ODA LJUBEZNI – Mira Ocepek

Naslovnica knjige Mira Ocepek - Oda ljubezni
Naslovnica knjige Mira Ocepek - Oda ljubezni
Naslov: ODA LJUBEZNI
Avtor: Mira Ocepek
Število strani : 143
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-6342-30-4
       

Del besedila knjige:

Zahvala in uvod

Ko sem se namenila pisati to knjigo, sem se še posebej zavedala Babove prisotnosti. Toliko lepega mi je dal, toliko milosti izkazal, da enostavno nisem mogla več čez tisto: » Piši«!

Zahvaljujem se svojemu ljubemu učitelju, Bhagavanu Sri Sathya Sai Babi, Avatarju naše dobe, da je prižgal luč v moje življenje in mi osvetlil ne samo pot, temveč tudi vedenje. Vedenje je nekaj, kar je Njegova največja milost, ki mi jo je izkazal. Ko mi je dal vedeti, me je potegnil iz teme, iz privida maye. Odstrl mi je obzorje, podrl pregrade. Pokazal mi je, da je ljubezen Bog in da je Bog ljubezen. Da je ljubezen vse, kar je, da je vse On.



Zahvaljujem se mu za trud, ki ga je vložil v delo z menoj, da me je prebudil iz spanja in popeljal po svoji poti.



Sedaj lahko zapišem to, kar govorijo tudi mnogi drugi: moj Bog je z menoj, podnevi in ponoči, vsak trenutek mojega življenja.

Ko sem prvič v sanjah uzrla Babo, sem mislila, da je moj angel varuh. Rekel mi je: »Ne boj se, jaz te bom vodil.«



Sedmo leto teče od tega srečanja. Baba je del mojega ži-vljenja, ne del, Baba je postal moje življenje.



Nekega dne, pred kratkim, je rekel: »Mogoče ti bom nekoč povedal, kako sem te prebujal v nočeh, kako sem te v vseh tvojih življenjih iskal in včasih tudi našel. In takrat bo na drevesu veliko drugih sadežev dozorelo, ne samo ti.«

MOJ ČRNOLASI ANGEL

Moje prvo srečanje z Babo se je zgodilo v času velikih sprememb v mojem življenju.

Brez obžalovanja sem pustila službo v Ljubljani in se preselila na vas. Obnova hiše, starejša tašča, bolna hči, vse to mi je jemalo moči. Ker sem živela v okolju, ki mi je ustrezalo, ki me je podpiralo, sem nekako vse to zmogla.

Bilo je leto 1994. Jesen se je prevešala v zimo, ko sva se z možem preselila v eno sobo brez ogrevanja. Drugo je bilo nedokončano.

Bila je zima, v mojih sanjah, ki so se zgodile nekega zgodnjega jutra, pa je bila pomlad. Takrat sem prvič videla in slišala Babo. Občutila sem Njegovo ljubezen kot nekaj popol-noma novega, neopisljivega. Bila je sreča, blaženost, enost. Bila sem del vsega kar je obstajalo.

To so bile prve sanje in vendar ne edine. Seveda nisem vedela kdo je. Klicala sem ga moj črnolasi angel.



Takšne so bile te sanje.

Lep, sončen dan. Hodim po potki med travniki in njivami. Narava se prebuja. Zorana zemlja diši, nje toplota izhlapeva v blede meglice, ki segajo daleč do obzorja. Hodim z lahkim korakom. Čutim pripadnost. Čutim enost.

Kakor, da bi zrasla iz tal, stoji pred menoj lesena koča. Veter in dež sta jo obarvala, vendar ji zob časa ni prišel do živega. Lepa je in urejena. Vidim vrata. Odrinem jih in stopim v temo. Vrata se neslišno zaprejo za menoj. Stojim v temi. Strah, velik kot vesolje. Stojim brez misli. Mogoče samo sekundo ali dve, mogoče več minut, ne vem. Pred seboj zagle-dam majhno mizico. Na mizici sveča na majhnem svečniku. Še preden rečem: »Kaj je to,« stopi k mizi človek s temnimi lasmi, prelepega obraza, v enostavni beli obleki in ko me gleda, prižge svečo. Zaslepi me bela svetloba. Preplavi me občutek sreče, veselja, radosti, blaženosti in ljubezni. Ta obču-tek se ne more opisati z eno samo besedo. Prevzame telo in duha, postaneš ta občutek.

Nič na tem svetu se ne da primerjati s tem.

Zrem v te prelepe oči, ki me božajo s svojo milino. Slišim ga: »Ne skrbi, jaz te bom vodil.« In privida je konec.



Od takrat naprej nisem bila nikoli več sama. Bila sem varna in če sem si to le dovolila, sem bila brez skrbi.

Življenje z mojim angelom varuhom se je nadaljevalo. Dobila sem knjige iz katerih sem se zelo hitro učila. Vse kar sem prebirala mi je že bilo od nekod znano. Svojih dotedanjih najljubših knjig se nisem več dotikala. Prah se je nabiral na njih.

Poučila sem se o meditaciji, astralnem potovanju, o svojem višjem jazu, o reinkarnaciji. To zame niso bili novi pojmi, vendar sem vse to začela preizkušati šele pod vodstvom svojega črnolasega angela.

Nešteto nasvetov, razlag, spoznanj.

S svojim astralnim telesom sem raziskovala neki drugi svet.

Kakor v filmu sem videla nekaj svojih prejšnjih življenj.

V sanjah sem dobila nešteto odgovorov na vprašanja, ki sem si jih zastavila pred spanjem.

Moj angel mi govori in me v sanjah poučuje. Velikokrat se mu zahvalim za vse, kar imam, pa mi reče nekoč: »Zakaj se zahvaljuješ? To si zaslužiš. Vse dobro si zaslužiš, kajti ti si v meni in jaz sem v tebi. Jaz sem Bog in ti to veš.«

In se zgodi.

Čutim, da je prisoten. Njegova ljubezen je neskončna. Vem, da On je. Vem, da je vedno tu, ko ga potrebujem. Tisto, kar jaz dajem Njemu, je kaplja v oceanu, kajti On sam je ocean.

Berem stare izvode Aure. Prebiram o zdravilcih, o gurujih, o črni magiji. Včasih prikimam, včasih ne razumem in rečem: »Ne, to ni res.« Nekaj si tudi zapišem.

In ga zagledam v časopisu. Znani obraz s temnimi lasmi. Z najlepšim nasmehom na svetu. Moj črnolasi angel, moj varuh, MOJ BOG.

Sathia Sai Baba. Moja mati in moj oče. Moje vse.

***

Zgodnjega jutra, 20.7.1997 mi reče Baba: »Danes boš izvedela za naslov Sai centra v Ljubljani.«

»Od koga le,« se vprašam.

Berem oglas v Auri: Potovanje v Indijo, obisk Sai Babo-vega Ašrama v Puttaparthiju. Pokličem po telefonu g. Bojana Gorenca. Povem mu na kratko o sebi in ga vprašam, če ve, kje je SAI center v Ljubljani.

»Seveda vem, jaz sem predsednik centra. Pridi v četrtek pogledat, kaj delamo.«



Bilo je posebno jutro, tisti četrtek konec julija.

Čutim Babovo prisotnost. Osreči me z neopisljivim vesel-jem in ljubeznijo. Po meditaciji se pogreznem v plitvo spanje, ves čas zavedajoč se Njegove prisotnosti. Njegova ljubezen je neskončna. Bila je popolna priprava na obisk Njegovega centra tisti dan.

Pa vendar je, da bi me še poučil, prevzel obliko Jezusa in Marije in mi govoril o prihodu Jezusa na zemljo.

Stojita skupaj eden ob drugem. Marija je na Jezusovi desni. Zelo sta lepa, dolgih las.

Govorita, da je bilo takrat hudo na Zemlji. Jezus je prišel na Zemljo s posebno nalogo. Marija je bila izbrana, da rodi Boga.

Bila je še razlaga takratnih razmer. Na zemlji ni bilo ljubezni, bila je zmeda in tako naprej.



Ko sem se zbudila iz sanj, sem se zavedla vrednosti tega učenja. Naenkrat sem razumela tisto, kar sem mislila, da razumem. Dobro popotnico si mi pripravil za srečanje s Sai brati in sestrami, moj ljubi Bog.



Sedela sem ob kavi blizu Centra. Pol ure sem bila prezgo-dnja. Čas sem si zapolnila z opazovanjem ljudi. Gledala sem obraze, ki so hodili mimo. Pogledala sem bel avto, ki je parkiral. Izstopil je moški, ki sem ga takoj prepoznala. To je gotovo Bojan, sem si rekla. Šel je proti Centru. Počakala sem pet minut in se odpravila za njim. Pozvonila sem na vratih in začudena uzrla pred seboj drug simpatičen obraz mladega fanta. Predstavila sem se in vprašala: »Ali si ti Bojan?« »Ne nisem, Bojan je v pisarni.« Sezula sem se in stopila v pisarno. Na stolu je sedel moški iz belega avta. Res je bil Bojan. Po-zdravila sva se kot stara znanca. Prišla je še Tatjana. »Povej,« sta rekla, »kako si izvedela za Babo.«

Pripovedovala sem o prvem srečanju z Njim v sanjah. Gledala sem slike v pisarni. Baba je bil v oranžni obleki. Moj Baba je bil v beli obleki. To sem tudi povedala. Tatjana mi je pokazala sliko, na kateri je bil Baba v beli obleki. Bojan mi je vrgel v naročje blazino iz svetlo sivega žameta. «Kaj je to,« me je vprašal. Nisem vedela.

»Njegova obleka. Dal mi jo je za naš center, jokal sem kot otrok, ko sem jo dobil.« Pokazal je obleko. Pripovedoval je kako je bilo takrat v Prashanthi Nilayamu. Bil je vidno ganjen. Čutila sem, da je njegova ljubezen do Babe enaka moji. Bila sem med svojimi.



Končala se je meditacija. Prišli so še nekateri in smo se usedli v Babovo sobo. Pred seboj sem zagledala veliko Babovo sliko. Bila sem presrečna. Tatjana je sedela ob meni. Imeli smo satsang. Tema je bila: prema – ljubezen. Prebrala sem o svojem srečanju s Sai Babo v sanjah, ko se me je dotaknil s svojo ljubeznijo, o spremembi, ki se je dogajala z menoj.

Potem je sledilo petje. Bilo je prekrasno. Po končanem petju so izvedli arati in sem prvič videla in okusila sveti prah vibhuti.

Bilo je tako čudovito srečanje, da sem se spraševala, kaj sem le dobrega naredila, da mi je to dano.

Nekaj Sai sester se je zbralo okoli mene. Bile so Olja, Nada in Špela.

»Z nami greš v Indijo,« so rekle. Kje pa, na to pa res nisem niti pomislila.



Sai skupina je šla v Indijo brez mene. Štela sem ure, kdaj bodo prišli k Babi. Prvi dan ko so prišli v Ašram, so že imeli intervju. Tisti dan je Baba odgnal mojo žalost. V sanjah me je pripeljal v svojo sobo. Sedel je na stolu. Držal me je za roko in mi pel:

»Povedal bom vsem ljudem, da si ti v mojem srcu.«

Pela sem z njim prelepo pesem, kakor da bi jo poznala od nekdaj.

»Kaj je s tisto kartico, ali si mi Ti svetoval naj jo kupim?«

»Ne nisem ti svetoval, ni pomembna.«

Gleda me v oči. Vem, da ve vse o meni.

»Ali veš za vse moje grehe?«

»Nisem tu, da bi ti sodil, tu sem, da bi te ljubil.«

Čutim najini ljubezni, kako hitita ena k drugi. Ko se ener-giji združita, ga vprašam:

»Ali bova kdaj skupaj?«

»Vedno sva skupaj in vedno bova.«

Kaj pa sporočila, ki mi jih pošiljaš?«

»Niso pomembna, pomembna je samo ljubezen.«



***

Zbudim se. To kar bi rada sedaj napisala, se mi zdi manj pomembno. Besede pač nikoli ne morejo opisati čustev. To je tako, kakor da bi hotel opisati okus najslajšega sadeža. Šele ko ga poskusiš, veš, kakšen je. Besede so tu odveč. Zdi se mi, da mi je ponovno povedal, da sem v Njegovi milosti.

Zelo se veselim srečanja z Njim, Njegovega dotika, Njegove ljubezni.

Da, zaznamovana sem za vse življenje. Kako izredna je Njegova moč. Da bi jaz lahko kdaj ljubila ljudi, kakor nas On ljubi. Mogoče kakšnega otroka ali žival. Bog, daj mi moči, da bom v vseh ljudeh videla Tebe. Ti veš, da bi od Tebe rada samo tvojo ljubezen in nič več. Ko to napišem se mi posveti:

Pravzaprav hočem največ, kar se da dobiti. Pa sem mislila, da sem skromna. Morala bi napisati: hočem Tvojo ljubezen in nič manj. Ne, Baba, prav nič nisem skromna in res Te prosim, vodi me, ljubi me in stori, da Ti bom sledila in da Te bom vedno ljubila, da me nihče ne oddvoji od Tebe.



MOJA MOLITEV

V vsaki stvari Te vidim

v vsakem koščku narave Te vidim

v vsakem človeku Te pa ni.

Napačna je moja pot.

Stopim korak naprej.

Vidim Te v vsaki stvari

v vsakem drugem bitju

v človeku pa ne.

Stopicljam na mestu.

Takšna je moja molitev:

stori, da v ljudeh vidim Tebe,

stori, da v sebi vidim Tebe

in Te nikoli ne zapustim.



***

Neke noči, ko so bili Sai devotiji iz našega centra še vedno pri Babi, sem se v duhu odpravila pogledat ašram in Babo. Lebdela sem nad griči okoli ašrama, potem sem zagledala zgradbe v katerih stanujejo Sai sledniki, ko so pri Babi. Spu-stila sem se nekoliko nižje in opazovala Mandir. Bila je še noč, vsi so spali. Vrnila sem se v telo z zavestjo, da me je Baba odpeljal k sebi in mi pokazal svoje prebivališče. Naredil je to, ko sem spala, kajti edino takrat je bil moj um tako miren, da je moja duša lahko zapustila telo. Bil je ves čas ob meni, vedel je, da zelo trpim, ker nisem pri Njem v Indiji. V tistem mesecu sva se veliko pogovarjala.

***

Nekega dne, oktobra 1997, sem že zjutraj vsa odločna rekla: »Vse prepuščam Tebi.« Čez nekaj trenutkov sem si premislila. »Ah, ne, sama bom to uredila.«

Ti mi rečeš: »Zakaj se bojiš, jaz sem vedno tu.«

»Hočem to rešiti sama,« pa zopet: »Ne, Tebi bom prepustila.«

In dodaš: »Odločnost, ženska, odločnost je potrebna, da dosežeš duhovno modrost,« tako me učiš. Ves dan sem vpeta Vate. Nenehno si z menoj. Zaspim z mislimi na Tebe in v pogovoru s Teboj. Najboljši sogovornik si.

Sanjam. Tvoja slika pred menoj. Gledam jo. Tvoje levo oko mi pomežikne. Usta se razvlečejo v nasmeh. Kako si danes nagajiv. Spakuješ se in me spravljaš v smeh.

Pomislim: Lila Božja, Božja igra. Takrat začneš govoriti v hitri francoščini. Potem v španščini. Govoriš angleško. Rečem Ti: »Nehaj Sai Baba, saj veš, da Te ne razumem.«

»Razumeš me Julie, dobro me razumeš.«

»Kaj si rekel, vpijem, ponovi, prosim! Kaj si rekel, radijski valovi naju motijo.«

Ko se oddaljuješ, Te še slišim: »Julie Daez, Julie Daez, ti si moja Julie. ...«

***

Slika, Tvoja podoba se oddaljuje proti jugovzhodu. Spremlja jo nezemeljski zvok podoben grmenju. Zbudim se pretresena. Ležim na hrbtu obrnjena proti jugovzhodu. Nikoli ne zagrnem zaves, zato da sem Ti bližje, da vidim vzhodno stran Tvojega neba, da vidim zvezdo Venero, ki je ob tretji uri zjutraj na sredi mojega okna.

Zvok se premika v njeni smeri in vem, da si se mi smejal s te zvezde. Ne vem pa še nič o tem, kaj je s tem imenom.



Moje misli so s teboj v meni,

ti se me dotikaš vsako noč,

z dolgo roko svojega pogleda.

Zrem v tvoj obraz v svojem obrazu.

sredi mojega okna se venera smehlja mi

in ti in ona mi lepšata sanje,

in vsi trije smo eno.



***

Zakaj strah, ko sem Jaz tu.

Z vsem srcem veruj vame.

Vodil te bom in varoval.

Sai Baba





Kako sem si želela Tvoje slike za oltar ali kar tako za na steno. Nekega dne mi rečeš: »Danes ti bom poslal dve sliki.« Sedaj že vem, da je vse res, kar rečeš.

Čakam, ura je pol treh popoldne. Milena se pripelje iz službe. »Mami, mami, za tebe imam nekaj. Draga ti pošilja neke časopise o Sai Babi.« Vzamem in rečem: »Baba je rekel, da mi bo poslal dve sliki. Da vidimo.« Na platnicah je Babova prelepa slika v beli obleki. V drugem časopisu še ena v oranžni. Jokala sem od sreče. Malo zaradi veselja, ker sem dobila slike, bolj pa zaradi tega, ker sem rahlo dvomila, ali Babo res slišim in vidim ali si samo domišljam.

Prelepo je bilo, da bi bilo resnično.

Pa vendar je bilo resnično in prelepo.

***

Neko jutro mi Baba reče:

»Imaš moja navodila sin moj, če je potrebno, dal ti bom vsa svoja navodila.«

Začudim se, čeprav me ne moti zelo, ko mi reče sin.

Pa mi vendar odgovori takoj. »Duša nima spola,« mi reče in vem, da je to zadostna razlaga. Več kot zadostna.



Pred spanjem sem spraševala Babo: »Povej mi o nastanku sveta, povej mi, kaj je absolutna resnica, kdo je Bog oče, kdo so sinovi Božji.«

Zjutraj pred meditacijo sem rekla Babi:

»Ti najbolje veš, kaj me muči, Oče moj.« Zanimivo, da sem ga takrat tako poklicala. To je bilo prvič. Res pa je, da mi je On prvič rekel sin, kar je popolnoma v redu. On govori z mojo dušo in ne z mojim ženskim principom ali z mojim telesom.



Življenje prvih ljudi na zemlji se pred mojimi očmi zavrti kakor film. Dolgo časa so živeli v miru, ljubezni in vodstvu svojega očeta – Absoluta.

Ko se je življenje na zemlji za nekatere ljudi izteklo, so se vrnili k svojemu očetu. Nekateri so pretrgali vez s svojim očetom in po svoji zemeljski smrti niso več našli poti nazaj. Take je Bog oče ponovno poslal na zemljo. Dal jim je iste naloge, da bi lahko popravili svoje napake iz prejšnjega življe-nja. Sčasoma je bilo na svetu vedno več takih, ki so zaradi svojega dela izgubljali vez z Očetom. Ko so se začeli bratje med seboj sovražiti in ubijati, je Bog uvidel, da mora poslati svojega sina, da pomaga svojim bratom. Tako je prišel prvi Bog - sin na zemljo. Ta Bog je bil vseveden, vseprisoten. To se je v zgodovini človeštva večkrat ponovilo. Večkrat je sam Bog sestopil s prestola in se utelesil, da je lažje pomagal v najtežjih obdobjih življenja. Ljudje so se tako oddaljili od Boga, da morajo prehoditi pot nazaj, da se z njim ponovno srečajo, v svojem pravem domu.



»To je odgovor na vprašanje, od kod si in kam greš. Odgo-vor je: sem od Boga in grem k Bogu. Zapomni si to, to sem ti že zadnjič govoril.

O nastanku sveta pa tole:

Svet sem iz sebe ustvaril. Pred menoj ni bilo nič. Sebe sem iz nič ustvaril, ker sem to želel. To naj ti zadošča, sčasoma boš razumela več.«

»Prišel sem na zemljo, da osvobodim to ljudstvo.« Tako mi rečeš neko zimsko jutro. Kako mi je lepo. Vem, da si zato tukaj, vendar mislim, da si tudi zaradi mene tukaj. To je tudi res. In to je lepo. Ti veš, kaj mislim s tem.

***

Pogosto ponavljam jutranjo molitev, ki si jo Ti dal:

Gospod, prihajam iz teme spanja, dolžnosti, ki jih bom danes izvršila, želim posvetiti Tebi. Naredi, da bodo svetle in čiste moje misli, moje besede, moja dejanja. Ne dovoli, da naredim zlo, vodi me in ščiti me danes in vekomaj.



Berem TO JE MOJA BESEDA na strani 238.

Tako znan slog: Bilo je. ..

Tako domače mi je in blizu.

Porodi se mi teh nekaj misli: Jezus je vedno poudarjal besedi moj Oče. Nikoli tega ni pozabil povedati. Vedno je govoril, da je vse, kar je storil, delo Njegovega Očeta. Kakšna veličina, kakšna resnica. Sedaj tudi dojemam Tvoje učenje Baba.

»Nikoli ne pozabite, da jaz delujem skozi vas.« Seveda, to je resnica. »Niti list na drevesu ne zatrepeta, če ni taka moja volja.« Kaj bi bili domišljavi, da mi nekaj naredimo in si lastili nekaj, ker je tako in tako vse, kar nam je dano Božja volja. To razumem. Res nekako odpiram naslednji list. Hvala ti Bog za to učenje in Tvojo milost.



V sanjah Te obiščem v Prashanthi Nilayamu. Smo v veliki dvorani. Hodiš med nami. Tvoja ljubezen je tako močna, da smo vsi prisotni blaženi. Stopiš k meni. Daš mi banano. Rečem Ti: «Ne, Baba, ne meni, daj jo temu otroku.«

»Poglejte jo, vsaka druga bi jo vzela, ona pa: dajte jo otroku,« rečeš in greš. Si na odru. Sedim v prvi vrsti in Te gledam. Solze sreče mi meglijo pogled. Dovolj mi je, da Te gledam. Obrneš se k meni, v roki držiš srebrno verižico s svojo podobo na obesku. Vržeš jo k meni, verižica prileti v Tatjanino naročje poleg mene. Tatjana mi jo daje, jaz pa vpijem: »Ne, tvoja je, kar imej jo.« Praviš mi: »Verižica je zate, vzemi jo.« Ne upam si. Maješ z glavo. Takrat se zbudim.



DNEVI TEČEJO

A dnevi tečejo kot reka

in nič več se mi ne mudi.

In večnost stoji, se ne oddaljuje

in zvezde so tam, kjer so bile včeraj

in nič več se mi ne mudi.

In imam čas, da ljubim naravo

in imam oči, da ne stopim na mravljo,

in ne kupim več muholovcev

ne preganjam pajkov,

ker čas stoji.

A dnevi vseeno tečejo,

vendar ne jokam več za njimi,

čakam na jutrišnji dan,

vsa vpeta v današnjega.





***

Slišim ga. Govori mi. Rečem mu: »Daj, Sai Baba, če si res Bog naredi, da Te bom zopet videla in odgovori mi na tista vprašanja, ki me najbolj žulijo.«

Baba odgovori takoj. On se ne pusti prositi.

Stojim pred belim platnom. Kakor, da bi ga nekdo postavil za predvajanje filma. Nisem sama. Na moji levi stoji Ivanka, moja svakinja, poleg nje Andreja, njena hči. Na moji desni je Draga, prijateljica in njena hči Jana.

Gledam v platno in rečem Andreji: »Vprašaj, Andreja, kar te zanima.« Andreja je tiho, ne more se odločiti, kaj jo ta tre-nutek najbolj zanima.

Rečem Ivanki: »Daj, Ivanka, vprašaj.« Pa reče Baba: »Njej sem že vse povedal.« Kaj je Jana, kaj tebe zanima, jo vprašam. Jana reče: »No, naj pove, kaj se mi bo lepega zgodilo v kratkem?.«

Gledamo platno pred seboj. Prekrasen rjav konj maha z dolgim repom. Osedlan je. Jana stopi k njemu in skoči v sedlo. Presrečna sem. Vem, da si je po hudi prometni nesreči opomo-gla. »Na konju je,« slišim Babo govoriti.

No, Draga, pa ti vprašaj, ji rečem. Draga začne peti: »Barčica po morju plava, jadra se napenjajo, oj, le naprej, oj, le naprej, dokler je še vetra kej. ..«

Takrat zagledam Njegove oči. Modre, sijoče. Dve veliki sijoči krogli na prelepem obrazu. Njegovi lasje so valoviti in segajo do ramen. Rečem: Jezus, moj ljubi Bog. Gleda me glo-bina njegovih oči. Ves se spremeni v žarečo kroglo in postane sonce. Rečem Dragi: »Ali si videla, tvoja trgovina bo splavala. Sam Jezus ti je to povedal. Sonce bo sijalo nate.« Tako sem srečna, da jokam. Govorim mu: »Hvala Baba, hvala Baba.« Nisem presenečena, da Bog pride v katerikoli podobi. Sedaj to že vem.

Seveda takoj ta sporočila povem naprej. To so bila njihova vprašanja in ne moja. Hčerka Milena mi pravi: »Sinoči okoli desete ure smo se peljali z morja. Celo pot smo z Drago peli Barčico po morju plava. To si ti morala slišati.« Seveda sem bila presenečena.

Drugo jutro kliče Draga, sicer bolj poredko kliče. Rečem ji: »Ti pa uganeš, kdaj me moraš poklicati. Vse najboljše za rojstni dan ti želim in ti povem, danes proti jutru se je zgodilo..«.. »Kaj, kako pa ti veš, da me skrbi trgovina?« »Bog ve, Draga, ne jaz,« ji rečem. »Vse bo v redu, tvoja barčica bo splavala.« Zelo sem vesela zaradi nje. Vse to mi je olepšalo dan.



V svoji knjigi »Z obrazom v obraz Boga« dr. Neresh Bhatia, na str. 96, govori o barvah naslednje:

dve plavi luči, oči, svetlo modra barva pomeni duhovnost, ko Svami daruje milost.

Roza pomeni božansko.

Zelena pomeni nebeško blaženstvo.

Rumena je enkratna prosvetljenost intelekta.

Oranžna je barva odpovedovanja.

Bela je najvišji mir in umirjenost.

Tako se nam kaže Bog v meditaciji. Tako se nam kaže Bog iz kamenčka v podarjenem prstanu. Vedno je z nami.

***

Pred našo hišo na vrtu, med starimi cvetočimi grmi, stoji znamenje: Jezus na križu. Velikokrat ga gledam, ko kosim travo ali urejam rože. Morala bi te pobarvati, mu govorim. Ni lepo, da te zanemarjamo. Gledam žeblje, ki so zabiti skozi zapestja in nogi. Lesena podoba z žalostno sklonjeno glavo na prsih. Ljubi moj Bog, zakaj si dovolil, da ti to naredijo. Jokam zaradi njegovega trpljenja, sprašujem Babo, kako je mogoče, da se v tistem krutem času ni hotel rešiti križanja. Sploh ne razumem tega dejanja, ne pustim blizu nobeni razlagi, pa naj bo kar se da učena. Razumela bom samo Tvojo razlago Baba, Ti veš, zakaj Ti je bilo to potrebno.

Ko se sprehajam po bližnjem gozdu Babi govorim: ne razumem tega križanja, ne razumem, sploh ne razumem, zakaj bi moral nekdo trpeti namesto nas. Nekega dne se zavem, da me je strah za Babo. Če so nekoč križali Jezusa, danes lahko ubijejo Babo.

Moja prijateljica Tatjana, izredna duša, Babova devotinja mi pove:

»Saj so ga že hoteli ubiti, streljali so nanj, celo zastrupili so mu hrano. Pa saj veš, da mu nič ne morejo. Sicer je Baba prišel z drugačnim namenom in Njega ne bodo ubili. Leta 2021 bo zapustil ta svet.«



Dr. Bhatia v prej omenjeni knjigi na str. 94 pravi:

Prema Sai se bo rodil v vasi Gunapalli pri Mandyi v državi Karnataki. Imel bo mil obraz in dolge valovite lase, kakor jih je imel Kristus.

Ko berem to knjigo, večkrat prosim Babo, da bi se rodila v tistem času, ko bo On ponovno na zemlji, v tistem času in v tistem kraju v Indiji. Ni mi še potrdil, da bo ustregel moji želji.

Vendar je eni moji želji ustregel v sanjah, ki so se zgodile neko nedeljo zjutraj.

Stojim pred kupom prsti. Nevidna roka odmetava zemljo in pred seboj zagledam okno. Gledam skozi okno v tleh in globo-ko pod seboj vidim manjši hrib. Ponekod je nekaj od sonca ožgane trave, ponekod rdeča zemlja. Vidim steber iz svežega belega lesa. Na tleh leži moški svetle polti, lepega telesa. Zagledam še nekaj mož, ki se sklanjajo nad tem človekom. Takrat spoznam. Jezus je. Pribijajo ga na križ. Množica ljudi ni na hribu, temveč spodaj v vznožju hriba. Vse mirno gledam in rečem: »Jezus, zakaj si to naredil?«

Ne vidim zabijanja žebljev in drugega hudodelstva. S križem vred so ga dvignili in pritrdili na steber, ki je že stal.

Vem, Baba, pokažeš mi toliko, kolikor bom prenesla. Vem, ker si Ti hotel, da vem, kako je bilo.

Prizora je konec. Pred menoj je prst, ki pokriva okno. Z rokami jo hočem odstraniti, kopljem in kopljem, hočem še gledati, kaj se dogaja, ko rečeš: »Dosti je.«

Vem, Baba, zadosti sem videla. Zelo sem ti hvaležna za to učenje.

Zbudim se vesela in se Ti zahvalim za Tvojo milost.

***

»Zakaj babi jočeš?« »Od sreče,« rečem vnučku.

»Kdo pa je to?« »Sai Baba,« odgovorim.

»Zakaj je baba, ko pa je stric?«

In se smejim.

Otrok me gleda.

»Daj babi muziko Sai Baba poje.« Jaka pleše in me resno gleda.

Oba pleševa. Božanska glasba tiho igra. Njegov glas čutim v telesu, v duši. Ponavljam na glas OM MANI PADME HUN, pojem tako, kakor poje moj učitelj, moj BOG.



Zima je. Sneg. Jaka bo aprila star tri leta. Sprehajava se po gozdu, se spotikava in se smejiva. Ko pot obrne navzgor, me prime za roko in mi reče:

»Daj, babi, roko, da ne boš padla.« Najprej sem se zasm-ejala, ko pa me je prav možato vodil po strmini, so se moje oči orosile. Moj Badi. Ko je začel govoriti, me je klical Badi. To mi je ostalo. Nekako sva veliko skupaj, dobro se razumeva, sva prijatelja, čeprav mi več ne reče Badi.

Še majhnemu sem prebirala večerno molitev, ki pa jo je Sai Baba dal nam vsem:

Gospod, današnje dolžnosti, ki sem jih zjutraj položila v Tvoje roke, so končane. Ti si naredil, da govorim, hodim, de-lujem. Ponovno jih polagam k Tvojim nogam; moja dolžnost je končana, sprejmi me. Vračam se k Tebi.

Sčasoma je Jaka sam, pred spanjem spremenil to molitev v nekaj drugega.

Rekel je: »Veš, babi, Bog govori, On ti govori in če ga ne slišiš, ti ponovno pove.«

***

Baba, ali smem, ali je plod dozorel, ali je sladak? Baba dovoli in piši skozi mene. Vodi mojo roko, naredi jo trdno in neomahljivo.

Ko moj um nemirno skače sem ter tja in se sprašuje, zakaj bi sploh pisala vse to, ko Ti tako in tako že vse veš, nekako obstanem in prisluhnem. Začutim Tvojo prisotnost v sebi, okrog sebe, v vseh svojih dejanjih. Odgovor je: piši, ne razmi-šljaj. Zatakni svoj opičji um na najvišjo vejo, tam naj miruje, naj se sonči, saj je čas počitnic.

Tako postanejo problemi neproblematični, oddaljeno blizu, imaš vse kar potrebuješ in celo več.

Ali je ta ura dneva, okoli sedmih zvečer, prava ali ne, ni pomembno. Pa vendar velikokrat štejem ure in si rečem: ura je pri njih toliko, polnoč recimo.

Kaj delaš Baba? Ali sediš sam v svoji sobi in misliš na nas? Vem, da to delaš. Ljubiš nas, čeprav smo v različnih deželah in koncih sveta. Ali bi mogoče takrat imel nekoga pri sebi, ki ne bi od Tebe ničesar pričakoval, ki bi se smejal Tvojim šalam in Ti kakšno tudi povedal.

Nekako se dogaja, da premišljujem o Tebi kakor o človeku, ki ima čisto zemeljske potrebe. Včasih bi rada bila del vsega tega, pa sta vsaj dva razloga, da si rečem, da so to sanje, iluzija. Prvi je, da imaš zadosti drugih ljudi, ki so v Tvoji bližini in drugi razlog so moji najbližji. Če za njih sto-rim kaj dobrega, mi je tako lepo, kakor da bi to storila zate.

Ravno to sem Te prosila pred letom ali več v eni od svojih pesmi. Vem, da mi še vedno ne uspeva, čutim pa v sebi veliko spremembo. Vidiš, danes take pesmi ne bi mogla več napisati. Danes nekako gledam svet z rožnatimi očali.

Vedno si govorim,kdo sem jaz, da obsojam tega človeka? Če nas Baba enako ljubi in ne dela razlik med nami, ali se jaz lahko postavim nad Boga? Kar strah me spreleti, ko vidim, ka-ko smo predrzni in nespametni. Razumem, da je vsak človek dober.

Zakaj nam je to potrebno. Ko Baba s svojo ljubeznijo odstrani nevednost z naše duše, taista zasveti s polno močjo znanja in razumevanja. Skrita nekje globoko se sedaj kaže kot najbolj bleščeč diamant.

Zazdi se mi, da sem imela vse ljudi rada že od nekdaj, le da se tega nisem zavedala do popolnosti. Sedaj razumem tudi sebe. Vsi smo otroci enega očeta. Med seboj smo povezani z zlato nitjo, ki nas gotovo nekoč popelje domov k Tebi Baba. Tudi če se nit pretrga, jo je v vsakem trenutku mogoče zvezati in samo od naše volje je odvisno, ali bomo privezani z njo ali pa se bomo odvezali.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Mira Ocepek - Oda ljubezni
Ovitek knjige Mira Ocepek - Oda ljubezni

Comments are closed.