pogovoru s starejšim moškim, je Alfred izvedel, da baron Lothar živi na svojem posestvu okoli tri kilometre južno od mesta. Moški mu je obenem zaupal še nekaj o bogatem baronu. Namreč, da meščani nimajo prav dobrega mnenja o Lotharju. Da ga imajo nekateri za 'oportunista', drugi pa za 'oderuha'! Dvorec in posestvo je podedoval po očetu, ki se je z raznimi prevarami in finančnimi mahinacijami dokopal do ogromnih posestev, ki jih je največkrat speljal naivnim meščanom. To pomeni, je ugotovil Alfred, da je baron Lothar dovolj bogat in zgodi se lahko, da mu ne bo hotel predati dekleta. Če pa se bo prikazal na njegovem posestvu po načrtu, ki si ga je zamislil na vlaku, bo Lothar morda bolj prilagodljiv. Prispeli so v mestece, ki je premoglo le nekaj tlakovanih ulic. Alfred je ocenil, da Grafing ne šteje več kot 3.000 prebivalcev. Hitro je našel žandarmerijsko postajo, ki se je nahajala v precej zapuščeni, rumeno prepleskani dvonadstropni hiši. Dežurni žandar ga je takoj najavil pri načelniku policije in ga pospremil v skromno pisarno. Poleg delovne mize ni bilo v njej nič drugega kot dva lesena stola, visoka omara za dokumente in kraljičina slika na steni. Ko je zagledal elegantnega mladeniča, je moški prijazno vstal izza mize. »Alfred Knap,« mu je dejal mladenič in mu ponudil roko. »Sem svetnik na dvoru njene visokosti.« »Helmut Kesler,« je dejal načelnik policije in se rokoval z njim. »Izvolite sesti, gospod Knap.« Alfred je sedel na stol poleg mize. Kesler ni bil vajen tako visokih gostov, zato je sedel za svojo pisalno mizo z zaskrbljenim izrazom na obrazu. Alfred je to opazil, zato se je odločil, da bo uporabil edino pooblastilo, ki ga je dobil od dvora, preden je odšel v Prusijo. Izvlekel je dokument iz notranjega žepa in ga predal Keslerju. »Moje pooblastilo!« je kratko dejal. Kesler se je zazrl v besedilo, v katerem se naprošajo vsi lokalni, vojaški in policijski organi na področju Kelsteina, da nudijo vso pomoč Alfredu Knapu, diplomatskemu svetniku na dvoru njene visokosti. Dokument je podpisal grof Leopold in je bil overjen z dvornim pečatom. Kesler je vrgel še en pogled na z zlatom vtisnjeni državni grb na vrhu pisma in ga vrnil Alfredu. »Kaj lahko storim za vas, gospod Knap?« ga je vprašal z dolžnim spoštovanjem. »Sem sem prišel z namenom, da obiščem lokalnega barona, Ritter von Lotharja, vendar želim to storiti v spremstvu dveh vaših žandarjev. Njuna prisotnost je nujno potrebna.« Načelnik policije se je počasi vzravnal na stolu, na obrazu pa se mu je prikradel nenavaden, skoraj zloben nasmeh. »Je gospod baron kaj ušpičil?!« »Bojim se, da vam ne morem reči ničesar več, preden ne obiščem baronovega posestva,« je dejal Alfred in se igral z njegovimi živci. »Gre za zelo zaupno dvorno zadevo.« Zdelo se je, da je načelnika policije zelo mučilo, kaj je bilo na stvari, ker se je ljubeznivo ponudil: »Potem menim, da bi bilo najbolje, če bi osebno odšel z vami. Peljala se bova z našo policijsko kočijo, dvema žandarjema pa bom ukazal, naj naju spremljata na konjih.« Alfred se mu je ponovno zahvalil s priklonom. Prav to si je tudi želel. Da bi se prikazal na baronovem posestvu v pomembnem slogu visokega vladnega uslužbenca. »Najlepša hvala, gospod Kesler. » Alfred mu je namenil vljudnostni priklon. »Takoj ko se bom vrnil na dvor, bom pristojnim omenil vaše prijazno sodelovanje!« Do baronovega dvorca sta se po prašni vaški poti peljala približno deset minut. Posestvo je bilo veliko, obsegalo pa je glavno stavbo nedoločenega arhitektonskega sloga ter nekaj gospodarskih poslopij in hlevov. * * * Baron Ritter von Lothar je pravkar spustil svoje ogromno telo v naslanjač za mizo in si pričel zavezovati bel prtiček okoli vratu, ko se je na vratih jedilnega salona prikazal njegov stari sluga Johan. »Oprostite, gospod,« je dejal in se priklonil. »Na posestvo je pravkar prispelo policijsko vozilo z vladni uslužbencem, ki vas želi takoj srečati. Spremlja ga tudi naš načelnik žandarmerije in dva oboro-žena konjenika.« To je bilo neprijetno presenečenje. »Prav zdaj, pred kosilom?!« je osupnil baron. »Naj ju prosim, da počakata, dokler ne pojeste?« Predlog se je zdel neolikan celo nadutemu Lotharju, ki ga je zavrnil z zamahom roke. »Sta navedla razlog za njun obisk?« »Ne, gospod.« »Pripelji ju sem,« je nejevoljno dejal baron in si odvezal prtiček. V salon sta vstopila Alfred in Kesler, ki se je vljudno priklonil Lotharju, vendar je obstal pri vratih. Lotharju je z veliko težavo uspelo vzravnati svoje obilno telo in se postaviti na majave noge. Bil je več kot 120 kilogramov težak orjak. Ko je gost ugotovil, da ima ta težave z odpiranjem ust, se je odločil, da se mu bo prvi predstavil. »Ime mi je Alfred Knap in sem svetnik na dvoru njene visokosti.« »Izvolite, sedite, gospod Knap,« ga je povabil baron s svojo tolsto dlanjo. »Gospod Kesler,« je z roko poklical policaja, »prosim vas, pridružite se nama.« Lothar je počakal, da sta se gosta posedla za mizo, nato pa je štrbunknil nazaj v svoj veliki naslanjač, ki je boleče zaškripal. »Vama lahko s čim postrežem, gospoda?« »Prav lepa hvala,« se mu je prijazno priklonil Alfred, »čas mi ne dovoli, da bi se dlje časa zadrževal.« Lothar je svojemu slugi dal znak, naj odide. Počakal je, da je ta odšel in za seboj zaprl vrata, nato pa radovedno pogledal Alfreda. »Čemu ali komu se moram zahvaliti za tako visok obisk?« »Mladeniču po imenu Wolf Krantz.« »Wolf Krantz?!« Lothar se ga ni mogel takoj spomniti. »Pred dvema letoma ste z njim igrali karte in takrat je izgubil 300 guldnov. Ker pri sebi ni imel toliko denarja, je zastavil svojo sestro, mlado dekle, ki je bilo takrat staro devetnajst let.« »Ah, tisti potepin!« se je Lothar spomnil mladeniča. »Tisti 'potepin',« je nezadovoljno dejal Alfred, »se je boril kot naš prostovoljec na strani Prusov in pri tem hrabro padel v zadnji bitki pri Koeniggraetzu!« Lothar se je ugriznil v svoj dolgi jezik. »Žal mi je, da to slišim,« je skušal ublažiti svoj izpad. Alfred je brez vsakršnega opozorila izvlekel iz potovalke vrečko z denarjem, jo odvezal in stresel njeno vsebino pred presenečenega Lotharja. »Vaš denar, gospod,« mu je hladno dejal. Ta je vrgel pogled na zlatnike in nekaj velikih bankovcev, nato pa pogledal Alfreda. »Kje … kje je mladenič dobil toliko denarja?!« »Prusi so dobro plačevali vojake, posebno topniške častnike.« »Wolf Krantz je bil topniški častnik?!« je nejeverno dejal Lothar. »Zdaj pa sem dejansko osupel!Veste, v naših krajih ta mladenič ni bil ravno znan kot resen človek trdnega značaja. Ko je zakockal celotno očetovo premoženje, je na koncu pri kartah izgubil še sestro.« »Vsa zadeva mi je znana,« mu je v uradnem tonu odvrnil Alfred. »Dvor mi je naložil, naj jo prevzamem od vas.« Lothar se je znašel v nezavidljivem položaju. Kako naj temu vlad-nemu človeku razloži, da dekleta ni več na posestvu. Če bi bil prišel sam, bi ga že nekako prelisičil, toda prisotnost policije mu nikakor ni bila všeč. Zdi se, da ima ta preklemanski mladenič široka pooblastila, je modro ugotovil. S svojimi debelimi prsti je šaril po denarju, nato pa je obzirno poskusil: »Kako veste, da mi Krantz ni ostal dolžan več kot 300 guldnov?« Alfred je iz žepa izvlekel kopijo Wolfove pogodbe in jo položil čez denar. Lothar je vrgel bežen pogled na porumeneli list in debelo požrl. »Zdaj pa vas prosim, da mi predate dekle,« je vztrajal Alfred z vse bolj hladnim glasom. »Ampak, ali mi bo dvor nadoknadil obresti na dolg in dveletne stroške za njeno vzdrževanje?« »V vaši pogodbi s Krantzom jasno piše, da bo v zameno delala kot služkinja na vašem posestvu.« Lothar je še enkrat vrgel hiter, jezen pogled na papir, nato pa vprašal: »Ampak zakaj je ta primer nenadoma postal tako pomemben za dvor? Če smem izvedeti,« je dejal in se priklonil Alfredu. »Njen pokojni brat si je med vojno s posebnimi zaslugami prislužil hvaležnost njene visokosti,« je izstrelil Alfred. »Je bil vaš vohun?« se je nesramno zarežal Lothar. »Tega nisem rekel!« mu je hladno odbrusil Alfred. »Jaz pa bi bil pripravljen priseči, da je bil tisti capin pripravljen narediti karkoli za denar!« »Zdaj pa bodite tako prijazni in pripeljite dekle« je ostro ponovil Alfred. Baron se je ozrl proti načelniku policije, ki je nepremično sedel za mizo. »Kaj pa vi, gospod Kesler, pravite na vse skupaj?« ga je vprašal in prestrelil s pogledom. »Saj ste naš načelnik žandarmerije, mar ne?« »Bojim se, vaša ekscelenca, da so v tem primeru moja pooblastila omejena. Dvor ima prednost pri odločanju o takšnih sporih.« Ritter von Lothar je takoj ugotovil, da od njega ne more pričakovati nikakršne pomoči. Prekleto, je klel pri sebi. Je mar mogoče, da ga bo na koncu ta mala prikupna cipa izigrala? Veselil se je že, kako ji bo čez dva tedna pomolil pod nos pogodbo, ki jo je sklenil z njenim bratom, in jo odpeljal v svojo posteljo. Nameraval jo je celo zvezati in si jo vzeti na silo, če bi se mu upirala. »Dekleta ni tukaj,« je na koncu priznal. »V priporu je, tam gori v samostanu Svetega Avguština, Moral sem jo predati menihom, da bi iz nje izgnali hudiča, ki jo je obsedel. Najprej je skušala pobegniti, ko pa smo jo ujeli in zaprli v njeno podstrešno sobo, me je fizično napadla in me s čevljem udarila po glavi!« S prsti se je dotaknil bolečega mesta. »Prav zanima me, zakaj vas je udarila!« Alfred ga je skrajno sovražno pogledal. Ritter von Lothar se je odločil, da bo zamolčal razlog za dekletov pobeg in udarec. »Za kakšno obsedenost s hudičem pa gre?« je zanimalo Alfreda. »Ponoči se je drla in vreščala, zato sem poslal slugo, da bi ugotovil, kaj ji je. Ko je ta pogledal skozi ključavnico, je bil osupel nad prizorom, ki se mu je nudil. Vaša 'varovanka',« se je zlobno zarežal, »je ležala gola na postelji in se ljubila z Luciferjem! Najbrž se je drla iz sladostrastja! Takoj sem poslal po menihe, da bi jo odpeljali v samostan in izgnali iz nje hudiča!« »In to kar golo?!« »No … preden so prišli, se je cipa že oblekla.« Alfred se je s skrajnimi napori zadržal, da ga ni oklofutal. Na kratko ga je prebadal s pogledom, nato pa je vstal od mize in vprašal: »Ali ima gospodična tukaj kaj osebnih predmetov?« »Kakšne predmete?!« se je zarežal baron. »Še obleka na njej ni njena! Johan!« je poklical slugo, ki je takoj pokukal skozi vrata. »Prinesi iz Gertrudine sobe njeno torbo in jo predaj temu gospodu!« Alfred se je uradno priklonil Lotharju in brez besed zapustil salon. Kesler je prav tako pokimal baronu in pohitel za Alfredom. Lothar ni premogel niti toliko vljudnosti, da bi vstal iz naslanjača. V preddverju sta počakala, da se je Johan vrnil iz podstrešne sobe in Alfredu izročil staro platneno torbo. Ta je na hitro pregledal vsebino, nato pa ga je vprašal: »Ste bili vi tisti, ki je videl, kako dekle občuje s hudičem?« »Ne, gospod. Videl jo je mladi sluga po imenu Hans.« »Pripeljite ga sem!« mu je ukazal Alfred. Kmalu je prišel čokat fant nižje rasti, star okoli dvajset let, ki je živčno mečkal v rokah svoj ponošeni klobuk. »Vi ste videli gospodično Krantz, kako se je ljubila s hudičem?« ga je vprašal Alfred z ostrim glasom preiskovalca. Fant je samo prikimal. »Zdaj boste odšli z nama do bližnjega samostana. Tam vas bova potrebovala kot glavno pričo.« Hans je odprl usta, da bi nekaj povedal, vendar ga je Kesler porinil ven, preden je lahko karkoli izustil. Pol ure pozneje so prispeli do samostana. To je bila stara kamnita stavba iz 6. stoletja, obdana z debelo opečnato ograjo. Medtem ko so čakali, da bi nekdo odprl težka lesena vrata, je Kesler razložil Alfredu: »Oče Simeon je predstojnik tega reda Jezuitov. Samostan je izključno moški.« »Odvlekli so mlado dekle v izključno moški samostan?!« je nejeverno pripomnil Alfred. »Kaj naj vam rečem, gospod!« Kesler je raztegnil obraz v grimaso. Pri majhnem okencu se je prikazal obraz mladega meniha. »Dober dan!« Načelnik policije je dvignil roko do svoje kape. »Ta gospod je prišel po dekle, ki se nahaja pod vašim nadzorstvom. Takoj nas odpeljite do očeta Simeona!« Namesto kakršnega koli odgovora je menih kot ponorel stekel proti vhodu v glavno stavbo. Niti toliko časa ni imel, da bi zaprl okence na vhodnih vratih. S tem jim je dal jasno vedeti, da je oddrvel zato, da bi obvestil nekoga o nenadejanem in nezaželenem obisku. »Odprita vrata!« je Kesler ukazal žandarjema. »Če bo potrebno, vdrita!« Eden od žandarjev je z roko segel skozi odprto okence in brez težav otipal in povlekel za kovinsko palico, s katero so bila vrata od znotraj zapahnjena. Potisnili so lesena vrata, ki so se na stežaj odprla. Vsi štirje so stekli za menihom, ki je na ves glas klical očeta Simeona. Samo mladi Hans je ostal pri vhodnih vratih, ker ni vedel, kaj naj stori. Predstojnik, ki je slišal klice svojega meniha, je stekel iz svoje pisarne. V samem preddverju samostana je prišel iz oči v oči z redovnikom in Alfredovim spremstvom. »Kaj se dogaja?!« je vprašal duhovnik in pogledal zadihanega mladeniča. »Ti gospodje..« je lovil sapo menih, »so prišli … po tisto dekle!« Oče Simeon je pogledal visokega Alfreda. »Vi pa ste?!« »Gospod je visoki uslužbenec njene visokosti!« mu je hitel razlagati Kesler. »Dvor ga je poslal sem, da bi takoj odpeljal gospodično Gertrudo Krantz.« »Dekle je nevarno obsedeno in ne more nikamor potovati.« »Mi pa smo prepričani v nasprotno!« mu je zabrusil Alfred. »Takoj jo hočem videti!« »Kaj dvor ne priznava več zakonsko in stoletno suverenost in avtoriteto Cerkve na njenem lastnem ozemlju?« je poskusil Simeon z diplomacijo. »Nad dekletom je bil storjen zločin!« ga je opomnil Kesler. »Zakon pa jasno veleva, da se morajo cerkvene oblasti ukloniti preiskovalnim organom lokalne policije!« »O kakšnem zločinu pa govorite, gospod Kesler?« se je razjezil Simeon. »Gospod Ritter von Lothar nas je osebno prosil, naj ji pomagamo!« »Gospod Lothar ni več pristojen za dekle. Od zdaj naprej je pod zakonodajo dvora. Zahtevam, da mi jo takoj pokažete!« je Alfred še ostreje ponovil. »Država se nima pravice vmešavati v duhovne zadeve Cerkve. Naš inkvizitor pravkar vodi preiskavo o njej in opravlja obred izganjanja hudiča! Se zavedate vaše odgovornosti, če se ji bo kaj zgodilo?« »Zato sem tukaj,« mu je mirno odvrnil Alfred. »Prepričati se hočem, da so dekle resnično obsedli zli duhovi. In če mi boste dokazali, da je tako, vam jo bom prepustil in se vrnil v Hagen.« Oče Simeon je nevarno prebledel. Ugotovil je, da mu ne preostane drugega, kot da se ukloni. »Pojdite za menoj!« jim je brezvoljno dejal in se obrnil proti bližnjemu zavitemu stopnišču, ki je peljalo globoko v podzemlje stavbe. Spustili so se v precej velik plesnivi prostor brez oken, osvetljen samo s plamenečim ognjem, ki je gorel v kamnitem kaminu, in z velikim svečnikom na mizi. Masivna miza je bila prekrita z rdečim platnom, tolsti menih, očitno cerkveni inkvizitor, pa je sedel pred debelo odprto knjigo in si nekaj zapisoval. Ko je na vhodu zagledal skupino neznanih ljudi, je prenehal pisati in počasi vstal od mize. Ko so se Alfredu oči privadile na temo, je sredi prostora opazil lesen steber, ob katerem je stalo popolnoma golo dekle, z rokami zve-zanimi za stebrom. Čez oči je imela prevezano črno ruto. Dolgi razmr-šeni črni lasje so se ji razsuli po zamazanem obrazu in po oblih ramenih. Alfred je grobo strgal z mize prt iz rdečega platna, tako da sta knjiga in črnilnik padla na kamnita tla. Pristopil je k dekletu in ji prekril golo telo s platnom, nato pa ji je snel ruto z oči. »Vi ste Gertruda Krantz?« je preveril z blagim glasom. Dekle je uprlo vanj svoje solzne, zeleno modre oči in brez besed prikimalo. »Ime mi je Alfred Knap,« se je na kratko predstavil neznanec. »Prišel sem, da bi vas osvobodil.« Alfred je jezno pogledal meniha, ki je stal ob kamnitem zidu. »Mar Sveta Stolica ni ukinila inkvizicije in mučenja obtoženih že 1834. leta?!« »Mi tu nikogar ne mučimo!« se je branil inkvizitor. »Nova pravila preiskave nam dovoljujejo določene ukrepe blažjega 'nagovarjanja' obto-ženih heretikov k sodelovanju in priznanju krivde. Brez tega priznanja ne moremo moliti za odpuščanje in rešitev njihovih grešnih duš.« »Kaj pa je 'zagrešilo' to nesrečno dekle?« je vprašal Alfred. »Dovolila je, da jo je hudič povsem obsedel. Komaj smo jo vso histerično privlekli sem. Mar vam gospod Lothar ni povedal, kako je do tega prišlo?« »Da, povedal nam je. Domnevno naj bi občevala z Luciferjem.« »Kako mislite, 'domnevno'?« se je jezno vmešal oče Simeon. »To je storila pred pričo, mladim služabnikom z grofovega posestva.« »Prosim vas, pripeljite ga sem.« Alfred je pogledal v enega od žandarjev, ki se je takoj obrnil in pohitel ven. Alfred je dekletu pričel odvezovati roki. »Na vašem mestu tega ne bi storil,« ga je opozoril Simeon. »V dekletu je še vedno hudič!« »Ne v njej, oče!« se je zarežal Alfred. »Okoli nje so hudiči!« Ko je Simeon dojel, da tujec meri na duhovščino, se je hitro dvakrat pokrižal. »Naj vam ljubi Bog odpusti!« je zamrmral. »Meni bo že nekako odpustil, ne vem pa, kaj bo rekel vam!« Medtem ko ji je odvezoval vozel na vrvi, s katero so ji zvezali roki, je Alfred nekoliko nagnil glavo in ji tiho zašepetal na uho: »Oprostite mi, ker vas bom tole vprašal, ampak pomembno je, da izvem, ali ste še devica!« Gertruda ga je zmedeno gledala. Ni ji bilo jasno, zakaj ji ta gospod zastavlja takšno vprašanje. Z glavo mu je pritrdila, po obrazu pa so ji spolzele solze. Alfred je ponovno pogledal vrv in nenadoma na široko odprl oči. Z grozo je opazil, da je bil dekletov goli hrbet pisan od udarcev palice ali biča. »Kdo vam je to storil?!« je zasikal skozi stisnjene zobe. »Gospod Lothar je svojemu slugi ukazal, da me desetkrat udari s šibo, ker sem ga s čevljem treščila po glavi.« Medtem ko je Gertruda stala poleg stebra in stiskala platno čez gole prsi, ki so se ji vznemirjeno napenjali, sta se v klet spustila žandar in mladi Hans. Alfred je pristopil k mladeniču in mu namenil skrajno sovražen pogled. »Ste vi ubogo dekle tako divjaško pretepli s šibo?!« Hans je z nejevernimi očmi na kratko pogledal po prisotnih, nato pa zajecljal: »Moral sem, gospod … Baron Lothar mi je tako ukazal in je ves čas stal poleg mene … Če bi se bil uprl, bi me spodil!« Alfred ga je pustil in se postavil poleg dekleta, ki je drgetalo od strahu in izčrpanosti. »Povedali so mi, da ste na lastne oči videli, kako je dekle občevalo s hudičem.« Alfred je nepremično strmel v mladega slugo. »Je to res ali vam je gospod Lothar spet ukazal, da morate tako govoriti?« »To je resnica, gospod,« je neprepričljivo zajecljal Hans. »Gospo-dična je grozno kričala in tolkla po vratih svoje podstrešne sobe, zato me je njegova gnada poslala, da pogledam, kaj se zgoraj dogaja.« »Je to res?« je Alfred vprašal Gertrudo. »Res je,« je tiho pritrdila. »Po poskusu pobega so me pretepli in me brez hrane in vode zaprli v mojo podstrešno sobo. Po treh dneh me je zagrabila panika, zato sem pričela vpiti in klicati na pomoč.« »Kaj se je potem zgodilo?« je Alfred vprašal Hansa. »Vzpel sem se na podstrešje in pogledal skozi ključavnico,« je nadaljeval mladenič. »Zaradi prizora, ki sem ga zagledal, sem dobil kurjo polt!« »Pripovedujte nam o tem,« ga je spodbudil Alfred. »No …« je zajecljal sluga, »videl sem gospodično, kako gola leži na postelji, satan pa je klečal med njenimi nogami in …« »In?« Alfred mu ni dovolil, da bi prenehal. »In … tako … sta se ljubila … ona je vreščala od … zadovoljstva.« »Je to res?« Alfred je ponovno pogledal dekle. »Niti besedica, gospod!« je odkimala. Alfred je nekaj trenutkov opazoval Hansa, nato pa je smrtno resno izjavil: »To je zelo težka obtožba in če je resnična, je treba temu dekletu nujno pomagati. Če pa se bo izkazalo, da lažete, vas čaka ne le izguba službe na baronovem posestvu, temveč tudi zelo neprijetno prisilno delo! Zdaj pa je naša naloga, da ugotovimo, kdo od vaju govori resnico in kdo laže.« »In kako naj bi po gospodovem mnenju to ugotovili?« je živčno vprašal oče Simeon. »Pravzaprav zelo preprosto,« mu je razložil Alfred. »Načelnika policije bomo prosili, naj takoj pripelje sem enega od mestnih zdravnikov, ki jo bo pregledal.« »Ne razumem,« je zmedeno dejal oče Simeon. »Kaj ima zdravnik opraviti z izganjanjem hudiča?« »Kako, ne razumete?« je tiho dejal Alfred. »Če je to, kar trdi ta mladenič res, potem dekle ni več devica!« Kesler je vse skupaj opazoval z napeto pozornostjo. Tisto, kar njemu dolga leta ni bilo dovoljeno, je ta mladenič z dvora urejeval brez težav in z neverjetno spretnostjo. Alfred se je odmaknil od Gertrude in se približal Hansu ter se mu vnesel v bledi obraz. »Če pa bo zdravnik ugotovil, da je obteoženka še vedno devica,« je nadaljeval z grozečim glasom, » potem boste vi, vaš gospodar in menihi v hudih škripcih!« Hans se je vidno tresel, panika pa je zagrabila tudi očeta Simeona. Nenadoma je mladi sluga stekel do dekleta in se s sklenjenima rokama vrgel pred njo na kolena. »Odpustite mi!« jo je prosil za milost. »V vse me je prisilil in nagovoril gospod Lothar, ker vas je želel kaznovati in malce zmehčati, kot se je izrazil! Plačal mi je deset guldnov in zagrozil, da me bo spodil iz službe, če ne bom pričal! Prosim pa vas, da mi odpustite, ker sem vas tako grdo pretepel s šibo! Drugega mi ni preostalo!« Alfred se je zazrl v vedno bolj bledega Simeona, kateremu so se pričele roke opazno tresti. Kajti če je bilo dekle pripeljano pod lažno pretvezo, je bil tudi obred nezakonit. »Gospod Kesler, aretirajte tega mladeniča in ga do sojenja zaprite, ne pozabite pa omeniti sodniku, da se je iskreno pokesal, priznal svojo napako in se opravičil svoji žrtvi.« Načelnik policije je pomagal Hansu, da se je postavil na majave noge. Odpeljal ga je ven v spremstvu svojih dveh žandarjev. »Kje so vaše stvari?« je vprašal Alfred in pogledal dekle. »V moji celici,« je odgovorilo in se napotilo proti na pol odprtim železnim vratom. Medtem ko je čakal nanjo, je Alfred preučeval tri prebledele menihe. Ti so molčali, prevzeti od najbolj črnih misli. »Nekaj bi vam predlagal.« Zdrznili so se ob Alfredovem glasu. »Pred kraljico bom zamolčal nekatere grde podrobnosti, v zameno pa zahtevam vašo obljubo, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo. Ne vem sicer, koliko vam je baron Lothar daroval za dekletovo 'zdravljenje', ampak to bom prepustil vaši vesti. Glejte, da boste molčali o tem neljubem dogodku. Ljudstvo še ni pozabilo vaše krvave inkvizicije, med katero ste do smrti izmučili, na koncu pa zažgali na deset tisoče nedolžnih ljudi.« Oče Simeon ga je prebadal z očmi prepolnimi sovraštva. Gertruda je prišla nazaj, oblečena v obleko sumljive čistoče in strgane na več mestih. Alfred jo je prijel za roko in jo odpeljal h kamnitim stopnicam. Medtem ko sta se vzpenjala, je Gertruda zaradi šibkosti klecala in se spotikala. Šele zunaj, pred policijsko kočijo, se je dekle končno opogumilo in vprašalo svojega rešitelja: »Gospod, kako ste izvedeli zame? Nikoli se vam ne bom mogla dovolj zahvaliti, da ste me rešili iz tega pekla!« »Zahvala gre vašemu bratu Wolfu. Poslal me je, da bi vas prevzel od barona Lotharja in mu vrnil dolg. Baron mi je povedal, da so vas pripeljali sem, da bi vas rešili pred hudičem, ki vas je domnevno obsedel.« Dekle ga je videlo kot skozi meglo, nato pa je čudno zavilo z očmi in se onesvestilo. Alfred jo je v zadnjem hipu zadržal z rokami, da ni padlo na tla. Z dekletom v naročju se je obrnil na Keslerja po pomoč. Ta je vstopil v kočijo in mu pomagal položiti dekle čez sedež. Sama sta se namestila na nasprotna sedeža, Hans pa je korakal med žandarjema na konjih. Ko je Gertruda končno prišla k sebi, se je znašla zleknjena na sedežu kočije. Nekoliko se je zbrala, sedla in pogledala moška na nasprotni strani, ki sta jo zaskrbljeno opazovala. Neznani gospod v civilni obleki je držal v naročju njeno platneno torbo. »Kaj se je zgodilo?« ju je vprašala z mehkim, šibkim glasom, nato pa nadaljevala: »Kje je moj brat? Zakaj ni z vama?« »Vse vam bom razložil pozneje. Bojim se, da bi od vznemirjenja spet izgubili zavest.« »Omedlela sem se od slabosti,« ga je tiho popravila. »Že pet dni nisem ničesar zaužila.« »Pet dni vam niso dali hrane?!« je osupnil Alfred. »Gospod Lothar je na ta način pogosto kaznoval neposlušno slu-žinčad. Rekel je, da me bo lakota omehčala in me naredila bolj poslu-šno. Enako metodo pa uporabljajo tudi duhovniki v tistem samostanu. Dajali so mi samo vodo. Nenehno so ponavljali, da bom jedla takoj, ko bom priznala svoj greh.« Alfred je pogledal Keslerja, temu pa je bilo nerodno. Kajti čeprav je bil načelnik policije in je vedel za številne zlorabe nad lokalno služinčadjo in kmečkimi delavci, mu zakon tistega časa ni dovoljeval, da bi se vmešaval vanje brez prijave. Če pa bi se nekdo le opogumil in se pritožil, bi avtomatsko izgubil službo, oziroma vir dohodka. Šlo je za preizkušeni fevdalni sistem zlorabe, ki ga je lokalno plemstvo stoletja dolgo uporabljalo proti svoji služinčadi in uslužbencem. »Kako je do vsega tega prišlo?« Alfred je ponovno pogledal dekle. »Zakaj ste pobegnili?« »Zagrabila me je panika,« je tiho priznala. »Bolj ko se je bližal moj enaindvajseti rojstni dan, bolj mi je baron dajal vedeti, kaj me bo kmalu doletelo. Takšnega položaja pa si nisem mogla niti predstavljati, kaj šele prenesti!« »V pogodbi med baronom in dekletovim bratom,« je Alfred razložil Keslerju, »je zapisano, da bo baron zaposlil njegovo sestro kot služkinjo, dokler ne bo dolg poplačan, in da se je ne bo pritaknil, dokler ne dopolni 21 let.« »Ampak baron je počasi izgubljal potrpljenje,« je nadaljevala Gertruda, » zato je pred petimi dnevi pijan prikolovratil v mojo podstrešno sobo in me skušal nadlegovati. Branila sem se s čevljem, s katerim sem ga pošteno kresnila po tisti njegovi veliki, prazni glavi! Johan me je spodaj prestregel, baron pa je ukazal Hansu, naj me za kazen pretepe s šibo in zapre v mojo sobo na podstrehi.« Alfred je vprašujoče pogledal Keslerja, ta pa je nemočno razprl roki. »Kaj pa naj bi storil, gospod!« se je branil načelnik policije. »Baron Lothar je lastnik vseh večjih trgovin in kmetijske industrije v Grafingu. Od njegove dobre ali slabe volje je odvisna usoda več sto uslužbencev in delavcev. Da ne omenjam svoje, kajti brez njegove odobritve ni mogoče imenovati niti načelnika žandarmerije. Zato sem njemu in številnim drugim vplivnim meščanom prisiljen pogledati skozi prste. Ko sem pred kratkim aretiral nasilneža, ki je pretepel ženo in mladoletnega sina, ki je branil svojo mater, me je Lothar nadrl in skoraj odpustil. Opo-zoril me je, da se ne smem vmešavati v družinske probleme meščanov.« Alfred je z zadovoljstvom opazil, da je Kesler 'preskočil' Lotharjevo titulo. »Morda ni lepo, kar bom rekel, vendar si ta gospod res ne zasluži titule barona. Žal pa je dedna. Doma imam mlado hčer, staro 16 let, zato si lahko predstavljam, kako se je počutilo to nesrečno dekle.« »O vsem tem se bom pogovoril s tajnikom dvora ter mu omenil vašo izredno prijaznost in sodelovanje,« mu je obljubil Alfred, ki je bil skrajno nezadovoljen s položajem v provinci. »Menim, da je naša država nared za resne zakonske reforme. Predlagal bom, da se policiji dodelijo večja pooblastila, načelnike pa naj izbirajo meščani, ne pa skorumpirano plemstvo. Če pa vam bo baron Lothar morda grozil ali skušal odpustiti zaradi tega primera, pridite takoj v Hagen in me obiščite.« Alfred mu je izročil svojo posetnico z grbom dvora, odtisnjenim v zlatu. Načelnik policije je skrbno spravil posetnico v svojo denarnico. »Kako se počutite?« je vprašal Alfred in pogledal izčrpano dekle. »Boste zmožni potovati?« »Bom, če mi boste kupili kaj za pod zob, ker me bo konec od lakote!« Na železniški postaji je Alfred kupil dve vozovnici prvega razreda, ker je dobro vedel, da bosta najbrž sama potovala v kupeju. V tistem času je bil prvi razred štirikrat dražji od navadnega, zato so si ga lahko privoščili le izjemno bogati potniki. Alfredu je to udobje omogočal dvor. Takoj ko sta vstopila na vlak, ki je prispel z majhno zamudo, je Alfred kupil Gertrudi dva hladna sendviča pri mladem prodajalcu, ki jih je potnikom ponujal na velikem lesenem pladnju, ki ga je imel obešenega okoli vratu in pasu. Čeprav je bila zelo lačna, jih je mladenka pojedla z nekakšno prirojeno uglajenostjo. Občasno bi skrivoma pogledovala svojega elegantnega rešitelja, Alfred pa je tudi izkoristil priložnost, da si jo je malce bolje ogledal. Gertruda je bila visoke postave, skladno grajena, z nekoliko večjimi prsmi in z zelo ozkim pasom, ki ga je še bolj poudarjala oprijeta obleka. Lep, podolgovati obraz so krasili dolgi črni lasje, ki so se ji neurejeno spuščali po ramenih. Njene oči so bile modro zelene, ustnice pa polne. Alfred je ugotovil, da je kljub neurejenemu videzu prava lepotica. Ko je opazil, da ne ve, kam bi si obrisala prste in usta, je izvlekel iz žepa svoj velik čisti robec in ji ga podal. »Hvala,« je tiho dejala in si obrisala usta, robec pa obdržala v roki. Alfred je potrkal po šipi in ustavil drugega fanta, ki je po hodniku nosil košaro z osvežilnimi pijačami na ledu ter jima kupil dve steklenički limonade. Gertruda je tudi to z užitkom popila. Iz svojega kota poleg okna ga je molče in s spoštovanjem opazovala. Počutila se je neprijetno, ker je bila umazana in se že nekaj dni ni umila. Alfred je opazil, da ji je nerodno, zato ji je namenil prijateljski nasmešek. Dekle se je opogumilo in ga vprašalo: » Me peljete v Hagen k mojemu bratu?« Nasmeh je nenadoma izginil z njegovega obraza, kar je Gertruda z grozo v duši takoj opazila. »Vaš brat je mrtev, Gertruda. » Alfred se je odločil, da ne bo ovinkaril. »Padel je pred štirimi dnevi v zadnji bitki pri Koeniggraetzu. Izdihnil mi je tako rekoč na rokah.« Dekletu so stopile solze v oči, vendar ni ničesar reklo. »Kot diplomatski opazovalec njene visokosti sem se po bitki znašel na bojišču. Tam sem naletel na vašega brata, ki me je prosil, naj obiščem barona Lotharja in mu vrnem denar, ki mu ga je bil dolžan. Preden je izdihnil, me je prosil, naj vam pomagam, da se boste postavili na noge, vas pa je prosil, da mu odpustite, ker vas je tako sebično in brezglavo spravil v skrajno nezavidljivi položaj.« Dekletu so solze polzele po umazanem obrazu, vendar se je vzdržalo in ni glasno zajokalo. Po sunkovitem trzanju njenih prsi je Alfred dojel, kaj se v njej dogaja. »Kako je umrl moj brat?« »Od eksplozije topovske granate.« »Ubogi Wolf,« ga je objokovala Gertruda,. »Pisal mi je iz Prusije na naslov našega nekdanjega soseda, ki me je obiskal pri Lotharju. V pismu je povedal, da je uspešno opravil artilerijski tečaj in da se bo boril na strani Prusov v prihodnji vojni z Avstrijci. Poslal mi je tudi deset guldnov za osebne stroške. Prepričeval me je, da bom kmalu ponovno prosta in me prosil odpuščanja.« »Vaš brat vas je imel zelo rad,« je potrdil Alfred. »Do samega konca.« Gertruda si je končno pokrila obraz z rokama in tiho zaihtela. Počutila se je tako ubogo in osamljeno. Alfredu se je zasmilila, zato je vstal s svojega sedeža in sedel poleg nje. Dekle je začutilo njegovo bližino, zato se je še bolj stisnilo v kot kupeja. »Ne bojte se,« jo je pomirjal z blagim glasom prijatelja. »Ob meni niste v nobeni nevarnosti.« »Saj se ne bojim vas,« je zajecljala. »Sram me je zaradi lastnega smradu. Takole neumita in umazana gotovo zaudarjam po gnilobi.« »Nikar se ne sramujte. »Nežno jo je objel okoli ramen. »To je vonj vaše nedolžnosti in prestanega trpljenja.« Alfred jo je še bolj stisnil k sebi in globoko vdihnil vonj njenih dolgih, temnih las. Prevzela ga je neustavljiva želja, da bi jo potolažil in pomagal pozabiti neprijetne dogodke iz njenega mladega življenja. Gertruda je naslonila glavo na njegovo rame, medtem ko so ji solze počasi polzele po trpečem obrazu. * * * Ura je bila že čez devet zvečer, ko sta se Alfred in Gertruda povzpela v njegovo samsko stanovanje. »Takoj vam bom pripravil toplo kopel,« ji je dejal, medtem ko si je slačil potovalni plašč. »Gospod,« je zajecljala Gertruda, »niti čistega perila nimam, razpada pa tudi ta izposojena, tesna obleka!« Alfred je odšel do omare in izvlekel čisto pižamo. »Obleko obdržite do jutri, ko vas bom lahko v njej odpeljal do blagovnice in vam kupil nekaj najbolj nujnih potrebščin. Ko se boste okopali, vrzite perilo v košaro in oblecite to mojo novo pižamo. V njej boste nocoj spali.« Dekle je vzelo pižamo in se zaskrbljeno zazrlo v edino posteljo v sobi. »Kje bom pa spala?« »V kuhinji je udoben divan. Začasno ga bom uporabljal jaz, dokler ne rešim vašega problema. Najprej pa mi dovolite, da si bolje ogledam brazgotine na vašem hrbtu. Kajte če so se zagnojile, bom moral oditi v lekarno po kakšno mazilo.« Dekle mu je brez besed pokazalo hrbet, Alfred pa ji je odpel gumbe in preveril rane. Niso bile gnojne. »Nič hudega ni,« je ugotovil in ji nežno šel s prsti po pretepenem hrbtu. »Menim, da bodo te proge že v nekaj tednih izginile. Zdi se, da vam je tisti sluga prihranil premočne udarce.« »Kljub temu sem imela občutek, da bom od bolečin izgubila za-vest,« je dejala skozi stisnjene zobe. »Moja stara obleka je bila vsa porezana od udarcev. Neka služabnica mi je kasneje prinesla v sobo svojo obleko.« Za roko jo je odpeljal do odprtih vrat kopalnice. Medtem ko je odpiral toplo vodo in pripravljal čisto brisačo, ga je Gertruda spremljala s svojimi velikimi utrujenimi očmi. »Tukaj je vse, kar boste potrebovali. »Na široko je razprl roko. »Zdaj bom odšel do restavracije čez cesto in nama prinesel toplo večerjo. Ne bodite v skrbeh, zaklenil bom vhodna vrata.« Alfred jo je pustil poleg velike kovinske sedeče banje, kjer je stiskala v rokah njegovo pižamo. Ko je čez pol ure prišla iz kopalnice, je Gertruda presenečeno obstala pri odprtih vratih. Na mizi poleg okna je gorel svečnik, miza pa je bila okusno pripravljena za dva. Alfred, ki je že sedel za mizo, je iz vljudnosti vstal. Ko je opazil njeno zmedenost, ji je razložil: »Ker ne znam kuhati, se hranim po mestnih kavarnah, največkrat pa v restavraciji hotela čez cesto. Včasih si prinesem hrano domov v teh posebnih posodah.« »Če želite, bom odslej kuhala za vas,« se mu je ponudila. »Moja pokojna mama me je naučila spretno ravnati s kuhalnico. Znam narediti tudi raznovrstne slaščice.« »Nor sem na sladkarije!« ji je priznal Alfred in jo z roko povabil, naj sede. Gertruda, oblečena v njegovo pižamo z zavihanimi rokavi, je sedla na stol nasproti njega. Še vlažni lasje so se ji usuli po ramenih in hrbtu. Pod diskretnim plamenom svečnika se je Alfredu zazdela še bolj prikupna. Zdaj mu je bilo veliko bolj jasno, zakaj si jo je Lothar zaželel še preden je potekel rok pogodbe z Wolfom. Alfredu je njena družba prijala. Iz mladega dekleta sta preprosto žarela razum in čistost duha. Poleg tega, da je bila zelo privlačna, je imela v sebi neko prirojeno, skoraj plemenito prefinjenost. Tega ni bilo težko ugotoviti po njenem umirjenem načinu govora in zadržanem vedenju lepo vzgojenega dekle-ta. Med večerjo nista veliko govorila, nato pa jo je Alfred nenadoma vprašal: »Vas lahko kličem Trudi?« »Tako me je ljubkovalno klical Wolf,« se je raznežila. »Vem. Tako vam je rekel tudi v pogovoru z menoj, preden je umrl.« »Ubogi moj brat.« S prstom si je obrisala solzo, ki ji je spolzela po bledem licu. »Vedno je bil prepoln novih idej in načrtov, želel si je, da bi se odselila v večje mesto. Toda namesto da bi naše posestvo prodal, ga je pričel vlagati v kocko, ki ga je nezadržno vlekla v pogubo. Skušala sem ga spraviti k pameti, vendar me je nenehno prepričeval, da je na sami meji dokončnega uspeha. Ko je med eno od iger izgubil tudi našo hišo, mu je lakomni baron Lothar ponudil, da si z vložkom 300 guldnov vse skupaj povrne. Ker Wolf tega denarja ni imel, je zastavil mene. Imel je močne karte in prepričan je bil, da ne more izgubiti. Tisti pokvarjenec je takoj pristal, ker je že vedel, kakšne karte ima moj nesrečni brat!« »Kako mislite, 'vedel'?« Alfredu to ni bilo jasno. »Šele pozneje sem izvedela od njegovega sluge, da se je pokvar-jenec pri kartanju posluževal raznih ukan in prevar. Eden njegovih vohljačev je vedno stal za hrbtom nesrečne žrtve in mu z mežikanjem pošiljal dogovorjene znake o tem, kaj ima nasprotnik v rokah.« »Grozno!« je Alfred sočustvoval z dekletom. »Groza je prišla šele potem! Baron me je odpeljal na svoje posestvo še istega večera in brata nisem nikoli več videla. Slišala sem, da je Lothar našo hišo z vrtom kasneje prodal za 5.000 guldnov!« »Je slabo ravnal z vami?« »Na začetku ne. Videti je bilo, da bo spoštoval pogodbo z mojim bratom. Toda pred šestimi meseci mi je večkrat pristopil in mi govoril vsakršne grdobije. Rekel mi je, da bom kmalu postala njegova tudi v postelji, zaradi česar mi je šlo na bruhanje. Sicer pa ste ga tudi sami videli, mar ne?« »Kje ste se naučili tako lepo govoriti?« je Alfred zamenjal temo pogovora. »Najbrž iz knjig, ki sem jih nenehno prebirala. Tako Wolf kot jaz sva končala gimnazijo v Grafingu. Oče je bil občinski uslužbenec in zelo načitan človek. Za naju je imel velike načrte, vendar mu jih je prezgodnja smrt prekrižala. Tudi mati je bila zelo izobražena.« »Kaj se je zgodilo z vašo materjo?« »Umrla je kmalu za očetom. Najbrž od žalosti in prikritega strahu.« »Kako to?« »Saj veste, kaj imam v mislih.« Pogledala ga je v oči. »V naši družbi usoda ženske brez moškega ni ravno zavidanja vredna. Z odhodom mojega očeta na oni svet smo nenadoma vsi ostali brez rednih dohodkov in zaščite. Menim, da je njegova smrt v veliki meri vplivala tudi na mojega nesrečnega brata, ki ni znal prevzeti nase očetove odgovornosti.« »Poslušati vas je res pravi užitek,« je ponovno pripomnil Alfred. Trudi je sramežljivo sklonila glavo. »Po mojem bi morali nadaljevati šolanje.« »To so ostale neizpolnjene sanje očeta in matere, ki sta me že od zgodnje mladosti pripravljala na samostojnost. Želela sta si, da bi končala eno od višjih šol in bi ne bila odvisna samo od dobre ali slabe volje drugih. Še posebno tistih, ki podcenjujejo vlogo ženske v naši nazadnjaški družbi.« Te besede so Alfredu izvabile nasmeh. Tudi on se je strinjal z mnenjem njenih staršev. »Kaj bo z menoj?« ga je presenetila z vprašanjem. »Kakšne možnosti imam za boljšo prihodnost?« »Začasno boste ostali tukaj z menoj in mi pomagali okoli prehrane, kot ste se sami ponudili. Jutri bom ves dan prost, zato vas bom odpeljal do blagovnice in vam kupil nekaj oblek in najnujnejših stvari. Sprehodila se bova po mestu, kjer vas bom seznanil z bližnjo okolico, še posebno z majhno tržnico takoj za hotelom. Tam boste našli vse, kar boste potrebovali za kuho. Od svežega mesa do sadja in zelenjave vseh vrst.« Trudi ga je poslušala in požirala z očmi. Tako prijetno se je počutila v družbi tega uglajenega mladeniča. Tako kot vsako mlado dekle je tudi Trudi sanjarila in v sebi kovala prve smele načrte za prihodnost, ki jo je ponovno imela. 3. poglavje V soboto okoli 11. ure dopoldne je Alfred kot ponavadi stopil do pisarne svojega nadrejenega, grofa Leopolda Kocha. Našel ga je očitno potrtega za njegovo delovno mizo, prekrito z raznimi papirji. Leopold ga je samo z roko povabil, naj sede. Molče ga je opazoval, kar je Alfreda zaskrbelo. »Oglasil sem se, da bi izvedel, kako je potekal vaš sestanek z njeno visokostjo,« je prvi prekinil tišino. »Pravkar sem se vrnil od njene visokosti. Nujno me je dala poklicati ter me prosila za kratko poročilo o mojih opažanjih s fronte. Skrbno je prebrala vaše jedrnato poročilo in ga pohvalila. Vprašala me je, kdo ga je sestavil, nakar sem ji omenil vaše ime. Ko je slišala za vas, me je začudeno pogledala in me prosila, naj vas pošljem k njej takoj, ko boste prispeli na dvor. Nato mi je zastavila še nekaj vprašanj o nekaterih podrobnostih z našega obiska v Prusiji, vendar sem imel vtis, da ni bila zadovoljna z mojimi odgovori. Mislim, da želi slišati vašo inačico o dogodkih z bojišča, najbrž zato, da bi izpopolnila svojo predstavo o našem bivanju na njem.« Alfred ga je nepremično gledal. Do takrat je videl kraljico samo dvakrat, in to s precejšnje razdalje. »Takoj odidite k njej. Njena visokost se danes ne počuti najbolje in vas bo najbrž sprejela v svojih zasebnih sobanah. Glede na to, da bo to vaše prvo srečanje s kraljico, vas prosim, da se držite protokola. Odgovarjajte na vprašanja, nikakor pa jih ne zastavljajte!« Alfred je vstal, nato pa se je spomnil vprašati: »Imate morda kakšna posebna navodila glede mojega poročila?« »Nikakršnih. Preprosto in po vaših najboljših močeh ji podajte vaše osebne vtise, ki naj bodo čim bolj jedrnati, kot sem vas učil.« Alfred ga je pozdravil s kratkim priklonom in zapustil pisarno. Toda pred zaprtimi vrati se je ustavil in zamislil. Pogled mu je odtaval po dolgem hodniku, ki je peljal v del dvora, kjer je stanovala kraljica. Prevzelo ga je nenavadno, nerazložljivo vznemirjenje. Tega se ni nadejal. Konec koncev je bil le navaden svetovalec starega dvorskega tajnika, zadolženega za skromne diplomatske zadeve majhne kraljevine. Pogled je spustil na svojo vedno čisto in zlikano obleko in ugotovil, da je kar dostojno oblečen. Globoko je zavzdihnil in odšel po hodniku. Do kraljičinega apartmaja, ki je obsegal šest salonov in sob, je bilo treba prehoditi tri predsalone za goste in varnostnike. Dežurni častnik, ki ga je navidez poznal, je vstal izza svoje mize. »Pošilja me grof Leopold,« je mladenič opravičil svojo prisotnost. »Rekel je, da me njena visokost želi videti.« Častnik garde je brez besed vstopil v sosednji salon, da bi ga najavil. Medtem ko je Alfred čakal na dovoljenje za vstop, je na hitro pomislil o morebitnih razlogih za to nepričakovano vabilo. Ko je zaslišal šum vrat, ki so se odprla, se je zdrznil in pogledal častnika garde. »Izvolite, gospod!« Alfred se ni takoj premaknil. V nogah je začutil neko nenavadno težo. Ta začasna odrevenelost je trajala le nekaj sekund, nato pa se je pogumno odpravil k odprtim vratom. Znašel se je v še enem salonu za goste, kjer sta za mizico sedeli dvorski dami in se kratkočasili s kartanjem. Obe sta bili brezhibno oblečeni in urejeni. Starejša, baronesa von Klein, zelo lepa ženska štiridesetih let, je Alfredu namenila ljubezniv nasmešek. Ta ji je odzdravil z rahlim priklonom. Medtem ko je držala karte v rokah, je Mariana premišljevala, kaj neki ima kraljica povedati temu mlademu dvorskemu uslužbencu. Alfreda je poznala samo navidez, vedela pa je, da sta se z grofom Leopoldom nedolgo tega vrnila s pruskega bojišča. Še pred kratkim se je kraljica pogovarjala s starim grofom, zdaj pa ji je ta poslal še svojega mladega sodelavca. Mariana je sklepala, da gre za nekaj zelo pomembnega. Visoka vrata, okrašena s pozlačenim kraljičinim grbom, so se naglo odprla in prikazal se je dvorski paž v uniformi. »Njena visokost vas pričakuje!« Alfred je mimo paža vstopil v velik salon, ki je bil okrašen z razkošnimi tapetami in pozlačenimi okrasi v slogu umetelnega rokokoja. Po okusno okrašenih stenah so visele slike starih nemških in italijanskih mojstrov, lesketajoči parket pa sta krasili dve veliki perzijski preprogi živih barv. Frederika je stala poleg velikega stenskega ogledala, v katerem je opazovala svoj bledi obraz. Ko ga je opazila v zrcalu, se je kraljica počasi ozrla in ga pogledala. Bila je prijetno presenečena. Ko ga je opisoval, ji grof Leopold ni omenil, da je mladenič tako vražje čeden. Alfred se ji je globoko priklonil in obstal pri vratih. Kraljica je stopila do majhne salonske mize in mu z roko ponudila enega od petih pozlačenih naslanjačev. Alfred je počakal, da je prva sedla. Frederika je z mize dvignila njegovo poročilo, ki ga je čitljivo napisal s kaligrafsko pisavo. Medtem ko je z očmi preletavala papirje, jo je Alfred pozorno opazoval. Ugotovil je, da je pri svojih 46. letih kraljica še vedno zelo mladostna in lepa. Dolgi črni lasje so delno osiveli, temno zelene oči pa so bile velike in radovedne. Polne ustnice si je le narahlo namazala, najverjetneje zaradi bledice njenega pravilnega obraza. Kraljica se je zavedala, da jo preučuje, zato mu je namenila rahel nasmešek. »Najbrž se sprašujete, kakšna bolezen se me je lotila, da sem tako bleda,« je ugibala. »Po mojem mnenju vam primanjkuje gibanja na prostem, predvsem na soncu. Med potovanjem po Vzhodu in Aziji sem izvedel za številne skrivnosti, o katerih se našim ljudem niti ne sanja. Še posebno o človeški povezanosti z naravo, ki jo mnogi prekmalu zanemarijo. Vzemimo, na primer, te čudovite rože,« je dejal in pogledal proti vazi. »Pri tistih, ki jih imajo radi in jih negujejo, hitreje in bolje uspevajo kot pa pri tistih, ki ne čutijo ljubezni do narave.« »Kaj predlagate?« »De greste pogosteje na sonce in sveži zrak.« »Morda imate prav. Tukaj na dvoru je ozračje pogosto zatohlo,« je poudarjeno sarkastično pripomnila. Frederika je spustila papirje na mizo in se udobno namestila v naslanjač. »Že dolgo sem se spraševala, kdo za grofa Leopolda sestavlja tako jedrnata in živopisna poročila. Danes mi je priznal, da jih pišete vi. Ko sem izvedela, da ste bili v njegovem spremstvu, sem poizvedela o vas in si zaželela, da bi vas srečala. In priznati vam moram, da sem prijetno presenečena, tako zaradi vaše nadarjenosti kot tudi zaradi vašega uglaje-nega videza.« Alfred se ji je zahvalil s priklonom. »Želela pa sem vas srečati tudi iz drugih razlogov. Iz vaših ust bi rada slišala vse tiste nenapisane vrstice, ki jih je v poročilu mogoče le zaslutiti. Iskreno mi podajte vaše osebne vtise o bivanju v Prusiji. Začnite s princem Ottom von Bismarckom. Opišite mi ga.« »Otto von Bismarck je ogromen hrust, trdne telesne zgradbe, mrkega pogleda in jasnih ambicij, ki jih ne skriva. Najmočnejši konj, kakršnega še nisem videl, ga je komaj nosil. Tik pred bitko pri Koeniggraetzu je odjezdil med vrste pruske vojske in s svojo impozantno pojavo borcem vlil potreben pogum in vero v vojaški vrh. Tako meni kot verjetno tudi vojakom se je zdelo, kot da se je legendarni junak Siegfried nenadoma prikazal med nami. Ves čas našega bivanja v Prusiji nisem niti enkrat opazil, da bi se mu na obraz prikradel nasmešek!« Frederika ga je molče opazovala. »Čudovito se izražate,« ga je pohvalila. »Poslušati vas je prava osvežitev, priznati pa moram, da tudi gledati! Ste zelo markanten in prijeten človek. Moji bližnji sodelavci ne le da pogosto jecljajo, temveč mi stvari vedno želijo prikazati lepše kot so v resnici, zato jih kozmetično 'uredijo' za moja kraljevska ušesa! Vi se izražate diskretno, brez ovinkarjenja in prirejanja podatkov.« Zmeden zaradi njene pripombe, se ji je Alfred ponovno priklonil. »Zdaj pa mi opišite odkrite ambicije princa von Bismarcka.« »Dokončna združitev vseh germanskih kraljevin, vojvodstev in svobodnih mest v veliko federacijo, ki ji pravijo Drugi Reich, vodil pa bi jo pruski cesar Wilhelm. Domnevam, da vam je grof Leopold prenesel Bismarckove besede, ki nama jih je izrekel, preden smo se vrnili domov.« »Nekaj mi je povedal o Bismarckovih grožnjah, namenjenih neodločnim kraljevinam,« je poudarila. »In povem vam, da se ta ambiciozni gospod ne šali.« »Kaj vam je natančno povedal?« »Naj opozoriva vašo visokost na gospodarske in druge posledice, ki bi jih utegnile imeti tiste države, ki bodo zavlačevale s pristopom k federaciji. Zahvalil se vam je za odred naših prostovoljcev, obenem pa vas je okaral zaradi odločitve, da boste v tem spopadu ostali nevtralni, kljub temu pa ste vojski generala Benedeka dovolili, da je vstopil v Avstrijo prek dela naših Alp.« »Da, grof je to na nek način omenil, vendar precej nejasno. Povedal je, da ste me vi zagovarjali.« »Njegov ekscelenci sem razložil, da ste zelo pobožna oseba in da ste ravnali tako zato, da bi preprečili nadaljnjo nepotrebno izgubo človeških življenj.« »Na žalost,« se je otožno nasmehnila Frederika, »so v pruskem slo-varju človeška življenja navadna vojaška statistika. Kar pa zadeva mojo 'visokost',« ga je opozorila, »želim, da me v bodoče nagovarjate z Madame. To titulo uporabljajo vsi moji bližnji sodelavci in uslužbenci dvora.« Frederika je malce počakala, nato pa vprašala: »Zdaj pa mi pripovedujte o vaših vtisih. Opišite mi vaša občutja in osebne izkušnje z bojišča.« Alfred je globoko zavzdihnil. Jedrnato, toda slikovito ji je opisal svoje intimna doživetja v tistih krvavih dneh. Povedal ji je o krvavem bojišču in množici pobitih in ranjenih nesrečnežev. Frederiko je še posebej vznemiril opis nevihte ob koncu bitke, ki je povzročila 'potoke krvi'. Izpustil je samo svoje nenavadno srečanje z mladim topniškim častnikom Wolfom Krantzom. Medtem ko je govoril, ga je kraljica opazovala in poslušala z očitnim užitkom. Občutek je imela, da se pogovarja z visoko izobra-ženim in pametnim človekom. Kaj ko bi tega čednega, a tako prefinje-nega mladeniča obdržala poleg sebe, je premišljevala. Grof Leopold je že precej star in bo kmalu odšel v pokoj. »Povejte mi še kaj o vašem bivanju v Prusiji. Želim izvedeti čim več o vaši izjemni osebnosti. Kaj se vam je tam še zgodilo?« Alfred je povsem naravno pomislil, da se zanima zanj zato, ker mu je želela ponuditi višji položaj. Za hip ni vedel, kje naj bi začel. Naj mu je bilo še tako nerodno govoriti o sebi, je sklepal, da ji mora odkriti več. Pogoltnil je cmok in začel s srečanjem z ranjenim Wolfom in mladeničevo nenavadno zahtevo, da reši sestro iz krempljev vaškega barona. Ko je Alfred opazil, s kakšno pozornostjo in napetostjo ga posluša, ji je slikovito opisal podrobnosti osvobajanja Wolfove sestre iz rok cerkvene inkvizicije. Ko je končal, ga je Friderika dolgo molče opazovala, zaradi česar ga je zaskrbelo. »Saj to je preprosto neverjetno!« je nejeverno ugotovila. »In zdaj je ta revica v vašem stanovanju?« »Nisem je mogel pustiti na cesti, brez zaščite in kakršnihkoli sredstev.« Njegovo viteško vedenje je kraljico zelo prijetno presenetilo. »Ravnali ste zelo humano in človeško,« ga je pohvalila. »V dana-šnjem grešnem in sebičnem svetu so ljudje kot ste vi prava redkost. Ve-dete se res viteško. Tako močno me spominjate na slavne junake iz nemških legend.« Alfred se je ob teh besedah otožno nasmehnil, kar je takoj opazila. »Pripovedujte mi o sebi,« ga je opogumila. »Menim, da se moram za svoje poglede na življenje ter za šibkost do žensk zahvaliti predvsem svojemu očetu. Mojo mamo je oboževal in se vedel do nje s spoštovanjem in pozornostjo. Po drugi strani pa je bilo obnašanje mojega strica do moje tete popolnoma drugačno. Za ženske je menil, da so nižja bitja, ki jih je treba v življenju izkoristiti do skrajnih meja ter jih nenehno kaznovati za izvirni greh, ki ga je ženska v trenutku šibkosti zagrešila v davnini. Dokler ni teta obležala v postelji, mu je morala vsak večer umivati noge, kar se je mojemu očetu zdelo skrajno ponižujoče. Ker nisem želel biti podoben mojemu nadutemu stricu, temveč pogumen in pokončen kot je bil moj oče, se je v meni budila želja, da bi pomagal ljudem v stiski, posebno tistim, ki niso imeli dovolj moči, da bi se sami zoperstavili zlu.« »Torej si zaradi tega niste stlačili Wolfovega denarja v žep, njegove sestre pa prepustili zli usodi?« je sklepala kraljica. »Kot kristjan se zavedam, da me Bog nenehno opazuje in si beleži vse moje postopke. Kot idealist pa na kaj takega nisem niti pomislil.« Te besede so Frederiki izvabile širok nasmeh na obraz. Prisotnost tega mladega moškega jo je prevzela. Odločila se je, da ga bo obdržala ob sebi. »Grof Leopold mi je povedal, da ste končali filozofijo na Dunajski univerzi,« je spremenila temo pogovora. Alfred je to potrdil in ji na kratko opisal svoja študijska potovanja po Daljnem Vzhodu in Aziji ter svoje dveletno delo na dvoru. »Zanimivo,« je ugotovila kraljica. »Sta z grofom morda v sorodu?« »Ne, Madame,« se je nasmehnil Alfred. »Sem sin vašega nekda-njega upravnika dvorskih hlevov, Adolfa Knapa. Dobri grof me je izšo-lal in skrbel zame iz hvaležnosti do mojega očeta, ki mu je v neki bitki proti Francozom rešil življenje. Morda pa je skrbel zame tudi zato, ker sam ni imel otrok.« »Kaj nameravate storiti z vašo mlado varovanko?« je Frederika nenadoma želela slišati. »Se boste z njo oženili?« »No, priznati vam moram, Madame, da je zelo ljubko in bistro dekle, v katero se ni težko zaljubiti, vendar pa se ne bi mogel oženiti z nekom, ki čuti do mene samo hvaležnost namesto iskrene ljubezni. Nekaj časa jo bom obdržal pri sebi, dokler si nekoliko ne opomore, nato pa ji bom pomagal, da si najde kakšno dostojno službo.« Zaradi njegovega odgovora se je Frederika diskretno nasmehnila. »Je pismena?« »Končala je gimnazijo in se zelo spretno izraža. Pravi, da se je tega naučila iz številnih knjig, ki jih rada prebira.« »Torej je po naravi romantična,« je ugotovila kraljica. »Ko sem bila mlada, sem se tudi sama skrivala po podstrešnih sobah našega družinskega dvorca in skrivaj brala vse mogoče knjige, še posebej tiste 'prepovedane'!« Na kratko je premislila, potem pa predlagala: »Ne vem, če vam je znano, toda pred letom dni sem ustanovila kolidž za nadarjena mlada dekleta brez staršev. Šolanje traja tri leta, edini pogoj pa je, da znajo pisati. Šolo vodi šest naših najbolj izobraženih profesorjev in je še najbolj podobna univerzi, ki je še nimamo. Dekleta iz te šole bodo takoj dobila dobro službo, nekaj najboljših pa bom izbrala za delo na dvoru. Kaj pravite, ko bi se jaz pobrigala za vašo varovanko? Novo šolsko leto se začne prvega septembra.« Alfred je ob tem ostal brez besed. »Kako naj si razlagam vaš molk?« ga je vprašala. »Preprosto ne vem, kaj naj vam rečem, Madame. To je tako plemenito od vas. Nisem pa prepričan, da bom imel dovolj denarja za njeno šolnino.« »Naj vas to ne skrbi,« je z zamahom roke dejala Frederika. »Šolnino ponavadi plačajo bogati trgovci ali plemiči, če pa je premalo, dodam denar iz mojega osebnega računa. Za vašo mlado varovanko bo plačal tisti baron iz Grafinga!« »Ritter von Lothar?!« je osupnil Alfred. »Ampak … Madame, ta lakomnež se bo raje obesil kot pa plačal šolnino za to revico!« »Kar meni ga prepustite!« se je skrivnostno nasmehnila Frederika. Vrgla je oči na veliko uro, ki je leno odbila poldan, nato pa je nadaljevala z vprašanji: »Kaj ste izvedeli o pogojih za pristop k bodoči Severni federaciji?« »Vam grof Leopold ni omenil sestanka z grofom Steinbergom?« »Niti z besedico. Za kaj gre?« »Nekega popoldneva naju je grof Steinberg povabil v svoj šotor, da bi nama na velikem zemljevidu razložil Bismarckov načrt združitve. Grof Leopold se je opravičil zaradi utrujenosti, tako da sem sam odšel na sestanek. Rečeno mi je bilo, da bo po tej novi pruski zmagi Schleswig-Holstein in nekaj manjših provinc pripadlo novi Severno-nemški federaciji. Vse južne nemške države, kot so Baden, Bavarska, Virtenberg, Saksonsko in mi, naj bi obdržale začasno neodvisnost, ven-dar pa bi se morale pridružiti vojaški zvezi nove pruske federacije. V prvi fazi združitve naj bi štiri kraljevine obdržale omejeno avtonomijo do smrti tistih vladarjev, ki nimajo prestolonaslednika. Kot veste, je bavarski kralj Ludwig še samski, saksonski prestolonaslednik Albert je pred kratkim izgubil življenje med dvobojem, princesa Sofija Virtenberška pa je duševno močno zbolela. Vi, Madame, ste pravzaprav edina vladarica s še živo naslednico. Na koncu je grof Steinberg povpra-šal o princesi, še posedno o nekaterih njenih izjavah za tisk, v katerih je razlagala, da je prestol sploh ne zanima. Ko me je vprašal, kje se Njena visokost šola, sem mu povedal, da ne vem. Kar je res.« »Pruski minister za zunanje zadeve se je zanimal za mojo hčer Johano?!« je ponovila kraljica s strahom v srcu. »Da, Madame.« Frederika je gledala vanj z resnim izrazom, nato pa naglo vstala in se pričela živčno sprehajati po salonu. Tudi Alfred je iz vljudnosti vstal in jo spremljal z zaskrbljenim pogledom. Spraševal se je, ali je izrekel nekaj, česar ne bi smel. V določenem trenutku se je kraljica ustavila pred njim. »Zakaj mi grof Leopold ni o tem povedal niti besedice?« Alfred se je znašel v neprijetnem položaju. Želel je zaščititi starega grofa, obenem pa je moral iskreno odgovarjati svoji kraljici. »Grof je že precej star mož, Madame,« ga je skušal braniti. »Poleg tega pa sem se samo jaz pogovarjal s Steinbergom. Grof Leopold se je zaradi utrujenosti opravičil in odšel na popoldanski počitek.« »Da,« se je strinjala Frederika z razočaranjem v glasu. »Mislim, da je prišel čas, ko se bo moral dobri grof rešiti svoje prenaporne službe in oditi v pokoj.« Alfred jo je opazoval s stisnjenimi ustnicami. Kaj se je naenkrat zgodilo? Kje je naredil napako? Zakaj je kraljica tako jezna in zaskrbljena? Oba je presenetilo tiho trkanje na vrata. Frederika je obstala in pogledala proti visokim vratom, ki jih je odprl paž v uniformi. »Madame,« je dejal in se ji priklonil, »vaše kosilo je postreženo v modrem salonu.« »Imam danes kaj gostov?« »Danes ne, Madame. Rekli ste, da se ne počutite najbolje.« »Povejte jim, da bom malce zamudila.« Paž se je s priklonom umaknil, Frederika pa se je približala Alfredu na dva koraka in se zazrla v njegove rjave oči. »So vam morda znane podrobnosti o smrti prestolonaslednika Alberta in o bolezni princese Sofije?« »Ko sem slišal zanju, sta se mi zadevi zazdeli nekoliko sumljivi. Previdno sem povprašal pri mladih častnikih v pruskem štabu. Eden od njih mi je povedal, da je princa Alberta med dvobojem s pištolo ubil pruski general. Princ naj bi se ga na nekem sprejemu napil in domnevno užalil generalovo ženo.« »Kaj hočete reči z 'domnevno'?« je Frederika zahtevala obrazložitev. »Princ je bil malce okajen in ko je šel mimo generalove soproge, jo je nehote odrinil tako, da je izgubila ravnotežje in padla. Ker se ji ni hotel opravičiti, ga je general izzval na dvoboj s pištolami. Krogla je princa zadela naravnost med oči!« Kraljica je stala kot okamnela. Po glavi so se ji podile najbolj črne misli. »Kaj pa princesa Sofija? Kaj se njej kar naenkrat zgodilo? V časopisih sem prebrala, da naj bi se letos poročila z ruskim plemičem iz carske družine.« »Nek pruski uslužbenec je omenil, da ji je pred šestimi meseci nenadoma postalo slabo in od takrat sedi pri oknu enega od dvorskih stolpov in se ziblje na stolu. Z nikomur noče govoriti, tja pa ji tudi prinašajo hrano. Pravijo, da čaka na nekega domišljijskega 'princa iz pravljice', ki se bo prikazal na konju in jo rešil.« »Pred kom?« Frederiki se je obraz skremžil v sarkastičen izraz. »Morda pred Ottom von Bismarckom?« Alfred se je vzdržal odgovora. »Vi ste res pravo odkritje,« ga je Frederika naklonjeno in s hvaležnostjo pogledala. »Od vas sem danes izvedela več kot od vseh mojih nesposobnih dvorskih vohunov in priliznjencev skupaj. Sedite!« mu je na koncu ukazala z živčnim glasom. Alfred se je počasi spustil v naslanjač. Medtem ko jo je zaskrbljeno spremljal s pogledom, je pričel slutiti, zakaj se je nenadoma vznemirila. »Verjetno ste opazili, kako močno me je pretresla novica, da se Prusi zanimajo za mojo hčer,« mu je dejala, medtem ko je hodila gor in dol. »Madame, menda ja ne mislite, da so princeso Sofijo in princa Alberta zastrupili, oziroma umorili, pruski zarotniki?« »Kdo pa drug?!« je dejala in zastala. »Komu drugemu pa naj bi bilo do tega, da kraljevini ostaneta brez prestolonaslednika? Gotovo ne Francozom ali Avstrijcem, ki si želijo, da bi germanske dežele ostale čim dlje razkosane! In bolj ko o tem premišljujem, bolj me preganja misel o morebitni pruski zaroti. Kajti če se bodo rešili vseh nezaželenih prestolonaslednikov, bosta združitev in ustanovitev velike Nemčije zagotovljeni. Primera princa Alberta in princese Sofije dejansko govorita v prid takšni teoriji.« Alfred se je moral strinjati z njo. »Ali veste, da bo princesa Johana na njen 21. rojstni dan uradno predstavljena našemu parlamentu?« »Da, Madame, o tem sem bral v naših časopisih.« »Navada je, da se bodoči vladar razglasi za prestolonaslednika na njegov 21. rojstni dan. V primeru princese Johane pa se bo to zgodilo 23. tega meseca.« Medtem ko je tekel pogovor med kraljico in Alfredom, je bila baronesa von Klein še vedno v dvomih, kaj naj stori. Končno se je odločila, da mora slišati, kaj je tako pomembnega, da se kraljica pogovarja z mladim dvorskim uslužbencem. Morda bo prav danes dobila dragocene podatke, od katerih bo odvisna svoboda njenega mladega ljubimca Dietricha, ki je bil v pruskem ujetništvu. Mariana je bila poročena z dvajset let starejšim baronom Kleinom, sicer zelo bogatim in vplivnim možem, a premalo zainteresiranim ljubimcem. Mariana pa je bila po naravi zelo živahna in lačna čustev. Pred dvema letoma je na nekem sprejemu spoznala deset let mlajšega častnika garde, ki je do popolnosti uresničeval vse njene ljubezenske fantazije. Njegovi čudoviti dotiki, ognjeviti poljubi in izkušeno ljubkovanje so jo pogosto pripeljali do pravega delirija. Žal pa je v minuli vojni sodeloval kot prostovoljec na strani Avstrije, bil je ranjen in se je že na samem začetku vojne znašel v pruskem ujetništvu. Grof Leopold ji je zaupal, da Prusi nočejo niti slišati, da bi ga spustili na prostost. In čeprav je minilo šele mesec dni, odkar ga je Mariana nazadnje videla, jo je njegova odsotnost skoraj fizično bolela. Ko je potožila Viktorju von Blumbergu, vodji opozicije in gorečemu pristašu nemškega zedinjenja, ji je ta predlagal praktično rešitev za njeno ljubezensko težavo. Naj malce vo-huni zanj in za Pruse, ti pa jo bodo nagradili s hitro osvoboditvijo lju-bljenega moškega. »Opravičujem se, Elke,« je dejala svoji mladi prijateljici in hitro spustila karte na mizo. »Glava me je zabolela, zato bom skočila do svoje sobe in vzela nekaj za pomiritev.« Vstala je in se napotila proti salonu z ogledali, ki se je nahajal levo od kraljičinega stanovanja in si z njenim salonom delil velik kamin. Oba dela kamina sta imela isti dimnik, vendar ju je ločevala debela stena. Eden od agentov grofa von Blumberga je v kraljičin kamin namestil napravo, podobno odprtini troblje. Skozi debelo steno je dal napeljati tanko gumijasto cev, ki jo je bilo mogoče z druge strani prisloniti na uho in prisluškovati. Baronesa se je zavlekla v drugi kamin in se skrila za okrasno špansko steno iz kovanega železa. V temi je otipala majhno gumijasto cev in si njen konec živčno porinila v levo uho. Iz naprave se je takoj zaslišal značilni šum tišine. Frederika je odšla do mize in sedla v naslanjač nasproti Alfreda. Po njenem prodornem pogledu je ta sklepal, da mu bo povedala nekaj zelo pomembnega. »Do sedaj ste bili diplomatski svetovalec mojega tajnika grofa Leopolda, zdaj boste pa moj osebni svetovalec. Vaša dragocena opaža-nja v Prusiji so me zelo presenetila. Menim, da ste rojeni domoljub, časten mož z visokimi moralnimi vrednotami, ki mu je mogoče povsem zaupati. Za vsakega vladarja pa je življenjskega pomena, da ima poleg sebe vsaj enega človeka, ki mu lahko brezmejno zaupa. Takoj bom poklicala grofa Leopolda in dve dvorski priči ter vas imenovala za našega prvega državnega inkvizitorja.« »Inkvizitorja?!« je osuplo ponovil Alfred. »Da, vrhovnega državnega preiskovalca, oziroma inšpektorja, ki bo imel višji položaj kot vse policijske službe v državi. Poleg širokih pooblastil boste dobili tudi popolni nadzor nad našo skoraj neobstoječo vohunsko mrežo in tajno službo. Ena vaših prvih nalog bo, da mi varno pripeljete nazaj iz Avstrije mojo hčerko, ki je na šolanju v kolidžu Svete Helene. Gre za zelo cenjeno šolo za dekleta iz visoke družbe.« »Ampak … Madame …« je jecljal presenečeni Alfred, »se vam ne zdi, da bi tako visok položaj moral zasesti nekdo, ki je višjega stanu ali položaja kot sin dvornega konjušnika?« »V življenju sem spoznala plemiče, ki so se vedli huje kot cestni razbojniki, pa tudi navadne ljudi, ki so se vedli kot rojeni plemiči. Vi spadate med te zadnje.« »Madame, prosim vas, ne ustvarjajte si po nepotrebnem sovražnike med našim plemstvom, katerega sodelovanje zdaj potrebujete bolj kot kdajkoli,« jo je opozoril Alfred. »Zavračate mojo ponudbo?« »Vi ste moja kraljica, Madame,« je dejal in se ji globoko priklonil. »Vsaka vaša želja je zame ukaz. Prosim vas samo, da o tem malce razmislite. Gotovo je na dvoru nekdo, ki je bolj osposobljen od mene.« »Se mar šalite?« Nasmehnila se je njegovi skromnosti. »Po vsem, kar ste mi danes povedali o sebi, bi resnično s težavo našla nekoga, ki ima močnejši značaj ali duhovne vrline kot jih imate vi. Vaše človeško vedenje na bojišču in reševanje nedolžnega dekleta iz krempljev hudobnega vaškega barona so dejanja, iz katerih črpajo snov za otroške pravljice. Pričajo o vaši prirojeni plemenitosti, pokončnem značaju in viteštvu. Imate pa morda prav, ko pravite, da je vaš položaj preveč neugleden za tako visoko funkcijo.« Frederika se je za hip zamislila, Alfredu pa se je odvalil kamen s srca. »Koliko ste stari?« ga je nenadoma vprašala. »Pred kratkim sem jih dopolnil trideset.« Naglo je vstala in stopila do vrat sosednjega salona, ki jih je sama odprla. Ko je dežurni paž pred vrati zagledal kraljico, je skočil s stola, na katerem je dremal, in otrpnil v položaju 'mirno'. »Sporočite, prosim, grofu Leopoldu, da mora takoj priti k meni z dvorskim pisarjem. Pošljite mi tudi vse tri moje družice,« mu je ukazala in zaprla vrata. Ob teh besedah je baronesa von Klein iz ušesa hitro potegnila prisluškovalno cevko. Pokukala je skozi kovinsko špansko steno in preverila, ali je salon prazen, nato pa se je previdno izvlekla iz velikega kamina. V enem od stenskih ogledal je pogledala svojo obleko in pričesko ter se z naglimi koraki napotila v salon za goste. Alfred, ki je vstal iz naslanjača istočasno s kraljico, je otrplo stal poleg mizice in se spraševal, kakšni so kraljičini nameni. Je mar mogo-če, da se ne bo ozirala na njegova opozorila in ga kljub vsemu postavila za državnega inkvizitorja? Frederika je stopila do kamnitega kamina, nad katerim je na umetelno oblikovanih držalih visel velik meč. Snela ga je in izvlekla iz toka, ki je bil prevlečen z baržunom in okrašen z zlatom in dragulji. S pogledom na dolgem in sijočem rezilu, ki ga je držala v rokah, je stopila do odrevenelega Alfreda. »Pravijo, da je s tem mečem moj legendarni praded Kurt Kelstein odsekal številne glave med obmejnimi bitkami za osvoboditev in usta-novitev tega državnega ozemlja. Vsakič, ko pogledam to orožje, me spreleti nek nerazložljivi srh. V mislih vedno zagledam glave nesre-čnežev, ki padajo in se kotalijo po blatnih bojiščih. Do tega trenutka se še nikoli nisem dotaknila tega groznega orodja za ubijanje. Ta zgo-dovinski meč so uporabljali moji prastarši in moja pokojna mati med obredi ob dodelitvi plemiških titul, danes pa ga bom prvič uporabila tudi jaz. Čeprav sem na oblasti že osem let, še nikogar nisem povišala v plemiča višjega razreda.« Medtem ko ga je gledala naravnost v oči, je Alfreda spreletel ledeni srh. »Kaj je, vitez?« ga je vprašala. »Zakaj ste odreveneli?« »Najbrž iz strahu, Madame.« »Česa se pa bojite?« »Previsoke časti in odgovornosti, ki jo ta položaj nosi s seboj.« Frederika je skrbno spustila težko rezilo na tla in ga pri tem z obema rokama držala za okrašeni ročaj. »Ko bi le vsi moji plemiči razmišljali tako!« si je zaželela z otožnim nasmehom. Na vratih se je zaslišalo tiho trkanje in paž je najavil grofa Leopolda. Stari plemič je vstopil v salon in se globoko priklonil. »Ste me želeli videti, Madame?« »Ste pripeljali pisarja?« je preverila Frederika. »V predsobi čaka, Madame,« je potrdil grof. »Poklicala sem vas, da bi prisostvovali obredu imenovanja tega mladega gospoda, sicer vašega varovanca, za grofa.« Leopold je bil ob njenih besedah resnično zbegan. Za hip se je zazrl v otrplega Alfreda. Kaj se je zgodilo, se je spraševal. In zakaj se kraljici tako mudi, da je celo preskočila poprejšnjo titulo barona? »Kot veste, se s to titulo, ki je dedna,« je nadaljevala, »po naši tradiciji podarja tudi posestvo z okoliškimi vasmi. Spomnila sem se grofije pokojnega Jakoba von Lipmana, ki je umrl brez dedičev. Kaj se s tem posestvom trenutno dogaja?« »Grad Wineberg in okoliška posestva so še vedno pod dvorskim nadzorstvom zaradi neplačanih davčnih zaostankov,« jo je obvestil Leopold. »Na svoji mizi imam nekaj kupnih ponudb, ki sem vam jih nameraval pokazati.« »Koliko nam ponujajo zainteresirani kupci?« »Največ nam je ponudil grof Baruh, okoli 150.000 guldnov. Posestvo obsega velike površine vinogradov, ki spadajo k tovarni znanih vin Wineberg. Grofija šteje tudi tri manjše vasi z več kot 600 hektarji pašnikov in njiv.« Frederika je na kratko premislila. »Prav,« se je strinjala. »Menim, da je to dovolj dostojna nagrada. Takoj po obredu boste to posestvo prepisali na bodočega grofa Alfreda von Knapa. Pripeljite sem vašega uslužbenca.« »Madame,« se je stari grof zmedeno priklonil, »mar niste mnenja, da bi bilo treba tako pomembno dejanje opraviti v prestolni dvorani?« »Danes nisem najbolj razpoložena za množico ljudi,« mu je razložila. »Po pravici povedano pa se mi mudi to zadevo čim prej zaključiti.« To je opazil že Leopold. Ponovno se ji je priklonil in odšel do vrat, kjer je nekomu pomahal z roko. V salon so vstopili dvorni pisar z veliko beležko in črnilnikom v rokah ter vse tri omenjene dvorne dame. Poleg baronese Mariane sta prišli še kontesa Louisa Kern in mlada Elke Fischer, ki je pripadala meščanski družini nekega tovarnarja. Vsi so se priklonili kraljici in se zazrli v odrevenelega Alfreda. Ko so v kraljičinih rokah zagledali legendarni meč, jim je bilo vse takoj jasno. Frederika je počakala, da se je dvorni pisar namestil za majhno mizo pri oknu in odprl debeli dvorni dnevnik. »Na kolena, vitez!« je ukazala okamnelemu mladeniču. Alfred se ji je približal in se počasi spustil na klecajoča kolena. Frederika je z obema rokama dvignila težko rezilo in položila njegov vrh na Alfredovo levo ramo. »Jaz, Frederika von Kelstein, zakonita vladarica kraljevine Kelstein, s tem dejanjem imenujem meščana Alfreda Knapa za grofa, z dedno titulo in posestvom v sestavi grofije Wineberg!« Frederika je težki meč prestavila na njegovo desno ramo in nadaljevala: »Zaradi uspešno opravljene diplomatske naloge na pruskem bojišču,« je Frederika napihnila Alfredove zasluge, »predvsem pa zaradi njegovega viteškega vedenja in naporov pri uspešnem reševanju tajne operacije, menim, da si grof Alfred von Knap zasluži to čast in to titulo!« Frederika je spustila vrh meča na tla in ukazala novopečenemu plemiču: … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Inkvizitor
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Inkvizitor

Comments are closed.