ONKRAJ RAZKRITJA – Dr. Lucija Mulej

Naslovnica knjige Lucija Mulej - Onkraj razkritja
Naslovnica knjige Lucija Mulej - Onkraj razkritja
Naslov: ONKRAJ RAZKRITJA
Avtor: Dr. Lucija Mulej
Število strani : 137
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-110-2
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-119-6
       

Del besedila knjige:

UVOD:

Uvod je napisan malo drugače, saj imamo radi malo drugačne prakse, ideje in načine potovanj. Cilj te knjige je jasen: dodati nekaj jasnosti v svet nenehnih iskanj in vedno novih vprašanj. Ni naključje, da več kot se ve, manj je razumljenega. Pokazati skušamo oblike mišljenja in načine čustvovanja, ki so odgovorni za kvaliteto naših življenj in globine naših uvidov.

Prepričani smo, da je edina prava pot poštenje do sebe. Takšna praksa definira vse ostale poti – stvari se postavijo na svoje mesto; dogodijo se energetske izravnave.

Svet ni eden. Svetov je mnogo. Vsak ima svojega. Če vam svet, v katerem se nahajate v tem trenutku ni všeč, ga lahko po želji spremenite. Ta knjiga je namenjena vam.

Ni več starega trenutka. Odločili ste se, da spoznate ostale svetove. V sebi veste, kateri svet je za vas. Pojdimo skupaj.

Sreča je stanje duha. Vi imate moč, da stanje duha spremenite. Pojdimo skupaj.

Ni razloga za tekmo ali ljubosumje. Pojdimo skupaj. Tvoj uspeh je moj uspeh.

Ni razloga za nesoglasja. Moj svet je zelen, tvoj je moder. Oba sta zgolj en vidik spektra bele svetlobe.

Pojdimo skupaj.

MOJ USPEH JE TVOJA RAST, TVOJA RAST JE MOJA RADOST.

Dr. Lucija Mulej, Lancovo, 27.7.2007



1. poglavje: ČUSTVA

Čustva so mehanizem, s pomočjo katerega čutimo svet okrog nas, zaznavamo ljudi, njihove namene in želje.

Čustva so del vsakdana.

Čustva so del trenutka. Preteklosti. Sedanjosti. Prihodnosti.

Čustva so motor, ki poganja gorivo srca in misli.

Čustva so točka, od katere posameznik nadaljuje s svojo akcijo, reakcijo, mirom, apatijo.

Civilizacija, ki je, skladno z Namenom, planet učenja za vsakogar, pozornost usmerja prevečkrat v Misel. Misel, ki se rojeva, je zrno, ki skali v reki čustvovanja. Misel je realnost drugega reda. Predhodi ji ČUSTVO.

Mnogo filozofov in velikih mislecev je proučevalo človekovo naravo, vzgibe nravi in nam zapustilo mnogo iskrivih ugotovitev o nas samih. Namen te knjige je pogled v resnico resnic duha.

Tradicije so učile, a Skrivnosti so bile zamolčane. Četudi bi bile razkrite, škodovati v nepravih rokah ne zmorejo.

Človek se kot krona stvarstva poskuša vplesti v polja Vednosti, ki so ne-prevzgojeni človeški nravi in ne-izkristaliziranim sposobnostim nedosegljiva.

Resnica o resnicah duha je domača vsem, resnično pa zanima le redke.

Svet, ki je del nas in katerega del smo sami, je svet DVOJNOSTI. Da bi razumeli dvojnost, moramo dvojnost spregledati v sebi in prenehati s samo-slepljenjem.

Cilj te knjige je jasen: dodati nekaj jasnosti v svet nenehnih iskanj in vedno novih vprašanj. Ni naključje, da več kot se ve, manj je razumljenega.

1.1. Zdravo čustvovanje

Da bi čustvovali zdravo, potrebujemo ohranjati notranje ravnovesje. V knjigi bomo govorili o tehnikah, ki nam pomagajo dosegati notranje ravnovesje.

Čustva in čutenje sta kanala, preko katerih človek up-omenja svet in lastno mesto v njem. Zapisali smo, da so čustva tisti bistveni element, preko katerega vzpostavimo prva opažanja o svetu – ču-stva so prva obliko samozavedanja, ki ga doživlja otrok.

Naša, zahodna kultura je kultura uma, misli. Čustva so bila odrinjena na stran, s tem pa velik osvobajajoči potencial, ki ga čustva omogočijo. Svet čarovnije otrok je zamenjan s svetom racionalnega in pragmatičnega; realno je tisto, kar lahko otipamo in upomenimo. Vse ostalo je produkt nedoraslih in nezrelih umov. To je večinska slika stanja stvari Zahodne kulture: to je slika in kažipot tega, kakšni naj bi pripadniki Zahodne kulture bili in kako naj bi mislili.

Seveda se ta slika spreminja: priča smo novemu svetu in novi zavesti, ki se zaveda, da je sama odgovorna za svoje življenje in dogodke v njem. Novi svet se vzpostavlja, stari svet propada. Ljudi, ki zagovarjajo novi svet, smešijo ali častijo. V svetu dvojnosti so reakcije na takšne duše vedno dvojne.

Optimizem ne velja, to je za nezrele duše, trdi eno od takšnih prepričanj.

Zelo malo je takih, ki obvladajo magijo pozitivnega mišljenja. Če boste koga od njih srečali, vaša življenja ne bodo nikdar več ostala ista.

Zdravo čustvovanje je temelj k harmoničnemu življenju. Da bi bilo čustvovanje zdravo, je potreben um, očiščen sprenevedanja. Um, očiščen dualizmov. Predsodkov in emocionalnih iger.

1.2. Čustvovanje in energija

Čustva, ki so potlačena, zaustavljajo kreativno energijo, ki jo ima človek v sebi. Družba nas ne nagovarja k temu, da bi svoja čustva raziskali, saj je družba usmerjena v logiko in rast, ne v razvoj.

Razlika med razvojem in rastjo je bistvena: razvoj je dolgotrajen in neskončen, zaobjema pa vzpone in padce, dočim je rast razumljena kot konstantno napredovanje, brez rezov. A pot človeka kot pot razvoja obsega paleto doživetij, uvidov in nenazadnje lomov, ki človeka soočajo s seboj in z lastnimi pogledi na končnost, začetek, lastni izvor in lastni konec. Smrt kot končni rez je točka, od koder ne vemo zagotovo, kam gremo. To vedenje doživimo zgolj na ravni čutenja in intuitivnih uvidov, aksioma. Smrti in življenja se ne da razumeti, lahko samo dojamemo paradokse in nasprotja; ko jih dojamemo, jih v sebi presežemo.

Čustva na tej poti igrajo centralno vlogo: čustvene rane se kot zapisi v avri pokažejo in kažejo svetu kot luknje, na katere se negativni dogodki lepijo kot magnet na kovino. Gre za silo privlačnosti, ki je ne moremo izničiti ali nevtralizirati z umom in nadzorom nad mislimi. Čustva kot polje simbolnega in skrivnostnega so kot temno in globoko morje – nikoli se ne ve, kaj je pod gladino. Zato je cilj razvoja soočenje s svojimi čustvi in predelava le-teh; najboljša tehnika soočenja s čustvi je pogled iz oči v oči: v lastne strahove in stremljenja. Poštenost do sebe je vstopnica v boljši jutri; prekinitev s samoprevaro je cilj.

Čustva nas velikokrat prevarajo, še zlasti takrat, ko s seboj nismo položili računov. Mentalna higiena kot tehnika soočanja s seboj, z lastnimi napakami in z lastnimi pomanjkljivostmi, je dobrodošla oblika vsakodnevnega čiščenja psihe. Človeku, ki drvi v vrvežu vsakdana, ni do mentalne higiene, saj le-ta zahteva dodaten napor. A kot vemo, je disciplina nujna na poti razvoja. Nič nam ni podarjenega; ni se potrebno za vsako stvar boriti, a nujno je, da smo odprti do priložnosti, ki jih nudi razvoj osebnosti in pot, po kateri stopa človeštvo. Disciplina je način, kako ostajamo odprti do lastnih ciljev, kako ne dovolimo, da nas trenutne stranpoti od ciljev odpeljejo daleč, dlje kot bi želeli. Disciplina v čustvih je možna, seveda pa je predhodno nujno prepoznati, kakšna čustva čutimo in kakšne misli posledično mislimo. Določeni vzorci nimajo vzroka nikjer, so le stranske posledice bolečin in travm, kar velja za npr. kumpulzivno motnjo, ki že meji na nevrozo. Kumpulzivna motnja je lažja oblika motenosti, ko človek mora npr. 10 krat ponoviti eno besedo, sicer se bo nekomu naredilo kaj hujšega; ko človek mora poravnati vse preproge v stanovanju, sicer se bo nekomu naredilo kaj hudega. Teh primerov je precej in veliko ljudi boleha za temi motnjami. Brskanje po čustvih in psihi v takšnih primerih ne koristi – veliko bolj smiselna je disciplina, ko se osredotočimo na to, da določenih misli ne bomo mislili več. Zahtevna je ta odločitev, a z vsakim dnem je rezultat boljši.

Korak za korakom hodimo po poti. Bližnjice ne obstajajo.

Motnje, ki jih doživljamo v čustvih, kot so čustva dvoma, nezaupanja, neobčutljivosti, melanholije, žalosti, odpora, depresije, ogroženosti, obžalovanja, sramu, žalosti, ničvrednosti, nepovezanosti, dolgočasja, živčnosti, nervoze, besa, osamljenosti, praznine, odtujitve, negotovosti, strahopetnosti, šibkosti in strahu, so odraz neravnovesja v naši notranjosti. V skrajnih oblikah takšna čustva, ko so čutenja prisotna dlje časa, tudi do mesecev, privedejo do bolezenskih stanj, kjer je kumpulzivna motnja blažja oblika nevroze.

Cilj te knjige je očiščenje mentalnih zank in čustvenih iluzij. Tako čustva kot misel igrata relevantno vlogo v postavljanju temeljev za naše cilje, ideje, želje in projekte. Da bi bili temelji trdni, potrebujemo trdno izgradnjo pravih prepričanj, ki bodo na naša življenja vplivala konstruktivno, graditeljsko in dobro.

Da bi razumeli dialektiko čustev, je nujno razumevanje dialektike človeka, ki je razpet, že vse od njegovih začetkov, med nebom in zemljo, med duhom in materijo.

1.3. Čustvovanje, čutenje in misel

Razlika med čustvi in čutenji ni skrivnostna; človek, ki se zaveda samega sebe, to razliko občuti vse jasneje. Čutenje je način sprejemanja informacij in uvidov, ki se zgodijo po sebi; čutenje je ogledalo dogajanj v svetu. Tam, kjer pride do preseka zunanjih dogodkov z našimi stremljenji, začutimo, kaj in kako se bo neka stvar razvila. Čutenje sodi v polje intuitivnih uvidov; kot je lahko človek jasnoviden, je po pravilu jasnočuten.. Čutenja ne moremo racionalno opredeliti, težko ga tudi opišemo: gre za občutke v srcu, glavi, na rokah ali v nogah: spreletavanje, srh, tesnoba ali pa radost in navdušenje – vsa ta čustvovanja se razvijejo preko mehanizma čutenja, kjer glavni medij prenosa podatkov – poznan kot »šesti čut« – vrši glavno vlogo. Za čutenje rečemo, da je neobjektno: ni odvisno, v kakšnem razmerju smo do objekta ali subjekta našega zanimanja, dogodka; to razmerje, četudi obstaja, sprejema informacij ne zmoti: čutenje je torej jasnočutno sprejemanje informacij, ne glede na naše želje in pričakovanja, kar pa za čustva ne velja.

Če je čutenje objektivni pol zaznav, je čustvovanje pol emocij in subjektivnih pogledov na stvari in ljudi. Paleta čustev je obsežna (glej stran 90), človek pa se s čustvenimi viharji sooča dnevno. Nadzor nad mislimi je produktiven, nadzor nad čustvi pa je obratno-sorazmeren; bolj ko se želimo brzdati, bolj gorimo. Edini način, da čustva umirimo in uravnovesimo, je prosti potek energije, ki je ujeta v čustvih. Nujno je, da se naučimo potencial, ki ga na primer izzove čustvo jeze, transformirati v obliko, ki ne škodi – spremenimo ga v dodano vrednost, ki nam dvigne moralo in razširi obzorja. Najučinkovitejša tehnika preoblikovanja čustev iz uničujočih v konstruktivna je tehnika dihanja in potopitve v globino čustev – ko najdemo izvor jeze na primer, se njena uničujoča moč spremeni v notranjo moč, ki se veliko bolj učinkovito kosa z izzivi vsakdanjega življenja. Prosto plavanje v polju čustev prav tako deluje po poti preoblikovanja. Vendar zadrževanje pri čustvih človeka odmika od produktivnosti, kar je še eden od razlogov, zakaj ljudje bežijo od čustev; ne gre samo za strah, kaj se skriva v globinah, pač pa tudi za mnenje, da ukvarjanje s čustvi ne da rezultata; morda resda ne zaslužka, saj bi v tem času lahko služili denar; prekinitev z uničujočimi čustvi se v resnici odraža na vsakem koraku, nenazadnje tudi v materialnem svetu.

Človeška dejavnost, ki se že tradicionalno ukvarja z občutenji in čustvi, je umetnost. Danes umetnost izgublja pridih svetega in se vse bolj profanizira; po drugi strani pa smo priče porasti šol in skupin, ki se ukvarjajo s slikanjem, z zdravilnim plesom, pisanjem in petjem, kjer se skuša vnesti občutke svetega: vse našteto so področja, kjer misel ugasne in da prosto pot svetenju občutjem, ki nas privedejo do radosti in ekstaze. Druga tehnika čiščenja čustev je izražanje občutij preko ustvarjanja; poskusite ponovno s sikanjem; barvna terapija je močan medij prenosa energetskih presežkov (jeze, žalosti) v trdno obliko, kjer z izbiro barv in s slikanjem v različnih odtenkih čistimo notranjost. Gre za preoblikovano občutenje, ki po sprostitvi napetosti človeka opremi z večjo psihično močjo in mirom.

Čustev ne moremo spremeniti na silo ali z voljo; preoblikujemo jih lahko zgolj s sprejemanjem in sproščanjem.

Misel kot vrednota drugega reda je oblikovana po kodi čustev: če nam neka situacija ne ugaja, o njej težko razmišljamo dobro, četudi se trudimo. Konstruktivno misel dosežemo šele tedaj, ko spremenimo svojo notranjo pesem: ko smo ubrani s situacijo, mislimo veliko bolj neproblematično. Razmišljanje, neodvisno od čustev, je razmišljanje o stvareh, ki so nam zelo oddaljene, pa še v tem primeru je potek misli odvisen od jedra našega mišljenja, od jedra našega čustvovanja. Razmišljanje o matematičnih formulah v večini pri-merov ne zadeva kvalitete našega življenja, zato v tem primeru ne gre za čustveno situacijo, pač pa za izrazito čustveno indiferentno stanje duha. Mnenje o smrtni kazni – da ali ne – pa zapade v polje čustev, življenjskih nazorov, idej, strahov, vprašanja končnosti, smisla, obstoja nadnaravnega itn. Mišljene, ki zadeva občutljiva družbena vprašanja, kjer je najbolj trivialno vprašanje o splavu, umorih, kraji inp., nikdar ne more biti enotno. Vsak posameznik sklepa na osnovi lastnih izkušenj in mnenj o tem, kaj je in kaj ni pravilno. Konsenz, ki je dosežen, je vedno dosežen prek skupin moči: Teksas upravičuje smrtno kazen. A duhovna izravnava in duhovna pravičnost smrtne kazni ne priznava kot pokoro za grehe: smrtna kazen ne preoblikuje človeka in zla ne uniči.

Najbolj občutljiva vprašanja, tako na ravni družbe kot družine, so vedno vprašanja nasprotujočih si čustvovanj. V kolikor je bil posameznik žrtev nečesa, njegov pogled stremi k povrnitvi lastnega spoštovanja in dostojanstva.

Vendar pa čustveno čiščenje povrne dostojanstvo vsakomur, kajti družba tega ne stori, razen v primerih politične korektnosti. Vsak človek si sam lahko povrne dostojanstvo z delom na svojih manjkih in z vztrajnim čiščenjem svoje duševnosti: z mentalno higieno in soočanjem z lastnimi strahovi in lastnimi dramami nadzora. Sami smo odgovorni za kvaliteto svojih življenj.



1.4. Vprašanje ranljivosti

Vprašanje čustev je istočasno vprašanje ranljivosti. Človek, ki je prebujen in inteligenten, svojo ranljivost ohranja. Želja postati trden in neranljiv, je nerealna. Bolj ko se človek trudi biti trden in neranljiv, vse bolj ga prizadene zunanji svet; postaja občutljiv na nerealnih mestih, ki so del ega in želja po priznanju: skrbi za čast, za dobro ime, za spoštovanje drugih. Človek v takšni igri ranljivosti ne bo priznal za nobeno ceno, kajti kazati mehko sredico ni modro, saj nasprotnik izkoristi naše šibkosti …

Bistvo uresničenega človeka je v popolni ranljivosti. Zgolj popolna subtilnost in občutljivost nam kaže resnične slike podob zunanjega sveta. Mehanizmi obrambe, ki našo senzibilnost zatrejo, so vedno v funkciji zaščite mehke sredice. A sredica je ranjena kljub vsem možnim zaščitam, tako ali drugače: drugi nam odpuščajo, sami si ne.

Ohraniti subtilnost je cilj rasti; s subtilnimi zaznavami vidimo svet. Vidimo svet in ga nič več ne gledamo. Jasnovidnost ni nič drugega kot popolni prerez z mašili in iluzijami. Mašila in iluzije so pred-stave o svetu, o dobrem in slabem. Mašila so mnenja in prepričanja, ki nimajo veze z resničnostjo. Ko ohranjamo subtilnost, ohranjamo videnje. Opustimo pogled. Po-gled je vedno gledanje nečesa preko očal, shem, prepričanj. Videnje pa, nasprotno, vidi neposredno.

Po-gled je vedno gledanje nečesa preko, torej posredno. Videnje pa, nasprotno, pomeni neposreden uvid v naravo stvari in ljudi. V bistvo sveta.

Značaj, ki ga človek zgradi na podlagi identitete, je vedno umetna tvorba. Značaj se izgradi s pomočjo učenja in spoznavanja; na primer: svet je nepravičen, paziti moram, da se mi ne zgodi slabo. S takšnim prepričanjem dobimo človeka, ki je oportunist in ki nima lastnega mnenja o ničemer. Takšen človek izgubi lastno subtilnost, stik s seboj in lastno intuicijo. Zgradi tisoče obrambnih mehanizmov in ohranja navidezno moč in umirjenost.

Ko človek izgubi lastno subtilnost, proda svojo dušo. Ne čuti ničesar več, niti navdiha, še manj bolečino sveta. Predrami ga le globoka in temeljna tragedija, ki se ga tiče neposredno.

Ko človek izgubi lastno subtilnost, proda svojo dušo. Ne čuti ničesar več, niti navdiha, še manj bolečino sveta. Predrami ga le globoka in temeljna tragedija, ki se ga tiče neposredno.

Človek na poti svojega življenja in odraščanja postopoma izgublja lastno senzibilnost. Tako ga uči svet, tako ga učijo institucije. V kolikor s seboj, ob rojstvu, ni prinesel notranjega vedenja o resnicah duha, se vez s subtilnimi nivoji lastnega bitja pretrga zelo kmalu, navadno že v zgodnjem otroštvu do petega leta starosti. Z odpovedjo lastni subtilnosti izgubi globino in svetost trenutka. Postane površen in plehak. Radikalni zasuk, ki je pri mnogih ljudeh usodna bolezen ali tragedija smrti bližnjega, ustvari prelom: človek prepozna lastno praznino in prične iskati. Iskati duha, iskati živo vodo. Ali pa zapade nazaj v svet kaosa, kjer vladata moč in trda koža.

Človek, ki ga resnice duha začno zanimati pozno, svetu pove, da je doslej živel življenje egoizma, materije in potrjevanja. V duhovnem svetu ne obstajajo dvojnosti: ali ste resnica ali niste resnica. Ali ste prebujeni ali niste prebujeni. Dvojnost je mogoča le v svetu materije in manipulacij. Človek, ki se je odpovedal svoji subtilnosti, se je odločil za svet manipulacij in spletk, za svet mentalnega onesnaževanja. Godi mu takšen svet, saj ga resnica ne osvobodi: resnica ga postavi pred dejstvo in lastne izbire in mu prišepne, da bi bil kot človek lahko boljši.

Ker svetu ne želimo priznati lastne ranljivosti, ustvarjamo mentalno onesnaževanje: drame nadzora in sprenevedanja. Vsaka maska je boljše od tega, da bi priznali: »padli smo«. Življenje je skrivnost in ironija: brez padca ni pravega vzpona.

Ker svetu ne želimo priznati lastne ranljivosti, ustvarjamo mentalno onesnaževanje: drame nadzora in sprenevedanja.

Mentalno onesnaževanja gradi na lažni moči. Prava moč pa je v popolni ranljivosti, saj občutki pridejo in gredo. Nič ne ostane večno in nespremenjeno.

Obrambni mehanizmi, ki kot senca vplivajo na podzavest, posamezniku onemogočajo, da bi se rešil iz lastne ječe: rešitev je v priznanju in opustitvi. Priznanje in poštenje do sebe sta edina recepta, ki resnično zdravita. Vse ostalo je zgolj metanje peska v oči.

Resnična moč leži v duhu. Duh ne prihaja ali odhaja. Velja samo ENO: ali je prisoten ali ni prisoten. Od vsega začetka.

1.5. Onkraj ranljivosti

Onkraj ranljivosti je svet ega: moj prav proti tvojemu, ti proti meni, tekma, ponos, čast in podobne mimikrije poštenega in dobrega. Onkraj ranljivosti je svet potrjevanja in doseganja. Dosežki te potrdijo v družbi; priznanje da moč in moč da možnost vpliva..

Onkraj ranljivosti se gradi umetni svet. Svet lažnih prerokov in zlata, ki se ne sveti. Onkraj ranljivosti so junaki in heroji.

V ranljivosti so ljudje, »navadni« ljudje, ki jih ne skrbi ponos. Niti veličina. Skrbi jih dobro. Skušajo udejanjati dobro. Navadni ljudje niso zgolj anonimni posamezniki.

Navadnost je posebnost, je pristna posebnost avtentičnega duha.

Avtentičnost ali pristnost človeka se odraža v vsaki situaciji: prestižni ali tretjerazredni. Človek duha ohranja stik s svojim bistvom, ohranja svoj jaz, ki se odraža v vsem, kar počne.

V ranljivosti se rodijo velike misli. Se dogodijo velika dejanja. V ranljivosti postanemo vse to, kar nam je namenjeno biti.

Sprejmimo lastno ranljivost. Ne bojujmo se zoper lastne šibkosti. Dovolimo si ranljivost dojeti v njenem bistvu: kot vrlino.

Onkraj ranljivosti so frustracije in potlačena čustva: bolečine in skrbi. Za priznanje lastne ranljivosti, za odkriti prikaz lastne ranljivosti svetu, je potreben iskren pogum.

1.6. Navezanosti

O navezanostih je bilo napisanega že veliko. Problematiko navezanosti prikazujemo z energetskega vidika.

Navezanost npr. dveh ljudi pomeni spremljanje dogajanj v čustvih in mislih sočloveka. Gre za avrične zapise, ki jih človek, ki je ohranil svojo subtilnost, zaznava. V primeru navezanosti dogajanja v drugem človeku zaznava popačeno, saj sprejema informacije in čustva neposredno od energije človeka, na katerega je navezan. Vemo, da tisti, ki so nam najbližji, vedno predstavljajo veliko šolo učenja. Zato je na poti nujno, da se navezanosti zavemo; naslednji korak je osvoboditev nas in onih, na katere se navezujemo.

Zakaj se navezujemo? Odgovor je preprost; strah in negotovost sta temelja, na katera postavljamo navezanosti. Zaradi strahu in negotovosti izgradimo identitete in značaj, ki temelji na končnih stvareh; zavedamo se, da ljudje ne živimo večno: starši umrejo, zakoni se lahko razbijejo, prijeteljstvo preneha. Z navezanostjo skušamo ta dejstva preprečiti. Ljudi, na katere se navežemo, imamo pogosto pod nadzorom: radi vemo, kaj se jim dogaja, kje se nahajajo v nekem trenutku, kaj mislijo o tem in onem. Tu ne gre za vprašanje ljubezni, ki daje svobodo - gre za vezi, ki omejujejo.

Zakaj nas ravno najbližji zadenejo točno tja, kjer nas zaboli? Zaradi vezi, s katerimi se priklenemo nanje. Te vezi nam ne dajo svobode premisleka, ki je dan takrat, kadar nismo bolestno navezani na nikogar.

Vezi kot čustvo manjka pomenijo, da se navezujemo vedno in vselej takrat, ko smo notranje prazni. Ljudje z bogatim notranjim svetom, z globino in subtilnim čutenjem se ne navezujejo: bližnje in pomembne druge imajo radi, jih ljubijo, a ker jim notranja modrost govori o pasteh navezanosti, jih ne povežejo s čustvi in mislimi drugih. Pomembno je torej ohranjati lastno avtonomijo v katerem-koli odnosu klasičnih navezanosti: v odnosih starši:otroci, bratje: sestre, partnerstvo, prijateljstvo. Avtonomija je nujni pogoj ustvaritve nove identitete, ki temelji na pristnem stiku s seboj, s svetom in soljudmi.

O tem kako oblikovati novo identiteto, govori celotna knjiga. Temeljna orodja nove, pristnejše identitete so poštenje do sebe, prenehanje sprenevedanja in izhod iz dram nadzorovanja.

b~ 2. poglavje: DUALIZMI ~

Vsak človek se, slej ko prej, sreča z razdvojenostjo v sebi. Razdvojenost, ki ji strokovno rečemo dualizem, pomeni začasen navidezni obstoj dveh entitet v enem samem bitju, torej dve, nasprotujoči si realnosti v eni osebi. Vsaka izmed dveh realnosti ima svojo logiko, ki je z drugo nezdružljiva. Posameznik, ki je padel v polje energetske razdvojenosti, ni enoten v sebi.

Razdvojenost kot posledica konflikta med vrednotami zemlje (materialni svet) in neba (inspirativni svet), je temeljni vzrok razpada čustvovanja v dva pola: tistega, ki je graditeljski in onega, ki je uničujoči.

Vzrok dvojnosti je v ne-sprejemanju Zemlje kot planeta Učenja in Dualnosti. V nerazumevanju logike sveta: krivic nasproti privilegijem, nesreče nasproti sreče, vojn nasproti miru, depresije nasproti entuziazmu. Vzrok dvojnosti je VEDNO v pomanjkljivem razumevanju narave stvari.

2.1. Dojemanje in razumevanje

Učenje, intelektualna rast, pomnjenje in logično-posledično sklepanje kot polje kognicije / mišljenja uvrščam v polje vrednot zemlje. Gre za mehanske procese, procese treninga in neprestanega prebiranja podatkov, kjer posameznik misli posreduje kot podatke ali kot refleksivno premišljene teze, kar je nadgradnja mehanske predelave podatkov. V tem polju ostaja posameznik ujet v miselni sistem, ki je po sebi zelo privlačen, a tudi nevaren. Človek, ki veliko ve, je seveda po sebi bolj cenjen, lahko si pridobi udobje materialnih dobrin in ugleda, nenazadnje moči. V formuli velja:

Zbiranje podatkov = učenje.

Tak posameznik ostaja zunaj Resnice o resnicah duha. Sicer se ji približa, močno približa. A bistvo vedno zgreši, kar v celoti velja za mehanske mislece, ki smo jim nadeli naziv intelektualci1.

Zbiranje podatkov + analiza = mehansko mišljenje

Mišljenje ni enako razumevanju. Mišljenje kot proces je brez konca, brez »pike na i«, epiloga. Po sebi je dvojno, dualno, a posameznik se negativnosti dvojnosti ne zave, saj je vpet v polje dvojnega, ki mu ne nudi točke, od koder bi lahko razpoznal, da skače iz enega polja v drugega, iz druge paradigme v deseto, brez razumevanja in sinteze.

Zbiranje podatkov + analiza + sinteza = razumevanje

Razumevanje je točka, ko analitično mišljenje preraste v sintezo. V odgovor, uvid, miselno katarzo. Četudi je posameznik razgledan, še ni nujno širok in razumevajoč v presojanju sveta in soljudi. Razumevanje prida nekaj širine. A ključne kvalitete širine ne dosega.

_____________________________

[1]Ne bi želeli napraviti krivico vsem velikim umom, ki so tekom profesionalne iniciacije izobraževanja (akademski nazivi) pridobili naziv intelektualci. Ker menimo, da je med slednjimi veliko več mehanskih mislecev brez refleksije, ta izraz uporabljamo zgolj za slednje.

Dojetje, globoki uvid pa vidimo kot tisto, kar posameznika loči od večine drugih. Tukaj je potrebno poudariti, da ne želimo govoriti o hierarhiji enega nad drugim, pač pa skušamo jasno prikazati polje Uma, ki se deli na mnogo subtilnejših zaznav.

Dojetje nečesa je pogosto sinonimno razodetju. Razodetje s teistično konotacijo je navadno razlagano kot iluminacija, oz. pre-svetlitev uma in vsebin, ki so trenutno predmet razmišljanja. Dojetje na tem mestu predstavljamo kot:

Zbiranje podatkov + analiza + sinteza + kvantni skok zavesti ( zapiranje gestalta) = dojemanje/razodetje

V nadaljevanju bomo uporabljali zgolj pojem dojemanja, ki ga v končni instanci navezujemo na pojem kvantnega skoka zavesti.

Da pa bi lažje ponazorili razlikovanje razmišljanja od dojemanja, premislimo naslednjo misel:



»Vse se da v poeziji naučiti, samo dvojega ne.

Ako nima tvoje oko svojih žarkov,

ako nima tvoja kri svojega utripa

- nikdar ti ne bo pesem sijala, nikdar ne bo pela« .

Oton ŽUPANČIČ



Kvantni skok zavesti je torej nekaj popolnoma individualnega, posamezniku lastnega in unikatnega; ni se ga moč naučiti, ni ga moč poučevati. Ali se dogodi ali se ne dogodi, gre zgolj za to distinkcijo.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Lucija Mulej - Onkraj razkritja
Ovitek knjige Lucija Mulej - Onkraj razkritja

Comments are closed.