LOVCI ŠIVOVEGA POLJUBA – Ivan Črnič

Naslovnica knjige Ivan Črnič - Lovci Šivovega Poljuba
Naslovnica knjige Ivan Črnič - Lovci Šivovega Poljuba
Naslov: LOVCI ŠIVOVEGA POLJUBA
Avtor: Ivan Črnič
Število strani : 304
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-122-5
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-123-2
       

Predstavitev

Roman pesnika in pisatelja Ivana Črniča je negativna futuristična utopija. Pripoveduje o tem, kako bi urbani svet bil videti, če bi šlo vse po zlu. Ne na način filozofske ali morda zgodovinske analiza, temveč nam pove konkretno zgodbo iz tega (možnega) urbanega okolja. To je zgodba o mladeniču, ki je tipičen proizvod in žrtev družbe, v kateri je odrasel. Ker je dogajanje postavljeno v atmosfero misterioznega in magičnega in ima vse preveč opraviti z najbolj bizarnimi človeškimi slabostmi, bi smeli zgodbo smatrati za metaforo demonizma. Roman je napisan na način zelo črne komedije. Zanesljivo strašljivo branje!

Del besedila knjige:

Kaj bi pa porekli, če bi se o vas trdilo, da nimate duše (saj vanjo itak kaj prida ne verujete, ne res) in bi se vas tej filozofiji ustrezno obravnavalo; bi vas zadovoljila razlaga, da je to krutost zapovedal sicer milostni Bog? Bi vas osmislila krilatica, da ste žrtvovani v imenu svetosti, višjih namenov? Ampak, če si poskušamo predstavljati, kakšno bitje bi lahko kaj takega storilo, smo domala prisiljeni znova zagledati človeka.

Pred temnim zrcalom si se znašel, o človek, zato odvrni, dokler še moreš, svoj pogled, kajti utegnilo bi se zgoditi, da bi znova pozunanjil svoje nelagodje! Ampak pomni, odsev prihaja iz zrcala!

Avtor



If you are going through hell, keep going!

Sir Winston Churchill



1. Poglavje



Tistega zgodnjega zgubljenega jutra je mati Francka pritekla od sosede k svojemu ljubljenemu sinu Jakatu, ki je nesrečno stikal po praznem hladilniku. Čelo je imela orošeno s kapljicami znoja, oči nenormalno izbuljene in roke so ji drhtele. Jaka, komaj dobro odrasel fant, jo je pogledal s tistim žalostnim, lačnim pogledom, ki ga je morala trpeti že dneve, ne da bi mogla, kakor je rada tožila, karkoli ukreniti.

»Kaj pa je, mama?« je povprašal po vzroku njene nervoze.

»Joj, Jaka, veš, soseda mi je povedala...! A veš, da je Mile Govekarjev na dvorišču ustrelil goloba, ga v kuhinji prelil s kropom, oskubel, spekel in potem požrl?! Si moreš misliti, kar požrl ga je! To je že tretji primer umora ta mesec. Ferjančkov Tinček je menda ubil celò kravo, jo razsekal, ter jo cêlo pospravil v zmrzovalno skrinjo.«

Jakatu, ki je bil občutljiv mladenič, je v hipu obrnilo želodec. Z vso silo se je poskušal obvladati, vendar mu ni uspelo; pobruhal je kuhinjski pod, si z rokavom obrisal usta in ogorčeno kriknil:

»Prekleti primitivci! Bi radi zavrteli čas nazaj, v poprejšnje tisočletje? Živali pa že ne bi žrl, četudi bi moral umreti od lakote! Kako morejo početi takšne svinjarije?! Sramota, sramota! Če bi se mene vprašalo, bi jih vse postavil pred strelski zid, pa šus v glavo. Postreliti jih je treba, izmečke primitivne!«

»Ja, prasci!« je bentila tudi mati. »Nikoli si ne bi mislila, da so ljudje lahko tako poživinjeni – in to potem, ko je civilizacija ohranila kar nekaj generacij v zdravem duhu. Jaka, sin moj, da ne bi tudi tebi kdaj kaj takega padlo na pamet! Ne bi ti oprostila, če bi zašel na kriminalna pota, veš!«

»Za bóga svetega, mama, kako moreš kaj takega sploh pomisliti!?«

»Ja, ne vem, ne vem, če ti gre kaj zaupati! Lakota ne sprašuje po okusu!«

»Ampak mama, saj te ni za prepoznati! toliko nizko pa res še nisem padel. Dobro, ta mesec bo resda še kriza s hrano, ker so zastrupili toliko živine s tisto hudičevo krmo, ampak včeraj so po televiziji poročali, da se bo stanje prav kmalu normaliziralo, tako da se nimamo česa bati! Naj še malo potrpimo, so rekli, naj bomo varčni, količina hrane je zaenkrat pač omejena, naslednji mesec pa si bomo že lahko priskrbeli toliko zalog, kolikor si jih bomo le hoteli.«

»Zdi se mi, da vendarle malo pretiravajo! Vse do zadnjega grižljaja sva pojedla že pred tednom dni. Kar takole pustijo ljudi stradati. Kaj so še rekli sinoči pri poročilih.«

»Nič novega; da je nekaj robe mogoče kupiti, ampak ko grem po nakupih, je vedno isto: preden pridem na vrsto, že vse drugi razgrabijo.«

»Pojdi poskusit tudi danes, sinko! Mogoče ti bo pa danes uspelo.«

»Že letim, mama,« je strumno dejal. »Le za denar bi te še prosil.«

S tresočo roko mu je odštela nekaj kreditov, očitno še ne povsem pomirjena z nezaslišnim barbarstvom v sosestvu. Fant je denar pospravil v žep in molče odkorakal prek domačega praga.



Zgodilo pa se je, da je, ko je stopil na ulico, srečal Mileta Govekarja. To je bil takšen suh, visok brezveznjakar, v ponošenih kmetavzarskih hlačah in raztegnjeni, strgani jopi, dolgega izpitega obraza, neobrit in iz gobca mu je smrdelo, lasje so mu štrleli na vse konce in kraje, oči pa je imel črne in – o groza! – grše od slabše polovice sodnega dneva. V svoji mizernosti je bil čisto nasprotje v vsakršnem smislu poduhovljenega Jakata. Jaka je bil namreč zelo postaven fant, čudovito prekrasnega obraza, belih bleščečih zob, domala zverinskih, sinje modrih nebeških oči, gladko obrit, oblečen v izredno lepa in čista oblačila, hlače je imel tako brezhibno zlikane, da bi se človek na njih robu urezal, pa bela srajca, pa kravatka, pa v žepu rekljca odišavljen robček, same takšne odlike, od katerih človeku sapo vzame. Ja, da je bil tako zrihtan, se je imel seveda zahvaliti mamici, ki je noč in dan skrbela zanj! Po drugi plati pa Mile Govekarjev ni imel te sreče, bil je namreč kar malce zakrknjen samec. Samo soseda Berta Kuzlovar mu je kdaj pa kdaj prišla pospravit stanovanje – no, ja, resda ne zgolj iz golega usmiljenja do ubogega postopača! Ženska si je že znala odrezati svoj kos pogače.

»Ooo, poglej si, no, morilca golobov!« je suho zasopel. »A boš tudi danes dol udaril kako ubogo ptičico za svoj nagnusni apetit?!«

Mile je osuplo in trapasto zijal vanj. V tiste njegove brezvezne oči se je naselil nemir. Najbrž slaba vest. Z neko sanjsko nemarnostjo je odmahnil z roko, rekoč:

»Nisem jaz ustrelil goloba, Jaka, častna reč, nekdo drug ga je moral!«

Aha, ga je že imel!

»Kdo pa pravi, da si ga ustrelil, mogoče si ga pa zadavil?!«

»Ne, Jaka, kako neki bi ga zadavil, če je pa imel na sebi strelno rano. Če bi ga zadavil, ne bi imel strelne rane, ne res!?«

»Ja, če pa vse to veš, si ga le moral ustreliti sam!«

»Ne, Jaka, nisem ga jaz! Če ne verjameš, ti pokažem svojo puško, pa se boš lahko prepričal, da ni nikakršnih sledov streljanja na njej!«

»Mar imaš puško, Mile?«

»No, mislim, ni ravno moja, samo sposodil sem si jo… od prijatla, veš…, samo za nekaj časa!«

»Zakaj si pa potreboval puško?«

»Ma vse polno golobov se mi mota pod oknom, pa sem jih hotel malo prestrašiti!«

»In si jih prestrašil?«

»Ja, enega sem pošteno, za druge pa ne vem!«

»Pa je bil kaj okusen?«

»Ti, veš, da kar, človek si ne bi nikoli mislil!«

»Se pravi, da si vendarle žrl goloba, odurnež nemoralni?!«

Zdajci je Miletu kapnilo, da se je izdal. Močno je zardel.

»To ne, ampak en moj prijatelj, ki ga je jedel, mi je povedal, da je kar okusen.«

»Se pravi, da imaš prijatelje, ki žrejo golobe?«

»Pravzaprav je bil, če se zelo natančno izrazim, le bežen znanec.«

Naenkrat mu je bilo dovolj tega sluzastega, brezveznega besedičenja, zato je pograbil Mileta za ovratnik. Močno ga je stresel, da je ta kar z očmi zavil, in zasikal vanj:

»Poslušaj, Mile, dovolj imam teh tvojih plehkih laži! Najprej vsem na očeh streljaš golobe, potem mi pa še v obraz lažeš, češ, nisem, Jaka, nisem ga jaz. Meni greš lagat, meni – edinemu človeku, ki mu je kaj do tebe! To je res grdo, veš!«

Mile, ki se je močno prestrašil, ga je rotil:

»Jaka, sosed, spusti me, lepo te prosim! Vse ti priznam! ustrelil sem tistega goloba, ker sem bil tako nečloveško lačen, da niti misliti nisem mogel več. Ne stori mi žalega, saj veš, da sva prijatelja!«

Jaka ga je spustil in se otresel:

»Kakšna prijatelja neki! A jaz da bi prijateljeval z golobožercem? Tega filma ti ne boš videl! Nikoli in nikdar! Kako le te ni sram početi takšne svinjarije?! Da ti kaj takega sploh pade na pamet! A misliš, da jaz nisem bil lačen v tem zadnjem mescu, pa zato še nisem šel pobijat golobov?! Sem pač malo potrpel, saj se da vse prenesti. Nimaš nobene vesti, ali kaj?! Svinja nagnusna, fuj, fuj, živali greš žret! Kot kak divjak iz kamene dobe! Sramota, Mile, sramota! Bolje bi bilo, če bi se v zemljo vdrl, kakor da si se podal v kriminal!«

Mile je skrušeno povlekel glavo med ramena in odkorakal proč. Med njima ni bilo več česa doreči.



Dokaj mrzel dan zgodnje pomladi je bil. Zrak oster in suh. Marširal je Jaka Zegenkaveljc po pločniku, njegova klasična oblekca je komajda zadostovala za varovanje telesa pred hladnimi strujami, ki so se pretakale gor in dol. Hitel je. Vsaj danes mu mora uspeti priskrbeti za mater kakšno hrano, je premišljeval. Prekleti Mile, takole neopazno mu gre potratiti čas, zdaj ko ima vendar pomembnejše opravke! Ulice so bile bolj ali manj prazne, mesto se je zdelo domala izumrlo. Le redko je opazil kakšnega človeka, ki se je potem brž zmuznil v sosednjo ulico. Ko pa je bil že skorajda pred mesnico, je nenadoma uzrl starega prijatelja Zvoneta Zapuhovega, ki mu je z nekim pritajenim zadovoljstvom korakal naproti. Že mu je mahal v pozdrav, mu glasno in radostno voščil dober dan. Bil ga je nadvse vesel, a misel, da mora kupiti hrano, mu ni dala miru. Hitel se mu je opravičevati, češ, mora brž v mesnico, dokler vsega ne razprodajo. Zvone ga je z nekoliko otožnim prizvokom v glasu obvestil, da pravkar prihaja od tam in je žal že vse razprodano, saj se je histerična množica dobesedno stepla, da bi prišla do mesa.

»Hudiča! kaj naj pa zdaj?« je zatarnal. »Še en dan brez hrane! A jej, jej, prekleta nesreča, brezumna nebrižnost človeška! Kaj počnejo ti sistemski bebci z ljudmi, to ni za verjet!«

Zvone ga je hotel potolažiti, zato ga je povabil na pijačo. Pristal je, saj zdaj ni imel več česa storiti; up na hrano je za danes splaval po vodi.

Posedla sta se za gostilniško mizo. Naročila sta si krvavo meri. Zvone je natakarju dejal, da bo plačal kasneje in ta ju je pustil sama.

»Kako se imaš, Jaka?«

»Ah, slabo, prijatelj, slabo!« je odvrnil. »Hrane ni že cel mesec, doma so vse zaloge pošle, uboga mati je čisto bleda od lakote, jaz se tudi že kar tresem. Sploh ne vem več, kaj bi. Kako pa je s tabo?«

»Odkrito ti povem, Jaka, da nič boljše! Otrok mi je žal, ko me gledajo s tistimi velikimi lačnimi očmi, kakor bi prosile 'Ati, ati, daj mi jesti!' Ti povem, takole strmijo vame, včasih mislim, da bom znorel! Pa kaj morem, sem že celo pomislil, da bi jim z lastne roke odrezal košček mesa, pa mi potem žena ni pustila, vsa obupana je jokala, ne, Zvone, ne, potrpi še malo! Ampak danes sem le imel nekaj sreče, v mesnici sem bil pravočasen, tako da mi je uspelo priskrbeti nekaj kilc za svojo družino. Še sreča, da sem včeraj uspel soseda olajšati za nekaj denarja, he, he!«

»O kako si ti srečen, Zvone!« je kar malo zastokal Jaka. »Če me tisti slinasti, brezvezni Mile ne bi zadržal, bi morda tudi meni uspelo. Ja, iz tega se res lahko česa naučim! Kdor bližnjega morale uči, v povračilo sam lakoto trpi.«

»A je to bil slučajno Mile Govekar?«

»Ja, ja, on!«

»Kaj pa imaš s tem idiotom?«

»Ah, mati je od sosede slišala, da si je za hrano ustrelil goloba, jaz sem ga pa srečal na ulici, ga zgrabil za ovratnik in od njega izsilil priznanje, da je to res storil!«

»Sveta nebesa, a se to res še dogaja!?«

»Ja, saj tudi sam nisem mogel verjeti!«

»Kaj takega! Primitivci zakrnjeni, mračnjaki! Sred civilne družbe grejo počet takšne svinjarije!«

»Saj, isti šmorn kot pri taboriščnikih! Mislil sem ga kar ubiti. Tako bi od njega bila vsaj kakšna korist.«

»Ne gre mi v glavo, kako jim ne gre na bruhanje, ko žrejo tiste uboge, srčkane živalce, ki jih je na planetu tako malo ostalo. Mislim, da bi jih morala unija brezpogojno zaščititi. Po mojem mnenju se to dogaja, ker so zakoni premili.«

»Da,« je prikimaval Jaka. »Če bi bil jaz na oblasti, bi bila red in disciplina po vsem božjem svetu. Vsi bi me morali ubogati, drugače bi jim trda predla, brez skrbi, da bi jim!«

V tem duhu sta prijatelja razpredala novice in minila je skorajda urica, preden sta se domislila, da bi bil čas zapustiti prizorišče. Zvone je plačal pijačo in preden sta se pred gostilno razšla, mu je v roko celo potisnil en zavitek, s temile besedami:

»Veš, Jaka, težki časi so, ampak tole imaš za mater! Nikar, nikar, ne zahvaljuj se mi, prosim, saj veš, roka roko umije! Se bosta vsaj danes malo najedla. Vedno sva bila prijatelja, zakaj ti ne bi zdaj jaz malo pomagal. Dosti ti itak ne morem.«

Jaka ga je pogledal s tistim globokim, poduhovljenim pogledom, ki se zažre v srce, nato pa vzel zavitek in slavnostno dejal:

»Zvone, če bi živel še sto let, ti tega ne pozabim! Zelo prijazno od tebe!«

»Daj, no, Jaka, to vendar počnem iz golega egoizma!«

Zasmejala sta se in se poslovila. Fant je bil čisto iz sebe od veselja. Danes ne bo prišel domov praznih rok. Po celem mescu končno enkrat!



Ko je stopal po stopnicah domačega bloka, je bil zelo slaboten. Drhtel je po vsem telesu. Gotovo je od pretiranega pomanjkanja močno oslabel. Vendar se mu mora priznati, bil je fant od fare; kljub dolgi in utrujajoči lakoti ni zašel na stranpota in najskrbneje se je varoval kakršnegakoli nezakonitega pridobivanja hrane. Izgoreval je v bolj skromnih željah - kaj pojesti, se skopati. Mati bo presrečna. No, saj je prav, naj se naje, revca! Dolgo je morala čakati na ta svečani trenutek.

Odprl je vrata stanovanja. Mati Francka ga je zagledala. Zagledala je bel zavitek v njegovih rokah. Kriknila je od veselja. Planila mu je v objem in ga obsipala s poljubi.

»Sinek moj zlati, sinek moj zlati! Moje življenje, moja sreča, moj ponos! Uspelo ti je dobiti hrano. Zmagovalec si, saj sem vedla, saj sem vedla... Daj, daj, da vidim, kaj si prinesel!«

Izročil ji je zavitek. Pretresena od sreče ga je odvila.

»Oho,« je rekla, »kak čudovit košček mesa! Kako je krasen, kako rdeč! Mili bog nebeški, končno, da prideš na vrsto!«

»Veš, pravzaprav sem zamudil, a sem k sreči srečal Zvoneta Zapuhovega, pa mi ga je dal! Povedal sem mu, da nikakor nimava sreče…«

»Zvonko?! Zvonko?! Oh, naj mu da bog srečno in dolgo življenje! Zlati človek, res! Že od malega ti vselej pripravi kakšno veselje. Kako pa, da si zamudil, saj si od doma odšel dovolj zgodaj?«

»Ah, na cesti sem srečal Mileta Govekarja, pa sem ga malo stresel za kravateljc, ker je ubil ubogega golobčka! To mi je požrlo čas.«

»Joj, kakšno zlato srce imaš! Ti moj dobri fant! Tako sem ponosna nate! Vedno moraš storiti vse za pravico...! Ampak kašen srčkan košček mesa, kar ne morem se ga nagledati! Veš kaj, kar takoj ga bom pripravila.«

»Kar, mama, kar!« je hitel z lesketajočimi očmi, ker ga je tako lepo pohvalila. »Ti si najboljša mama na svetu. Ampak, veš, počutim se tako slabotno…«

»O sveta pomagavka, kaj res!? Srce moje nežno, pa kaj je s tabo, da nisi staknil kakšne gripe!? Sama bi morala v mesnico, ne pa da pustim tebe.«

»Ne, ne, mama, samo malo moram v vročo kopel, pa bo spet vse v redu! Ti pa ta čas pripravi kosilo! Velja?«

»Oh, seveda, seveda!« je bila navdušena. »Ti kar opravi svoje, potem se boš pa lepo najedel!«

In mati Francka se je podvizala peči meso.



Ko je zlezel v kad vroče vode, se mu je počutje občutno izboljšalo. Slabost je popuščala in iznemoglost se je razkrajala. Kri v žilah se mu je upočasnila, telo se je segrelo in vroča para ga je kaj kmalu uspavala. Kar lezel je skupaj in, ne da bi vedel kdaj, zaspal. Tako nežno ga je zazibalo; in potem je vse tonilo globoko, globoko pod vodo, med ribe z orjaškimi čeljustmi, čeljustmi zevajočimi, ja, ki so se glasno režale. Res, res, slišal je smeh in petje, ki ga je kaj kmalu obnorelo! Prihajalo je nekod iz daljave. In bilo je, kakor bi plaval in plaval; ni čutil utrujenosti, zdelo se mu je, da stremi k nekemu cilju. In glej, naposled je res zagledal pred sabo grad iz kristala, ob vratih pa je stražil utopljen človek. V rokah je držal sekiro in ko je hotel vstopiti, jo je ta mahoma dvignil, kakor bi ga z njo hotel potolči. Hudo se je prestrašil, odstopil za korak in se mahoma prebudil, zdaj že v ohlajeni vodi. Glava mu je skoraj potonila pod površino in po celem telesu ga je mrzlo streslo. Naglo je vstal, se obrisal in odmašil kad. Površno se je oblekel in glej, ves ta čas je minil, preden se je spomnil, da ga mati čaka s kosilom.

Francka je sedela za mizo, glava ji je kinkala. Vkleščena je bila v krempljih dremeža. Pred sabo je imela krožnik, prazen, še ves pomazan od omake. Pribor je bil nemarno razmetan po mizi. Glava ji je padala in se spet dvigala v enakomernih trzljajih.

»Mama!« jo je poklical. Zdrznila se je, ga začudeno in omotično pogledala, potem pa nenadoma prebledela.

»Mama!« je ponovil. »Kje je moje kosilo?«

»Joj, veš, Jaka, tako dolgo te ni bilo iz kadi, da sem ga kar sama pojedla! Saj nisi hud, ne?!«

Roke so mu omahnile.

»Kako?« je zašepetal. »Niti grižljajčka mi nisi prihranila?«

»Ja ne, nisem, Jaka!« se je razburila. »Kdo, pa misliš, da te bo čakal! Sem gledala, kdaj se boš končno prikazal iz tiste trapaste kopalnice, potem sem si pa rekla, ah, kurc ga gleda, naj se sam znajde! Ja valjda, a ne!?«

»Ampak, mama, kako si mogla!? Pa veš, kako sem lačen!«

»A misliš, da si samo ti lačen, ali kaj? Jaz sem bila tudi. No, to naj ti bo šola za drugič! Če hočeš jesti, zmigaj malo svojo leno rit, ne pa da si tačas jajca namakaš!«

»Ampak, mama, za bóga svetega, name bi ja morala pomisliti!«

»Ne ti mene, smrkavec, zajebavat! A jaz da nisem mislila nate? Ko sem ti pa rit brisala, kdo je pa takrat mislil nate?«

Kajpada je obupal. Bil je strahotno zamorjen in, kot nalašč, pošastno lačen. No, ja, si je mislil, revca je morala biti res sestradana! Kaj naj zdaj? A lastni materi naj očita tistih nekaj zalogajčkov? Tega vendar ne more! Skušal se je pomiriti, a ga je od znotraj razžiralo. Živčno je postopal po sobi. Mati Francka ga je nekaj časa jezno opazovala, potem pa se ji je omehčalo srce. Pristopila je, se stisnila k njemu in mu s solzami v očeh dejala:

»Oprosti, Jaka, malo me je zaneslo! Grozno lačna sem bila.«

Skupaj sta tiho ihtela. Mati in sin.



Pozno popoldne je zazvonil telefon. Hm, telefonski klic!? Čudno! Kdo bi le bil? Dvignil je slušalko.

»Halo,« je dahnil prijeten glas vanjo. »Je tam Jaka?«

»Ooo, si to ti, Marica!?« se je začudil.

»Ja, ja, jaz sem, kdo bi pa bil!?« je dejal navdušeni glas z druge strani. »Kako si kaj?«

»Ah, nič kaj prida! Saj veš, čas lakote...«

»No, no, saj zato te tudi kličem! Poslušaj, mislila sem te povabiti na takšno majhno, skromno gostijo! A bi prišel?«

»Kaj? Na gostijo!? Še vprašaš! Kam pa?«

»K meni domov! Pridi takoj, če lahko!«

»Že letim!« je veselo kriknil, odvrgel slušalko, s postelje pograbil rekeljc in že dirjal po stopnicah navzdol. Materi Francki, ki je po dobrem obroku zaspala, ni njegovo evforično dirjanje skalilo blaženega sna.





2. Poglavje





Na vratih je bila pritrjena medeninasta ploščica, na kateri je pisalo: Marica Sojenič. Nekaj je tam kar mencal, kakor bi se ne mogel odločiti, ali naj sploh pozvoni. Ni mu bilo povsem jasno, kaj ga drži nazaj, čutil je nekakšno nelagodje, skorajda strah, kar je bilo pravzaprav v točnem nasprotju s tem, kar bi moral pričakovati. Navsezadnje je bil povabljen na večerjo in kaj bi hotel lepšega. Da bi se Marice bal, je bilo tudi naravnost smešno; vedno je bila izredno prijazna z njim, včasih se mu je na očeh topila kot sladkor, skriti ni mogla, da ga zapeljuje. Odkod torej ta nepričakovana tesnoba?! Ampak nazadnje se je oštel, da je navaden osel, in s kazalcem odločno pritisnil na gumb zvonca.

Tokrat je bila še posebno lepa. Nosila je prekrasno obleko iz črne svile, na kateri je bilo nekaj umetelne čipke, kroj pa je bil globoko zaprt, vse do vratu. Ampak svojih prelepo oblikovanih joškov z njo vseeno ni mogla prikriti. Ko ga je zagledala, se je z njimi rahlo obdrgnila obenj. Bujne črne lase je imela spete v čop na vrhu glave, tako da je vrat bil gol. Prava pravcata podoba zapeljivke.

»Pozdravljen, Jaka!« je zapredla kot mucka. »Si se torej le primajal, kaj?! Sploh ne vem, zakaj se ti mene tako izogibaš, ko mi pa vendar razvnemaš srce. Ti lump, ti grdi!«

Bilo mu je neprijetno. Resda ga je tale lepotička privlačila, saj koga pa ne bi, ne res, ampak bilo je nekaj na njej, česar se je bal. Če bi ga vprašali, česa to, vam niti ne bi znal povedati. No, prijazno ji je odzravil in se pustil odpeljati v prostor!

To je bila bogato opremljena, sicer pa nekoliko temačna soba. Težki rjavi kosi omar so bili razpostavljeni po kotih. Ob steni je stala široka postelja, ki je kar mamila vase. Poleg nje regal s televizorjem. Malo stran od sredine pa se je nahajala obložena miza. Ko je Jaka na njej zagledal lepo dekoriranega, rumeno zapečenega dojenčka, so mu oči skoraj skočile iz jamic. Kriknil je od veselja:

»To, Marica, to mi delaj!«

Oj, dojenček je bil perfektno pripravljen! Pečen izredno pazljivo, očitno z ljubeznijo, saj so se tu in tam še sveži sokovi stekali iz razpokane kože. Bil je skrčen vase kot embrio in dlani je imel pokrčene h glavici, kakor bi jo hotel zavarovati z ročicami. Prekrasna pečenka, res! Je bilo potemtakem čudno, da je Jakatu za trenutek vzelo vso pozornost? A brž ko se je otresel te prve impresije, je opazil, da za mizo sedita še neznana mu moški in ženska. Oba rosno mlada. Po njunem vedenju se je takoj videlo, da sta par. Marica ju je hitela predstavljati:

»Tole je moja prijateljica Svetlana, tole pa njen fant Vojko.«

Jaka se je rokoval z obema. Nekaj prijaznih, formalnih nasmeškov, pa posedanje za mizo. Svetlana je bila zelo lepa, malček debelušna pubertetnica, zelo prikupna. Oblečena je bila nadvse izzivalno. Rdeče mini krilce, okusno izbrana črna srajčka, z globokim dekoltejem, v višini popka pas golega trebuha, vpadljivo erotične najlonke in sploh takšne reči. Zadnjica izrazita, lasje črni kot noč, tudi sicer vse izrazito. Vojko je bil videti skuliran, vdan fant, vedno pripravljen zalizati se s svojo drago. Sicer tudi kar čeden, temnolas, s potezami obraza, ki so zbujale zaupanje. Poskušali so si na hitro kaj povedati o sebi, vendar so bili vse preveč zagreti za večerjo.

»Kaj ne bo sosedovega starega?« je zanimalo Svetlano.

»Pride, pride! Ampak šele čez kakšni dve urci. Mi bomo tačas svoje že pojedli,« je pojasnila Marica. »Kar k jedi, ljubi moji gostje!«

Vsi so bili veseli takojšnjega povabila. Jaka, ki mu je bilo prvemu pokazano, naj si postreže, je milo vprašal:

»A si lahko vzamem stegence?«

»Ti si odtrgaj kar celo nogo, če želiš!« ga je spodbujala gostiteljica.

»To pa prav rad!« je prikimal in že veselo trgal dojenčkovo nogico od telesca. Pri tem so se mu sline cedile po bradi in planil je po svežem mesu, sestradan kot kak stari volk iz Aljaske. Svetlana se je sladko zahihitala in zagostolela s tistim melodičnim glaskom:

»Ali bi jaz lahko vzela tisto drugo stegence?«

Mogoče to ni bilo od nje najbolj olikano, saj bi si takole stegence vsakdo želel, bržda celo gostiteljica, kaj šele Vojko. Ampak videti je bilo, da jo popolnoma razumeta, saj sta oba odobravajoče kimala, medtem ko je Marica še pridala:

»Ampak normalno, Svetlana! Ves čas sem računala s tem, da bo drugo stegence tvoje. Pravzaprav cela noga. Jaz nisem posebno lačna in se bom zadovoljila kar s tole srčkano rokico, ti, Vojko, pa po izbiri! Kar postrezi si!«

Odtrgala si je desno ročico, Vojko pa je planil po levici. Videti je bil povsem zadovoljen, očitno ga stegence niti ni mikalo. Med slastnim použivanjem hrane sta se s Svetlano tu in tam zalizovala tako ognjevito, da je Marica nostalgično pogledovala po Jakatu, ta pa je bil prezavzet z obrokom, da bi kaj opazil; kako tudi ne, po celem mescu stradeža. Meso je bilo prve kvalitete. Ko je malce napolnil želodec, se je le uspel ozreti okrog sebe in je v tem opazil, kako je Vojko med poljubljanjem segal Svetlani pod krilo, ona pa pri tem ni ravno stiskala nog. Kdo ve do česa bi še prišlo, če ne bi Marica nenadoma vprašala, ali so gostje zadovoljni.

»Ma, božanska večerja, Marica, izvrstno si ga spekla, vsaka ti čast!« jo je na vse pretege hvalil Jaka, ki je zadnje čase imel obilo priložnosti, na sebi spoznati, kaj je to lakota. Svetlana, kateri se je na prvi pogled videlo, da je iz visoke družbe, pa je dejala:

»Zelo dobro, Marica! Za moje pojme le premalo začinjeno. Vsekakor pa je bil izvrstno pečen.«

Marica se je namuznila in obljubila naslednjič uporabiti več začimb. Vojko je tudi hvalil, rekoč, da takšne rokce že dolgo ni obiral. Na velikem srebrnem pladnju je ostal še cel trup z zadnjico, ampak vsi so se že najedli do sitega. Fanta sta si celo sprostila pasova.

»Tole bo pa še za soseda,« je hitela bežno razlagati Marica, ki je že brisala mastne madeže z mize. Sukala se je kot zverca in miza je bila prav kmalu pospravljena, le pladenj z jedjo je ostal na njej. Ta veliki srebrni pladenj je zdaj učinkoval silno pomirjujoče.

Med tem so se naši gostje nekoliko sprostili in se začeli pogovarjati malo bolj poglobljeno.

»Kakšen poklic pa ti opravljaš, Jaka?« je zanimalo Svetlano.

»Pravzaprav sem trenutno na sončni upravi,« je odvrnil. »Mati ima dobro penzijo, pa se šlepam pri njej. Toliko, da mi ni treba delati. To res ni slabo. Če ne bi bilo tega občega sranja s pomanjkanjem hrane, bi bilo pa še boljše. No, saj bo tudi to kmalu minilo! Zakaj si pa ne bi privoščil, če si lahko, a ne!?«

»Da,« je veselo plosknila punčara. »Čudovito, čudovito! Kaj boljšega bi si mogli želeti?! Tako kot moj Vojko – pizdun prebrisani ničesar ne počne, ker imam jaz dovolj pod palcem. Moji starši so namreč bogati, tako kot Maričini. Za denar mi ni treba s prstom migniti.«

»Hvala bogu, meni tudi ne!« je veselo plosknila Marica, Vojko pa je vse skupaj ponosno pogledoval. Ni namreč majhna reč uloviti takole frajlo s cvenkom, iz česar je preočitno sklepal, da mora biti fant prijetnega izgleda. In prekleto prav je imel. Tiste njegove kurbirske oči, skoraj vijolične, bi uspele zmesti še kaj bolj nedolžnega od Svetlance. Ta pa je bila mrha, mater ji capinsko, joške so ji kar silile iz dekolteja, tista njena minica pa tudi ni uspela skriti prav veliko!

Ja no, pri takšnih poklicnih interesih ni bilo čudnega, da je pogovor kmalu zamrl in se je druščina jela dolgočasiti! Marica je predlagala, da bi udarili kakšne domine in vsi so predlog sprejeli z navdušenjem. Polagali so ploščice po mizi, duhovičili na vse pretege, se veselo smejali, vendar je sčasoma smeh postajal vse bolj kisel, saj so se prav kmalu naveličali dolgočasne igre. Poskusili so tudi s Črnim Petrom, kar se jim je zdelo nekoliko zanimivejše, saj lahko karte, ko jih spariš, odločno zabrišeš po mizi, češ, evo, pa sem, vendar niti tokrat ni navdušenje trajalo dolgo, saj je kar naprej nekdo izpadel tepec, biti tepec pa je lahko tako deprimirajoče.

»Kaj, če bi malo gledali televizijo?« je zazehala Svetlana.

»Da, da!« je navdušeno poprijela Marica in že veselo skakljala naokrog, z daljincem v roki. Na vseh postajah so prikazovali reklame, med gledalci na splošno sicer najbolj priljubljen žanr, vendar je to ljubko vsiljevanje proizvodov vse prevečkrat videno, tako da se še najbolj vneti oboževalci slednjič utrudijo od ponavljanja enega in istega. Na srečo pa so na enem od kanalov vrteli videospot, ki je vsem pritegnil pozornost.

»Čakaj, Marica, tale spot bi si pa rad ogledal!«

Res, res, Vojko je bil kar prestrašen, da gostiteljica ne bi preklopila programa, vendar so nekako vsi hkrati pokazali zanimanje za pesem, opremljeno z migajočimi sličicami. Pevka, prelepa dolgolasa blondinka in huda sex bomba, je prepevala nek trapasti napev s takšnimle besedilom:



Ko sem te zagledala,

so mi noge klecnile,

ko sva se povaljala,

si mi všeč bil še pa še -

oj kako bogat si ti,

denar te nikdar ne skrbi!



Dragec, ti si slajši

od najslajšega mesa,

še tako zahtevna bejba

noge ti narazen da.



Vem, da si predobra roba,

da postal bi samo moj,

no, pa saj je dosti dobro,

če si kdaj pa kdaj z menoj –

oj kako bogat si ti,

denar te nikdar ne skrbi!



Dragec, ti si slajši

od najslajšega mesa,

še tako ohola lajdra

tebi rada kavsat da.



Itd.; besedilo se je pač ponavljalo, kakor je pogost primer pri uspelih napevih. Ni besed, s katerimi bi popisal navdušenje naše druščine. Videospot je bil tudi sicer velika uspešnica, saj ga je pevka ob koncu pesmi pofafala bobnarju, tako da je temu špricnilo po njenem čudovitem obrazu in prek njenih košatih las.

»To, to, bejbi!« je planil pokonci Vojc, ki se ni mogel več zadrževati. Pri tem si je mečkal curaka. Tudi Jakatu se je kompletno odklopilo, saj se je tudi sam znašel na nogah in se na ves glas drl:

»To je pravi videospot, folk, boljšega še v življenju nisem videl! U jê, to! Evo, takale glasba se meni dopade, to je totalno po mojem okusu!«

Ženski, ki sta imeli nasmeh kot razpotegnjeno harmoniko, sta se spogledali. Ne bi mogel obstajati primernejši trenutek za akcijo. Marica je s tistimi tenkimi, dolgimi prsti razpela šlic Jakatu, ki tega sredi samospozabnega vzhičenja in vreščanja sprva ni niti opazil. Ko pa je opazil, mu ga je Marica že lizala po celi dolžini; nemalokrat je s konico jezička obliznila tudi njegovo nabreklo mošnjo. Fant se je punce resda že daljši čas otepal, ampak tokrat ji je moral priznati, da je na višini naloge. Svetlanca kot Svetlanca pa si tudi ni mogla pomagati in se je podvizala obdelovati ga Vojkotu. Fanta sta se odobravajoče spogledala in si še orodje drug drugega pazljivo ogledala.

»Veš, Vojko, nikoli si ne bi mislil, da imaš tako lepega kurca! Takšnega sem si jaz vedno želel.«

»Kako to misliš, Jaka!? Tudi ti imaš lepega! Pravzaprav mi je bolj všeč kot moj.«

»Tvoj je tako lepo navzgor zakrivljen. To je res idealno. Moj pa je zakrivljen navzdol, kar me včasih resno živcira.«

»Ti, zanimivo! Jaz pa sem si, odkar pomnim, želel malce navzdol ukrivljenega; takšnega kot ga imaš ti.«

»Škoda, da ju ne moreva zamenjati! A ti bi bil za zamenjavo, če bi bilo možno?«

»Še vprašaš?! Brez pomisleka! Svojega sem se že rahlo naveličal.«

»Jaz tudi svojega. Ampak je pa neverjetno, kako sva si midva podobnih misli, kaj!?«

»Res je! Predlagam, da postaneva najboljša prijatelja. Si za to?«

»Seveda sem,« je navdušeno planil in se z Vojkom rokoval. Punci pri tem nista rekli nič, saj sta bili polnih ust.

»Daj, Svetlanca,« je zdaj planilo iz Vojkota. »Pofafaj ga še Jakatu, mojemu najboljšemu prijatelju! Saj si za to, a ne?!«

Svetlana ga je samo hvaležno pogledala in prikimala. Marica se je, videč, da bo prijateljica potrebovala prostor, malo odmaknila in ga Jakatu lizala s strani. Z druge strani ga je zdaj lizala še Vojkotova punca. Kot sladoled, ja! Enkrat mu ga je vzela v usta ena, drugič druga. Pošteno sta mu ga prefafali. Bil je seveda v devetih nebesih.

»O hvala, hvala, prijatelj!« je jecljal.

»Ampak, a se mi boš tudi kaj oddolžil?« je povprašal Vojko dvomeče.

»Seveda, Vojko, seveda! Če bi rad nategnil Marico, jo, kar se mene tiče, lahko. Kaj pa ti praviš, Marica – boš dovolila?«

»Ja, valjda! Saj smo se menda zbrali tu zato, da se pojebemo vsevprek. A ne, Svetlana?«

»Jaz sem za!« je ta prikimavala, čeprav se je zdelo, da še ni povsem dojela pomena dogajanja.

»Poglej si, no, kurbico!« se je zmrdnila gostiteljica. »Tukaj se pretvarja, kako silovito je zaljubljena v Vojkota, zdaj jo bo pa še moj Jaka nabrisal.«

Svetlanči je močno zardela. Marica, ki ga je za ta čas nehala lizariti Jakatu, je strmela vanjo s pogledom ptice roparice.

»Veš, Marica,« je odvrnila, »zaljubljena sem res, ampak dva kurca sta le dva kurca! Vojko je super dečko, nimam pripomb, ampak kurca ima, žal, samo enega. Razen tega sva bili vedno dobri prijateljici, pa si menda ja lahko deliva tudi fanta. Saj sta vendar najina?! Jaz bom spoznala tvojega, ti pa mojega.«

»O Svetlana, draga moja!« jo je Marica poljubila. »Kako si ti eno razumno bitje, zelo sem ponosna nate! Ampak Vojko je videti živčen, dajva ga pofafat še njemu.«

»To, punci, to!« ju je priganjal Vojc neučakanec. »Sem že mislil, da do tega sploh ne bo prišlo. No, daj, Marica, daj, da vidim, če znaš kaj fafat!«

Marico je to malce raztogotilo, zato mu ga je kar takoj pogoltnila vse do jajc. Zakričal je, saj bi se skoraj mahoma izlil.

»No, fantič!?« je bila zdaj rahlo osorna. »Sem dovolj dobra zate?«

»Bejbi, ti si boginja! Jebenti, pa kako lahko pogoltneš celega!?«

»Hja, imam pač malo globlje grlo, trening pa tudi napravi svoje!«

»No, vidiš, Svetlanči, takole bi ga ti meni morala fafat, ne pa da sesaš samo glavico! Glavico zna vsaka sesat, ampak tele tehnike se od Marice moraš naučiti! No, daj, daj, probaj malo!«

Svetlana je res poskusila in ji niti ni šlo tako slabo. Celega pa le ni mogla pogoltniti. Potem ji je Marica kazala, kako mora, da se mora malo bolj sprostiti, je rekla, pa ji bo uspelo. Trenirala je in trenirala, pa ni šlo. Jaka se je ponudil, da lahko trenira tudi na njegovem. Storila je tako in v enem izmed poskusov ji je res uspelo. Vojko je bil tega vesel, čeprav se ni zgodilo na njegovi batini.

Potem je prišlo na vrsto lizanje pičk. Fanta sta se zabavala s tem, da sta si pogosto podajala punci, ki sta se tudi lizarili, prepuščajoč jima presojo, kateri jezik je prodrl globlje v špranjico. Čeprav sta s konico jezika s peklensko hitrostjo drsela z enega na drugega ščegetavčka, sta se punci lizanja prav kmalu naveličali. Svetlana je zato predlagala, da bi jo Jaka rajši nabrisal v zadnjico, medtem ko bi ji Vojko polizal pičko do konca.

»Zakaj ti ga pa ne bi rajši jaz zašvasal v zadnjico, Svetlanči, saj si vendar moja punca?!« je z ljubosumnim izpadom prišel na dan Vojko.

»Tvojega že poznam in sem ga imela tam že ničkolikokrat. Ne bi bilo tako zanimivo, kot če to napravi Jaka.«

Zdelo se je, da je izgubila sleherni sram. Kakor je predlagala, so tudi storili, s to razliko pač, da je Jakata, medtem ko je nažigal Svetlano v rit, Marica s svojimi nežnimi ročicami božala po jajcih. Vojko je tačas svoji izvoljenki lizal ščegetavček.

»Oh, kako sem zadovoljna!« je kričala. »To, Vojko, to! To, Jaka, to! Dajta, fanta, še malo se potrudita, dajta mi, no, ta uži-i-i-i-tek!«

Zmanjkovalo jo je. Orgazmični krči so postajali vse močnejši. Slednjič se ji je utrgal film: kričala je kot zmešana, se docela skrčila, nakar ji je prišlo. Skratka, zadetek v črno, takale tehnika! Videti je bila presrečna, vsa je žarela, na ustnice se ji je sam od sebe risal smehljaj. Kaj lepšega kot videti zadovoljeno žensko!

»Jaz bi se tudi takole pocrkljala,« je rekla Marica. »Samo s to razliko, da bi mi ga v zadnjico zapičil Vojko, Jaka pa bi mi tačas polizal tole mojo poplavljeno pizdico. A ste za to?«

»Ma normalno, Marica, veš, da ti ga bom v rit zašvasal, če se bosta Jaka in Svetlana le strinjala s tem,« je ondi veselo poskakoval Vojko pobec. »Sploh pa Jaka, ki bo imel prav tako zahtevno nalogo, kakor sem jo imel pravkar sam!«

»Jasno, da se strinjava, to brez nadaljnega!« sta v en glas planila Svetlana in Jaka.

»Tako je tudi prav,« ju je hvalil Vojc. »Prijatle je treba spoštovat!«

In res! Vojko ga je zarinil Marici v zadek in jo pošteno nažigal, to je že treba reči, medtem ko jo je Jaka lizal med nogami. Božala ga je z roko po laseh, joški so ji poplesovali sem ter tja, in v navalu nežnosti mu je govorila:

»Veš, Jaka, moram ti odkrito priznati, da te neizrekljivo ljubim! Ne tegale tipa tukaj, ki me poriva v zadnjico, tega seveda trpim iz užitka, ampak tebe, Jaka, ljubim iz vsega srca! Zate bi storila vse. Ali je tudi tebi kaj do mene, ljubi moj?«

Lepše izpovedane ljubezni si seveda ni mogoče zamisliti. Jaka se je tokrat prvič ovedel, kako zelo je zaljubljen v Marico.

»Da, Marica, tudi jaz tebe ljubim!«

»Kdaj si pa to ugotovil?«

»Evo, prejle me je zadelo! Kot strela z jasnega.«

Kajpada je bilo to tudi zanjo preveč. Saj, saj, kaj boljšega kot izpoved ljubezni v takšnem trenutku! S krepko podporo od zadaj in liza-liza od spredaj je zdaj tudi Marica doživela orgazem.

Potem so se pokavsali še na vse možne načine, ki jih četvorka dovoljuje. Predvsem se jim zdel zanimiv takšen ali drugačen sendvič. Zdaj ena punca med dvema fantoma, zdaj en fant med dvema puncama. Ko sta punčari že domala poblazneli od seksa, se je tudi Vojko olajšal in sicer tako, da je vsevprek šprical po njunima obrazoma. Smejali sta se in druga z druge lizali spermo. Vojko se je zadovoljno pretegnil. Bil je ponosen nase.

Potem so se vsi trije ozrli k Jakatu, češ, kaj čaka, da se še ni izlil.

»Še nekaj manjka,« si je ta mrmral med ročnim šibanjem kurca ob pogledu na Svetlanino še razprto mednožje; obnemoglo je namreč obležala na postelji, še vedno na široko razkrečena.

»Zadeva še ni popolna, piko na i bi še moral dodati. Kaj še manjka, kaj še manjka?!«

Potem se je nenadoma domislil. S srebrnega pladnja je pograbil tisto, kar je od pečenega dojenčka še ostalo. Ostali trije so se med sabo presenečeno spogledali. Nobenemu ni bilo jasno, katerega vraga namerava tale simpatični Jaka. Jaka kot Jaka pa je zabil kurca v ritko tiste čudovite pečenke. Potem jo je nažigal kot zmešan in zganjal vik in krik, saj mu je naposled le prihajalo. Vsem je zastal dih. Estetski prizor je presegel sanje o dorečenosti seksualne domišljije (vsaj njihove). Izlil se je kot totalno odklopljen blaznež.

»To!« je olajšano zavzdihnil. »To mi je manjkalo.«

Pečenko je položil nazaj na pladenj.

»Morate priznati, da sem izviren!«

Vsi so se strinjali in ga hvalili na vse pretege. Rekli so, da bi mu pravzaprav morali podeliti medaljo za originalnost, ampak je žal nimajo.





3. Poglavje

Zanimivo je, kako človeku živeti ni, če mu kaj ne razbija po ušesih, ali migota pred očmi. Povsem jasno je, da smisel ni v gledanju ali poslušanju, marveč v relaksiranju pred žrelom pošasti, ki ji pravimo dolgčas. Naša druščina si je poiskala kar lepo zabavo, za zvočno in vizualno ozadje pa je, razume se, skrbel televizor. Ko so se torej seksualno potolažili, so znova zakraljevali po foteljčkih, z očmi uprtimi v ekran. Saj kaj jim je pa drugega preostalo, ne res?! Tam so se vrtele izvrstne reklame in reklamam se je, vsaj v času sreče in blagostanja, nemogoče upreti. Vsi so uživali.

»A bi mogoče kdo kaj spil?« je vprašala Marica.

»Ja, to bi bilo pa super!« so kričali drug čez drugega.

Gostiteljica je odšla v kuhinjo in se vrnila s štirimi pivskimi vrčki človeške krvi. Prosili so še za slamce, da bi lahko pili počasi in z užitkom.

»Tvojega soseda pa dolgo ni,« je nekako mimogrede pogledal Vojko proti Marici.

»Mislim, da bi moral biti vsak hip tu,« je odvrnila.

»Kaj pa je to za en tip?«

»Oh, možakar je starec, sam bog ve, koliko let sploh ima! Strašen čudak. To verjeti ne moreš, kakšne zgodbe se mu napletajo po tisti zmešani glavi.«

»Aja?« je oživela Svetlana. »Upam, da ni grob! Nasilnih ljudi namreč ne prenesem.«

»Ne, ne, nasprotno!« se je smejala Marica. »Zelo je prijazen, ampak domišljija mu pa dela sto na uro. O njem pripovedujejo, da je včasih pisal knjige. Menda niti ne slabih. O tem se sicer nisem nikoli sama prepričala, saj v našem času živi, kaj pa vem, pet, šest pisateljev, pa človek ne more vseh poznati, še manj prebrati vsega, kar načečkajo. Kakorkoli že, zmišljuje si tako neverjetne reči, da ni dvakrat za reči, da je podatek res točen.«

»Jaz nikoli ničesar ne berem,« se je pohvalil Jaka. »Zato mi bo toliko zanimiveje slišati, kaj bo stari povedal. Kar radovednost me daje. Upam, da se bo kmalu pojavil!«

In glej, tedaj je pozvonilo pri vratih! Marica je hitela odpirat.

»O dober večer, gospod Severin, dober večer!«

»Dober večer, Marica! Malce sem pozen. Veš, me malo revma daje, pa se kar nisem mogel odpraviti zdoma. No, prepozen menda nisem!?«

»Ne, ne, kje pa! Kar naprej, kar naprej!«

Prišlek je vstopil. Videti je bil, milo rečeno, nenavaden. Lase je imel čez ušesa, bele kot sneg, nos precej velik, a čudovito oblikovan, pod sivimi košatimi obrvmi temne in čudno globoke oči, kosti ličnic izrazite in lepe, ustnice pravilne. Lahko bi rekli, markanten obraz. Telesno je bil krepak in osupljivo vitalen možakar, najsi tudi starosti ni mogel prikriti. Zdelo se je domala ironično, da govori o revmi.

»Tole je moj fant Jaka,« mu je Marica predstavila Jakata.

»A tako,« je dejal in mu podal roko. »Od kdaj pa sta parček?«

»Od nocoj,« je resnobno dejala. »Nocoj se je zgodila ta usodna reč.«

»Ja, čestitam!« je starec izmomljal nekam posmehljivo. »Tudi tebi, mladi mož!«

»Hvala, hvala! Se pač zgodi, da imamo nekateri srečo, drugi pa spet ne. Saj verjetno tudi sami sanjate o eni taki mladi punci,« je Jaka brez vsakršnega uvoda naduto zajebaval.

»Ha, ha, ha, dober si mladenič, ampak brez skrbi – od srca ti privoščim tole svojo navihano sosedo! Prav gotovo ti je ne bom speljal.«

»Tole pa sta Svetlana in Vojko,« je Marica nadaljevala s predstavljanjem, kakor bi ne bilo nič. »Sta tudi fant in punca.«

»Pozdravljena, Svetlana, pozdravljen Vojko!« je sivolasec zdolgočaseno zazehal. »Kako se imata?«

Oholo sta mu podala roko, nadvse trudeč se pokazati, kako pripadata neki višji kasti, ali nekaj v tem smislu.

»Če bi se vsi imeli tako dobro kot midva, bi bil svet čisto drugačen,« je jezikala Svetlanca v tri pizde materne. »Ampak eni se otepate z revmo, drugi pa znamo uživat.«

Vojko je pomenljivo mežikal in se spakoval.

»Me veseli, da ste tako dobro,« se stari ni pustil motiti; pri tem se je docela mirno posedel.

»Moji prijatelji so za hece,« je Marica poskušala popraviti slab vtis.

»Ja, sem že dojel! Pa saj je prav tako – mladina je mladina! Dokler vas heci ne minejo, se kar hecajte! Trpljenje še prekmalu pride.«

»Glejte, gospod Severin, tukaj je, kar nam je ostalo od hrane, pa si kar postrezite! Jejte, kolikor vam duša da!«

»O hvala, Marica, hvala! Kakšno malenkost bi pa res prigriznil.«

»Ja,« se je vmešal Jaka. »Poglejte si, no, tole čudovito zadnjico! Kar napadite jo!«

Svetlana in Vojko sta se spogledala in prasnila v smeh.

»Ne, ne, lepa hvala, mladenič!« je prostodušno dejal starček. »Jaz rajši rebrca obiram.«

Ne da bi še karkoli rekel, se je lotil hrane. Ves čas je molčal, Marici je samo prikimal, kakor bi hotel pohvaliti, da je dobro. Veselo je glodal med tistimi dojenčjimi rebrci.



Druščina se je zamaknila v gledanje reklam, tako da so na gosta domala pozabili. Kako tudi ne, saj so po nacionalki predstavljali celo serijo rekvizitov za ubijanje in pripravo hrane, kakor npr. nov tip pištol s posebnimi naboji, ki človeka v hipu usmrtijo, hitro in enostavno, potem nože za odpiranje trebuhov, igle za zapiranje nadevanih krvavic itd., itn.. Jasno da so bile te reklame prvenstveno namenjene strokovnjakom, t.j. tistim modelom, ki so ubijali po službeni dolžnosti, vendar so si jih tudi navadni smrtniki radi ogledali. Vedno je zanimivo kaj zvedeti o delu profesionalcev.

Na vsem lepem pa so z reklimiranjem prenehali, saj so bila na vrsti poročila. Seveda so bila poročila v televizijskem sporedu nekaj čisto posebnega in kajpak ni bilo človeka (če je bil le dovolj premožen, da je televizor posedoval), ki bi si drznil, ne gledati in ne poslušati jih. Tako pač je, televizijci so si radi na jasnem s tekočimi pizdarijami, še rajši pa jih vsilijo vesoljnemu občestvu, v kolikor jih je to le voljno poslušati. Jaka je bil med poročanjem videti živčen, nemirno in prehitro je srebal kri iz svojega vrčka, ter včasih kar znenada zaklel. Vsi drugi so se zdeli dokaj mirni, kakor bi to ne bila njihova skrb. Poročevalec pa je povedal tole:



»Drage gledalke, dragi gledalci! Kakor nam je vsem znano, pesti celotno Slovenijo pomanjkanje hrane. Že doslej smo morali biti zaradi tega velikokrat lačni. Vsi, brez izjeme. Žal pa smo prisiljeni poročati, da se situacija ne spreminja na bolje, kakor smo pričakovali. Pravzaprav se je do konca poslabšala. Ker so nameščenci notranjega rezervata krmili ljudi kar s kostno moko, namleto iz kosti poprej pobitih ljudi, je celoten rezervat človeške živine na smrt zbolel. S sproti umirajočimi trupli ni moč ukreniti nič koristnejšega, kakor zasuti jih v jame, da ne bi prihajalo do kužnih infekcij, ki bi lahko zdesetkale celotno prebivalstvo. O tem, da bi pomrle na prostovoljno tveganje potrošnikov vseeno uporabili v prehranjevalne namene, ni misliti. To bi močno obremenilo že itak preobremenjeni zdravstveni sistem. Pri pregledu so strokovnjaki celoten rezervat poimenovali za tabor nore živine. Zaradi prekomerne zastrupljenosti žal neuporabne. Ministrstvo za oskrbo nam zagotavlja, da bodo živež poskušali pridobiti iz zunanjega rezervata, kar je bilo sicer predvideno le za krizne primere, do česar je zdaj tudi prišlo. Spoštovane državljane naprošamo, naj ostanejo mirni, obroke hrane naj zmanjšajo, kolikor je le mogoče. Z mesom, ki bo prihajalo iz zunanjega rezervata, se naj oskrbijo, kadar bo pač razpoložljivo. Na noben način pa se naj ne ukvarjajo z ilegalnimi poboji civilnih oseb, saj je za takšne prestopnike zakonsko odrejena smrtna kazen. Vsem gledalcem želimo prijeten preostanek večera. Popestrili ga bomo z reklamami.«



»Tristo peklenskih hudičev!« je planilo iz Jakata. »A še ni bilo dovolj tega stradeža? Kaj naj zdaj rečem materi? Novica za pobesnet!«

Marica, ki je hitela ugašati televizor, ga je pogledala z zaljubljenim pogledom.

»Jaka, dokler si z mano, ne rabiš skrbeti! Bova že uredila tekoče zadeve, tudi s tvojo materjo. Toliko, da veš!«

»Aja? Tako da je to?« kar ni mogel verjeti svojim ušesom.

»Seveda, Jaka, seveda! Ne bom vaju pustila stradati.«

Tokrat mu je bila zares všeč.

»Tudi na naju se vedno lahko obrneš,« je dejala Svetlana.

»A res? Tudi na vaju?«

»Jasno, jasno! Saj smo vendar postali intimni prijatelji.«

Vojko, fantič razposajeni, se je zarežal, Jaka pa se je vedel, kakor bi se nahajal na razpotju in ne ve, v katero smer kreniti.

»Hvala lepa, ampak moram priznati, da mi je kar malo nerodno! Ne morete me vi vzdrževati, saj bo hrane poslej tudi vam primanjkovalo. Tudi za vas sem žalosten.«

»Nikar tako, ljubi moj!« ga je tolažila Marica. »Hrane ne bo manj, še več je bo, saj imamo dobre veze. Celo piknik bi lahko pripravili v bližnji prihodnosti. Kaj praviš?«

»Piknik?« se je začudil. »To vendar veliko stane.«

»Ah, daj no! Kot bi nam denar bil problem,« se je brez vsakršne potrebe metal po zobeh Vojko.

»Res, res!« sta pritrdili punčari.

Potem so se zmenili za piknik, ki bi se imel zgoditi nekaj dni kasneje. Zedinili so se, da bi to naj bilo v nedeljo. Povabili so tudi Severina, ki pa je odvrnil, da je za ta šport že malo prestar. Jaka je žarel od sreče.

»Joj, kako ste prijazni!« se je slinil. »Nikoli si ne bi mislil, da bom našel tako velikodušno ljubico in tako iskrena prijatelja za povrhu.«

»Ja, tako je to! Kdor zna, pač zna,« je modrovala Svetlanca.

»Marica, a bi se dalo dobiti še kakšno krvavo meri?« je s praznim pivskim vrčkom mahal po zraku Vojc.

»Seveda, seveda!«

Hitela je po novo rundo.

Jaka pa se je zamislil. Neka podrobnost mu namreč ni in ni šla v glavo. Naposled je prišel z besedo na dan:

»Kako je mogoče, da je naša civilizacija, ki je napravila toliko dobrega za vse nas, tako usekala v temo? Taboriščnike grejo krmit s kostno moko ljudi, ljubi bog! Ma normalno, da živina potem zboli. Le kje so se tega naučili, norci zmešani?«

Severin ga je ostro pogledal.

»Kaj tako dobrega pa je napravila za nas naša civilizacija?« je vprašal.

»Iz teme neznanja nas je privedla v svetlejše čase...«

»Tako si to predstavljaš?«

»Predstavljam? Valjda, da si tako predstavljam! Saj komu pa ni znano, da so v prejšnjem tisočletju, niti ne tako daljnem, bili ljudje še tako primitivni, da so uživali meso živali. To je bila tako nizka evolutivna stopnja, da me je včasih sram, da pripadam človeški vrsti. No, na srečo vsaj tisti boljši polovici!«

»In v čem vidiš to dobrobit civilizacije?«

»Ah, zdaj me pa že živcirate! Civilizacija je bila tista, ki je z nečloveškimi napori dosegla, da je človeštvo prešlo na višjo obliko prehranjevanja, se torej začelo hraniti z nižjimi pripadniki svoje vrste, kar je seveda veliko boljše. Pa kaj govorim, boljše?! Ker je popolnoma jasno, da je človek krona stvarstva, ne more obstajati popolnejša oblika prehranjevanja. Jesti človeško meso je izraz absolutno najvišjega, najbolj izbranega okusa.«

»Ti, veš, da me je tvoja teorija začela zanimati!« je oživel Severin. »Z nižjimi pripadniki svoje vrste, praviš?! Daj mi to malo podrobneje razloži!«

Jaka je vrtal vanj z očmi. Ni vedel, kaj naj si misli.

»Ja, kdo pa, če ne civilna družba, je modro ugotovil, da obstajata dve vrsti ljudi: ljudje, ki jim je usojeno, da bodo jedci; to so fini, omikani in prvenstveno bogati ljudje; in ljudje, ki jim je usojeno, da bodo hrana; to so mizerni, prostaški in predvsem revni ljudje?! Tako so bili ustanovljeni posebni rezervati, kjer se je začelo z načrtno rejo revnih in mizernih ljudi za hrano bogatim, ki so seveda utelešenje prefinjenega okusa.«

»Ha, ha, ha! Sploh nisem vedel, da take flance še kdo kupi...«

»Kaj flance, to je vse res!« ga je Jaka jezno pogledal. »Divjakov, ki niso dojeli pomena usode in so se z vsemi močmi upirali napredku, je bilo vse preveč. Zato je oblast dala ograditi posebna področja, da bi zaščitila jedce in nas tako ločila od množic tistih nizkih duš, ki se jih vse doslej še ni dalo pokoriti in živijo tam zunaj kot popolni primitivci, kot pošasti, ki se hranijo z divjimi zvermi. Groza me je ob pomisli nanje. Tja ne bi šel niti na turistični ogled. No, ti torej živijo v zunanjem rezervatu, kamor bo zdaj morala poseči mesna industrija v iskanju novih virov hrane! A vsega tega niste vedeli, dedek maloumni? Čudno, res! Toliko časa že živite na svetu, pa vam osnovni pojmi niso jasni? Samo bistvo naše civilizacije, ki je najnaprednejša v celotni zgodovini človeštva, moram jaz razlagati vam, namesto morda obratno. Očitno vas je senilnost že spravila na kolena.«

»O ho, ho!« se je zarežal Severin. »Civilizacija da je pripeljala človeštvo v to stanje?! Ta je pa krepka! Koliko si pa ti, fantè, star?«

»Sedemnajst. Skoraj osemnajst. Zakaj?«

»Ah, no ja, niti polnoletni še nismo, jezik nam pa že gladko teče! Pa ti tam, koliko let imaš?«

»Osemnajst in pol,« je odvrnil Vojko. »Jaz pa sem polnoleten.«

»In vedve?« se je nebrižno ozrl še v punci.

»Jaz sem enaindvajset,« je Marica zrasla do neba.

»Jaz pa petnajst,« se je srčkano našobila Svetlanca.

»No, seveda, seveda, vsi vi ste še veliko premladi, da bi kaj vedli!« je modroval stari čudak. »Vsekakor pa morate spoznati, da človeštva v obstoječe stanje ni privedla civilizacija, ampak magija.«

»Kaj?« so pozijali.

»A daj, daj, dedek!« je vzrojil Vojc. »Pa ne, da nas je kdo zacopral?«

»No, no, saj ti niti nisi tako neumen, kot zgledaš! Vsaj ne na trenutke. To je res bila čarovnija – in to huda!«

Jakata je zajela panika.

»Če je vmes coprnjaštvo, nočem s tem imeti nič!«

»Žal, žal, naš rod je že dolgo pod zaroto. In to prekletstvo bo predolgo trajalo, da bi se s tem lahko zgolj hecali. Vi se seveda ne morete spominjati začetka te civilizacije. Jaz pa sem poznal ta čas in celo čas pred njim. Vsega se jasno spominjam.«

»Če pa toliko veste, dedek, še nam povejte! Razsvetlite malo nevedno mladino!«

»No, pa poslušajte, kako smo, mi ljudje, postali ljudožerci!«

»Dajte, dajte, povejte že, me prav zanima!«

»V poprejšnjih časih smo se vsi ljudje prehranjevali z mesom živali, s sadjem in zelenjavo…«

»Madona, vi pa imate domišljijo! Z živalskim mesom še nekako, čeprav je že misel na to odvratna, ampak sadje in zelenjava..., saj sta dobra kvečjemu za črve, gosenice in kar je še takšnega sranja.«

Jakatova potreba po zajebavanju se je bolj in bolj stopnjevala.

»Sloj prebivalstva, iz katerega smo izšli mi, jedci, kakor pravi naš fant, Jaka, je bil bogat in objesten. Mirne duše lahko rečem, da je šlo za sloj brezsrčnih tatov in neusmiljenih roparjev. Ker smo imeli v rokah vso oblast, smo z izvajanjem zakonskih določil brez milosti ropali celotno tisto prebivalstvo, ki je bilo manj srečno od nas. Seveda je bilo to prebivalstvo v večini, vendar si ni moglo pomagati, saj smo imeli v rokah celotni pravosodni sistem in organe prisile, kakor sta vojska in policija.«

»Doslej se sliši vse logično in normalno?!« se je čudil Jaka.

»Ker smo imeli v rokah oblast, smo lahko pisali zakone, kakršne smo hoteli, saj ni bilo več pravičnika, ki bi nas dosegal v višavah ekonomske in politične moči. Če se je vendar pojavil kak nadobudnež, ki je terjal pravico, smo ga zatolkli z vsemi sredstvi in ga, kadar se nam je to zdelo profitno, izpostavili javnemu porogu. Zakonodaja pa je bila malem po malem te vrste, da nam je moralo ubogo ljudstvo plačevati celo za zrak, ki ga je dihalo. Pa kaj za zrak, morali so plačevati davke celo za to, da so smeli vsak večer zaspati, saj je bil njihov sen varovan z državno zaščito, in ni pomagalo niti to, da so nekateri poskušali bedeti. Imeli so pravico spati – če je niso izkoristili, je bil to njihov problem. Plačati so morali v vsakem primeru.«

»Saj je prav tako! Revežem je treba nabiti davke, brez tega ne gre.«

»Skratka, obvladovali smo vse, vse! No, vsaj mislili smo, da vse obvladujemo. Resda z ljudstvom ni bilo velikih problemov in bolj ko je čas tekel, manj jih je bilo. Kdor je hudega vajen, se rajši potuhne kot pritožuje. Težava pa se je pojavila iz smeri, s katero nihče ni računal. Mislili smo namreč, da je čarovništvo izraz golega praznoverja, nenadoma pa je začelo kazati izjemno moč, za katero sprva sploh nismo vedeli, odkod prihaja...«

»Zdaj pa že nakladate, no!«

»Ko smo se po določenem številu udarov in občutnem poslabšanju položaja le redki med nami uspeli ovesti, v čem je problem, smo si seveda prizadevali uničiti te nenadejane puntarje zoper našo oblastniško vsemogočnost. Ne morem reči, da se nismo trudili, pokončati jih silovito in z vsemi sredstvi. Vojna pa je bila dolga in izčrpavajoča, no, vsaj za nas, vendar je bilo vse zaman! Karkoli smo poskušali, se ni obneslo. Želeli smo jih poloviti in zravnati z zemljo, pa se jim niti približati nismo mogli. Pa kaj približati, saj so bili nesnovni. Najpogosteje nesnovni. S svojimi vražjimi coprnijami so dosegli prav vse, kar so hoteli.«

»Kolikorkoli brezvezno, vsaj zanimivo pripoveduje,« je komentiral Vojc.

»Kaj, kurca, zanimivo!« je zdajci popenil Jaka. »O nesnovnih bitjih naklada. Tebi se zdi to zanimivo? A ne dojemaš, da halucinira, človek božji?!«

Starec je nadaljeval z lokavim nasmeškom:

»Snovni ali nesnovni – malem po malem so nas osamili, tako da smo ostali skupaj samo bolj ali manj enakomisleči: zločinci med zločinci. Pičli stiki s tistimi, ki so razmišljali drugače, so nas polnili izključno s sovraštvom. Tisti redki med nami, ki smo sploh vedeli, kaj se dogaja, smo postopno dojeli, da so nas čarovnice in čarovniki z močnimi uroki prisilili, da se hranimo na drug drugega kosteh

»Zdaj pa dosti tega blaznila!« je Jaka odločno udaril s pestjo po mizi.

»Pusti ga, pusti ga!« se je vmešala Svetlana. »Naj pove do konca, rada bi slišala.«

»Da! drug drugemu smo postali hrana,« je Severin razpredal z nepojmljivo spokojnostjo. »To je bilo njihovo maščevanje. Maščevanje, ki mu ni para. Maščevanje, ki porazi človeka do njegovih najskrajnejših globin. Pustošenje smrti. In ves smisel je postal hrana, kajti tisti primerki človeške vrste, za katere se dandanašnji misli, da živijo v zunanjem rezervatu, so bili od nas ločeni za vselej.«

»Česa takega pa še ne!«

»Ja, in vendarle! Postopno nas je zgražala že pomisel na njihove prehranjevalne navade, saj je bil naš apetit enkrat za vselej spremenjen. Želeli smo si človeškega mesa in človeške krvi. Da bi stanje normalizirali, ga torej napravili znosnega in ga prikazali v razumni luči, smo pričeli ustvarjati civilizacijo. Rekli smo ji civilizacija!«

»Mili bog, saj vas bi treba prijaviti policiji!«

»Če je kdaj veljalo, blagor ubogim na duhu, je takrat zanesljivo. Zgolj ubogi na duhu so zmogli preslepiti sami sebe. Na srečo je bilo teh največ. Vidim tudi, da so preživeli. In to je, kakor pravite, civilizacija, ki nas je iz teme neznanja privedla v svetlejše čase? Horda brezvestnih morilcev, brezdušnih želodcev. Tirani, ki celo sistematsko nadzorujejo rojevanje bitij lastne vrste za zakol. In glej, ti tirani imenujejo sebe gospoda! Iz t.i. revežev in kriminalcev so ustvarili notranji rezervat. Štale in klavnice. Prekletstvo brez konca in kraja. Tako smo postali prekleti, prekleti brez vsakršnega upa rešitve.«

Lahko si je predstavljati, kako je bila naša druščina šokirana. Pa ne, ker bi mladini slučajno padlo na pamet, da obstaja trohica pameti v tem, kar je starec povedal, temveč zaradi načina in neomajnega miru, s katerim je to napravil. Sivolasi hudič je bil vešč govornik.

»No ja, zanimiva interpretacija zgodovine,« je posončila zobke Svetlanči. »Škoda le, da je za lase privlečena.«

»Seveda pa je naravnost kriminalno,« ni mogel skriti razburjenja Jaka, »da najbolj divjaško barbarstvo postavljate za ideal najsvetejšemu v našem novodobnem civilnem življenju.«

»Saj ste pametni, nič ne rečem. Prepametni za svoja leta. Če hočete verjeti, verjemite, če nočete, kaj me briga! Kar sem povedal, ni nobena interpretacija zgodovine, temveč gola dejstva. O najsvetejšem žretju ljudi pa lahko govorimo kot o navadni gnusobi. Kakor sicer nasploh o večini pojavov v tem stvarstvu.«

V tem je bila težava – starec ni bil le prebrisan, temveč tudi nebrižen in ignorantski.

»Tako torej pravite, dedek: da so čarovnice in čarovniki nedotakljivi?! Najbrž res, saj kako bi lahko bilo dotakljivo nekaj, kar ne obstaja. Ampak recimo, da res obstaja. Spominjam se, kako so nam v šoli nekaj pravili o zloglasnem srednjem veku starega sveta. Tiste čase je inkvizicija skurila na grmadah horde t. i. čarovnic in čarovnikov. Kako so torej nedotakljivi?«

»Vsi tisti, ki so bili tedaj skurjeni na grmadah, niso imeli s čarovništvom ničesar opraviti. Bili so le ubogi ljudje, ki jim je inkvizicija plenila premoženje. Čarovnikov in čarovnic niti ovohala ni. Resnični veščaki te neobičajne veščine se izmikajo percepciji kakor sam Bog – bolj si prepričan, da ga vidiš, večji bebec si.«

»Jaz vidim tukaj enega samega bebca,« so Jakatu dokončno popustili živci, »in to ste vi, dedek!«

V iskanju potrditve za svoje besede se je obupano obrnil k svojim pajdašem. Ti so odobravajoče kimali. Zmagoslavno se je zazrl v Severina, ki je znova spokojno obiral dojenčkova rebrca. Za žalitev se niti zmenil ni. Ampak niti zmenil. Kot bi je ne bilo. Jaka pa je bil bled in jezen. Hotel je ustvariti vtis, da je zadnja beseda pripadla njemu, ampak očitno je to starcu dol viselo.

»Pa kako morete praviti take svinjarije?!« je še enkrat poskusil. Zaman. Severin je bil zatopljen v hranjenje in zdelo se je, da ga iz tega ne bi zdramil niti bombni napad, kaj šele provokacija. Kurčeva reberca je obiral četrt ure, ne da bi izustil eno samo besedo. Naposled je le prenehal s tem, si s sarvetom obrisal roke in usta, se ponovno zahvalil Marici za okusno večerjo in se, meni nič, tebi nič, poslovil. Od vsakega posebej, z vsakim silno prijazno. Jakatu je še posebej prisrčno stisnil roko, rekoč:

»Ti si pa rojen za kurirja!«

Nihče ni razumel, kaj je s tem hotel povedati. Ko je za seboj zaprl vrata, je vsem vidno odleglo. Ni se bilo lahko bosti s starim premetencem.

Marica je (malem po malem) z objemi in poljubi razkadila Jakatovo slabo voljo. Vojc je bil mnenja, da se zaradi enega idiota res ni vredno sekirati. Svetlana je modrovala, da takih otročarij pa še ne. Postopno se je druščini povrnila vedrina, kakor se rado zgodi, koder kraljuje zdrav duh. Spomin na Severinova krotovičenja pa je nad njimi vendarle lebdel kot velikanski črn netopir.



Pozno v noč se je poslovil tudi Jaka. Marica mu je v čist papir zavila celo zadnjico (kar je bil še edini preostanek dojenčje pečenke) in mu z ljubeznivim tonom dejala, naj to odnese materi; in naj jo lepo pozdravi. Pa da upa, da se bosta kmalu spoznali. Bil je ves iz sebe od veselja. Lepo, lepo se je zahvalil, jo prisrčno poljubil, se nato prepoljubljal še z Vojkotom in Svetlano, si z njima izmenjal vizitke, in zaključil relativno prijeten obisk.







4. Poglavje

Nočno podobo mesta je razsvetljevala svetloba uličnih svetilk. V zraku je prijetno dišalo, saj je mlada in opojna pomlad bolj in bolj pretakala kri po zelenečem ožilju. Vsepovsod sama lepota, čarobni dotik življenja. Jaka je bil srečen, presrečen, kakor se pač godi človeku, ki si po daljšem času napolni želodec. Prešerno je stopal po ulici in si požvižgaval veselo pesmico. Tisti zavojček mesa v roki ga je delal domala blaženega. Kako bo mati z njim zadovoljna, kako ga veseli, da ne bo, ubožica, lačna. Spraševal se je, kako je mogel Marico že daljši čas odrivati od sebe, ko je vendar tako v redu punca. V času vsesplošne lakote ga kraljevsko pogosti in mu v roke porine cêlo dojenčkovo zadnjico za mater. Kakšna sočutna duša! In zdaj jo bo imel vedno na razpolago. Kadarkoli jima bo (njemu in materi) zmanjkalo hrane, mu ne bo treba storiti drugega, kakor poklicati jo, ter pobarati, če ima kaj za pod zob. Ni dvoma, tokrat se mu je sreča nasmehnila. Kdaj pa kdaj bo poklical tudi Vojca in Svetlanco, ju obiskal in poprosil še pri njima za kak košček hrane. Mimogrede bo seveda še nategnil Svetlano, ne da bi se rabil bati, da bo zaradi tega Vojko jezen. Kaj boljšega bi si mogel želeti? Vse teče kot namazano.

Nenadoma se je ustavil, niti ni vedel čemù. Bil je čuden, nedoumljiv občutek. Kot šesti čut ali nekaj takega. Pozorno se je razgledal vzdolž glavne ulice. V njo se je stekalo nekaj stranskih uličic, ki so se kot cvetoči slak vile med stolpiči in hišami. Neonske žarnice svetilnikov so ponekod rahlo brnele in komaj opazno utripale. Vse je bilo tiho in prazno, le vetrc je s ceste dvignil vrtinec prahu, ko se je iz ene od stranskih uličic nenadoma iztrgal predirljiv krik, sledilo pa mu je divje kričanje. Zdajci je uzrl, prizor je vdrl v razsežnost njegovega pogleda. Izza neke hiše je na cesto planil možakar, divje kričeč, bežal je, kolikor so ga noge nesle, za njim pa se je usula gručica ljudi, ki so kričali, naj vendar počaka. Ni moglo biti dvoma, lovili so ga. Revež, ki mu je gorelo pod petami, je (upadel in razmršen) obupano klical na pomoč. Banditi pa so tekli za njim, v rokah vihteč velike nože, katerih rezila so se pobliskovala v neonski razsvetljavi. Prižgalo se je nekaj luči na oknih stolpičev in hiš, za trenutek se je odstrlo nekaj zaves, ki pa so se takoj za tem v neprikritem strahu zastrle. Jaka je čudni nočni pregon opazoval široko razprtih oči, negiben in odrevenel. Preganjani siromak in njegovi preganjalci so naglo izginili v eno od stranskih uličic in tudi vpitje je kmalu za tem zamrlo. Nekaj trenutkov je tam stal kot uročen, potem pa pomislil: 'Tako torej zgleda nezakonito pridobivanje hrane.' Pretresen in prestrašen je pospešil korak, da čim prej doseže varno zavetje doma. Ni si želel končati kot žrtev nočnih prestopnikov.

O, če bi imel zdajle pri roki telefonček, bi on že pokazal tem sprijenim nočnim banditom! Poklical bi policijo, potem bi pa oni vidli, kako je, če te zgrabi čvrsta roka zakona. Ampak, žal, dokler ne prispe domov, te možnosti nima, potem bo pa že itak prepozno. Pač, ne more ničesar storiti, kaj bi se torej sekiral! Sicer se mu je tisti revež na begu resda zasmilil, ampak kaj je pa rinil tja, koder noži pojejo. Mar ni še nikoli slišal, da žrtev sama prikliče morilca nadse? To je tak psihološki mehanizem, ki ima nekje v podzavesti svoje kačje leglo. Pizdarija huda ta podzavest…, ampak ne sme več premišljevati o tem, sicer si bo še pokvaril razpoloženje, kar bi bilo po tako čudovitem večeru res škoda. Kakor je rekel že Severinu, nekateri imajo srečo, drugi pa spet ne. Ah, saj, ta Severin in tista njegova trapasta zgodba o čarovništvu! Kako more kdo pripovedovati kaj tako brezveznega?! Samo da ljudi straši, ne res?! Morali bi ga zapreti, da bi za rešetkami v miru razmislil o resnični naravi civilizacijskih pridobitev. Bilo mu je malo žal, da ga ni usekal po dominah, tako da bi tip videl, da ni zezanja z Jako Zegenkaveljcem. Celo pustil se mu je vreči iz tira. Ampak ob naslednjem srečanju jih bo stari izprijenec malo kasiral. Ne bo se on zajebaval iz poštenih državljanov. Lepo pride v prijetno družbo, pogosti se ga kot gospoda, pizda mu materina, in kaj gre napravit v zahvalo. Serje tam z nekimi nazadnjaškimi nesmisli, potem pa še misli, da smo se vsi dolžni tresti. Ga bom jaz malo stresel, naj le počaka!

V množici prebliskov mu je misel natavala na mater. Zlata duša, res, kakšna sreča, da jo ima! Vedno ga je kreditirala in nikoli mu ni očitala, zakaj ne gre naprej v šolo, čeprav se je šlepal na njeni penziji. K sreči ta penzija, zahvaljujoč njenemu izrednemu poklicu, ni bila ravno majhna. Očeta ni poznal, nikoli mu ni hotela povedati, s kom ga je spočela. Pravzaprav je bilo zanj to še bolje, saj se je tako posvečala samo njemu. V osnovni šoli so ga sošolci sicer dražíli, češ pankrt, mamin sinko in to, a že tedaj mu je bilo jasno, da gre za navadne idiote, saj na tehtnici življenjskih razmer vselej prevaga korist, ne prepričanje. Še sreča, da je osnovna šola trajala samo štiri leta in se mu ni bilo več treba ukvarjati s temi cepci. Ja, res, njegova stalna težava je bila v tem, da je bil, ne glede na to, v kakšni družbi se je znašel, vedno bolj zrel od drugih ljudi! Vselej se je znal tako neprisiljeno ogrebsti – za denar, hrano, karkoli. Je bil pač genijalen, tu se ni dalo pomagati. Skratka, zlato mamo ima, zdaj pa še zlato punco in zlata prijatelja. Življenje je lahko res prijetno.

Stavba, v kateri sta z mamo Francko živela, je bila star stolpič, stanovala pa sta v drugem nadstropju. Pred poslopjem ni bilo razsvetljeno, saj so luči, kot že tolikokrat, porazbili nočni vandali. S ključem je natipal režo ključavnice, ga porinil vanjo, dvakrat zavrtel v levo in vrata so se vdala. V hodniku je prižgal luč in zakorakal po stopnicah. Razposajeno je poskakoval po njih, kajti zavedal se je, da je fant od fare. Pred vrati domačega praga pa ga je čakalo hudo presenečenje. Pravzaprav so bila to presenečenje vrata sama - precej razžagana (kolikor ne razžagana, pa polomljena) so zevala proti njemu. Za nekaj trenutkov je tam kar obstal, ne da bi mu bilo karkoli jasno. Presunil ga je mučen strah, nekako neobvladano je planil v prostor. Mater je našel na postelji, v raztrganih oblačilih in vso objokano. Šok. Zavitek s pečenko je mehanično odložil na mizo.

»Mama, kaj se je zgodilo?«

»Ah, saj si ne upam povedati, tako sram me je!«

Solze so ji kapljale na kuhinjski pod. Prijel se je za glavo in nagonsko zakrožil po prostoru. Posegel je po njenih rokah in ji božal dlani. Od negotovosti pričakujočega je pritajeno trepetal.

»Mamica ljuba, kaj je bilo!? Nekaj strašnega se je moralo zgoditi. Sveta nebesa, vrata so čisto razsuta in tvoja oblačila raztrgana! Kaj je bilo, povej mi vendar!«

Huje in huje je smrkala. Nazadnje se je njen jok sprevrgel v histerično vreščanje.

»Ne joči, mama, ne joči! Potolaži se, no!«

Zmanjkovalo mu je domišljije, kako naj jo pomiri. Z robčkom ji je brisal solze, jo nežno objemal in zibal v naročju. Naposled se je toliko pomirila, da je začela jecljati:

»Ferjančkov Tinček… tisti, ki žre govedino…«

Spet je planila v jok.

»Naprej, mama, naprej!«

»Prišel je… nisem mu hotela odpreti… kukala sem ven, z varnostnim zatičem na vratih… v rokah je držal motorko… grozil je, da bo joj, če mu ne odprem… nisem mu hotela, Jaka, nisem mu hotela… joj, joj, joj …!«

Srce mu je razbijalo kot noro.

»Zajemi sapo, no! Kaj se je zgodilo potem?«

»Zakurbljal je motorko in z njo razžagal vrata… razbijal je po njih, dokler ni dosegel kljuke z notranje strani, da je lahko vdrl... grozil mi je z motorko tako, da je dodajal gas, jo vihtel z rezilom po zraku... potem me je posilil, Jaka… joj, joj… posilil me je…!«

Zavrela mu je kri.

»Kaj? Posilil? Pa saj ne morem verjeti svojim ušesom! In sosedje, niso nič reagirali?«

»Daj, lepo te prosim! kot bi ne vedel, da so gluhonemi.«

»Ja, saj res, prekleta pizdarija!«

Vstal je besen. Stisnil pesti. Bo en kreten, ki žre živali, posiljeval njegovo mater?! Tega že ne bo dopustil! O materialni škodi niti razmišljati ni mogel. Poprijel je za kljuko, odločen, da poišče Ferjančkovega Tinčka in ga na mestu ubije.

»Kam greš, Jaka?« je vprašala.

»Ubit grem prasca. Z lastnimi črevi mu bom vrat zadrgnil.«

»Ga je že policija prijela. Sem jih takoj poklicala.«

»Potem pa stopim na policijsko postajo in ga kar tam pokončam. Pes ne bo dočakal jutra!«

»Ne, Jaka, ne! Pusti to! Bo že policija opravila svoje. Rekli so mi, da bo najmanj pet let zaprt. Pomiri se in se vsedi k meni!«

Iz oči so mu švigale strele. Stal je tam in klel, mati se ga je jokajoč oklepala. Težko je dihal. Očesni živci so mu trzali. Potem jo je posadil nazaj na posteljo in jo tolažil. Vmes je tudi sam zajokal. Od nemoči. Hlipajoč je sikal skozi zobe:

»Pa zakaj? Zakaj?«

»Menda je slišal, da si tepel Mileta Govekarja, pa je hotel maščevati prijatelja,« je pojasnila. »Grdo kašo si mi zakuhal.«

»Kaj? Tepel da sem ga? Sploh ne! Samo za kravateljc sem ga stresel.«

»Rekel je, da bo on tebe stresel iz gat, ko te najde.«

»Kreten zajebani! Kakšna korist pa je od tega, da ga ima policija v priporu? Hitro ga bodo izpustili. Mogoče so ga že. Nič, grem ga kar poiskat, da pokončam hudiča!«

In je vstal, da odide.

»Ne, ne, Jaka, nikar! Obljubili so, da ga bodo zadržali. Po telefonu so klicali. Zatrdili so mi, da ne bo več videl belega dneva.«

»Ah, zatrdili, zatrdili! Kot da je pomembno, kaj policija reče. Saj ga ne morejo sami obsoditi. Predali bodo primer sodišču in za njih bo zadeva opravljena.«

»Ne, sine, ni tako! Ker ogroža javno varnost, bo ostal za rešetkami. Kakor mi je pojasnil miličnik, se bodo poslužili posebne zakonske določbe za tovrstne primere.«

»Nikoli nisem slišal za takšno zakonsko določbo.«

»Hja, no, ti še za marsikaj nisi slišal, ker ti še smrkelj visi iz nosu!«

»Ne se razburjat, mama! Mi je podatek pač neznan. Če ti praviš, da so ti tako rekli, bo najbrž že držalo.«

»Nič najbrž!«

»Hočem reči, saj, zakaj bi pa lagali. Oni že vedo, kako je s tem.«

»O, brez skrbi, da vedo! Nažgali ga bodo kot prasca. Že itak sem vsa iz sebe, ne živciraj me še ti s svojimi otročarijami!«

Skušal se je pomiriti. Mati je bila videti zelo utrujena. Smilila se mu je. Stežka se je spravil v pogon, da ji je prinesel sveže perilo, se ji pomagal preobleči in jo spravil spat. Najprej se je samo živčno premetavala po postelji, naposled pa, vsa v solzah, zadremala. Sam je oblečen ležal ob njej, ne da bi zatisnil veke. Potihem je premleval nesrečo. Tako prijeten večer se sprevrže v najhujšo grozoto; poljub tesnobe mu je obležal na srcu kot peklenski pečat. Šele tik pred svitom je tudi njega odnesel morast spanec.



Bilo je že zgodnje popoldne, ko se je prebudil. Prve trenutke se ni spominjal ničesar, saj se je počutil, kot bi ga kdo pošteno premlatil. Skozi vsako celico telesa se je plazil nehoten obup. Kratek čas je tako ležal s priprtimi očmi in se pripravljal na življenje. Potem je razprl veke in se ozrl naokrog. Mati Francka je sedela za mizo, pred sabo je imela dojenčkovo zadnjico, s prsti je trgala meso od nje in si ga s počasnimi gibi nosila v usta. Videti je bila precej potrta.

»Dobro jutro, mama!«

»Dober dan, Jaka, dober dan! Jutro si zdavnaj prespal. Daj, vstani, boš jedel z mano!«

»Ne, ne, ne bi…«

Res je bil lačen, vendar ga je tek minil, brž ko je pomislil, kako je včeraj natepaval pečenko, ki jo mati zdaj je. Kaj se more, šlo je pač za zadnjico, strast pa ne pozna meja. Se pač ni mogel upreti, da ga ne bi zarinil še tja. Saj, naj se kar naje! On ne bo.

»Daj, pridi, no, jest! Ne boš menda cel dan lačen, če je že hrana pri hiši.«

»Ti kar jej, mama! Tole pečenko sem zate prinesel.«

»Kako naj mi moje materinsko srce dopusti, mastiti se, medtem ko je moj otrok lačen? To vendar ne gre. Ajde, pridi, boš še ti malo!«

»Res mi ni do hrane.«

Polaščala se ga je zlovoljnost. Kaj ga sili?! Ne bo menda jedel nečesa, kar je poprej kavsal. Čakaj malo! je pa vendarle nekaj polagal na svoje dostojanstvo.

»Pa vsaj malo, Jaka! Ne bom te gledala vsega bledega celo popoldne brskati po hladilniku.«

»Ne, mama, ti kar jej, jaz sem se sinoči tako nabasal, da niti grižljaja ne spravim vase.«

»No, prav!« je rekla. »Ampak potem ne pričakuj, da ti bom kaj pustila!«

»Nikar, nikar, bog ti požegnaj!«

Molče je žvečila, dokler ni pospravila vsega. Ker ni imela krvi, je morala obrok poplakniti kar z vodo. Ostudno, res! Jaka je med kosilom ni hotel motiti, saj ni vedel, kaj bi ji rekel. Srce mu je težilo pekoče ponižanje, da mu je mater posilil en ničvredni kmetavzar samo zato, ker je sam pograbil za kravateljc drugega ničvrednega kmetavzarja.

»Veš, mama, oprosti! Če ne bi jaz naredil napake…, mislim, če ne bi Mileta zgrabil, bi bilo vse drugače…, ne bi te tisti…«

»Kaj?! A zdaj boš pa še pogreval včerajšnjo čorbo?! Kar je bilo, je bilo! Življenje teče dalje.«

»Ja, ampak veš, če bi jaz imel očeta, oziroma ti moža, bi te obvaroval vsiljivcev, ko bi bil jaz zdoma!«

»A ti res ne misliš utihniti?«

Imel je fantastično mater. Razumevajočo. Brez pardona je bila pripravljena pozabiti vse gorje, ki se ji je sinoči pripetilo. Kako pohlevno je pospravljala mizo. Kakšna ženska, kakšna ženska!

»A je bilo dobro, mama?« je vprašal, toliko da nekaj reče.

»No ja, še kar! Meso je bilo sicer slabo pečeno, kar nekaj se mi je lepilo in penilo po ustih. Kdo ti je ga je pa dal?«

»Marica.«

»Marica? Katera Marica?«

»To je ena punca, veš…«

»Valjda je punca, katerega kurca pa naj Marica bo?! Menda ne fant! A me imaš za slaboumno, ali kaj?«

»Oprosti, no, mislil sem reči, to je zelo lepa punca! Zelo lepa, res! In prijazna tudi. Zagotavljam ti…«

»Jaka, nehaj me živcirat! Povej mi naravnost, če nočeš, da ti kakšna posoda prileti v glavo – sta imela kaj med sabo?!«

»Aja, to si mislila! Ja, sva ja, zdaj sva fant in punca!«

»Kaj si rekel?« je zavreščala. »Fant in punca? Sem prav slišala?«

»Hm, ja, mama, prav, zdaj sva parček!«

»A potem si jo že pokavsal?!«

»Mama, ne bi zdaj o tem! Sama veš, da to ni važno!«

»Kako ni važno? Si jo pokavsal ali ne?«

»Ampak…«

»Ja ali ne, sem te vprašala – in ne mi lagat!«

»Ja, sem jo, če že vztrajaš!«

Francki se je povesil nos. V obraz je pozelenela, ustnice je skremžila v grimaso.

»A tako, ti smrkavec nehvaležni?! Pokavsal si jo, ha?! A jaz ti pa nisem več dobra?!«

»Ampak, mama, saj tebe sem ja prejšnji teden!«

»Prejšnji teden, prejšnji teden! Cel teden ne opraviš svoje dolžnosti, zdaj bi pa rad še norce bril iz mene. Potrpežljivo trpim pohoto, mislim si, saj se bo spomnil, in kaj mi greš napravit: nabrisat greš drugo! Če bi takšno vedla, bi ostal lepo doma pod ključem.«

Strmel je v tla.

»Veš, mama,« je rekel pobito. »Zadnje čase toliko premišljujem o tem. Ti si vendarle moja mati…«

»Ja, saj zato pa!« je kriknila. »A rajši kavsaš tam ene smrkle kot lastno mater… mater, ki ti je življenje dala, nočeš, tisto pa ja…?! in odkrito ti bom povedala: peči mesa sploh ne zna, grda je pa kot sam peklenšček!«

»Kako moreš reči, da je grda, če je nisi nikoli vidla?«

»Vidla, vidla… kaj me zdaj preizkušaš …, kakor bi mati rabila videti lajdrico svojega sina, da bi vedla, da gre za navadno gnusobo… ja, nič me tako ne glej, navadna gnusoba je ta tvoja brezvezna Marica… nič več od cenene zgonjene kurbe!

»Ampak, mama!«

»Nič mama! Prej bi mislil, kaj počneš?! Saj te menda nisem rodila zato, da mi boš čez plot skakal. Samo še enkrat, pa ti bom prilepila takšno zaušnico, da boš vse zvezde videl.«

»In ti – saj tebe je pa nategnil Ferjančkov Tinček, kaj se zdaj pritožuješ!?«

»Veš kaj, ti pankrt nesramni…! Ferjančkov Tinček me je nategnil samo zato, ker tebe ni bilo doma. A mogoče misliš, da sem uživala? Trpela sem peklenske muke. Še pomislila nisem na to, kaj se mi dogaja, še pomislila ne! Vseskozi sem prizivala tvoje ime, ti pa si se tačas gonil s tisto prasico – da te ni sram, podlež brezsrčni! Razočaral si me, totalno razočaral!«

»Ne bodi, no, takšna! Sama veš, kako hudo mi je, ker se ti je to pripetilo, vendar, veš, od Marice bova imela obadva korist. Povedal sem ji namreč, kako težko prihajava do hrane, ona pa je precej premožna in ima veze in poznanstva, tako da se ji ni zdelo nič posebnega obljubiti, da jaz in moja mati poslej ne bova več gladovala. Kadarkoli si bova zaželela hrane, bom samo zavrtel njeno telefonsko številko in jo poprosil za kak košček mesa. Mar ni to v teh težkih časih pravi božji blagoslov? Sinoči sem namreč pri njej poslušal poročila in redne dostave hrane še dolgo ne bo. Pravzaprav se sploh ne ve, kdaj se bo stanje izboljšalo. Ljudje bodo pomirali od lakote, medtem ko se bova midva gostila. Mnenja sem, da je moj odnos z Marico še kako koristen. Kaj praviš?«

Mati Francka je utihnila in mu poslej dala mir. Ostala pa je vendarle čemerna. Zdelo se je, da je pripravljena določene žrtve na račun polnega želodca, skriti pa vendarle ni mogla, kako ji je kamen obležal na srcu. Kako tudi ne!? Na kakšen čuden način bo šla tokrat ljubezen skozi želodec. Najtežje je, ko se ljubeča mati znajde na takšnem razpotju.



Jeza maminega sinčka na Fejančkovega Tinčka se je še istega popoldneva umaknila ljubezni do Marice, ki ga je znova preplavila. Poležaval je in sanjaril o njenih sladkih ustnicah, o prekrasnih očeh, sijajnem telesu. Spominjal se je vseh tistih nežnosti z njo. Primerjajoč jo z materjo, je kmalu uvidel, da je mnogo lepša. Mati je bila majhna, precej razvaljena, trebuh ji je visel čez pas krila; niti z dolgotrajnim stradežem se ga ni uspela znebiti. Če ne bi vzgajal določenega spoštovanja do izgleda vsakega posameznega človeka, bi bil pripravljen zapriseči, da je njen obraz grši od sodnega dneva. Oči je imela ozke kot ptica, pogled napadalen, ali v dobrih trenutkih kvečjemu sentimentalno sladkoben. Marica pa je bila nekaj čisto drugega. Sloka, črnolasa, telesce kot violinca. Ne, ne, ni dvoma, ne more se opredeliti za mater, tokrat bo potegnila ta kratko! Vse doslej mu je skušala preprečiti vsak stik z dekleti njegovih let, kar ji je tudi uspevalo. Ampak zdaj je vendarle okusil prepovedani sad in to pri takšni lepotički, da te kap sune. Že res, starše se mora spoštovati, vendar gre tokrat za vprašanje, kam bo poslej namakal svojega kurca!

Prikradle pa so se mu v um čudne sanjarije. Kolikorkoli že je včeraj užival v skupinskem seksu z Vojkotom in Svetlano, pa si je nenadoma zaželel popolne intimnosti s svojo izbranko. Zamišljal si je, da bi bila popolnoma sama, se nežno poljubljala in ljubkovala. Kako bi to bilo čudovito! Samo onadva, nedeljena! Ah, ah, mora ji to predlagati! Prepričan je bil, da bo sprejela, saj je bila nežna in čuteča punca. In če se bo obneslo, bo poslej samo z njo.

Malem po malem bo mater pripravil do tega, da ga ne bo več seksualno nadlegovala. Saj bi tudi za njo bilo najbolje, da bi si poiskala kakšnega možakarja za resno zvezo, njega in njegovo ljubezen pa pustila pri miru. Mladi imajo svoja pota, stari pa svoja. Na srečo je vendarle razumevajoča ženska, tako da z njo ne bo problemov. Le navaditi se mora novega položaja. Malce težko ji je padlo tole, že res, boli jo, ampak saj ve, da grejo otroci, ko sezorijo, po svoje. To so pač bolezni, ki se jih mora preboleti. Potem pa ostaneta samo še Marica in on; v ognju večne ljubezni, ja, v ognju večne ljubezni!





5. Poglavje

Kar ni in ni mogel pozabiti Severinovih besed. Po dobro prespani noči so se mu jele kazati v novi luči. Resda mu je bilo težko verjeti v takšne pravljice, ampak kaj, če vendarle je kaj na besedičenju zoprnega starca. Naposled je možakar govoril skrajno resno. In ne samo to, tudi vesoljnega telebana je napravil iz njega. Pred njegovo neomajno namero se je počutil majhnega in nepomembnega. Sicer ja, nekaj se je širokoustil, češ, jaz že vem, kaj je in kaj ni resnica, tebi, dedek, gre pa na otročje, zato ne moreš biti merodajen, ampak kar je čutil sam pri sebi, je bila čisto druga pesem. Spominjal se je, kako je včasih poslušal prijatelje govoriti o magiji in pravili so mu, da obstajata, v grobem gledano, dve vrsti: bela in črna. Kot kronanemu oslu so mu prodajali teorijo, da si bela magija prizadeva za dobrobit človeškega občestva, črni pa gre prvenstveno za doseganje koristi z zlom, ki ga izvaja nad dobrimi, torej naivnimi dušami. Nikoli ni stavil česa na te zgodbice, saj so mu jih pravili navadni sanjači, zapomnil pa si jih je vendarle.

Iz tega globokoumnega premišljevanja ga je zdramila mati, saj je bil nov dan, ki je zahteval, da se znova napolni želodec. Dala mu je nekaj kreditov in ga poprosila, naj gre pogledat, če bo danes kaj sreče. Tudi sam je bil lačen in ni bil pri volji tako kmalu prositi Marico za pomoč, pa še mama Francka bi nergala, zato se mu je zdelo samoumevno, da preveri, če se bo v mesnici našlo kaj za njiju. Korakal je takole po ulicah mesta in se trudil biti brezbrižen, vendar mu je misel kar naprej uhajala na čarovnike, ki naj bi z močnimi uroki pripeljali meščanstvo v ljudožerstvo. In glej! čudežno čudno, kar nenadoma mu je naproti prišla ciganka srednjih let, zelo čedna, zelenooka (kar je pri tej vrsti ljudi silna, že kar nezamiselna redkost), presunljivega in prebrisanega pogleda, oblečena pa je bila v dolgo pisano krilo in nasploh po cigansko. Proti vsem pričakovanjem (vsaj njegovim) so bila njena oblačila nenavadno čista. V snu ne bi pomislil, da ga bo ogovorila, vendar ga je.

»Daj, braco, da ti malo šljogam, molim te! Oćeš, da ti gledam u dlan? Mogu ti kazat puno toga o sudbini. O prošlosti i budućnosti, štogod.«

»Ne, hvala, hvala, nimam denarja!« se je je branil.

»A, jesi mi ti neki cicija! Šteta ti platit ono malo para, pa da saznaš sudbinu svoju. A saznat sudbinu, puno ti to vrijedi! Dobro, ako nećeš, nikome ništa, ali ipak, razmisli malo, što ti je od većeg značaja: novac ili saznanje duboko!? Znaš, novac, to ti je k'o dašak vjetra, dođe ti i ode ti, a saznanje, to je ipak golemo i vječito.«

»Pravzaprav jaz v te čirule-čarule nič kaj ne verjamem.«

»Ma vidi ti ovog magarca, molim te! Ćirule-ćarule kaže, a onamo pojma nema, o čemu uopšte priča. Uzoholio se mladić opasno. E pa dobro, ako te baš i ne interesuje vlastiti život, daj mi barem nešto para, trebaju mi puno, majke mi! Bog će ti milosrđe poplatiti! Smiluj se sirotice neimašne, gle, ovo ti je životna šansa!«

»Pa kaj mi težiš, če ti pravim, da nimam denarja?!«

»Jaoj, kakva si škrtica, jeb'o te đavo u dupe! Daj bože, da očima svojim više sunca žarkog ne ugled'o! Imao, pa nemao, jeo, a gladan ostao! Sa vlastitih kostiju meso da ždereš, prokletnik!«

In ciganka se je obrnila, da krene svojo pot.

»Ej, počakaj, no!« je skorajda kriknil Jaka. »Saj ti bom dal kak drobiž, ne bodi no takšna! Hudiča, jaz ne vem, zakaj ste ljudje tako nestrpni! Dosti res nimam, ampak nekaj bom pa že dal. Samo povej mi, ali res obstajajo zlobni čarovniki!«

Ciganka se je sladko zahihitala, tako simpatično, tako uvidevno je dala vedeti, da se opravičuje za pravkar izrečeno. Potem je pomignila s kazalcem in dejala:

»Prvo novac, potom posao!«

Jaka ji je stisnil v roke dva kredita. Zadovoljno se je nasmehnila.

»Zli čarobnjaci dakle, braco, po tome ti pitaš! E, pa to ti jedno s drugim ne ide! Čovjek može biti ili zao ili čarobnjak, ali ne može biti zao čarobnjak. To ti je stoga, jer su čarobnjaci ljudi isuviše stvarni u pogledu shvatanja i najsitnijih detalja bilo čega, što se općenito događa, pa ne mogu postati zli. Oni samo shvaćaju, o čemu se odista radi. A kad se i dogodi takav slučaj, te je čarobnjak stvarno zao, onda to i nije čarobnjak, već obična budala. Ali ipak, desi se ponekad, da čarobnjak glumi budalu, kako bi mogao na taj način proći kroz redove istinskih budala. Proći kroz njih ili postići štogod želio. Jesi li shvatio?«

»Madonca, nič nisem shvatio! Mogoče bi mi rajši pogledala v dlan.«

»A da, znala sam! I bolje ti je tako. Ali naravno, to treba platit posebno!«

Jaka ji je zlovoljno odštel še nekaj denarja in ji pokazal dlan leve roke. Pazljivo je motrila zdaj dlan, zdaj njega. V očeh ji je bilo razbrati osuplost. Potem ga je z mirnim, vendar ledenim glasom vprašala:

»Slušaj, braco, jel' ti razumiješ naš jezik?«

»Ja, nekaj že razumem, ampak bolj malo. Ko pa tako čudno govoriš.«

»Dobro, potem ti bom ovo kazala po slovenski! Če ti je kaj stalo do življenja, beži, koliko te noge nose. Nima veze kam, samo beži! Ker ako nećeš, ti bojo še kaj napravili. Kaj nevaljalega napravili, pa se potem niti bunit ne boš mogal. Me zdaj boljš razumeš?!«

»Kaj, kaj mi to govoriš? Zakaj bi pa jaz moral bežati? Jaz, ki sem tukaj doma! A ti tega ne razumeš!?«

»Normalno, da jaz razumem. Ipak, boljš ti je, da bežiš!«

»Zakaj neki, če sem pa Sloven'c?! In pred kom? Naj bežijo tisti, ki niso Slovenci! Saj se mi menda ni zmešalo?«

»Veš, braco, morda moj slovenski ni bil dost razumljiv,« je odvrnila ciganka. »Ali življenje ti više vrijedi od bilo kakšnih neumnosti! Ako izgubiš življenje, vse ti je ono, kaj bi se ti još moglo zgoditi, nemoguće. To je vse, kaj sem ti imela kazati.«

Jaka je mislil, da ga bo srčni infarkt. Ženščini, ki mu je sicer govorila v hrvaščini, ali morda bosanščini, kaj pa on ve, kaj to je, je jezik tudi v smešno polomljeni slovenščini (recimo ji slovenščina) tekel gladko v izrekanju teh čudnih prerokb in svaril. Kaj bi naj njene besede pomenile? Kaj le se mu utegne zgoditi? Zijal je, se nekaj davil z jezikom, vendar se je ciganka že obrnila in mirno odkorakala vzdolž ulice, ne da bi ga vsaj še pozdravila. Uspel se je zbrati le toliko, da je zavpil za njo, kako ji je ime.

»Zorica,« mu je navrgla čez rame. »Če bi me kaj nucal, ti me kar potraži!«



Zatopil se je v premišljevanje globoko. ’Saj imam prav,’ je tuhtal. ’Tisti kmetavzar Severin je dejansko bolan. Duševno bolan. Kakšno čarovništvo neki, lepo te prosim! Pri takšnih namigih je neprijetno le to, da človeka plašijo, ga spravljajo v nepotreben dvom in mu spodkopavajo tla pod nogami. Za navadno praznoverje gre, to je jasno!’ Potem pa še sreča takole ciganko, ki se dela nekaj pametno, v resnici pa še dostojne slovenščine ne spravi skupaj. Resda je na njej nekaj magnetnega, nek šarm, to že prizna, ampak zaradi tega mu je samo še bolj zoprna. Pojma itak nima o ničemer. Kaj mu je šla naflancat enih traparij, sploh tisto, naj beži, kolikor ga noge nesejo, drugače da mu bojo še kaj napravili. Kdo pa? A kar neki modeli tam, ali kaj?! Kakšen smisel bi naj to imelo? Verjetno ni vedla, kaj bi si zmislila, ko je bilo treba brati iz dlani, pa mu je naložila abotnosti, da bi jih lahko s karjolo odpeljal. Na kurca bi jo moral nabit, pa pofukat, prasico! Zorica, kakšno ime, ljubi bog! Če je ženski ime Zorica, je jasno, da ne more biti simpatična bejba. Ampak s

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Ivan Črnič - Lovci Šivovega Poljuba
Ovitek knjige Ivan Črnič - Lovci Šivovega Poljuba

Comments are closed.