KATARZA INTIME – Romina Znoj

Naslovnica knjige Romina Znoj - Katarza intime
Naslovnica knjige Romina Znoj - Katarza intime
Naslov: KATARZA INTIME
Avtor: Romina Znoj
Število strani : 122
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-276-086-1
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-276-085-4
       

Avtor

Tukaj vpišemo povzetek o knjigi in del knjige Romina Znoj je mikrobiologinja in egiptologinja, ki jo že od malih nog zanimajo višje dimenzije in onostranstvo. Njene prve duhovne korake je usmerjala njena babica, ki jo je pobliže seznanila z angelskim svetom ter vero v Vnebovzeta Mojstra Jezusa in Devico Marijo. Romina ostaja iskalka resnice, ki svoje mistične izkušnje krepi in poglablja s premišljevanjem v samoti, z meditacijo in molitvijo.

Predstavitev

Katarza intime je duhovna pesniška zbirka. Vsako bitje se dvigne iz zemlje v življenje od tu pa najprej v nebesne sfere, kjer začne okušati neminljivo ljubezen. Na ta način opisujejo duhovni razvoj pesmi v tej zbirki, bistvo vsega okušanja je drugačno in vsakemu posamezniku skrito, da ga odkrije.

Del besedila knjige:

TRIROGI VRAČ

Na zerbijsko-mesečevski meji je bilo živahno. Ezzan je pravkar stopil iz platnenega šotora in se pripravljal, da zbrane čete popelje v Mesečevo kraljevino, kamor je nameraval prek prelazov Snežnih gora.

Nejevoljno je pljunil predse. Bil je izčrpan od dolge ježe. Prek Zerbije je jezdil dva tedna in s seboj je pripeljal novo vojsko, šest tisoč vojakov. Povečini so bili to prostovoljci plačanci in nekdanji ujetniki, zločinci, ki so bili za zlato pripravljeni ubijati. Bili so okrutnejši od pravih morejskih vojščakov. Kserks je poveljeval štiritisoč glavi množici. Njuna vojska je štela desettisoč mož. Dovolj, da prodre v Mesečevje.

Brcnil je v suho prst in zavpil.

„Pripeljite mi Kserksa!”

Osebni pribočnik je izginil med šotori.

Ezzan je bil zadovoljen.

Kmalu zatem se je vrnil in s seboj pripeljal generala Kserksa. Ezzan je, ne da bi ga pogledal, in strmeč nekam v gričevnata obzorja, spregovoril.

„Na severni prelaz greš!!” je neučakano revsknil.

Kserks je otrpnil.

„Ampak, vojska ... prepolovljena bo.”

Ezzan ga je grobo zavrnil.

„Zendor postaja nepremišljen. Glavnino svoje vojske hoče poslati v Mesečevje, čeprav je kraljevina lahek zalogaj. Severni prelaz je pomemben, od tam lahko lažje prek severnega zerbijskega repa, udarimo prek Rubeje v Danonijo.”

Kserks je nejeverno zrl vanj, kakor da ni slišal prav, vendar mu je uspelo, da se je zbral.

„S koliko vojske misliš udariti čez spodnji prelaz?”

Ezzan se je zvito nasmehnil. Zmagoslavje, ki ga je občutil, ga je v dopoldanski svetlobi delalo še nepremagljivejšega.

„Polovica bo dovolj.” je odsekano povedal.

Kserks je bil v hipu ogorčen.

„ Mar si ob pamet?! ... Tyron te bo zmlel kakor pišče! Za seboj ima več tisoč glav kentavrov in pegazov in kolikor mi je poznano, so kentavri precej žilavi.”

Ezzan se je zasukal kakor mogočen mračen gospodar, ki ne trpi ugovorov.

„Tyrona, prepusti meni,” je surovo odvrnil. “Kentavri so dobri borci, a premalo spretni.”

„Ne poznamo terena. Kyron in Tyron sta v veliki prednosti.«

Kserks je razburjen zakorakal gor in dol ob šotoru in skušal odgnati neprijetno slutnjo, ki ga je obhajala.

„Pegaze imajo … Nazadnje so mesečevske sle videli v Zerbiji. Kdo ve, kaj načrtujejo? … In ne pozabi, da imajo mesečevci zelo močne svečenike.”

Ezzan je postajal vse bolj nejevoljen.

„Tyron bo še vedno prepozen, da bi utrdil svojo obrambo.”

Kserks se je vdal. Zadnje dneve se je zdelo, kakor da Ezzan nekaj vneto odganja ali morda v sebi snuje nenavadne načrte. Odličen strateg, kot je bil, je često presenečal z nadvse nenavadnimi zasuki, za katere se je doslej izkazalo, da so bili pravi, toda tokrat mu Mesečevje ni dalo miru. In čeprav je bil Ezzanu še vedno vdan, predvsem zaradi tega , ker oba nista čislala Zendorja in kraljice, se je prvič vprašal, kakšna sila vodi tega mogočnega osvajalca? V nekem hipu se mu je zazdelo, da bo tudi Ezzanju sreča obrnila hrbet in ga bo bog Seth zapustil.

„Kdaj naj odrinem?” je vprašal s suhim glasom.

„Takoj!” se je zaslišalo. “Približaj se vse do Sutraha. Ko opraviš z zerbijskimi četami tam, mi boš od tam kril hrbet, ko udarim po Mesečevje. Počakal me boš na tej ravnici. Potem prek Rubeje udarimo po Danonijcih.“

Kserks je zmajeval z glavo.

„Zelo napačno se mi zdi, da zdajle rinemo na severni prelaz,“ je previdno pirpomnil. „Rubeja in Danonija lahko počakata. Ko bo Mesečevje naše, bo tudi Zerbijcem upadel pogum…Ezzan, naj ostanem s teboj.“

Toda Ezzan je zamahnil z dlanjo, kar je pomenilo, da je razgovor končan.

Kserks se je jezen umaknil.

Nebo nad Zerbijo je bilo čisto, kakor kovinska plošča. Pokrajina, posejana z nežno zaobljenimi griči je kakor velikanska zelena krona samevala v toplo jutranje sonce. Nad ravnino, nad majhno reko, ki je vijugala sem in tja, se je skleda neba napolnila z nežno lučjo. Na zahodu se je nad pokrajino dvigovalo ostro rumenilo, nato sivozeleni damast, ozek pas gozdov. Tu se je pričenjala nadvse nežna lilasta rožnata proga, ki se je bliskovito bogatila z izrazitejšo, temnejšo lila barvo, tja do golobje modrine na zenitu.

Proti vzhodu so griči odsevali v zelenordečkastih tonih, pomešanih z bisernato modro, vijolično sivino, dokler v trenutku niso prešli v kovinsko modrino, ki je trdo zadevala ob rdečkastorumeni nabrežni pesek. Luč na vzhodu je postala bolj mrzla, rožnata barva bolj siva.

Glasneje je bilo čutiti šumenje reke, ki je tekla na jug v nov kipeč dan. Medtem se je najnižja proga na zahodu okrepila v zlokobno žveplasto rumenilo. Reka, preko katere je drsela v poševni črti temna ptica, je postala zopet rumena, s sivomodrimi vzgibi, razgibana med luč in senco od igre majhnih valov.

Zerbija je bila rodovitna pokrajina. Vir dohodka je prinašala tudi zemlja in rudnine, ki so jih izvažali.

Ezzan se je zganil kakor temna ptica, kakor da je zmagal nad svetlobo in se polastil temnih oceanov noči.

Oficir, ki je stal poleg njega, se je zdel kakor črnosivi okamenel kip, v katerega si zarezal grobe poteze. Ko je se zganil vojskovodja, se je tudi sam.

„Pospravite tabor!” je odjeknilo povelje.

Oficir se je zasukal in na ves glas ponovil Ezzanov ukaz. Nekaj kuštravih črnih glav se je nemo zazrlo v oficirja, preden je završalo.

Pred njimi je bil dolg pohod do severnega prelaza.

Nihče ni opazil, kako se v daljavi visoko na nebu zganila svetla pika. Bil je snežnobeli pegaz Lavanda.

****

Danonijsko sveto Devinsko četo, dobrih sto milj proč, je že nekaj dni spremljajo lepo vreme. Potovali so hitro in brez zastojev. Za seboj so puščali pravi pekel. Pred meseci so zaradi velike vojne zapustili kraljevino Danonijo in odpotovali v vilinsko deželo Valonijo. Zapleti na valejskem dvoru so botrovali, da je umrla vilinska kraljica Anaya. Devini so izvedli drzen napad na morejskega nameščenaca Dumarja in zmagali. Iz Valonije so odpluli v Terro, kjer so jih pričakali prijazni velikani kraljice Zimerese in spopad v rudniku z morejskimi stvori.

Iz Terre jih je usoda pejlala v Albejo. Dolvon jih je pričakal v pepelu in krvi, v močvirju stare Morle pa morejski stvori. Sledila je bitka za Dolvon, zmaga in nova svoboda.

Potem potovanje skozi amajski pragozd divjih bojevnic, pa Farla in morejski ujetnik Kangun, pa potovanje v Zerbijo in nove bitke. Odločilni spopad za Kwant je zahodno Zerbijo pahnil v svobodo, devisnki četi pa sta se pridružila mečevalca, svobodnjaka, Yirgorn in Irtis.

Iz Zerbije so odšli v obobužano Rubejo. Tu jih je pozdravila pričakovana sovražnost. Izgubili so Devino Kio in edino veselje, ki so ga doživeli je bil mali gnom Ranban, ki je zdaj potoval z njimi.

Ampak zdaj so bili spet v Zerbiji, v Kubalthanskem območju, in pokrajina, pozlačena od svetlobe nebeškega sonca se je zdela kakor razlita barva na slikarjevem platnu; in vsa ta osupla milina se je zrcalila tudi na devinskih obrazih.

Pokrajina je bila ena sama velika ravnina, obdana s pašniki, polji in travniki. Videli so se namakalni jarki in jezerce Mun, kjer so plavali ljubki beli čolniči in z repi razčeperjene ptice.

V dalji se je že svetilo mesto Kubalthana, kraj, kjer si zlahka pustil svoje srce in premoženje.

Irtis se je povzpel na stremena in z vsemi pljuči zajel zrak in vonjave. Tu se je počutil kot doma.

Kmalu so dosegli mesto.

Ulice Kubalthana so bile široke in sončne, grajene iz kamna in sive žgane gline, poslopja so bila bela, z nizkimi ravnimi ali nazobčanimi strehami. Ni bilo bujnih dehtečih vrtov, so pa bili številni trgi s pahljačastimi drevesi, podobnim palmam. Ker je bilo tu podnebje ugodno, saj je iz Sivega morja prihajal topel zalivski zrak, je bujno uspevalo raznovrstno sadje, mangovci, pomaranče, limone, lubenice, fige, granatna jabolka. Zato je vedno dišalo po sadju.

Kubalthan je bil stoosemdeset milj od puščavske kraljevine Len in devetdeset milj od albejske prestolnice Dolvon, zato so Zerbijci uvažali veliko dišav, belega marmorja, koz-metičnih preparatov, kadil, začimb in belega praška meskana - nekakšne droge, ki so jo uporabljali v zdravilstvu, v svečeniškem obredju, na pirovsem svatovanju in večjih zabavah. Kraljeva prestolnica je bila biser Zerbije, saj je bila trgovsko središče in zato tudi najživahnejši predel kraljevine. Tudi prebivalci so bili bolj odprte in zaupljive narave.

Norhaiah se je umikala množici ljudi na ulici, oblečeni v bele ali rumenkasta bombažna cevasta oblačila, ki so segala do gležnjev in budno spremljala z očmi vsak gib. Jezdili so naravnost v palačo Manihaja -“Solzo morja”, kjer so jih že pričakovali.

Dolgo so peketali po tlakovani cesti, preden so zavili proti velikanskemu trgu, od koder se je videla “Solza morja”. Pravzaprav palača ni bila palača v pravem pomenu besede, bolj je bila podobna videti gromozanski beli hiši s številnimi okni. Poslopje je obdajal modrikast zid in kar vabil poptnika naj stopi onstran zidu, na velikansko belo dvorišče, prekrito s peskom iz drobljenega marmorja.

Toda tu na trgu je bilo živahno. Po ogromnem kamnitem prostoru so se trle stojnice, obložene z blagom, oblekami, hrano, nakitom, raznimi napitki, orožjem, srebrnimo, izdelki iz žada in jantarja. Pisano morje je valovalo, glasovi so se v glasnem pregovarjanju in barantanju zadevali med seboj, trgovci so kriče ponujali svoje izdelke in zbijali ceno, kupci so ognjevito odkimavali in vpili nazaj. Pisanega življenja je bilo tu na pretek. A tudi tu so domovale trpke sence.

Nekje na levi se je odjeknilo predirljivo vreščanje.

„Tat!, tat!« je vpila neka ženska. »Tat!«

Zaslišalo se je tekanje sem in tja, trije mladi možje so se pognali za tatom in ga ujeli.

Norah je ustavila konja, da bi videla kaj se dogaja in drsnila z njegovega hrbta.

„Dona,“ je rekla. „Kaj se dogaja?“

Dona je razjahala in dala povodec v pridržanje Abnerju.

„Tamle,“ je rekla Dona „Tamle. Nekega tatu lovijo.“

„Poglejmo.“

Možje so ujeli tatu, zdaj so ga klofutali, lasali, zbili so ga na tla in tolkli. Mladec se je zvil v gubo, si z rokami pokril glavo in stokal.

Norhaiah in Dona sta se prerinili naprej. Tat, deček kakih petnajstih let, je ležal na tleh že povsem v krvi in brez moči.

Zdaj je odjeknil glas.

„Pri bogovih!“ je zavpila Norhaiah.“Kaj se pa greste?“

Možakarji, ki so kakor da uživajo mikastili mladega tatu so za hip pozabili na opravek, ki so ga imeli.

„Tat je!“ je rekel eden od odraslih.

„Tat? Saj je še otrok!“

„Ta prekleta sodra vsak dan na stojnicah precej pokrade.“

„Tale prekleta sodra, kot jo vi imenujete je še čisto navaden otrok!“

Možakar se je za hip zmedel.

„Eee, no … ni tako nedolžen, kot se vam zdi.“

„In ste ga vprašali zakaj sploh krade?“

„Najbolje, da vprašate tega ničvredneža sami!“

„Saj ga tudi bom.“ Stopila je do prestrašenega fantiča in mu pomagala, da je vstal. „Kar pogumno, fant! Nihče te ne bo udaril, dokler sem tu.“ Tat je prestrašeno obračal oči in si z robom umazanega rokava brisal krvav obraz.«

„Pa povej zakaj kradeš?“

Zgrbil se je vase, glas se mu je zatresel.

„Ker … ker … sem lačen.“

„Aha. Reven si.“

„Ja.“

„Si Zebijec?“

„Ja.“

„Jaz sem iz Danonije in pri nas ni beraških otrok.“

„Da-danonije. Slišal sem že za … Da-danonijo.“

„Verjamem, da si. Prijeten dan se godi na tržnici vsem tistim, katerim so bogovi naklonili obilje za mizo.“

Neka Zerbijka se je prav sovražno usajala.

„Kaj pa ti veš o delu, a? Po ves dan garamo, da imamo svoje obilje.“

Norhaiah je ušel pomenljiv nasmešek.

„Po vaših rokah sodeč, milostljiva gospa, vi ne delate prav dosti. Si upate lagati bogovom v obraz? Si upate lagati bogovom v obraz, da tale deček tu, ki je tat zaradi lakote in beračije ni vaša odgovornost? Ni del vas Zebrijcev? In kdo vse vi vsi skupaj, da polagate udarce nanj? Sodniki? So vam bogovi to pravico položili v dlani ali ste si to predložili sami? ... Če bi bili zares toliko pravični in nravni, kot se delate, teh beraških otrok ne bi bilo med vami … No, kdo bo prvi sodnik in pred očmi vseh bogov, spet dodelil udarec lakoti? Vi, gospod tamle? ... Mogoče, vi? Tako grdo gledate, da me obhaja občitek, da vam niti bogovi niso več po godu.“

Življenje na tržnici se je za hip ustavilo. V zraku je vela tišina, samo dihanje in brenčanje žuželk si lahki slišal. A zganil se ni nihče več.

Nekdo iz množice je vzkliknil: „Devini so. Viharniki! Kaj ne vidite oznak!“

Množica je znova oživela.

„No? Ni nikogar, ki bi rad oklofutal tegale tatu?“ je nadaljevala Norhaiah. „Če ni nikogar, bi potem rada spoznala oškodovanega branjevca ali branjevko.“

Malček naprej je stopila brundača, ki se je toliko napihovala zaradi zgaranosti. Bila je velika in tolsta, na kratkih debelih nogah. Videlo se je, da je oderuška in da dobro živi.

„To ste vi?“ je rekla Norhaiah.

„Meni je kradel, ja.“

„Kaj pa je ukradel?“

„Pest dateljnov je ukradel, nepridiprav.“

„Pest datljev? In za pest datljev bi ga ubili?“

Ženska je pihnila, pogledala v tla, in požela Norhaihin odkrit prezir.

„Vidim gospa, da vam umno govorništvo ne gre od rok. Zato bom jaz govorila namesto vas. Koliko stane pest datljev?“

„Deset centižmov.“

„Ah! Stotinko danonijskega zlatnika! ... No, toliko še imam. In vzemite to kot zadnji opomin. Plačala vam bom v zlatu, vendar se teža vašega srca, ko prispete pred prag bogov, ne bo tehtala v zlatu, temveč z vašimi dejanji.“

Norhaiah je iz mošnjička v malhi potegnila zlat danonijski cekin in ga vrgla ženski pred noge.

„Tole bo za pest dateljnov dovolj … Pobrali ga boste pa sami. Saj bi vam ga lahko položila tudi v roke, ampak tudi vi niste dečku iz dobrosrčnosti položili v njegov lačen želodec ničesar.“

Ženska je pogledala v tla in pobrala cekin, ter ga zgrizla celo med zobmi, če je zares pravi.

„Ti mladi tat pa povej kaj bi hotel imeti?“

Mlad fante je bil tako osupel, da je pozabil zapreti usta. Tako se je tresel po životu, da je požel prvi naval sočutja.

„Lačen je,“ je rekla Tarra. „Kupimo mu kaj za pojest.“

„In obleči ga je treba!“ je brž navrgla Tanika. „Tak ne more biti. Saj vse kar visi z njega.“

Od nekod je priletela mlada Zerbijka in prinesla dečku par usnjenih mokasinov.

„Tole mu dam,« je rekla. »Moja stojnica je tamle.“

Dona je vzela čevlje: „Zelo srčno od tebe. Boginja Najvišja je videla tvoje dejanje.“

Potem je množica oživela. Tatič si je kmalu opomogel, premagal plašnost in oči so mu znova zasijale.. Ni in ni se mogel načuditi čudežu, ki se mu je dogajal. Revčku, desetemu otroku iz obobožane družine. Bolj malo sreče je bil deležen doslej, zato so se mi tile prijazni tujci zdeli sami angeli iz nebes. Zahvaljeval se jim je in zahvaljeval.

„No, no, že prav,“ ga je mirila Dona. „Zdaj bo pa najbolje, da nakupimo še kaj hrane za tvoje doma. Se strinjaš?“

Mladi tat je pokimal.

Dona je zadolžila dvojčka, Taniko in Tarro, da kupijo toliko hrane in oblek, kolikor jo potrebujejo vsaj za dober teden. Dečka naj pospremijo domov in njegovim staršem pustijo dvajset danonijskih zlatnikov.

„Z njimi grem,“ je zdaj rekel Irtis. „Kot Zerbijec bom nekatere zadeve bolje razumel. In Kublalthan dobro poznam.“

„Ja, pojdi,“ je pokimala Dona.

Irtis je z očmi preletel množico, ki se je drenjala okrog Norhaiah in Abnerja. Temu, kar je bil priča, ni znal več opisovati niti v svojih mislih. Danonijski Viharniki so ga preprosto začarali v svet, za katerega je vedel, da ga ne bo več zapustil.

Več ur je trajalo, da se je na tržnico spet vrnil ustaljen ritem dneva in preden jih je množica spustila naprej.

Prečkali so dolg drevored s cipresami in skozi edini ozek vhod, sestopili na zunanje dvorno dvorišče. Tu so jih pričakali stražarji - na glavi so imeli belo naglavno okrasje. Bili so vsi po vrsti podolgovatih obrazov, udrtih lic in oglate, naprej štrleče brade. Tu so jih stražarji ustavili in morali so počakati, da javijo Zettiju in kralju.

Norhaiah je opazila postavo v črnem, ki je hitela proti njim. Nek moški se jim je približal, oblečen zelo praznično. Na hrbtni strani, spodaj, se je obleka škarjasto razcepila v dva veličastna podaljška: bila je obleka, kakršne za najbolj slovesne priložnosti nosijo ugledni visokorodni Zerbijci. Roke je imel precej kratke, vendar se niso zdele smešne. Spodnji del obraza mu je nekoliko štrlel naprej, izbočene ribje oči pa so na čelnem delu imele še eno izboklino, kakor da je moškega nekdo pošteno tresnil po glavi.

Zdaj je slišala Irtisa.

„To je vrač Zetti,” je rekel. „Trirogi svečenik. Vsi se ga bojijo.”

Norhaiah je pogledala prikazen pred seboj. Imel je zahrbtne in potuhnjene oči. Prisilila se je k nasmehu, da izrazi spoštljivost.

„Prihajam s čistim namenom,” je rekla, ko je opazila, da vrač že predolgo bulji vanjo.

Moški se je premaknil in preveč krčevito pokimal.

„Vidim, vidim ... to sam vidim. Hm, tudi Klothanov sin je z vami.“

Potem jim je pomignil z roko, naj mu sledijo. Sledili so mu do vhoda v palačo, kjer so razjahali in so konje prevzeli kraljevi hlevarji.

Notranjost palače je bila ena sama belina, pomešana s peščenimi odtenki. Med kamen so drobili marmor, ki se je svetil in dajal vtis velike prostornost. Nikjer ni bilo kiča in odvečnih okraskov. Vse je bilo preprosto, ubrano in okusno. Naravnost pomirjajoče.

Vrač se je nenadoma zasukal.

„Tu vas bodo prevzele seraje,” je rekel. „Kralj vas želi srečati nocoj.“ V vašo čast bo v palači slovesen sprejem.“

„Sprejem?“

Irtis se je nagnil k njej. „Veseljačenje.“

„Aha.“ Pogledala je Zettija. „Recite kralju, da se mu zahvaljujem za gostoljubje.“

„Zgodilo se bo po vaši želji,” je rekel Zetti in se ji priklonil. Norhaiah se je zazdelo, da preveč izumetličeno.

Irtisu so se zasvetile oči, ko je pogledal pomanjkljivo oblečeno žensko. Bila je v lahkotni svileni rožnati obleki, ki je prosto plesala sem in tja. Bila je toliko prozorna, da so se lahko medlo videli obrisi njene postave in ko je hodila je s priučeno zapeljivostjo gibala z boki.

„Kar za menoj stopite,” je rekla in se zapeljivo smehljala.

Odredili so jima ločene sobane, Devini, Irtis in Yirgorn so morali posebej, Devine posebej.

Dona se je jezila zaradi pomankljivo oblečenih seraj. Nikakor ni mogla razumeti, da vsa ta dekleta hodijo okrog napol gola. Norhaiah se ji je smejala.

„Zdaj vidite Dona, kako malo v resnici Devini poznamo tuja ljudstva.“

„Še dobro, da jih ne,“ ji je v odgovor zabrusila Dona. „Si predstavljate no, da se kdaj Devini kdaj takole pokvarimo.“

„Ne, tega si pa res ne predstavljam.“

„Tudi jaz ne.“

Seraja, ki je stregla Devinam je bila ponižno molčeča.

Vse v sobani Devin je bilo mehko, nežno, v prijetni barvi umazane beline. Nad posteljo je bil baldahin s svilenimi zavesami, v katere so se vpletale zlate niti. S stropa je visel kristalen lestenec, razprt kakor roža: tu so ob mraku prižigali sveče. V kotu nasproti od postelje je bila visoka bela omara z ugrajenim ogledalom. dva mehka stola naslonjača in mehka debela preproga bledo peščene barve.

„Prijetno je,” je zdaj rekla.

Seraja jo je toplo pogledala. Spretno se je zasukala in odprla omaro.

„Tu imate vse kar potrebujete,“ je rekla. „Če pa boste še kaj potrebovali, me samo pokličite - v sosednjem prostoru bom.“

Norhaiah je pokimala in seraja je iginila skozi druga manjša vratca.

„In kaj bomo zdaj?“ je vprašala Tanika.

„Nič,“ je odvrnila Dona. „Saj menda ne mislijo resno, da se bom našemila v eno od teh oblek!?“

Norhaiah je sedla na posteljo, se zleknila in se zastrmela v bel strop, kjer se je mešala sončna svetloba in se odbijala od kristalov.

Potem je legla in zaspala.

Iz spanja jo je vrglo glasno klicanje. Nekdo jo je stresal kakor vrečo. Polagoma je odprla oči in zagledala serajin obraz, ki je na robu obupa strmel vanjo.

„Meman,” je govorila seraja, „Meman, zbudite se, brž!”

„Pustite me že vendar.“

Seraja je vsa nemirna odkimala.

„Ne, ne, meman.Vsi so že tam.” Dekle se je zdelo skoraj obupano, zati se je dvignila in sedla na rob postelje.

„Zetti bo užaljen, če vas ne bo, “ je žlobudrala z mehkim enoličnim glasom. „Oblecite se, hitro. Tudi Seham bo prišel..“

“Seham?! Kdo pri Najvišji je pa to?”

„Ja, ja, Seham ... Kralj.“

Naveličana in še vedno utrujena, je vstala in stopila do omare, da izbere primerno oblačilo. Toda seraja je odkimala.

„Ne, ne, meman - najprej vas moram odišaviti!”

„Odišaviti! Pri Najvišji, kaj se pa greste!“

Toda seraja je bila vztrajna. Peljala jo je v sosednjo sobico, kamor je bila poprej izginila. Tu je bila poleg velike postelje in majhne omrice velika slonokoščena kad. Natočila je tople vode in ji rekla, da se mora skopati, ona pa ji bo zmasirala hrbet in vrat, jo natrla z dišečo soljo in šele potem se bo lahko oblekla.

Ker se ji ni dalo prerekati z ustrežljivo in vztrajno serajo, se je prepustila njenim rokam. Seraja je bila spretna in je njen razboleli vrat pripravila do tega, da se je sprostila.. Potem ji je kožo natrla z dišečo soljo, ji pomagala, da se je skopala in jo namazala z ljubkim vonjem, ki je spominjal na mleko, med in vijolico. Bil je nežen, dražesten in omamen vonj.

Potem jo je odpeljala v spalnico, kjer je lahko izbrala obleko. Izbrala je indigo moder tanek gladek žamet, ki je njene zelene oči še bolj poudarila, modri lasje, pa niso zvodeneli v njej. V lase ji je pripela droben bisermati trak, ki je njeni rahlo zagorelo polti in živim smaragdnim očem, podal osupljiv kontrast.

Seraja je vsa navdušena pokimala.

„Ja, ja, meman - tole oblecite! V njej boste kot kraljica.”

Norhaiah se je nasmehnila njeni otroški preprostosti. Obleka je bila lahkotna. Na rokavih se je tesno prilegala koži do komolcev, potem je blago padlo v blag zvonec. Na prsih je bila podložena z dvojno svilo in srebrnimi bleščicami in imela je globok deklote, da se je sramežljivo videl vrhnji del jedrnatih prs.

Zdaj se je namrščila.

„Tega pa že ne bom nosila!” je vzkliknila.

„Prav to, meman,” je zanosljala seraja vsa v nekakšnem zamaknjenju. „Lepa boste kot kraljica. Seham vas bo občudoval.“

Noriah se je ves čas upirala, vendar ker jo je dekle spominjajo na prijazni vilinko Liano, je popustila.

Ko se je pogledala v ogledalu, je morala priznati, da je obleka drzna, toda ne izzivalna. Imela je pridih skrivnosti. Od prs dol se je tesno prilegala životu in dopuščala, da so se videli obrisi njenega mišičastega gibkega telese, od pasu navzdol pa se je cepila na dva dela, spodnja podloga je bila iz prozorne črnine, zgornji škarjasti del, tudi prozoren pa iz temne vijolične svile.

„Res te lepi, meman,” je kot potopljena v sanje momljala seraja.

Norhaiah je opazila, kako so se ji zdaj zatresle ustnice.

„Oh, meman,” je zavzdihnila. „Še nikoli nisem videla tako lepe ženske ... Oh, meman ... kraljica ste.“

Pogledala se je v ogledalu in ostrmela - vanjo je gledala kakor iz pravljice vzeta ... tujka.

Seraja je bilo povsem iz sebe. Potem ji je odprla vrata in ji rekla, da jo bo odpeljala na slavje. Med potjo ji je ponudila tanko črno pregrinjalo iz krzna. Zavrnila ga je.

Peljala jo je v zahodno krilo palače, od koder je bila slišati prijetna glasba. Seraja je pohitela mimo stražarjev in se zadovoljna nasmihala - kako ji bodo zavidale ostale seraje. Njena meman bo najlepša!

Potem je odprla vrata in se ritensko umaknila stran, Noraiah pa je obstala na pragu kakor vkopana.

Glasba je utihnila, množico je zajel molk osuplosti.

Irtis je prenehal piti. Nekaj tako nepopisno lepega še v življenju ni videl. Bila je ... Bila je ... ne, njegovi možgani niso več delovali. Strmel je vanjo kakor uklet in dahnil.

„Preklet sem ... Preklet.“

K Norhaiah je že hitela Dona.

„Norhaiah, pojdimo od tu,“ ji je potiho rekla. „Čudne slutnje imam.“

„Odšli bomo,“ je pokimala Norhaiah,“takoj ko pride kralj.“

Norhaiah je sedla med Dono in Irtisa.

Vrač je spet ukazal naj se ples serajk nadaljuje. Zadonela je glasba na plunke in brenkala in serajke so so spet začele zvijati svoja telesa - to so počenjale z nezadržno vabljivo slo in nekaj moških gostov jih je požiralo z očmi.

Vrač Zetti ni niti za hip odmaknil pogledal z nje.

„Vrhovna,“ je zavpil čez ves prosto, „kako boginja ste. Vaša lepota me oplaja kakor mesečina.“

„Vidim, da imate okrog sebe precej lepote,“ je odvrnila. „Vse te vaše seraje so izjemno lepe.“

„V primerjavi z vami so samo senca,“ je dobila v odgovor.

„Vaše sence se začnejo že na vaših ulicah in tržnicah.“

„Glas o vaši dobrohotnosti se hitro širi,“ je odvrnil. “Slišal sem, da ste se zavzeli za mladega tatu.“

„To je zato, ker svojemu ljudstvu ne priskrbite dovolj hrane.“

„Imate našega kralja za nesposobneža?“

„Ni kralj tisti, ki je odgovoren za vse ... Vsi ste odgovorni.“

„ Zerbija se ne more kosati z Danonijo,“ jo je zavrnil.

„Dejstvo, da je Danonija takšna kakršna je, je zasluga vseh Danonijcev.“

Potem je prišel kralj. Vsi so vstali in se priklonili.

Kralj je takoj želel spoznati junake, ki so vrgli Kwant. Zetti jih je odpeljal k njihovemu omizju.

Kralj Tumma je bil moški petdesetih let. Bil je velike in močne postave. V njem je bilo kipeče življenjske enrgije na pretek. Imel je drzen, pronicjiv pogled,velike črne oči in dolge, do začetka ramen ravne segajoče lase. Njegov nos in brada sta izžarevala aristokratsko vzvišenost, ustnice so bile velike, široke in čutne.Kar malček ošabne.

„Klothanov sin,“ je rekel, ko je stopil k njim.

Irtis se mu je blago priklonil.

„Kralj.“

„Vesel sem, da te spet vidim. Dolgo je že, odkar si zapustil Kubalthan.“

„Kar nekaj let.“

„Klothan mi je javil, da potuješ z Devini.“

„Moj meč je našel nov izziv.“

„Škoda. Prav zdaj bi te trgovci v Kubalthanu najbolj potrebovali. Z deželami onkraj naših meja je vse težje trgovati.“

„Prepričan sem, da ima kralj še veliko boljših trgovcev, kot sem sam.“

„Mogoče, mogoče.“Potem se je elegantno zasukal k Norhaiah in Doni. „Devini ... Devini, ki vzburjajo ljudstva.“

„Vzburjamo ljudstva?“ je rekla Dona.

Kralj je pokimal.

„Nikoli doslej še niste danonijski Devini obiskovali drugih kraljevin. To vaše borbeno potovanje, je tudi za nas nenavadna in vsekakor dobrodošla sprememba. Celo v Kubalthanu so že začeli pesniti o vas. Levi s severa, so vas poimenovali Kubalthanci. Zdaj vidim, da ne pretiravajo.“

„Pesniki vedno vidijo svoje junake malce polepšano,“ je odvrnila Norhaiah. „Ampak takšni pesniki tudi morajo biti. Njihove pesmi nas morajo navdihovati in ne dolgočasiti.“

„Se strinjam. Zato pa upam, da vam bo Kubalthan všeč.“ Potem je nekajkrat plosknil z dlanmi in ples seraj se nemudoma nadajeval. Kralj je z nekaterimi spregovirl še nekaj besed in zapustil slavje.

„Oj, meni, meni,“ je zapel Ranbar. „Tole mi pa vzbuja prav posebno mrščavico. Tako čudno ... ampak prijetno se počutim.“

Yirgorn,ki je sedel poleg njega, se je zasmejal.

„Tele plesalke so zelo prepričljive, Ranbar.“

„Saj prav zato! Prav zato se počutim tako ... prijetno. No, vsaj mislim, da se.“

Norhaiah se je mimo Irtisa sklonila malce naprej.

„Dajte no Ranbar,“ je rekla. „Pa saj ne boste zaradi nekaj plesalk ob vso znanstveno vmeno. Glejte na vse tole, kot na nekakšno umetnost.“

Ranbarju so se zasvetile oči: „Ooooo, to pa! To pa vsekakor bom.“

Plesalke so spet zapolnile prostor.

Norhaiah je gledala gibka telesae, ki so še vedno zibale in zvijale svoja sem in tja. Sem in tja.

Neka plesalka je vrgla oči na Kana. Njeni boki so se zapeljivo zibali in ga vabil, njene oči poželjivo iskale njegove. Prišla je čisto blizu njihove mize in zdela se je kkor mlada srna.

Kan jo je prav grdo gledal.

„Dona,“ je rekel,“kaj se pa gre tale humoida?“

Dona je skomignila, da ne ve in da je najbolje da jo kar sam vpraša.

Lepotica je zardela in se užaljena vrnila k ostalim.

„Toliko o šarmu,“ je rekla, Dona, ko je mehko položila kupo na mizo.

Tanika se je od studa nad nečim spačila.

„Fej, pa vse to žabarjenje okrog šarma. Saj lepota sama po sebi ne potrebuje ničesar. Kaj ni že usklajeno gibanje zadosti velik šarm. No, vsaj Ram trdi tako ... in povsem se strinjam z njim.“

„Očitno imajo humoidi posebne paritvene načrte,“ je zdaj rekla Norhaiah. Ampak svoje plesne rituale vseeno umetelno izpilijo.“

Irtis je že nekaj časa v sebi skušal zatajiti strast, ki se je oglašala v njemu. Njegovi čuti so bili prebujeni in na preži. Bil je kakor omamljen.

„O Humoidih še vedno premalo veste,“ je zdaj rekel.

„No to je pa res,“ je pokimala.“Ampak prav zato imamo vas, da nas podučite, ne?“

„Kaj bi radi vedeli?“

„Precej razuzdani ste v nekaterih zadevah,“ je rekla.

„Mislite tele seraje tukaj?“

„Tudi.“

„Tu so, da razveseljujejo kralja in goste.“

„Kako naj to razumem? Da se kralj ne zna ničesar veseliti sam?“

„Kralja razveseljuje vse kar je ... razkošno.“

Dona je pokimala.

„Vidim, da mu razkošnja nikjer ne primankuje.“

Norah nečesa še vedno ni mogla razumeti.

„Zerbijci slovite po tem, da imate po več družic. Kaj ni to ... otročje in smešno?“

„Otročje in smešno? Ne vem. Smo pač takšni.“

„Takšni? S tem odgovorom se ne morem zadovoljiti.“

„Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti, ker o tem še nisem razmišljal.“

„Aha, niste. Ampak povem vam, Zebijec, čeprav sem v teh zadevah res tudi sama še čisto navadna zelena žaba, pa se mi vse tole zdi poniževalno. Kaj Zebijski možje ne morete toliko strasti in domišljije, da bi svoje življenje preživeli z eno samo družico?“

Njeno razpredanje ga je osupnilo. Pravzaprav je o tem že tudi sam kdaj pa kdaj razmišljal, ampak tem mislim ni dajal velikega pomena. Njegova dežela je pač takšna in proti temu sam ne more ničesar.

„Devina,“ ji je rekel.“Obžalujem, če vas tele seraje ponižujejo.“

„Ne ponižujejo me plesalke,“ je odvrnila.“Prav nasprotno. Zelo lepe so. Zerbijci ste tisti, ki ponižujete. Kakor metulji frfotate od enega do drugega cveta. In sploh ne morem razumeti, kaj vidite v tem brezglaven frfotanju.“

Irtis se je počutil ujetega. Zastavljala mu je vprašanja, na katera ni znal odgovoriti.

Na drugi strani dvorane je od mize vstal Zetti in dvignil zlato kupo visoko kvišku.

„Naj bo blagoslovljena lepota boginj in veličina mogočnih bogov! Vam v čast Vrhovna in vaši lepoti!“

Norhaiah je gledala vanj. Kakšno plitvo klobasanje, je pomislila.

„Zahvaljujem se vam za ljubeznivost,“ je odvrnil.

„Bi bili užaljeni, če bi nazdravili z menoj?”

Neka serajka se je zganila, pograbila Zettijevo kupo in jo čez dvorano prinesla njej. Norhaiah jo je vzela in postavila na mizo.

Zaslišala je Irtisov glas.

„Mislim, da je vrgel oko na vas.”

„Kaj je vrgel?“

„Všeč ste mu.“

„Všeč? V kakšnem smislu?“

„V smislu paritvenega načrta,“ je kar bleknil.

„Drugega od tega bedaka tudi ne moreš pričakovati,“ mu je tiho odvrnila.

Gnom je bingljal z nožicami navzdol.

„Ooo, kako je vse nenavadno … čudovito. Pri gnomu Gnomu!“

„Ja, proč,,“ je zdaj rekla Dona. „ Dovolj že imam tega cirkusa.“

„Neidr,“ je rekel Yirgorn. „Neidr.“ (Kača. Kača.)

„Nazdravila bom z vami,“ je rekla Norhaiah in sprejela serajkino kupo. Toda kristal v nedrjih je nenadoma oživel. Premerila je Zettija s kratkim pogledom. Zdelo se ji je, da nad nečim nadvse uživa.

Potem je opazila, kako ji Yirgorn odkimava. .

Ni pila. Naredila je zgolj navidezen požirek, toliko, da ne užali Zettija in odložila kupo na mizo.

Zettiju je na ustnicah zaigral skrotovičen nasmešek, vendar ni mogel skriti razočaranja, da se ne more poigravati.

Kmalu zatem je Norhaiah ukazala odhod. Zetti je nerad sprejel njihovo opravičilo, da morajo k počitku.







Sredi noči je Norhaiah zbudila Dona. Povedala ji je, da je njena osebna seraja zelo nemirna in da je prišla k njim z sporočilom, da jo takoj želi videti zerbijski kralj.

Norhaiah je nejevoljno vstala.

„Zdajle? Ob tej uri?“

„Očitno.“

„In kaj je tako pomebnega, da ne more počakati do jutra?“

„Ne vem,“ je odvrnila Dona. „Seraja mi ni povedala.“

„Ja, ja, prav. Že grem.“

Oblekla se je v popotno tuniko, bojno opremo in meč pa pustila v sobani. Bila je jezna, da jo budijo ob tej uri. Tudi Kristal je vse bolj podrhtaval in se opozorilno prižigal.

Odšla je do seraje, ki je čakala pred vrati velikanske spalnice. Seraja je begala z očmi, ko je rekla, naj ji sledi. Norhaiah je pokimala in stopila v korak z dekletom. A ni prišla daleč. Nenadoma sta za njo zrasli dve veliki senci. Začutila je močan udarec po zatilju, potem je izgubila zavest.







Prebudila se je s strašanskim glavobolom in suhim, kovinskim okusom v ustih. Odprla je svinčene oči in zdelo se ji je, da je vsaka koščica njenega telesa zmehčana. Zaprta je bila v temno, vlažno mračno klet, kjer je zaudarjalo po plesnivem in gnilobi. Prva pomisel, ki jo je obšla je bila, da je nekje v Moreji.

V spomin si je skušala priklicati dogodke zadnjih ur. Spominjala se je slavja , Done in seraje.

Premaknila se je in šele zdaj začutila na sebi verige. Priklenili so jo na težke verige. Zasukala je glavo proti ozki lini skozi katero je pronicala šibka svetloba. Morejci! Morejci so jo zajeli in zaprli!

Od zunaj na hodniku so se zaslišali težki trdi koraki. Les v vratih je zaječal, kovina se je stresla, vrata so se škripaje odprla in neka velika postava je prihajala proti njej.

„Devica,“ je zaslišala, „pa sem te le ujel.“

Norhaiah je dvignila oči in zagledala nekaj črnega, toda v mraku ni prepoznala obraza.

„Takoj me izpustite!“ je rekla

Tedaj se je iz ozadja zaslišal ženski smeh, nekakšno hihitanje, ki je spominjalo na meketanje.

„Popusti Danonijka,” je zahreščala ženska. „Raje popusti.“

Norhaiah je sklonila glavo. Čutila je kako ji neznosno kljuva bolečina.

„Strahopetno dejanje,“ je rekla tistim sencam.

„Se ne boš vdala?“

„Ezzan?” je negotovo vprašala v temo. A moški glas se je zarežal.

„Motiš se, devica.“

“Kdo ste?”

„ Zvečer spet pridem.“

Bila je zmedena.

V temen, gost mrak je zaslišala rožljanje kovine, škripanje težkih vrat, preden sta jo obkrožila tišina in tisti neznosni smrad.

Zvečer bo spet prišel, je pomislila. Torej je zdajle dan. Z veliko muko je zasukala glavo. Skozi tanko lino je od zunaj pronicala svetloba. Ja, bil je dan, a še vedno ni vedela, kje je. Posegla je po kristalu in ugotovila, da ga je izgubila. Obšel jo je hlad. Potem se je ovedla še nečesa drugega. Zakaj je priklenjena v verige?

Poskušala se je zbrati. Kovina je bila močna. Z močjo magije ji ne bi uspelo, da razklene obroče okoli rok in nog. Bila je preveč omotična. Ne bi se mogla zbrati.

Z naporom volje je pogledala po temni vlažni temnici.

V kotu nasproti in desno od nje je ugledala kup belih kosti, poleg je bila lesena, preperela klop. Potem so bila tu težka masivna kletna vrata. Tu, kjer je visela je bila sama gola hladna stena iz masivnega kamna. Zid je bil debel, takšen kot bi utrdbah. Torej ni zaprta v kaki hiši. Njena ječa mora biti kaka utrdba ali postojanka, morda tudi dvorec. Kdo jo je ugrabil?

Okrogli obroči zakovk okoli njenih zapestij so bili zabiti v kamen. Skušala jih je izruti iz stene, a kovina ni popustila. Najbolj razumna rešitev se ji je zdela, da miruje in se ohranja pri močeh.

Tako so minevale ure. Dan. Po pojenjavajoči svetlobi skozi drobno režo, ki je bila zadegana lina, je ugotovila, da se mrači. Bila je utrujena in neznosno žejna. Ustnice so jo skelele in pekle so jo oči. Glavobol še vedno ni izginil.

V tem brezumnem naporu se je mimo njene zavesti zvrstilo mnoštvo slik, od tega, kako je kakor majhna deklica jezdila po širnih travnikih prelestne Danonije, kako sta se z Digorjem obmetavala z ljubkimi zmerljivkami, do tega, kako je rada ponagajala danonijskim svečenikom in svečenicam in kako je enkrat, brez dovoljneja, takrat še živeče kraljice in svečenice Sebile, prizvala duha žive vode in jo je le ta omamil, ona pa je nanj vrgla urok negibnosti, da je moral posredovati Vrhovni svečenik Oll. Duh žive vode ji je to dejanje hudo zameril in kar nekaj časa se je potem morala izogibati voda, rek in studencev.

Seveda je bila zamera pozabljena, ko je neke noči odšla na obrežje jezera Mo in se duhu opravičila.

Spomnila se je tudi dogodka, ko jih je svečenik Kibela peljal v dvorano Zvoka, kjer so vežbali magijo Zvoka in kjer si je predrzno dovolila oblikovati misel v energijo in je z enim samim krikom razbila tri velikanska ogledala. Kibela je bil besen in dobila je mesec dni prepovedi obiskovanja šeste stopnje učenja. Povrh vsega pa je morala v najnižjem nivoju svetišča streči druge svečenice.

Ja. Vedno je imela v sebi nek ogenj.

Izmed vseh, ki so vznikale vštric z njo, je bila tudi rdečelesa Megida, ki je morala v Zerbijo na sveto Goro Obrazov. Megida je bila iste starosti in že od malega je kazala nadarjenost za magijo. Izhajala je iz čarovniške družine, bila je vestna, poslušna in znanje je vpijala kot goba v dežju.

Norhaiah je ušel bežen smehljaj. Z Megido sta bili prijateljici že od prvega dne. Megida ja, je pomislila. Megida je tu v Zerbiji. Zaznala jo bo. Mora ji pomagati.

Bila je bila odločena. Navezala bo energetski stik z njo.

Zaprla je oči in se poskušala zbrati.

Kako uro kasneje so se vrata v zatohlo temnico nastežaj odprla. Skozi vrata je stropila visoka pojava z bakljo v rokah. Vtaknil je bakljo v stensko podržko na steni in Norhaiah je uzrla znan obraz. Bil je zerbijski trirogi vrač Zetti.

Osupnila je.

„Vi?!“ je vzkliknila.

Vanjo so se zastrmele črne oči in črena dolga halja je zaplapolala okoli tankih nog.

„Presenečeni?” je vprašal z medenim glasom.

“Sem,” je priznala.

Stopil je tesno k njej in ji z dolgim kazalcem privzdignil brado.

„Ne veste, kako sem se namučil okrog vas … in vprašujem se ali ste vsega tega truda sploh vredni.”

„Prazne besede,” je odvrnila.

Njegov obraz se je sovražno namrščil in zakrilil je s širokimi rokavi.

„Zdaj niste v položaju, da bi ukazovali. O tem, kaj bom z vami, odločam jaz.”

„Zavedam se tega,“ se je zaslišala vreči v odgovor.

Zetti je zasukal glavo proti njej, a ji ni verjel.

„Se res? … Lahko vas ubijem, a od tega ne bi imel nobene koristi.”

„Kaj hočete od mene?”

„Izvedela boš! ... Straža!”

V klet je vstopil oborožen vojščak in obstal pred Zettijem.

„Ukazujte, Zetti!“

Zetti je vzel postrani visečo bakljo iz stene.

„Pripeljite mi ujetnico!” je ukazal. „In brez trikov, Vrhovna! Vsak vaš gib nadzorujem.”

Pustila je, da ji stražar sname okove na nogah in na rokah, potem pa je obema sledila po vlažnem kamnitem hodniku in po stopnicah nekam navzgor.

Med potjo je ugotovila, da se res nahaja v neki utrdbi, ki je samevala nad pokrajino, prekrito z zaplatami gozdov. Noč zunaj je bila jasna in mesec je počasi drsel prek neba.

S polnimi pljuči je zajela prijeten večerni zrak, ki jo je osvežil in skristaliziral zavest. Možakarja sta jo peljala po kamniti steni do konca trdnjave, kjer so se navzdol vile polžaste stopnice. V njej se je začela prebujati radovednost, katera utrdba je to in v katerem koncu Zerbije se nahaja. Gotovo kje v bližini Kubalthana.

Spustili so se po stopnicah navzdol in stražar jo je suval v hrbet. Ko so se ustavili pred ovalnimi lesenimi vrati in jo je stražal potisnil skoznje, je za seboj slišala mrzek smeh.

„Tu boš počakala!” je revsknil glas.

Opotekla se je v notranjost skromno opremljene sobe, ki je imela leseno klop in leseno mizo, ter slamnato ležišče.

Zakorakala je do line v kamnu. Vsaj v tisti gnusni ječi ni več, je pomislila.Kasneje so ji prinesli jesti, nekaj sadja, slanino in kos grenkega kruh in pojedla je vse. Vanjo so se spet začele stekati moči in pomirjeno vdano se je zleknila na uborno posteljo. Toda zaspati ni mogla.

Zakaj so bogovi dopustili, da je padla v roke sovražniku? In kje sploh je izgubila Kristal? Najti ga mora. Mora!

Vprašanja so se nizala v njeni glavi Vse, prav vse je zahtevalo pojasnilo in kar je bilo še najhuje – kaj je z njeno četo?

S srebrnimi tankimi snopi je lila mesečina na kamnita hladna tla in obsvetljevala prostor ob njeni slamnati postelji.

Ob jutru so jo spet odpeljali k Zettiju. Sedel je na svojem stolu za veliko mizo v veliki kamniti izbi v enem od štirim okroglih stolpov. Okoli njega je stala straža v črnem. Njegov obraz je bil tog, nadut, povsem brezizrazen.

„V prestolnico Morsej gremo in ti pojdeš z nami,” je zlobno rekel, ko jo je eden od dveh stražarjev porinil predenj.

Norhaiah je dvignila pogled in srečala njegove mrtve oči.

„V Morsej? Saj to je v Moreji!“

„Ja,” se je zarežal. „Za Dinio ste dober ulov.”

„ Me morejska kraljica vidi kot plen?”

„O tem jo lahko boste vprašali sami.“

“Potem so njene oči kratkovidne.”

Zetti se je zlovešče zasrepel vanjo.

„Ti nam boš pomagala,” je odvrnil s hreščečim glasom. “In da boš pomirjena devica – tam boš vse dotlej, dokler te bomo potrebovali.“

“A, že vidim,“ je odvrnila z začuda povsem mirnim glasom. „Prodane sorte ste.“

Zetti je prebledel.

„Ne izzivaj me, Danonijka!!” je siknil.

“Še pred dnevi ste z menoj nazdravljali, sedaj me ženete kakor sužnjo. Ste vsi zerbijski vrači podobni sencam iz podzemlja?“

Zetti se je zagugal. Ni prenašal njene upornosti. Ni prenašal njene duhovne moči. Ni prenašal, da se mu ženska zoperstavlja.

Zavrtel se je na petah, kakor vrtavka.

„Rufusu ni mar zate,” je rekel s hudobnim privoščljivim glasom. “Danonijci so te pustili na cedilu. Še nisi sprevidela, da si igračka v rokah vaših bogov?”

„Mislite, da hlepim po danonijski kroni?”

Bil je presenečen. Takega odgovora ni pričakoval. Stopil je do široke line v stolpu, kjer je bila njegova kamnita izba in prvič pomislil, da zgodbe o tej ženski ne pretiravajo. Zares je trd oreh.

„Torej ti prestol ne diši?” je vprašal od okna.

“Ne!” je zaslišal odrezav odgovor.

Zasukal se je proč od line skozi katero je zrl na gričevnato gozdnato pokrajino.

„Red in pravica? Peh!“ je pljunil. „ S tem se danes ukvarjajo samo še sanjači. Vendar pa potrebujem prav takšno kot ste vi. Predani ste pravim stvarem.”

„Pravim stvarem? Je tale ugrabitev za vas prava stvar?“

Zetti je molčal. Zdelo se je, kakor da se sprehaja po brvi svojega razuma.

Toda že v naslednjem hipu je na njegove oči padla senca.

„Z menoj greste! Tako ali drugače! Ko vas Dinia ne bo več potrebovala, bom razmislil, kaj naj z vami ... Ali pa rajši vidite, da končate tako, kot so svečenice vaše baže že končale?”

Njeno srce se je skrčilo v besu.

„Ste vi ubili Zvončico?“

„Nisem jo.“

„Izpustite me,” je odvrnila s trdnim, odločnim glasom. “Moja usoda je zapisana drugje, ne pri vas.“

Toda Zettijev izraz na obrazu je ostajal nespremenjen; enako trmast, enako hladen in brezčuten.

“Ne!” je odkimal. “Preveč sem se namučil, da sem vas ujel. Zendor je besen, ker ste mu izmaknili Valonijo in Terro. Kraljica Dinia pa bi rada z vami o nečem govorila. Ko ste pobili Dumarja ste ji naredili veliko uslugo.“

„Kaj pa vi in morejska kraljica sploh vesta o vladanju in bojevanju!“

Pomignil je stražarju naj pride bližje. “Vam pokažen, kakšno predanost ima moja vojska?”

Ker je molčala je nadaljeval. “Vojak! Prebodi se pred njenimi očmi!”

Vojščakove oči so trepnile, a je brez obotavljanja potegnil kratek meč in se zabodel z njim v srce. Ko je zaprl oči in je njegovo telo počasi, kakor težka vreča omahnilo po tleh, je kamnito sobo za trenutek zajela grobna tišina.

Obšla jo je hipna slabost. Zetti je povsem blazen, je pomislila.

Stopila je do mrtvega vojaka na tleh.

„Le kaj vam je storil tale ubogi vojak, da ste ga poslali v smrt?“ je vprašala.“

„Izvršil je moj ukaz.“

„Prej bi rekla, da je raje umrl, kakor da vam služi še naprej.“

Stražar, ki je bil odmaknjen malce proč, je trznil in jo poledal, a je pogled hitro umaknil. Zetti takšnega odgovora ni pričakoval in obvisel je v nekakšni praznini.

„Kaj to pomeni?“ je revsknil.

„Se vam res zdijo vaši stražarji res tako neveredni? Lahko bi reveža vprašali vsaj to, kakšna je njegova poslednja želja. Lahko da bi izvedeli, da si za vas ne želi umreti ... ali pa, kot sem že rekla, je z veseljem umrl, samo da vas ne bi več gledal.“

Zetti se je zagugal, do bolesti spačen. Obraz se mu je pomračil, oči posteklenele.

„Molčite!“ je zatulil vanjo. “Molčite, Danonijka ali pa vas pobijem sam!“

„Pa saj ne mislite resno, da me boste s čim prestrašili,“ je rekla s posmehom v očeh.

„Straža!” je zarjul, kakor brez uma. „ Straža! V temnico z njo. Tam naj se spametuje!”

Dva stražarja sta se hipoma zganila, jo pograbila vsak na eni strani in jo odpeljala nazaj v tisto smrdljivo, zatohlo klet, kjer sta jo spet vkovala v verige.

V vrtincu mučnih mislih je sedla na vlažna tla, si z rokama objela kolena in zadremala.

Nekaj ur zatem se je prebudila. Ker je morala spati na vlažnih tleh, so jo bolele vse kosti. Bila je žejna. Strašansko žejna.

Zasukala je glavo v levo. Skozi ozko špranjo je lila svetloba. Torej je dan, je pomislila. Premaknila je roke, na katerih so zarožljale verige. Mukoma je vstala in vdihnila trohnoben in plesniv zrak.

Nasproti nje, iz smeri stare razmajane klopi je nekaj zacvililo. Ugotovila je, da je to podgana in preblisnila jo je drzna ideja. Uporabila bo svečeniško znanje in podgano prosila za pomoč. Če je lahko priklicala velike Gmore bo tudi ta majhna bitja.

Zdrsnila je vase, se skušala zbrati, toda njen um je bil nemiren in vročično je begala od ene misli do druge. Pozornost je ni ubogala in po njenem telesu jo je oblival hladen srh.

Poskusila je znova. Zaprla je oči, zbrala misel in zvok v eno samo točko, notranje izginila in se spremenila v stereofonsko besedo.

“Ra-kha diti. Ra-kha- diti!”

Pod leseno klopjo je v hipu vse potihnilo. Niti najmanjše vesolje se ni zganilo.

“Ra-kha, diti! Verhan- dei!“

Zaslišalo se je škrebljanje in dorbceno tekanje

„Rakha-diti verhan-dei! ... Vei! Vei mor-rha!«

Okoli njenih stopal je nekaj zagomazelo, verige so rožljale.

Nenadoma so se kletna vrata sunkoma odprla in ženski glas je zavreščal od groze. Hrana z lesenega pladnja je padla po tleh in ženska je v grozi zbežala. Za njo so se pognale drobne živali in Norhaiah je opazila, kako je v svetlobo prhnil majhen kuščar.

Bila je prepozna. Prehiteli so jo.

Kmalu zatem sta se na vratih pojavila dva vojščaka, jo snela iz verig in surovo sunila predse. Peljala sta jo k Zettiju.

Zetti je poln sovraštva strmel vanjo.

„Vidim, da vam temnice ustrezajo,” je vrgel vanjo.

Norhaiah se je ugotovila, da ji iz gležnjev in zapestij teče kri. Groba kovina se je nesumiljeno zažrla v meso.

„Ste mislili, da vam bo golazen pomagala zbežati?“ je privoščljivo vrgel vanjo vprašanje.

Molčala je.

„Molčite?”

Dvignila je obraz k njemu.

“Kaj vam nisem že vsega povedala?“ je uporno vprašala.

Po njej je udarila močna roka in njeno telo se je od silovitega udarca zasukalo. Opotekla se je in začela padati proti trdim tlem.. Med padanjem je za trenutek ujela drobno živalico, ki je kukala skozi režo v kamenju. Bila je drobna miš, ki se je skrila brž, ko je njeno telo priletelo na tla.

Norhaiah je zastokala.

„Ver-ha-de ti! Suk-hara! … Vei!”

Zetti je bil v trenutku pri njej, jo pograbil za lase in jo potegnil kvišku.

„Danonijka!”

Od bolečine so se ji solzile oči in v ustih je imela lepljiv okus po krvi. Vsa se je tresla in njena zavest je bila na robu eksplozije. Če uporabi magijo zvoka, poslednje nevarno magijsko orožje, lahko ...

Njune oči so se srečale. Opazila je blazen sijaj v njegovih očeh in povesila je pogled.

„Straža!” je zaklical.

Vrata so se spet odprla. Dva vojščaka sta v rokah držala veliko ostudno kačo, za katero se je zdelo, kakor da spi.

Zetti se je zarežal.

„Dajte jo na stol!” je ukazal.

Posadili so na stol, ji vrat in roke zakovali z železnimi obroči.

„Se boš uklonila?” je kakor skozi sanje zaslišala vprašanje.

„Čemu?”je zamrmrmrala, „Saj mi sploh še niste povedali čemu, naj se uklonim.“

Zetti se je zakrohotal z mrtvaškim glasom.

„Potem se pripravite,“ je siknil med zobmi.

Ostala je sama .

Zunaj se je že rojevala zora in slišalo se je ščebetanje ptic, ko se se vrata škripajoče odprla .Norhaiah je odprla zabuhle oči in nekdo ji je dvignil glavo kvišku.

“Pij!” je rekel glas.

Norhaiah je naredila nekaj požirkov in zamrmrala.

„Hvala ti.”

Stražar je obstal pred njo, kakor da je ulit iz brona – povsem negiben in osupel.

Potem je v izbo vstopil Zetti, ukazal naj odnesejo Bero, nadrl vojaka in ga nagnal ven.

Vojščak se je odplazil iz prostora.

Potem je premaknil drugi stol bližje sedel tako, da se je lahko z podlaktmi naslanjal na naslon stola in se zasmejal z brezčutnim, sadističnim glasom.

„Vas naj vprašam isto?” je vrgel vanjo.

Pogledala ga je. Zdelo se ji je, da ima popolnoma zmalinčen.

„Vprašajte!” je rekla z glasom brez življenja.

„Si se odločila?“

„Sem.”

„No, pa ste se le spametovali!“ je zmagoslavno vzkliknil.

Slišal je njen posmeh.

„Ampak sploh me niste vprašali, kaj sem se odločila.“

Glava mu je trznila.

„Dinia ima načrte z vami,“ je rekel.

„Kaj jih nima tudi z vami?“

„Njegove oči so se bolščeče razprle.

„Ne igrajte se z mojo potrpežljivostjo. Ne poznate mojih moči,“ je rekel z grozečim tonom glasu.

V želodcu se ji je dvignila jedka kislina in mislila je, da bo bruhala.

Pogledala ga je.

„Vaše moči so zadnje, kar me zanima.“

Použil ga je hlad.

„Zlomil vas bom, Danonijka! Zlomil!”

Preplavil jo je srdit upor.

„V podzemlju boste končali … med sencami zla.«

„Pozabljate, da imam moči s katerimi lahko prikličem podzemlje.“

Njena zavest se je povsem prebudila.

„Povejte mi, zakaj ste tako slepo vdani Morejcem? Zerbijec ste, zato me vaše obnašanje zares čudi.“

Zettiju je izginila z obraza vsa barva. Skoraj posivel je v obraz. Toda ni je več mučil. Zavrtel se je na petah kakor vrtavka proti vratom in odšel.

„Pripravite jo zame!” je še poprej ukazal.

Stražar je stekel.

Nekaj ur kasneje je prišla k njej visoka ženska v dolgi črni obleki. Ošinila jo je z hladnimi črnimi očmi.

„Zetti je za vas ukazal kopel,” je hladno navrgla.

Vstala je s strašanskim naporom in sledila ženski iz kamnite izbe po dolgem hodniku na drug konec utrdbe. Tu jo je ženska poslala v neko drugo sobo, kjer je v kotu stala lesena kad, v katero so trije vojaki nalivali toplo vodo.

Norhaiah se je od izčrpanosti opotekla naprej ... Vojaki so odšli, brž ko je v izbo vstopila druga ženska v črni satenasti obleki.

Norhaiah se je slekla in zlezla v kad. Voda jo je res poživila, toda zaradi dišav so jo začele peči številne rane. Ob koncu ji je ženska podala belo otiralko, da se je zavila vanjo.

Potem so ji prinesli neko obleko. Bila je iz črnega žameta. Od komolcem navzdol in od sredine stegen je blago opadalo zvinčasto navzdol, da so se delali veliki valovi. Obraznik je bil malce višji, prekrival je pol njenega vratu in zadaj se je do sredine hrbta zapenjala z gumbi.

Obleka je bila kot ulita za njeno postavo. Pravzaprav jo je celo podaljšala, da je bila videti večja, kot je v resnici bila.

Potem jo je ženska odpeljala.

Zetti jo je čakal v svoji skromno, vendar udobno opremljeni sobi. V izdolbeni steni je gorel ogenj in ukazal ji je, naj sede k ognju in se pogreje.

Toplota ji je prijala

Precej dolgo je strmel vanjo in si priznal, da ge je prevzela. Povsem očarala.

„Nežen bom,“ je rekel. „ Lahko mi verjamete, da bom.“

Zožila je oči v srepo režo in strmela v plapolajoče plamene v kaminu.

„Ne drznite si niti pomisliti, da bi se me dotaknili,“ je rekla.

„Nikoli še nisem napadel svečenice. To bi bil najbrž precej nenavaden boj dveh čarovnikov.“

Norhaiah je čutila, kako nevarno slep je Zetti. Že res, da je tudi sam poznal magijske moči, toda pozabil je na nekaj ključnega – ni bil bojevnik. Ni bil mečevalec. Že zdavnaj bi ga lahko ubila, pa ga ni. Bil je desna roka zerbrijskega kralja. Samo zaradi tega, ga je puščala pri življenju.

A bil je tudi izdajalec. Morejski privrženec.

Čutila je, kako Zetti bolšči vanjo, kakor da nečemu ne verjame.

„Bi se res radi vrnili k podganam?“ je vprašal.

Čisto počasi se je zasukala k njemu.

„V zameno za vas?“

Bil je poražen. Vstal je tako silovito, da se je stol zapeljal daleč nazaj.

„Pa se spopadiva,“ je rekel s hladnim glasom.

Zdaj ni več razmišljala. Njene prsi so se napele, vsa se je skrila, preoblikovala, kakor da je vsa snov njene biti postala ena sama sila. Vstala je in zavpila s strašanskim glasom.

„Zetti!”

Njena zavest je završala, obrisi predmet so se zameglili, vse se je zavrtelo okoli nje. V njej se je dvigala strašanska moč in jo v celoti preplavila. Tej energiji je morala dati obliko: „Tha-ra-ma! Dei!“

Surova sila je strsla trdnjavo.

Stražar zunaj je nekaj zapil. Kamlu zatem je završalo.

Planili so v prostor proti njej. Sledil je zamah, silovit zasuk, v vratu je nevarno počilo, potem se je prvi, ki je planil vanjo, sesedel. Izvlekla mu je meč in se postavila v bran.

„Bolje, da ne,“ je rekla ostalima stražarjema.

Vojaka se nista zganil. Čudno uročena sta stala eden ob drugemu.

„Pa se dajva Zetti,“ je dejala z mrtvaškim glasom. „Spopadiva se.“

Potem je meč oživel. Kovina je zasikala, se zvrtiničila po zraku, poletela proti cilju in naposled obmirovala.

Zetti ni dojel, kaj se je pravkar zgodilo, a zdaj je bilo zanj že itak prepozno. Kakor težka vreča se je sesedel.

Bil je mrtev.

Zavladala je dolga, predolga tišina. Norhaiah se je zdelo, da svet drsi samo še navzdol. Potem se je eden od vojščakov opogumil.

„Pot poznaš,“ ji je rekel.

Stekla je mimo obeh.

Zunaj jo je dohitela svoboda. Svoboda, ki je prišla tako bliskovito in nenapovedano.

Pokrajina in nežno zaobljeno hribovje, reka in zaplate gozda so tonili v mehko ogrinjalo noči. Po nebu so lezli sivi koprenasti oblaki. Skoznje se je prebijala bleda luna, ki je ugašala v prvi krajec.

V krošnjah visokih dreves je vršal veter in ji hladil od bolečin utrujeno telo.

Obšel jo je občutek zmagoslavja. Če se že sam ne narediš zmagovalca, potem je sovražnik tisti, ki te naredi takšnega. Zetti ji je pokazal, da je lahko tudi ranljiva in to zavedanje ji je dalo moč, da je zmagala.

Stala je pred sivim zidom, pod katerim se je bočila strma reber v sotesko z mečem v rokah. Volja je upognila svet.

Vanjo je sijalo sonce, ta oplajajoča sila planeta, to nebeško bleščanje, ki razsvetljuje um. Vstajala je iz lastne grobnice, da preseže kruti svet. Spoznanje je rešitev, ne represija. Če so blaženi bogovi in prelestne boginje resnično nedosežni, nespoznani, neulovljivi, potem njena zavest razmišlja o njih, na njeni zavesti lasten način – v oblikah in živih podobah. Predstave so predstave in le te vodijo svet zavesti, pa naj bo ta zavest takšna ali drugačna. Tudi razsvetlitev je lahko predstava. Tudi svoboda je lahko predstava, ki te zapre v ječo. Medtem ko misliš, da posegaš po pravi svobodi, po svetu v katerem boš lahko zadihal, posegaš po sencah. Kaj ne govorijo v prid temu sužnji? Sužnji, kakršen je bil Zetti?

In zakaj je zasužnjen ujetnik viden kot suženj? Zaradi nevednosti tistih, ki ga vidijo kot sužnja. Sužnja prepozna samo tisti, ki misli, da je svoboden. Svobodo pomagajo prepoznavati tirani in samovoljneži! Naše predstave o svobodi se ne ujemajo s tem, kar v resnici svoboda je – smiseln red in skladnost z vsem, kar je bilo, kar je in kar še pride.

Obzorje na zahodu se je pordečilo in pokrajina je potonila v krvavo platno. Za hip jo je prijelo da bi skočila v tisto ognjeno morje in zaplavala po njem, ogenj bi jo ogrel in vanjo bi spet zdrsnila gotovost. Volja bi oživela in njene oči bi se prepojile s studencem veselja.

Toda namesto v rdeče sončevo platno na zahodu je stekla po blagem klancu navzdol, globje v gozd.

Potem je tekla. Samo tekla. Ko je že povsem omagala, je noč prebila pod razvejano krošnjo hrasta. Brž ko se je naredila zora je s polomljenimi udi nadaljevala pot. Jedla je vse, kar se ji je zdelo užitno, travo, gozdne sadeže, listje z nekaterih dreves, cvetove rož, žvečila je smolo smrek in pila vodo iz divjih gozdnih studencev.

Komolce je imela boleče in obtolčene, roke je imela vse v modricah, okoli zapestij se je naredil vijoličen kolobar od okovov. Bila je v krastah, modricah in nezaceljenih ranah. Noge je imela razspraskane, gležnji so ji zatekli in od okov ranjena koža se je začela gnojiti. Spreminjala je odtenke od modre do vijolične.

Kako so boleli udarci po njeni mladi duši.

Sklenila je, da se okopa v hladnem studencu in oskrbi rane.

Potem je spet tekla. Tekla je, tekla in tekla. Ni vedela, kako dolgo.

Ubrala jo je na slepo proti veliki reki. Njen korak se je zapletal v razvejano fratje, zelene veje so jo teple po obrazu. Šele ko je pritekla na breg reke si je oddahnila. K sreči je bila reka, ker ni bilo deževja, uplahla in ni bila globoka. Zabredla je vanjo do ramen in zaplavala. Hladna voda jo je osvežila. Sprva jo je malce zazeblo in koža se ji je naježila, toda sčasoma je ta hladnost ogrela in prebudila otrple ude.

Ko je prispela na drugi breg, je njen pogled ujel opustelo ognjišče. Pohitela je proti v krog sestavjenimi kamni in ugotovila, da so pred kratkim tod hodili Zerbijci.

Tu na cesti, ki se je vila skozi ravnino posejano z žitaricami se je oddahnila. Zdaj je bila na varem.

V daljavi je opazila kmete, ki so delali na polju. Med njimi so bilo otročaji, ki so se razposajeno lovili okoli konjev, ki so vleki leseno ralo. Dve ženski z bisagami na glavi sta možakarjem nesli na njivo poobedek.

Potem je spet stekla.

Pokrajina je tonila v mrak. Z neba je sijala bleda mesečina, drevesa so pošastno stegovala proti njim mrzke sence, v goščavju se je oglašala sova, nekje je tulil volk. Hkrati z njim so zavijali tudi vaški psi.

Norhaiah je čutila, da se je narava prebudila. Spustila se je na kolena in prislonila uho k zemlji. Zemlja pod njenim ušesom je bobnela. Nekdo se ji je približeval Iz severa se je res bližala četa.

„Daj, pohiti,,” je kmalu zatem zavpil glas v diru.

In nek glas mu je odvrnil.

„Vas je že blizu.«

Norhaiah je spreletela čudna drhtavica.

Ko je četa odtopotala mimo je iz skrivališča prhnila na cesto. Med potjo je pojedla nekaj rož, ki so rastle ob poti, toda okus so imele po prahu in zemlji. Če je vas res blizu mora pohiteti, še preden pade trdna tema

Potrebujem konja, je pomislila. Ampak, kako naj pride do njega?

A ni prišla do vasi. Prespala je na prvem seniku, ki ga je zagledala. S ceste je skrenila v sadovnjak cvetočih jablan. K sreči kmetija ni imela psa, ali pa je spal kje v hiši. Po širokih rantah je splezala na kozolec, ki je stal kakih petdeset metrov proč od glavnega poslopja in kakor mrtva je omahnila v nemiren sen.

Zjutraj jo je zbudil lajež pas, ki je bevskal in gospodarica hiše ga je jezno nagnala proč. Norhaiah je videla kako zunaj krmi kokoši in kako se pogoltno zbirajo okoli nje. Strumno je med njimi tekal rdeči petelin. Počakala je toliko časa, da je ženska končala z opravilom, potem se je previdno, kakor gibka senca, splazila s senika in stekla nazaj na cesto.

Pogumno je stopila v vas in nekaj zgodnjih vaščanov je zijalo vanjo. Zlagala se jim je, da je zašla in da že dva dneva sama tava sem in tja. Neka ženska se jo je usmilila in ji dala nekaj hrane.

****

Medtem se je v Devinski četi zgodilo marsikaj.

Vest o ugrabitvi danonijske Vrhovne je odjeknila s silno močjo. Abner je bil kot iz uma.

„To je nemogoče,“ je ponavljal ves čas, „Nemogoče! Pa saj ... pa saj ne more kar takole … izginiti.”

„Vse kaže na to, da imajo prav Zebrijci prste vmes,“ je rekla Dona. „S paniko ne bomo rešili ničesar … Poiskati jo moramo!”

Irtis je že ves dan molčal. Strmel je v prazno, utopljen v groteskno bledico. Iz njegovih oči je sijalo, sovraštvo. Tako odkito. Kakor, da je nem, kakor da so mu bogovi odvzeli dar čutenja.

Gnom se je žalosten utapljal v še bolj žalostne melodije, ki jih je brenkal bolj sam zase.

„Imejte vsaj malce vere,“ jih je tolažil. “Saj jo bomo našli. Pri gnomu Gnomu, da jo bomo.“

Od nekdo je umazano sobo zakotne beznice planil Ion.

„Vse kaže na to, da so jo ugrabili,“ je zavpil že s praga. „In potrjeno je - Zetti stoji za tem. Izginil je z dvora ... Nihče ne ve, kje je. Kralj je o vsem obveščen in ukazal je iskanje.“

Abner je planil vanj.

„ Kam jo je odpeljal?“

„Ne vem.“

„Si izvedel, kje ima Zetti svoja skrivališča?“

„To sem, ja. Tu v bližini ima nekakšno postojanko ... višje na sever pa posestvo. Precej veliko.“

„In seraja?“

„Usmrtili jo bodo.“

„Naj Tartar požre ves Kubalthan z Zettijem vred!“ je zdaj izbruhnil Irtis.

Vsa barva mu je izginila z obraza, celo temnikava naravna barva kože je postala pepelnato siva. Sklonil je glavo nizko na prsa in zdelo se mu je, da se je njegovo življenje ustavilo. Končalo.

„Našel jo bom,“ je rekel z omrtvičenim glasom. „Našel.“

Potem je od zunaj pritekla Tanika.

„Mislim, da imamo pomemben obisk,” je rekla.

Tarra in Dona sta planili na noge: “Kakšen obisk?”

„Poglejta sami.”

Odmaknila se je proč od vrat. Z njo je stala gruča otrok. Med njimi je bil tudi mladi tatič. Pogumno je stopil naprej.

„Zetti je kriv,” je rekel. „Tako smo izvedeli.”

Dona je stopila k njemu.

„To smo že izvedeli.”

„Videli so ga, das je s kočijo zapustil Kubalthan. Stražarje ima s seboj. Veliko četo.”

„Otroci ste ga videli?”

“Ne, ne … ampak mi … na ulicah.”

„Aha … Pa veste kam jo je Zetti odpeljal?”

„K Divjim goram so šli.”

„K Dvjim goram?! To pa je precej proč od njegove utrdbe in od posestva.”

Deček je skomignil z rameni.

„Tja dostikrat gre. Nihče ne ve, zakaj.”

„No, fante, hvala ti za tele novice. Tarra, daj otrokom nekaj.”

Tarra je kar poskočila: “Kaj naj jim dam?”

„Ne vem. Nekaj menda še imamo.”

Zadrego je rešil Irtis. Vsakemu otroku je dal en cekin. Ob pogledu na njihove svetleče očke se je v njem zganilo živo sočutje. Kaj bo s temi malimi Zerbijci, je pomislil. Bodo te vojne sploh preživeli?

Neka deklica kakih šestih let, najmlajša med njimi, ga je pocukala za rob hlačnice. Sklonil se je k njej.

„A se bo lepa gospa vrnila?” ga je vprašala.

„Bo, seveda se bo vrnila,” je odvrnil.

„Pa nas bo vzela s seboj?”

Irtisa je obšla žalost. Kakšen močan vpliv je imela Norhaiah na vsakogar. Celo na otroke. Brez premisleka bi odšli z njo. Ji zaupali svoja mlada življenja in usode. Samo, da bi se rešili lakote, revščine in nasilja.

Noge so se mu zašibile. Vendar se je zbral.

„Veš kaj,” je rekel deklici.”Našli jo bomo in povedal ji bom, da jo želiš še kdaj srečati. Velja?”

Deklica je stisnila ustnice in pokimala.

„Mhm … Pa jo ne bo nobeden tepel?”

„Tepel? Zakaj bi jo kdo tepel?”

„Tudi mene tepejo.”

In se je počasi zasukala in odtacala za drugimi. Bil je vojščak z jekleno voljo, a tale otrokova izpoved ga je pretresla.

Prekleta vojna, je pomisli. Prekleti Zendor! In še bolj preklet Zetti! Vojna je iz Zebrijcev naredila surovine. Prvič v življenju je občutil globok sram, da je humoid. In Zerbijec.

Že slabo uro kasneje so zapustili prestolnico.

Odjezdili so proti zahodu. Jezdili so brez oddiha vse do noči. Ko so na nebu že sijale krepke zvezde so se utaborili ob cesti, ob razpadajoči zapuščeni koči.

Abner je sedel pod drevesom in štel zvezde. Strmel je v sence, ki so plapolale okoli njega. Krošnje dreves so šumele, reka je bučalo pod njim, valovi so butali v ostre čeri in skalovje, na gladini se je zrcalil svetli mesec.

Bil je žalosten, tako prepreden z bolestjo, da ni slišal, kako je na streho razpoadajoče strehe sedla sova in zapela huhuhuhu-huhuhuhu.

Zaprl je oči.

Za njegovim hrbtom je zašumelo, zrak se je vznemiril.

Ob sebi je začutil senco. Zasukal se je. Bil je Irtis. Prišel je sedet k njemu. Naslonil se je na drugo stan debla in rekel.

„Abner.“

Abner ga je nezaupljivo pogledal.

„Kaj?“

„Pripoveduj mi o njej.“

„O kom? O Norah?“

„Ja. Jo vedno tako kličete?“

„Ja, tudi tako jo kličemo.“

„Pripoveduj mi o njej.“

„Zakaj?

„Da ne znorim Abner ... Samo, da ne znorim.“

„Bolj slabo pripovedujem,“ je rekel Abner.

„Pripoveduj mi o njej.“

Abner se je vdal. Zastrmel se je v zvezde nad seboj.

„Ne vem, če bom znal ... Hm, no. Norah je ... ne vem, no. Reciva, da je kakor tole nebo. Nihče je ne more doseči. In vendar je vedno okrog tebe ... Lahko je tudi kot veter. Ja, veter. Ko misliš, da si jo ujel ti prhne med prsti in odleti, bog ve kam. In ko je jezna, pri Najvišji, kakšen ogenj izbruhne iz nje. Kar odpihne te ... A ta ogenj ni nikoli sovražen ... Ne vem, Irtis, ne znam pripovedovati. Norah je lahko vse. Vse, kar si sploh lahko zamisliš. Ne moreš je spoznati.“

Irtisa je obšla bolečina. Nenadoma je želel biti sam. Želel si je proč od teh devinov. Proč od vseh. Proč od sveta.

Šel je malo proč, se oddaljil od skupine in legel v travo. Tako je tudi počasi zaspal.

Te noči so ga obiskale sanje. Znašel se je sredi črnih ruševin v mračni deželi brez neba. Stal je tam, kakor nebogljen pobec in videl njene ugašajoče oči. Umirala je. Gledal je svetlobo, kako ugaša.

„Ne,“ je odkimal ves zgrožen.“Ne tako. Brez tebe je svet prazen. Ves siv.“

Nasmehnila se mu je.

„Potem ga naredi lepšega, „ mu je rekla z močjo misli.

„Kako? Brez tebe ne zmorem.“

„Uf, kakšna žaba si včasih“

Potem se je prebudil ...

Najprej ga je prijelo, da bi kar umrl v tistem božajočem travniku, potem da bi zapustil Devine in pobegnil v domačo vas, a glas razuma ga je vodil k Doni. Zaupal ji je sanje.

„Strah vas je, „ mu je rekla Dona. „Bojite se zanjo in vendar niste dovolj močni, da bi jo lahko razumeli.“

Irtis je občutil kanček razočaranja, vendar tudi veliko resnico. Dona je imela prav. Včasih se v tem svetu zares počuti povsem ohromljenega in da se lažje ubrani naleta tujih sil, si nadene oklep hladne brezbrižnosti. A vse to je zaigrano. Zlagano.

„Ne vem, če bom vse tole lahko prenesel,“ je priznal.

Dona je še dolgo strmela na obzorje, kjer so preletavale ptice. Bile so nemirne in delale so majhne komcentrične kroge, kakor da jih zračni tokovi zlobno premetavajo sem in tja.

Ko se je zasukala nazaj k njemu, ga je skoraj sočutno gledala.

„Irtis,“ je rekla. „Ne segajte predaleč. Svet Devin, podvsem pa Vrhovnih svečenic je za vas težko dosegljiv svet. Norhaihina usoda je zapisana drugje.“

Odkritost ga je za hip zmedla.

„K-kaj?“

„Ah, dajte no, Zerbijec, saj nisem slepa,“ je rekla v mirnem, tolažilnim tonom v glasu. „Če zares čutite nekaj posebnega do nje, je na njeni poti ne boste ovirali. Velika naloga je pred njo.

Molčal je.

Nadaljevala je.

„Devini poznamo čustva, vendar nam je nagonska narava vas Humidov povsem tuja. Upam, da premorete dovolj srčne vrline, da boste to doumeli.“

Zdaj je dvignil pogled k njej.

„Ljubezen vam je tuja,“ je rekel.

Dona se je zasmejala.

„Ne ponižujte nas zaradi svoje nevednosti. Če bi bilo to res, naše čete sploh ne bi bilo tu, se vam ne zdi? ... Ne, Zerbijec – poznamo ljubezen. Vendar je naša ljubezen drugačna. Slepila nagonov so nam tuja. Že zdavnaj smo jih presegli ... Iz teh vaših slepil, katerim podlegate izhaja vso zlo ... tudi vojne.“

„Sliši se kot brezizhoden položaj.“

„Saj tudi je ... Vse je začaran krog, dokler se sami ne odločite, da izstopite iz njega. Za takšno dejanje pa je potreben srčen pogum. Žal imajo takšen pogum zelo redki ... Zapomnite si nekaj, Irtis. Če se hočete približati Devinu, se morate podrediti naukom Bogov in pozabiti na vse ostalo. Nič, niti vaše sanje, niti vaša hrepenenja, niti vi sami, vam ne sme več biti pomembno. Zdaj je Duh tisti, ki vodi vaše korake.“

Kaj takega, da bi pozabil nase, na svoje želje in sanje, se mu je zdelo nemogoče. Dona je videla, kako zelo se je spremenil njegov izraz na obrazu: tančica razočaranja je visela na njem, kakor stari izdajalec.

„Velike zahteve imate.“

Donine oči so se razširile.

„Zahteve? Saj sploh nihče ničesar ne zahteva od vas.“

Potem ga je pustila samega.

Irtis je dolgo sedel v samoti dreves in razmišljal.

Kasneje je k njemu prišel Yirgorn.

„Zerbijec,“ mu je rekel s čudnim dakinijsko vilinskem naglasu. „Prijatelj sem ti. Glej, da si tega ne zapraviš.“

Ni ga razumel.

„Je ta grožnja potrebna?“

„Ni grožnja? Opozorilo je. “

„Opozorilo.“

„Devinom se lahko približaš samo če imaš čisto srce. Vsako, tudi najmanjšo senco takoj začutijo.“

Irtisu je ušel zdihljaj.

Kmalu zatem so odšli naprej.

Abner je dihal od rož prepojen zrak. Kmalu bo Zerbija osvobojena in na podeželje se bo vračalo življenje. Opustošena polja bodo dobivala drugačno obliko. Tudi zdaj je bilo tu in tam že videti obljudeno polje in travnike na katerih so se pasle koze, ovce in govedo.

Ustavil je galopirajočega konja, se povzpel na stremena in premeril pokrajino pred seboj.

Pogledal je bel cvetoč grm ob cesti in njegov obraz je preletel bežen smehljaj. Potem je zbodel konja v trebuh in žival se je zganila v lahen tek.

Zadnje dneve je bolj malo spal, zato se je počutil izžetega, povsem izčrpanega.

Ko so ob zori prečkala reko Ki, si je Dona, ki se je izkazala za odlično sledilko, razgledala okolico. Gnana od novega upanja in s pomlajenim borbenim duhom, je rekla, da so prepočasni in da se morajo bolj podvizati. Dvojčka sta godrnjala, a ju je gladko utišala.

Izza grmovja je prhnil ptič, sonce na zahodu je začelo počasi polzeti za hribovje, obarvalo se je rdeče in cela pokrajina je žarela, kakor v ognju. Skrivenčeno vejevje vzbrstelih zelenih listov je metalo okoli sebe prijetne tanke jezičaste sence.

„Slabo znamenje,” je rekla Tarra. “Če sonce zvečer krvavi, se nam obetajo hudi dnevi.”

Abner ni rekel nobene. Skrivaje jo je opazoval. Bila je nenavadna, visoka in mišičava, redkih besed in nenehno prežečega pogleda. Okoli oči so se mu delale brazde, imel je nizko čelo in malce naprej izbočeno čeljust, temne lase in sive, jeklene oči.

Ko so njene oči obisele na njemu, je odmaknil pogled.

„No?” ga je zbodla. „Si napasel zijala?

Sramežljivo je rahlo zardel.

„Saj ni nič,“ je prav nerodno bleknil.

„Pa ja, zelenec!!“

„Taborili bomo ob reki,” je zdaj rekla Dona. „Tam si bomo lahko napravili zaloge vode. Zahodna Zerbija je v tem času precej presušna in smeri ugrabiteljev vodijo ob reki navzgor in proti morju.”

Kibor je komaj opazno kimnil z glavo.

„Prav. Pa se usmerimo nazaj reki.“

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Romina Znoj - Katarza intime
Ovitek knjige Romina Znoj - Katarza intime

Comments are closed.