KAMASUTRA – Vatsyayana

Naslovnica Knjige Vatsyayana - Kama Sutra
Naslovnica Knjige Vatsyayana - Kama Sutra
Naslov: KAMA SUTRA
Avtor: Vatsyayana
Število strani : 228
Format: B5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-405-9
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-404-2        

Del besedila knjige:

VSEBINA:
PREDGOVOR.. 11
UVOD.. 15
1. Del…. 19
I. POGLAVJE. 21
VATSYAYANA SUTRA UVODNI PREDGOVOR POZDRAV DHARMI, ARTHI IN KAMI II. POGLAVJE. 23
Opombe o treh posvetnih področjih kreposti –DHARMI, ARTHI IN KAMI III. POGLAVJE. 28
O UMETNOSTIH IN VEDAH, KI JIH JE TREBA PREUČITI IV. POGLAVJE. 34
ŽIVLJENJE MEŠČANA [13]
V. POGLAVJE. 40
O RAZLIČNIH ŽENSKAH, H KATERIM ZAHAJAJO MEŠČANI TER O PRIJATELJIH IN PRENAŠALCIH SPOROČIL 2. Del 47
O SPOLNI ZDRUŽITVI VRSTE SPOLNIH ZDRUŽITEV Z OZIROM NA DIMENZIJE I. POGLAVJE. 49
MOČ POŽELENJA ALI STRASTI; ČAS TRAJANJA II. POGLAVJE. 56
O OBJEMU III. POGLAVJE. 60
O POLJUBLJANJU IV. POGLAVJE. 64
O PRITISKANJU, OZNAČEVANJU ALI PRASKANJU Z NOHTI V. POGLAVJE. 68
O GRIZENJU IN O SREDSTVIH, KI NAJ SE PORABLJAJO Z OZIROM NA KRAJEVNO POREKLO ŽENSKE VI. POGLAVJE. 72
O RAZNIH POLOŽAJIH LEŽE IN O RAZLIČNIH NAČINIH ZDRUŽITVE VII. POGLAVJE. 76
O RAZNIH UDARCIH IN O ZVOKIH OB TEM VIII. POGLAVJE. 79
O ŽENSKAH, KI PREVZAMEJO VLOGO MOŠKEGA; IN O POČETJU MOŠKEGA IX. POGLAVJE. 83
O AUPARISHTAKI [39] ALI ODNOSU Z USTI X. POGLAVJE. 88
KAKO ZAČETI IN KAKO KONČATI ZDRUŽITEV RAZLIČNE VRSTE ZDRUŽITEV IN LJUBEZENSKIH PREPIROV 3. Del 93
KAKO SI ZAGOTOVITI ŽENO I. POGLAVJE. 95
O ZAROKI IN POROKI II. POGLAVJE. 99
O VZBUJANJU ZAUPANJA PRI DEKLETU III. POGLAVJE. 103
O DVORJENJU TER IZKAZOVANJU ČUSTEV Z ZUNANJIMI ZNAKI IN DEJANJI IV. POGLAVJE. 107
O STVAREH, KI NAJ JIH STORI SAMO MOŠKI IN S TEM OSVOJI DEKLE. TUDI O TEM, KAJ NAJ DEKLE STORI, DA BI ZAPELJALA MOŠKEGA IN SI GA PODREDILA V. POGLAVJE. 112
O NEKATERIH OBLIKAH POROKE 4. Del 115
O ŽENI I. POGLAVJE. 117
O TEM, KAKO ŽIVI KREPOSTNA ŽENSKA IN O NJENEM OBNAŠANJU MED MOŽEVO ODSOTNOSTJO II. POGLAVJE. 122
O OBNAŠANJU STAREJŠE ŽENE DO DRUGIH ŽENA NJENEGA MOŽA IN O OBNAŠANJU MLAJŠE ŽENE DO STAREJŠIH. TUDI O OBNAŠANJU PONOVNO POROČENE DEVIŠKE VDOVE; O ŽENI, KI JE NJEN MOŽ NIMA RAD; O ŽENSKAH V KRALJEVEM HAREMU; IN NA KONCU, O OBNAŠANJU MOŽA DO VEČ ŽENA 5. Del 129
O ŽENAH DRUGIH MOŽ I. POGLAVJE. 131
O ZNAČILNOSTIH MOŠKIH IN ŽENSK. – RAZLOGI, ZARADI KATERIH ŽENSKE ZAVRAČAJO SNUBLJENJE MOŠKIH. – O MOŠKIH, KI SO USPEŠNI PRI ŽENSKAH IN O ŽENSKAH, KI JIH NI TEŽKO ZAPELJATI II. POGLAVJE. 139
KAKO SPOZNATI ŽENSKO IN KAJ NAREDITI, DA BI JO MOŠKI OSVOJIL III. POGLAVJE. 143
PREUČEVANJE ŽENSKEGA NAČINA RAZMIŠLJANJA IV. POGLAVJE. 146
O POSREDNIŠTVU V. POGLAVJE. 153
O LJUBEZNI OSEB NA VISOKIH POLOŽAJIH DO ŽENA DRUGIH VI. POGLAVJE. 157
O ŽENSKAH V KRALJEVEM HAREMU; IN O TEM, KAKO OBDRŽATI LASTNO ŽENO 6. Del 163
O KURTIZANAH UVODNE BESEDE.. 165
I. POGLAVJE. 167
O RAZLOGIH, ZARADI KATERIH SE KURTIZANA ZATEKA K MOŠKIM; O SREDSTVIH, S KATERIMI NAVEŽE NASE MOŠKEGA, KI SI GA ŽELI; IN O VRSTI MOŠKIH, KI JIH JE VREDNO SPOZNATI II. POGLAVJE. 173
O ŽIVLJENJU V VLOGI ŽENE III. POGLAVJE. 177
KAKO PRITI DO DENARJA, KAKŠNI SO ZNAKI, KI KAŽEJO NA SPREMEMBO ČUSTEV PRI LJUBIMCU IN KAKO SE LJUBIMCA ZNEBITI IV. POGLAVJE. 183
O PONOVNI ZVEZI Z BIVŠIM LJUBIMCEM V. POGLAVJE. 188
O RAZNIH VRSTAH DOBIČKA VI. POGLAVJE. 193
O DOBIČKU IN IZGUBI; O DODATNEM DOBIČKU IN IZGUBI; O DVOMIH; IN TUDI O RAZLIČNIH VRSTAH KURTIZAN 7. Del 201
O SREDSTVIH, S KATERIMI PRITEGNEMO DRUGE I. POGLAVJE. 203
O OSEBNEM OKRAŠEVANJU; O PODREJANJU SRCA DRUGIH; IN O POŽIVLJAJOČIH PRIPRAVKIH II. POGLAVJE. 209
KAKO SPODBUDITI POŽELENJE, RAZNI EKSPERIMENTI IN RECEPTI ZAKLJUČNE OPOMBE.. 215
OPOMBE: 219


PREDGOVOR
V literaturi vsake dežele je mogoče najti določeno število del, ki se nanašajo predvsem na ljubezen. Zadevo obravnavajo vsakokrat drugače in iz različnih zornih kotov. V tej knjigi želimo podati popoln prevod tistega, kar naj bi bilo standardno delo o ljubezni v sanskrtski književnosti, imenovano »Kama sutra po Vatsyayani« ali »Aforizmi o ljubezni, avtorja Vātsyāyana«. Poleg zapisa Vatsyayane lahko v Indiji najdemo različno hindujsko erotično literaturo zapisano mnogo let po njegovi smrti. Ne bo odveč, če na tem mestu podamo kratko analizo podobnih del: Ratirahasya ali Skrivnosti ljubezni; Panchasakya ali Pet puščic; Smara Pradipa ali Luč ljubezni; Ratimanjari ali Venček ljubezni«; Rasmanjari ali Brstiček ljubezni«; Anunga Runga ali Oder ljubezni; imenovano tudi Kamaledhiplava ali Ladja v oceanu ljubezni. Avtor Skrivnosti ljubezni (št. 1 na spisku) je bil pesnik po imenu Kukkoka. Njegovo delo je bilo prevedeno v hindujščino pred mnogimi leti, pesnikovo ime pa se je zapisalo kot Koka. To isto ime se je znašlo v prevodih v druge indijske jezike, knjiga je postala znana, obravnavano temo pa so popularno imenovali “Koka shastra” ali »nauki Koke«, kar je istovetno s “kama shastro” ali »naukom o ljubezni«, zato se besedni zvezi “Koka shastra” in “kama shastra” uporabljata poljubno. Delo šteje skoraj osemsto verzov in je razdeljeno na deset poglavij, ki se jim reče “pachivede”. Nekaterih stvari, ki so obravnavane v tem delu, ni mogoče najti v KamaSutri, na primer štirih skupin žensk, “padmini”, “chitrini”, “shankini” in “hastini”, kot tudi ne navedbe dnevov in ur, ko so ženske različnih skupin najbolj dojemljive za ljubezen. Avtor dodaja, da se je pri teh zadevah zgledoval po Gonikaputri in Nandikeshwari, ki ju omenja tudi Vatsyayana, vendar dela teh dveh avtorjev ne obstajajo več. Težko je vsaj približno opredeliti leto nastanka te knjige. Samo domnevamo lahko, da je bila napisana po delu Vatsyayane in pred ostalimi še obstoječimi deli o tej temi. Vatsyayana navaja deset avtorjev s to tematiko, vsa njihova dela je preučil, vendar se nobeno ni ohranilo. Te knjige ne omenja. Domnevamo torej lahko, da je Kukkoka pisal po obdobju Vatsyaje, sicer bi ga ta gotovo omenil kot enega od avtorjev tovrstne literature. Avtorju Petih puščic (št. 2) je bilo ime Jyotirisha. Imenujejo ga poglavitni okras pesnikov, zaklad 64 umetnosti in najboljši učitelj glasbenih pravil. Pravi, da je delo sestavil potem, ko je razmislil o ljubezenskih aforizmih, kot so jih razkrili bogovi ter preučil mnenja Gonikaputre, Muladeve, Babhravye, Ramtideve, Nundikeshware in Kshemandre. Nemogoče je ugotoviti, ali je preučil vsa njihova dela, ali pa je za njih samo slišal; kakorkoli, zdi se, da se nobeno ni ohranilo. Njegova knjiga vsebuje skoraj šeststo verzov, razdeljenih na pet poglavij, imenovanih “sayake” ali puščice. Avtor Luči ljubezni (št. 3) je pesnik Gunakara, sin Vechapatija. Delo je sestavljeno iz štiristo verzov in ponuja le kratek opis nauka o ljubezni ter se bolj nanaša na druge zadeve. Venček ljubezni (št. 4) je stvaritev slavnega pesnika Jayadeve, ki je o sebi dejal, da je pisatelj za vsa področja. To poročilo je zelo kratko, saj ga sestavlja le sto petindvajset verzov. Avtor Brstičkov ljubezni (št. 5) je pesnik po imenu Bhanudatta. Iz zadnjega verza rokopisa je razvidno, da je živel v pokrajini Tirhoot in je bil sin brahmana po imenu Ganeshwar, ki je bil prav tako pesnik. Delo, napisano v sanskrtu, opisuje različne skupine moških in žensk, ki so razvrščeni glede na njihovo starost, videz, obnašanje itn. Sestavljeno je iz treh poglavij, datuma nastanka pa ni mogoče določiti. Oder ljubezni (št. 6) je spisal pesnik Kullianmull, da bi zabaval Ladkhana, sina Ahmeda Lodija, tistega Ladkhana, ki je ponekod omenjen kot Ladana Mull, drugod pa kot Ladanaballa. Bil naj bi sorodnik ali član hiše Lodi, ki je vladala v Hindustanu med letoma 1450 in 1526. Delo naj bi bilo torej napisano v 15. ali 16. stoletju. Vsebuje deset poglavij, ki so bila prevedena v angleščino, vendar je bilo natisnjenih le šest izvodov za interno uporabo. To naj bi bilo najnovejše sanskrtsko delo na to temo, ideje v njem pa so bile očitno povzete iz prejšnjih del podobne vsebine. Vsebina navedenih del je sama po sebi literarna posebnost. Tako v sanskrtski poeziji kot v sanskrtskih dramah je mogoče najti nekaj poetskih čustev in romantike, kar je v vseh državah in v vseh jezikih obdalo to temo z nesmrtnim sijem. V knjigi pred vami pa je obravnavana na preprost, enostaven, trezen način. Moški in ženske so razdeljeni na skupine in razrede, podobno kot so Buffon in drugi pisatelji s področja naravoslovne zgodovine razdelili in opredelili živalski svet. Tako kot je za Grke Venera predstavljala ideal ženske lepote, tako so hindujci opisovali “Padmini” ali žensko-lotos kot predstavnico najpopolnejše ženskosti, in sicer takole: »Ženski, ki kaže sledeče znake in značilnosti, se reče “Padmini”. Njen obraz je prikupen kot polna luna; njeno telo, ustrezno mesnato, je mehko kot “shiras” ali gorčični cvet, njena koža je tanka, nežna in svetla kot rumeni lotos, nikakor pa temna. Njene oči so sijoče in lepe kot oči srne, so lepo izoblikovane, v kotičkih pa so rdečkaste. Njene prsi so čvrste, polne in visoke; ima lep vrat; njen nos je raven in čudovit, v pasu pa ima tri pregibe ali gube – približno okoli popka. Njen “joni” je podoben lotosovemu brstičku, ki se pravkar odpira, njeno ljubezensko seme (“kama salila”) pa je dišeče kot lilija, ki se je pravkar razcvetela. Njen korak je podoben labodjemu, njen glas pa je tih in melodičen kot ščebet ptice kokila; uživa v belih oblačilih, finem nakitu in bogato okrašeni opravi. Zaužije malo hrane, ima lahek sen in ni nič manj spoštljiva in verna kot je pametna in ustrežljiva, vedno se je pripravljena pokloniti bogovom in uživa v pogovorih z brahmani. Takšna je torej “Padmini” ali ženska-lotos.« Temu sledi podrobni opis “Chitrini” ali umetniške ženske, “Shankhini” ali ženske-školjke ter “Hastini” ali ženske-slonice, dnevi, ko so dovzetne za užitek, njihova središča strasti, način, kako z njimi ravnati med spolnim občevanjem, kot tudi značilnosti moških in žensk v raznih deželah Hindustana. Podrobnosti so tako številne, obravnavane teme pa tako poglobljene in dolge, da nimamo ne časa in ne prostora, da bi jih na tem mestu predstavili. A na žalost je popolno neznanje uničilo marsikaterega moškega in marsikatero žensko, medtem ko bi jim nekaj znanja o področju, ki ga ljudje večinoma ignorirajo, omogočilo, da dojamejo stvari, ki so se jim do takrat zdele nerazumljive ali nevredne omembe.

UVOD Morda se bo nekaterim zdelo zanimivo, kako je prišlo do tega, da je bila Vatsyayana prevedena v angleščino. Takole je bilo. Med sodelovanjem s vedskimi učenjaki pri delu Oder ljubezni so prevajalci večkrat naleteli na omembo določenega Vatsyaje. Modri Vatsya je bil tega ali onega mnenja, modri Vatsya je rekel to ali ono itn. Seveda so se vprašali, kdo je bil ta modrec, učenjaki pa so odgovorili, da je bil Vatsya avtor standardnega dela o ljubezni v sanskrtski literaturi, da nobena sanskrtska knjižnica ni bila popolna brez njegovega dela in da ga je zdaj izredno težko dobiti v celoti. Kopija rokopisa, ki so jo dobili v Bombaju, je bila pomanjkljiva, zato so punditi pisali v Benares, Kalkuto in Jeypur in prosili tamkajšnje sanskrtske knjižnice za kopije rokopisa. Ko so jih dobili v roke, so jih primerjali med seboj, s pomočjo komentarjev, imenovanih “Jayamangla”, so izdelali popravljeno kopijo celotnega rokopisa, po tej kopiji pa je bil napisan angleški prevod, katerega smo prevedli v slovenščino. Aforizmi o ljubezni po Vatsyayani vsebujejo približno tisoč dvesto petdeset slok ali verzov, ki so razdeljeni na dele, deli na poglavja in poglavja na odstavke. Celoto tvori sedem delov, šestintrideset poglavij in štiriinšestdeset odstavkov. O avtorju je komaj kaj znanega. Njegovo pravo ime naj bi bilo Mallinaga ali Mrillana, Vatsyayana pa je bil njegov priimek. Ob koncu svoje knjige je o sebi napisal tole: »Potem ko sem prebral in preučil dela Babhravyje in drugih starodavnih avtorjev ter premislil o pomenu zakonitosti, ki so jih podali, sem jaz, Vatsyayana, to delo sestavil v skladu z napotki svetih spisov in za dobrobit sveta, medtem ko sem živel življenje verskega študenta v Benaresu in bil povsem predan kontemplaciji Božanstva. To delo naj se ne uporablja izključno kot sredstvo za zadovoljitev želja. Oseba, seznanjena s pravimi načeli te znanosti, ki ohranja svojo “dharmo” (krepost ali versko odliko), svojo “artho” (posvetno bogastvo) in svojo “kamo” (užitek ali čutno zadovoljitev) ter spoštuje običaje ljudi, bo gotovo ohranila nadzor nad svojimi čuti. Skratka, inteligenten in ozaveščen človek, ki pazi na dharmo, artho in tudi kamo, ne da bi postal suženj svojih strasti, bo uspešen v vsem, česar se bo lotil.« Nemogoče je natančno določiti, kdaj je Vatsyayana živel in delal. Najbrž v obdobju med 1. in 6. stoletjem našega štetja, ta domneva pa temelji na sledečem: – Omenja namreč, da je Satkarni Srtvahan, kralj Kuntala, ubil svojo soprogo Malayevati z orodjem, imenovanim “kartari”, tako, da jo je z njim udaril sredi navala ljubezenske strasti. Vatsyaya omenja ta primer kot opozorilo ljudem, kako nevarni so nekateri stari običaji, ko so imeli navado udarjati ženske pod vplivom strasti. No, ta kralj Kuntala naj bi živel in vladal v 1. stoletju, zato je Vatsyaya najbrž živel kasneje. Po drugi strani pa Virahamihira v osmem poglavju svoje Brihatsanhite obravnava ljubezensko znanost in zdi se, da si je kar precej sposodil pri Vatsyayani. Pravijo, da je Virahamihira živel v 6. stoletju in ker je Vatsyaya napisal svoje delo pred tem, se je uveljavilo mnenje, da je živel po 1. in pred 6. stoletjem. O besedilu Aforizmi o ljubezni po Vatsyayani sta bila odkrita samo dva komentarja. Prvi nosi naslov Jayamangla ali Sutrabashya, drugi pa Sutra vritti. Čas nastanka Jayamangle je med 10. in 13. stoletjem, kajti pri obravnavi »štiriinšestdesetih umetnosti« je en primer vzet iz Kávyaprakáshe, ki je bila napisana približno v 10. stoletju. Kopija komentarja je bila očitno prepis rokopisa, ki je nekoč imel svoj prostor v knjižnici chaulukyanskega kralja po imenu Vishaladeva, dejstvo, ki izhaja iz zaključnega stavka: »Tu se konča del, ki se nanaša na umetnost ljubezni v komentarju o 'Kama sutri po Vatsyayani', ta izvod pa pripada knjižnici kralja kraljev, Vishaladeve, ki je bil velik junak, drugi Arjuna in poglavitni dragulj družine Chaulukya.« Torej, splošno je znano, da je ta kralj vladal v Guzeratu od leta 1244 do 1262 in ustanovil mesto, imenovano Visalnagur. Datum komentarja naj bi bil torej umeščen v obdobje po 10. in pred 13. stoletjem. Njen avtor naj bi bil nek Yashodhara, kot ga je poimenoval njegov učitelj Indrapada. Napisal naj bi ga v času, ko ga je prizadela ločitev od pametne in pronicljive ženske, vsaj tako je sam povedal na koncu vsakega poglavja. Domneva se, da je svoje delo poimenoval po svoji odsotni ljubici, ali pa je beseda bila nekako povezana s pomenom njenega imena. Ta komentar je bil izredno koristen za razlago pravega pomena Vatsyayane, kajti zdi se, da je imel komentator poglobljeno znanje o časih starejšega avtorja in na nekaterih mestih podaja zelo podrobne podatke. Tega pa ni mogoče reči o drugem komentarju, imenovanem Sutra vritti, ki ga je napisal Narsing Shastri, učenec sarvešvarskega Shastrija; slednji je bil potomec Bhaskurja, prav tako naš avtor, kajti ob koncu vsakega dela knjige se je podpisal z Bhaskur Narsing Shastra. Delo je napisal po naročilu učenega Raje Vrijalale med svojim bivanjem v Benaresu, glede kakovosti pa si komentar ne zasluži kaj dosti hvale. V več primerih se zdi, da avtor ni razumel, kaj je prvotni avtor želel povedati in je spreminjal besedilo tako, da se je skladalo z njegovimi lastnimi razlagami. Zdaj sledi prevod prvotnega dela. Pripravljen je bil v popolnem skladu z besedilom rokopisa in je podan v celoti, brez vsakršnih nadaljnjih pripomb.

1. Del
I. POGLAVJE
VATSYAYANA SUTRA UVODNI PREDGOVOR POZDRAV DHARMI, ARTHI IN KAMI Na začetku je Gospodar bitij ustvaril moške in ženske ter v obliki ukazov v sto tisoč poglavjih navedel pravila za uravnavanje njihovega obstoja glede na “dharmo” [1], “artho” [2] in “kamo” [3]. Nekatere od teh ukazov, tiste, ki obravnavajo “dharmo”, je posebej napisal Swayambhu Manu; tiste, ki se nanašajo na “artho”, je zbral Brihaspati; in tiste, ki se nanašajo na “kamo”, je obdelal Nandi, pristaš Mahadeve, v tisoč poglavjih. Te “kama sutre” (aforizme o ljubezni), ki jih je Nandi napisal v tisoč poglavjih, je povzel Shvetaketu, sin Uddvalake, in jih skrajšal na petsto poglavij; njegovo delo pa je potem na sto petdeset poglavij podobno skrajšal Babhravya, ki je živel v pokrajini Punchala (južno od Delhija). Nato so teh sto petdeset poglavij razdelili na sedem poglavij ali delov, ki so naslovljeni takole: 1. Sadharana (splošne teme); 2. Samprayogika (objemi itn.); 3. Kanya Samprayuktaka (združitev moškega in ženske); 4. Bharyadhikarika (o lastni ženi); 5. Paradika (o soprogah drugih); 6. Vaisika (o kurtizanah); 7. Aupamishadika (o umetnosti zapeljevanja, poživljajočih zdravilih itn.). Šesti del je obdelal Dattaka na izrecno zahtevo javnih žensk iz Patalipurne (Patne), Charayana pa je na enak način razložil njegov prvi del. Preostale dele, tj. drugega tretjega, četrtega, petega in sedmega, so vsakega posebej obdelali: ▲ Suvarnanabha (drugi del); ▲ Ghotakamukha (tretji del); ▲ Gonardiya (četrti del); ▲ Gonikaputra (peti del); ▲ Kuchumara (sedmi del). Skoraj nemogoče je bilo priti do delov, ki so jih napisali različni avtorji; ker pa so deli, ki so jih obdelali Dattaka in drugi, obravnavali samo določene teme, na katere so se razni deli nanašali, in ker je bilo izvirne zapise Babhravye težko zaobjeti zaradi njihove dolžine, je Vatsyayana strnil svoj opus v majhno knjižico, ki predstavlja izvleček knjig vseh zgoraj omenjenih avtorjev.
II. POGLAVJE
Opombe o treh posvetnih področjih kreposti – DHARMI, ARTHI IN KAMI Človek, katerega življenjska doba je sto let, naj izvaja “dharmo”, “artho” in “kamo” ob različnih časih tako, da bodo med seboj usklajene in si ne bodo na noben način v nasprotju. V otroštvu naj si pridobi znanje, v mladosti in srednjih letih naj poskrbi za “artho” in “kamo”, v starosti pa naj izvaja “dharmo” in z njo skuša doseči “moksho”, tj. Osvoboditev od nadaljnjih transmigracij. Ker pa je življenje negotovo, jih lahko izvaja tudi v času, ki je predpisan za njihovo izvajanje. Pri tem pa je vsekakor treba poudariti, da mora živeti življenje verskega študenta vse dotlej, dokler se njegovo izobraževanje ne konča. “Dharma” je pokorščina ukazu Shastre ali svetih spisov Hindujcev, ki zahteva izvajanje določenih opravil, recimo žrtvovanja, ki se sicer na splošno ne izvajajo, ker ne pripadajo temu svetu in nimajo vidnega učinka; prepoveduje pa izvajanje drugih stvari, recimo uživanje mesa, kar se pogosto prakticira, ker pripada temu svetu in ima vidne učinke. “Dharme” se je treba naučiti iz Shrutija (svetih spisov) in od tistih, ki se nanj spoznajo. “Artha” je pridobivanje umetnosti, zemlje, zlata, živine, bogastva, konjskih vpreg in prijateljev. Poleg tega predstavlja zaščito pridobljenega imetja ter povečanje tiste lastnine, ki jo ščitimo. “Arthe” se je treba naučiti od kraljevih častnikov in trgovcev, ki so vešči trgovanja. “Kama” je uživanje v ustreznih stvareh s pomočjo petih čutil: sluha, otipa, vida, okusa in vonja, ob podpori uma in duše. Pri tem nastane posebna vez med čutilnim organom in določeno stvarjo; zavest o užitku, ki izhaja iz te povezave, pa se imenuje “kama”. O “kami” se je treba učiti iz “kama sutre” (aforizmov o ljubezni) in iz meščanske prakse. Ko se vse tri, tj. “dharma”, “artha” in “kama”, združijo, je prva boljša od naslednje, tj. “dharma” je boljša od “arthe”, “artha” pa boljša od “kame”. Toda kralji naj vedno najprej izvajajo “artho”, kajti le od nje je odvisno preživetje ljudi. Po drugi strani pa je “kama” posel javnih žensk in jo morajo te imeti raje od drugih dveh. To dvoje predstavlja izjemo, ki potrjuje splošno pravilo. 1. pomislek Nekateri učeni možje pravijo, da je “dharma” povezana s stvarmi, ki ne pripadajo temu svetu, zato je ustrezno predstavljena v knjigi; prav tako “artha”, ker se izvaja samo z uporabo ustreznih sredstev, ta sredstva pa je mogoče spoznati le s proučevanjem in iz knjig. “Kama” pa je zadeva, ki jo izvajajo tudi prvinska bitja in jo je mogoče najti povsod, zato se z njo ni treba posebej ukvarjati. Odgovor To ne drži. Spolno občevanje je zadeva, ki je odvisna od moškega in ženske ter zahteva uporabo ustreznih sredstev, o teh sredstvih pa se je treba učiti iz “kama shastre”. Vzrok za neuporabo ustreznih sredstev, ki jo opazimo pri prvinskih bitjih, tiči v nebrzdanosti in v dejstvu, da so samice pripravljene na spolno občevanje izključno ob določenem času in nič več, poleg tega pa pri njih pred občevanjem ne poteka nikakršen miselni proces. 2. pomislek Lokayatike [4] pravijo: – Verskih predpisov se ni treba držati, kajti sadove obrodijo pozneje; obenem pa je vprašljivo, če sadovi sploh bodo. Kateri norec bi pa tisto, kar drži v roki, predal v roke drugemu? Sicer pa, bolje imeti goloba danes kot pava jutri; in bolje je imeti bakren novčič, ki ga bomo z gotovostjo dobili kot pa zlatega, katerega pridobitev je vprašljiva. Odgovor To ne drži. Prvič: Sveti spisi, ki nalagajo izvajanje “dharme”, ne priznavajo dvomov. Drugič: Daritve, ki se opravijo za uničenje sovražnikov ali za dež, večkrat obrodijo sadove. Tretjič: Zdi se, da sonce, mesec, zvezde, planeti in druga nebesna telesa namenoma delajo v prid človeštvu. Četrtič: Obstoj tega sveta je odvisen od spoštovanja predpisov z vidika štirih razredov ljudi in njihovih štirih življenjskih obdobij. Petič: Nedvomno seme potresamo po zemlji zato, ker upamo na bodoči pridelek. Vatsyayana je torej mnenja, da je verske predpise treba spoštovati. 3. pomislek Tisti, ki verjamejo, da je usoda poglavitno gibalo vseh stvari, pravijo: – Ne smemo se gnati za bogastvom, kajti včasih ga kljub naporom ne pridobimo, medtem ko ga včasih pridobimo, ne da bi se zanj kakorkoli naprezali. Vse je torej v rokah usode, ki je gospodarica dobička in izgube, uspeha in poraza, zadovoljstva in bolečine. Zdi se torej, da je usoda dvignila Balija [6] na prestol Indre, da ga je ista sila odstavila in da ga lahko le usoda ponovno postavi nanj. Odgovor Tega ni mogoče reči. Glede na to, da je pridobitev vsake stvari povezana z določenim trudom, lahko rečemo, da le z uporabo ustreznih sredstev dosežemo vse naše cilje, in ker je uporaba ustreznih sredstev nujna (tudi če usoda določi, da se neka stvar mora zgoditi), lahko rečemo, da oseba, ki ne naredi nič, ne more doživeti sreče. 4. pomislek Tisti, ki se nagibajo k mnenju, da je “artha” poglavitni cilj, ki ga je treba doseči, pravijo takole: – Užitkov ne smemo iskati, ker predstavljajo oviro pri izvajanju “dharme” in “arthe”, ki sta boljši od njih, poleg tega pa jih zaslužni ljudje ne marajo. Dalje, užitki v človeku porajajo žalost in ga pripeljejo v stik z nizkotnimi osebami; napeljejo ga na nepoštena dejanja in v njem ustvarjajo nečistoče; zaradi njih mu ni mar za prihodnost ter v njem se prebudi brezbrižnost in lahkomiselnost. Poleg tega mu nihče ne verjame, nihče ga noče sprejeti v svojo družbo in vsi ga prezirajo, vključno z njim samim. Splošno znano je, da so mnogi, ki so se predali izključno užitkom, propadli, skupaj z njihovimi družinami in sorodniki. Na primer, kralj Dandakya [7] iz dinastije Bhoja je zlonamerno ugrabil brahmanovo hčer, nakar je propadel in izgubil svoje kraljestvo. Tudi Indra, ki je zlorabil neomadeževanost Ahalye [8], je moral zaradi tega trpeti. Na podoben način sta mogočni Kichaka [9], ki je skušal zapeljati Draupadi, in Ravana [10], ki se je želel postaviti nad Sito, bila kaznovana za storjene zločine. Njih in še mnoge druge so užitki uničili. Odgovor Ta pomislek nima osnove, kajti užitki niso nič manj nujni za obstoj in dobro počutje telesa kot hrana, zato so prav tako potrebni. Poleg tega so posledica “dharme” in “arthe”. Užitke je torej treba iskati zmerno in previdno. Nihče se ne bo odpovedal kuhanju hrane zato, ker obstajajo berači, ki bodo prosili zanjo, ali pa sejanju semen, ker bodo jeleni morda uničili koruzo, ko bo zrasla. Tisti torej, ki izvaja “dharmo”, “artho” in “kamo”, uživa srečo na tem svetu in v svetu, ki ga čaka. Dobri ljudje izvajajo tista dejanja, katerih posledic se jim ni treba bati v prihodnjem svetu in ki nikakor ne ogrožajo njihove dobrobiti. Vsako dejanje, ki je v prid izvajanju “dharme”, “arthe” in “kame”, ali samo dveh od teh treh, ali pa samo eni, je treba opraviti, medtem ko se dejanja v prid eni sami na račun preostalih dveh ne smejo izvajati.
III. POGLAVJE
O UMETNOSTIH IN VEDAH, KI JIH JE TREBA PREUČITI Poleg študija umetnosti in ved, ki jih vsebujeta “dharma” in “artha”, naj vsak preuči tudi “kama sutro” in z njo povezane umetnosti in nauke. Celo mlada dekleta bi morala pred poroko preučevati “kama sutro” ter njene umetnosti in nauke, z dovoljenjem njihovega soproga pa naj ta študij nadaljujejo tudi pozneje. Nekateri učeni možje so proti temu, ker pravijo, da študij znanosti ženskam ni dovoljen in da zaradi tega ne bi smele preučevati “kama sutre”. Toda Vatsyayana meni, da ta pomislek nima osnove, kajti ženske so s prakso “kama sutre” že seznanjene, ta praksa pa izhaja iz “kama shastre” oziroma iz naukov samega Kame. Poleg tega se ne le v tem, ampak tudi v mnogih drugih primerih dogaja, da čeprav je izvajanje neke vede znano vsem, je le malokdo seznanjen s pravili in zakonitostmi, na katerih določena veda temelji. Tako “Yadnike” ali darovalci ne poznajo slovnice, a kljub temu pravilno uporabljajo besede, s katerimi naslavljajo različna božanstva, ob tem pa ne vedo, kako so bila besedila sestavljena. Dalje, nekateri opravljajo dolžnosti, ki se od njih zahtevajo ob astrološko ugodnih dneh, čeprav niso seznanjeni z znanostjo astrologije. Podobno jezdeci konj in slonov urijo te živali, čeprav ne poznajo znanosti urjenja, temveč samo njeno prakso. Tako se tudi prebivalci najbolj oddaljenih pokrajin podrejajo zakonom kraljestva zato, ker je praksa takšna in ker je nad njimi kralj, ob tem pa se ne vprašajo, zakaj je tako [11]. Mi pa iz izkušenj vemo, da so nekatere ženske, recimo hčere princev in njihovih ministrov ter javne ženske, dejansko vpeljane v “kama sutro”. Ženska naj se torej uči “kama shastre”, ali vsaj nekaterih njenih delov, tako, da jo z njeno prakso seznani zaupna prijateljica. Sama in zasebno naj preuči štiriinšestdeset izvajanj, ki tvorijo del “kama shastre”. Njena učiteljica naj bo ena od naštetih: hčer varuške, ki je z njo odraščala in je že poročena [12], ali prijateljica, ki ji lahko popolnoma zaupa, ali materina sestra (tj. njena teta), ali stara služabnica ali beračica, ki je pred tem živela v družini, ali sestra, ki ji je vedno moč zaupati. Poleg “kama sutre” je treba preučiti še sledeče umetnosti: Ø petje; Ø igranje na glasbila; Ø ples; Ø ples, petje in igranje na glasbilo skupaj; Ø pisanje in risanje; Ø tetoviranje; Ø postavljanje in krašenje idolov z rižem in cvetjem; Ø posipanje in urejanje postelj ali ležišč s cvetjem ali razporejanje cvetlic po tleh; Ø barvanje zob, oblačil, las, nohtov in telesa; Ø vstavljanje barvnega stekla v tla; Ø umetnost postiljanja, razporejanje preprog in blazin za naslanjanje; Ø igranje na glasbene kozarce napolnjene z vodo; Ø shranjevanje in zbiranje vode v akveduktih, cisternah in rezervoarjih; Ø izdelava slik, obrobljanje in krašenje; Ø nizanje rožnih vencev, ogrlic, girland in vencev; Ø vezanje turbanov in trakov okoli glave ter izdelava grebenov in pentelj iz cvetlic; Ø scenske predstave. Nastopi na odru; Ø umetnost izdelave ušesnega okrasja; Ø umetnost priprave parfumov in dišav; Ø ustrezno razporejanje nakita in okrasja na oblačilih; Ø magija ali čaranje; Ø ročna hitrost ali ročna spretnost; Ø kuharska umetnost, tj. kuhanje in kuharski recepti; Ø priprava limonad, sorbetov, kislih napitkov in žganja z ustreznim okusom in barvo; Ø krojaško delo in šivanje; Ø izdelava papig, cvetlic, cofkov, resic, šopkov, glavic, gumbov itn., iz preje ali sukanca; Ø reševanje zagonetk, ugank, prikritega govora, besednih ugank in nejasnih vprašanj; Ø igra, pri kateri se izreče določen verz, naslednja oseba pa mora povedati verz, ki se začne z isto črko, s katero se je predhodni verz končal. Poražen je tisti, ki ne pove ustreznega verza, zato mora plačati kazen ali nek vložek; Ø umetnost mimikrije ali oponašanja; Ø branje, vključno s prepevanjem in recitiranjem s pojočim glasom; Ø preučevanje težko izgovorljivih stavkov. To poteka kot igra, predvsem med ženskami in otroci. Pove se težak stavek in ko se na hitro ponovi, se besede pogosto zamešajo ali slabo izgovorijo; Ø urjenje z mečem, palico, gorjačo ter lokom in puščico; Ø povzemanje, logično razmišljanje ali sklepanje; Ø mizarstvo ali delo mizarja; Ø arhitektura ali umetnost graditve; Ø poznavanje srebrnih ali zlatih kovancev ter dragih kamnov in draguljev; Ø kemija in mineralogija; Ø barvanje draguljev, dragih kamnov in korald; Ø poznavanje rudnikov in izkopov; Ø vrtnarjenje; znanje o zdravljenju bolezni dreves in rastlin, o njihovem ohranjanju in določanju starosti; Ø umetnost petelinjih bojev, prepeličjih bojev in bojev med ovni; Ø kako naučiti papige in škorce govoriti; Ø umetnost nanašanja odišavljenih mazil na telo, obdelovanja las z mazili in dišavami ter spletanja kit; Ø umetnost reševanja šifriranih besedil in pisanja besed na poseben način; Ø umetnost izražanja s spreminjanjem oblike besed. To je mogoče na več načinov. Nekateri govorijo tako, da spremenijo začetek in konec besed, drugi dodajo nepotrebne črke med zloge itn.; Ø spoznavanje jezika in narečij; Ø umetnost izdelave cvetličnih kočij; Ø umetnost izdelave mističnih diagramov, izrekanja urokov in čarovnih besed ter zavezovanja naročnih trakov; Ø umske vaje, recimo dokončanje začetih stanc ali verzov; ali oblikovanje enega, dveh ali treh verzov, če so bili ostali verzi podani iz različnih kitic, tako da kitica tvori pomensko celoto; ali urejanje pomešano napisanih besed v kitici tako, da se samoglasniki ločijo od soglasnikov ali se jih v celoti izpusti; ali spreminjanje stavkov, napisanih z znaki in simboli, v pesniško ali prozno obliko. Takšnih vaj je veliko; Ø pisanje pesmi; Ø poznavanje slovarjev in leksikonov; Ø poznavanje načinov spreminjanja videza in maskiranja; Ø poznavanje umetnosti spreminjanja videza predmetov, na primer da bombaž dobi videz svile ali da se grobe in navadne stvari zdijo fine in kakovostne; Ø razne vrste iger na srečo; Ø umetnost pridobivanja lastnine drugih s pomočjo manter ali čarovnih besed; Ø spretnost v mladostniških športih; Ø poznavanje družbenih pravil in izrazov spoštovanja in hvale; Ø poznavanje umetnosti vojskovanja, orožja, vojske itn.; Ø poznavanje gimnastike; Ø umetnost ugotavljanja človekovega značaja po njegovih potezah; Ø sposobnost preučevanja in sestavljanja verzov; Ø aritmetične vaje; Ø izdelava umetnih cvetlic; Ø izdelava glinenih figuric in slik. Javna ženska, ki jo krasi dober značaj, lepota in druge prikupne lastnosti, in je obenem vpeljana v zgoraj naštete umetnosti, si bo pridobila naziv “ganika” oziroma javna ženska visoke kakovosti in bo zasedla častno mesto v družbi moških. Poleg tega vedno uživa spoštovanje kralja, učeni možje jo hvalijo, vsi si želijo njeno naklonjenost, skratka, postane vsesplošno spoštovana oseba. Tudi kraljeva hči ali pa ministrova hči, če je izobražena v zgoraj omenjenih umetnostih, si lahko pridobi naklonjenost soproga, pa naj ima ta poleg nje še na tisoče drugih žena. Če pa je žena ločena od moža in pade v nemilost, se bo zlahka vzdrževala tudi v tuji deželi, ker bo dobro poznala te umetnosti. Celo najosnovnejše znanje naredi žensko privlačno, čeprav je njegova uporaba odvisna od vsakega primera posebej. Moški, ki je vpeljan v te umetnosti, ki je zgovoren in se spozna na umetnost dvorjenja, si hitro pridobi ženska srca, četudi jih pozna le kratek čas.
IV. POGLAVJE
ŽIVLJENJE MEŠČANA [13]
Moški, ki si je na ta način pridobil znanje, obenem pa ima bogastvo, ki mu je bilo podarjeno ali si ga je pridobil z zmagami, z nakupi, z vlaganji [14], ali kot dediščino svojih prednikov, naj postane hišni gospodar in živi življenje meščana. Hišo naj si priskrbi v mestu ali v večji vasi, v bližini dobrih ljudi ali v kraju, kamor zahaja veliko ljudi. Prebivališče naj se nahaja blizu vode in naj bo razdeljeno na več oddelkov v različne namene. Obkroža naj ga vrt in ima naj dve sobi, zunanjo in notranjo. Notranjo sobo naj zasedajo ženske, medtem ko naj zunanja soba, odišavljena z blagodejnimi parfumi, vsebuje posteljo, mehko in prijetnega videza, pokrito s čisto belo rjuho, nizko na sredini, z girlandami in šopki cvetlic [15] na njej, z baldahinom nad njo ter z dvema blazinama, eno pri vzglavju, drugo pri nogah. V bližini naj bo tudi neke vrste kavč, ob njem pa stolica, na katero naj se postavijo dišeča mazila za ponoči, cvetlice, lončke s koliriumom in drugimi dišečimi sredstvi, stvari za odišavljanje ust in skorja navadnega limonovca. Na tleh blizu kavča naj bo postavljen pljuvalnik in škatla z okrasjem, na obešalniku, narejenem iz slonovega okla, naj visi lutnja, na tleh naj bo tudi risalna deska, lonček s parfumom, nekaj knjig in nekaj girland iz rumenih amarantinih cvetov. Na tleh nedaleč od kavča naj stoji okrogel sedež, igrača v obliki kočije in deska za kockanje; zunaj zunanje sobe naj bodo postavljene ptičje kletke [16] in poseben prostor za tkanje, rezbarjenje in podobna razvedrila. Na vrtu naj bo vrteča se gugalnica in navadna gugalnica ter senčnica iz cvetočih vzpenjalk, v kateri naj bo postavljena dvignjena cvetlična klop za sedenje. Potem ko hišni gospodar zjutraj vstane in opravi potrebo [17], naj si umije zobe, si nanese omejeno količino mazil in dišav na telo, si nadene nekaj okrasja, nanese kolirium na veke in pod oči, pobarva ustnice z alaktako [18] in se pogleda v ogledalo. Potem ko je pojedel betlove liste in drugo, kar mu bo zagotovilo svež dah, naj se loti običajnih opravil. Okopa naj se vsak dan, si namaže telo z oljem vsaki drugi dan, si namili telo vsake tri dni, si da obriti glavo (vključno z obrazom) vsake štiri dni in ostale dele telesa vsakih pet do deset dni [20]. Vse te stvari je treba opraviti brez izjeme, pa tudi znoj pod pazduhami je treba odstraniti. Obeduje naj dopoldne, popoldne in zvečer, kot narekuje Charayana. Po zajtrku naj papige in druge ptice uči govoriti, temu naj sledijo petelinji, prepeličji in ovnovi boji. Določen čas naj bo namenjen sprostitvi s “pithamardami”, “vitami” in “vidushakami” [21], temu naj sledi opoldansko spanje. Popoldne naj se hišni gospodar obleče in nadene okrasje ter se pogovori s prijatelji. Večer naj bo namenjen petju, potem pa naj hišni gospodar skupaj s prijateljem počaka v svoji sobi, ki je bila pred tem okrašena in odišavljena, da pride ženska, s katero je v zvezi, lahko pa ponjo pošlje prenašalko sporočil, ali pa gre ponjo sam. Ko ta stopi v njegovo hišo, naj ji on in njegov prijatelj zaželita dobrodošlico ter jo zabavata s prijaznim in prijetnim klepetom. S tem se končajo dnevne obveznosti. Kar sledi so stvari, ki naj se občasno izvajajo kot razvedrilo ali zabava: Ø prirejanje praznovanj [23] v čast raznih božanstev; Ø družabna srečanja obeh spolov; Ø pivske zabave; Ø pikniki; Ø druga družabna razvedrila.
Praznovanja Na izrecno srečne dneve naj se skliče zbor meščanov v templju Sarasmwati [24]. Tam naj se preizkusi spretnost pevcev in drugih, ki so pred kratkim prišli v mesto, naslednji dan pa je treba obvezno podeliti nekaj priznanj. Nakar se nastopajoče obdrži ali odpusti, odvisno od tega, ali je bil njihov nastop zboru všeč ali ne. Člani zbora naj delujejo usklajeno, bodisi v času nesreče, bodisi v času blaginje, dolžnost teh meščanov pa je tudi, da pokažejo gostoljubnost tujcem, ki so se morda znašli na zboru. Seveda velja zgoraj rečeno za vse praznike, ki so prirejeni v čast različnih božanstev, v skladu z ustreznimi pravili. Družabna srečanja Ko možje iste starosti, značaja in talentov, ljubitelji istega razvedrila in enake stopnje izobrazbe, sedejo skupaj v družbi javnih žensk [25], ali na zboru meščanov ali na domu katerega od njih, se temu reče sedenje v družbi ali družabno srečanje. Tema pogovora naj bo dokončanje kitic, ki so jih drugi deloma sestavili, primerjajo pa naj znanje, ki so si ga pridobili na področju različnih umetnosti. Ženskam, ki so najlepše, ki so jim všeč iste stvari kot moškim in ki imajo moč pritegniti njihovo zanimanje, se na tem mestu izkaže gostoljubnost. Pivske zabave Moški in ženske naj pijejo v hiši tega ali onega prijatelja. Tu naj moški spodbujajo ženske k pitju, nakar naj tudi sami pijejo, in sicer pijače kot so madhu, iireya, sara in asawa, ki so grenkega in kislega okusa; pijejo naj tudi napitke iz skorje različnih dreves, iz divjih sadežev in listov. Odhod v vrtove ali na piknike Dopoldne naj se moški oblečejo in odjezdijo v vrtove, spremljajo pa naj jih javne ženske, za njimi pa služabniki. Po dokončanju vseh dnevnih dolžnosti naj se na najrazličnejše načine prijetno razvedrijo, recimo z boji petelinov, prepelic in ovnov ter z drugimi prireditvami, popoldne pa naj se vrnejo domov na enak način in s seboj prinesejo šopke rož itn. Isto velja za poletno kopanje v vodi, iz katere so bile odstranjene vse hude in nevarne živali in katera je z vseh strani obdana z ograjo. Druga družabna razvedrila Preživljanje noči pri igrah na srečo; sprehajanje v nočeh, ko jih osvetljuje mesečina; praznovanje v čast pomladi; obiranje brstičev in sadežev z mangovih dreves; uživanje lotosovih vlaken; uživanje mlade koruze; pikniki v gozdovih, ko na drevesih požene mlado listje; “udakakashvedika” ali vodni športi; okraševanje drug drugega s cvetlicami nekaterih dreves; obmetavanje drug drugega s cvetlicami drevesa kadamba ter mnogi drugi športi, ki so znani po vsej deželi ali pa so značilni za določene pokrajine. Teh in podobnih zabav se morajo meščani redno udeleževati. Zgoraj omenjenih razvedril naj se udeležuje oseba, ki se zabava v družbi kurtizane ali pa tudi kurtizana v družbi svojih služabnic ali meščanov. “Pithamarda” [26] je moški brez bogastva, sam na tem svetu, ki nima drugega kot svojo “malliko” [27], nekaj mila in rdečo krpo, prihaja iz dobre pokrajine in je vešč vseh umetnosti; s poučevanjem teh umetnosti si zagotovi sprejetje v družbo meščanov in v prebivališča javnih žensk. “Vita” je moški, ki je okusil slasti premoženja, je rojak meščanov, s katerimi se druži, ima vrline hišnega gospodarja, ima svojo ženo s seboj, je sprejet v zbor meščanov in v hiše javnih žensk ter živi pri njih in na njihov račun. “Vidushaka” [29] (imenovan tudi “vaihasaka”, tj. tisti, ki vzbuja smeh) je oseba, ki pozna le nekaj umetnosti, je burkež in uživa zaupanje vseh. Te osebe zaposlijo, ko je treba razsoditi v sporih in pobotih med meščani in javnimi ženskami. Zgoraj omenjeno velja tudi za beračice, za ženske s pobritimi glavami, za prešuštnice in za stare javne ženske, ki so vešče raznih umetnosti. Meščan, ki živi v svojem mestu ali na vasi in ki ga vsi spoštujejo, naj obišče tiste ljudi iz svoje kaste, ki jih je vredno spoznati. V njihovi družbi naj vodi pogovore in svoje prijatelje počasti s svojo prisotnostjo, nudi naj jim svojo pomoč pri raznih zadevah ter jih obenem spodbudi k medsebojni pomoči. O tej temi je bilo napisanih nekaj verzov, ki se glasijo: »Meščan, ki o različnih temah govori ne povsem v sanskrtskem jeziku [30] in ne povsem v narečjih pokrajine, vzbuja globoko spoštovanje. Moder človek naj ne hodi v družbo, ki jo javnost ne mara, ki ne sledi nobenim pravilom in ki si prizadeva za uničenje drugih. Toda učen človek, ki živi v družbi, ki se podreja željam ljudstva in mu je užitek edini cilj, je v svetu izredno spoštovan.«

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek Knjige Vatsyayana - Kama Sutra
Ovitek Knjige Vatsyayana - Kama Sutra

Comments are closed.