MILENIJ – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Milenij
Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Milenij
Naslov: MILENIJ
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 224
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-048-8
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-048-8        

Avtor

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada.

Predstavitev

>

V Mileniju nas avtor popelje v bližnjo prihodnost, ki pa je lahko že jutri tudi realnost. Doktorju Rossu, biologu in znanstveniku s področja genske tehnologije skrivnostni naročnik ponudi novo službo - delo v najsodobneje opremljenem laboratoriju, katerega glavna naloga je iz genskega zapisa ponovno oživeti njegovo pokojno ženo. Dolgočasno življenje univerzitetnega profesorja se čez noč prelevi v razburljivo pustolovščino v stilu 'Indiana Jonesa', še toliko bolj, ko kaj kmalu spozna, kdo se skriva za skrivnostnim bogatim naročnikom. In na koncu se sooči še z vprašanjem etike: 'kdo lahko odloča o tem, kdo bo živel in kdo umrl?’ Avtor predstavi: Dragi bralci. Pred vami je futuristični roman, ki se dogaja v bližnji bodočnosti. Zgodba je fiktivna, osebe so izmišljene, dogodki so možni. Tehnološki napredek naše civilizacije, kot je opisan v romanu, se že v veliki meri uporablja v raziskovalne in vojne namene. Že danes v mnogih laboratorijih skrivno izdelujejo 'genske kapsule' bodočnosti, ki bodo omogočile, da bolne organe zamenjajo z novimi; ledvica, srce, jetra in druge vitalne organe. Nekateri znanstveniki že vedo kako klonirati živali in le strogi zakoni jim branijo, da bi klonirali 'popolnega' človeka. Tisti, ki še vedno verjamejo v Boga trdijo, da ne bo nikoli dovolil, da človek poseže v domeno Njegovega stvarstva. Človeštvo v svoji domišljavosti vse bolj prevzema vlogo Boga, zato mora izginiti. O koncu naše civilizacije je bilo napisano že veliko razburljivih zgodb, posnetih veliko filmskih uspešnic, jaz pa vam podajam svojo verzijo. Cilj te knjige ni, da vas prestrašim – želim, da vam je v veselje, da vas seznanim o stvareh, ki jih do sedaj še niste poznali in da vas opozorim na možnost razpleta – da se boste lahko, ob morebitnem podobnem dogodku, lažje znašli. Avtor

Del besedila knjige:

1. Poglavje Ko se jo je leta 1920 odločil sezidati, je bogati ustanovitelj univerze The Forest izbral enega izmed najlepših predelov kanadske pokrajine Britanske Kolumbije. Poleg tega, da je nosila njegovo ime, se je kanadski človekoljub potrudil, da je ta univerza služila zgolj izobrazbi bogatih. Ta tradicija se je ohranila do danes. Na predavanja se je dalo priti le s posebno elektronsko prepustnico. Za tiste zunaj univerze je bila letna šolnina do 9000 dolarjev, za one, ki pa so tam tudi stanovali, pa do 28.000! Ob tako zasoljeni ceni se je dalo zagotoviti tudi kvaliteten pouk. V ta namen so izbrali najboljše profesorje in predavatelje, ki so morali imeti najmanj diplomo magistra. Večina pa jih je namreč imela doktorat s svojih znanstvenih področij. Čeprav je bila večina profesorjev mlajših, je bilo med njimi nekaj doktorjev znanosti. Eden od njih, Edwin Ross je bil že malo sivolas gospod petdesetih let in prijetnega videza. Predavanja profesorja Rossa, sicer doktorja biologije in genija za reševanje genetskih problemov, so radi obiskovali. Poleg jasnih razlag je znal prevzeti svoje mlade študente z živimi prikazi skorajšnje prihodnosti. Razen tega, da je buril njihovo domišljijo, je v njih budil radovednost bodočih znanstvenikov. Študenti so ga zaradi tega oboževali. Zato je tudi bila ta uvodni dan prvega semestra dvorana prepolna. Preden je končal predavanje, se je Edwin obrnil in pogledal na stensko uro. »No, pa zaključimo!« je pogledal svoje številne slušatelje. »Vsaka nit DNK-ja je pravzaprav veliko skladišče podukov, potrebnih za ustvarjanje in oblikovanje nekega živega organizma. Da bi, na primer, ustvarili človeka, je potreben gen, ki vsebuje okoli pet milijard bitov formacij. Človeško življenje se začne z eno celico oplojenega jajčeca, v DNK-ju katere so podrobni opisi našega bodočega videza. Ta prva celica se sčasoma razdeli v več kot sto bilijonov celic odraslega človeka in vsaka od teh celic prav tako vsebuje isto skladišče informacij kot tista prva. Če bi te bite prevedli na naš jezik, bi bilo treba natisniti na tisoče knjig debelih kot enciklopedija Britanica! Ross je tukaj naredil pomenljiv premor, da bi svojim slušateljem pustil čas, potreben, da bi razumeli pomembnost njegovih besed. »Poleg barve naših oči in las, bodoče rasti ali oblike nosu, DNK vsebuje tudi temeljna navodila o ustvarjanju naših vitalnih organov, srca, pljuč ali ledvic. Žal se DNK deduje in oseba bo prenesla vse slabosti in nepravilnosti, zaradi katerih so trpeli naši starši in njihovi starši. Če so bolehali zaradi slabega srca ali ledvic, imamo tudi sami veliko možnosti, da podedujemo njihove težave. Od vas, bodočih genetikov, se pričakuje, da jih boste popravili, očistili in te nepolne gene izpopolnili. Do konca tega leta bodo naši in tuji laboratoriji dešifrirali zadnjega od sto tisoč glavnih človeških genov. Točno bomo vedeli, kateri gen je odgovoren za katero bolezen. Že delajo na genetskem »čipu«, ne večjem od kvadratnega centimetra. V njem bodo informacije o našem telesu in njegovem zdravstvenem stanju!« Ko je preko okvirov svojih očal za branje s pogledom prehajal po vrstah študentov, se je Ross ustavil na nenavadni obiskovalki. Elegantna dama ni imela več kot štirideset let, po videzu pa se je ločila od drugih študentov. Nosila je žarkordečo obleko, vitki vrat pa ji je krasila ogrlica iz snežnobelih biserov, najverjetneje pravih. »Že zdaj vzgajajo več kot sto vrst genetsko obogatenega sadja in zelenjave, že zdaj pijemo genetsko čistejše mleko, že zdaj vzrejajo genetsko obogateno govedo, v mojih laboratorijih pa gojijo cele liste človeške kože, očesnih rožnic in podobnih tkiv, ki jih presajajo namesto bolnih. Ne bo minilo niti deset let, pa bodo vse vitalne organe zamenjali z novimi, bolj zdravimi, vzgojenimi iz naših genov. Sam pa si upam trditi, da se bodo na tržišču kmalu pojavile posebno oblikovane genetske pilule, ki jih bo bolnik enostavno pogoltnil, da bi mu recimo, zrasle nove zdrave ledvice!« V dvorani je zavladala tišina kot v grobu. To, kar so ravnokar poslušali, je mejilo na znanstveno fantastiko. To je bil resen izziv zdravem razumu. »To pa še ni vse,« jim je dejal njihov bodoči profesor. »Ženske bodo po želji spočele svoje bodoče otroke. Za vsako pilulo bodo natisnjena posebna navodila v barvi, ki bodo poleg slike otroka vsebovala podroben opis njegovih in njenih lastnosti. Med vami,« pokaže s prstom na študente, »so nekateri od genetičnih obliko-valcev naše prihodnosti. Ta je v vaših rokah.« Ko je pospravljal papirje, jih je Ross gledal preko okvirjev svojih očal. »Ali so kakšna vprašanja?« Ker so študenti ostali brez besed, se je oglasila tista dama: »Kaj pa se bo zgodilo s seksom?« Zaslišal se je hrup in pritajen smeh študentov. »Prosim?!« se je Ross zazrl v žensko. »No, če bomo goltali pilule z bodočimi otroki, ali nam bo moški s svojim reprodukcijskim orodjem sploh potreben?« Ross ji ni takoj odgovoril. Vprašanje ga je malo presenetilo. »Hočem reči,« nadaljuje dama, »že sedaj nam tržišče ponuja vibratorje in elektronske penise, ki s tehniko vzburjanja precej pre-segajo modernega, vse bolj impotentnega moškega. Potem pa še te pilule umetnega spočetja, zato se sprašujem, ali vas bomo, za vraga, sploh potrebovale!« Ross se je nasmehnil in se naslonil na rob mize. »Prav to tržišče ponuja tudi modernemu, impotentnemu moške-mu vse bolj popolne lutke vaših oblin, ki »igrajo« doživetje orgazma veliko prepričljivejše kot večina žensk! Prepričan sem, da bodo tudi za nas izumili nekakšno pilulo prihodnosti.« Po dvorani je odjeknilo ploskanje odobravanja, v glavnem so ploskali moški. Ross je na ročni uri preveril čas in začel zbirati knjige. Vsi drugi so tudi začeli zapuščati dvorano, razen dame, ki je ostala sedeč v svoji vrsti. Ross je nekajkrat zaskrbljeno pogledal proti njej. Naenkrat mu je postalo neugodno. Dojel je, da je dama tukaj zaradi njega. Čeprav se je trudil, da bi se spomnil njenega obraza, mu to ni uspelo. Kaj za vraga išče tukaj, se je spraševal. Že tretjič zapored je začel zbirati svoje papirje, ne da bi vedel, kaj naj naredi. Dama je potrpežljivo sedela in čakala, da je še zadnji študent zapustil dvorano. Šele tedaj je vstala, si ogrnila temen jesenski plašč in s koraki manekenke stopila k mizi. »Gordy Livingston!« se je predstavila z resnim glasom in mu dala roko. »Edvin Ross!« je prijel njeno negovano roko. »Ker je to moja prva ura novega semestra, se bojim vprašati, če niste morda ena od mojih bodočih študentk?« »Ne zganjajte panike, doktor. Tukaj sem službeno in po nalogu svojega prebogatega šefa.« Ross jo je kratek čas opazoval. »Kaj lahko storim za vas, madame?« »Gospodična!« mu je dala vedeti, da ni poročena. »Moj deloda-jalec me pošilja, da vam predstavim naš poslovni predlog. Nastanila sem se v sosednjem hotelu, kamor vas vabim na kosilo. Tam vam bom podrobno razložila našo ponudbo.« Ross se ji je priklonil v znak privolitve in z roko pokazal proti izhodu. »Sem sem prispela le zaradi vas,« mu je govorila, medtem ko sta šla dol proti črnem avtomobilu, ki je čakal pred glavnim vhodom. Ko ju je zagledal na stopnicah, je voznik v opravi izstopil in jima odprl zadnja vrata. S svojega okna je ta prizor zaskrbljeno opazoval voditelj Oddelka bioloških znanosti, profesor Frank Traverzi, bivši katoliški duhovnik. Ker je dobro poznal Rossa in je vedel, da se ni družil z drugimi ženskami po ženini smrti, je Frank zaključil, da gre za nesramen prevzem njegovega najboljšega strokovnjaka. Kdor koli je že to, je razmišljal, pojavil se je v najneugodnejšem trenutku. Uprava je to leto zamujala s sklepanjem letnih pogodb. Ross je bil popolnoma svoboden. Le po treh minutah se je črni avtomobil ustavil pred razkošnim hotelom Laurention, zgrajenim pred samo dvema letoma. Lastniki so zelo skrbno izbirali lokacijo, ko so ga postavili takoj zraven znane privatne univerze. Skoraj vedno je bil poln bogatih gostov, ki so prihajali na obisk k svojim otrokom. Tu jima je voznik odprl vrata. Gordy ga je skupaj z voznikom najela v hotelu. Vstopili so v prostorno stekleno vežo, kjer se je Gordy najprej opravičila in odšla proti recepciji preverit, ali ima kaj pošte ali sporočil. Ko je dobila negativen odgovor, se je vrnila k Rossu. Takrat stopi k njima natakar iz dvorane za kosila in ju s priklonom pokliče, naj ga spremljata. Mladenič ju je pripeljal do mize v samem kotu. Ob stani je stala kristalna vaza, prepolna svežih rdečih rož. Ross je počakal, da je Gordy izročila svoj plašč mladeniču in prva sedla. Usedel se je na stol nasproti njej. Čeprav se je trudil, da ji je gledal v oči, se ni mogel zadržati, da ne bi v nekem trenutku spustil oči skozi stekleno površino mize na njene visoko odkrite noge. Šele tedaj se je dalo videti, da je Gordy nosila kratko svileno obleko, ki se je še bolj nevarno odkrila, ko je sedala. Ross se je skoraj hudobno nasmehnil. »Ko vas gledam takole zapeljivo oblečeno, se vprašam, kaj pričakuje vaš bogati delodajalec od mene, ko vas je izpostavil taki nevarnosti.« Gordy je še sama pogledala v svoj odkrite noge. »Pravzaprav nisem niti malo pokvarjena,« je govorila, ko je odvijala velik bel prt, da bi si prekrila krilo. »Takole se oblačim iz zelo sebičnih razlogov. Vi me razumete, kajne? Prišla sem v leta, v katerih se ženske borijo tako z rokami kot z nogami, da bi se kolikor mogoče dolgo obdržale na površini. Ker sem bila z rokami vedno manj spretna, uporabljam te, še vedno lepe noge!« »Ki vam jih mnoge ženske gotovo zavidajo,« ji je laskal Ross. »Poznal sem le eno s podobno popolnimi nogami. Imenovala se je Miriam in je bila z menoj poročena celih triindvajset let. Še vedno je ne morem pozabiti.« »Oprostite, če sem s tem krilom morebiti vznemirila vaša čustva. Mislim, da sem se zmotila pri današnji izbiri garderobe. Bodite prepričani, da nisem tukaj, da bi vas zapeljala, čeprav se seks uporablja v tudi korporativnem poslu. Prišla sem vam pravzaprav ponuditi vse, kar vam vaš laboratorij na Univerzi že leta odreka in, zdi se mi, prepoveduje.« »Vse bolj dobivam vtis, da ste o meni dobro poučeni,« se prisi-ljeno nasmehne Ross. »Kaj še veste?« »Da ste bili v srečnem zakonu z ženo, ki ste jo oboževali...Da nimate otrok...Da ste se po njeni smrti še bolj posvetili genetskim znanostim, posebno genom, zaradi katerih je vaša ljubljena soproga prišla ob življenje...Da vas imajo za človeka pred svojim časom...Da vam odrekajo denar za potrebne poskuse...Da ste s svojim člankom v medicinskih časopisih izzvali senzacijo in da vas bodo zaradi tega odkritja najbrž kandidirali za Nobelovo nagrado.« Gordy je nehala naštevati, ker je k mizi prišel mladi natakar. Pred njiju je postavil dva, v usnje vezana jedilnika in ju vprašal, kaj hočeta piti. Gordy je naročila vino, Ross pa črno kavo brez sladkorja. »Kje sem ostala?« se vpraša Gordy. »Pri Nobelovi nagradi,« jo spomni Ross, »ki je ne bom nikoli dobil, če ne bom svoje drzne teorije dokazal v praksi.« »Zaradi katere sem jaz tukaj,« se je smehljala Gordy z neskritim zadovoljstvom. Ross ni nič odgovoril. Zaradi pričakovanja je naenkrat začutil močno živčnost. Gordy pa, kot da bi to vedela, je še kar naprej molčala. Spregovorila je šele takrat, ko jima je natakar prinesel pijačo in ju vprašal, kaj bosta jedla. Gordy je naročila newyorški zrezek s pire krompirjem, Ross pa skledo solate s parmezanom. Mladenič se jima je priklonil in se nato oddaljil. Šele tedaj se je Gordy z rokami naslonila ob rob steklene mize in začela s tihim glasom vohunke: »Vrniva se na to vašo...teorijo, kakor jo imenujete. Kaj pa, če imate prav? Kaj pa, če so takšne stvari možne. Ali si lahko, doktor, zamislite prihodnost tako popolne družbe? Ali dojemate posledice?« »O tem nisem veliko razmišljal, toda vodja mojega oddelka, bivši duhovnik, me nenehno opominja, da bom, če bom to naredil, vedno gorel v peklu!« To Gordy spodbudi na naslednje vprašanje: »Ali verujete v Boga, doktor?« »Najprej sem znanstvenik, gospodična,« reče Ross, »in kot tak verjamem le v to, kar vidim ali v pojave, ki jih znanstveniki lahko potrdijo. Z vprašanjem Boga in s podobnimi fantazijami so se vedno ukvarjali le filozofi. Tisti, ki trdijo, da ni Bog ustvaril človeka, ampak človek Boga, imajo prav. Doslej nisem naletel na nobenega dokaza, da je kdor koli ali kar koli sodeloval pri ustvarjanju človeka, razen naravnega procesa. Do nas je človek prišel natanko tako, kot je že Darwin sklepal.« Po izrazu njenega obraza se je dalo videti, da se je Gordy odvalil kamen s srca. »Veseli me, da to slišim, doktor Ross. Zelo težko je sodelovati z znanstveniki, ki še niso razčistili odnosa med znanostjo in religijo. Menim, da je prišel čas, ko naj se religija izgubi iz življenja sodob-nega človeka. Če bi bila jaz oblast, bi vse religije ukinila in jih z zakonom prepovedala. Moj pokojni oče je dejal, da je religijo izmi-slil sam vrag, da bi med seboj sprl čimveč neukih ljudi. Mislim, da so religije enako veliko zlo in zgodovina mi daje prav.« Ross se je vzdržal komentarja, ker se je spomnil svoje drage žene, ki je bila vse do smrti prepričana, da se bo znova znašla v nekem boljšem in od tega srečnejšem svetu. »Koliko potrebujete?« je bila Gordy naenkrat neposredna. »Prosim,« je začel Ross jecljati. »Ali govorite o denarju?« »Govorim o milijonih dolarjev!« Ross jo je opazoval iz svojega naslonjača in pomislil, da sanja. Kaj se mu danes dogaja? Ali je mogoče, da mu ponujajo denar, da bi uresničil svoje najbolj predrzne sanje. »Nisem prepričan o čem govorite?« se je izmikala neposre-dnemu odgovoru. »Govorim o potrditvi vaše teorije. Govorim o možnosti oživlja-nja mrtvih! Govorim o vaši trditvi, da se iz vsakega gena že sedaj lahko rodi tisti isti človek, ki je že zdavnaj umrl. Govorim o možnosti, da se znova srečate s svojo ljubljeno ženo. Govorim o svetu neverjetnih možnosti!« »To bo zapleten in dolgotrajen proces,« je zaključil Ross. »Doktor,« se je Gordy še bolj nagnila preko stola, »imam vsa pooblastila, da vam izdam barirani ček na neomejeno vsoto. Povejte mi, kaj potrebujete?« »No,« je zavlačeval, večji laboratorij, okoli sto laboratorijskih tehnikov, najpopolnejše računalnike za analizo in primerjavo, ki obstajajo, nekaj elektronskih mikroskopov, sistem varnosti pred morebitnimi norci, ki so z ostrostrelsko puško pripravljeni človeka zadeti v glavo! Podobno kot tisti, ki je ubil tri zdravnike, ki so delali splave in ki ga danes išče kanadska in ameriška federalna poli-cija...Okoli sto milijonov dolarjev!« si ji je drznil predlagati. »Malenkost je dejala Gordy in se vrnila v naslonjač. »Za člo-veka, ki ima deset milijard dolarjev je to skoraj žepnina!« »Pustite mi, da se zberem,« je vzdihnil Ross in si s papirnim prtičem obrisal čelo. »Mene veliko bolj skrbi vaš odnos z univerzo. Ali imate po-godbo in to za določen časovni rok? Te stvari bi se lahko pravno zavlekle.« »Tudi tukaj se vam je, se mi zdi, sreča nasmehnila,« je rekel Ross. »Uprava je to leto zakasnila s pogodbami. Pravzaprav sem pričakoval, da me bodo vsak trenutek poklicali na podpis podaljšanja za eno leto.« »Če boste to naredili, se bom izgubila iz vašega življenja s hitrostjo, s katero sem se v njem tudi pojavila,« je zapretila s tonom poslovne ženske. »Kaj pa vi pričakujete od mene?« je zanimalo Rossa. Gordy, ki je že odprla usta, jih je takoj znova zaprla. Pravočasno je opazila mladega natakarja, kako je potiskal voziček s hrano proti njim. Potrpežljivo je čakala, da ju je postregel in jima zaželel »dober tek«. »Kaj se od vas pričakuje?« je ponovila njegovo vprašanje. »Pričakuje se to, kar je po legendah uspelo le Jezusu iz Nazareta!« »Koga pa moram obuditi o mrtvih?« »Bivšo ženo mojega šefa milijarderja. Bila je postavna blondinka, s popolnim telesom, neverjetnim obrazom in temnozelenimi očmi. Od njega je bila mlajša in potem razumete, zakaj je ne more pozabiti.« »Samo da bi jo »spočel«, potrebujem pet let.« »Bojim se, da jih nimate.« »Bodite razumni,« je prosil Ross. »Najprej moram izučiti sto novih laboratorijskih tehnikov, da bodo opravljali delo, na katerega niso navajeni...« »Zakaj pa ne zaposlite tistih starejših, bolj izkušenih?« ga je prekinila Gordy. »Tisti izkušen bi hitro odkrili moje namere in o njih nekomu izblebetali. Čeprav kloniranje in genetski poskusi niso zakonsko prepovedani, pa ima Cerkev še vedno velik vpliv v kanadskem parlamentu. Ne vem ali ste slišali, da se ameriški predsednik skoraj pripravlja podpisati zakon o prepovedi podobnih poskusov.« »Zato sem tukaj,« se mu je čudno nasmehnila Gordy. »Tudi jaz in moj delodajalec sva Američana!« Rossu postanejo nekatere svari popolnoma jasne. Čutil je, da je o tem nekdo dolgo in načrtno razmišljal. »Ali bi lahko izvedel ime svojega bodočega delodajalca?« »Bojim se, da ne morete,« je Gordy zavrnila odgovor. »Moj šef je paranoičen, ko gre za njegovo ime in družbeni položaj. Prosim vas, da mu ne zamerite. Tudi vi bi se nenehno obračali, če bi imeli deset milijard dolarjev!« »Razumem,« je zamrmral Ross. »Zdaj pa jejte, kosilo se vam bo ohladilo. Ko bova pojedla, bova odšla v moj apartma in tam vam bom pokazala nekaj, od česar se vam bo zvrtelo v glavi.« Naslednje pol ure sta komajda izgovorila kaj besed. Ross je občasno zaskrbljeno gledal po dvorani, ki se je polnila z gosti, za mizami pa je zagledal nekaj svojih nekdanjih kolegov, ki so vsak dan prihajali na kosilo. Tudi oni so ga opazili. Nekaj so »zaupno« govorili preko mize in se čudno smehljali. Ross je zaključil, da imajo Gordy za njegovo ljubimko. Pomislil je, kakšen obraz bo naredil Frank Traverzi, če se bo odločil zapustiti univerzo. Bilo je že dve popoldne, ko je Gordy odmaknila prtiček s krila in vstala. »Greva?« Ross je vstal in ji pridržal plašč. Natakarju je pustila deset dolarjev napitnine in ga prosila, naj da kosilo na račun njene sobe. Ko sta šla po dvorani, je Ross opazil, da mu je kolega diskretno dajal znak, da je dama »za pet«! »Grozno!« se je pritoževal Ross v dvigalu. »Opazil sem, da nekateri od mojih kolegov mislijo, da ste moja ljubimka.« »A bi vam bilo tako težko, če bi morda bila?« Ross je pogoltnil tako opazko kot tudi slino. Sijoča medeninasta vrata so se odprla in znašla sta se na osmem nadstropju. Ko sta gazila po dragi, debeli preprogi, so jim pot osvetljevale stenske luči. Gordy je odklenila vrata s številko 808 in je počakala, da je gost prvi vstopil. »Izvolite sesti,« je z roko pokazala proti velikemu salonskemu kavču. Ross se je zavalil v velik mehak sedež, Gordy pa je plašč vrgla preko naslona sedeža. Iz poslovne torbe, ki je ležala na mali delovni mizi, je izvlekla nekaj fotografij in stopila k Rossu. Sedla je zraven njega in izzivalno prekrižala dolge noge. Preden mu je pokazala fotografije, jih je obrnjene zadržala v naročju. »Ali ste kdaj slišali za Ledeno kraljico?« je Gordy začela z vprašanjem. »Ali mislite na eno izmed zaledenelih mumij, najdenih v Sibiriji in Peruju?« »Mislim na drugo od njiju. Zraven tega prvega, neverjetno ohra-njenega mladega dekleta, so našli tudi mumije nekaj dečkov in deklic. V glavnem gre za mlade ljudi, žrtvovane v verske namene. Na našo veliko žalost ljubosumno hranijo ta trupla v hladilnikih državnih laboratorijev in jih imajo za narodne svetinje. Pri mestnih oblasteh sem poskušala vse, da bi prišla v bližino katere izmed teh zaledenelih mumij, a brez uspeha. Takrat se je moj šef odločil organizirati privatno ekspedicijo, ki bo odšla na vrh Andov in poskušala najti neko takšno zaledenelo telo. Če nam to uspe in pridemo do genetskega vzorca, ga bomo odnesli iz države brez večjih težav.« »Zakaj potrebujete vzorec DNK-ja ravno teh mumij?« »Potrebujete ga vi, doktor,« je Rossa presenetil odgovor. »Točno, toda on želi, da bo imela bodoča žena poleg popolnega telesa tudi popoln imunski sistem. Menijo, da so ga imeli stari Inki, za katere trdijo, da so neposredni potomci vesoljskih potnikov, iz katerih je nastala naša rasa. V njihovi genetski kodi je bilo nekaj, kar jih je ščitilo pred raznimi boleznimi, dokler jih niso španski osvajalci popolnoma okužili.« »Toda,« je protestiral Ross, »že zdaj obstaja tehnologija, s katero se da gene očistiti od bolezni!« »Koliko časa bi potrebovali za takšno operacijo?« »No...verjetno tri leta, največ...« »Nimate jih!« ga je prekinila Gordy. »Na čas sem vas že opo-zorila. Zato vas tudi pošiljam v Peru, da nam najdete ta redki gen.« »Počasi, gospodična. Nisem še pristal na vaš neverjetni predlog.« »Pristali boste doktor, ker se vam podobna priložnost za znan-stveni razvoj ne bo nikoli več ponudila. Zlasti ne na konservativni univerzi, katere oddelke vodijo bivši duhovniki.« Ross je umolknil. Z njo se je moral strinjati. Skoraj vsi genetski poskusi, ki jih je predlagal Franku, so bili zavrnjeni. »Zakaj je čas za vas tako pomemben?« »Tudi to vam bomo povedali, ko bo prišel čas za to. Toda bojim se, da vam ne bom mogla pokazati teh fotografij, če ne dobim vaše privolitve.« Za Rossove živce je to postajalo vse težje. Gotovo ga je zelo vznemirjalo, ko je kmalu dejal: »V redu, vaš sem. Takoj po tem sestanku bom odšel k svojemu šefu in mu bom dal nepreklicno odpoved. V mojem življenju ste se pojavili zares v pravem trenutku. Če bi zamudili le en dan, bi bil vezan na novo pogodbo.« »Odlično,« vzhičeno reče Gordy. »Izpolnili ste vsa moja upanja in pričakovanja.« »No,« je brezvoljno zavlačeval Ross, »lačnemu psu je draga kakršna koli kost.« »Toda, mi vam ponujamo zrezek,« je zaključila. »In to debelega! Koliko zahtevate?« se ji je mudilo končati dogovor. »Denar ni imel v mojem življenju nikoli pomembnejše vrednosti.« »Koliko doktor?« se je mudilo Gordy. »No, je govoril Ross, moja zdajšnja plača profesorja naša okoli 75.000 dolarjev. Kanadskih seveda.« »Kaj pa še,« zavrne njegov račun. »Delo profesorja je otroška igra v primerjavi z odgovornostmi, ki vas čakajo pri bodočem delu. Zato mislim, da boste več kot zadovoljni z začetno plačo milijon in pol dolarjev. Ameriških, seveda!« je poudarila pomembnost valute. Ross je vanjo buljil kot v prikazen. Za trenutek se mu je zazdelo, da se z njim nekdo šali. Ravnatelj njegove univerze ni imel več kot 120.000 dolarjev letno. »Iz vašega zmedenega pogleda vidim, da niste razumeli naše ponudbe,« je dejala z blagim glasom. »Dobro vam je znano, da so predsedniki velikih korporacij podobno nagrajeni, da so vrhunski športniki plačani toliko ali pa še bolj, mi pa vas še veliko bolj potrebujemo in ste nam dragoceni. Iz vašega znanstvenega članka se vidi, da ste človek z bujno domišljijo. Ali vas moram spomniti na milijardne dobičke raznih farmacevtskih podjetij, ki bodo uporabljali vaše bodoče genetske patente.« »In vi trdite, da imate pooblastilo ponuditi mi toliko denarja?« »Vnaprej,« je Gordy polglasno dodala. Še globlje se je zavalila v mehke blazine kavča in si krilo pote-gnila za det centimetrov še bolj navzgor. Ross se je s skrajnimi napori zadrževal, da ne bi pogledal v njeno krilo. »Zdaj pa lahko pogledate te fotografije,« je predlagala, naj jih sam pobere z njenih razgaljenih nog. Zazrl se je v prvo, ki je bila v barvah. »To je Sylvia, pokojna žena mojega delodajalca. Ali imate kakršno koli pripombo glede njenega videza?« Ross ničesar ne odgovori. Mlada ženska je čepela ob bazenu, oblečena v bel bikini in se smejala fotografu, najverjetneje svojemu možu. V vsakem pogledu je bila popolna. Ross se neopazno zdrzne ob misli, da bodo nekega dne prodajali žive lutke takšnih oblin. Iz krvi in mesa bodo, razvoj njihovih možganov pa bo omejen s pose-bnim genom. Bogataši bi za takšne lutke plačali milijone dolarjev. Najbrž v podzavestni želji, da bi odstranil svoje bolne misli, je Ross odmaknil sliko in se zazrl v črnobelo fotografijo neke zmrznjene mumije. »Ledena devica,« je razlagala Gordy, ne da bi gledala. »Stara je okoli tri tisoč let. Glede na sledi na vratu je bila žrtvovana z vrvjo. To je verjetno naredil glavni svečenik prav na vrhu Andov, kjer so jo našli leta 1998. Inki so vsako leto prinašali žrtve Bogu, za katerega so menili, da živi na vrhu gore, s katere so vedno prihajale nevihte, snežni viharji in podobne elementarne nevarnosti. Ker so menili, da se nanje Bog jezi, so ga poskušali podkupiti z devicami. Nekatere izmed njih niso bile starejše od devet let!« Ross je spustil slike v naročje in jo pogledal. »Zakaj menijo, da so Inki potomci ljudi iz vesolja, v kar težko verjamem?« »Le sto tisoč Inkov je vladalo okoli dvanajstim milijonom prebivalcem Južne Amerike. Kaj vam to pove? Poleg sistema računanja, točnost njihovega večnega koledarja še do danes ni bila presežena. Njihovi svečeniki so poznali razne skrivnosti, o katerih nima pojma niti današnja generacija. Od kod jim tako mogočno znanje? Od koga so ga podedovali, če ne od svojih vesoljskih prednikov. Kako si razlagate znane perujske »pristajalne steze« in risbe ljudi in ptic, ki so opazne le iz letala? To so bili obupni znaki tistim iz zraka, naj se vrnejo in jih poberejo.« »Zanimivo,« jo je kratek čas opazoval Ross in se zazrl v drugo sliko. »Dobro poglejte te dolge pristajalne steze. Kot da bi bile kopije nekih naših letališč.« »Dobro poglejte ta okrogli medaljon, najden okoli vratu neke od zmrznjenih mumij. Na kaj vas to spominja?« Ross se je zazrl v kovinski medaljon, na katerem je bila vgra-virana dolga črta, ki se je ovijala okoli sebe kot žlebi na stari gramofonski plošči. Na eni strani je bila »narezljana« s kratkimi ali daljšimi črticami. »Genetska koda?« je Ross pogledal Gordy. »Kaj drugega pa naj bi ta risba pomenila? Od koga so ti svečeniki slišali za obstoj človeških genov, če ne od svojih vesoljskih prednikov?« »Vse to je zelo predrzna domneva.« »A verjetna. Čemu služijo piramide, če ne temu, da s svojimi geometrijskimi oblikami pritegnejo pozornost tistih iz vesolja! Stari Egipčani so verjeli, da izvirajo od boga Raaja, ki se je s Sonca z ladjo spustil na Zemljo. Risali so ga, kako stoji na ladji s svojim spremstvom. Vesoljske ladje si niso mogli niti zamisliti. Raa je na Zemlji pustil sina in hčer, ki sta se namnožila v bodočo civilizacijo. Od tedaj so se vsi faraoni imeli za bogove Sonca. Ali razumete? Bili so neposredni potomci bogov iz vesolja. Kako si sicer razlagate gradnjo teh velikanskih, geometrijsko popolnih piramid?« »No..., notri so bile grobnice teh faraonov.« »Ne grobnice,« ga popravi Gordy. »Piramide so bile »čakalnice«, iz katerih naj bi se duhovi faraonov vrnili k svojemu očetu Raaju! Ker niso vedeli, kdaj se bo vrnil, so spretno mumificirali njihova kraljevska telesa in jih tako pripravili za bodoča vesoljska potovanja. Nedavno so odkrili neverjetno podobnost med tremi velikimi piramidami pri Gizi in tremi glavnimi zvezdami Orionovega obroča. Popolnoma se skladajo, tako po razporedu kot po velikosti. Iz največje piramide, iz središča faraonove grobnice vodi mali dolgi tunel v ravni črti točno v smeri Orionovega ozvezdja. Ni večji od osem krat osem inčev (20,32 x 20,32 cm op.pr.), a je dovolj velik, da se tukaj faraonova »duša« splazi skozi in nadaljuje v določeni smeri.« Ross se je prijel za čelo, ki ga je začel drgniti... »Gospodična, ali hočete reči, da v resnici verjamete v te teorije?« »Mislim, da so skupino naših vesoljskih prednikov pustili tukaj za kazen,« ga je osupnila Gordy. »V resnici vse napeljuje na takšen scenarij. Nimam pojma, kaj so zagrešili, a ven so jih vrgli nekje na Andih. Današnji človek je bil še vedno opica, in nekateri so to ostali do danes, zato mislim, da so bili vesoljski potniki tisti, ki so ga s križanjem oplodili in zato je hitro napredoval v pračloveka. Zamislite si naju dva, kako bi se spustila na podoben planet. Zamislite si najino znanje in ga primerjate z omejenimi možgani ljudi opic! Le to se vprašam, ali je Adam prvi oplodil samice ali pa je Eva prva zanosila s temi, človeku podobnimi gorilami.« Rossa začne skrbeti zaradi tega, ker mu je vse to pripovedovala. Začuti, da se za tem skriva nekaj veliko večjega. Da bi to razumel, jo vpraša: »Koliko časa pa imam? Mislim, koliko časa mi daste, da bom vse organiziral in kako si predstavljate, da bom oplodil mamo te bodoče Sylvije? Ali imate žensko, ki jo bo rade volje rodila?« »Klonirana Sylvija ne bo imela mame,« ga osupne odgovor. »Kako pa si potem zamišljate, da jo bom spočel in na čem?« se je jezil znanstvenik. »V epruveti,« ga Gordy ni nehala šokirati. »Govorim o umetni maternici. Tehnologija že obstaja in mi smo jo odkupili. Le toliko lahko veste.« Ross je otrpnil od njenih besed. To, kar je pravkar slišal, je presegalo njegovo domišljijo genetika. V kaj za Božjo voljo se je zapletel?« »Kar se tiče časa,« je nadaljevala Gordy, »imate le štiri leta.« »Vi pričakujete, da vam bom oplodil in vzgojil ženo staro tri-deset le v štirih letih!« »V svojem članku ste omenili manipuliranje z geni hitre rasti. Kar koli ste s tem hoteli povedati, imate zdaj priložnost, da to potrdite.« Ross je kratek čas razmišljal. »Zakaj prav štiri leta?« je že spet vprašal. »Zakaj, na primer, ne dvanajst?« »Moj šef ni več mlad in se mu zelo mudi.« Ross je pogledal druge slike. Ko jih je počasi pregledoval, je o nečem intenzivno razmišljal. Pogled se mu je ustavil na prvi sliki, na kateri je bila Sylvia v kopalnem kostimu. Zakaj jim je toliko prav do te ženske? »Ali ste za kakšno pijačo,« ga je Gordy predramila iz razmišljanja. »Hm, pijača?« se je Ross zbral. »Da seveda, konjak bi mi dobro del.« Gordy ga zanosno pogleda in leno vstane s kavča. Stopi k bifeju in se vrne z dvema kozarcema. »Za najino bodoče delo in uspeh,« nazdravi in dvigne kozarec. Ross je popil svoj konjak in vstal. Naenkrat se mu je mudilo. »Dovolite mi, da vam pokličem hotelski avto,« je Gordy stopila k telefonu. »Ne hvala, sprehodil se bom do univerze, nujno potrebujem svež zrak.« »Ali vam je zraven mene postal zrak tako zadušljiv,« mu je odstranila nit z ovratnika plašča. »Nasprotno, vaša družba je čarobna. Muči me negotovost, ki mi jo predlagate. Čeprav ste mi govorili o vsem mogočem, niste prav-zaprav ničesar povedali!« »To je izključno ženska težava. Držite ga v negotovosti in za vedno bo vaš.« Ross se je nasmehnil in z glavo pokimal v znak pozdrava. Sam odklene vrata, na katerih ga zaustavi njen glas: »Počakajte! S seboj vzemite mojo vizitko,« mu vtakne v roko elegantno, z zlatom obrobljeno vizitko. »Če želite, jo dajte vašemu odvetniku, da me preveri. Res da vam ne morem izdati imena svoje-ga delodajalca, toda jaz in moje podjetje nismo skrivnostni. Moja banka vam ne bo nikoli odkrila vsote na mojem računu, toda pre-pričani bodite, da je trenutno na njem več kot dvajset milijonov dolarjev!« »Verjamem vam,« se ji nasmehne Ross in še enkrat izstopi na hodnik. »Kdaj se bova videla?« Gordy zavpije za njim. »Jutri ob devetih, spodaj na zajtrku,« odgovori in se ne ozre. Gordy ga je spremljala s pogledom, vse dokler ni vstopil v dvigalo. Šele takrat je počasi zaprla vrata, in se s hrbtom naslonila nanje. Na njenih ustih ji je zaigral nasmeh zmagovalke. Medtem ko je dolgo o nečem razmišljala, je pogledala v svojo poslovno torbo. Stopila je k stolu in iz torbe izvlekla najnovejši mobilni telefon... »V poslu smo!« reče nekomu na kratko in prekine razgovor. Ta čas je Ross z dolgimi koraki hitel proti univerzi. Do glavnega vhoda je potreboval okoli deset minut. In prav takrat, ko se je začel vzpenjati po stopnicah, se je na drugem nadstropju odprlo okno, na katerem se je pojavil Frank Traverzi. »Doktor Ross,« mu pomaha z roko, »prosim vas, skočite do moje pisarne.« Ross mu potrdi z glavo, da je razumel in stopil naprej po stopnicah. Vrata vodje pisarne so bila že odprta. Ta je sam sedel za mizo in je takoj vstal. »Sedite, prosim vas,« pokaže Rossu z roko proti velikemu usnjenemu naslonjaču. »Z vami bi hotel govoriti o nečem pomembnem...« »Sam sem prav tako prišel do vas iz istega razloga,« reče Ross in sede v naslonjač. Frank ni vedel, kako naj bi začel. Nekaj časa je vil roke, potem pa se je naslonil na rob masivne mize. Rossa je gledal naravnost v oči. »Verjetno ste opazili, da smo to leto malo zakasnili z obnovo pogodbe s predavatelji in asistenti. Upravni odbor je imel nekaj po-membnih sestankov, na katerih so se odločili o določenih spremem-bah. Jaz, na primer, nisem več vodja oddelka katedre za biologijo!« To je bila za Rossa novost a je le rahlo dvignil levo obrv. »Odbor meni, da sem preveč staromoden, da bi vodil oddelek v novo, hrabro tisočletje, prepolno presenečenj. Pravijo, da je bilo dvajseto stoletje, stoletje tehnologije, v enaindvajsetem stoletju pa bosta prevladovali biologija in genetika. Svetovali so mi, naj se odločim bodisi za napredek ali pa za Boga, ker za oba ne bom mogel delati. Odločil sem se za Boga. Vas so sinoči enoglasno izbrali za novega vodjo bioloških znanosti!« Ross odpre usta in ostane v tem otrplem položaju. Ni verjel svo-jim ušesom. »Odbor me je prav tako kritiziral, ker sem zavlačeval in prepre-čeval nekatere vaše poskuse. Pravijo, da je zaradi moje verske omejenosti naš univerzitetni laboratorij skoraj zadnji v državi. Prav imate, tudi sam mislim, da nisem dorasel izzivu novega tisočletja. Mirno sem se predal in podprl vašo izbiro.« Rossu je bilo vse bolj neugodno. Tega ni pričakoval. Kako pa naj se zdaj odzove? Kaj naj mu pove? Odloči se, da ne bo zavlačeval. »To je zares neugodna novica,« reče iskreno. »Sam pa sem pri-šel dat odpoved za nadaljnji položaj profesorja!« Frank je buljil vanj. »Danes me je obiskala neka elegantna dama, me odpeljala na kosilo in mi ponudila posel, ki ga enostavno nisem mogel zavrniti.« »Doktor Ross, o čem govorite?« komajda spregovori Frank. »O svoji novi službi. Postal bom vodja nekega novega eksperi-mentalnega laboratorija, ki se bo ukvarjal le z genetskim inženiringom v farmacevtske namene. Ne vprašajte me, koliko plače bom imel.« »Lahko si zamislim,« se žalostno nasmehne Frank. »Tisti, ki delajo za hudiča, so bili vedno zelo bogati. Zato tako uspešno vladajo temu žalostnemu svetu.« »Doktor, zakaj v vsem okoli sebe vidite vražje prste?« vpraša Ross starega prijatelja in sodelavca. »Zakaj vsak napredek pripisujete mračnim silam, namesto resnični želji človeka, da bi odkril resnico o sebi. Ali se vam ne zdi, da ga je Cerkev dovolj dolgo držala v duhovnem mraku. Stoletja ga je strašila s peklom in večnimi mukami, če se bo zanimal za svoje resnično poreklo. Tiste trdoglave pa je zažigala na grmadah. Vse do pojava Darwinove teorije si vernik ni zastavljal podobnih vprašanj. Potem pa mu je Darwin naenkrat razložil in to zelo resno in dokumentirano, da je do današnje oblike prišel s parjenjem in raznimi naravnimi mutacijami nekaj, opici podobnih prednikov. Cerkev je okamnela od strahu in groze. Jaz sem celo prepričan, da so mnogi v cerkvenih vrhovih že dolgo poznali resnico o izvoru človeka. Cerkev je marsikaj vedela in to skrivala pred nami. Ne pozabimo, da je Cerkev stoletja imela izključen monopol nad pisavo, znanstvenim raziskovanjem in ljubosumno skrivala resnice. Prvi znanstveniki, kemiki zdravniki, filozofi in njim podobni raziskovalci človeškega telesa in duha so delali pod zaščito Cerkve in pod njenim budnim očesom. Vse, kar se ni ujemalo s svetopisemskim opisom stvarjenja, je Cerkev obdržala pod ključem skrivnosti v svojih katakombah in sefih. Še danes ni mogoče dobiti dovoljenja Cerkve, da bi pokukali v nekatere svetopisemske papiruse. Zakaj, doktor?« Frank ga je poslušal s stisnjenimi čeljustmi. Vse, kar mu je Ross povedal, je bila resnica. Pa vendar je poskušal opravičiti Cerkev, ka-tere član je bil nekoč. »Zakaj?« ponovi vprašanje. »Zato, ker je Cerkev poznala na-gnjenje Adama in Eve in ker se je bala za usodo njunih grešnih duš. Vatikan se je odrekel Inkviziciji in nekaterim mračnim srednjeveškim metodam. V iskreni veri, da dela dobro za odrešitev naših duš, Cerkev ni izbirala sredstev.« »Zanimivo,« se je skoraj rogal Ross. »Nasprotniki religije pa trdijo, da so verski vodje strašili in poneumljali neukega človeka iz političnih razlogov, da bi njemu in njegovemu neznanju lažje vladali. Za vse te napake, da ne omenjamo številnih krvavih verskih vojn, ki jih je blagoslavljala, bo Cerkev vedno odgovorna. Celo svetopisemski preroki jo imenujejo velika kurba, saj so jo najbrž videti, kako je nenehno spala v politični postelji z raznimi carji, kralji in njim podobnimi diktatorji. Saj ste mi tudi sami povedali, da ste zapustili Cerkev zaradi njenih starih grehov in trde konservativnosti.« Frank ni mogel več sedeti pri miru. Vstane in stopi k velikemu oknu, skozi katerega se je nekam zagledal. »To je točno. Odložil sem duhovniško obleko in se posvetil štu-diju biologije, ker sem hotel vedeti, kdo ima prav: Darwin ali Mojzes! Osemnajst let pozneje sem ne le postal profesor biologije, temveč tudi vodja tega oddelka. Vam se to morda zdi nedojemljivo, toda bolj ko sem se seznanjal s skrivnostmi genetike, bolj sem bil prepričan, da je lahko tak čudež prišel le od super uma, ki ga ime-nujemo Bog.« »Boga,« reče Ross, »je v svoji domišljiji ustvaril primitiven člo-vek, ki so mu naravni pojavi nagnali strah v kosti. Kadar koli je v bližini udarila strela in se je zažgalo drevo, se je neuki človek vrgel na tla in molil »višje sile«, naj ga obvarujejo pred svojo jezo. Na-mišljenim bogovom je obljubljal, da bo od zdaj naprej dober in da ne bo več grešil. Doktor, saj vendar veste, da je Stara zaveza pravzaprav obširna zgodovina židovskega naroda, Nova zaveza pa kronologija življenja preroka iz Nazareta, imenovanega Jezus. Cerkev je vse to spretno prepisala, dopisala in izpopolnila, toda na veliko srečo jo je neusmiljen čas poteptal.« »Zares je velika škoda, ker ste nepopravljivi ateist, doktor,« mu je govoril Frank, ne da bi se odvrnil od okna. »Takoj ko sem vas danes popoldne videl spodaj s tisto damo, sem vedel, da jo je sem poslal sam vrag.« Ross se nemočno prime za čelo. »Ni je poslal vrag, temveč njen bogati delodajalec...« »Ki dela za vraga,« ga prekine Frank in se naglo obrne od okna. »Razmislite, doktor Ross! Do česa bo pripeljalo vaše bodoče delo za to novo korporacijo? Do grešnih poskusov z DNK-jem, ki jih bodo spremenili v suho zlato. Že sedaj so nekatera zdravila nedostopna revnemu človeku. Zamislite si ceno ene od vaših pilul prihodnosti, tako slikovito opisanih v vašem znamenitem članku. Kaj mislite, ko-liko bodo stale genetsko ustvarjene ledvice, srce, pljuča in drugi vi-talni organi? Vi sanjate o »popolnih« moškem in ženski v prihod-nosti. To smo že bili, doktor! Sam hudič nas je odpeljal iz raja v ta »nepopolni« svet. Za vse to smo sami krivi. To, kar nameravate, je velik greh. Vtikate se v Božje delo. Le ON ima pravico odločiti se, kdo bo živel in kdo umrl! Tako je bilo od vekomaj. Neizogibna smrt je človeška kazen za neubogljivost. In zato takrat, ko mu obljubljate večno življenje, neposredno nasprotujete Božji volji. S tem prevze-mate nase vlogo Boga!« Ross je začutil, da je prišel čas, da vstane. »Prišel sem vam reči zbogom in se vam za vse zahvaliti.« »Za kaj?« žalostno reče Frank. »Za desetine predlaganih posku-sov, ki sem vam jih preprečil, da bi jih delali. Želim, da veste, da sem to naredil, ker zelo cenim vaš um in domišljijo. Bal sem se, da vas bodo odvlekli daleč stran od Boga in poslali naravnost v naročje hudiča!« »Jutri vam bom prinesel svojo pisno odpoved z razlago.« »Prosim vas, ne pozabite navesti, da odhajate, ker vam je nori bivši pop leta in leta prepovedoval in kratil sredstva, potrebna za vaše futuristične poskuse!« »Zbogom, doktor Traverzi!« mu da Ross roko, ki jo ta prisrčno prime in stisne. »Naj vas Bog, ki ga zanikate, varuje, dragi človek!« Ross mu ne odgovori. Obrne se k vratom in odhiti po hodniku. Naslednjih deset dni je Edwin Ross preživel v pospešenih pripravah za svojo novo službo in pot v Južno Ameriko. Vsi poskusi uprave Univerze in nekaj njegovih najbližjih sodelavcev, da bi ga odvrnili od te namere, so ostali brez uspeha. Nezadržna želja po odkrivanju resnice o človeku je premagala vse njegove dvome in ga popolnoma opijanila. Teh nekaj dni je prebil kot v transu. Z Gordy se je vsak dan sestajal pri kosilu, po katerem sta odhajala v njen apartma ali pa sta se z limuzino vozila po predmestju Richmonda in iskala ustrezno poslovno zgradbo, v katero bi namestili pisarne in laboratorije bodočega podjetja. Pregledala sta nekaj praznih in izbrala največjo. Gordy je z lastniki podpisala pogodbo za tri leta in jim takoj plačala najemnino za prvo leto. V mestnem časopisu je dala natisniti oglas, v katerem je iskala petnajst mladih uslužbencev in osemdeset laboratorijskih tehnikov. Pogoj je bil le, da so prinesli svoje šolske ali univerzitetne diplome. Prijavilo se je več kot petsto ljudi, zlasti mladine, željne dela in prakse. Hkrati je začela nabavljati pisarniško pohištvo, računalnike in laboratorijske instrumente. Ross je bil presenečen zaradi njenega poznavanja stvari. V prostem času se je Ross privatno in zelo diskretno pozanimal o svoji novi delodajalki in njeni korporaciji. Vse, kar je pisalo na njeni posetnici, je bilo točno. LIVINGSTON HOLDINGS je bila ustanovljena in vpisana leta 2008 v Washingtonu, na področju Kolumbije oziroma v glavnem mestu Združenih držav. Kot lastnica in predsednica podjetja je bila omenjena samo Gordy Livingston. Diplomirana pravnica, kar ni bilo nenavadno. Večino ameriških korporacij so vodili bivši odvetniki, bankirji ali politiki, torej v glavnem ljudje, ki so poznali zakone, še bolje pa »luknje« v njih! Za koga dela ni izvedel, toda njena banka iz Washingtona mu je po-trdila, da je pri njih račun podjetja, odprt leta 2008 in še vedno aktiven. Po vseh teh podrobnostih je Ross zaključil, da se tudi njen šef, milijarder, verjetno nahaja v Washingtonu ali v neposredni bli-žini glavnega mesta. Gordy se mu je zdela čista. Enajstega dne reče Gordy Rossu, da je to njuno zadnje skupno kosilo in da naj se pripravi na dolgo pot. V pogodbi, ki mu jo je prinesla v podpis, ni bilo nobenih presenečenj ali nejasnih klavzul Na samo dveh straneh se je Ross zavezal, da bo naslednjih pet let delal kot vodja biogenetskega laboratorija, ona pa mu bo vsako leto vnaprej plačevala znesek milijon in pol ameriških dolarjev, tj. okoli dva milijona kanadskih. Razen čuvanja poslovne skrivnosti, ni bilo drugih obveznosti. Ross je dvakrat prebral pogodbo, potem pa je brez besed podpisal vse tri primerke. Gordy je potisnila dva primerka preko mize, iz torbe izvlekla barirani ček in ga postavila predenj. »Vaša prva plača, prav tako kot sva se dogovorila. Od tega tre-nutka sva tudi uradno v poslovnem odnosu!« Ross se je zazrl v ček, na njem je bil v resnici omenjeni znesek v kanadskih dolarjih. Skoraj se mu je zvrtelo v glavi. Naenkrat je postal milijonar, pa mu še vedno ni bilo jasno, kako. »Jutri zjutraj bo priletel na letališče v Vancouvru priletelo naše letalo podjetja, ki vas bo popolnoma udobno poneslo do Lime. Let bo trajal okoli dvanajst ur.« »Oprostite,« jo Ross prekine skoraj šepetaje, »z vašim dovo-ljenjem sem malo poizvedoval o vašem podjetju in tako izvedel, da nimate nobenega privatnega letala!« Gordy se nagne proti njemu in mu prav tako odgovori v kons-pirativnem tonu: »Doktor Ross, sama nimam popolnoma ničesar! Milijone na mojem računu podjetja je s skrivno kodo vplačal moj šef. Če bo opazil tudi najmanjšo nepravilnost v mojem poslovanju, me bo lah-ko, kadar koli bo hotel, s pritiskom na gumb ogolil kot cerkveno miš! Moja plača, doktor je mnogo manjša od vaše. Letalo, ki prihaja po vas, je le eno od letal mojega šefa milijarderja!« Ross se je raztreseno nasmehnil. Bilo mu je celo neprijetno. Tega bi se moral spomniti. »Oprostite,« je prosil za razumevanje. »Vse to, kar se mi dogaja, je tako neresnično, da meji na znanstveno fantastiko kakšnega roma-na. Zato naj vas ne čudi moja radovednost. Pravkar sem dal odpoved dolgoletnemu položaju profesorja, zavrnil imenovanje in čast vodje bioloških znanosti, kar pa se tiče tiste Nobelove nagrade za biogenetski čip, je videti, da sem se tudi njej odpovedal.« »Moj šef vam bo kupil dve Nobelovi nagradi,« pomenljivo reče Gordy. »No, nehajte tarnati in skrbeti. Namesto dolgočasnega in mo-notonega dela predavatelja vam ponujamo razburljive pustolovščine Indiana Jonesa.« Ross se na to opazko le kislo nasmehne. Sebe je imel za precej dolgočasnega moškega, najmanj pa za pustolovca. Gordy izvleče iz torbe povečan zemljevid Peruja, ki ga razgrne pred njim. »Lima,« usmeri kazalec na glavno mesto. »Tja boste prišli po-jutrišnjem, okoli polnoči. Na letališču vas bo pričakal najeti helikopter, ki vas bo prenesel do malega planinskega mesteca Lago de Oro. Tu vas bo pričakal perujski vodja ekspedicije, gospod Perez. Z njim in njegovo ekipo boste nadaljevali z džipom do starega indijanskega naselja, imenovanega Cuzco. Po poti se boste navajali na vse redkejši zrak. V Cuzcu morate ostati vsaj dva dni, preden boste šli naprej v Ande. Iz skoraj tropske klime v Limi se boste naenkrat znašli v hladu kot na Severnem tečaju. V Cuzcu se vam bo pridružila krajevna poznavalka terena, ki dobro govori angleško in vam bo služila kot prevajalka.« »Ali ta gospod Perez ne govori angleško?« »Govori, a precej slabo. Vse znane vodiče so že najele tuje ekspedicije. Poleg arheologov in iskalcev legendarnega inkovskega zlata, so tukaj vsaj štiri televizijske ekipe, ki snemajo dokumentarne filme, slavni fotografi National Geografica in vedno prisotni, vam podobni bogati avanturisti. Perez je najboljši, ki smo ga trenutno lahko našli.« »Kaj pa lahko vzamem s seboj?« »Čim več toplih in debelih kanadskih oblek, kakršne nosijo na vašem daljnem severu!« »Mislil sem na druge stvari...Instrumente, kemikalije in temu podobno.« »Vse, kar boste tam potrebovali, bo žepna škatla z osnovnimi instrumenti za obdukcijo. Zamislite si, da vas pošiljajo na grob, da bi vzeli in konzervirali tkivo nekega mrtveca. Saj to je točno tisto, kar boste tam morda našli – zmrznjeno mumijo.« Ross je proučeval zemljevid, potem pa pogledal svojo lepo delodajalko. »Kaj mislite, koliko časa nam bo to vzelo?« »Toliko, kot boste potrebovali. Ne vračajte se brez tega pre-kletega tkiva!« Ross pokima z glavo, da je razumel. »Ali ste tukaj opravili vse pomembnejše posle?« vpraša Gordy. »Mislim na vašo hišo in premoženje.« »Prosil sem Evito, Filipinko, ki je doslej skrbela za kuhanje in pospravljanje hiše, naj se preseli iz stanovanja nad garažo v hišo. Že petnajst let je naša gospodinja in ne poznam bolj poštene in pobožne ženske od nje.« »Zelo dobro. Jutri boste na letalu srečali tudi svojo bodočo tajnico, zelo sposobno in izobraženo žensko, staro petintrideset let.« Ross presenečeno dvigne obrvi, a ga Gordy ustavi s gibom roke. »Ne skrbite! Cynthia Clarc je opozorjena! Od nje vam ne preti nobena nevarnost. Že sem ji razložila vašo nesposobnost za prila-gajanje kakšni drugi ženski, razen vaši pokojni ženi. Kar se mene tiče, vas prosim, da z njo še naprej živite!« »V vašem glasu je slišati ton neupravičenega karanja,« ji blago reče Ross. »Motite se, če mislite, da mi je lahko. Še vedno se ponoči zbujam po erotičnih sanjah in se obračam po prazni postelji. Naravno je, da mi manjka ženska. Dajte mi malo časa, da bom našel tisto pravo.« »Oprostite,« je dejala Gordy in ga spravljivo prijela za roko. »Vaše privatno življenje se me ne bi smelo tikati.« »Ta Cynthia,« je zavlačeval Ross. »Kaj je njen posel, razen da ste jo imenovali za mojo tajnico? Mislim, kaj lahko, česa pa ne sme vedeti?« »Vpeljana je v vse, kar veva jaz in vi. Med nami ni skrivnosti. Kar se njene naloge tiče, bo vaša koordinatorka ekspedicije in vaša veza z mano. Podjetje redko kdaj pušča uslužbence same na terenu. Zelo dosledno skrbimo eden za drugega in se pokrivamo z medsebojnim varovanjem.« »Ko smo že pri varnosti,« je vprašal Ross, »Kakšen je položaj v državi, v katero potujemo?« »Ne skrbite. To je policijska država. Vsi poskusi ubogih upornikov, da bi spremenili režim, so krvavo in hitro zatrti. V Limi boste nastanjeni v luksuznem hotelu Continental, v Andih pa vam nevarnost preti le od strele. Obkroženi boste s krajevnimi Indijanci, neposrednimi potomci Inkov. To so primitivni, pobožni in pošteni ljudje. Čast in ponos imata veliko vlogo v njihovem življenju. Cynthia vam bo med letom podrobneje razložila krajevne običaje. Ko pa se boste vrnili, vas bo v Richmondu čakal moderno opremljen laboratorij. Jutri bom začela pregledovati prijave in organizirati postopek zaposlitve.« Ross je kratek čas razmišljal, potem pa je rekel: »Ko smo že pri zaposlovanju, ali imam kakšno pravico pri odločanju?« »Seveda, doktor,« je potrdila Gordy z občutkom krivice v glasu, »to bi vas že morala vprašati. Če imate v mislih katerega koli ustre-znega človeka, mi povejte njegov ali njen priimek in ime.« Ross jo je hvaležno pogledal. »Želel bi vam predlagati neko mojo mlado asistentko. Talen-tirano in pametno dekle je. Iz revne družine prihaja, pa ji bo skromna plača zelo manjkala. Z mojim nenadnim odhodom iz oddelka se bodo prekinile njene sanje, da bi naredila magisterij. Morda ni v redu, da vam to povem. Sam sem ji iz svoje plače za to leto plačal šolnino in kupil knjige. Zelo marljiva in pametna je.« »Ni problema,« se je strinjala Gordy in napačno pomislila, da se Ross in mlada ženska morda naskrivaj ljubita. »Morda bi morali vedeti...,« se je Rossu zataknilo v grlu, »dekle je afroameriškega porekla.« »Mislite, črnka,« mu je pomagala Gordy, malo presenečena. »Da, dekle je črno.« »To je v redu, doktor. Ali ne živimo v največji demokraciji na svetu? Vsi Američani in Kanadčani so pred zakonom enaki.« »Morda pred zakonom, toda v očeh nekaterih delodajalcev so temnopolti ljudje še vedno potomci opic!« »Saj to smo vsi, kajne?« ga je Gordy spomnila na Darwina. »Kako je ime mladi dami?« »Hellen Brown. Stara je šestindvajset let. Tukaj imate njen na-slov in telefonsko številko,« ji je dal kartico. Gordy jo vzame in da v torbico, potem pa z mize pobere druge papirje. »Imejte vašo Helleno za zaposleno. Kakšna je bila njena zadnja plača?« »Plača?« se je zbegal Ross. Oh, saj na univerzi ni bila stalno zaposlena. Šola plača talentiranim študentom minimalno, da bi se lažje preživljali. Govorim o revnih študentih. Oni pa v zameno nado-meščajo profesorje, ko je potrebno, ali pa se pripravljajo za pre-davatelje. Mislim, da je Hellen zaslužila okoli dvesto dolarjev na teden. Njena mama dela na šoli kot čistilka. S tem se vzdržujeta. Oče ju je zapustil, ko je bila Hellen stara le deset let. Gordy je gledala Rossa. »Dlje, ko sem z vami, vse manj vas poznam. V tem poslu nisem srečevala moških, ki bi bili še vedno zvesti svojim pokojnim ženam, ki bi iz svojega žepa plačali šolnino revnim študentom in ki bi jih skrbelo, kaj bo z njimi, ko bodo sami odšli z univerze.« Ross ni vedel, kam naj bi pogledal, zato se je zazrl skozi veliko okno. Toda, ko je občutil topel dotik njene roke na svoji, jo je pre-senečeno pogledal. »Hočem reči, da ste mi zelo všeč. Seveda, govorim o vaših lastnostih. Mislim, da bo najino sodelovanje plodno. Prepričani bodite, da vam ne bo niti trenutek žal, ker ste me srečali!« Ross se ji je zahvalil za besede, tako da se je priklonil z glavo. »Recite svoji mladi varovanki, naj mi se javi in da bo odslej njena plača tisoč dolarjev na teden!« »Neizmerno sem vam hvaležen!« »Vaši gospodinji Eviti pa recite, da jo bo ves dan in vso noč z obhodom varovala patrulja privatne policije, ki sem jo že najela.« »Do vaše vrnitve bom ostala v hotelskem apartmaju. Postrežba je zares brezhibna.« Nekaj časa sta se gledala, potem pa mu je Gordy dala roko. »Srečno pot! Hotelski avto vas bo jutri odpeljal na letališče v Vancouver.« Medtem ko mu je prijazno stiskala roko, mu je Gordy sestrsko dejala: »Pazite se, doktor Ross! V vas nisem vložila le ogromno denar-ja, temveč tudi velik del lastne prihodnosti!« 2. Poglavje Vožnja od Rossove hiše do mednarodnega letališča v Vancouvru je trajala le kakih dvajset minut. Hotelski voznik ga je odpeljal na kraj, rezerviran za privatne in posebne lete. Pred majhno zgradbo s carino in čakalnicami se je na soncu že svetilo veliko privatno letalo znane Gruman. Za carinske formalnosti ni bilo potrebno več kot deset minut. Z malo večjim kovčkom v desni roki in potno torbo preko rame se je Ross odpravil proti letalu. Na vratih se je pojavila lepa Cynthia Clark, ki je prestopila le dve stopnici, da bi se z njim rokovala. »Hej!« ga je veselo pozdravila. »Ime mi je Cynthia Clark, vi pa ste, domnevam, znameniti doktor Edwin Ross!« »Hvala za kompliment, toda razen mojih staršev in nekaj kole-gov malo ljudi ve, da obstajam!« »V naših očeh ste največji biogenetik, ki se je kdaj rodil« »Gotovo ste slepi,« ji Ross odvrne s šalo. »Oprostite, ker ne stopim dol, to je zaradi carine. Prosim vas, predajte svoj kovček tistemu fantu in stopite noter.« Ross je naredi, kot mu je rečeno, in stopil v letalo. Obstal je na samih vratih. Razkošna notranjost ga je popolnoma osupnila. Kabina je bila dovolj visoka, da se je dalo iti skoznjo brez zoprnega sklanjanja. Strop in stene so bili preoblečeni v temnomodre tapiserije, devet najbolj razkošnih sedežev pa je bilo narejenih iz najboljšega sivega usnja, kakršnega uporabljajo le za najbolj drage avtomobile. Cynthia je počakala, da je gost prišel k sebi. »Izvolite,« je z roko pokazala proti sredini kabine, kjer je bila polirana miza z dvema naslonjačema na vsaki strani. Cynthia ga je seznanila s človekom v temnomodri obleki, brez-hibnega kroja. Po smrtno resnem obrazu je Ross zaključil, da ne pozna šale. »Doktor Ross,« je Cynthia predstavila znanstvenika. »Gospod Michael Brock je vodja varnosti v naši korporaciji.« Medtem ko se z njim rokuje, Ross pripomni: »Močno me spominjate na agente tajne službe!« »Prav to sem tudi bil, preden sem se zaposlil v zdajšnjem podjetju,« je ta potrdil, kot je najbolj ljubeznivo mogel. Brock pokima z glavo in se izgubi v prednjem delu letala. Kdo ve, koliko časa bi se Ross vznemirjeno obračal po letalu, če ne bi bilo nad pilotovo kabino slišati značilnega opozorila... »Prosim vas,« je Cynthia pokazala mizo in se mu pridružila na drugi strani. V istem trenutku so zagrmeli motorji in letalo se je začelo pre-mikati proti vzletni stezi. Tu so potrpežljivo čakali nekaj minut, po-tem pa se je letalo pripravilo za vzlet in se je vse streslo od tresljajev močnih motorjev. Cynthia je vljudno počakala, da je Ross zadovoljil svojo radovednost. Šele ko se je zazrl vanjo, je mlada ženska dejala z veselim glasom: »Poleg tega, da sem zaradi Gordy napredovala v vašo tajnico, me je zadolžila, da bom med letom vaša gospodinja. K sreči je vsa hrana že pripravljena. Moram priznati, da sem slaba kuharica.« »Kar se tiče kuhanja,« ji je odgovoril Ross, »sem vedno pripra-vljen umreti od lakote. Za svoje bedno življenje dolgujem vse po-kojni ženi in neki Filipinki.« Medtem ko se mu je ljubeznivo smehljala, jo je Ross malo pa-zljiveje pogledal. Nič manj privlačna od Gordy, je bila Cynthia po-polnoma druge vrste poslovna ženska. Ni prekinjala sogovornika, čakala je, da je končal stavek in ga ni nikoli ogovorila, če je ni pogledal v oči. Za tem plemenitim obnašanje se je dalo slutiti visoko izobrazbo. Ross je zaključil, da je najbrž končala privatni kolidž za dekleta. Tudi njena obleka se je razlikovala od razuzdanih oblek njene šefice. Ta dan je nosila eleganten kostim. Svetlozelena obleka nad koleni in bele svilene nogavice, so jo delali resno in lepo. »Ker nama je do kosila ostalo približno tri ure, bi bilo dobro, da vas podrobneje informiram o bivanju v Andih.« »Na voljo sem vam,« se ji je priklonil Ross. »Sram me je priznati, da sem od celega sveta prepotoval le Kanado in Združene države Amerike.« Rossu je bila všeč ta mlada poslovna ženska. Navajen je bil na resno družbo. Miriam je bila po obnašanju zelo podobna Cynthiji. Vedno tiha, v vsem potrpežljiva, umerjena in neskončno šarmantna. Ljudem, ki se ukvarjajo z znanostjo ustrezajo takšne ženske. Medtem ko je s preciznostjo kirurga odvijala zemljevid Peruja, jo je Ross gledal v oči. Že je vedel, da ga ne bo ogovorila, če je ne bo pogledal v oči. »Lago de Oro,« je s svojim negovanim prstom udarila o črni piki. »Tu nas bo na neko planoto spustil najeti helikopter. Ko vas bova tam predala Perezu, se bova jaz in gospod Brock vrnila v Limo v hotel, kjer bo glavno jedro našega delovanja. Perez vas bo naprej odpeljal z džipom do odročne vasi, imenovane Cuzco. Tam se boste malo spočili, potem pa se vam bo pridružilo nekaj močnih domorodcev in mlado dekle, vaša prevajalka. Govori špansko in angleško in najvažnejše od vsega, pozna področje tega dela Andov pa tudi pogrebna znamenja Inkov in oblačilne predmete raznih stoletij. Ona je za vas najpomembnejša. Dekle bo potrdilo, koliko stoletij je stara mumija, na katero boste naleteli, če boste imeli srečo.« Ross je izkoristil premor in vprašal: »Ali obstaja obdobje, na katero moramo biti posebej pozorni?« »Bolj ko je zgodnje, bolje je. Če boste našli mumijo v dobrem stanju, staro okoli petsto ali šesto let, potem imejte to za glavni do-bitek na lotu!« »Ali smem vprašati, zakaj potrebujemo tako staro tkivo?« »Ali vam Gordy ni razložila?« »Omenila je čistost njihovih genov, toda sam zelo dobro vem, da so stari Inki bolehali od raznih bolezni, še preden so jih okužili španski osvajalci. Za kaj pravzaprav gre?« Preden je odgovorila, je Cynthia preverila, ali sta sama. »Tkivo potrebujete, ker boste v novem laboratoriju klonirali prav takšno mumijo!« To je bil šok za Rossa. Odprl je usta, kar je redko počel. »Gordy vam ni smela povedati, dokler ni bila popolnoma go-tova, da ste na naši strani. Veste, konkurenca je pri biogenetskih izumih postala neusmiljena. Vsi delajo v strogo tajnih pogojih, ker bo bodoči dobitek od farmacevtskih izumov fantastičen. »Toda,« je jecljal Ross, »kakšno zvezo ima kloniranje prastare mumije s pilulami prihodnosti? Rekli so mi, da bomo klonirali le to bivšo svetlolasko, kako ji je že bilo ime...?« »Sylvia,« mu je pomagala njegova ljubka tajnica. »To je točno. Toda iz meni neznanih razlogov, bi naš šef hotel vedeti, ali bomo sposobni oživiti tudi to mumijo.« Ross se je naenkrat zresnil. »Koga bomo še klonirali?« je hotel vedeti. »Le njiju. Zaradi te mumije sta med vašimi stvarmi dve kameri. Preden jo boste pokopali, vas prosim, da jo podrobno poslikate. Zla-sti poteze zmrznjenega obraza. Govorim o mumiji. Spol ni pomem-ben. Stoletja imajo tukaj največji pomen.« Cynthia se je kratek čas obrnila stran od njega in začela nekaj vleči iz torbice, ki je ležala odprta v naslonjaču zraven nje. Ross se je zazrl v čuden radiotelefon. »To je najnovejši digitalni radiotelefon,« je razložila. »Dela na visoki frekvenci in neposredno preko satelita. Ko pokličete to šte-vilko, bo prav takšen telefon zazvonil v moji sobi ali v tej torbi, ne glede na to, kje sem.« Ross je od nje vzel ta čudež tehnike in ga pozorno pregledal. »Mislil sem, da to uporabljajo le oborožene sile in ljudje iz vlade.« »In tisti, ki imajo tam pomembne zveze, ga je dopolnila Cynthia. »Vsak od teh stane 50.000 dolarjev. Prosim vas, pazite, da ga ne izgubite. Ne zaradi cene, bolj zaradi vaše varnosti.« »Ali bova storila nekaj, kar ni dovoljeno?« je vprašal vse bolj živčen Ross. »Pa vsaj vi dobro veste, da ni kloniranje ljudi dovoljeno še niti v eni državi na svetu. Zato ne sme nihče zaslutiti, zakaj smo tam in kaj nameravam storiti. Prosim vas, da to upoštevate, ko me boste poklicali preko tega telefona. Prekleti satelit pripada ameriški vladi in nikoli se ne ve, ali kdo prisluškuje.« Ross ji je preko mize vrnil telefon. Medtem ko si ga je dajala v torbo, jo je pazljivo opazoval. »Začenjam se spraševati, za kar se vam vnaprej opravičujem, kaj je prisililo tako privlačno, šolano in dostojno žensko, da se je spen-tljala s pustolovcem, kot sva jaz in gospodična Livingston. Tako z videzom kot z obnašanjem, zgolj opazovalca, neizmerno spominjate na damo iz visoke družbe.« Cynthia zapre torbico in ga pogleda z grenkobo na ustih. »Saj to tudi sem,« ga njen odgovor ni presenetil. »Imate odličen dar opazovanja, doktor Ross. Moj oče je bil v resnici na visokem položaju v vladi predsednika Einsenhowerja, moja mama pa je bila razvajena hčerka tovarnarja zobnih past. Toda, medtem ko so se moje vrstnice veselile življenja in ga požrešno preizkušale, sem sama ždela po privatnih kolidžih za »fina« dekleta!« Ker je opazil, s kakršno grenkobo govori o svoji preteklosti, je Ross ni hotel vznemirjati z drugimi vprašanji. No, Cynthia je kmalu sama spregovorila. »Kaj bi še hoteli vedeti o svoji tajnici? Med nama ne bi smelo biti skrivnosti, kajne?« »Ali ste poročeni?« »Bila sem.« je žalostno nadaljevala Cynthia. Kot večina repu-blikancev je bil tudi moj oče konservativen kristjan najhujše vrste. Na svoj osemindvajseti rojstni dan in dan poroke, sem morala biti devica! Moj bodoči mož iz še bolj znane in še bolj bogate družine, je od mojega očeta zahteval zdravniško potrdilo, da sem še nedolžna!« Ross jo je počakal, da si je obrisala solzo iz kotička levega oče-sa. Očaran je bil nad žalostno pripovedjo Cyntie. »Na mojo srečo,« je nadaljevala Cyntia, »nisem imela podob-nega vpogleda v psihofizično stanje svojega moža. Že prvo noč se je izgovoril na preveliko utrjenost, potem pa se je naslednje leto in pol kar naprej izogibal zakonski dolžnosti. Kaj pa mi je drugega ostalo, kot da sem vzdihovala in spretno igrala mlado ženo. Vse do dneva, ko sem ga zalotila v naši garaži, kako sedi v rolsrojcu in seksa z našim mladim voznikom.« »Grozno,« Ross sočustvoval z mlado žensko. »Ko sem nazadnje potožila očetu, mi ni več dovolil, da bi se vrnila k možu. Poklical je njegove starše in kmalu sva se sporazumno in brez škandala ločila. Potem sem tri leta preživela v hudem strahu pred kakršnim koli moškim. Moj oče je na meni opazil velike spremembe in je prosil nekega svojega prijatelja kongresnika, naj me priporoči Gordy, ki je iskala tajnico z mojo izobrazbo. Sprejela me je takoj po skupnem kosilu. Z njo sem od leta 2001 oziroma od prvih dni podjetja. Ne vem, za koga dela, le to vem, da je grozno bogat in milijarder. O njegovi identiteti nimam pojma. Srečanje z Gordy me je popolnoma spremenilo. Imeli sva podobne poglede na moderne moške. Ko pa je slišala, da sem v dvaintridesetem letu še vedno devica, me je neko noč odpeljala k sebi domov. Tam sva se potožili ena drugi in popili veliko vina. Na njenem kavču sem doživela svoj prvi orgazem. To noč sem dojela, da moškega kot takega ne potrebujem.« Ross ni mogel verjeti svojem ušesom. Ni bil navajen podobnih težav. Zgodaj se je poročil s prijateljico s študija, v katero je ostal zaljubljen še po njeni smrti. Hotel je imeti otroke, toda Miriam ni mogla zanositi. »Imeli ste neprijetne izkušnje,« jo je tolažil Ross. »Imela sem nesrečo, da sem naletela na napačnega človeka, za kar so odgovorni moji starokopitni starši. Toda, nisem lezbijka,« je od njega iskala razumevanje. »Nepremišljen odnos z Gordy je bil moj prvi in zadnji. Tudi Gordy ni lezbijka. Mislim, da imava obe iste probleme z moškimi. Tudi sama se je večkrat razočarala. Moderen moški je tako sebičen in zaposlen sam s seboj in s svojo namišljeno mačo vlogo v družini. Moderna ženska pa je vse bolj izobražena, samostojna in nesramna.« »Rossa je vznemirila njena pripoved. Niti predstavljati si ni mo-gel, da bi seksal z drugim moškim. Toda, ko nenadoma pomisli, ka-ko se ljubi s to mlado žensko, to v njem vzbudi val najbolj prijetnih občutkov. Ali ni to idealna priložnost, na katero že tako dolgo ča-kam, se je vprašal. »Ali vam lahko ponudim kakšno pijačo?« ga naenkrat vpraša. »Pravzaprav ne pijem, toda dobro bi mi del kakšen konjak.« »Gotovo vam je slabo v želodcu od moje življenjske zgodbe,« je Cynthia z grenkobo zaključila in vstala od mize. Ko je šla proti zadnjem delu kabine, jo je Ross spremljal s po-gledom. Kakšna dobra ženska, je razmišljal, pa tako nesrečna. »Vaša pijača,« se je Cynthia vrnila in položila na mizo srebrni pladenj s kristalno steklenico in praznim kozarcem. »In vi?« je vprašal Ross. »Tudi jaz ne pijem in iskreno povedano, se bojim začeti.« Ross je razumel opazko. Medtem ko mu je točila rumenkasto pi-jačo, je opazoval njene negovane roke. Zdele so se mu tako nežne in kot ustvarjene za božanje. Kaj za vraga je z njim naenkrat? »Za naju!« je dvignil kozarec proti njej, »in za uspeh našega projekta!« Ostanek poleta do Paname sta prebila v prijetnem pogovoru. Konjak je tudi Rossu razvezal jezik, zato je začutil potrebo, da je tudi njej kaj povedal o sebi in o žalostnem življenju po smrti ljubljene žene. »Miriam je imela čudovit smisel za humor v pravem trenutku,« jo je hvalil. »Kadar koli sem se utrujen in nezadovoljen vračal z dela, me je vedno pričakala s kakšno domislico ali šalo. Pogosto pa sem bil nejevoljen in jezen, ker mi univerza ni odobrila denarja za moje »fantastične« poskuse, kakor so jih imenovali. Miriam je edina razumela moje ogorčenje in me tolažila, da je verjetno dragi Bog to hotel, ker sem se hotel vtikati v stvari, ki so dovoljene le njemu.« »Tudi sama verjamem v Boga,« je dejala Cynthia. »Odrasla in vzgojena sem bila v strogem krščanskem duhu. Toda, v nasprotju z vašo pokojno ženo, mislim, da bi bil Bog zadovoljen s človeštvom brez lakote, kriminala in podobnih bolezni. To pa bo mogoče le, če bodo ljudem kot ste vi, omogočili potrebna sredstva.« Na njeno provokativno vprašanje, kako mu uspeva še naprej biti zvest svoji umrli ženi, Ross odgovori: »Z abstinenco in listanjem po spominih. Toda vedite, da ni lahko.« »Popolnoma vas razumem,« se mu je žalostno nasmehnila. »Tudi sama životarim in sanjam o moškem, ki ga ni.« V Panami so se zadržali približno uro in pol, da so dolili gorivo. Gruman ni bilo poslovno letalo za potovanja daljša od osem do devet ur. Trošilo je veliko goriva, ki mu je omogočalo fantastično hitrost, devetsto kilometrov na uro. Ko so ob diskretnem zvoku naprav potrpežljivo čakali za hlajenje, je Ross zadremal. Cynthia mu je sedež namestila v udoben položaj in ga pokrila z debelo odejo. Celo okna je zastrla z zavesami, da bi lahko lažje zaspal. Zadnji teden je Ross slabo spal, zato je utonil v globok spanec. Pet ur pozneje, okoli enajstih zvečer, so pristali v Limi. Takoj ko so se odprla vrata, je vanje udaril topel zrak s Tihega oceana. Do letala je pripeljal hotelski avto, ki jih je odpeljal do majhne zgradbe carine, nato pa do hotela Continental. Tam so vsi prenočili, vključno z dvema članoma posadke. Pri zajtrku je Cynthia obvestila Rossa o protokolu ekspedicije, njegovih zvezah v Andih in drugih podrobno-stih, ki so ga začele resno skrbeti. Iz vsega tega se je dalo sklepati, da so se pripravljali izvršiti nedovoljen posel. Pa tudi navzočnost tistega mračnega tipa Brocka, ki se mu ni dalo videti oči za temnimi očali, mu ni bila všeč. Odločili so, da ga bo osebno pospremil s helikopterjem do malega mesta v Andih in da se bo z njim vrnil v mesto v hotel, da bi pazil na Cynthio. Toda prevelika skrb za varnost tudi ni bila všeč že dovolj živčnemu Rossu. To jutro je Ross na letališču, medtem ko sta pilota pregledovala pripravljala letalo za polet, v svoj mali notes skrivoma zapisal nje-govo številko, napisano na repu. Preden se je povzpela v najeti heli-kopter, je Cynthia dolgo držala njegovo roko med svojima rokama. »Prosim vas, pazite se. Ne pozabite, kako se boste obračali name preko tistega satelitskega telefona,« ga je opozorila. »Ko boste vse uspešno dokončali, mi javite, da je »snemanje pokrajine« končano, da bom po vas poslala helikopter. Nič več.« Ross je takrat obžaloval, da se je zapletel v vse to. Medtem ko se mu je zaskrbljeno smejala, ji je Ross mahal z roko. Še malo jo je gledal, kako je postajala manjša, potem pa jo je popolnoma izgubil iz oči. Brock mu je ponudil debele slušalke, iz katerih je bilo slišati latinskoameriško glasbo. Rossa so začeli grabiti prvi znaki strahu. Za trenutek se mu je zdelo, da ima vizije, podobne vizijam omamljenih. Zmedeno je buljil v preveč resen Brockov obraz, medtem ko mu je v ušesih bučala samba, nad glavo pa mu je ropotal vijak močnega motorja, katerega turbine so piskale. K sreči je ta neprijeten let trajal le eno uro in Ross je opazil, kako proti ploščadi za pristajanje tečejo otroci. Tu jih je že čakal džip, poleg katerega je stal in se jim je smejal škrbasti mladenič nedoločene starosti. Prisrčno je pozdravil Rossa in Brocka, ki mu je nekaj dejal v tekoči španščini. Ross ju zaradi ropota vijaka ni slišal. Armando Perez, kakor je bilo ime mladeniču, je le pokimal Brocku, da je vse razumel. Ko je šel mimo Rossa, se je Brock ustavil in ga prijel za mišico desne roke. »Vse je v redu,« se je trudil preglasiti helikopter. »Gospod Perez bo odslej naprej skrbel za vas. Srečno najdbo,« mu na koncu pomenljivo reče. Medtem ko se je helikopter dvigoval in oddaljeval, je Ross za njim gledal z žalostnim izrazom obraza, kot otrok, ki so ga starši pustili sredi puščave. »Hej,« ga je predramil glas vodiča. »Jaz Armando Perez. Jaz tebe peljati gor,« je z glavo pokazal proti oddaljenim vrhovom Andov. »Mora pohiteti. Dolgo voziti do Cuzco.« »Perez je s tal pograbil prvi kovinski kovček in jih vse namestil zadaj v džip najnovejše izdelave. »Tvoj avto?« je vprašal Ross. »Jaz?« se Armando udari po prsih. »Jaz ne imeti denar niti za žena.« Ker ni imel pojma, o čem Perez govori, se je Ross odločil, da bo rajši molčal. Molčal je vso pot, vse bolj zaskrbljen zaradi slabega terena. Prvotna cesta se je kruto spremenila v kolovoz, nato pa je postala pot za pešce. Zaradi hitre spremembe višinske razlike je Ross čutil nenehni pritisk v ušesih. Perez se mu je smejal z redkimi zobmi in ga je v glavnem zabaval njegov, vse bolj bledi obraz. Tako sta se cele štiri ure valila in tresla po neravnem terenu. Med potovanjem sta srečala le dva jahača in neko žensko. Vse težje pa sta tudi dihala. Na višini približno deset tisoč čevljev (okoli 3.000 metrov op.p.) je Rossa oblil hladen znoj. Zresnil se je tudi Perez, ki je celo malo pospešil džip. Naenkrat se je pred njima ustvaril prizor kot iz filma. Na obronku gore so belo odsevale hišice malega naselja. Ni jih bilo več kot dvajset, osvetljevalo pa jih je sonce, ki se je prebijalo skozi temne oblake. Rossu je zastal dih. »Cuzco!« mu je veselo razložil Perez. »Midva priti. Konec. Finito!« Ustavila sta se pred hišo na koncu naselja. Medtem je Armando trobil po naselju, da so ljudje in otroci gledali za njima. Iz snežnobele koče je stopil starejši človek, za njim pa dvanajstletni deček in dekle. Ross je stopil iz džipa in se je majal na otrplih nogah. Bil je zelo bled. »Tupak Sanchez,« je Perez stopil k domačinu in ga je objel okoli ramen. Stari človek se je zmedeno nasmehnil Rossu in nekajkrat pokimal z glavo v znak prijateljstva. »Jose!« je Perez pogladil dečka po skuštranih črnih laseh. Toda, ko je prišel do dekleta, se je ni dotaknil. Le pokazal je z roko in dejal: »Quinta! Naš vodja. Ona voditi na gora!« Ross in dekle sta si izmenjala kratke priklone. »Doktor Ross!« je Perez še naprej vpil, kot da govori gluhim. »On gospodar. Veliki šef!« Perez je nadaljeval po špansko. Medtem ko je Tupaku nekaj razlagal, se je Ross zbegano obračal. Zdaj so jih obkolili rado-vedneži, v glavnem odrasli Indijanci in otroci obeh spolov. Ker je videla, da mu ni dobro, je Quinta stopila k Rossu, ki ji je bil pripravljen podati roko. »Oprostite,« je dejalo dekle, »tukaj veljajo čudni zakoni. V našem plemenu, v enem izmed najstarejših, še ni dovoljeno dotakniti se dekleta starejšega od trinajst let.« »Kaj pa se dogaja s tistimi, ki to po naključju ali namerno naredijo?« je hotel takoj vedeti Ross. »Morajo jo vzeti za ženo.« »Hvala vam, ker ste me pravočasno opozorili.« »Prosim vas, stopite noter, da se boste spočili,« je Quinta poka-zala z roko proti odprtim vratom. Ross se je moral skloniti, da ne bi z glavo udaril ob nizek strop. Koliba je bila zgrajena iz zemlje in slame, vendar sveže pleskana od znotraj in zunaj. V srednjem prostoru je bila nizka miza s stoli in ognjišče, na vsaki strani pa je bila ena spalnica. Namesto vrat so odprtine zakrivale indijanske preproge. Quinta je počakala, da se je Ross razgledal po ubornem bivališču, potem pa je z roko odgrnila preprogo na odprtini in ga spustila v sobico z enim oknom. »Mislim, da bi se morali uleči,« je dejalo dekle, ki je videlo njegov bled in izčrpan obraz. »Skuhala vam bom domači čaj.« »Nikar,« jo Ross ustavi v gibanju. »Prosim, prosite gospoda Pereza, naj vam da škatlo kanadskega čaja. Nisem prepričan, kako bi se moj organizem odzval na vaše domače rastline.« Quinta ni ničesar dejala. Kmalu se je vrnila z njegovim velikim kovčkom, za njo pa se je na vratih pojavil njen mlajši brat, ki je vlekel potno torbo. Ross je iz torbe vzel škatlo čaja. Dekle je takoj postavilo sredi ognjišča lonček z vodo. Preden je legel, je Ross pogledal skozi okno. Zunaj se je Perez že pogovarjal z domačo delovno silo in izbiral štiri najmočnejše ljudi. Da ne bi padel od slabosti, se je Ross ulegel na posteljo. Oblečen se je ulegel na domače prekrivalo, tkano v jarkih indijanskih barvah. Za trenutek se mu je zazdelo, da se je onesvestil. Ko pa je odprl oči, je uzrl zaskrbljen obraz mladega dekleta. Sedela je na malem trinožnem stolčku s skodelico toplega čaja v rokah. Ross se je mukoma zravnal, a je ostal v sedečem položaju. Quinta mu je dala skodelico, ki jo je vzel in pazil, da se je ne bi dotaknil. Medtem ko je srebal topel čaj, ga je gledala v oči. Naslonjen na zid ob vhodu je stal mali Jose in ju gledal. »Kako se počutite?« ga je vprašalo dekle. »Ne vem,« iskreno reče Ross. »Še nisem prepričan, da ni vse to privid. Skok iz mojega v vaš svet me je popolnoma omamil.« Dekle se je smejalo in kazalo vrsto bisernobelih zob. Kljub mra-ku je Ross opazil, da ima dekle lepe velike oči, pravilen obraz in lepa usta. Če ne bi bila vsa zavita v tiste smešne telovnike in cunje, bi bila gotovo skladna in lepa mlada ženska. Poskušal je uganiti, koliko let ima, a brez uspeha. Lahko je imela petnajst, prav tako pa tudi petindvajset let. »Koliko ste stari?« »Spomladi bom dopolnila sedemnajst let.« »Kje, za Božjo volje, ste se tako dobro naučili govoriti angle-ško,« se je čudil Ross. 2Osem razredov sem končala v nekem katoliškem misijonu, gori v Andih. Ker je šola oddaljena, sem tam stanovala, skupaj z desetimi otroki. Domov smo prihajali le ob nedeljah. Do tam je skoraj tri ure peš hoje.« »Razumem,« je rekel Ross nedoločno. »Misijonarji so bili ameriški državljani, toda govorili so tudi špan-sko. V šoli sem dobro napredovala, pravijo, da sem inteligentna.« »Vsekakor ste pametno mlado dekle,« jo je pohvalil Ross, Quinta pa je sklonila glavo in se zazrla v tla. Ross je odpil še nekaj požirkov čaja in je nadaljeval spraševanje: »Ali hočete nadaljevati šolanje?« »Ne norčujte se iz mene, prosim vas,« ga je žalostno pogledalo dekle. »Kako naj se šolam? Moj brat celo ne hodi v šolo. Edina v naselju sem, ki znam brati in pisati.« »Toda, kako ste potem prišli do te misijonarske šole?« mu ni bilo jasno. »Po mojem rojstvu, moja starša dolgo nista mogla imeti drugega otroka. Moja mama je znala brati in pisati in me je od malih nog učila črk in branja. Ker sem se hitro učila, se je moj oče strinjal, da so me odpeljali do teh misijonarjev, ki so me pri osmih letih vpisali v prvi razred. Ko so slišali, da smo zelo revni, so se odločili šolati me na svoje stroške. Kupovali so mi knjige, pa tudi hranila sem se pri njih. Drugi otroci so bili bolj bogati in so plačali šolnino in neke pristojbine. Če bi se Jose po naključju prvi rodil, ne bi hodila v šolo. Tukaj ni navada, da bi se dekleta šolala.« »Kaj se je zgodilo z vašo mamo?« »Umrla je pred dvema letoma.« »Razumem,« je dejal Ross, ki mu je postal položaj veliko bolj jasen. »Preveč sem govorila,« je vstala Quinta. »Gotovo ste zelo utrujeni.« »Ne odhajajte, prosim vas. Spal bom ponoči. V resnici me ne motite. Vaše informacije so mi bolj pomembne od spanja. Sedite, prosim vas!« Quinta je znova sedla na trinožnik. »Kaj bi hoteli vedeti?« »Vse o vas in o vašem narodu. Od česa živite tukaj. S čim se narod ukvarja?« »Od česa živimo,« je Quinta ponovila vprašanje. »To je živino-rejski in poljedelski kraj. Gotovo ste opazili, da sta trava in zemlja razmetani po redkih obronkih. Imamo malo zemlje za hišo. kjer sadimo in vzgajamo zelenjavo. Jose vodi na pašo naših osem ovc, oče pa v glavnem obdeluje okoli dva akra (okoli 8.100 m2) s krom-pirjem. To je hkrati ves posel tega kraja. Od nas so dvignili roke celo pobiralci davkov. Včasih pridejo z džipom in vprašajo, ali hoče kdo prijaviti davek. Davek se v glavnem plača, če nekdo kupuje in prodaja.« »Kakšen pa je potem vaš letni zaslužek?« »Okoli sto petdeset ameriških dolarjev.« Ross se je od osuplosti skoraj poškropil s toplim čajem... »Pridelate za sto petdeset dolarjev letno?!« je osupnil. »Letos bomo zaslužili nekaj več, ker je oče dovolil, da se pridružim ekspediciji. Gospod Perez nam bo za to plačal deset dolarjev na dan.« Ross je počasi prihajal k sebi. Bilo ga je sram pred tem dekletom brez prihodnosti. Tam v Richmondu je na banki pustil več kot dva milijona dolarjev. Koliko revnih, a inteligentnih otrok bi za ta ogromen denar dobilo izobrazbo? »Koliko dni bomo potrebovali?« je Ross prekinil neugodno temo. »Do vrha Kunta Pinte okoli pet dni, prav toliko za vrnitev. Za odkopavanje mumij bo gotovo potreben en dan.« Se pravi, je hitro izračunal Ross, da bi zaslužila sto deset dolarjev, mora ta ubožica zmrzovati in se enajst dni vlačiti po Andih. »Zakaj mislite, da bomo za odkopavanje potrebovali le en dan? Člani ekspedicije, ki je odkopavala Ledeno devico, so potrebovali štirideset dni samo, da so jo našli.« »Zato, ker že vem, kje je mumija deklice, kakršno iščete.« Ross je potreboval nekaj časa, preden je vprašal: »Vi trdite, da že veste za ta grob, kot tudi to, da je notri deklica?! Kako bi lahko vedeli za kaj takšnega?« je osupnil Ross. Quinta ga je pogledala z razumevanjem. »Ko jo bomo odkopali in boste vi izvršili svoj del pola, vam bom razložila, kako sem to vnaprej vedela, če vam namreč zdaj povem, mi ne bi verjeli. So stvari, o katerih vi iz Amerike ne veste ničesar. Saj se ne jezite, kajne?« Ross je odkimal z glavo, s čvrsto stisnjenimi čeljustmi. O čem govori to nenavadno mlado dekle? Dojame, da je preveč doživel in slišal v tem čudnem dnevu. Močno ga je začela boleti glava. »Zdaj pa grem,« je vstala Quinta in vzela prazen lonček. »Zelo ste utrujeni in nocoj se morate dobro naspati.« »Kje boste pa vi spali?« je vprašal Ross. »V drugi sobi z očetom in bratom. Ne skrbite zame,« se je nasmehnilo dekle in ga pustilo samega. Za njo je odšel tudi njen mlajši brat. Ross je še nekaj časa gledal za njima v živopisano odejo, ki je blago nihala po odprtini, potem pa je vstal in se začel oblačiti v pižamo. Dvignil je pokrivalo in se zazrl v grobo, toda brezhibno čisto in zlikano posteljnino. Zleknil se je in se pokril, a mu spanec še dolgo ni prišel na oči. Od zunaj so prihajala glasna pregovarjanja med Perezom in kmeti, ki so se pogajali o ceni. Medtem ko je se je s pogledom sprehajal po bedni sobici, je razmišljal o skrivnostnem dekletu, ki jih bo kmalu vodilo v negotovost. Med izseki raznih svetnikov je bilo po steni sobice tudi nekaj fotografij znanih žensk in moških. Quinta jih je očitno izrezala in prinesla iz šole. Namesto nad glavo je Kristusovo razpelo stalo nad nogami. Ross je takoj pomislil, da se je dekle tako z njim lažje pogovarjalo in molilo k njemu. Zunaj se je začelo mračiti in Ross je končno zaspal. Prebudilo ga je blago tresenje od nekoga. Obrnil se je in je za-gledal s svečo osvetljen obraz vedno nasmejanega Pereza. »Ura je šest,« mu je ta šepnil. »Moramo iti.« Ross potrdi z glavo, da je razumel in takoj vstane. Že je vedel, da se mora dobro obleči in da se ne bo preoblačil, dokler se ne bodo vrnili. Preko vsega je navlekel debeli zimski kombinezon. Takšno obleko so uporabljali smučarji in zimski športniki na velikih višinah. V predsobi sta za mizo že sedela Perez in stari Tupak, ki je bil prej podoben Quintinemu dedu kot pa očetu. Quinta mu je prinesla debelo porcijo jajc in slanine. »Veliko jesti,« je dejal Perez. »Dolga pot in nič več jesti do večerje.« Medtem ko je Ross požiral velike zalogaje, je Tupak nekaj go-voril Perezu. Ta ga je poslušal in mu pritrjeval s kimanjem glave in poskušal prevesti, kar je povedal starec: »Tupak skrbi za hčerka. On prositi, da ona spati v šotor z vami. Vpraša, vi imeti hčerka v Kanada?« »Žal je nimam,« je odgovoril Ross med zalogaji. »Moja žena ni mogla imeti otrok.« »Tupak reče, vi kulturen človek in prosi, vi paziti na Quinta.« »Moj oče pravi, da bi vi najbolje pazili name,« se vmeša dekle. »Ne zamerite mu, to je moj prvi daljši odhod z doma, odkar sem končala šolo.« »Recite mu, da lahko mirno spi, jamčim mu, da bom za vas skrbel kot za lastno hčerko.« Quinta je prevedla, Tupak pa se je Rossu zahvalil z glavo. »Ali se ni dalo zagotoviti posebnega šotora za dekle?« je kara-joče pogledal Pereza, ki mu je poskušal razložiti: »Samo dva šotora lahko nositi...zaradi gretja.« Medtem ko se je mučil, da je našel prave besede, je hitro pogledal Quinto in ji razložil po špansko. »Gospod Perez pravi, da zaradi omejenega tovora ne moremo nesti več kot dveh šotorov. Enega večjega za njih pet in enega manjšega za naju dva. Mali agregat, ki ga nosimo, naju lahko greje le dve uri. Drugi tovor so hrana, bencin in vaši inštrumenti.« »Razumem,« je tiho dejal Ross in še naprej jedel. Točno ob sedmih je mala kolona krenila proti vršacem Andov. Džip je ostal pred Kuntovo kolibo. Prvi je hodil Perez z velikim nahrbtnikom na ramenih, v roki pa je nosil kanto z bencinom. Za njim so hodili štirje mladeniči iz vasi, enakomerno natovorjeni s prtljago. Vsak je v roki nosil kanto bencina ali vode. Dekle je imelo le indijansko torbo z osebnimi stvarmi. Tupak je dolgo stal pred kolibo in gledal za njim, dokler jih ni pogoltnila jutranja megla. Ross je hodil zadnji, takoj za dekletom, ki se je pogosto obra-čalo, da ga ne bi izgubilo. Nihče ni govoril, tako da je Ross razumel, da so vsi hranili energijo za dolgo in naporno pot. Zrak je bil vse redkejši, dihali pa so vse težje in hitreje. Tri ure kasneje se je Rossu zdelo, da bo padel. To je takoj opazila vedno budna Quinta in dala znak tistim spredaj, naj se ustavijo. Perez se je vrnil do njih. »Potrebovati odmor?« se je nasmehnil bledemu Rossu. »Doktor umirati?« »Doktor mrtev!« je odgovoril Ross, Perez pa se je glasno nasmehnil. »Tukaj malo stati,« je rekel vodja odprave, »potrebujemo kratek odmor.« Nosači so na to komaj čakali in so hitro sneli svoj tovor. Eden od njih je začel zbirati vejevje in kmalu so vsi posedli okoli malega, a toplega ognja. Medtem ko je sedel na svojem nahrbtniku, jih je Ross proučeval, oni pa njega. Naenkrat so mu postali dragi ti enostavni in revni ljudje. Med seboj so nekaj tiho govorili in gledali proti Rossu. »Kaj pravijo?« je vprašalo dekle. »Ali me hvalijo ali pa stavijo med seboj, ali se bom živ vrnil v vas?« »Ne, gospod, njim so tuje takšne misli. Hvalijo vas in jim je všeč, ker nosite del njihovega tovora. Pravijo, da ste pravi moški, ne pa kot drugi zahodnjaki, ki ne nosijo nič težjega od kamere okoli vratu.« »Hvala,« je Ross pokimal sopotnikom. Malo so še sedeli, potem pa jih je Perez opozoril, da je čas, da krenejo. Najprej je vprašal Rossa, ali hoče popiti čaj ali kavo, a je zavrnil. Sledil je primeru svojih sopotnikov, ki so dobro vedeli, kdaj smejo, kdaj pa ne smejo piti ali jesti. Kmalu so prišli prav pod goro in se začeli vzpenjati na zadnjo planoto. Ross je se skoraj razveselil, ko je zagledal dva dečka, kako paseta čredo ovac. Njuna dva psa sta takoj pritekla do potnikov in začela radovedno lajati. Ross, ki je vedno imel slaščice v žepu, ker jih je sam imel rad, je izvlekel dve mali čokoladi in ju razdelil pastirjema. »To zadnji ljudje,« je veselo razložil Perez. »Nič več civilizacija!« »Ali so gori divje živali?« je preverjal Ross, ker ni nihče od odprave nosil puške. »Nič nevarne. Samo male in kakšen volk. Ne skrbeti,« ga je miril, in mu naskrivaj kazal revolver, skrit za pasom. Ross se je malo pomiril. Medtem ko je hodil za dekletom, jo je vprašal: »Kam pa pravzaprav gremo?« »Do vrha, imenovanega Kunta Pinte. Gospod Perez dobro pozna pot, jaz pa vas bom odpeljala tja do zmrznjenega telesa.« »Kaj pa počnejo telesa tako visoko? Ali so Inki pokopavali svoje mrtve na vrhu Andov?« »Niso, gospod,« je Quinta nadaljevala razlago, ne da bi se obrnila. »Gre za žrtve verskih obredov. Inkovski svečeniki so bili prepričani, da so »višje sile« oziroma bogovi prebivali na vrhovih Andov. Z vrha so v glavnem prihajali strašno grmenje in strele in bili so prepričani, da se bogovi jezijo in iščejo nove žrtve. Da bi jih spravili v dobro voljo, so vsako leto na vrh vodili nove žrtve, v glavnem otroke in nedolžna dekleta. Mislili so, da bodo bogovi zadovoljni z njihovimi čistimi dušami, njih pa bodo pustili pri miru.« »Kako pa so izbirali te nesrečne žrtve?« vpraša Ross. »Brez težav,« ga je presenetil odgovor. »Revni ljudje so jim radi ponujali svoje otroke, zlasti mlada dekleta, ker je bila to zanje velika čast. Takšni starši so nosili posebno bogato tkana ogrinjala, ki so pričala o njihovih žrtvah. In poslati otroka na nebo v službo bogov ni bila majhna stvar. Drugi so jih gledali z zavistjo, ker so jih imeli za ljubljence bogov.« »Lahko vam povem, da se ni nič spremenilo,« je Ross zadihano momljal. »Tudi danes razni svečeniki pošiljajo mladeniče v svete vojne in jim obljubljajo nebesa!« Quinta se je tukaj vzdržala komentarja in je diplomatsko zaključila: »Takšni časi so bili, gospod. Ljudje so bili neuki in praznoverni. Slepo so verjeli vsevednim svečenikom, ki so živeli na dvoru vrhov-nega vladarja Inke oziroma človeka boga.« Po skoraj sedmih urah pešačenja je Perez ustavil malo kolono pred neko votlino. Z roko jih je prosil, naj ga počakajo in je sam šel preverit, ali je bila prazna ali pa so bile notri kakšne živali. Bila je prazna. »Tukaj jesti in spati,« je razložil Rossu. »Notri zložiti šotore. Za primer sneg in nevihta.« Ross je razumel. Osvobodil se je svojega nahrbtnika in je nanj utrujen sedel. Ni se vmešaval v njihovo delo, saj so vedeli, kaj delajo. Niti pol ure ni minilo, pa sta bila v votlini postavljena dva šotora, ki sta se hermetično zapirala. Le na vrhu sta imela mrežo za dovod svežega zraka. Perez se je odločil, da bodo varčevali z gorivom in da bodo pri samem vhodu zakurili ogenj. Vsi moški so odšli nabirat drva, Quinta pa je ostala in pripravljala večerjo. Ross je hitro dojel, zakaj so tako zgodaj vstali. Ker se je mračilo, je temperatura hitro padala proti ničli in pod njo. Čeprav je bil namreč še oktober, se je v Andih že začela zima. Med večerjo so vsi sedeli pri plamtečem ognju in praznili svoje porcije. Quinta je vsem razdelila tudi enak del vode in je vprašala, ali hoče kdo čaj. Medtem ko je pripravljala tri skodelice, so jo mladeniči spremljali z navdušenimi pogledi. Perez je dekletu pripomnil nekaj veselega, na kar so se vsi začeli smejati in ga zbadati po špansko. Quinta se je le smehljala in ni komentirala. Ross ni razumel niti besedice španščine, toda razumel je, da je šlo za Perezovo opazko mlademu dekletu. Potem ko sta se že ugnezdila v debelih vrečah za spanje, Ross ni vzdržal, da ne bi vprašal: »Kaj vam je rekel gospod Perez, da so se vsi začeli smejati?« »Gospod Perez mi je dal kompliment, da sem ne le lepa, temveč tudi odlična kuharica in me je vprašal, ali ga bom mogoče počakala, dokler ne bo zaslužil dovolj denarja, da me bo kupil.« »Ali se pri vas ženo kupi?« »Tukaj se živi siromašno, gospod. Vse se prodaja, od živine do mladih deklet. Cene se spreminjajo, odvisne pa so od mladosti in lepote dekleta. Stare in grde so najcenejše.« Ross je opazoval njen zavit obraz v trepetajočem polmraku šotora. Notri se je dalo dosti dobro videti zaradi velikega ognja, ki je še gorel pri vhodu. »Zanimivo,« je zaključil Ross. »Koliko bo za vas dobil vaš oče?« »Moj oče je že zavrnil tri snubce. Zame zahteva najmanj milijon perujskih solov.« »Koliko dolarjev pa je to?« »Okoli pet tisoč ameriških dolarjev.« »Grozno...,« je rekel Ross. »Ali imate pravico karkoli reči?« »Nimam, gospod. Takšni so običaji. Ženske so podrejena bitja. Moški je gospodar in steber družine. Mladeniči v našem kraju morajo od rane mladosti delati in varčevati za bodočo ženo. S tem denarjem gredo stari starši v neke vrste pokoj. To je bil tudi glavni razlog, da se je moj oče oženil šele v starosti enainpetdeset let.« »To pomeni, da bo tudi vaš mož precej star moški,« je zaključil Ross. »Starejši ljudje so bolj pozorni in izkušeni z ženskami kot mladi,« se je Quinta vdala v usodo. Ross si ni upal nič več vprašati. Nekaj takega je bilo v modernem svetu nezaslišano. Ženske so bile v vsem enakopravne. Sam ni nikoli sprejemal odločitev, preden se ni posvetoval z ženo. Moderna zahodna ženska je partnerica, ne pa sužnja predsodkov in starih običajev. Še dolgo je to noč razmišljal o dekletu, ki je z njim spalo v istem šotoru. Tako je bilo tudi naslednje štiri dni. Pešačili oziroma vzpenjali so se po sedem, osem ur na dan, potem pa so se utaborili, večerjali in se spočili, zgodaj zjutraj pa spet odšli na pot. Peti dan so prišli pod vrh gore. »Kunta Pinte,« je Perez veselo pokazal s prstom proti vrhu snežene gore. »Tam biti v dve ura!« Ross je pogledal na ročno uro. Bilo je štiri popoldne. Težko je dihal. Bili so več kot petnajst tisoč čevljev (4500 m op.p) visoko. Quinta je to opazila in stopila k njemu, medtem ko so stali. »Imeli smo veliko srečo,« je zaključila. »V tem času se že začnejo snežni viharji. Če bi prišli le mesec dni pozneje, to potovanje ne bi bilo mogoče.« »Kaj pa se bo sedaj zgodilo?« je vprašal Ross. »Ponoči se bomo spočili na vrhu in takoj zjutraj začeli izkopa-vati zmrznjeno dekle.« »Kako pa veste, da bo to prav dekle?« »Kot sem vam že povedala, vam bom vse razložila, ko bomo končali izkopavanje.« Quinta se je obrnila in nadaljevala hojo za drugim, Ross pa je šel za njo. »Ali so žrtvovali le device?« je vprašal. »V glavnem. Od osem izkopanih trupel, so našli le enega dečka. Nobena žrtev ni bila starejša od šestnajst let.« »Kako so umrli? nadaljuje Ross »Preden so jih ubili, so jih omamili ali uspavali s kakšno drogo. Glavni svečenik jih je potem zadavil z vrvjo ali pa jih je z nečim trdim udaril po glavi. Če so tudi to preživeli, so tako slabo oblečeni hitro zmrznili.« »Ubogi otroci,« je z njimi sočustvoval znanstvenik. »Mislim, da je zaradi raznih religij in njihovih duhovnikov naša civilizacija nazadovala za več kot tisoč let. Že zdavnaj bi lahko potovali po vesolju in kolonizi-rali druge planete, če nam ne bi religije branile misliti. In vse to v imenu Boga, ki ga ni,« je Ross končal z ogorčenim glasom. Malo sta pešačila, potem pa se je dekle obrnilo in ga pogledalo. »Ali ne verjamete v Boga in v oni svet?« »Prosim vas,« je Ross pogledal proti temnem nebu, »saj nisva otroka. Le nedorasel in neuk otrok lahko verjame v podobne neumnosti. Ne obstaja noben »oni« svet, ta svet je vse, kar bomo kdaj izkusili.« »Ali bi verjeli v drugi svet, če bi ga po naključju videli?« je vprašala Quinta. »Dokažite mi, da obstaja življenje po smrti in vam bom polju-bljal roke in noge do konca svojega življenja.« Dekle je vstalo in se zazrlo v njegove modre oči. »Najbolje je, da vzamete te besede nazaj,« mu je zažugala s prstom. »Ne vem, kako naj to razumem.« »Kakor koli hočete. Toda kmalu vas bom prepričala, da obsta-jata tako Bog kot tudi »oni« svet.« Obrnila se je in nadaljevala hojo v hrib, Ross pa je presenečen obstal in gledal za njo. O čem blebeta to dekle, se je vprašal. Na vrh so prišli še podnevi. Da bi se zaščitili pred vetrom in snežnim metežem so se utaborili med dvema stenama. Ross je opazil, kako se je Perez vzpenjal ob steni in na vrh zabadal nekaj kovinskega. »Varovati pred strelo,« je veselo zaklical. »Tukaj včasih zelo treskati.« »Še tega se nam manjka,« je Ross zamomljal zase. Noč je minila brez grmenja in treskanja. Razen močnega vetra, ki je zavijal okoli sten, se ni zgodilo nič razburljivega. Zbudili so se v belino lahkega snega, ki je začel padati pred zoro. Hitro so pozajtrkovali in popili topel čaj. Ob vsak nahrbtnik je bil pritrjen mali kramp ali lopata. Ross se je ponudil, da bi tudi on kopal, toda Perez ga je ljubeznivo zavrnil. Razložil mu je, da je to poseben postopek, ki ga krajevni delavci dobro poznajo, ker so že kopali za potrebe raznih arheologov. Tako so stali pred šotorom in čakali dekle. V tem trenutku se je pojavila Quinta, zamotana v debelo indijansko odejo. »Gospodična,« jo je po špansko nagovoril Perez, »odslej smo v vaših rokah. Meni so dejali, da dobro poznate obrede žrtvovanja in da ste se v šoli učili znake, po katerih se da prepoznati grobove. Kje naj začnemo?« Quinta ni ničesar odgovorila, temveč je vse odpeljala prav na vrh stene, kjer se je ustavila in se ozirala na vse strani. Naenkrat je, namesto da bi proučevala okolico, zaprla velike temne oči. Kratek čas je tako stala, potem pa se je odpravila proti jugovzhodu. Moški so se odpravili za njo in se čudno spogledovali. Nikomur ni bilo jasno, zakaj jih vodi z zaprtimi očmi. »Tukaj!« se je ustavila Quinta in pokazala zaledenelo zemljo pred seboj. »Tukaj?« se je nejeverno vprašal Perez. Kaj hočete reči s tem?« »Pod mojimi nogami je grob žrtvovane devetletne deklice.« »Toda, gospodična!« je protestiral vodja ekspedicije, »o čem pa govorite?!« »Kopljite!« je bil odločen Ross. »Dekle ve, o čem govori.« Quinta je odprla oči in pogledala v tla pred svojimi nogami. »Kopljite hitro, ker se mumija nahaja meter in pol globoko. Prisotni so jo nezaupljivo gledali. »Prosim vas, začnite, » jih je predramil Rossov živčni glas. »Če bomo pohiteli, bomo vse opravili v enem dnevu.« »Vi... vi verjeti ta dekle? je osupnil Perez. »Obstaja le en način, da se vsi prepričamo, ali ne?« je odgovoril Ross. Perez je brezvoljno zamahnil z roko, češ, naj začnejo kopati. »Kaj nameravate početi s to mumijo?« je vprašala Quinta, med-tem ko oni so kopali. Ross ji ni mogel povedati resnice in si je začel izmišljevati. »Posnel bom nekaj slik in vzel vzorec DNK-ja.« »Kaj pa vam bo njen DNK?« »Ali veste, kaj je to DNK?« »O tem sem se učila v šoli. Vsaka DNK vsebuje informacije o izgradnji bodočega živega organizma.« »Glejte, moja znanstvena organizacija hoče proučiti te pra-stare gene in se naučiti kaj več o vaših daljnih prednikih in o njihovem načinu življenja. Zlasti o njihovem imunološkem sis-temu, ker postaja naš naraščaj neodporen na kemijske substance. Zavrača celo nekatera pomembna zdravila, na primer penicilin. To pa je nevaren znak.« Površinska plast zemlje je bila zmrznjena. Ko jih je vseh pet kopalo, sta jih Ross in Quinta gledala od strani. Ross je občasno zaskrbljeno opazoval Quinto, ki je mirno in zdolgočaseno spremljala izkopavanje. Ko je opazil, kako se je dvema kopačema dalo videti le glavi iz luknje, jima je rekel: »Pazita, da ne poškodujeta mumije!« Delavci se ustavijo in jo otrplo opazujejo, ko je stopala k njim. »Še toliko,« jim je dekle pokazalo razdaljo med rokama. Perez je ukazal dvema delavcema, naj gresta iz luknje, sam pa se je spustil vanjo s kratko vojaško lopato za kopanje rovov. Pazljivo je odkopal robove, kar mu je vzelo približno uro in pol. Naenkrat je vstal, vsi pa so pohiteli k luknji, v kateri je čepel. Osuplo jih je pogledal od spodaj. »Dolgi lasje od nekoga!« jim je dejal po špansko. Quinta je to prevedla Rossu, ki je mislil, da sanja. Tudi sam je pokleknil na zemljo, da bi bolje videl. Perez je odkopaval glavo zelo mladega dekleta. Črne dolge lase je imelo spletene v sto kitk in okrašene z dragoceno zlato zaponko, kakršne so nosile le žene visokega rodu. Rossu se je zdelo, da je dekle spalo. Tudi njega je osupnila njena mladost, saj ni imela več kot deset let. Hitro se je obrnil vstran in zagledal Quinto, ki je stala ob njem. Dekle se je blago nasmehnila. Vse se je zgodilo prav tako, kot mu je povedala. »Ali naj nadaljujem?« je vprašal Perez iz luknje. »Ni treba,« je odvrnil Ross. To bo čisto dovolj. Prosim vas, da greste ven, da bom vzel vzorce.« Delavci so pomagali Perezu, da je zlezel iz luknje. Ross je nesel s seboj malo škatlo z inštrumenti za obdukcijo. Ko se je spustil v jamo, je z baterijo posvetil v uspavano lepotico. Okamnel je zaradi najdbe in je bil presenečen zaradi njenega mirnega videza. Opazil je, da je najverjetneje umrla zaradi posledice zastrupitve, ker je na eni strani njenih ustnic še vedno visela nekakšna pena ali slina. Ross se je naslonil na rob jame in pogledal Quinto. »Kaj mislite, koliko je mumija stara?« »Glede na pričesko in zlato zaponko, več kot tisoč in sto let,« je zaključila Quinta. »Lase so ji dneve in dneve pletle ženske plemeni-tega rodu, toliko zlata pa ji je mogel darovati le vladar. Po izdelavi je videti, da je zaponko naredil dvorni zlatar Inke. »Govorite z gotovostjo, kot da bi bili arheologinja,« je rado-vedno rekel Ross. »Govorim tisto, kar z gotovostjo vem. To pa vam bom razložila, kot sem vam obljubila, ko bomo končali delo.« Ross je bil prepričan, da ve, kaj govori. Znova je pogledal glavo dekleta. Da bi oni zunaj ne videli, kaj počne, se je sklonil čez njo. Hitro je s škarjicami odsekal delček levega ušesa in ga spravil v stekleničko s posebno tekočino. Nato je zaprl stekleničko in jo postavil v žep. »Kamero prosim,« je stegnil roko proti Quinti, ki mu jo je takoj dala. Takrat je z bliskavico posnel nekaj posnetkov, a ni zdržal in je deklici odrezal eno kitko. Pazljivo jo je spravil v vrečko in nato v žep. Mislil je, da mu bo prišla prav pri oživljanju DNK-ja oziroma bodočega človeka. Ti lasje mu bodo najboljši vzorec za primer-javo. »Izvlecite me!« je zaklical onim zgoraj. Dva mladeniča sta mu pomagala zlesti iz jame. »Kaj delati z mumija?« je vprašal Perez. »Zakopati,« je odgovoril Ross in se oddaljil s hitrimi koraki. Quinta je kratek čas gledala za Rossom, potem pa jih je prosila za nekaj minut. Pokleknila je na rob jame in se zazrla v glavo male žrtve. Medtem ko je v sebi molila, se ni nihče od prisotnih premaknil. Stali so z lopatami v rokah in potrpežljivo čakali. Quinta se je prekrižala in vstala. Ko je videla njihove čudne poglede, je strogo dejala: »Da si ne bi upali dotakniti se te zlate zaponke, če boste namreč to storili, bo prišla ponjo!« To je bilo dovolj, da bi prestrašilo tudi največjega lopova. Perez je žalostno vzdihnil in z rokami pokazal delavcem, naj zasujejo jamo, Quinta pa je odšla proti šotoru. Rossa je našla, kako je zamišljen in bled sedel na škatli za inštrumente. Pokleknila je zraven njega, da bi ga bolje videla. Ross je prvi prekinil molk. »To ni mogoče,« ni hotel sprejeti dejstva. »Če vam rečem, da sem pretresen, mislim, da bom podcenil svoje pravo duševno stanje.« Quinta je čepela in molčala. »Kako ste mogli vedeti, da je na tem kraju, točno meter in pol globoko, mumija devetletne deklice, ki so jo žrtvovali natanko pred enajstimi stoletji!« Quinta ni vedela, ali naj mu pove vso resnico. »Tudi če mi rečete, da ste to sanjali, vam ne bom verjel. Dati mi morate logično razlago, ker mi bo sicer razneslo glavo.« »Ne, nisem sanjala,« je dekle tiho dejalo. »Mala Pela mi je ra-zložila, kako naj vas odpeljem do njenega groba. Pokazala mi je, kako globoko se nahaja njeno bivše telo in kako je bila videti, ko so jo žrtvovali. Takrat mi je tudi povedala ime vladarja, ki ji je osebno zapel to zlato zaponko, preden so jo svečniki odpeljali na ta vrh. Po tem sem sklepala, da je umrla pred tisoč sto leti.« Ross je dolgo opazoval dekle pred seboj, potem pa je ves obupan zavpil: »Znorel bom!« »Vi mi ne verjamete, kajne?« je žalostno zaključila Quinta. »Kako pa naj verjamem v to neverjetno zgodbo?« »Kako pa mislite, da sem sama to vnaprej vedela?« »Možgani mi ne delajo,« je priznal Ross. »Mora obstajati kak-šna logična razlaga, to, kar ste mi namreč pravkar povedali, sploh ne pride v poštev.« Quinta se mu je prijateljsko nasmehnila. »To sem vedela. Vaša pokojna Miriam me je že prej opozorila na vaš ateizem. Tudi njo ste prepričevali, da Boga ni, saj se človeška zavest po fizični smrti prekine.« Ross je potreboval nekaj časa, da se je pripravil na drugi val vprašanj. »Od kod pa poznate ime moje pokojne žene?« »Prikazala se mi je v obleki, v kateri ste jo pokopali. Dejala mi je, da je bila to njena priljubljena obleka.« Ross si ni upal vprašati za barvo obleke, zato je Quinta sama nadaljevala: »Videla sem jo v zeleni obleki z rumenimi in belimi cvetovi in širokim belim trakom okoli pasu. Na sebi je imela ogrlico iz belih biserov in podobno zapestnico. Vse to vam je narekovala v bolnici pred smrtjo. Prosila je, naj ji dolge svetle lase spletejo v priljubljen svitek.« »Saj to ni mogoče, je vse težje dihal Ross. »Kako to, da se ni meni nikoli prikazala?« »Hotela se vam je prikazati, toda pravi, da ji niste pustili zaradi svojega okorelega ateizma. Duhovi mrtvih se redko prikažejo tistim, ki ne verjamejo v Boga. Pravzaprav je zelo malo ljudi, ki lahko pridejo v stik z duhovi pokojnih.« »Vi pa lahko?« jo je sumničavo vprašal Ross. »Tudi sama se do pred kratkim še nisem zavedala te svoje lastnosti. Moja pokojna mama me je nekega večera obiskala in ko me je »izvlekla iz telesa«, me je odpeljala s seboj, da mi je pokazala oni svet. Tako sem izvedela, da sem primerna za sprejem visokih frekvenc, na katerih so. Nekaj o tem sem brala v neki knjigi.« Rossu se je počasi znojilo čelo. Vse, kar je slišal, je bilo preveč za njegove živce. O takšnih pojavih je poslušal le po televiziji, vendar je to imel za izmišljijo ljudi, željnih hitrega zaslužka.« »Vaša žena mi je tudi pripovedovala, da je poskušala priti do vaše zavesti, medtem ko ste spali. Ve, da ste jo zelo ljubili in da jo še vedno pogrešate. Zato vas je nekajkrat obiskala v sanjah in se z vami ljubila.« Ross je okamnel. Te intimne skrivnosti ni razen njega nihče poznal. »Miriam me prosila, naj vas opozorim na vaše nove delodajalce, ker so to zelo zli ljudje. Nameravajo izkoristiti vaše znanje v nizkotne namene in proti Božji volji. Ženska, ki je prva z vami prišla v stik, je zelo zvita in dela zanje. Milijone vam je ponudila za dušo in na pravi poti ste, da jo izgubite.« Ker se ji je zdelo, da je to zanj dovolj, se je Quinta zravnala in odšla. Ross je izgubil dar govora. Tudi drugi so opazili njegovo zmedenost, toda menili so, da je to posledica njegovega srečanja z mumijo. Ross ni nič povedal do naslednjega jutra, malo pa je govoril tudi med vrnitvijo. Enostavno je bil zlomljen zaradi spoznanja, da Miriam še živi v neki, človeku neznani dimenziji, na še neodkritih frekvencah. Čeprav je bila to edina logična razlaga Quintine trditve, so to možgani Edwina Rossa stežka in mukoma predelovali. Med vrnitvijo je nenehno razmišljal o nenavadni mladi Indijanki, za katero je hodil. Kakšna škoda, je razmišljal med potjo, ker bo to posebno dekle kmalu končalo kot na tisoče drugih nadarjenih, brez kakršne koli možnosti za napredek. Začel je načrtovati, kako naj bi ji pomagal. Od raznih zamisli, ki so preplavljale njegove misli, je bila najpogumnejša tista, da jo bo odkupil od njenega očeta in ji tako omogočil nadaljnje šolanje in da bo sama odločila o svoji usodi in prihodnosti. Tupak je za dekle zahteval milijon solov, kaj če bi mu jih ponudil pet! 3. Poglavje Ker so se spuščali in vračali z manj tovora, so Ross in njegovo spremstvo prišli v Cuzco že četrti dan popoldne. Tam jih je čakalo presenečenje. Pred dekletovo kočo je bil parkiran stari avto nekega človeka. Po amaterskih slikah in španskem podjetju se je dalo sklepati, da gre za potujoči kino. Perez in delavci so ostali zunaj in urejali opremo, Ross in Quinta pa sta odšla v kolibo. Za mizo je sedel Tupak z dvema neznanima moškima. Starejši moški, blizu petdesetih, se je utrujeno nasmehnil proti Quinti, ki se je pri vratih ustavila na mestu. Ross je dojel, da gre za nove snubce. Nastala je neprijetna tišina. Tupak je žalostno opazoval svojo hčer, ne da bi vedel, kaj in kako ji naj pove. Njegov gost, Repe Gonzales, se je že drugič vrnil, da bi odkupil dekletovo roko. Prinesel je milijon solov, prav toliko, kolikor je Tupak zadnjič zahteval. »Quinta,« je oče končno zbral moč, »gospod Gonzales te je prišel zasnubit. Prihaja že tretji dan, ker nisva vedela, kdaj se boste vrnili.« Quinta je molčala je gledala v tla iz zemlje. »Kaj se dogaja?« je vprašal Ross. Dekle mu potihem prevede. Gospod Gonzales je prinesel mnogo daril in ves denar, ki sem ga zahteval zate. Ti poznaš naše običaje. Nimam več kaj dodati.« Quinta pogleda izpod čela Gonzalesa, ki se ji je še naprej smehljal. Dekle ga je poznalo od zgodnjega otroštva, ker je prihajal v vas predvajat filme. »Kaj se dogaja,« je živčno vprašal Ross. Dekle mu je potihem prevedlo zadnje očetove besede. »To ne pride v poštev,« je zaklical Ross, ne da bi verjel svojim besedam. Ker je videl, da nekaj ni v redu, se je Gonzales hitro zresnil. Ni mu bil jasen Rossov odziv. Presenečeno je bilo tudi dekle, ki ga je začudeno pogledalo. »Razložite gostom in vašemu očetu, da niste svobodni, ker sem se vas dotaknil.« V Quintinih očeh so se pojavile solze upanja. »Toda, niste se me dotaknili,« je potihem dejala Rossu. Ross jo zgrabi za roko in potegne k sebi. Prisotni za mizo otrpnejo od pričakovanja. Quinta je prevedla, kar je Ross pravkar povedal. »Ali je to res,« je komajda zajecljal Tupak. Quinta je pripravljeno potrdila z glavo. »Kako se je to zgodilo?« je hotel vedeti. Quinta Rossu prevede vprašanje, ta pa odgovori: »Recite mu, da sva se vzpenjala po strmi steni in sem skorajda padel v prepad. V zadnjem trenutku ste me prijeli za roko.« Quinta je prevedla, Tupaku pa je odvalil kamen od srca. »No, to pa se da razumeti, kajne gospod Gonzales?« »Seveda,« ta sprejme razlago. »Saj ste človeku rešili življenje!« »Za roko sva se držala tudi med potjo in v šotoru.« Preden je prevedlo, je dekle pogledalo Rossa s solznimi očmi. »Gospod, zakaj mi to počnete?« »Ker ste me v teh nekaj dneh popolnoma osvojili. Govorim o vaši privlačnosti, duhovni lepoti in čistoči. Mislim, da ste preveč dragoceni, da bi se kar naenkrat izgubili v pozabi tega prastarega sveta in pradavnih običajev.« Quinta ga je opazovala z očitnim oboževanjem, kar so si tisti za mizo napačno razložili. »Prevedite!« je vztrajal Ross. Quinta prevede le tisti del o držanju za roke v šotoru. »Ali ste bili s tem človekom sami v šotoru?« je osupnil Gonzales. »Gospoda sem prosil, naj z njo spi v šotoru, on pa mi je dal besedo, da bo pazil nanjo kot na lastno hčerko.« »Tudi spali ste z njo v šotoru?« je zajecljal nesrečni Gonzales. Ker mu nihče ničesar ne odgovori, vstane, vzame svoj klobuk, pobere s tal darila in brez besed odide iz kolibe s svojim mladim pomočnikom. Tupak ju ni celo spremljal. »Kakšna sramota!« je dejal starec, poražen zaradi spremembe položaja. »Niti v snu ne bi posumil, da mi boš to naredila.« Quinta je to prevedla Rossu, ki je sedel za mizo nasproti Tupaka. »O kakšni sramoti pa govorite? Ali ne vidite, da imate pametno in nadvse posebno hčer? Ne le po lepoti in izobrazbi, tudi po znanju presega sva dekleta v tem kraju. Pripravljen sem vam plačati petkrat več kot Gonzales za njeno popolno svobodo. Prihranite ji prastare običaje vaših prednikov in ji omogočite, da se bo v miru razvila in naj si sama izbere svojo življenjsko pot in moža.« Quinta je prevedla s solzami v očeh. »Strinjam se z vami, da so ti običaji stari in vam nenavadni,« je odgovoril Tupak. »Toda nisem si jih jaz izmislil. Če bo zdaj Quinta ostala neomožena, se nam bodo vsi v vasi smejali. Gonzales je pri-zadet in bo vsem govoril, kaj se mu je z vami zgodilo. Za vedno bo ostala osramočena. Kar se vaše denarne ponudbe tiče, ne zahtevam več kot milijon, toda zahtevam, da se poročite z mojo hčerko po naših običajih in nam vsem prihranite sramoto.« Ross ga je poslušal s stisnjenimi čeljustmi. Načrt se ni uresničil, kot si ga je zamislil. Hkrati pa je razumel problem nesrečnega očeta, ki je bil tudi sam žrtev krajevnih običajev. Ross se je odločil do konca nositi posledice svoje nepremišljene odločitve. »Pristanem,« je dejal Tupaku z odločnim glasom. »Naj naju takoj zjutraj Perez odpelje v Lago de Oro, kjer se bova na sodišču poročila. Perez vam bo od tam prinesel pet milijonov solov. Od tega denarja boste do smrti dobro živeli in omogočili šolanje svojemu sinu. Ko bo odrasel, pa mu kupite ženo, preden bo star petdeset let.« Tupak ga je kratek čas opazoval, potem pa je dejal: »Vse to lepo zveni, toda kako naj vam verjamem, ko pa steenkrat že prelomili dano besedo, obljubili ste mi namreč, da boste skrbeli za Quinto kot za svojo hčerko.« »Saj tudi sem, gospod Tupak,« je mirno dejal Ross. Niti s prstom se je nisem dotaknil. Prvič sem jo prijel za roke tu pred vami.« »Toda...,« je Tupak odprl usta, »ali niste dejali...« »Nisem si mogel zamisliti, da bi tako pametno dekle preživelo ostanek svojega življenja kot žrtev prastarih običajev. Ali se vam ne zdi, da so inkovski bogovi že uničili dovolj mladih in nedolžnih deklet, kot je Quinta?« Tupak se je zazrl v svojo objokano hčer. »Ti pa si vse lažno potrdila?« je iskreno osupnil. Namesto odgovora je Quinta sedla na zemljo zraven njega. Tako je klečala s sklonjeno glavo, dokler ni nanjo Tupak postavil roko, da ji je oprostil. »Pogrešal te bom,« ji je dejal z vlažnimi očmi. »Pri Gonzalesu bi te vsaj včasih videl. Ubogi človek. Imel je velike načrte za vaju dva. Pravkar je kupil kino v Lago de Oru in je načrtoval, kako mu boš pomagala pri poslih, ker imaš več šol od njega.« Quinta je molčala s sklonjeno glavo. Mali Jose, ki je doslej samo molčal zraven razplamenelega ognja, je začel glasno jokati. Quinta se je priplazila do njega in ga nežno objela. »Ne bodi žalosten, Jose,« ga je tolažila. »Ti in očka bosta zelo bogata. Zgodaj se boš poročil in boš srečen. Nenehno ti bom pisala in ti pošiljala kartice iz Kanade.« »Toda nič na svetu ni moglo Joseja potolažiti zaradi izgube ljubljene sestre. Ross je odšel iz hiše, ker ga je vse precej vznemirilo. Globoko je vdihnil svež, hladen zrak. Ko je opazoval sivo nebo, se je vprašal, ali je prav ravnal in ali je bila to odločitev njegovega srca? Čeprav ni pričakoval, da bo v Cuzcu naletel na snubce, je med potjo razmišljal, kako pomagati temu dekletu. Če ne bi sam hudič poslal tega Gonzalesa, bi Tupak morda pristal na to, da bi mu prodal Quintino svobodo. »Kaj se je zgodilo?« je k njemu stopil Perez, ki je pravkar izplačal zadnjega delavca. »Tisti človek s kino oditi zelo jezna.« Ross mu je vse povedal. »Vi zasnubiti Quinta,« je Perez na široko odprl oči. »Vi znoreti?!« »Zdaj potrebujem vašo pomoč,« je dejal Ross. »Takoj zjutraj boste odpeljali mene in Quinto v Lago de Oro, kjer se bova poročila. Tam vam bom izročil hranilno knjižico za Tupaka Sancheza, na kateri bo pet milijonov.« Perez odpre usta. »Prav tako mu boste prinesli dokument o najini poroki.« »Jezus in Marija,« se začne križati Perez, »jaz nikoli zaslužiti pet milijonov.« »Gospod Perez!« ga je Ross prijel za ramena, da bi ga ta bolje slišal. »Povejte mi, čigav je ta džip. To vaša Cynthia izposodila od ena agencija v Lima. Vrniti ga moram nazaj tja. Stati sto dolarji na dan!« »Zdaj me pa pazljivo poslušajte!« mu je rekel Ross. »Ko boste vse opravili in se vrnili v Limo, vam bom kupil ta džip in vam ga bom podaril.« Perez je pomislil, da ga ni dobro razumel. S pestjo se je dotaknil prsi, a ni dolgo ničesar spregovoril. »Vi meni dati džip?« Ross je potrdil z glavo. »Vi ponoreti doktor? Ta džip stati več kot 10.000 dolarjev. Kaj jaz delati s toliko bogastvo?« »Hitreje zaslužiti za mlada žena,« je Ross odgovoril v polom-ljeni angleščini. »Gospod Perez...,« se je kratek čas ustavil, »gori v Andih in med potjo sem prišel do nekaterih neprecenljivih spoznanj. Dovolite mi, da z vami podelim svojo srečo. Vi ste marljiv in spo-soben človek. Ta džip vam bo omogočil, da boste hitreje in lažje opravljali svoj posel. Mnogi bodo od vas kmalu iskali usluge.« Ross je pustil Pereza in se vrnil v kolibo. V predsobi se ni nič spremenilo. Tupak je še naprej sedel za mizo in si mel solzne oči. Quinta je klečala ob bratu in mu nekaj potihem govorila. Ross je vstopil v spalnico in vzel tisti satelitski telefon. Prižgal ga je in pritisnil skrivne številke... »Halo,« se je javila Cynthia. »Tukaj Ross,« je bil kratek. »Snemanje uspešno končano. Pošljite jutri helikopter v Logo de Oro.« Preden je lahko Cynthia kar koli odgovorila, je že prekinil zvezo. Sedel je tako zamišljen, tedaj pa je opazil, da se je na vhodu za odejo pojavila Quintina glava. »Moj oče bi se hotel z vami pogovoriti.« Ross je vrnil svoj telefon v torbico in se pridružil Tupacu. Quinta se je usedla na prazen stol zraven njiju. Tupak je kratek čas opazoval novega »zeta«, potem pa ga je prosil: »Povejte mi, kaj pravzaprav hočete od moje hčerke? Ona mi pravi, da ste vdovec in da še vedno ljubite svojo ženo. Kako lahko hkrati ljubite dve ženski, eno živo, drugo pa mrtvo. Kakšen zakon bo to?« »Nikakršen, ga je presenetil odgovor. »Nimam namena živeti z vašo hčerko. Z njo se poročam zaradi vaših običajev. Želim ji omo-gočiti šolanje in napredovanje. Poleg tega sem si vedno želel imeti hčerko. Žal, moja žena ni mogla imeti otrok.« Tupak je poslušal, kar mu je Quinta prevajala in se je zamislil. »Vidim, da ste pošten in dober človek, je dejal. »Zakaj potem ne posvojite Quinte, namesto da se z njo lažno ženite?« »Ženim se, da bi vam rešil čast,« je suho odgovoril Ross. »Pozabite naše stare običaje. Bom pa že preživel brez časti. Vsi v vasi pa mi bodo vseeno zavidali, ker je moja hči odšla v Ameriko.« »V Kanado,« ga je popravil Ross. »Gospoda Pereza pokličite kot pričo. Naj mi Quinta napiše besedilo v španščini in angleščini, v katerem se strinjam, da vam jo zapuščam v daljno oskrbo, ker sem prepričan, da ji boste omogočili šolanje kot svojemu otroku.« Dajem vam častno besedo,« je Ross dvignil desno roko. Ross je zunaj zalotil Pereza, kako je s »svojega« džipa spiral blato. Ko ga je zagledal na vratih kolibe, je otrpnil na mestu. »Doktor spremeniti mišljenje?« je preverjal Perez. »Nikoli ne spremenim svojega mišljenja,« se mu je nasmehnil Ross. »Prosim vstopite. Potrebujemo vaše sodelovanje in navzočnost.« Potem ko so podpisali oba dokumenta, ki je s svojim podpisom potrdil tudi Perez, so za mizo ostali dolgo v noč. Quinta jim je pripravila zadnjo večerjo, zelo okusno skodelico domače hrane, Tupak pa je odprl dragoceno steklenico tekile. Dolgo so pripove-dovali o tem in onem. Perez se je pohvalil Tupaku, da bo kmalu dobil svoj džip, ki ga je to zelo presenetilo. Še bolj ga je presenetilo, ko je slišal, da bo Ross iz Kanade poslal misijonarski šoli ček za pet tisoč dolarjev za šolanje krajevnih revnih otrok. Prvotni strah za usodo hčerke ga je zdaj popolnoma zapustil. Okoli polnoči so vsi odšli spat. Ross v svojo sobo, Perez pa v svoj džip, ki ga je prižgal, da bi mu bilo ponoči toplo. Zaspal je s širokim nasmehom na ustnicah. V Lago de Oro so se odpravili zjutraj ob sedmih. Ross in Perez sta že sedela v avtu in čakala, da se je Quinta poslovila od očeta in brata. Slovo je trajalo več kot deset minut. Tupak je bil že starejši kot dvainsedemdeset let in se je bal, da ne bo več videl hčerke. Quinta se je naenkrat hitro obrnila in vstopila v džip. Perez ni čakal niti sekunde; pritisnil je na plin in hitro so izginili za hribom. Od svojega imetja je Quinta odnesla nekaj porumenelih fotografij in nekaj starih papirjev, zavitih v zvitek. Vse kar je imela obleči, je nosila na sebi. Podobna je bila zavitku, zmotanemu iz živobarvnih krp, iz katerih je kukal le lep obraz. Med vožnjo sta se Ross in Perez dogovorila, da bo ta nadaljeval pot v Limo, kamor bo prispel pozno zvečer. Tam bo prenočil v hotelu Continental in poiskal Rossa. Naslednji dan bo Ross odkupil džip in mu predal hranilno knjižico za Tupaka. V Lago de Oro sta prišla okoli pol enajstih, ker so se v glavnem vozili navzdol. Perez ju je pripeljal do livade, improviziranega letališča, kjer ju je že čakal njun helikopter. Brock je takoj skočil ven in se pozdravil z Rossom. Ko je videl dekle, ga je vprašujoče pogledal. »Mlada dama gre z menoj v Kanado. Včeraj sem jo posvojil.« Brock ga je opazoval skozi temna očala in je Quinti pomagal, da se je povzpela v helikopter. On in Perez sta natovorila stvari v helikopter, katerega vijak se je že obračal. Brock je skočil v letalo in se usedel nasproti dekleta in Rossa, ki ga je nagovoril: »Cynthia želi, da vam med vrnitvijo pokažem znamenite prista-jalne in vzletne »steze«, ki so nedaleč stran, v sosednji pokrajini Oro. Gospodična Livingston je tako ukazala. Dejala je, da vam je to znano in da veste, za kaj gre.« Ross je z glavo pokimal, da se strinja. Prav v tistem trenutku je močan stroj zapiskal in se začel dvigati. Z zemlje jim je mahal Perez, ki je stal ob džipu. Med kratkim letom ni nihče spregovoril. Ross je občasno pogledal Quinto, ki je mirno gledala skozi veliko okno. Bila je mirna, kot da bi se že peljala z letalom. Toda, ko so začeli leteti nad znanimi »stezami«, pa je Quinta nenadoma zaprla oči. Ross je lahko le zaslutil, kaj zdaj Quinta vidi in doživlja. Pogled je bil veličasten. Steze so bile neizmerno podobne vzletiščem za letala. Pilot je helikopter obrnil še za en krog, tako da se je začel spuščati kot letalo nad veličastno kamnito stezo. Leteli so preko nje in nadaljevali do Lime. Spotoma je Ross videl tudi like velikih živali, narisanih z velikimi kamnitimi robovi, vidnimi le z višine nekaj sto metrov. Koga so Inki pričakovali, da bi opazil njihove živali in se spustil ponje, je razmišljal Ross. Quinta je odprla oči, se nagnila do Rossa in mu glasno dejala na desno uho: »To, kar smo pravkar videli, sem videla že v šoli. Če me vpra-šate, kaj to pomeni, mislim, da sem pravkar izvedela. Neki svečenik je imel podobne duhovne sposobnosti kot jaz. Neko noč so ga prenesli v daljno prihodnost, pravzaprav v ta naš čas. Medtem ko je kot duh lebdel nad našimi mesti, je videl letališče in letala. Ker je mislil, da je na drugem planetu, je svečenik ukazal, naj se tukaj naredijo podobne pristajalne steze za letala. Prepričan je bil, da oni prihajajo po njih in da jim mora pripraviti pristajalne steze. Te ogromne živali so dodali pozneje, da bi tisti iz vesoljskega letala lažje zaključili, da so tukaj inteligentna bitja. Ne smete pozabiti, da so Inki mislili, da so se na Zemljo spustili s Sonca, od koder jih je bog Inka za kazen pregnal. Vse religije so pozneje utemeljile svoja verovanja na tej prvi legendi starih Inkov.« Ross jo je žalostno pogledal. Tako močno si jo je želel videti odmotano iz teh krp, debelih obujk in čevljev domače izdelave. Namesto kakršne koli besede se jo je le s prsti nežno dotaknil po obrazu. Brock je vse to gledal s slušalkami na ušesih in kdove, kaj si je mislil. Dve uri kasneje so že bili v hotelskem apartmaju Cynthie Clark. »Kaj ste dejali?!« je skočila s kavča in stopila k Rossu in dekletu. To dekle sem posvojil in v Kanado se ne vračam brez nje,« je Ross odločno ponovil. »Doktor, saj ste tam v Andih znoreli!« je dejala Cynthia. »Kako pa mislite, da jo boste odpeljali iz Peruja? Saj nima niti potnega lista.« »Ta problem bom prepustil vam in gospodični Livingston. Sama me je prepričala, da je njen delodajalec zelo mogočen človek. In vi, namesto da se tukaj čudite, začnite obračati pomembne telefonske številke.« Cynthia ostane brez besed. Stopi k telefonu, ga odnese do kavča, na katerega se usede in prekriža noge. Medtem ko je čakala zvezo s Kanado, ju je molče opazovala. Ross je z roko pokazal Quinti, naj se usede v naslonjač, sam pa se je usedel zraven Cynthije. Ta je kratko in jasno povedala Gordy, kaj se je zgodilo. Nekaj časa je poslušala, potem pa je nagovorila Rossa: »Gordy sprašuje, ali zna mlada dama jezik aymara?« »To je moj materni jezik,« je Quinta odgovorila namesto Rossa. »Naš kraj je eden izmed redkih, v katerem govorimo prastari inkov-ski jezik.« Cynthy to prenese Gordy in posluša njen komentar. Nato je spustila slušalko in se zazrla v dekle. »To je vaš srečen dan,« je dejala z glasom užaljene osebe. Moja šefica želi, da bi vas odpeljali s seboj. Toda, bojim se, da bo ta postopek trajal nekaj dni. Začeli bomo takoj pri vašem potnem listu. Ali imate kakršne koli dokumente?« Quinta je iz svoje indijanske torbe izvlekla nekakšne papirje. »Imam osebno izkaznico, rojstni list, šolsko spričevalo in doku-ment o posvojitvi, ki ga je podpisal moj oče in neka priča.« Cynthia kratek čas razmišlja, potem pa predlaga. »Zakaj zdaj ne slečete te vaše...to vašo...tako eksotično narodno nošo in se ne skopate tukaj v kopalnici.« »Saj nisem umazana. Vsak teden sem se redno kopala v velikem sodu. Ko je videla, kako Quintine velike oči postajajo rdeče, se je Cyntiji dekle zasmililo in je vstala s kavča. Ko jo je peljala do kopalnice, ji je dejala s prijateljskim glasom: »Nisem mislila, da si umazana. Želim le, da se osvežiš, in pre-pričana bodi, da se je v kadi lepše kopati kot v sodu.« Ko gre mimo Rossa, mu Cynthia namigne v znak sprave. Slišati je šum vode, malo pozneje pa nerazločno Cynthijino razlago. De-kletu je dajala navodila in ji nekaj razlagala. Ross je pomislil, da ji je predlagala svojo moderno obleko. Bili sta približno enako visoki in sta imeli podobno težo. Cynthia je prišla iz kopalnice in prostora za urejevanje in se z resnim obrazom vrnila k Rossu na kavč. Usedla se je in dolgo gledala vanj. »Kaj? Ali kaj ni v redu?« »Kje ste našli to dekle?« »Kot sem vam že povedal, pri njenem očetu v Cuzcu?« »Ali ste jo videli brez krp?« »Gospodična Cynthia, je Ross znižal glas, »prosim vas, ne po-stavljajte smešnih vprašanj. Saj si nisem pripeljal ljubimke, temveč pohčerjenko.« »Potem pa dobro pazite, da se ne boste vanjo zaljubili.« »Kako pa si naj to razlagam?« »Južnoameriške Indijanke so redko lepe ženske,« je dejala Cynthia. »Če so lepe, potem pa so prave lepotice. V svojem življenju še nisem videla tako lepega dekleta. Mala je prelepa. Rojena manekenka. Koliko let ima?« »Šestnajst.« »Nemogoče,« se Cynthia kar ni mogla nehati čuditi. »Cynthia, o čem govorite?« jezno reče Ross. »Govorim o duševnih mukah, ki vas čakajo, ko bo Quinta zrasla, čeprav je že zdaj videti, kot da bi imela petindvajset let. Ni mi še jasno, zakaj ste jo pripeljali s seboj, če ne kot seks bombo. Doktor, kaj pa v resnici z njo nameravate?« »Žal mi je, ker vas bom razočaral, v resnico jo nameravam posvojiti, ko bom prišel v Richmond. Pogrešam družino. Jaz in Miriam sva si vedno želela lepo, razvajeno hčerko, ki bi nama obogatila življenje. Ko sem v Andih videl to revico in izvedel za njeno usodo brez prihodnosti, je kar nisem mogel zapustiti. Ross se je ustavil, prijel Cynthijo za roko in ji jo stisnil. »Gospodična,« je začel zanosno govoriti, ne veste, kako je to dekle posebno. Kar začarala me je s ponosom in mirom, s katerima je prenašala svojo revščino. Ob njej se počutim krivega. S svojo usodo me je spomnila na milijone otrok brez prihodnosti.« »Škoda,« je vzdihnila Cynthia. »Sama pa sem se nadejala, da boste nekega dne opazili mene in me posvojili.« Ross je počasi spustil njeno roko. »Ne skrbite,« se je nasmehnila. »V življenju sem se že navadila na neprijetna presenečenja.« »Nepravični ste, ko tako govorite,« je dejal Ross. »Oprostite. Povejte mi, kako je bilo in kako ste se imeli na vrhu Andov.« Povedal ji je vse od prvega dne prihoda v Cuzco pa do vrnitve v Limo. Zgodba je trajala uro in pol. Ko vidi, da Ross vse pogosteje pogleduje proti kopalnici, Cynthia reče: »Ne bojte se, gotovo stoji pred tistim velikim ogledalom in občuduje samo sebe. Nikoli prej se ni tako videla.« »Ali pa se revica boji priti ven pred nas v novi obleki. Sprašujem se, kaj ste ji dali za obleči?« »Nič strašnega. Majico in kavbojke. Prav to, kar danes nosijo najstniki. Tako zavito je vendar ne morem odpeljati na veleposla-ništvo po potni list.« V tem trenutku so se vrata kopalnice odprla in na njih se je pojavila Quinta. Bila je popolnoma drugačna in delovala je moderno. Čeprav ni bilo na njenem obrazu niti malo šminke, je izžarevala naravno svežino in lepoto. »Vaša hči,« je Cynthia pokazala s teatralnim gibom roke. Quinta je sramežljivo stala z rokami, spuščenimi pred seboj in je gledala v debelo preprogo. Ross vstane, stopi k njej, jo objame in jo odpelje, da se usede zraven Cynthije na kavč. »Grem na recepcijo, da Quinti in sebi plačam apartma, vi pa se odločite, odkod boste začeli,« je Ross nagovoril Cynthio in odšel na hodnik. Isti dan popoldne sta Brock in Cynthia odpeljala Quinto do pi-sarne za potne liste. Tam so jima razlagali, da traja postopek pribli-žno en mesec. Cynthia je takoj zahtevala razgovor s šefom, zaskr-bljenega uradnika pa je zanimalo zakaj. »Ker namreč mislimo, da lahko izdate potni list v eni uri, je zabrusil namrgoden Brock namesto Cynthije. »Gospod, bodite razumni,« je prosil mladi uslužbenec. »Kljub najboljši volji vam ne bi mogel opraviti vseh formalnosti v desetih dneh. »Vidite?« se mu je nasmehnil Brock. Proceduro smo že zmanj-šali za dvajset dni. Poskusite še enkrat.« Uslužbencu ni bil nikakor všeč namrgoden Brock, zato se je začel obračati, kot da bi nekoga prosil za pomoč. Cynthia je to opazila in je dejala: »Gospod, sva uslužbenca ameriške vlade. Nikar naju ne prisilite, da bova iskala pomoč pri vašem ministrstvu za notranje zadeve. To dekle je posvojeno in mora na šolanje. V Limi nima nikogar, zato so naju prosili, naj jo jutri odpeljemo z našim privatnim letalom.« S tem je vse povedala. Da sta zelo pomembna človeka in da je dekle posvojil milijonar, ki po njo pošilja svoje privatno letalo. »Dajte mi vsaj tri dni, je prosil uslužbenec v težavah.« »Časa vam dam do treh popoldne,« je dejal Brock in pogledal na uro. … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Milenij
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Milenij

Comments are closed.