LUČ NA POTI – Mabel Collins

Naslovnica knjige Mable Collins - Luč na pot
Naslovnica knjige Mable Collins - Luč na pot
Naslov: LUČ NA POT
Avtor: Mabel Collins
Število strani : 98
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-246-023-X
Vezava: Broširana
ISBN: 961-246-024-8
       

Del besedila knjige:

Vsebina



Oris zahodne ezoterične tradicije II. ... 7

Luč na pot I. ... 17

Luč na pot II. ... 23

Opombe ... 29

Pojasnila ... 41

Karma ... 75

Dodatek - Oddaljen klic ... 79



Oris zahodne ezoterične tradicije II.



Pred Vami se nahaja drugo od treh del pisateljice, okultistke in jasnovidke Mabel Collins (Kenningale R. Cook), ki so bila izbrana za rdečo nit skromnega poskusa predstavitve za-četkov duhovnega gibanja, ki se je porodilo v zadnjem četrtletju devetnajstega stoletja in pomembno vplivalo na silovito širjenje zanimanja za področje duhovnosti skozi celotno preteklo stoletje, vse do današnjih dni.

V prvem delu smo s poskusom povzetka te tradicije do-speli v sedemdeseta leta devetnajstega stoletja in ustanovitve The Hermetic Brotherhood of Luxor, v katerem so se morda zbrali vrhunski predstavniki vseh vej zahodne ezoterične tradicije, ki so v nadaljevanju izoblikovali večino najpomemb-nejših gibanj, s katerimi je ta tradicija vstopila v dvajseto stoletje. In prvo, morda najpomembnejše gibanje, ki je izšlo iz tega bratstva, je bilo teozofsko, ki sta ga z ustanovitvijo The Theosophical Society zasnovala Helena Petrovna Blavatsky in Henry Steel Olcott.

Izraz teozofija je sestavljenka iz grških besed theos (bog) in sophia (modrost), tako da dobesedno pomeni božanska modrost ali modrost lastna bogu ter se nanaša na širok razpon okultnih in mističnih filozofij, to je, na religijsko filozofijo o naravi duše, ki temelji na mističnih in okultnih vpogledih v naravo Boga, oziroma na filozofijo, ki izhaja iz notranje razsvetlitve, iz misticizma uma, za razliko od misticizma srca. Kako pa so ta izraz razumeli ustanovitelji Teozofskega Društva, pojasnjuje William Q. Judge:

“Teozofija ni nek nov izum, ampak temeljna resnica vseh filozofij; je jedro filozofskega, znanstvenega in etičnega nauka, ki izhaja predvsem iz Vzhodnih arhaičnih svetih Teorij in katerega je razvilo bratstvo predanih in iniciatov, ki je pri do-seganju resnice uporabilo vse nam znane metode znanstvenega raziskovanja kot tudi svoje lastne, visoko razvite prakse opazovanja, preizkušanja, koncentracije in meditacije.”

Osrednji nauk tega gibanja je prav obstoj bratstva Iniciatov, Adeptov, Mojstrov Modrosti, Mahatem, ki ohranjajo to temeljno resnico vseh filozofij iz generacije v generacijo in jo predajajo tistim predstavnikom človeštva, ki so se s svojim delom na lastnem značaju usposobili za sprejem tega znanja. Tako H. P. Blavatsky pravi:

“Mahatma je oseba, ki je preko posebnega urjenja in vzgoje razvila tiste višje sposobnosti in dosegla tisto duhovno znanje, ki ga bo običajno človeštvo pridobilo po prehodu skozi brezštevilne inkarnacije v procesu kozmične evolucije, če se seveda ne bo medtem usmerilo proti namenom Narave in tako ustvarilo lastno izničenje.”

V zvezi s predajanjem duhovnega znanja pa naslednje:

“Medij lahko pozna vire, iz katerih prihajajo vplivi, ali bolj določno, naravo bitja, katerega delovanje se prenaša preko njega, ali pa ga ne pozna. Lahko je pod vplivom lastnega sedmega principa in si domišlja, da je v stiku z osebnostnim Jezusom Kristom ali svetnikom; lahko je v odnosu z “in-telektualnim” žarkom Shakespearea in piše shakespearijansko poezijo ter si ob tem domišlja, da skozi njega piše osebni duh Shakespearea, pri čemer preprosto dejstvo takšnega ali drugačnega njegovega prepričanja še ne bo vzrok, da bi bila njegova poezija boljša ali slabša. Pod vplivom nekega Adepta lahko napiše neko veliko znanstveno delo, pa sploh ne bo po-znal vira svojega navdiha, ali pa si bo domišljal, da skozenj piše “duh” Faradaya ali Lorda Bacona, medtem ko bo deloval zgolj kot “chela”, ne da bi se tega dejstva kakorkoli zave-dal.”

Ko je H. P. Blavatsky objavila svojo prvo veliko delo, Isis Unveiled, se je njena sestra zelo zbala zanjo, saj naj bi pisala na način, ki ga še pred nekaj leti nikakor ni bila sposobna. Ni mogla razumeti, kako je pridobila znanje, ki sta ga tako zelo cenila ameriški in angleški tisk. Ker so se širile govorice, da je bil vir znanja “čarovništvo”, kar je seveda preplašilo družino, jo je prosila za pojasnilo. H. P. Blavatsky ji je odgovorila:

“Ne boj se, da sem izgubila glavo. Vse, kar lahko rečem, je le to, da me nekdo pozitivno navdihuje - še več: vstopa vame. Nisem jaz tista, ki govori in piše; nekaj znotraj mene, moj višji in sijoči Jaz je tisti, ki razmišlja in piše za mene. Ne sprašuj me, kaj izkušam, kajti tega ti ne bi mogla jasno razložiti. Tega ne znam pojasniti niti sama sebi! Edino, kar vem je to, da sem sedaj, ko se bližam starosti, postala neke vrste shramba za znanje nekoga drugega. Nekdo prihaja in me ob-da z meglenim oblakom, me naenkrat izrine iz same sebe, na-kar nisem to več jaz - Helena Petrovna Blavatsky - ampak nekdo drug. Nekdo, ki je močan in mogočen, rojen na povsem drugem koncu sveta; jaz pa, kot da bi spala ali ležala, vendar ne povsem zavestno - ne v svojem telesu, ampak nekje v bližini in z njim povezana le s tanko nitjo.”

In nekje drugje je zapisala še to:

“... mi je zelo naklonjen in jaz ga imam rajši kot katerokoli drugo stvar na zemlji. Je moj edini prijatelj; in če komu kaj dolgujem v zvezi s korenito spremembo mojih pogledov na ži-vljenje, v zvezi z mojimi prizadevanji in tako naprej, potem je to le on. Preobrazil me je in, če to ‘povežem z višjo zgodbo’, potem se mu lahko zahvalim, da mi ne bo potrebno prebiti nadaljnja stoletja v temi in mraku.”

H. S. Olcott pa je dodal:

“H. P. B. me je korak za korakom seznanjala z obstojem vzhodnjaških adeptov in njihovimi močmi ter mi preko številnih paranormalnih pojavov podala dokaze za svojo lastno sposobnost nadzora nad silami narave. Te pojave je pripisala …, in prav zaradi njegove prijaznosti sem lahko navezal osebne stike z Mojstri.”

Po letu 1879, ko sta se H. P. Blavatsky in H. S. Olcott na-stanila v Indiji in tja prenesla tudi sedež Teozofskega Društva, sta se povezala z A. P. Sinettom, urednikom najbolj branega indijskega dnevnika, The Pioneer. S posredovanjem H. P. B. se je med slednjim in vzhodnjaškimi adepti razvilo zanimivo dopisovanje, ki je kasneje postalo predmet različnih ugibanj in ostrih ugovorov ter sporov glede pristnosti teh pisem, ki se sedaj nahajajo v British Museumu v Londonu in so bila leta 1923, po smrti A. P. Sinnetta, objavljena v knjigi The Mahatma Letters to A. P. Sinnett. Ne glede na dvome, ki so se sprožali okoli dejanskega obstoja adeptov, pa je A. P. Sinnett v knjigah Okultni svet (1881) in Ezoterični Buddhizem (1883) opisal način, na katerega se je vzpostavilo dopisovanje in predstavil filozofijo, ki mu je bila nakazana v pismih.

Potem, ko je Mabel Collins leta 1884 objavila Povest o Belem Lotosu, so jo, med enim od njunih obiskov v Angliji, predstavili H. S. Olcottu in H. P. Blavatsky. Slednja je kasneje o tem srečanju napisala naslednje:

“Ko sem jo srečala, je ravnokar dokončala The Idyll of the White Lotus, ki ji jo je, kakor je povedala H. S. Olcottu, narekovala neka ‘skrivnostna oseba’. Glede na njen opis, sva oba v njej prepoznala najinega starega prijatelja,…; in nadaljnji dogodki so potrdili, da sva imela prav.”

Proti koncu tega istega leta je Mabel Collins napisala svoje drugo veliko delo Luč na Pot, z dodatkom, Karma. Okoliščine so bile tokrat povsem drugačne. Povedala je, da je bilo to delo posledica njenega trdega dela, da bi si pridobila znanje. Ko se je nahajala izven telesa, se je počutila kot otrok, ki za-čenja odkrivati nove čute. Za roko jo je vodilo mogočno bitje, ki ji je pokazalo, kaj naj gleda in kako naj to razume. Svoje izkušnje v zvezi z nastankom tega dela je kasneje zapisala v knjigi Ko gre sonce proti severu:

“To, kar je znano kot Dvorana Učenja, stoji takoj za vrati materije, in kdorkoli, ki je pripravljen vstopiti vanjo, bo našel vodnika, ki ga je pripravljen voditi naprej. Njegov Mojster čaka na njegov poziv. In če prosi, da bi videl čudeže v notranjosti tega mističnega kraja, mu bodo prikazani. To, kar je za vidca kraj, dejansko ni zgolj to, ampak je predvsem stanje du-ha, v katerem se človekovemu duhu, z njegovo lastno energijo in močjo prošnje, raztolmačijo vse možne lekcije … Ko je člo-vek prvič sposoben ostati na tem svetem kraju, ga zgrabi mo-čan prijem in ga kot otroka vodi po širni dvorani do katerihkoli vrat, skozi katera si je pridobil pravico vstopiti … Včasih bo tisti, ki je pridobil pravico vstopiti in še ni sposoben brati, pridobil to moč v kapeli. In takrat bo videl čudovit prehod iz plamena draguljev v plamen besed. Napisane so zanj, osebno, kot za vsakega učenca, ki lahko bere … Da sem lahko jaz, ki pišem te besede, pridobila privilegij izpeljati to nalogo, je rezultat preživetja številnih grenkih preizkušenj in zaporednih inkarnacij. Izkušnje človeškega življenja učenca pogosto po-peljejo na kraje, kjer ga bo napor dvignil v drugo stanje. Te izkušnje se ponavljajo, dokler napor ni opravljen. V mojem življenju se je zgodila tragedija, za katero sem dojela, medtem ko se je odvijala, da sem jo preživljala že večkrat pred tem. To spoznanje me je usposobilo za velik napor, da sem se povzpela za korak, ki mi je bil nakazan. Doživela sem osupljiv pretres in veselje višje zavesti; Nekdo je stal poleg mene, v moji sobi, in mi rekel: “Pridi, sedaj si sposobna brati.” Za-pustila sem svoje telo, ohranila jasno zvezo z njim in v svojih fizičnih možganih zabeležila vse, kar sem počela. Tako nalogo je mogoče izvršiti le z veliko razširitvijo zavesti. Vedenje o tem, kaj je bilo opravljeno, mora biti popolno in celovito na vseh ravneh bivanja. Mojster me je prijel za roko in pri polnem zavedanju tega, kaj počenjam, sem izstopila iz svojega telesa, prešla iz materije v eterični prostor. Vstopila sva v Dvorano, jo prečkala in dosegla vrata z diamantno kljuko - resnično točko svetlobe. Tedaj sem vedela, da sem bila tam že mnogokrat poprej in prenesla svojim fizičnim možganom sporočilo, da sem na dobro znanem kraju in da je z mano vse v redu. Mojster je odprl vrata, vstopil in jih zaprl za nama. V tej čudoviti kapeli svetlobe sva bila sama. Mir in občutek moči, neizrekljiva zavest o tem, da sem na domačem kraju, na katerem sem si zaslužila biti, je bilo prežemajoče poplačilo za trpljenja in preizkušnje zemeljskih življenj. Mojster me je, še vedno držeč za roko, popeljal po kapeli do stene, na kateri sem jasno videla prva pravila Luči na Pot. Pogledala sem navzgor in jih prebrala; pod njimi so se še vedno v veličastnih barvah in točkah svetlobe bleščali dragulji.

“Vtisni si jih v spomin,” mi je rekel, “ponesi jih s seboj nazaj na zemljo in jih zapiši. Učitelji človeške rase so se od- ločili, da prenesejo ta pravila v človeški jezik in ti si izbrana za to delo. Vračaj se znova in znova, dokler ne boš prebrala vseh in jih na zemlji zapisala z besedami.”

Vrnila sem se v svoje telo z jasno posestjo celovitega spomina na to, kar sem naredila, kar sem videla in prebrala. Bila sem v stanju zavesti, ki je okultistom južne Indije znano kot jagrat swapne, ki je stanje budne jasnovidnosti … Ubogala sem ukaz in se v stanju budne jasnovidnosti vedno znova in znova vračala v kapelo svetlobe in eno za drugim prenesla vsa pravila ter jih zapisala, dokler nisem povzela vseh …

Luč na Pot je klic trobente človekovemu duhu. Nakazuje najvišje korake v okultno življenje, ki je znano le adeptom. Ti-sti, ki prebirajo besede v človeških jezikih, pogostokrat domnevajo, da se pravila nanašajo na človeško življenje; ti še ni-so pripravljeni razumeti to, kar je onstran človeškega življe-nja. Morajo se naučiti, kako naj se razvijejo, da bi spoznali, kaj leži za njim. Branje besed v človeških jezikih je koristno, saj ponuja umu predstavo o smeri. In če se študent usmeri v podano smer, se v njem pojavi večje razumevanje. Za tiste, ki so povsem oviti v materialne pogoje, pa so te besede brez po-mena …”

V naslednjem letu, 1885, ko se je Mabel Collins pridružila Teozofskemu Društvu, je Luč na Pot krožila med člani v obliki brošure. Tako je bilo vse do leta 1887, ko v Anglijo prišla H. P. Blavatsky in je nekaj mesecev stanovala pri njej. Skupaj sta začeli izdajati revijo Lucifer, v kateri je nato, od septembra 1887 do januarja 1888, po delih izhajala tudi Luč na Pot, ki so ji bila dodana še Pojasnila. V letu 1887 je Mabel Collins napisala še delo Skozi Vrata iz Zlata, ki predstavlja določeno razlago Luči na Pot. Obe knjigi sta bili tega leta, 1888, tudi prvič objavljeni. Ena od kasnejših izdaj, v kateri sta obe deli, je bila pospremljena z naslednjimi besedami:

“Skrivnost človeškega trpljenja in človekova odgovornost, ne le za lastno napredovanje, ampak tudi za napredek rase kot celote, dobita pravi pomen šele takrat, ko odkrijemo, da smo vsi ljudje bratje,“sinovi istega Očeta”, in da počiva vir razumevanja v vsakem od nas. Ta knjižica ponuja, skupaj z dodatkom Skozi Vrata iz Zlata, svež pogled na tista temeljna načela, ki jih vsebuje duhovno jedro vseh religij. Prinaša opozorilo proti pretiranemu hitenju na “pot učenca”, kajti Vrata iz Zlata se odprejo le tistemu, ki se je na to sam pripravil.”

Čeprav je bila Mabel Collins tesna sodelavka H. P. Blavat-sky, je v začetku leta 1889, zaradi nesoglasij, zapustila Teozofsko društvo. Vse do svoje smrti je nadaljevala s pisanjem del okultnega značaja in zbrala okoli petdeset del, za katera je Luč na Pot ostala osrednja točka, okoli katere so se vrtele ra-zlične vsebine.

Umrla je v Gloucestershireu, 31. marca 1927.

Luč na Pot



RAZPRAVA, PISANA ZA OSEBNO RABO TISTIM,

KI NE POZNAJO VZHODNE MODROSTI,

A ŽELIJO VSTOPITI V OBMOČJE NJENEGA VPLIVA.



I.



Ta pravila so napisana za vse učence: Prisluhni jim!



Preden lahko oči vidijo, morajo biti nezmožne solza. Preden lahko uho sliši, mora izgubiti svojo občutljivost. Preden lahko glas govori vpričo Mojstrov, mora izgubiti moč, da ra-ni. Preden lahko duša stoji vpričo Mojstrov, mora svoje noge umiti v srčni krvi.



1. Zatri častihlepnost.



2. Zatri željo po življenju.



3. Zatri željo po udobju.



4. Deluj kot tisti, ki so častihlepni.



Spoštuj življenje kot tisti, ki si ga želijo. Bodi srečen ka-kor tisti, ki živijo za srečo.

Išči v srcu vir zla in ga zatri. Ta uspeva tako v srcu predanega učenca kot v srcu poželjivega človeka. Le močni ga lahko zatre. Slabotni pa mora počakati, da zraste, dozori in od-mre. To je rastlina, ki živi in narašča skozi veke. Cveti, ko je človek v sebi nakopičil nešteto življenj. Tisti, ki bo stopil na pot moči, mora to stvar iztrgati iz svojega srca. In takrat bo srce krvavelo in zdelo se bo, da se je človekovo življenje po-vsem stopilo. To preizkušnjo je potrebno vzdržati: pojavi se lahko ob prvem koraku na nevarno lestev, ki vodi na pot življenja: ali pa se ne pojavi vse do zadnjega. Toda, o učenec, vedi, da jo je potrebno vzdržati in ob tej nalogi zbrati vse energije svoje duše. Ne živi ne v sedanjosti in ne v prihodnosti, ampak v večnosti. Ta velikanski plevel tam ne more cveteti: ta madež na življenju izbriše že samo ozračje večnostne misli.



5. Zatri vsak občutek ločenosti.



6. Zatri željo po čutnosti.



7. Zatri glad po rasti.



8. Vendar stoj sam in osamljen, kajti pomagati ti ne more nič, kar je utelešeno, nič, kar se zaveda ločenosti, nič, kar je izven večnosti.

Uči se iz čutnosti in jo opazuj, kajti le tako lahko začneš z znanostjo samo-spoznavanja in postaviš svojo nogo na prvi klin lestve. Rasti kot raste cvetica, nezavedno, a z vnetim ne-mirom, da bi odprla svojo dušo zraku. Tako moraš ti siliti na-prej, da bi odprl svojo dušo večnosti. Večnost mora biti tista, ki bo pritegnila tvojo moč in lepoto, ne pa želja po rasti. Kajti v prvem primeru se razvijaš v obilju čistosti, v drugem pa otr-diš zaradi silne strasti po osebni rasti.



9. Želi si le to, kar je v tebi.



10. Želi si le to, kar je onstran tebe.



11. Želi si le to, kar je nedosegljivo.



12. Kajti v tebi je luč sveta -

edina luč, ki se lahko prelije na Pot.



Če je nisi sposoben zaznati v sebi, je nima smisla iskati drugod. Je onstran tebe; kajti, ko jo dosežeš, si izgubil sebe. Je nedosegljiva, ker se vedno umika. Stopil boš v svetlobo, a plamena se ne boš nikoli dotaknil.



13. Goreče si želi moči.



14. Vneto si želi miru.



15. Nadvse si želi posesti.



16. A te posesti smejo pripadati le čisti duši in zato vsem čistim dušam enako ter tako biti le posebna posest združene celote.

Gladuj po takih posestih, ki jih ima lahko le čista duša, da boš tako kopičil bogastvo za tisti združeni duh življenja, ki je tvoj edini resnični jaz. Mir, ki si ga želi, je tisti sveti mir, ki ga nič ne more skaliti in v katerem duša raste tako kot sveta cvetica na negibnih plitvinah. In moč, po kateri naj koprni učenec, je tista moč, ki ga prikaže ničevega v očeh ljudi.

17. Poišči pot.



18. Išči pot z umikanjem navznoter.



19. Išči pot s smelim napredovanjem navzven.



20. Ne išči je le v eni smeri.



Za vsak temperament obstaja smer, ki se zdi najbolj zaželena. Toda poti ne najdemo le s predanostjo, le z religiozno kontemplacijo, z gorečim napredovanjem, s samo-požrtvoval-nim delom in ukaželjnim opazovanjem življenja. Nobena ne more sama popeljati učenca dlje kot le korak naprej. Da bi sestavili lestev, so potrebni vsi koraki. Človekove slabosti postanejo koraki po lestvi, ko so, ena za drugo, nadvladane. Človekove kreposti so resnično koraki, nujni - vsekakor ne-pogrešljivi. Vendar pa, čeprav ustvarjajo pravično in srečno prihodnost, so nekoristne, če stojijo same. Tisti, ki želi stopiti na pot, mora modro rabiti celotno človeško naravo. Vsak človek je v celoti sam sebi pot, resnica in življenje. A to le tedaj, ko trdno zgrabi celotno svojo individualnost, in ko, s silo svoje prebujene duhovne volje, te individualnosti ne prizna za sebe, ampak kot tisto stvar, ki jo je z bolečino ustvaril za lastno rabo in s katero namerava doseči, medtem ko njegova rast počasi razvija njegovo inteligenco, življenje onstran individualnosti. Ko ve, da ločeno življenje obstaja zaradi te njegove čudovite celote, takrat, resnično, šele takrat je na poti. Išči jo s potapljanjem v skrivnostne in veličastne globine svojega najbolj notranjega bitja. Išči jo s preizkušanjem vsake izkušnje, z uporabo čutov, da bi razumel rast in pomen individualnosti ter lepoto in temo tistih drugih božanskih delcev, ki se borijo s teboj, rame ob rami, in oblikujejo raso, ki ji pripadaš. Išči jo s preučevanjem zakonov bivanja, zakonov narave, za-konov nadnaravnega: in išči jo z globokim poklonom duše medli zvezdi, ki tli v notranjosti. Med tvojim opazovanjem in čaščenjem bo njena svetloba vztrajno postajala močnejša. Te-daj boš morda vedel, da si našel začetek poti. In ko boš našel konec, bo njena svetloba postala neskončna svetloba.



21. Pričakuj cvetenje cvetice v tišini, ki sledi viharju:



ne prej.

Rastla bo, vzklila, pognala veje in liste ter oblikovala popke, medtem ko vihar, ko boj, še traja. A ne, preden se ne raztopi in ne obledi celotna človekova osebnost - ne, dokler jo božanski delec, ki jo je ustvaril, ohranja za resen preizkus in izkušnjo - ne, dokler se celotna narava ne ukloni in ne podredi svojemu višjemu jazu - se cvet ne more odpreti. Takrat bo prišlo brezvetrje, kakršno pride v tropski deželi po težkem de-ževju, ko Narava deluje tako hitro, da človek lahko vidi njeno delovanje. Tako brezvetrje bo obdalo izmučen duh. In v globoki tišini se bo primeril skrivnostni dogodek, ki bo dokazoval, da si našel pot. Imenuj ga, kakor hočeš: glas, ki govori tam, kjer ni nikogar, ki bi govoril - sel, ki prihaja, sel, brez oblike ali snovi; ali cvet duše, ki se je odprl. Ni ga mogoče opisati z nobeno prispodobo. Toda mogoče je tipati za njim, ga iskati in si ga želeti, celo med besnenjem viharja.

Tišina lahko traja trenutek ali pa lahko traja tisoč let. Toda minila bo. Vendar pa boš ti nosil njeno moč s seboj. Znova in znova je potrebno bojevati boj in zmagati. Kajti Narava je lahko negibna le za trenutek.

Zgoraj napisana pravila so prva od tistih, ki so napisana na zidove Dvorane Učenja.

Tisti, ki prosijo, bodo imeli.

Tisti, ki si želijo brati, bodo brali.

Tisti, ki se želijo učiti, se bodo učili.



Mir bodi s teboj.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Mable Collins - Luč na pot
Ovitek knjige Mable Collins - Luč na pot

Comments are closed.