KLIC K MOČI – Sharon McErlane

Naslovnica knjige Sharon McErlane Klic K Moči
Naslovnica knjige Sharon McErlane Klic K Moči
Naslov: VKLIC K MOČI
Avtor: Sharon McErlane
Število strani : 242
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-124-9
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-125-6        

Del besedila knjige:

Vsebina

Zahvala...7
Predgovor Klic k spremembi...8
1. poglavje: Obisk Babic: »Veliki svet Babic je prišel, da podpre ženske v njihovi lastni notranji moči.« ...11
2. poglavje: Na zemljo prinašamo delček neba: Običajna in neobičajna resničnost...23
3. poglavje: Lepota in moč sta en pojem: Izmerjeno z moškim merilom...39
4. poglavje: Drugačna razsežnost: »Bolečina in bolezen se pojavita, kadar se nova energija sreča s staro.«...47
5. poglavje: Preveč delovanja: Potovanje v otroštvo in v drugi svet...56
6. poglavje: Polnimo te do roba: Posvetitve v moč Babic...71
7. poglavje: Ženska moč je nekaj zastrašujočega: Moč dostojanstva...89
8. poglavje: Zliti se moraš s svojim duhom: »Jang energija je povsem izven nadzora.«...93
9. poglavje: Mreža svetlobe: Krepitev jin energije...100
10. poglavje: Čas je, da se jin in jang premakneta: Oblak strahu...115
11. poglavje: Prerazporejanje jin in jang energije: Razumevanje ženskega principa...121
12. poglavje: Tkanina življenja: »Resničnost« ni resnična, velika praznina...135
13. poglavje: Posvetitev v moč ohranja naše sporočilo: Dovajanje jina zemlji...150
14. poglavje: Moč globoke ženske energije: »Mati Zemlja želi dobiti svoje nazaj.«...157
15. poglavje: Vloga moških: Vloga moških in ženske kot nosilke in zakladnice jin energije...167
16. poglavje: Drevo življenja: Nega drevesa, bolečina moških...183
17. poglavje: Poskrbite, da bo vaše življenje sveto: Življenje z obredi ali brez njih...191
18. poglavje: Napočil je čas: »Čakamo na vaš klic.«...207
19. poglavje: Delovni zvezek Babic...220
O avtorici...240


Zahvala
Pri pisanju knjige Klic k moči, ki posreduje sporočila Babic, sem imela veliko težav predvsem zaradi ponavljajočih se misli o svoji neprimernosti. Stalno me je namreč preganjala misel: »Kdo pa misliš, da si, da posreduješ takšna sporočila?« Pogosto me je preplavila in ohromila veličina dela, ki sem ga opravljala, in brez podpore določenih ljudi, bi najbrž obupala. Zato se vam iz srca zahvaljujem za vašo podporo: Lori Viera, Steven Atherton, Katie McMahaon, Pat Durkin, Mahri Kintz, Meinrad Craighead, Dorothy Herrin, Jim Farris, Dyan Ellerbrach, Richard Carlson, Sheryl Politiski, Benjamin Shields, Susan Sherman, Deborah Schmidt in Christian Hummel. Zahvaljujem se tudi ženskam, ki so knjigo Babic, njihova sporočila in mene prinesle v čudovito Litvo. Hvala vam, Antanina, Vilma, Ritone in Susie. Za lepo platnico bi se rada zahvalila Timu Brittainu in Fracene Hart, ki sta veliko prispevala k novi podobi dopolnjene druge izdaje knjige. Zahvaljujem se tudi svojemu ljubemu možu Rogerju, saj brez njegove podpore nikoli ne bi uspela napisati te knjige. Babice so prišle v tem času, da bi spodbudile človeštvo in napolnile naša srca s svetlobo, tako da bi ljudje lahko s to svetlobo podprli in ohranili naš ljubi planet. Zgoraj omenjeni ljudje so pomagali pri nastajanju te knjige in širjenju sporočil Babic, ki so polna svetlobe in radosti, naprej po svetu. Knjiga je posvečena njim in Božanskemu (v vseh njegovih oblikah), ki dela z njimi in skozi njih. Hvala vam, Babice, ker ste nam vse to omogočile.

Predgovor Klic k spremembi Babice so vstopile v moje življenje brez povabila, čeprav so bile skupaj s svojim sporočilom zelo dobrodošle. Vzele so se dobesedno od nikoder in postavile so me v situacije, ki so mi bile dotlej neznane. Moje življenje se je z njihovim prihodom spremenilo. K nam so prišle, da bi odpravile neravnotežje jin in jang energije na našem planetu in da bi spodbudile ženske, naj se odprejo energiji, ki jo opisujejo kot »globoko žensko«. Njihov namen je, da pripeljejo ženske in moške, jin in jang energijo v skupno ravnotežje. Ne znam opisati, kako zelo sem hvaležna, da sem lahko del njihovega dela in da imam priložnost posredovati njihovo modrost. Babice nam podarjajo svoja sporočila, opisujejo spremembe, ki se dogajajo na zemlji, razlagajo, zakaj je naš svet v nevarnem položaju in povedo nam, kaj lahko storimo, da bi spet vzpostavili ravnotežje v sebi in na planetu. Njihove meditacije in vizualizacije omogočajo vsem, čeprav še posebej ženskam, da se povežejo med sabo. Močna povezanost med ženskami trenutno tvori mrežo podpore planetu, ki z jin energijo čvrsto podpira in hrani zemljo, medtem ko se na njej dogajajo potrebne spremembe njenega energetskega polja. Babice razložijo to neravnotežje in prikažejo razliko med moško in žensko energijo. Učijo nas, kako lahko ustvarimo neposreden, oseben odnos z Božanskim in spodbujajo nas, naj svoje življenje prežamemo s Svetostjo. K meditacijam na koncu knjige se boste morda vrnili večkrat, da bi jih bolj učinkovito uporabili v svojem življenju. Nekateri bodo to knjigo prebrali bolj zaradi njene sporočilnosti, za druge pa bo sredstvo osebne preobrazbe. Nekaterim bo zadoščalo, da bodo izvedeli, kdo so Babice, drugi pa jih bodo želeli doživeti. Meditacije na koncu knjige so namenjene tistim, ki se želijo preobraziti ali stopiti v oseben stik s temi modrimi ženskami. Babice poudarjajo, da smo se danes znašli v obupnem položaju, ker so energije na zemlji že zelo dolgo izven ravnotežja. Vseeno zemlja ne bo uničena, ker se je proces odpravljanja tega neravnotežja že začel. Videli boste, da je sporočilo Babic globoko in spodbudno in čeprav je ta knjiga resna, vseeno ni zapletena in turobna. Knjigo Klic k moči s sporočili Babic lahko berete na več načinov. Nanjo lahko gledate kot na resnično življenjsko zgodbo ali morda kot na razlago drugačnega načina bivanja; morda jo boste razumeli kot povabilo, da vstopite v takšno bivanje in na osebno potovanje ali pa bo to za vas le mit. V različnih obdobjih vašega življenja boste morda knjigo razumeli na več možnih načinov. Sama vem, da se je vse, kar opisujem na teh straneh, zares zgodilo, vseeno pa vas vabim, da knjigo preberete iz tistega gledišča, ki je najbližji vam. Vsako gledišče je ustrezno in ima svojo vrednost. Ta knjiga je namenjena predvsem ženskam. Poziva jih k moči, ponuja jim pomoč pri razumevanju ženske jin energije in podarja jim orodja, s katerimi lahko moč te energije uporabijo. Jin energija obstoja v vseh ljudeh, zato knjiga ne izključuje moških in je namenjena tudi njim, saj jih spodbudi k spoštovanju ženskega načela in odpira jih za sprejemanje te hranilne energije znotraj njih samih. Knjiga Babic predstavlja okvir za razumevanje sprememb, ki se dogajajo na zemlji in uči nas, kako lahko sodelujemo pri sveti evoluciji našega planeta. Babice nas vabijo, naj pomagamo ponovno vzpostaviti harmonijo na zemlji; hkrati nam povedo, da je naše sodelovanje pri tem delu prostovoljno in ne obvezno. »To priložnost vam ponujamo zaradi vas samih«, pravijo, »saj vam bo to delo prineslo radost.« (Poudarjen tisk v knjigi označuje besede Babic in tudi kadar govorijo meni, so njihova sporočila namenjena vsem.) Babice govorijo in živijo RESNICO. Že od samega začetka sem bila vzhičena in osupla ob njihovih nepričakovanih lekcijah. Te mojstrske učiteljice so me presenetile že takrat, ko sem jih prvič srečala – tistega nedolžnega septembrskega jutra, ko sem vzdolž pečine nad obalo peljala svojega psa na sprehod.

1. POGLAVJE Obisk Babic »Veliki svet Babic je prišel, da podpre ženske v njihovi lastni notranji moči.« Bil je navidez navaden jesenski dan. Odpravila sem se na običajen sprehod. Še eno jasno septembrsko jutro. Bilo je zgodaj, okrog sedmih, in s sabo sem vzela psa. Poletni turisti so odšli, zato je bilo mesto spet tiho in mirno. Tišina, ki se je razprostirala nad mestom, je bila prav tako zamišljena kot jaz. Že dolgo sem razmišljala o smeri mojega življenjskega dela in ko sem spet začela premlevati to temo, je pes potegnil za vrvico, tako da sva pohitela čez pacifiško obalno avtocesto proti plaži. Bližala sva se sprehajalni poti vzdolž pečine, ko se je nenadoma pred nama pojavila skupina starejših žensk, kar je bilo zelo nenavadno. In vendar, bile so tam. Ženske so se zbrale okrog naju, zelo živahno so klepetale in se izražale z energičnimi kretnjami. Smejale so se in mi namignile, naj se jim pridružim. Klicale so druga drugo in njihovi glasovi so odzvanjali okrog mene. Za trenutek sem prestregla delček pesmi, ki so jo pele. Z veselim, dekliškim smehom so se zbrale v moji bližini. Bile so ljubke, sprejemajoče in zelo vesele; pritegnili so me njihovi prijetni, odprti obrazi. Toda ko so prišle čisto blizu mene, sem opazila, da imajo na sebi starodavna oblačila iz daljnih časov in krajev. Strmela sem vanje z odprtimi usti in skušala dojeti, kar vidim. Takrat me je ena od žensk z dolgimi sivimi lasmi tako očarala s svojim ljubečim nasmehom, da sem za trenutek pozabila na njihovo nenavadnost. Potem sem opazila, da lahko gledam skozi njihova telesa. Skoznje sem lahko videla drevesa, sprehajalno pot do plaže in valove oceana. Stresla sem z glavo, da bi izostrila vid, toda ženske so bile še vedno prozorne. So bile to sanje? Ko sem še naprej strmela vanje, sem ugotovila, da vdihujem morski zrak in da pod stopali čutim mokro travo in razpoke sprehajalne poti. Ravno takrat mi je pomahala soseda, ki se zjutraj sprehaja ob istem času kot jaz, in avtomatično sem ji pomahala nazaj. »O, moj Bog!« sem pomislila. Ujeta sem bila v dvojno resničnost. Bila sem sredi duhovne izkušnje, sredi vizije. Imela sem vizijo! Usta sem imela povsem suha, začela sem se potiti in na hitro sem poskušala odpraviti te stare ženice. Gotovo si vse skupaj samo domišljam. Le kako bi vse skupaj lahko bilo kaj drugega? Sigurno sem si vse skupaj izmislila in starke bodo kmalu izginile. Pred tem dogodkom še nikoli nisem resno pomislila, da se mi je morda zmešalo, toda tokrat … Ko se je vizija ali kar koli je že to bilo, nadaljevala, so moja usta postajala še bolj suha in opazila sem, da zadržujem dih. Kar se mi je dogajalo, je prekašalo domet mojega takratnega razumevanja, in čeprav sem želela zbežati pred nenavadnim dogajanjem, me je to hkrati privlačilo. Nisem mogla odmakniti oči od teh žensk in njihovi blagi nasmehi so mi dali vedeti, da razumejo mojo dilemo. Prav njihovi nasmehi in potrpežljivost, ki so jo izžarevale, so mi pomagali, da sem ohranila nekaj ravnotežja. Opazovale so, kako sem se spopadala s svojim strahom, prikimavale so mi, se še bolj ljubko smehljale in samo čakale. Zaradi njihovega vedenja sem zmogla preprečiti, da bi se moj strah še bolj razrasel. Potem se mi je utrnila misel, da je dogodek, ki sem mu bila priča, resničen. Vizije niso nekaj, kar ustvari um. So samo druga oblika resničnosti – izrazi energije, tako kot vse ostalo. Te misli so prešinile moj um v enem hipu in me presenetile. Toda izrazi energije, ki so stali pred mano, niso bili nekaj običajnega, zato sem bila preplašena. Poskušala sem zbežati od teh ženic, toda bile so vztrajne in ostale so z mano, ko sem nadaljevala s sprehodom. Skupina teh babicam podobnih žensk me je kljub mojim poskusom, da bi jih ignorirala spremljala še naprej in me ogovarjala. Morala sem jim nameniti pozornost, saj se njihove prisotnosti, čeprav ni bila fizična, ni dalo zanikati. Poleg tega sploh niso hotele oditi. Končno sem se prenehala upirati izkušnji in namenila sem ji svojo polno pozornost. Tedaj sem opazila, da sta imeli dve izmed žensk na sebi obleko iz jelenove kože in gamaše. Bili sta kot ameriški Indijanki v tipičnih tradicionalnih oblačilih! Še ena ženska je izrazito izstopala iz skupine. Bila je precej višja od drugih; njena elegantna glava s črnskimi potezami se je dvigala visoko nad ostalimi in njen dolg vrat je bil okrašen z bronastimi ogrlicami. Spominjala me je na fotografijo iz starega National Geographica, ki sem jo videla kot otrok. Njen izklesani obraz in dostojanstvena drža sta dajala vtis, da gre za osebo kraljevskega porekla iz stare afriške civilizacije. Mnoge izmed žensk so merile manj kot meter in pol in njihove postave so bile skoraj kvadratne oblike. Imele so rjavo polt in dolge, rjavosive lase, ki so jim spuščeni padali preko ramen; oblečene so bile v preproste obleke, ki so visele na njih kot ohlapne vreče. Barva njihovih las in oblačil je bila enaka, tako da so njihov videz poživljali le pisano pobarvani biseri in školjke, ki so jih imele nanizane okrog vratu. Izgledale so kot plemenske ženske iz južne Mehike ali Gvatemale. Gledala sem jih in se spraševala, kaj počnejo v tem letoviškem kraju. Nasmehnile so se mi in njihov nasmeh je bil tako sladek in zaupljiv, da sem jim še preden sem se zavedla, nasmeh vrnila. Moj strah se je začel topiti. Tri ali štiri od njih so bile v svečanih dolgih oblekah motno sive, modre in zelenkaste barve, kar jim je dajalo biblijski videz. Njihovi lasje so bili prekriti s kapuco, toda po njihovi svetli polti sem uganila, da so evropskega porekla. In med njimi so bile še druge. Ko so se mi smehljale, me ogovarjale in me razprtih rok vabile medse, sem začutila, da so vesele, ker me vidijo. Pobožale so me po glavi, potrepljale po ramenih in hrbtu in nato sklenile krog okoli mene, tako da sem bila v njihovi sredini. Okrog sebe sem naštela dvanajst žensk in nekako sem vedela, da predstavljajo vse rase človeštva. Bile so dostojanstvene in ko se mi je utrnila ta misel, je ena od njih spregovorila. »Vsaka ženska je lepa in modra na svoj način«, je rekla. »In čeprav je vsaka od nas enkratna v svoji moči in bivanju, smo vse kot ena glede na naše poslanstvo.« Nato so skupaj izjavile: »Smo Veliki svet Babic.« Preželo me je globoko spoštovanje, ne le zaradi njihove veličastne prisotnosti ampak tudi zaradi njihovega imena. Veliki svet Babic je ime, ki jim odlično pristaja. Je enako veličastno in dostojanstveno kot one same. Kasneje so se mi včasih še prikazale v enaki opravi, toda na številnih srečanjih, ki so sledila v naslednjih letih, so bile v najrazličnejših oblačilih. Povabile so me medse, me prodorno gledale v oči in me prekrile z nežnimi objemi. Med tem dogajanjem sem hkrati še vedno sprehajala psa in vmes pozdravljala svoje sosede. Moja zavest se je nekako nevidno preklapljala. Postavila me je v dve resničnosti istočasno. Sprehajala sem se in Babice so se pogovarjale z mano, sosedje so me pozdravili tako kot vsako jutro in pes je kot po navadi vlekel za svojo vrvico. Odzivala sem se na vse to hkratno dogajanje. Znašla sem se v dveh navidez ločenih realnostih, zato sem imela čuden občutek izgubljene orientacije, toda na moje začudenje, sem se v teh razmerah dobro znašla. V neki točki sem skoraj izbruhnila v glasen smeh zaradi absurdnosti svoje situacije. Nenavadno pa je bilo, da sem se hkrati počutila mirno in nekako povzdignjeno od energije teh Babic. Ko so me zadrževale blizu sebe, so rekle: »Zasidraj svoja stopala čvrsto v mehko, prašno prst Matere Zemlje.« Njihova izbira besed in razločen glas sta pritegnila mojo pozornost. Prenehala sem hoditi in začela razmišljati o svojih stopalih, ne o njihovi hoji po pločniku ampak o njihovem stiku z zemljo in nenadoma se je iznad moje glave spustil in me prekril zapredek sijoče svile. Bil je več metrov dolg, skoraj dva metra širok in vibriral je v barvi zmagoslavnega sončnega zahoda, zamolklo rožnate barve, ki se je zdela, kot da sije z lastno življenjsko močjo. Globoko sem vdihnila, ko me je prekril ta svilnati slap. Deloval je zelo tolažilno. Ko so me Babice zavile vanj, so rekle: »To je tančica, narejena iz snovi, ki je podobna svetlobi, vendar je več kot svetloba.« Svilnat občutek na moji koži me je prepričal, da je tančica res kot svetloba svetloba ki ima maso oziroma obliko. Slap me je prekril od glave do nog, kot da bi bila v zapredku. »Ta tančica te bo začela zdraviti; hranila te bo, skozi kožo navznoter, prežela bo celice in organe tvojega telesa in uravnotežila vse njegove dele. V tebi se začenja zdravljenje in prebujanje na vseh ravneh hkrati. Psihični, mentalni, čustveni in duhovni deli tebe bodo dobili, kar potrebujejo. Pozdravili se bodo in medsebojno uglasili.« Ko so govorile, sem začutila, da še nikoli nisem bila tako zelo podprta in hranjena. Še vedno sem bila zavita v svilo, ko so me začele nežno pozibavati. Počasi so me zvabile v ples. Držale so me pred sabo, mi dvignile roke, vzdignile so me in zavrtele ter se pri tem smejale, da sem se počutila kot otrok, ki je zelo ljubljen. Potem so me naučile, kako naj z njimi poplesujem; prestopala sem se naprej in nazaj ter z ene strani na drugo. In tako smo skupaj plesale. Ko so me spet objele, sem pomislila: »Vse to je prečudovito, toda kako naj jim to povrnem?« Čeprav misli nisem izgovorila, so odgovorile: »Zdaj ti ni treba storiti ničesar. Ne poskušaj nam pomagati. Namesto tega dovoli, da me opravimo vse potrebno.« Sledila sem njihovim besedam in se sproščeno prepustila njihovi skrbi. S sprehoda sem prišla domov polna začudenja zaradi vsega, kar se mi je zgodilo in čeprav dogodka nisem razumela, sem vedela, da nisem nora. Bila sem preveč mirna in srečna, da bi šlo za norost. Zbegana sem sedla na kavč in zapisala, kar mi je prišlo na misel; čarobnost tistega jutra sem želela ohraniti živo. Potem sem odložila pisanje. Niti prebrala ga nisem. Nisem ga hotela. Slišala sem že za podobne dogodke in ljudje so mi govorili, kako dragoceni in krhki so. Razumela sem tudi, da je narava uma takšna, da poskuša razložiti in poenostaviti vsak dogodek v nekaj, kar lahko prepozna in umesti v predale. Toda jutranjega dogodka nisem mogla razvrstiti in odločila sem se, da tega tudi ne bom poskušala. Raje sem se zasidrala v trenutku, ne da bi tuhtala, kaj se mi je zgodilo med sprehodom in kaj naj bi to pomenilo. Vedela sem, da je bilo to, kar se je zgodilo, sveto in to mi je takrat zadoščalo. Tisto jutro sem še dolgo prav veselo brundala in ker sem hotela, da bi tako počutje še dolgo trajalo, nisem nikomur omenila, kaj se mi je zgodilo. Svojo izkušnjo sem doživljala podobno, kot bi lahko uživala ob steklenički še posebej dragocenega parfuma. Želela sem, da bi pokrovček stekleničke ostal zaprt, da se vsebina ne bi razlila. Poleg tega bi razlaga dogodka zahtevala več energije in jasnosti, kot sem ju premogla. Vedela sem, da sem dobila darilo in da ga moram spoštljivo skriti v tišino. Babice so rekle, da se bo zdravilni in hranilni učinek svilene tančice vpil vame in želela sem, da se to zares zgodi. Za svileno tančico so Babice uporabile posebno besedo, ki sem jo pred srečanjem z njimi slišala samo enkrat, ko je bila uporabljena za opis amniotske tekočine, ki prekriva nekatere novorojenčke ob rojstvu. Nisem vedela, kaj so mislile s tem izrazom, toda prekrivalo, s katerim so me prekrile in me vanj zavile, mi je dalo občutek, da sem varna in ljubljena. Želela sem, da bi se učinek tančice tako globoko zasidral vame, da bi se vedno počutila zavita v takšno ljubezen. Kasneje, ne spomnim se kdaj, sem naletela na besedo, ki so jo uporabile za tančico, in pomen ki so ga pripisovali tej besedi je bil »posvetitev«. Bila sem presenečena in hkrati tudi ne, ko sem prebrala besedo »posvetitev«, saj sem na neki ravni vedela, da sem od Babic prejela prav to. Tančica je v moje telo in um vnesla določeno energijo in to sem močno občutila – kot mirno moč in občutek notranjega bogastva, ki ga dotlej še nisem zaznala. Ta občutek je ostal z mano še več tednov. Nenavadno pa je, da ob kasnejšem iskanju pomena te besede nisem nikoli več našla te razlage. Morda se mi je definicija »posvetitev« pojavila v sanjah. V tistem času se mi je zgodil še en presenetljiv obisk. Med čakanjem na stranko, sem se vzpenjala po stopnicah v hodniku in skozi zadnje okno sem zagledala ogromno ptico ujedo, ki je sedela na lestvi podobnem stopnišču na našem dvorišču. Kragulj, ki je bil večji od vseh, ki sem jih kdaj koli videla, je sedel na stopničasti lestvi in njegova velikost in drža sta bili tako nenavadni, da sta bila lestev in cela površina sicer velikega vrta videti pritlikava. S svojim temnim, sivorjavim perjem in prodornimi očmi je mirno sedel, ne da bi prežal na ulov ali spal; obračal je glavo v polnem krogu, kot da budno straži vrt. Z možem nisva mogla odvrniti oči od njega in ko je prišla moja stranka, sem tudi njej pokazala ptico. Bila sem zelo hvaležna, da so bili z mano še drugi, ki so videli isto kot jaz. Takrat še vedno nikomur nisem povedala za Babice. Občudujoče smo opazovali veliko ptico, toda ko smo slednjič pogledali stran in se kasneje vrnili, je izginila. Nihče ni videl, kako je ptica pristala ali odletela. Nekaj dni kasneje sva z Rogerjem omenila najino obiskovalko vrta poznavalki ptic. Vznemirjena ob najinem pripovedovanju, zlasti ko sva opisovala velikost ptice, je poiskala knjigo Floyda Scholtza: Ptice ujede. V njej smo našli sliko naše ptice. Bila je zlati orel – ptica, ki je izredno redka v gosto naseljenem delu Kalifornije, kjer živimo. Ko smo prepoznali našo vrtno obiskovalko, sem vzela v roke karte zdravilnega kolesa, ki zajemajo napotke in božanska sporočila iz učenja ameriških Indijancev. Pogledala sem, kaj pomeni simbol orla. Orel je prva v nizu kart, kar se mi je zdelo pomenljivo. Ko sem gledala karto, sem spet začutila vznemirjenost, ki jo je povzročila prisotnost velike ptice. Prebrala sem: »Orel predstavlja moč Velikega Duha, povezanost z Božanskim. Pomeni sposobnost bivanja v kraljestvu duha in hkrati zmožnost, da ostanemo povezani in uravnoteženi znotraj kraljestva Zemlje.« Spreletel me je znani občutek mravljincev ob prepoznavanju resnice, ki se je usmeril navzdol in se nato spet vzpel po hrbtenici navzgor. »Orel te opominja, da se spomni srca in zberi pogum, kajti vesolje ti ponuja priložnost, da poletiš nad posvetnimi ravnmi svojega življenja. Moč prepoznavanja te priložnosti bo morda prišla v obliki duhovne preizkušnje. Ko se boš naučila divje spopasti s svojim strahom pred neznanim, bodo krila tvoje duše podprta z vedno prisotnimi sapami, ki predstavljajo dih Velikega Duha.« Ko so te besede zazvenele v meni s svojo resnico, sem prepoznala, da mi vesolje ponuja enkratno priložnost. Če jo bom sprejela, bom delovala izven omejitev svojega »posvetnega življenja«. Okrog prvega oktobra sem brskala po svoji pisalni mizi in spomnila sem se zapiskov, ki sem jih naredila tistega dne, ko so se pred mano pojavile Babice. Prebrala sem jih in bila sem osupla nad njimi. »V kulturi, kjer že tako dolgo prevladuje princip moške, jang energije, primanjkuje ženske, jin energije, ki je postala šibka in oslabljena. Ženska je odrezana od lastnega občutka moči in namena, ki sta sestavna dela njene lepote in ker čuti to pomanjkanje, išče potrditev svoje identitete in vrednosti izven sebe. Ženske zapravijo ogromne količine časa in denarja, da bi dobile priznanje od zunaj. In ne glede na število »potrditev«, ki jih prejme za svojo lepoto, moč in namen, še vedno čuti pomanjkanje. To je zato, ker ženske energije ne moremo pridobiti od zunaj. Jin preprosto je. Ta energija obstoja zaradi same sebe. Če jo človek išče, ga bo to samo zmedlo. Veliki svet Babic je prišel, da bi ženski dal potrditev znotraj nje same in da prebudi moškega, da se bo zavedel tolažeče prisotnosti te energije znotraj njega. Vsaka Babica je enkratna v svoji moči in bivanju in vendar delujejo vse kot Ena pri tem poslanstvu: obnoviti želijo jin, žensko energijo in ji povrniti njeno polno lepoto in moč, da bo svet spet prišel do ravnotežja. Podprle bomo moč v ženskah in potolažile moške ter oboje prebudile in odprle za ženski princip.« Čeprav je bila pisava moja, se nisem spomnila, da bi sama zapisala te stavke. Ugotovila sem, da je bilo sporočilo napisano skozi mene in da ga pravzaprav nisem napisala jaz sama. Razumela sem tudi, da stvari, ki sem jih brala, niso bile namenjene samo meni. Resnica, ki jo je izražalo sporočilo, je bila namenjena vsem ženskam, vsem ljudem. Njihove besede so potrdile, kar sem že vedela: da je namreč svet v nevarnem stanju neravnotežja. Bilo je očitno, da človeška bolečina narašča. Pri svoji psihoterapevtski praksi sem opažala vedno več trpljenja zaradi nasilja in obupa. Stanje, ki so ga Babice opisale kot »preveč janga in premalo jina« je hkrati pehalo narode sveta v smer vojne. Nekoč kasneje so mi Babice rekle: »Jin in jang sta izven ravnotežja. Jang preveč prevladuje in njegova divja in nasilna energija ne more priti v ponovno ravnotežje brez posredovanja jina.« Sredi oktobra sva imela z Rogerjem sestanek z astrologinjo. Možu sem končno povedala za srečanje z Babicami in oba sva bila radovedna, če nama bo povedala kaj v zvezi s tem čudnim dogodkom. Dorothy je najprej prebrala mojo astrološko karto in rekla, da bom kmalu začela opravljati delo, zaradi katerega sem se rodila. Počela bom nekaj, kar se razlikuje od vsega, kar sem počela dotlej: to bo intenzivno duhovno delo, ki bo pomembno zame in za druge. Rekla je, da moram zaupati v to, kar mi bo dano in da se moram premakniti v to delo s polnim zaupanjem. Kar mi prihaja naproti, je zame življenjska priložnost. S cmokom v grlu sem jo poslušala in ji potem povedala o Babicah in orlu. Veselo se je zasmejala in rekla: »To je to!« Povedala je tudi, da bom delo Babic predajala naprej številnim ženskam; potovala bom in napisala knjigo! Moja karta je kazala, da naj bi dolge ure presedela ob računalniku. Čeprav je imela Dorothy prav glede mnogih stvari, se je glede kakšne tudi zmotila; nisem bila namreč pisateljica, še nikoli se nisem dotaknila računalnika in tega si tudi nisem želela. Roger se je glasno zasmejal, ko je rekla, da bom dolgo časa presedela ob računalniku. Poznal je namreč moj strah pred tehničnimi napravami. Toda svoje napovedi ni spremenila: druge naj bi učila opravljati delo Babic, potovala bom in pisala. Smehljala se mi je in rekla, naj jo pokličem in ji povem, kako se bodo stvari odvijale. Ko sem kasneje začela svoje delo z Babicami, so me njene besede podpirale. Opominjala sem se, da moram zaupati temu, kar mi je namenjeno in vedela sem, da si nikoli ne bi odpustila, če bi podlegla strahu pred spustom v neznano. Zaupati moram procesu in iti tja, kamor sem vodena. Prisegla sem si, da ne bom podlegla svojim strahovom: raje se bom zasidrala v svojem središču in poslušala svoje srce, ne glede na kar koli. V prvem tednu novembra sem obiskovala slikarsko delavnico, ki jo je vodila Mienrad Craighead, benediktinska nuna, umetnica in izobražena oseba, ki poučuje umetnost Svetega. Tu sem se seznanila s pojmi, ki so bili dotlej zame novi – z ženskim principom Boga, sveto umetnostjo iz kulture Boginje in s šamanizmom. Meinrad sem zaupala, kaj se mi je zgodilo septembra in vprašala sem jo, če so Babice in orel kako povezani. Zdelo se ji je, da so. Rekla je, da je obisk Babic in orla klasičen vzorec, ki ga najdemo v mnogih mitih. Spodbudila me je, naj ugotovim, zakaj so prišle. Ko sem se vrnila domov, sem pobrskala po svoji beležki, v katero zapisujem dnevne načrte in pogledala sem, kdaj je na vrtu pristal orel. Bilo je 12. septembra, 1996. Potem sem vzela v roke zapiske, ki sem jih naredila, ko so se pojavile Babice. Datum v njih je bil 10. september. Po letih življenja, v katerih se mi ni zgodilo nič podobno nenavadnega, sem doživela kar dva neobičajna obiska v razmiku dveh dni. Zdaj me je res zanimalo, zakaj so se pojavile Babice in orel. Kaj so želeli? Toda ni se mi sanjalo, kako bi to lahko izvedela. Potrebovala sem nek način, da bi lahko stopila z njimi v stik in jih vprašala. Čeprav sem čakala in pričakovala, da se bodo vrnili, se to ni zgodilo. Če bi se želela pogovoriti z Babicami – nisem si znala predstavljati, da bi se lahko tudi z orlom – bi morala poiskati nek način, da vzpostavim stik z njimi. Nisem vedela, kam naj se obrnem po pomoč, zato sem storila edino stvar, ki sem jo znala – molila sem za nekoga, ki bi mi pomagal. To sem počela le nekaj dni, ko sem na sprehodu po mestu nekega jutra srečala prijateljico, ki je nisem videla že zelo dolgo. Susan je imela kronične bolečine odkar sem jo spoznala, toda tega dne se mi je približala vsa nasmejana in samozavestna. Izžarevala je zdravje in dobro počutje. Ko sem jo vprašala, kaj se ji je zgodilo, mi je povedala, da zadnjih nekaj mesecev obiskuje neko šamanko. Delo z njo je povzročilo veliko spremembo v njenem zdravju in pogledu na svet. Bila sem veselo vznemirjena, ko sem videla, kako dobro izgleda, toda nisem kaj dosti razmišljala o tistem, kar mi je povedala, vsaj ne do naslednjega popoldneva, ko sem se pogovarjala z drugo prijateljico, ki je prav tako omenila, da dela z neko šamanko. Obe prijateljici sta obiskovali isto osebo. V molitvah sem prosila, da bi bila vodena do nekoga, ki bi mi lahko pomagal. Morda je bila ta šamanka prava oseba.

2. POGLAVJE Na zemljo prinašamo delček neba: Običajna in neobičajna resničnost Izkazalo se je, da je šamanka pravzaprav bivša katoliška nuna, ki je pred nekaj leti prišla v Kalifornijo iz Mehike in sploh ni izgledala tako eksotično, kot sem si predstavljala, da naj bi izgledala šamanka: Bila je zelo prijazna in zelo dojemljiva. S svojim prijaznim obrazom in pripravljenostjo na smeh me je spominjala na nekoga, ki bi ga lahko srečala tudi v bližnji veleblagovnici. Prisluhnila je moji prošnji in mi ponudila, da me nauči potovanja do ravni, ki jih je imenovala »neobičajna resničnost«, kjer bi utegnila najti to, kar iščem. V ta duhovni svet bi lahko odpotovala ob poslušanju monotonega ritma bobna, kar bi me spravilo v blago stanje transa. Njena ponudba me je nekoliko vznemirila in hkrati zelo prestrašila, toda če sem želela najti Babice, sem morala nekaj storiti. Šamanka je imela prijeten obraz in živahen smisel za humor. Odločila sem se, da ji bom zaupala. Opozorila me je, da to delo ni za vsakogar, toda če mi uspe najti Babice, bom imela ob srečanju z njimi priložnost, da dobim odgovore na svoja vprašanja: Postaviti jih moram jasno, tako da bom natančno vedela, na kaj se nanašajo odgovori. Obljubila mi je, da bo moje potovanje posnela na kaseto, tako da se bom lahko popolnoma prepustila doživljanju te pustolovščine, ne da bi se jo trudila zapomniti. »Ti jih lahko samo poskusiš poiskati, ostalo je odvisno od njih,« je rekla. Povabila me je, naj se uležem in nato vključila kasetofon. Tresla sem se od vznemirjenja in strahu, ko sem legla na njena tla. Poiskati sem morala prostor, iz katerega naj bi vstopila v tisto, kar je imenovala »zgornji svet«, kjer živijo bitja, kot so Babice. V tem svetu jih lahko iščem toliko časa, kot bo trajalo enakomerno bobnanje. Ko se bo ritem bobna spremenil in pospešil, naj bi se začela vračati. »Zapomni si, kje boš potovala in vrni se po isti poti. Nikakor ne pozabi tega navodila!« Videla sem pogled, ki mi ga je ob tem namenila in razumela sem jo. Če bi se izgubila, se morda ne bi znala več vrniti nazaj. Tokrat sem bila res prestrašena. Prekrila mi je oči z ruto in brž ko sem zaslišala boben, sem začelo goreče moliti. Trudila sem se, da bi si zapomnila vse njene napotke. Najprej moram poiskati prostor, od koder bom vstopila v zgornji svet. Takoj ko sem na to pomislila, mi je na misel prišlo drevo, ki ga imam zelo rada. To bo moje izhodišče. Usmerila sem pozornost na drevo in nenadoma sem stala poleg njega. Obrnila sem se proti deblu, se nato povzpela po vejah ter obsedela na vrhu najvišje veje, tako da mi je glava molela iz krošnje; zagledala sem se v prostrano širjavo, ki se je razprostirala nad mano. Prosila sem za pomoč, poskakovala sem na veji in si želela, da bi me z nje odneslo v brezmejno modrino. Na moje začudenje se je to res zgodilo in opazila sem, da se brez truda dvigam v nebo. Takoj ko me je prešinila misel, da bi se dvignila, me je izstrelilo proti nebu. Znašla sem se v neobičajni resničnosti. Poletela sem naravnost v nebo in pri tem neznansko uživala, dokler nisem zagledala težke odeje oblakov nad sabo; bila je gosta in zlovešča. Kako naj se prebijem skoznjo? Takoj ko sem zaprosila za pomoč, se je odprl prehod skozi oblake in z neznatnim trudom sem se prebila skoznje, tako da sem močno potisnila stopala naprej, se vzravnala in se z rokami oprijela brezobličnih robov oblakov. Vstopila sem v kraljestvo neobičajne resničnosti. Znašla sem se na prvi ravni zgornjega sveta, kot je to poimenovala šamanka in tu naj bi začela iskati Babice. Vse ki jih srečam, naj bi vprašala, če so moji duhovni pomočniki, tudi če je njihov videz morda čuden. Če je njihov namen, da mi pomagajo, jih lahko vprašam, kje naj poiščem Babice. Ko sem prišla skozi odprtino v oblakih, sem se znašla v praznem, votlem prostoru brez življenja. Nikjer ni bilo nobene oblike, nobenega gibanja, nobene barve, samo bel prostor se je razprostiral pred mano. V mislih sem kraju dala ime »belo ozemlje«. Ker je bil prostor brez življenja in brez kakršnih koli oblik, sem morala iti še višje, da bi našla Babice. »Prosim«, sem rotila vesolje, »odpelji me do vodnika, ki mi jih bo pomagal najti.« Takoj ko sem v mislih oblikovala prošnjo, me je dvignilo iz tega prostora brez življenja v prostranost modrine in beline, kjer je bilo polno oblakov, vetrov in spremenljivega gibanja. Barve so se kmalu zatemnile in postalo je temno in nato še temneje, dokler nisem nazadnje videla le par belih oči, ki so iz temine zrle vame. »Si ti moj duhovni pomočnik?« sem vprašala. »Me lahko odpelješ do Babic?« Tišina. Nobenega odgovora ni bilo, toda nekaj za tistimi očmi je pomežiknilo in sledila sem namigu, naj grem naprej, navzgor in ven iz teme. »Dvigam se visoko, sem v okolju, ki spominja na Himalajo,« sem rekla sama sebi, ko sem gledala naokrog. Potem sem se s tistim, kar se je skrivalo za parom belih oči, vzpela še višje. »Tukaj je votlina,« sem rekla in se začela smejati, saj je bilo vse skupaj podobno nekakšni klasični dostavi v himalajsko votlino. Toda tisto, kar se je skrivalo za belimi očmi, se ni smejalo. Namignilo mi je, naj stopim v votlino in to sem storila. Bila je mračna, trohneča in vlažna. Ko so se moje oči privadile na mrak, sem v zadnjem delu votline opazila postavo modreca. Z dolgimi belimi lasmi in visečimi brki je, oblečen v belo, sedel v lotosovem položaju. Stopila sem mu nap naproti in slišala sem se reči: »To je pomembno bitje.« Hkrati sem se spraševala, od kod to vem. Sledila sem napotku šamanke, stopila sem pred moža in ga vprašala: »Si ti moj duhovni pomočnik?« Prikimal je: »Da.« Bila sem globoko ganjena, da sem z njim v tisti votlini in oblile so me solze. Hitro me je prijel za roko in jo podržal med svojimi dlanmi. Sedela sem pred njim in čeprav sem strmela vanj, ga nisem videla dovolj jasno, da bi razločila njegove poteze. Začela sem govoriti z njim in povedala sem mu o prihodu Babic ter da jih iščem. »Rada bi izvedela, zakaj so prišle k meni in želim vedeti, če lahko kaj storim zanje.« Spet je prikimal. Vse to je vedel, potrepljal me je po roki in rekel: »Vse je v redu.« Čeprav so me njegove besede in ton njegovega glasu potolažili, nisem vedela, kaj naj bi pomenilo, da je »vse v redu«. Zato sem ga vprašala, če je dobro zame, da nadaljujem pot do Babic. Strogo me je pogledal, mi pomignil ter pokazal s kazalcem navzgor. Če želim priti do Babic, moram iti naprej. Priklonila sem se mu in zahvalila. Ko sem vstala, sem v steni votline za prostorom, kjer je sedel, opazila odprtino. Izgledalo je, da vodi navzgor skozi strop votline. Bil je nekakšen prehod. Stopila sem v ozek tunel in v popolni temi tipala, kod vodi pot navzgor. Ko sem nazadnje prišla do konca tunela in stopila iz teme na svež zrak, sem bila na vrhu gore, kjer ni bilo nikogar, zato sem se odpravila naprej. »Višje!« sem zavpila. »Najti hočem Babice!« Z odločnostjo, ki me je vedno znova presenetila, sem poletela še višje in se znašla v višavah brezobličnega prostranstva. Sredi tega poleta navzgor, me je prešinilo, kako od daleč so prišle Babice, da so me našle. »Ali so opravile to isto pot?« me je zanimalo in ganjena sem bila zaradi njihovega truda. Takoj sem se začela smejati sama sebi, ker sem razmišljala na tako dobeseden način. »Babice,« sem zamrmrala, »niso navadna bitja.« Zanje, ki so prozorne, modre in vsevedne, to potovanje ni predstavljalo nikakršnega napora. Končno sem prodrla skozi membrani podobno oviro v prostor, kjer so se okrog mene podili po zraku majhni oblaki. Prostor je napolnjevala bleščeča svetloba in nenavadna tišina. Po kvaliteti zraka sem čutila, da sem zelo visoko. V ozračju je bil dober občutek; to je bila srečna pokrajina – sončna, mehka, prepredena z meglicami. Spet sem zaprosila za duhovnega pomočnika in za srečanje z Babicami in ko sem čakala v svetli meglici, sem zaslišala smeh, ki je zvenel, kot da prihaja od mladih žensk. Opazila sem nejasne, premikajoče postave in vedno bolj sem se zavedala otipljive sreče, ki je prežemala ta kraj. Zrak je bil gost in sladek in v meni je prebujal pričakovanje – kot da bi se znašla ob vznožju Velike skalnate sladkorne gore. Naenkrat je bil prostor napolnjen s svetostjo in čeprav nisem videla nikogar, sem zaznavala prisotnost nekega velikega bitja. »Si ti moj duhovni pomočnik?« sem vprašala. »Si ti ena izmed Babic?« Bitje je radostno zabučalo in stresalo iz sebe salve smeha, eno za drugo. Pomislila sem: »Ta zvok razkriva pravi smisel za humor in radost.« Meglica se je začenjala tanjšati in smeh mi je izrekal dobrodošlico, me ovijal vase in me vlekel k sebi. Zdaj sem dovolj razločno videla skupino bitij, ki so me obkrožala. Čutila sem, kako se drgnejo ob moje telo in pomislila sem: »To je svet Babic. Gotovo so one.« Toda še vedno jih nisem videla dovolj jasno, da bi bila čisto prepričana. Srce mi je divje utripalo v grlu, medtem ko sem polna pričakovanja čakala, kaj bo. Svetleča meglica, ki je prekrivala vse, mi je preprečevala jasen vid. »Kdor koli že so ta bitja, so skupaj srečna,« sem pripomnila. Potem sem opazila žensko, ki je sedela nekoliko odmaknjena od drugih. »Si ti moja duhovna pomočnica?« sem jo vprašala. Namignila mi je, naj se ji približam in opazila sem, da sedi na prestolu. Preden sem utegnila o tem razmisliti, sem se ji priklonila in nepremišljeno rekla: »Tako sem počaščena, da so Babice prišle k meni. Temu težko verjamem, vendar moja vera je vedno večja. Rada bi vedela, zakaj so prišle in kaj želijo.« Končno sem se zavedla svojih besed, kot da bi se naenkrat spotaknila obnje in nato sem samo preprosto vprašala: »Zakaj so prišle?« Neka prisotnost me je zavila v ljubezen. Občutek je bil enak kot takrat, ko so me Babice objele na mojem sprehodu – imela sem občutek ljubeče nege, topline in izpolnjenosti. »To so Babice!« sem vzkliknila. »Spet so z mano.« Trepljale so me in se smehljale, iste Babice, ki so spet začele skrbeti zame. Spet so me prekrile, tokrat ne s tančico ampak z dolgo haljo. »Babice, hvala vam za vse, kar delate zame,« sem začela in solze so me dušile v grlu. Poskušala sem nadaljevati, toda preplavila so me čustva. »Vaše sporočilo je tako čudovito,« sem komaj izjecljala, »o ženskah, mislim, in potreba, da sprejmejo svojo moč je tako obupno velika!« Na tem mestu sem se popolnoma sesula. »Prosim,« sem rekla, takoj ko sem lahko spet spregovorila, »če vam lahko pomagam pri tem delu, mi pokažite, kako. Kako lahko pomagam? Kako sem vam lahko v pomoč?« Tiho in z velikim dostojanstvom so rekle: »Dovoli, da me ponudimo pomoč. Dovoli, da me pomagamo tebi.« Vzele so me v naročje, me zazibale kot otroka in ko sem gledala njihove prijazne obraze, sem rekla: »Da, seveda Babice. Vse delo, ki bo opravljeno, bo vaše. Toda ali je kaj takega, kar želite, da naredim jaz? Kako lahko razširim to sporočilo, ki ste mi ga dale? Ga smem?« Besede so tekle iz mene in čudila sem se lastni drznosti. Toda nisem mogla ustaviti toka besed in nadaljevala sem: »Vem, da ste mi to sporočilo dale z nekim namenom. Ali želite, da ga posredujem naprej?« Bila sem zelo vznemirjena, ker sem bila spet z njimi, preplavljala so me čustva in besede so kar letele iz mojih ust. Nekoliko so se odmaknile, da bi se posvetovale. Pri tem so pogledovale preko ramen, tako da sem vedela, da pretresajo moje vprašanje. Ko so me pozorno motrile, sem bila ujeta v njihovem pogledu in v tem objemu, sem sprejela sporočilo, da me bodo posvetile v eno izmed njih. Nisem razumela, kako naj bi se to zgodilo, toda vedela sem, da se bo. In še preden sem utegnila razmisliti, kaj naj bi to pomenilo, se mi je zgodilo slovo od vseh hrepenečih navezanosti na mladost in pozdravila sem svojo pridružitev Svetu Babic. Okrog mene je vse razgibano vrvelo; njihove roke so se dotikale mojih las, rok in hrbta, žareča toplota mi je napolnila prsi in trebuh. Postala sem večja, toplejša, bolj razširjena. Pogledala sem se in videla, da je bila halja, v katero so me ogrnile, črnobela. Iste barve so bile tudi njihove halje. Meglica je izginila in lahko sem videla te stare modre ženske, ki so se smehljale in čakale name. Moje telo je preplavil val zadovoljstva, ko sem zaznala svojo in njihovo srečo. »Prihajati moraš sem, sedeti z nami in biti del tega sveta,« so rekle. »Mesto v njem ti pripada. Tvoja moč in stabilnost se povečujeta in to je še ena posvetitev.« »Orel sodeluje pri našem delu,« so rekle in spomnila sem se orla z našega vrta. Ko sem jih pogledala, me je prešinilo razumevanje. »Orel je bil naš glasnik,« so rekle in pritrdile moji misli, »sprožil je začetek dogajanja.« Nenadoma so postale podobne gologlavim orlom. Visoke in občudovanja vredne v svojih črnobelih oblačilih, so izgledale divje, skoraj zastrašujoče. »Babice!« sem zavpila s počenim glasom. Opazovala sem jih in se prisilila govoriti naprej: »Na zemlji sem in lahko storim kaj dobrega, če boste delovale skozi mene. Kako lahko zasidram vaše sporočilo za ženske?« Takoj ko sem izgovorila te besede, sem začutila močno željo, da začnem graditi njihovo delo. Sklenile so roke oziroma krila na prsih in se nasmehnile. »Najprej moraš zaupati, da je to res tvoje delo.« Naredile so premor, da bi se njihove besede vpile vame. Potem so dodale: »To se bo zgodilo tako, da boš prihajala sem in se družila z našim Svetom.« Tiho sem prikimala in jih občudujoče opazovala. Naslednja stvar, ki sem se je zavedla, je bila, da smo sedele skupaj na visokem odru, v polkrogu. Ko sem sedela v tišini, sem občutila močno prisotnost orla. Bil je z mano; bil je v meni. Občutila sem ga, zlasti v dlaneh in stopalih in ko sem se oprijela roba odra, sem videla, da so se moja stopala in dlani spremenili v kremplje. Z vzravnanim zgornjim delom telesa sem zavzela mogočno držo orla. »Si ti duh moje moči?« sem vprašala to veličastno prisotnost v sebi. »Da!« sem zaslišala divji krik. »Zato torej čutim takšno povezanost z veliko ptico,« sem rekla in ko sem pogledala Babice, so se tudi one spremenile v orle. Svet velikih orlov je zasedal; njihovi izrazi so bili divji, njihova krila mogočna. Ko sem opazovala te orlovske Babice, mi je na misel prišel izraz »nebeška mati«. Moje telo se je tedaj zares spremenilo. Divjost se je stopnjevala. Imela sem napete mišice in pozornost sem namenila enemu samemu dejstvu: bila sem orel. Presenečena sem bila, da sem spričo svoje moči bolj vznemirjena kot prestrašena. »Zemlji v tem času prinašamo delček neba,« so rekle Babice, »in to počnemo na nov način. Pravzaprav gre za star način, ki je bil na zemlji dolgo časa odsoten.« Ko so govorile, se je okrog mene in v meni zgradila ogromna moč in čutila sem njeno vibracijo. »Zemlja bo prežeta s takšno močjo, zdaj postaja prepojena s to močjo,« so dodale. »Jaz utelešam to moč,« sem si rekla. Ritem bobna se je spremenil, se za trenutek ustavil in nato pospešil. To je bil znak, da se moram vrniti v navadno resničnost. »Babice, pomagajte mi, da zadržim to moč na zemlji, da jo obdržim v svojem telesu. Hvala,« sem zamrmrala in se na hitro poslovila, da ne bi zaostajala za klicem bobna. »Zdaj se vračam navzdol.« Zapustila sem njihove divje, črnobele podobe in se kakor hitro sem mogla prebila skozi ravni zgornjega sveta. V običajno resničnost sem prišla tik preden je boben umolknil. Ko se je moje telo končno nehalo tresti, sem odprla oči in zagledala šamanko, ki je stala ob meni s solznimi očmi. Moje doživetje me je pretreslo in hkrati izpolnilo. Globoko se me je dotaknilo, kar so z mano počele Babice na tem mojem prvem potovanju v zgornji svet. Ko sem razmišljala o dogodku, me je prešinilo, da so bile njihove besede in prenos občutkov tokrat še močnejši, čeprav njihova prisotnost ni bila tako jasna kot takrat na sprehodu vzdolž pečin. Sčasoma sem spoznala, da se Babice pojavljajo v različnih oblikah ob različnem času. Do zdaj so se mi prikazale kot ženske ali kot orli, toda včasih se sploh ne »pojavijo« in vendar je njihova prisotnost zaznavna. Z njimi sem imela najrazličnejše izkušnje, toda drugi so jih videli, slišali ali občutili še na drugačne načine. Ker so Babice vidik Božanskega, niso omejene na obliko ali metodo komunikacije. Odkar sem jih prvič srečala je minilo več let in moje delo z njimi se nadaljuje. Če povem preprosto, sem njihova učenka in one so moje učiteljice. V srcu sem povezana z njimi in mislim, da imajo v mislih ta občutek povezanosti, ko pravijo, da sem ena izmed njih. Toda moje mesto in vloga v kozmičnem načrtu stvari se razlikujeta od njihove. Kadar je čas, da se od njih naučim nekaj več, čutim, da me kličejo in skoraj cukajo za rokav. V mojo zavest vskočijo nepričakovano; včasih se zgodi, da se jih zavem sredi dnevnih opravil. Kadar koli se to zgodi, se čim prej odpravim k njim. Pogosto odpotujem v njihov svet, ker imam kakšno vprašanje glede njihovega učenja. Šamanka me je poučila, naj svoja vprašanja zastavim čim bolj jasno in to naj poskušam storiti tako, da svoja potovanja snemam na kasetofon. Ko poslušam posnete kasete, slišim sporočila Babic, izražena z njihovimi besedami, čeprav uporabijo moj glas, ker sem jaz tista, ki govori. To knjigo sestavljajo opisi takšnih srečanj z njimi.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Sharon McErlane Klic K Moči
Ovitek knjige Sharon McErlane Klic K Moči

Comments are closed.