OPERATER – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Operater
Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Operater
Naslov: OPERATER
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 306
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-048-8
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-049-5        

Avtor

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada.

Predstavitev

>

Oleg Jegorov, fascinanten mlad moški, je v Novozagorsk prišel za kinooperaterja. Nekatere je očaral, druge pa prestrašil. Pa ne toliko zaradi jasnovidnosti in ogromne količine denarja, ki ju je odkrito in brez zadržkov uporabljal... Neverjeten mir v njegovih očeh in žar nečesa izjemno toplega, močnega in nenavadnega, ki je dobesedno sijal iz njega, sta bila tisto, kar je lahko prevzelo ali vzbudilo nelagodje. Razrešil je veliko osebnih (tudi finančnih) stisk, usposobil »odpisani« generator, razkril umor in trgovanje z alfa feto proteinom, prebudil dekle, ki je v komi prespala tri leta, zasmehovano grdavšo spremenil v lepotico, zapitega »Herkulesa« pa v skesano dobričino... Kdo in kaj je Oleg Jegorov v resnici? Vrhunski tajni agent, odličen iluzionist, »izdelek« genetskih laboratorijev? Sam zatrjuje, da »dela za Boga«. Odgovor se (morda) skriva v množici odlično prepletenih napetih zgodb...

Del besedila knjige:

»Blagor mu, kdor bere, in tistim, ki poslušajo besede tega prerokovanja in spolnjujejo, kar je zapisano v njem! Zakaj čas je blizu. 'Glej, prišel bo v sprevodu oblakov in vsako oko ga bo videlo, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bili po prsih vsi narodi na Zemlji.'« RAZODETJE, 1:3,7 Na samem jugozahodu Moskve se nahaja eno od mnogih naselij tega velikega mesta. Imenuje se Žitomir in je žalostna posledica hitre, nepremišljene in nenačrtne gradnje iz časa tako imenovanega »socialističnega raja«, v katerem so morali vsi delovni ljudje imeti streho nad glavo. Tiste, ki so jih na ulicah zalotili brez dela, so po hitrem postopku pregnali iz glavnega mesta. Mladoletne so poslali v popravne domove, starejše pa v Sibirijo, kjer je vedno primanjkovalo delovne sile. Moskva je morala biti očiščena huliganov, pijancev, brezdomcev in drugih »izmečkov človeštva«. To velemestno kozmetiko so izvajali dosledno in paranoično hitro. Država je bila v železnih krempljih komunizma; diktature, ki ni poznala nobenih kompromisov. Kot vse dosedanje kraljevine, vladavine in diktature pa je tudi komunizem na koncu zbolel in nenadoma odmrl. Ker ni bila vajena civilne vlade in demokratičnega sistema, se je Rusija nenadoma znašla v kratkem, zmedenem obdobju popolnega brezvladja. Tem neugodnim razmeram se ni izognilo niti naselje Žitomir s svojimi nezaposlenimi, obubožanimi in razočaranimi prebivalci ter hordami razpuščene mladeži, ki zaradi neskončnega dolgčasa ni vedela, kaj bi sama s sabo. Nekoč še kar spodobno naselje je Žitomir sedaj postal podoben prebivališču človeških odpadkov. S potemnelih in od slabega vremena shiranih zgradb in nebotičnikov je odpadal omet, ki ga že četrt stoletja ni obnavljal nihče. Tisti, ki niso imeli denarja, da bi zamenjali razbita okna, so jih zadelali kar z lepenko ali koščki plastike. Več kot devetdeset odstotkov zasajenih dreves je bilo polomljenih ali pa se jih je zaradi zanemarjanja posušilo in za nekoč zelenimi travniki med ulicami se je izgubila sleherna sled. Namesto grmov svežega cvetja in okrasnih cvetlic se je razprostirala sivkasta, blatna in od otrok poteptana poljana. Noben prometni znak ni ostal nepoškodovan - na nekaterih je bilo videti celo luknje od nabojev! Tisti, ki so še stali, so bili zviti ali pa zarjaveli. Službe, ki jih je nekdaj barvala in skrbela zanje, ni bilo več. Denarja, ki so ga komunisti nenadzorovano tiskali, nova ruska država ni več imela. Z nenadnim izginjenjem diktature proletariata so izginile tudi vse njene lažne vrednote. Tako je novi rubelj postal cenejši od papirja, na katerem je bil natisnjen. Preko noči so vpeljali denarni sistem, vezan na tuje trdne valute. Tisti, ki so se hitreje znašli, so si za marke in dolarje še vedno lahko priskrbeli vse. Črna borza se je širila s hitrostjo epidemije, z njo vred pa je padlo tudi milijon nedolžnih žrtev. Tisti, ki so komunizmu tako goreče želeli smrt, so se zdaj začeli praskati po glavi. Vsem je postalo jasno, da so kralja ubili še preden se je rodil njegov potomec! Na vrh so prišli oblastiželjni, v glavnem neizkušeni in nepripravljeni ljudje iz vseh slojev bivše sovjetske družbe. Na pomoč so jim pripravljeno priskočile zahodne vlade in jih podkupile z milijoni dolarjev in mark. Vendar pa je umetno vlaganje kapitala zastarelo sovjetsko mašinerijo le še bolj upočasnilo, namesto da bi ji pomagalo. V nekdanjem stroju se je še komajda obračalo nekaj zarjavelih kolesc. Poleg pravih sovražnikov ruskega naroda so se propadanja državnega telesa še posebej veselili kriminalci. Vse svinjarije, ki so jih v komunizmu počenjali v strogi tajnosti, so zdaj počenjali javno, pred zaprepadenimi in na smrt preplašenimi množicami. Da, na smrt, saj so se mnogi uboji dogajali kar na ulicah, ruska mafija pa je po svoji izvirnosti, brezdušnosti in zlu presegala svoje zahodne vzornike. Ne pozabimo, da so se v novem podzemlju znašli tudi mnogi nekdanji morilci, ki so delali za NKVD in druge mračne organizacije starega režima. Skratka, takšno je bilo politično in družbeno stanje v Rusiji v trenutku, ko se začenja naša pripoved. Bilo je zgodaj zjutraj, sonce je že skoraj vzšlo. Nad Žitomirom se je leno in brezvoljno razpuščala nočna megla. Bilo je že konec septembra in noči so postajale vse bolj hladne. Na stopnišču pred zgradbo številka šestnajst je sedela skupina mladih brezdomcev. Dve mladi, čedni dekleti, ne starejši od sedemnajst let, in mladenič mozoljastega obraza, na katerem so začele poganjati prve redke dlake, simbol njegove moškosti. Kadil je zadnjo cigareto in brez zanimanja buljil v jutranjo sivino pred sabo. Za njim sta sedeli njegovo dekle Lara in sedemnajstletna Tanja, vsi trije pa so bili brez stalnega prebivališča. Da bi jim vsaj malo ublažil njihovo trpljenje, jim je paznik, bivši častnik Rdeče armade, dovolil spati v eni od kleti velike zgradbe. V zameno so morali čistiti celo stopnišče. Držati pa so se morali tudi obveznosti, da so se v zgradbo vračali pred deseto uro zvečer, ko je čuvaj velika vhodna vrata iz neprebojnega stekla zaklenil. Sinoči so zamudili. Medtem ko so tako vegetirali in nestrpno čakali prve tople sončne žarke, se je v drobnih razpršenih kapljah začela nejasno kazati senca nekega visokega mladeniča, ki je stopal proti njim. Pojavil se je dobesedno iz niča, kot v trikih, ki jih uporabljajo v filmih. Borisu je iz polodprtih ust padel ogorek. Zaskrbljeno si je začel drgniti mrzlo čelo. Še vedno je imel mačka; ali je mogoče, da se je sinoči tako napil? V parku jim je neki tujec ponudil viski in upal, da mu ga bo eno od mladih deklet plačalo kar tam, na klopi. A ko mu je Lara sedela v naročju in mu odpenjala razporek na hlačah, mu je Boris uspešno spraznil denarnico in ga olajšal za več sto dolarjev. Potem so ga, bežeči, pustili oropanega, razočaranega in v spodnjih hlačah! Da bi mu izpred oči izginila neresnična prikazen, ki se jim je približevala, je Boris zamižal. Skozi glavo mu šine misel, da jim je tisti Anglež v viski dal neko nevarno mamilo. Nekoč je bil tako »zadet« in v šoli so mu ves dan »padale« črke iz knjig! Ko je pristopila učiteljica in ga vprašala, kaj pobira po tleh, jo je, tako drogiran, videl čisto nago. Gotovo se mu je tudi danes ponoči zgodilo nekaj podobnega. Končno odpre oči in se s strahom zazre v visokega mladeniča, ki je stal tri metre pred njimi. Ni bil star več kot trideset let. Bil je zelo lep, atletske postave, vendar ne pretirano mišičast. Temnosvetle lase je imel dolge in zvite v konjski rep. Na sebi je imel temnomoder suknjič in kavbojke, namesto srajce pa tesno, telesu prilegajočo se majico, zapeto do vratu. Pod kavbojkami so se videli kavbojski škornji, ki se jih da kupiti le v »dolarskih« trgovinah. Skratka, deloval je impresivno in na obe dekleti je naredil izreden vtis. Tanja ga je celo poskušala primerjati s kakšnim od znanih filmskih lepotcev, vendar brez uspeha. Vse jih je presegal, tako po fizičnem izgledu kot tudi po nekem nenavadnem miru in dostojanstvu. Mladenič je takoj opazil, da avri Borisa in Lare sevata pokvarjenost in potuhnjenost, pa tudi, da sta spolno dejavna. Tisto mlado dekle pa je še vedno sevalo duševno in tudi fizično čistost. 'Žal,' je žalostno razmišljal, 'ta dva sta izgubljena, mlajši pa bi se še dalo pomagati.' »Iščem gospo Olgo Semjonovič,« se nazadnje z globokim moškim glasom, ki je spominjal na glas nekega radijskega voditelja, obrne k njim. »Morala bi stanovati v tej zgradbi.« Najprej se je zbrala Tanja. »Da,« potrdi Tanja z mehkim, hripavim glasom. »Teta Olga živi v desetem nadstropju. Bojim pa se, da boste z nami morali počakati, da čuvaj odpre vrata. »Sinoči smo zamudili,« doda brez zveze, »in nas je ponoči za kazen pustil zunaj.« Mladenič jo brez besed posluša in pogleda na svojo ročno uro. Minilo je šest zjutraj. Mladenič krene proti stopnišču; trojica mu naredi prehod. Pred vrati malo pogleda ključavnico in prime za kljuko. Nekaj zaškrta in vrata se poslušno odprejo. Trojica s stopnišča počasi vstane in ga gleda z vidnim strahospoštovanjem. »Vrata so bila odklenjena,« jim razloži na kratko. Vstopi in takoj krene proti stopnišču … »Gospod!« priteče za njim Tanja. »Za vogalom sta dve dvigali!« »Ne delata,« ji reče in nadaljuje pot. Dekle steče k dvigaloma in začne pritiskati gumbe. Nista delali! Osuplo pogleda Laro in Borisa, ki sta vstopila v hodnik. »Ne razumem!« je osuplo mrmrala Tanja. »Stavila bi, da so bila vrata ponoči zaklenjena. Vsi smo jih poskušali odpreti, ali ne?« »Ne vem,« se je Boris praskal po vratu, »ta tip mi sploh ni všeč. Poln je ukan in kdo ve kakšnih veščin!« To vznemiri Tanjo, ki pohiti po stopnišču. »Bojim se, da ne bi teti Olgi naredil kaj hudega!« Olga Semjonovič je, kot ponavadi, vstala zgodaj. Ko se je na vratih zaslišalo trkanje, je s samovarom za čaj stala poleg plinske peči. Nenadoma je pogledala uro na steni, potem pa vse pustila in stopila do malega kukala na vratih in se skozi stekelce zazrla v mladega človeka … »Gospa Semjonovič?« je preverjal tisti s hodnika. »Koga to zanima?« vpraša Olga obzirno. »Ime mi je Oleg Jegorov. Bil sem dober prijatelj vašega pokojnega sina Viktorja.« Ženski začne zaradi razburjenja srce močno biti. Odpre vrata in oba zapaha in spusti obiskovalca noter. »Oprostite, ne jezite se zaradi moje opreznosti,« reče potiho. »Živimo v neugodnih in nevarnih časih.« Oleg gre mimo nje, vendar stoje ostane v predsobi. Nekaj časa sta se molče opazovala, potem pa žensko pretresejo prvi znaki duševne krize. »O, moj Bog!« se začne obračati brez zveze, v oči pa ji stopijo prve solze. »Vstopite v sobo, prosim vas!« »Pomirite se,« ji blago reče mladenič. »Prišel sem k vam, da bi se z vami malo pogovoril in vas vprašal, ali kaj potrebujete.« »Ravno sem si začela kuhati čaj …« je ženska vila prste. »Čaj mi bo dobro del,« se ji Oleg prijateljsko nasmehne. Olga ga pusti v dnevni sobi in pohiti nazaj v kuhinjo. Spet začne z vodo polniti že napolnjen samovar. Na koncu se brez moči sesede na stol poleg okna in se prepusti navalu solz, ki so ji nezadržno privrele na oči. Zavedajoč se, da je naval dolgo zadrževanih čustev povzročil njegov nenaden prihod, je Oleg mirno sedel v sobi in čakal, da se je nesrečna mati umirila. Na vratih se je zaslišalo trkanje v taktu, ki je bil znan samo njej. Dvigne glavo. Mala Tanja je vsako jutro prišla, da jo je poslušala in šla zanjo v trgovino. Zakaj je danes tako zgodnja? Ženska si obriše mokre oči, stopi k vratom in jih brez preverjanja odpre. »Dobro jutro, teta,« jo pozdravi dekle in zaskrbljeno pogleda mimo nje, da bi videla, kaj počne mladenič v sobi. »Prišli smo pogledat, kako ste in ali kaj rabite.« »Tako zgodaj?« Tisti pred vrati so molčali. »V resnici … ste prav storili,« se je zbegano obračala Olga. »Ravno sedaj imam nenadejanega gosta. Kaj, če bi skočila do samopostrežbe in za vse nas kupila dva zmrznjena paketa pirošk in kozarec kislih kumaric? Mislim, da potrebujem tudi kilogram sladkorja.« Olga odide za vrata in poišče svojo denarnico v plašču, ki je visel tam. V denarnici je imela zadnji velik bankovec, ostanek svoje bedne pokojnine. »Dovolite mi, da jaz plačam,« pride Oleg do vrat in iz žepa potegne nekaj zvitih dolarskih bankovcev. Borisu in Lari se pohlepno zasvetijo oči, ko jih zagledata. Mladenič da Tanji sto dolarjev. »V vsaki trgovini vam bodo to zamenjali za rublje.« »Oh, gospod Jegorov,« se ustraši Olga, »ne jih poslati s toliko denarja!« »Nič se jim ne bo zgodilo. Poleg tega pa so trije, ali ne?« Vendar so ju tisti na vratih samo nemo opazovali. Tanja vzame bankovec in ga strpa v žep svojih umazanih in že zelo zguljenih kavbojk. Brez besed so odšli, Olga pa je zaprla vrata. »O, moj Bog,« je še naprej javkala. »Saj to je več kot tri moje pokojnine!« Potem se zdrzne in pohiti v malo kuhinjo, kjer je na peči začela piskati voda v samovaru. Oleg se je mirno vrnil v sobo na svoj stol poleg mize, pokrite z vezenjem. Ko je čakal Olgo, je proučeval uokvirjeno črno-belo fotografijo. Vzame okvir in se zazre v mladeniča na sliki. Nosil je očala in ni bil starejši od petindvajset let. Nasmeh na suhem obrazu je za vedno okamnel. Sedel je na stolu, naslonjen na velik, prazen filmski kolut. Poleg njega se je videlo star filmski projektor v polnem teku. Slika je bila očitno posneta v oddelku neke kinodvorane. »Moj ubogi sin,« mu z vrat pojasni drhteč glas. Oleg vrne sliko na njeno mesto in se zazre v žensko s srebrnim pladnjem v rokah. Olga ga prinese do mize in ga spusti. Ko mu je postregla z veliko skodelico čaja, se je usedla na drugo stran mize in z ljubeznijo gledala črno-belo fotografijo. »To mi je pred tremi leti poslal iz Novozagorska. Bil je tako srečen. Po dolgih tavanjih kot kinooperater je končno imel svoj kino. Pisal mi je, da je mesto sicer v hribih in nekoliko »Bogu za hrbtom«, vendar romantično in da so ljudje dobri in da ga imajo vsi radi, še posebej mladina.« Ko je z oboževanjem ljubkovala okvir slike, jo je Oleg opazoval. Čeprav je bila stara že petdeset let, je bila Olga Semjonovič videti vsaj deset let mlajša. Ni ji škodilo nekaj sivih las, ki so nekoč bili temni, in jih je še vedno nosila spete v konjski rep. Pravilen in čist obraz brez gub so krasile polne in žalostne ustnice in še bolj žive rjave oči. Postavo bi ji zavidalo marsikatero mlado dekle. Ko je opazila njegov raziskujoč pogled, se je še sama pogledala od prsi navzdol … »To, kar vidite, je rezultat moje dolgoletne baletne kariere in asketskega življenja,« mu razloži. »Ali niste poročeni?« »Nikoli tudi nisem bila!« se gorko nasmehne. »Viktor je bil moj »otrok greha«! Oče, prav tako baletnik, se mu je odrekel še pred rojstvom! Semjonovič je moj dekliški priimek. Predvidevam, da vam Viktor o tem ni govoril.« »Ni. Vedel sem, da ste baletka. Očeta ni nikoli omenjal, jaz pa ga tudi nikoli nisem vprašal. Pravilno sem razumel njegov molk. Tudi sam izviram iz problematične družine. Oče nas je zapustil, ko sem imel šele dvanajst let. Bil je glasbenik in je enostavno sklenil, da je mlada pevka iz njihove skupine veliko slastnejša in lepša od moje matere. Konec zgodbe!« »Moški!« se nasmehne Olga z grenkim glasom. »Ni hujših izdajalcev na svetu, ko gre za lepa mlada dekleta v kratkih oblekicah.« Oleg se modro vzdrži komentarja. »Kako in kdaj ste spoznali mojega sina?« ga je vprašala, ko mu je nalivala čaj. »Na univerzi, jeseni leta petinosemdeset. Oba sva študirala elektrotehniko in norela za sedmo umetnostjo. Zbližala sva se pri pouku zgodovine filma. Pritoževal se je, da ga silite na univerzo, ker se od umetnosti ne da živeti. Dobro sem ga razumel, ker je prav to govorila tudi moja mati meni. Le zaradi spoštovanja do nje sem se vpisal in diplomiral na elektrotehniki. Malo pred koncem študija sva se vpisala v moskovski kinoklub in končala dodatne tečaje za kinooperaterje. S tem dejanjem neubogljivosti sva se za vedno povezala s filmsko umetnostjo. Če veste, kaj mislim.« »Še kako vas razumem!« potrdi z žalostjo v glasu. Ta prekleti film mi je prinesel veliko težav z Viktorjem in nešteto neprespanih noči. Zdaj vidim, da ste ga dobro poznali. Res sem nasprotovala tej njegovi preveliki ljubezni do filma. Nisem hotela, da bi ga umetnost razočarala, kot je mene. Kljub kvalitetam primabalerine sem se morala sprijazniti z drugo- in tretjerazrednimi vlogami. Neka prijateljica mi je očitala, da ne spim s pravimi ljudmi. V mojem času je bila nadarjenost postranskega pomena. Pomembno je bilo, s kom so baletke spale. Jaz pa sem vedno želela spati sama. Zato si danes ne morem kupiti niti čistila za ta potemneli pladenj,« mu je tožila. »Moja mizerna pokojnina zadostuje le za stanarino in en obrok na dan. Oho,« se razveseli, »bom vsaj umrla vitka. Tako me bodo moji sovražniki sovražili tudi po smrti!« »Da,« reče Oleg kratko, »v težkih časih živimo.« »V resnici se ne bi smela pritoževati. Milijoni Rusov sanjajo o razkošju, v kakršnem živim. Dve sobi, kuhinja in kopalnica so še vedno sanje v tej naši trpeči domovini.« Olga popije malo čaja in ga sprašuje naprej: »Povejte mi kaj o sebi. Kako ste izvedeli, da je Viktor mrtev?« »Ko so me pred kratkim odpustili iz tovarne generatorjev, v kateri sem delal kot inženir, sem neuspešno poskušal najti drugo delovno mesto. Potem pa sem se spomnil svojega spričevala kinooperaterja in poklical Društvo filmskih delavcev v Moskvi. Tam so mi dejali, da v Novozagorsku že leto dni iščejo novega kinooperaterja, ker je prejšnji utonil v mrzli reki. V društvu so mi dali vaš naslov. Pozneje bi lahko odšla na njegov grob. Rad bi obiskal njegov grob.« »Grob?« ga Olga skrajno ogorčeno pogleda. »Viktor ga še nima!« »Prosim?« se je Oleg delal nevednega. »Moj nesrečni sin še vedno leži v hladilniku mrtvašnice v Novozagorsku. Po predpisih konzerviran v plastični vreči, v kakršnih pošiljajo domov umrle vojake z bojišča.« Ker opazi, da Oleg pričakuje nadaljnjo razlago, Olga vstane s stola, stopi do steklene omare in iz predala potegne črno ovojnico. Potem se vrne na stol, izvleče neki dokument in mu ga da. Oleg se zazre v »tretji in zadnji« opomin, s katerim občina Novozagorsk omenjeno osebo prosi, naj na svoje stroške prevzame telo Viktorja Semjonoviča. Sicer bo občina truplo kremirala, pepel pa v malem zaboju poslala po pošti. »Kje naj pa vzamem tri tisoč novih rubljev?« vpraša svojega mladega obiskovalca. »Saj imam komajda za hrano. Strašno, ali ne? Si sploh lahko predstavljate bolečino matere, ki ne more obiskati groba svojega edinega otroka?!« »Vem, kako vam je,« je Oleg sočustvoval z njo. »Zato sem tudi prišel, da vam ponudim skromno pomoč. Glejte, ker grem v Novozagorsk, bi lahko opravil te posmrtne formalnosti v zvezi z Viktorjevim truplom in ga odpremil v Moskvo. Seveda,« doda, »na moje stroške!« Ženska ga presenečeno opazuje. »Zakaj bi naredili to?« »Prijatelja sva bila. Sanjala iste sanje. Sanjarila o podobni prihodnosti. Njemu ni prizanesla, ostal sem sam. Prepričan sem, da bi tudi Viktor naredil isto.« »Da,« se ponovno razžalosti Olga, »bil je zelo občutljiv. Zelo sramežljiv in zadržan. Pogosto sem ga spraševala o dekletih, on pa se je samo skrivnostno smehljal. Ni hotel govoriti o dekletih. Nikoli ne bom izvedela, ali je sploh kdaj poljubil dekle!« Oleg počaka, da se Olga malo pomiri in si obriše oči. »Prekleti film je bil njegova prva in edina ljubezen. Sanjal je, da bo postal filmski režiser. Imel je bujno domišljijo in rad je pisal. Prebrala sem nekaj njegovih scenarijev. Bili so izvirni, vendar preveč svobodni za takratne sovjetske pojme o filmski umetnosti. Če bi se rodil v kateri drugi državi, bi ga verjetno slavili kot genija. Pogosto mi je govoril, da filmska tehnika ni dovolj izkoriščena. Da režiserji nimajo dovolj domišljije. Menil je, da je film eno izmed najvažnejših odkritij, vendar ga, žal, uporabljajo v napačne namene. Pripovedoval je, da je vsak film kot celo življenje. Vsakič, ko vidi nov film, ga ta obogati za celo to novo življenje. Življenje nekega človeka. Znal se je žalostiti in veseliti s filmskimi junaki. Govoril mi je, kako čudno se počuti vsakič, ko odpremi kak film in ga vrne distributerju. Zdelo se mu je, kot da bi za vedno pokopal svoje junake, s katerimi je živel ves teden!« Olga vzame z mize Viktorjevo fotografijo in se žalostno zazre vanjo. »Žal, tudi njemu sreča ni bila naklonjena. Kdo ve, kakšno bi bilo njegovo življenje, če ne bi tako hitro in za vedno izginil.« »Pravijo, da nam bo na onem svetu dovoljeno končati ali izpolniti, kar nam ni uspelo na tem svetu,« jo je tolažil Oleg. »Verjamete v Boga in take stvari?« Olga se žalostno nasmehne. »Ne vem več, v kaj naj verjamem! Verjela sem v komunizem, potem pa se je naenkrat izkazalo, da je popolna prevara, kot na sploh vse velike ideje! Zakaj potem ne bi verjela še v Boga? Odkar sem izgubila Viktorja, sem začela verjeti kar koli. Berem razne knjige o paralelnih svetovih in o posmrtnem življenju. Kakor vsaka razočarana mati tudi jaz maham z rokami po mraku in iščem slamico, za katero bi se prijela. Menim, da se tako obnašajo vsi tisti, ki jim je vse v življenju potonilo. Gotovo se mi je zmešalo od žalosti, saj začenjam verjeti, da ga bom, ko bom umrla, spet srečala in objela! Komunisti so nas desetletja prepričevali, da v take stvari verujejo samo duševno bolni. Zato tudi mislim, da se mi je nenadoma zmešalo!« »Skoraj vse v tem življenju je slepilo,« ji reče Oleg z glasom človeka, ki ve, kaj govori. Dejansko je Bog edina resničnost.« Od vrat se zasliši Tanjino trkanje … »Oprostite, vstane Olga in gre odklenit vrata. »Moj Bog! Kaj se je zgodilo? « začudeno zakliče, ko zagleda objokano dekle. »Boris in Lara,« je jecljala Tanja, »sta mi vzela tistih sto dolarjev in zbežala!« Olga jo spusti na hodnik in se obrne proti Olegu. »Posvarila sem vas!« »Pozabite na to,« ji ta zamahne z roko. »Tako ali tako nista bila dobra družba za to dekle.« »Pomiri se, ljubica,« objame Olga dekle in jo pripelje v kuhinjo. »Bog mi je priča, da sem hotela tudi tebe nahraniti, vendar se boš morala zadovoljiti s skodelico čaja in tem starim piškotom.« Potem se vrne v sobo k svojemu gostu. »Hotela sem vam vsaj nekaj ponuditi,« se je opravičevala. V očeh se ji je dalo videti slabo vest. »Sramujem se svoje revščine. Malo nakupujem, v glavnem najpotrebnejše stvari. Tako manj jem in imam dalj časa denar.« »Niste krivi za sramoto,« jo popravi mladenič. »Naj bo sram tiste, ki so s svojo nesposobnostjo povzročili škodo našemu narodu in vam ukradli boljšo prihodnost. Revščina ni sramota, temveč vrlina. Zelo težko je živeti v nenehni revščini in se vse življenje odrekati. Tega ne zmore vsak. V resnici občudujem, s kakšnim slogom in ponosom prenašate svojo zlo usodo.« »Hvala za te vaše lepe besede,« ga je božala s pogledom. »Preden odidem, vas prosim, da mi daste pooblastilo za odpremo Viktorjevega telesa. Napišite tudi, da želite, da naredijo popolno obdukcijo.« »Obdukcijo?« je presenečena Olga. »V mrliškem listu piše, da je utonil. Truplo je pregledal sodni zdravnik in ugotovil, da je polno vode. Sploh pa, preberite sami.« Olga iz ovojnice izvleče list in mu ga da preko mize. »Tu tudi piše,« je Oleg citiral mrliški list, »da je utopljenec iz neznanih vzrokov padel z mosta. Ali ne želite vedeti, zakaj? Ali je in zakaj je izgubil zavest, se je morda hote ubil ali pa ga je kdo namerno porinil z mosta?! Nikoli se ne ve. Le podrobna obdukcija vam bo to razložila. Šele takrat boste pomirjeni.« Olga ga je poslušala z nezaupanjem. O čem govori ta nenavadni mladenič? Bolezen, samomor, umor! Kdo, za Božjo voljo, bi ubil njenega Viktorja in zakaj? Predrami se iz začasne otopelosti in iz ovojnice izvleče prazen list papirja … »Kako se pišete?« pogleda mladeniča. »Oleg Jegorov.« Olga iz kozarca izbere enega od kemičnih svinčnikov in začne pisati. Čez nekaj minut napiše dokument in ga podpiše. »Izvolite,« mu ga da preko mize. Oleg z očmi preleti popisane vrstice. Ko je bral, se je Olga borila z novim navalom čustev; vsak trenutek bi lahko zajokala. »Na kateri naslov želite, da pošljem truplo?« jo pogleda Oleg. Ženska začne z drhtečimi prsti listati po papirjih. »Na kateri naslov …« je zbegana ponavljala, »ne vem … mislim, da imam tu nekje naslov in telefonsko številko nekega pogrebnega podjetja … To so mi dali, ko sem pri njih spraševala o transportu trupla in ceni pogreba … Tukaj je!« Oleg se zazre v lepo natisnjeno ime direktorja podjetja in telefonsko številko. »Dejali so mi, da bi me to stalo okoli tri tisoč novih rubljev.« »V redu,« vtakne Oleg naslov v žep. »Jaz jih bom obiskal, se z njimi o vsem dogovoril in plačal stroške. Ko bo truplo prispelo, vas bodo obvestili in vas vprašali, na katerem pokopališču bi ga hoteli imeti pokopanega.« Olgi so se sedaj začele tresti tudi ustnice. Očitno je bila na robu živčnega zloma. Nekajkrat si pomane objokane oči, nato pa hitro vstane od mize. »Mislim, da imam nekaj za vas.« Oleg počaka, da se Olga vrne iz spalnice. V rokah je nosila mali leseni zaboj, ki ga je skoraj z ljubeznijo postavila na mizo. »To mi je mesec dni pred Viktorjevo smrtjo prinesel nek mladi Anglež,« mu razloži. »Nisem razumela vsega, mislim pa, da se je nekje spoznal z Viktorjem in mu obljubil, da bo priskrbel ta veliki objektiv za projekcijo na široko platno.« Olga dvigne pokrov, Oleg pa se zazre v vsebino. Poleg nekaj tujih časopisov o zadnjih modelih kinoprojektorja, je bilo tu še nekaj deset plošč disko glasbe, pa tudi nekaj ovitega v jelenovo kožo. »Anamorforzer,« je Oleg pogledal obrabljeno optiko. »Nimam pojma, kako se ta stvar strokovno imenuje.« Oleg se samo skrivnostno nasmehne in vse vrne v lesen zaboj. »Zelo si je želel v Novozagorsku predvajati filme na širokem platnu. Zato je Angleža prosil, naj mu prinese to optiko in plošče z najnovejšo plesno glasbo. Rad je imel mladino. Pisal mi je, da mladi tam nimajo nobene zabave, on pa jim je vsako nedeljo po zadnji predstavi predvajal glasbo za ples. Otroci so potisnili klopi ob zid in plesali. Mladenič iz Anglije mi je zanj pustil tudi te plošče.« Oleg optiko spet spravi v zaboj in ga zaklene. »Želela bi, da to prevzamete in uresničite njegove neuresničene sanje. Nisem prepričana, da bo ta star aparat,« pogleda sliko na mizi, »lahko predvajal filme širokega formata, vendar jim vsaj predvajajte to glasbo, ki jo je imel tako rad.« »Vsak aparat lahko predvaja filme v širokem formatu,« ji razloži. »Optika je tista, ki izkrivljeno sliko širi in jo projicira v naravni obliki. Z velikim zadovoljstvom bom končal njegov nedokončani načrt. Hvala za zaupanje.« Oleg vtakne roko v žep in izvleče debel sveženj dolarskih bankovcev. »To je vse, kar imam pri sebi,« reče. »Prosim, sprejmite to v imenu mojega prijateljstva z Viktorjem. Dobro vem, koliko vam bo ta denar pomagal.« Olga osuplo gleda v tujo valuto, potem pa z drhtečo roko razširi dolarje v široko pahljačo … »Jezus Kristus!« vzklikne s pritajenim glasom. »Saj tukaj je več kot pet tisoč dolarjev!« Oleg vstane od mize in vzame lesen kovček. »Ali že odhajate?« skoči Olga s svojega stola. »Ljubi Bog, še pogostila vas nisem!« »Pogostili ste me s tem, kar imate. To pa je v Božjih očeh kot gostija!« »Naj vas potem ljubi Bog blagoslovi. Samo On ve, kako mi bo ta denar olajšal življenje.« Oleg vstopi na ozek hodnik in se zazre v dekle, ki je sedelo za mizo v kotu in pomakalo piškot v topel čaj. Ko je videla, da Oleg odhaja, je Tanja od vznemirjenja vstala. Ni ji bilo jasno, zakaj je tako ravnala. Mladenič se je za kratek čas zazrl v njene zaskrbljene oči, tako prezgodaj utrujene od življenja. Vse okoli nje je pričalo o tem, da lepo dekle nima nobene prihodnosti. Otroci brez prihodnosti pa so kakor mrtvi. Ker je začutil lahek stisk Olgine roke v svoji, se je Oleg obrnil proti njej. »Ne vem, kaj naj vam rečem. Sploh nimam besed, s katerimi bi se vam zahvalila,« so se ženski hvaležno svetile oči. »Ali ste prepričani, da mi lahko pustite kup tistih dolarjev?« »Bodite brez skrbi. Tudi zame je ostalo dovolj.« »Toda dejali ste mi, da ste pred kratkim izgubili službo,« ga je skrbno spomnila. »Denar boste potrebovali tudi vi!« Da bi jo pomiril, si je izmislil zgodbo. »Ta denar ni del mojih prihrankov. Pa saj veste, da se v Rusiji od plače ne da nič prihraniti. Ko sem se odločil zapustiti Moskvo, sem stanovanje v središču prodal nekemu ameriškemu direktorju banke. Veliko naših ljudi sedaj to počne, da bi preživeli težko gospodarsko krizo.« To je bilo slišati prepričljivo, ker je Olga že slišala za take primere. »Tudi sama sem pomislila, da bi naredila enako in odšla živet na vas, k sorodnikom, a kdo potrebuje stanovanje v Žitomiru, deset kilometrov od mestnega središča?!« Kratek čas ga je gledala, potem pa prosila: »Ali vas lahko vsaj poljubim?« Oleg, ki je bil za glavo višji od nje, se brez besed pripogne in ji ponudi desno lice. Ženska zapre oči in mu na lice pritisne nežen, materinski poljub. »Za Viktorja,« mu razloži z jokavim glasom. »Viktorja sem imela navado tako poljubiti, ko je kam odšel.« Ker ne more več gledati njenih oči, se Oleg obrne proti vratom in hitro odide na hodnik. Olga počasi zapre vrata za njim in žalostno jeclja. Ker so tudi njo izmučili dogodki tega jutra, je Tanja nemo sedela za mizo. Ko se Olga žalostno oddalji od vrat in odide v sobo, se Tanja odtihotapi iz kuhinje in stanovanja. Zamišljeno se je spuščala po stopnicah in razmišljala o svojem bednem življenju. Tisto malo čaja in piškot bosta verjetno njena edina hrana danes. Pri Olgi se je počutila tako prijetno in varno. Tanji so tako hudo manjkali dom in starši. Obupno je potrebovala nekoga v svojem življenju. Nekoga, ki bi ji ponudil roko in jo popeljal skozi skušnjave in umazanijo življenja. Ni imela tako trdega srca kot Lara in Boris, bila je nežna in nemirna. O ničemer ni bila prepričana, o vsem je prej premišljevala. Bala se je napak. Branila se je pred grehom, ki jo je čakal za vsakim vogalom. Bala se je posledic, ker je bilo vse, kar je do sedaj slišala o življenju ali se od njega naučila, zelo neprijetno in nevarno. Nižje kot se je spuščala in bolj kot se je približevala kleti zgradbe vse bolj se ji je zdelo, da se spušča v lastni pekel. V kleti se je komaj dalo videti. Edina svetloba je prodirala skozi pritlično okno. Tanja vstopi in se zazre v krpe na tleh. To so bili stari plašči, vojaška pokrivala in razcefrana plahta nekega kamiona. Na tem je spala in s tem se je pokrivala zadnje leto. Zdaj je nenadejano ostala še brez tisto malo družbe, ki jo je imela. 'Lakomni Boris,' je razmišljala, 'je tako poceni prodal svoje lažno prijateljstvo.' Dekle sede na krpe in se nasloni na betonski zid ter z rokami objame svoje zvite noge. Prostor je zaudarjal po plesni in smradu oznojenih, neopranih stvari. Kakor vedno, ko se je počutila ogroženo, se je Tanja začela nenadzorovano zibati. Razmišljala je o nenavadnem, lepem mladeniču, ki jih je zjutraj obiskal in v vse vnesel nemir in razburjenje, ker se je pojavil z vedrega neba! Kakor da bi ga sam vrag poslal to jutro. Kakor da ni imela že dovolj problemov brez njega. Zdaj je končno ostala sama, v položaju, ki se ga je najbolj bala. O, če bi jo le teta Olga posvojila ali pa bi jo vsaj pustila spati pri sebi. Vedno bi jo ubogala, pomagala bi ji pri hišnih opravilih in še naprej bi čistila stopnišče nebotičnika, čuvaj pa bi ji mogoče za to kaj plačal. Ko se je tako zibala, se ji je pogled spustil na razcapana kolena starih kavbojk. Dva meseca sta že minila, kar se je nazadnje skopala v vodnjaku v nekem parku. Tanja se ustavi, da bi nekaj pogledala. Skloni se, da bi pobrala majhno športno torbo, ki je ležala ob steni njene »postelje«. Notri so bile vse njene dragocenosti: par porumenelega perila, pulover, ki ga je Boris nekje ukradel in ji ga prinesel, polomljen glavnik in steklenička kolonjske vode, ki jo moški uporabljajo po britju. Ko je začela sama sebi smrdeti, se je namazala s tem ostrim sredstvom. Naenkrat jo zagrabi prava panika. V torbi ni bilo njene največje dragocenosti, malega albuma s slikami. Ko je padla v krizo, krize pa so bile vse bolj pogoste, je Tanja jemala ta album v roke in ga pregledovala. V njem so bile slike njenih staršev, dedka in babice, ki ju ni nikoli videla, njena slika, ko je bila majhna in je sedela v očetovem naročju. Najraje je imela sliko, na kateri jo njena lepa, vedno urejena mati, pelje za roko, ona pa liže sladoled. Dekle se negibno zazre v temo pred sabo. »Prekleti Boris,« je potiho preklinjala svojega bivšega prijatelja, potem pa se je prepustila žalostnim spominom in trpko zajokala … »Ne jokajte,« ji iz teme reče znani glas. »Boris vam ni ukradel albuma. Tukaj, pri meni je.« Tanji zastane dih. Privita ob betonski zid je naprezala oči, da bi videla, kje se nahaja človek. Vendar pa ji svetloba, ki je prodirala skozi okno na nasprotnem zidu, tega ni dopuščala. Šele ko se je premaknil in stopil k oknu, je Tanja prepoznala visoko Olegovo postavo. V roki je držal njen odprt album in gledal v nekoga. »Vaša mati je bila zelo lepa ženska,« pokomentira fotografijo, zapre album in se ji približa. Oleg sede na krpe zraven nje, vendar malo bolj stran, da bi jo bolje videl. Brez besed ji da album, ki ga dekle sprejme z drhtečimi rokami. Ljubi Bog, kaj je zdaj z njo? Zakaj se tako nenavadno počuti v bližini tega uglajenega mladeniča? »Ne bojte se,« jo Oleg umiri z blagim glasom. »Jaz sem zadnji na tem svetu, od katerega bi vam pretila nevarnost!« Ko je Tanja krčevito stiskala dragoceni album s fotografijami svojih staršev, jo je Oleg mirno opazoval. »Že v stanovanju gospe Olge sem opazil, da obupno potrebujete pomoč kakega človeka. Tukaj sem in vam jo ponujam. Zdeli ste se mi zelo drago, pošteno in pametno mlado dekle. Čeprav ste se nekaj časa potikali z izprijencema,« ostro doda. »Kako se je zgodilo, da ste se znašli na ulici?« Tanji komaj uspe odpreti otrpla usta. »Moja mati je bila stevardesa,« začne svoj žalostni življenjepis. »Devet let sem imela, ko se je ponesrečila v letalski nesreči. Moj oče, pilot, se je čez dve leti ponovno poročil, s stevardeso. Ko je pred tremi leti umrl tudi on, se je moja mačeha ponovno poročila z nekim … izprijencem,« najde dekle pravo besedo. »Nenehno jo je nagovarjal, naj se izselita v Ameriko in tam obogatita. Žal sem jima bila odveč. Na moj šestnajsti rojstni dan sta me odpeljala v mesto in me z deset tisoč rublji pustila pred neko veliko veleblagovnico. Dejala sta mi, naj kupim, kar koli si želim, onadva pa me bosta počakala na parkirišču. Ko pa sem se vrnila, ju ni bilo več tam! Vse mi je postalo jasno. Boris in Lara sta me videla jokati na pločniku in sta me sprejela medse. Z njima sem se zadnje leto in pol in potikala naokoli.« Dekletove oči hitro postanejo mokre in žalostno skloni glavo, da bi prikrila čustva. »Koliko ste stari?« »Desetega januarja bom imela osemnajst let.« »Po tem, kako se izražate, sklepam, da ste hodili v šolo.« »Končala sem osmi razred. Vendar pa sem še naprej brala,« se vsaj z nečim pohvali. »Mama mi je vedno govorila, da imam dar za pisanje. Želela sem končati fakulteto in postati učiteljica ruske književnosti.« »Za to še ni prepozno,« se zlaže Oleg, ne da bi trznil z očmi. »Kaj če bi šli z mano v Novozagorsk,« ji predlaga, »potem pa vas bom peljal k dedu, v bližnjo vas Brestovka. Vaš ded živi sam in vaša pomoč bi mu prišla prav, kot da jo je poslal sam Bog. Hkrati bi v Novozagorsku lahko nadaljevali prekinjeno šolanje.« »Kako veste, da moja ded in babica živita v Brestovki?« s tihim glasom vpraša Tanja. »Na zadnji strani slike piše - 'Brestovka' in datum s kratkim posvetilom vašim staršem in vnukinji Tanji.« Tanja naprej pogleda album, potem pa ga odpre in v njem poišče staro fotografijo. Pisalo je točno tako, kot je rekel. 'Ljubi Bog,' ji šine skozi možgane, pa saj tega nikoli ni opazila. Pojma ni imela, kje živita ded in babica. »Kako veste, da moj dedek živi sam?« pogleda Olega. »Kaj se je zgodilo z mojo babico Kačo?« »Pred tremi leti je umrla.« »Kako pa to veste?« »Avra okoli njene slike je popolnoma izginila.« »Kako, prosim? O čem govorite?« »Vsako živo bitje oddaja svojo posebno avro,« ji razloži. »Del te avre se prenese tudi na fotografijo. Samo izjemno nadarjeni posamezniki imajo ta dar, da vidijo avre drugih ljudi.« »In vi ste eden izmed njih,« modro zaključi Tanja. »Opazila sem že nekaj vaših prevar. Kakor tisto z odklepanjem vhodnih vrat!« »Bila so odklenjena. Gotovo jih je odklenil nekdo, ki je šel zgodaj na delo, vi pa ga niste videli, ker ste dremali na stopnišču.« To je bilo zares mogoče in Tanja preide na drugo vprašanje. »Kaj pa dvigalo? Kako ste vedeli, da dvigalo ne dela, ko pa ga niste niti videli?« »Dvigalo nikoli ne dela, če ni elektrike,« ji razloži. »Kaj pa to zdaj pomeni?« »No, danes smo dvajsetega, ali ne? Vsak paren dan naselje Žitomir od šestih zjutraj do opoldne nima elektrike.« »To je točno,« se spomni Tanja, »vendar kako veste to, če pa ne živite v Žitomiru?« Oleg se je trudil, da pri dekletu ne bi vzbudil prevelikega sumničenja. Že zaradi njegove nenadejane pojave je bila dovolj vznemirjena. Zato si je hitro izmislil novo logično razlago. »V Moskvi sem slišal, od nekega voznika tramvaja. Rekel mi je, naj ne čakam zastonj, ampak naj vzamem taksi. Tako sem tudi naredil.« »Oprostite,« skloni Tanja glavo in se spet začne živčno zibati. »Moje surovo življenje me je naučilo, da sem nenehno previdna.« Oleg se ji prijateljsko nasmehne. To osamljeno in pametno dekle se mu je tako priljubilo ... Mladenič počasi vstane, stopi do majhnega okna in vzame Viktorjev leseni kovček. Ko gre mimo dekleta, se ustavi in ji ponudi iztegnjeno roko. Tanja se neha zibati, se zazre v njegovo odprto dlan ter pogleda proti njemu. »Kako pa veste, da nisem tudi jaz kakšna izprijenka? Prostitutka! Mogoče sem že okužena z aidsom!« »Vi!« dvigne Oleg desno obrv. »Vi niste doživeli niti prvega poljuba! Ali vam nisem rekel, da vidim avre drugih ljudi? Vaša je kristalno čista. Zato sem tudi prišel sem, da bi vam ponudil pomoč. Vi si jo zaslužite.« Tanja zgrabi ponujeno roko, Oleg pa ji pomaga, da vstane s tal. »Pustite to,« ji ne dovoli vzeti stare torbe, »album vam bo dovolj!« Že spet ga ni dobro razumela. Ljubi Bog, zakaj jo nagovarja s tako skrivnostnimi besedami? Kako ve, da ni še nikogar poljubila? O kakšnih avrah govori? V šoli se je nekaj učila o Kirlijanovih fotografijah, s katerimi se da videti avre živih bitij. Oleg na ulici ustavi taksi. Tanjo spusti naprej in sede na sedež zraven nje ter odsekano reče vozniku srednjih let: »Hotel Moskva.« Ko zasliši znan naslov, se dekle še bolj stisne na sedežu. Nobene besede več ni upala reči. Potem ga je samo občasno pogledala od strani, razmišljala in občudovala njegovo lepoto. Bala se je moških, ker so se ji zdeli grobi lovci na ženske trofeje, a poleg tega človeka se je počutila prijetno in varno. 'Ljubi Bog,' se spomni, 'kako mu smrdi tako neumita in v teh smrdljivih capah!' Pred hotelom da Oleg vozniku petdesetdolarski bankovec in ga pusti, sedečega za volanom, z napol odprtimi usti. S kovčkom v levi roki in vodeč Tanjo v desni, odide proti glavnemu vhodu velikanske zgradbe. V ogromni veži ekskluzivnega hotela se dekletu zazdi, da se ji bo zavrtelo v glavi. Oleg jo pusti, da gleda velike lestence in stopi do dolgega pulta recepcije. »Ime mi je Oleg Jegorov,« se predstavi uslužbencu. »Davi sem rezerviral sobi zame in za mojo sestro.« Uslužbenec se zazre v debelo knjigo gostov pred sabo … »Jegorov … Jegorov,« je kazal s prstom, »aha, soba številka trideset! Povzpnite se na tretje nadstropje, prva vrata levo!« Oleg vzame gizdav ključ. »Ostala bova samo do večera,« reče uslužbencu. »Zvečer ob desetih potujeva z ekspresom v Novozagorsk.« »Soba vas bo stala dvestopetdeset dolarjev!« ga obvesti uslužbenec. Oleg iz notranjega žepa izvleče tri bankovce po sto dolarjev in jih pusti pred zbeganim človekom. »Pred odhodom bom prišel po potrdilo. Ostanek obdržite!« Ko sta odhajala proti enemu od osmih dvigal, se je uslužbenec čudno muzal za njima. V vse je verjel ta hip, le v to ne, da je Tanja Olegova sestra! Sem vsak dan prihajajo domači in tuji gostje v spremstvu »sester«, »žena« in vseh vrst »sorodnic.« Na obeh straneh prostrane veže je bilo na desetine malih prodajalnic in modnih butikov. Gredoč mimo njihovih osvetljenih izložb se Tanja ustavi pred eno izmed njih. Kot opita je gledala v kratko rdečo obleko iz svile, tesno prilegajočo se telesu plastične lutke. Oleg premeri dekle s kritičnim pogledom in zaključi, da bi ji popolnoma pristajala. »Ali vam je všeč?« je preverjal. »Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič nosila obleko,« mu Tanja žalostno prizna. »Po očetovi smrti so varčevali le pri meni. Za vse je bil denar v hiši, le za moje obleke ga ni bilo.« »Vi ste kakor Pepelka,« reče Oleg. »Vi pa, domnevam, moj princ!« Oleg zaključi, da se dekle zares slikovito izraža. Popelje jo v razkošno trgovino in takoj se jima približa elegantno oblečena svetlolaska, ki se ponosno ziba v bokih. »S čim vam lahko postrežem?« se koketno nasmehne Olegu. »To je moja sestra Tanja,« ji razloži. »Komajda sem jo našel na ulicah Moskve. Prosim vas, poskrbite zanjo, medtem ko bom skočil do potovalne agencije v veži. Zavijte ji vse, kar si zaželi!« »Tudi spodnje perilo?« tiho vpraša svetlolaska in se nesramno smeji. »Nekaj kompletov!« ji šepne mladenič na uho. »Vse vam bom plačal v dolarjih, ko se vrnem!« Svetlolaska mu je hotela še nekaj reči, a je Oleg hitro izginil iz trgovine. »Srečnica!« premeri svetlolaska dekle od zgoraj navzdol. »Govori, kar hočeš. Kakšno spodnje perilo želi ta tvoj privlačni … »brat«?!« se ji je rogala. Tanja jo prezirljivo pogleda in začne gledati razstavljeno blago. Izbrala je tri pare kavbojk, kratek zimski plašč, deset kompletov spodnjega perila, razne nogavice, šest parov škornjev in čevljev, tri tople pižame in razne okrasne ženske predmete. Na koncu je izbrala še nekaj oblek, vključno s tisto iz izložbe. Svetlolaska ji vse to skrbno zapakira v večjo papirnato škatlo. Tanjo pogleda z očitnim ljubosumjem. »Nimam pojma, kaj si naredila temu lepotcu, da se je tako nalepil nate, vendar si gotovo malo nora, če misliš, da ti bo plačal vse to!« Tudi sama zaskrbljena zaradi velikosti papirne škatle se Tanja usede v mehak naslonjač. Buljila je v malo bogastvo in se spraševala, ali ni malo pretiravala. Vendar se je Oleg kmalu vrnil s potovalnimi kartami; paketa še pogledal ni. Brez pripombe je plačal Tanjin račun v znesku štiristo osemdeset dolarjev in osupli prodajalki celo pustil ostanek. Ob odhodu iz trgovine se Tanja ni mogla zadržati, da se ne bi obrnila in prodajalki zlobno pokazala jezik. V sklopu hotela je bila tudi podružnica Mednarodne banke z jeklenimi trezorji in privatnimi sefi, v katerih so ugledni gostje in drugi uporabniki hranili svoj nakit in druge dragocenosti ali gotovino. Hodeč mimo dvigala, ki je vodilo le do banke na desetem nadstropju, in zraven katerega je vedno stal uniformiran oborožen stražar, se Oleg nečesa spomni in ustavi. »Aha!« dvigne prst. »Skoraj sem pozabil. Zgoraj v sefu moram vzeti nekaj osebnih stvari. Prosim vas, počakajte me tukaj.« Ko sliši to sporočilo, stražar vljudno pritisne gumb in odpre vrata dvigala. Oleg mu v znak zahvale samo prikima z glavo. Tanja odvleče papirnato škatlo do sosednjega zidu. Poleg vreče spusti Olegov leseni kovček in sede nanj. Stražar jo nekajkrat preiskujoče premeri s pogledom in zaključi, da je dekle nenevarno. Oleg je potreboval manj kot deset minut, da se je vrnil z usnjeno torbo v roki. Nasmehne se Tanji in z lahkoto dvigne ter odnese njene stvari. Dekle je teklo za njim in nosilo lesen kovček. Izza vogala sta vstopila v drugo dvigalo, ki ju je odpeljalo na tretje nadstropje … V istem trenutku se pred hotelom ustavi dolg mercedes s temnimi okni, ki so tiste notri varovala pred radovednimi ali neželenimi pogledi. Iz avtomobila izstopita najprej dva stražarja v elegantno krojenih civilnih oblekah. Na nosu sta nosila temna očala, izza ušes pa so jima molele majhne slušalke, ki jih po svetu nosijo osebni stražarji uglednih ljudi. Par pazljivo pregleda okolico, nato eden izmed njiju odpre zadnja vrata. Iz avtomobila se z veliko muko izkobaca stasit moški majhne rasti, star okoli petdeset let. Po temnem, zagorelem obrazu se je dalo sklepati, da se je pravkar vrnil iz kakšnega tropskega raja. Vsi trije odidejo proti hotelski veži, potem pa na deseto nadstropje Mednarodne banke … »Ime mi je Vladimir Mikulin,« se čedni uslužbenki predstavi moški. »Želel bi videti svoj sef.« »Vam je ime Vladimir Mikulin?« ponovi ona. »Od rojstva dalje!« Mlada uslužbenka se ne premakne z mesta. Zakaj ga tako neumno gleda, se je vprašal Mikulin. Dekle pogleda na ekran svojega namiznega računalnika in pritisne nekatere gumbe … »In stanujete na Nevskem prospektu številka 102?« »Točno,« potrdi on. »Ali ste tudi vi rojeni v Kijevu, 8. aprila 1947?« »Kako to mislite, »tudi jaz«?« Dekle sklene, da je čas za ukrepanje. »Mislim, da bi bilo najbolje, če pokličem našega šefa varnosti!« »Zakaj? Ali kaj ni v redu?« Uslužbenka čuti, da ima suho grlo. »Pred desetimi minutami je bil tukaj človek, ki je dejal, da se piše tako, kot vi,« mu razloži s tihim glasom. »Po predpisih se mi je predstavil in iz sefa odnesel torbo iz črnega usnja.« Mikulin pogoltne slino. O čem brblja to smešno dekle? Roko živčno vtakne v notranji žep in izvleče denarnico … »Ali vam je tudi on pokazal to mojo osebno izkaznico, vozniško dovoljenje in ta, pred kratkim prejeti potni list?« je metal pred njo na mizo svoje dokumente. »Takoj bom poklicala varnostnike!« prime za telefonsko slušalko, vendar jo Mikulin trdno prime za roko. »Ne prej, preden ne greva v trezor in skupaj preveriva stanje mojega sefa!« Uslužbenka je hitro razmišljala, kaj naj stori … Lahko bi z nogo sprožila gumb alarma na tleh, vendar se odliči, da to ni potrebno. Bilo je popolnoma jasno, da sta tista dva zraven njega njegova osebna stražarja, in ne roparja. Ko vidi njen zaskrbljen pogled, jo Mikulin pomiri: »Naj vas moja človeka ne skrbita. Res je, da sta oborožena, vendar imata za to predpisano dovoljenje. Sem poslovnež, ne gangster!« To ni bilo res. Mikulin je bil eden izmed ustanoviteljev ruske mafije, njegova posebnost pa je bila izgon nemočnih, v glavnem starejših meščanov v središču Moskve iz njihovih stanovanj, ki jih je potem preprodajal tujcem in tujim družbam za velike devizne vsote. Dekle odklene težka vrata iz jeklenih palic in spusti gangsterja noter. Ko je Mikulin z živčnimi rokami odklepal sef, je uslužbenka stala ob strani in ga zaskrbljeno opazovala. Mikulin končno odpre sef. Bil je prazen! Notri je bilo samo sporočilo, napisano z roko: »Tam, kamor kmalu odideš, ne boš potreboval tega ukradenega denarja.« Mikulin je pomislil, da se bo sesedel. Ko je krčevito mečkal sporočilo v veliki roki, je besno gledal vznemirjeno dekle. »Kako je prišlo do tega? Kako je ta človek izgledal? Opišite mi ga!« »Kakšen je bil?« pomisli uslužbenka. »Če povem po resnici, nimam pojma! Spomnim se samo, da se je predstavil po predpisih in …« »Mi hočete reči, da se ne spomnite človeka, ki je bil tukaj pred desetimi minutami?« se Mikulinu nevarno zabliskajo vse bolj krvave oči, ki so jo požirale. »Pomirite se, gospod, prosim vas!« ga je rotila uslužbenka. »Naša varnostna služba ga bo hitro identificirala.« »Ne stojte tu kot vkopani, temveč jih takoj pokličite,« je vpil vse bolj jezen gangster. Komaj so prišli iz trezorja, se odprejo vrata dvigala in med njimi se pojavijo trije stražarji z orožjem v rokah … »Naj se nihče ne premakne!« zagrozi najvišji, očitno glavni. Gangsterjeva spremljevalca ubogljivo in brez odpora dvigneta roke. »Kaj se dogaja tukaj?« stopi šef varnosti do uslužbenke in Mikulina. »Zakaj vaše video kamere že petnajst minut ne delajo?« Gangster čuti, da mu klecajo noge. Z obupanim pogledom poišče stol in se sesede nanj. Bil je bled. Spodaj, v hotelu, so ga že čakali trije gangsterji iz Petrograda, katerim je moral plačati sedemsto tisoč dolarjev! Kaj naj jim reče? Kako naj jim razloži? Ali mu bodo verjeli? To je bila očitno genialna poteza nove ruske tajne službe, ki je na originalen način izločila ljudi, kot je on, iz umazanih poslov. »V čem je problem?« vpraša nekdo z orožjem, naperjenim v uslužbenko. »Tega gospoda …« je jecljalo dekle v težavah, »so okradli. « »Prosim?!« se ji šef varnosti zazre v vse bolj bled obraz. »Kako lahko v naši banki kdor koli kar koli ukrade? Ali je ropar znorel in skočil z desetega nadstropja?!« »Ne, gospod. Človek, ki je izpraznil sef te stranke, je bil tukaj pred desetimi minutami in se mi je lažno predstavil. Mislim, pokazal mi je lažne dokumente,« se hiti opravičevati. »Videti je, da je imel tudi ključ, saj je ključavnico odprl brez težav!« Čuvaj spusti puško in se zazre v na smrt bledega Mikulina, ki si je z roko otiral potno čelo … ********* Apartma številka trideset je bil zares ogromen. Imel je dve sobi, povezani s francoskimi vrati in vsaka izmed sob se je Tanji zdela večja od njene šolske učilnice. Počasi je hodila po mehkih preprogah in skoraj s strahom z roko potegnila po stenah, oblečenih v svilen brokat. Na koncu se je zazrla v enega od kristalnih lestencev z dvajsetimi malimi svetilkami. »Nikoli prej nisem bila v dvorcu,« je pripovedovala Olegu, ki jo je mirno opazoval iz naslonjača poleg male delovne mize iz mahagonija. Tanja odide v sosednjo spalnico, a se na vratih, osupla od razkošja, ustavi. S sanjavim pogledom je božala ogromno posteljo s svilenim pregrinjalom z vezenimi motivi iz neke stare ruske bajke. Poskušala se je spomniti, kdaj je zadnjič spala v postelji. Iz sladkega sanjarjenja jo predrami Olegov umirjen glas: »Mislim, da bi se zdaj morali okopati, preobleči in si malo odpočiti. Jaz imam medtem še nekaj opravkov v mestu, potem pa bova naročila večerjo, ki nama jo bodo prinesli sem gor.« Tanja ga je poslušala z rokami, spuščenimi ob telesu, potem pa je počasi začela slačiti - najprej svoj zguljen pulover, nato pa še umazano svileno bluzo. Namesto modrčka je nosila neko staro Borisovo majico. Pod porumenelim, izpranim blagom so se videle dekletove šele oblikovane prsi. Stvari je spustila na preprogo in se zazrla v Olega, ki je bil v drugi sobi. »Tako sram me je pred vami.« »Česa naj bo sram dekleta brez preteklosti?« »Svoje sedanjosti?« skomigne dekle z rameni. »Teh smrdljivih cap. Tega ukradenega perila, ki ga je Boris snel z neke vrvi za sušenje perila.« »Nosili ste tuje, ker svojega niste imeli.« »Ali me ne obsojate?« je presenečena. »Nasprotno. Občudujem vas, da ste se lahko uprli vsem skušnjavam ulice. Dekle, tako lepo, kot ste vi in s tako postavo, jih je gotovo doživelo na pretek!« Tanja skloni glavo in se zazre v svoje skladno, mlado telo. Njegov pogled ji je tako godil. Zakaj mu tako zaupa? Komajda ga pozna. Kaj ga zadržuje, da je ne zgrabi in vrže na to svileno posteljo? Osramočena zaradi svojih misli krene proti veliki kopalnici, ki je bila v sklopu apartmaja. Ko je poslušal šum vode, ki jo je odprla, je Oleg zavalil glavo globlje v naslonjač in zaprl oči. Razmišljal je o stvareh, ki jih mora ta dan še urediti. Tanja je v kopalnici ostala več kot eno uro. Okopana, osvežena in preoblečena v novo perilo se je vrnila v spalnico. Svetilke so bile ugasnjene, težke zavese pa potegnjene preko vseh oken. Gorela je samo namizna svetilka zraven pospravljene postelje. Pod njo je Tanja prebrala kratko Olegovo sporočilo: »Vrnil se bom pozno popoldne. Preden ležete, se z notranje strani zaklenite z avtomatsko ključavnico.« Dekle takoj naredi, kar je Oleg zahteval in se zavleče v pravkar preoblečeno, dišečo posteljo. Vendar dolgo ni mogla zaspati. Razmišljala je o nenadnem in neverjetnem preobratu položaja. Še pred nekaj urami je bila nihče, ena izmed tisočih mladih brezdomcev, zdaj pa leži tu, v s svilo preoblečeni postelji kraljevske velikosti. Kaj se ji je zgodilo? Da ni nenadejano umrla? ji pade na pamet grozna misel. Da ni ponoči zaradi mraza na tistem stopnišču izdihnila, pa so ponjo poslali tistega lepega angela, ki jo je popeljal v nebesa, k njeni materi? Zaradi močnega strahu dekle otrpne, telo pa ji spreleti leden srh. Z roko poišče medaljon z Božjo materjo, ki ga je nosila okoli vratu, in ga močno stisne. Kupila ji ga je mati, na letališču v Atenah. Ker javno ni smela verjeti v Boga, je k njemu molila na skrivaj. Tudi Tanji je pogosto pripovedovala o Bogu in Jezusu, ki se bo kmalu vrnil in vse odrešil zla. Pogosto ji je govorila, naj moli k Božji materi, ko se bo znašla v težavah. Tanja je to tudi počela, posebej v zadnjih mesecih. Ponoči, ko je padala v vse bolj pogoste krize, je stiskala v rokah sliko Božje matere in molila k njej, naj jo čimprej vzame k sebi in jo spet združi z materjo. Morda jo je končno uslišala? Utrujeno zaradi svojega morastega življenja in opito od luksuza in dišečega udobja hotelskega ambienta je dekle utonilo v globok, miren spanec brez sanj. Ko se je pet in pol ure pozneje zbudila in pogledala na majhno namizno uro, se je vznemirjeno zravnala v postelji. Tako je sedela nekaj trenutkov in počasi prihajala k sebi. Ogromna soba je bila še naprej zatemnjena, njeno stran postelje pa je osvetljevala mala namizna svetilka. 'Oleg se torej še ni vrnil,' pomisli. To pomeni, da ni umrla, ker se mrtvi ne zbudijo v isti dimenziji. Oblečena samo v spodnje perilo odide Tanja v kopalnico in se umije z mrzlo vodo. Sede pred veliko zrcalo in začne česati in urejati svoje dolge, čiste lase. Ko se je okoli petih popoldne Oleg vrnil v sobo, ga je čakalo prijetno presenečenje. Soba se je kopala v romantični svetlobi zahajajočega sonca, v enem izmed naslonjačev pa je sedelo mlado dekle, urejeno in naličeno kot kakšna manekenka. Oleg zapre visoka vrata, obstane tam ter se smeji. Bil je zadovoljen z zanosno pojavo pred sabo. Tanja je oblekla tisto rdečo obleko iz izložbe, na nogah pa je imela temne nogavice in rdeče čevlje z visokimi petami. Kratka obleka ji je okusno odkrivala prekrižane noge. Počasi vstane in mu gre naproti. »Ali veste, koliko časa sem potrebovala, da sem se naučila hoditi s temi prekletimi visokimi petami?« »Lahko si mislim, vendar vam prekrasno pristajajo. Vse na vas je tako skladno in imenitno. Podobni ste živi lutki.« Tanja spusti pogled na svoje čevlje. »Vedno sem sanjala, da bom vsaj enkrat v življenju tako urejena,« mu je zaupala. »Vedno, ko sem se znašla v središču Moskve, sem obiskovala tamkajšnje modne trgovine s tujim blagom. Italijan, lastnik trgovine, mi je predlagal, da me obleče, v zameno pa je zahteval mojo nedolžnost.« Znova pogleda Olega. »Zato se zdaj bojim vprašati, s čim in kako se vam bom za vse to oddolžila?« »Tudi jaz zahtevam vašo nedolžnost,« jo obvesti mladenič, dekle pa spreleti srh po telesu. »Ostanite še naprej dobro in pametno dekle. Nič na svetu me ne bi bolj razveselilo!« Poleg Olega sta na podu ležala dva malo večja kovčka. Eden je bil prazen, v drugem pa so že bile njegove stvari in denar. Dvigne praznega in ga odnese v spalnico. Položi ga na posteljo in odpre. Tanja stopi za njim. »Prestavite svoje stvari iz tiste grde škatle v ta kovček in jih pripravite. Poklical bom recepcijo in nama naročil dobro večerjo. Nekaj mi pravi, da sva oba že precej lačna.« »Gotovo moj želodec,« pripomni Tanja žalostno in začne pakirati svoje stvari. Med obilno večerjo, ki so jima jo postregli v sobi, je največ govorila Tanja. O svojih pokojnih starših, o mačehi in sebičnem očimu, o težavah na moskovskih ulicah in o grdih življenjskih izkušnjah nasploh. Ni se ga več bala, čeprav ji še vedno ni bilo jasno, kdo je Oleg in kdo mu je dal moč, ki jo je očitno imel. Razgovorila se je zaradi želje, da bi se mu čim bolj približala, ker je vedno bolj čutila, da je njena usoda v njegovih izjemno sposobnih rokah. Ni bilo treba. Oleg je o njej že vse vedel, še preden jo je to jutro srečal! Okoli sedmih zvečer Oleg hitro vstane od male mize, ki so jima jo postavili na sredi salona. »Mislim, da morava iti. Čeprav sem danes popoldne opravil že veliko stvari, moram še vedno obiskati nekaj ljudi. To bova naredila sproti, pred odhodom večernega vlaka.« Tanja ni rekla nič. Pazljivo si je z belim prtičkom obrisala usta in vstala. V veži velikega hotela je Oleg najavil svoj odhod in naročil hotelski avto. Vozniku je na list papirja napisal šest naslovov, po vrsti, kot bo moral voziti. Prvi naslov je bil v oddaljenem predmestju, zadnji pa takoj za železniško postajo. Oleg in Tanja sta sedela zadaj; Oleg s črno torbo na kolenih. Dekle je občasno radovedno pogledalo v torbo, vendar se je vzdržalo pogovora. Pol ure kasneje se je avto ustavil pred prvim ciljem, neko staro hišo še iz predvojnega obdobja. Oleg izstopi in krene proti podrtemu lesenemu vhodu. V levi roki je nosil usnjeno torbo. »Iščem profesorja Pugačova,« je rekel mladi ženski, ki mu je odprla vrata. Presenečena zaradi pojave lepega mladeniča je ženska nekaj časa otrplo obstala … »Izvolite,« se nazadnje le premakne od vrat. »Profesor je moj oče.« Oleg vstopi v slabo osvetljeno sprejemnico. Za mizo je zraven svetilke sedel že rahlo sivolas človek, star šestdeset let. Sname svoja debela očala in odloži časopis, ki ga je bral. Nato se zazre v mladeniča pred sabo. Na vratih se pojavi tudi žena in stoji zraven hčerke. »Ta mladi gospod te želi videti, očka,« mu razloži hči. »Sedite,« vstane profesor od mize in Olegu pokaže na prazen stol. Oleg sede na stol in postavi nanj usnjeno torbo. Odpre torbo in pred osuplimi stanovalci se prikažejo skrbno zloženi svežnji dolarskih bankovcev. Brez kakršne koli razlage vzame mladenič sto osemdeset tisoč dolarjev in jih mirno postavi pred osuplega človeka. Pugačov začuti, da mu klecajo kolena in počasi sede nazaj na stol. Šele takrat mu Oleg razloži: »Pred dvema letoma in pol je skupina oboroženih, zamaskiranih banditov vdrla v vaše stanovanje in vas z grožnjo s smrtjo prisilila podpisati pogodbo o prodaji vašega stanovanja ameriškemu direktorju banke. Takrat so vam izročili tri tisoč ameriških dolarjev in vam pustili pol ure, da ste v dveh kovčkih vzeli najnujnejše stvari. Izvolite vaš denar.« Oleg vstane, pokima z glavo v znak pozdrava dvema prestrašenima ženskama in odide proti izhodu … »Počakajte!« skoči profesor s stola in pohiti za njim na hodnik. »Mladenič, za Božjo voljo, ne pustite nas kar tako. Od kod veste, kaj se nam je zgodilo pred dvema letoma in pol? Kako ste prišli do tega denarja? Kdo ste vi?« »Bič Božji!« jim skrivnostno odgovori in odide na dvorišče. Stanovalci pohitijo k oknu, žena pa ugasne luči, da bi se na že temni ulici bolje videlo. Tam je pred njihovo hišo čakal črn avto. Mladenič vstopi vanj, avto pa neslišno odpelje. Še vedno osupli zaradi tega, kar se jim je pravkar zgodilo, so zaprepadeno gledali drug drugega. Z naslednjim naslovom je imel voznik veliko težav. Šlo je za številko neke zgradbe, ki je ni bilo več. Na njenem mestu je bilo vse skupaj zmešano v nekakšno bajto, narejeno iz desk in starega gradbenega materiala. Skozi neke vrste malo okno se je v notranjosti videlo medlo svetlobo. Oleg potrka, na oknu pa se premakne stara zavesa in prikaže se obraz dvanajstletne deklice. »Koga iščete?« »Iščem gospo Galino Šiškovo.« »Mama dela do osmih zvečer.« Dekletcu na oknu se pridruži še starejši deček, njen brat. »Ali jo lahko počakam?« vpraša Oleg in gleda na uro. »Zelo pomembno je, da jo vidim danes zvečer.« Zavesa se spusti, na vratih pa se pojavi deček. »Vstopite!« Da ne bi z glavo udaril ob nizka vrata, se Oleg skloni in vstopi v zatohlo sobo. Vse stanovanje je bilo ta, edini prostor. Dve leseni postelji, postrani stoječa miza s štirimi stoli in peč, očitno pobrani na nekem odpadu, je bilo vse pohištvo tega bednega prebivališča. Oleg se zazre v šolske učbenike na mizi. »Sestri pomagam pisati domačo nalogo,« razloži deček. »Ali ti ne hodiš v šolo?« »Nič več. Končal sem osmi razred. Mama nima denarja, da bi me še naprej šolala.« Oleg pogleda domačo nalogo. Vzame svinčnik, prečrta neke formule in jih popravi. Deček pomakne glavo malo vstran, da bi videl, kaj ta počne. Oleg je matematiko očitno znal malo bolje od njiju. »Sedite,« mu dekletce ponudi stol. Oleg sede na stol zraven mize. Na kolenih je imel črno torbo. Tako so se gledali brez besed. Pet minut čez osem se na vratih pojavi ženska, stara petdeset let, bledega, utrujenega obraza. Ko za mizo vidi Olega, zastane na vratih. Naenkrat ji je bilo vse jasno. Posumila je že, ko je na ulici videla črn avto. »Če ste nas prišli vreč na cesto …« »Pomirite se!« jo prekine Oleg z blagim glasom. »Nisem z občine. Prišel sem zasebno.« Ženska vstopi in zapre vrata. Ves čas, ko je slačila ponošen plašč in na mizo dajala skromno večerjo v papirni vrečki, ni Galina odvrnila pogleda od nenavadnega obiskovalca. Na koncu pogleda svoja zaskrbljena otroka. »Ali vama nisem rekla, da nikoli ne spustita v hišo neznanih ljudi, ko sem v službi?!« »Ne jezite se nanju. Imate zlata in dobra otroka.« »Zato se tudi bojim zanju,« se ženska utrujeno spusti na stol. Opazovala je lepega mladeniča in razmišljala, kaj bi lahko iskal pri njih, če že ni z občine. »Pred nekaj več kot letom dni,« preide Oleg na stvar, »samo dva meseca po smrti vašega moža, vas je skupina zamaskiranih gangsterjev vrgla iz stanovanja. Čeprav ste podpisali potrdilo, da ste prejeli iz naslova prodaje dvainosemdeset tisoč dolarjev, so vam v resnici dali le dva tisoč in vas vrgli na cesto!« Galina je gledala s stisnjenimi ustnicami. Ko slišita, o čem pripoveduje moški, se ji otroka za hrbtom pridružita. Tako so ga vsi trije molče opazovali. Oleg na mizo, čez šolske učbenike, postavi torbo in jo odpre, vendar tako, da ne morejo videti vsebine. Izvleče osem svežnjev po deset tisoč dolarjev in spet zapre torbo. Ko vidi denar v njegovih rokah, ženska na široko odpre temne oči. Oleg položi denar prednjo. »To je preostanek denarja, za katerega ste tisti večer podpisali potrdilo.« Galini naenkrat privrejo solze v oči. Dolgo se ne premakne, potem pa se s tresočimi rokami dotakne prvega svežnja in ga začne opazovati. »Mislim, da boste najbolje storili, če se jutri pripravite in z otrokoma odpotujete k staršem vašega pokojnega moža v Kijev. Ta denar bo vsem pomagal lažje preživeti. Poleg tega pa zares pogrešata vnuke.« »Kako pa vi to veste?« si ženska končno opomore od prvega šoka. »Od kod vam toliko denarja? Kako to, da poznate vse te podrobnosti iz moje preteklosti?« Oleg se ji čudno nasmehne in vstane. »Vsakič, ko človeška pravica zataji in ko človeški zakoni zbledijo in niso več čitljivi, pošljejo mene, da popravim krivice!« Oleg jih pusti s temi skrivnostnimi besedami in odide. Kaj se jim je, za Božjo voljo, zgodilo? Kako je mogoče, da se je njihovo življenje naenkrat tako hitro in drastično spremenilo? Do pred kratkim so komajda imeli kaj jesti, zdaj pa pred njihovimi očmi leži pravo malo bogastvo. Galina se začne tresti. Kmalu se prepusti glasnemu ihtenju … Oleg in Tanja sta obiskala še štiri družine, dokler ni v torbi ostal »presežek« v višini sedemdeset tisoč dolarjev. Oleg jih obdrži. Ta »umazan« denar se je odločil uporabiti v druge koristne namene. Pred železniško postajo je plačal vozniku in ga obdaril s stodolarskim bankovcem. V zameno jima je mladenič oba kovčka odnesel vse do vagona, v katerega sta vstopila petnajst minut pred deseto. V oddelku sta že bila dva potnika. Neki general in njegov pribočnik, mlajši človek, s činom polkovnika. Oba sta bila oblečena v brezhibni uniformi. Ko na vratih zagleda visokega mladeniča in mlado dekle, general odloži papirje, ki jih je bral. »Dober večer!« Oleg pokima z glavo. »Dober večer,« jima odgovori le polkovnik. Vsi oddelki prvega razreda so imeli samo po štiri sedeže in po potrebi se jih je dalo podaljšati v ležišča, podobna tistim v prvih razredih letal. Oleg in Tanja se namestita na sosednja sedeža. Tako so sedeli drug nasproti drugemu. Zavedajoč se, da je zaradi svojega mini krila glavna atrakcija, se je dekle trudilo sedeti čim bolj spodobno. Celo roke je položila v naročje, da se ji ne bi videlo pod obleko. Vendar pa sta bila visoka častnika veliko bolj pozorna na njenega spremljevalca. Kakor vsi, ki so ga prvič videli, sta bila več kot impresionirana zaradi Olegovega markantnega videza. Bolj, ko je čas mineval, pogosteje je polkovnik pogledoval Tanjo. To niso bili predrzni in nesramni pogledi, bili so nekako nenavadno melanholični in polni nežnosti ter žalosti. Tanja ga je tako zaradi svoje starosti kot zaradi videza zelo spominjala na njegovo ljubljeno edinko, ki je bila že tri leta mrtva. Močno si je zaželel poklepetati z njo. Spomni se na svoje bonbone za osvežitev ust in jih izvleče iz žepa. Preden jih ponudi, na hitro pogleda Olega. Ta je mirno sedel in opazoval luči in zgradbe, ki so hitele mimo okna. Ekspres je z že veliko hitrostjo skozi moskovsko predmestje drdral proti severovzhodu. »Ali se želi mlada dama malo osvežiti?« pomoli polkovnik proti Tanji bonbon!« »Hvala!« mu z nasmehom odvrne dekle in si postreže. Dolgo nihče ne spregovori, potem pa se polkovnik ponovno obrne k Tanji: »Oprostite mi, ker vas tako gledam. Tako zelo me spominjate na mojo pokojno hčer, Marino. Bila je vaših let, ko je … umrla,« se mu jezik zatakne v grlu. »Hči vam je umrla?« se razžalosti Tanja. »To je tako žalostno. Tudi moja mama je zgodaj umrla; komaj devet let sem bila stara.« General počasi spusti na kolena vojaške dokumente, ki jih je bral in se preko okvirov očal zazre v svojega častnika. »Nisem vedel, da ste imeli odraslo hčer. Kaj se je zgodilo?« »Nesreča je bila. Ubila se je s strelom v senca. In to iz mojega službenega revolverja,« doda z grenkim glasom. Tanja neha lizati bonbon … »Saj to ni mogoče,« se je čudil general. »Zakaj mi tega niste nikoli povedali?« »Izogibam se govoriti o tem. S svojo tragedijo nočem vzbujati sočutja. Nisem vas hotel že prvo leto moje službe obremenjevati s tem.« »Toda, prijatelj,« se je vznemiril general, »saj smo ljudje! Vedno sem se zanimal za svoje najbližje sodelavce. Še pokojni maršal Žukov je trdil, da je štab nekakšen podaljšek družine!« Zelo žalosten zaradi nenadejanega spomina na svojo ljubljeno hčer, pa tudi zaradi Tanjine ljubke prisotnosti, ki ga je spominjala nanjo, si je častnik pomel vse bolj vlažne oči. Celo proti oknu se je obrnil, da bi pred svojim nadrejenim prikril žalost. Vendar se je general, poln razumevanja, z roko dotaknil njegove rame. »Tako je v redu,« ga je miril. »Tudi sam sem prebrodil podobno krizo, ko mi je umrla mati. Zelo rad sem jo imel. Bila je, kot da bi prišla iz romana Maksima Gorkega. Vaša občutja ... ne le, da so mi znana, temveč so tudi naravna posledica očetovske ljubezni do edinke. Zelo cenim ljudi s takimi čustvi. Nimam rad robotov, ki samo sledijo ukazom, brez razmišljanja. Taki ljudje so zaradi našega odgovornega dela branilcev domovine izredno nevarni. Pa saj dobro veste, da ne smemo narediti napake!« Presenečen zaradi ljubeznivih besed svojega šefa se častnik počasi obrne in zazre vanj. »Hvala za razumevanje, general. Ne bo se ponovilo,« ga je prepričeval in si z robčkom brisal vlažne oči. »Ali lahko, prosim, skočim do restavracije? Kakšno pijačo potrebujem.« »Seveda, dragi prijatelj!« mu general takoj dovoli. Ko gre mimo Tanje, začuti, da ga je prijela za roko. Ustavi se in jo začudeno pogleda. »Grem lahko z vami? Zelo sem žejna.« »Seveda, gospodična. V čast mi bo.« Tanja na kratko pogleda Olega, ki je mirno gledal skozi okno. Dekle vstane in, držeč častnika za roko, odide iz oddelka. General je nekaj časa gledal za njima, potem pa se je poskusil osredotočiti na svoje dokumente. Pa mu ni ravno uspelo. Kmalu mu roka pade v naročje in sname si očala za branje. Otopelo je gledal sedež na drugi strani, na katerem je prej sedela Tanja. Ves prevzet je razmišljal o nečem, ko ga je predramil Olegov miren glas: »Ubogi človek. Do smrti bo prepričan, da je hčerka naredila samomor.« »Govorite o častniku Sergejeviču?« se general zazre v mladeniča. Oleg se nazadnje obrne od temnega okna in pogleda generala v oči. »Vaš človek vam ni povedal prave resnice, ko se vam je malo prej izpovedal. Poleg telesa njegove hčerke je bilo v stanovanju tudi ustreljeno telo njenega mladega ljubimca Sokolova. Mladenič je imel le dvajset let.« »Od kod to veste?« »O tem primeru je pisalo več časopisov. Vendar pa jim zaradi mladoletnega dekleta ni bilo dovoljeno omeniti častnikovega imena. Preiskava je bila razmeroma kratka. Tako civilna kot vojaška policija sta prišli do skupnega, napačnega zaključka. Mlada ljubimca sta si »zaradi neznanih razlogov« odločila vzeti življenje. Marina je najprej streljala v srce svojega dragega, nato pa je naboj izstrelila še v svoje desno sence. Ko je prišla v njegovo stanovanje, je policija revolver našla v dekletovi roki.« »Na podlagi česa pa vi sklepate drugače?« »Njegova hči je tukaj. Pravkar mi je povedala, kaj se je v resnici zgodilo.« General je potreboval nekaj časa, da je prišel k sebi. Čeprav se mu je mladenič že od prihoda na vlak zdel nenavaden, se ni nadejal, da je duševni bolnik. Z nobenimi zunanjimi znaki ali obnašanjem ni kazal na kaj takega. Zdaj pa je bilo več kot jasno, da je mladenič duševno prizadet; tisto dekle, najverjetneje njegova sestra, pa ga spremlja v neko bolnico. A ker nesrečnega mladeniča ni hotel prizadeti, se je general delal nevednega. »In? Kaj vam želi mlada pokojnica povedati?« »Pravi, da je bil tisto noč častnik dežuren, njena mati, gledališka igralka, pa je imela pomembno gledališko premiero. Marina je v stanovanje poklicala svojega ljubčka, Ivana Sokolova, študenta političnih ved. Dekle ni imelo pojma, da je mladenič eden od glavnih razpečevalcev mamil na moskovski univerzi in da so ga to noč tajno zasledovali gangsterji, za katere je delal. Čeprav je dobival lep odstotek od preprodaje, se je Sokolov polakomnil in začel trošiti še njihov denar. Da bi prišli v častnikovo stanovanje, so gangsterji uporabili zvijačo. Najprej so po telefonu poklicali Marino in ji sporočili, da bo iz gledališča prišel kurir, po lasuljo, ki naj bi jo njena mama pozabila. Igralka jih je namreč nekaj imela v svoji garderobi. Ko pa je Marina kasneje odprla vrata, sta v stanovanje z mladeničem vdrla še dva oborožena bandita. Od Sokolova so zahtevali dolgovani denar, ali pa ga bodo takoj ubili. Ta denarja ni imel, zato so se odločili, da bodo z nesnago pometli. Misleč, da Sokolov denar skriva v častnikovem stanovanju, so naredili kratek pregled in našli častnikov revolver. Ob tem se je vodja tolpe domislil, kako se izvirno znebiti neposlušnega člana in neželene priče. Najprej so streljali Sokolovu v srce, nato pa še Marini v sence. Takrat so ji dali revolver v desno roko. V tem položaju jo je našla policija in, seveda, nasedla spretni prevari.« General je poslušal Olegovo pripoved z vidnim zadovoljstvom. Bil je navdušen nad mladeničevo domišljijo in neverjetno tehniko prepričljivega pripovedovanja. Že prej je bral o takih primerih, posebej paranoje, zaradi katere so bili bolniki trdno prepričani v neresnične dogodke. »Zanimivo,« zaključi general. »In seveda dekle zdaj hoče, da ujamejo prave krivce in jih kaznujejo?« »Za to ni nobene potrebe,« zavrne Oleg opazko. »Pravi, da bo njihov morilec tudi sam kmalu ubit v obračunu z njemu sovražno bando.« »Zakaj pa se toliko mota okoli svojega očeta?« ni bilo jasno Lavovu. »Ker ji je žal, da toliko trpi zaradi nje. Misli, da je bolje, da v tem življenju ne izve prave resnice. To bi ga ubilo.« »Neverjetno!« se je čudil general. »Le to mi ni jasno, zakaj ste izmed vseh potnikov izbrali prav mene, da me gnjavite?!« Olegu ga je bilo žal. »General Lavov, meni je dobro znano, da kot okoreli nevernik zavračate že zgolj misel v obstoj sile, višje od človeka. Bog vam je bil od vekomaj tuj, ker so vas komunisti leta in leta prepričevali, da je Bog navadna izmišljija spretnih duhovnikov, da bi lažje manipulirali z nevednimi množicami. V Boga niste začeli verjeti niti tedaj, ko so skrivni sovjetski laboratoriji, prvi na svetu, začeli znanstveno raziskovati tako imenovane »jasnovidce«. Tudi to vas ni prisililo, da bi začeli resneje razmišljati. Trdili ste, da je to nova vrsta znanstvenega slepila, izviren poizkus nekaterih znanstvenih ustanov, da bi prišle do čim več denarnih sredstev!« General Lavov se zresni. Ta mladenič ne le, da je poznal njegovo ime, temveč tudi nekatere podrobnosti iz njegove kariere, ki sta jih lahko poznali le tajna služba in KGB. Da mu niso tega vražjega človeka nastavili, da bi pred prevzemom novega, odgovornejšega položaja preverili njegovo duševno zdravje? »Ne vem, kdo ste,« mu z resnim glasom reče Lavov. »A če ste tajni agent, imam nasvet za vas …« »Neumnost, general,« ga z obžalovanjem prekine Oleg. »Služba, za katero delam, je veliko bolj resna kot KGB ali CIA! Res sem agent, vendar delam zgolj in direktno za Boga. Za tistega, čigar obstoj tako trdovratno zavračate in zanikate.« »Kaj vi, mladenič, v resnici hočete od mene?« je sikal general. Preden ga je ponovno nagovoril, ga je Oleg dolgo gledal s prodornimi modrimi očmi. »V ta oddelek sem vstopil, ker me je prosila vaša pokojna mati.« »Oh!« se ne more zadržati Lavov. »Tudi moja mati je tukaj. Pa saj je, človek, ta vlak poln pokojnikov! Celo pokopališče.« »Ali nismo vsi mi bodoči mrtveci?« ga hladno spomni Oleg. »Kaj pa želi moja mati?« porogljivo nadaljuje general. »Želi, da vam povem, da je zelo žalostna in nezadovoljna z vašim sebičnim obnašanjem ob njenem pogrebu. Sprašuje vas, zakaj niste spoštovali pisnih zahtev, ki jih je pustila? Prosila je, da pokličete duhovnika, vi pa ste jo iz političnih razlogov pokopali s peterokrako zvezdo nad grobom, namesto s križem. Namesto duhovnika je govor imel predsednik občine, ki ga ni srečala nikoli v življenju.« Lavov ga je otrplo poslušal. V naročju je krčevito držal svoje službene dokumente. »Kar se tiče njenega sporočila, vam vaša mati pravi, da se vam bo Bog, čeprav ste nevernik, vendar še vedno pošten in vesten človek, kmalu nevarno približal in vam za vašo dušo ponudil visoko ceno. Nekdo vas bo skušal zaplesti v svojo umazano igro, v kateri bodo izginili milijoni nedolžnih ljudi in otrok. Očitno govori o vaši bodoči službi in neverjetni osebni moči, ki vam jo bo omogočal novi položaj.« »Oh!« je presenečen Lavov. »Za mrtvo žensko zelo veliko ve! Vseeno pa me razganja od radovednosti, da bi slišal, o čem govori!« »Govori o vašem nedavnem imenovanju za poveljnika novega skrivnega podzemnega štaba nedaleč od Novozagorska. Štab sestavlja osemintrideset atomskih balističnih raket z visokim strateškim dometom in z ogromno rušilno močjo. Pravi, da bo več kot sto milijonov ljudi plačalo z lastnim življenjem, če se boste zmotili. To pa je moč, ki bi vam jo zavidali mnogi vojni zločinci!« Lavov ga je prestrašen poslušal. Samo nekaj visokih vojaških in civilnih funkcionarjev je vedelo za njegovo skrivnost. Od razburjenja so mu vojaški dokumenti padli iz mlahavih rok in se valjali po tleh. Živčno je skočil s sedeža in jih začel pobirati … »Ne zganjajte panike, general,« ga je miril Oleg. »Že vem, kaj je v teh tajnih dokumentih.« Ko zgrabi papirje v zmečkan kup, se Lavov sesede nazaj na sedež. »Kaj pa piše v njih?« ga je preizkušal z vse bolj šibkim glasom. »Gre za tajne šifre in navodila v zvezi z bodočo izstrelitvijo teh atomskih bojnih glav.« »Kako pa vi to veste?« vpraša mrtvaško bled Lavov. »Bog ve vse,« razloži mladenič, »jaz pa delam Zanj!« »Jaz pa še naprej mislim, da delate za neko našo vražjo tajno službo, o kateri nimam pojma!« trmasto reče Lavov. »Ker vse to, kar ste mi povedali, vedo samo naše tajne službe. Nekaj mi govori, da ste vi, mladenič, neki najnovejši »biološki proizvod« naših skrivnih laboratorijev!« »Največji laboratorij, ki je kdajkoli obstajal, se imenuje vesolje, tisti pa, ki nas je tako genialno spravil skupaj, se imenuje Bog! Ali lahko vi, človek, sprejmete to?« Lavov je hitro razmišljal. Hitro je moral izvedeti, kdo je ta vražji človek. Nenehno se mu je po glavi motala misel, da ga je poslala nova ruska vlada, da bi preverila, na kateri strani je. Dobro je vedel, da je večina vojaških častnikov še vedno komunistično usmerjena in željna stare slave, novo vlado pa očitno zanima, v katero smer bo šel. »No, ko že vse vnaprej veste,« reče, »in ker delate za Boga, kakor trdite, zakaj me takoj ne uničite?« »Če bi malo bolje poznali vesoljske in Božje skrivnosti,« se mu Oleg žalostno nasmehne, »bi vedeli, da se ne Bog ne vrag ne mešata v posle drug drugega. Moram pa vas opozoriti, da to ne bo več dolgo trajalo. Šele takrat bom vraga in vse tiste, ki mu služijo, smel izločiti iz igre.« Lavovu je bil ta naduti mladi človek vedno manj všeč. Naslednje vprašanje mu je gotovo prišepnil sam vrag: »Kako pa bi me uničili?« »Takole!« tleskne Oleg s prsti desne roke. »Bodite bolj jasni, prosim.« »No, dovolj bi bilo, če bi samo malo upočasnil vaše bolno srce, na primer!« mu razloži Oleg. Lavov sklene, da je prišel trenutek, ko je treba nekaj ukreniti. Ta zoprni mladenič ve o njem in njegovih vojaških skrivnostih preveč. Odloči se oditi v drugi vagon, v katerem je bil ostanek njegovega štaba in poklicati vojaško policijo. Ko pa Lavov vstane in zgrabi za kljuko premičnih vrat, v prsih začuti bolečino, ki ga prisili, da se sesede nazaj na sedež. Držeč se z obema rokama za prsi je osuplo opazoval mladeniča zraven okna. Ali je mogoče, da je prebral njegove misli in namere? »Kot vojaški osebi vam je dobro znano, da se izdaja skrivnosti kaznuje s streljanjem,« ga je Oleg opozoril z mirnim glasom. »Ali si lahko zamislite, kako kaznivo je šele izdajanje Božjih skrivnosti?! Kajti to, kar se je med nama zgodilo v tem kupeju, mora iti z vami v grob. Zdaj je od vas odvisno, koliko časa boste živeli!« »Ali mi grozite?« je ječal general in stiskal prsi. »Končno ste razumeli.« Ko opazi, da gresta mimo kupeja dva nižja častnika, jima Lavov z roko potrka po steklu, naj se ustavita. Eden izmed častnikov takoj odpre vrata in se zazre v vse bolj pomodrelega generala. »General, kaj vam je? Ali naj pokličem zdravnika?!« »Ni treba,« mu odgovori Oleg, ker je Lavov izgubil sposobnost govora. »General se je nekoliko razburil, a vse ga bo minilo čez deset minut. Lahko pa odidete v restavracijo in poiščete njegovega pribočnika, polkovnika Sergejeviča, ter ga prosite, naj se takoj vrne.« Častnika zapustita kupe, Oleg pa vstane in odpre okno, da bi Lavov lažje prišel do svežega zraka. »V redu …« se preda Lavov, ko se mu je sapa malo povrnila. »Ni mi znano, kdo ste in kako to počnete, vendar sem vaše sporočilo razumel.« »Kaj pa naj rečem vaši materi?« se Oleg vrne na sedež. »Recite ji, da mi je zares žal, ker sem jo razočaral. Razložite ji, da so bili takšni časi. Sram me je bilo, da mati veruje v takšne neumnosti, kot je Bog. Zdaj vidim, da sem se motil in nekatere stvari so mi veliko bolj jasne. Bil sem neumen, priznam. Sporočite ji, naj bo mirna na onem svetu.« Potem se na vratih kupeja pojavita vznemirjeni častnik in Tanja. »Vse je v redu, Sergejevič!« ga z gibom roke prehiti Lavov. »Malo me je stisnilo pri srcu, vendar mi je ta spretni mladenič priskočil na pomoč in me spravil k sebi.« Časnik hitro pogleda Olega, vstopi v kupe in poišče nekaj v svoji službeni torbi. »Počutim se tako krivega,« je mrmral in brskal po njej. »Moral bi se spomniti, da so vaša zdravila v moji torbi.« Končno najde in izvleče stekleničko z dragimi tujimi zdravili za srce. »Dovolite mi, da pogledam to zdravilo,« ga prosi Oleg. Misleč, da je Oleg mlad zdravnik, mu jo častnik, ne da bi kaj posumil, izroči. »To ni dobro zdravilo,« reče Oleg in na splošno začudenje prisotnih stekleničko vrže skozi odprto okno. »Gospod!« vzklikne častnik. »Kaj, za Božjo voljo, počnete?!« »Pravkar sem generalu razložil, kaj mora početi, kar bi mu okrepilo srce,« mirno razloži Oleg. »Menim, da je on to razumel in da ne bo več potreboval nobenih zdravil.« »O čem pa vendar govorite?!« »Sedite,« general živčno povleče častnika za bluzo. »Ta mladenič ve, kaj govori. Malo prej je na meni izvedel neki jogijski poskus, od katerega pravkar prihajam k sebi, in mi je vedno bolje.« Lavov spusti svoj sedež v za spanje udobnejši položaj in zapre oči. Srce mu je spet močno bilo, po glavi pa mu je še bučalo od preteklih dogodkov. Globoko je dihal sveži zrak, ki je prihajal skozi okno in skušal je ne misliti na nič. Častnik pogleda svojega generala, nato pa Olega. »Ali ste vi kak zdravnik - specialist?« »Elektroinženir,« ga popravi Oleg. »Potem pa ne razumem … Kakšno zvezo ima elektrika s človeškim telesom?« »Veliko!« ga spomni. »Človeško telo je neverjetni spoj bioloških žic in nevronov. Dovolj je blag pritisk na določeno mesto in človek na mestu umre!« Časnik ga z mešanico strahu in spoštovanja premeri z očmi. »Tanja mi je pripovedovala, kako ste jo pobrali z ulice v Moskvi, jo oblekli, nahranili in jo vzeli s seboj v Novozagorsk. Zelo plemenito z vaše strani.« »Hvala,« se mu Oleg prijazno prikloni. Generala Lavova je začela boleti glava. Motanje tega mladeniča v bližini njegovega skrivnega štaba ni obetalo nič dobrega. »Ali greste tja v službo?« je spraševal častnik. »Jaz sem njihov novi kinooperater,« odgovori Oleg. »Toda ... Ali niste dejali, da ste elektroinženir?« »To je točno. Pred kratkim sem izgubil službo v tovarni generatorjev in spomnil sem se na svoj kinooperaterski tečaj. Kot študent na moskovski univerzi sem bil član tamkajšnjega kino kluba.« 'Zakaj so elektroinženirja s tako nevarnimi sposobnostmi poslali, da se potika okoli mojega štaba?' je hitro razmišljal general. »Tanja pravi, da jo boste pustili pri njenem dedu v Brestovki.« »Točno,« potrdi Oleg. »To bo za oba dobro. Dekle bo končno dobilo streho nad glavo, stari človek pa potrebno pomoč v hiši.« »Govorila mi je o vaši nenavadni sposobnosti, da vidite nekakšne »avre« okoli ljudi, celo na fotografijah ljudi, ki so že zdavnaj umrli.« General otrpne in preneha dihati … Ah!« Oleg skromno zamahne z roko, »veliko ljudi ima podobno moč.« Častnik je nekoliko razmišljal, preden mu je postavil naslednje vprašanje. »Če vam pokažem neko fotografijo, ali bi bili tako ljubeznivi in mi povedali kaj o ljudeh na njej?« »Vsekakor,« privoli Oleg. »Dolžnost jasnovidnih ljudi je, da pomagajo tistim, ki jih to zanima.« Negotov, ali je general zaspal ali pa se samo dela, ga častnik hitro pogleda in začne vleči fotografijo iz denarnice. »Zanima me, kaj boste povedali,« se je opravičeval. »Dosti sem bral o podobnih pojavih, še posebej o Kirlijanovih fotografijah.« Olegu pomoli barvno sliko, v katero se ta zazre. »Oba mlada človeka sta mrtva.« »Točno,« potrdi častnik. »Mlado dekle je vaša hči Marina, mladenič pa je bil njen fant in mu je bilo ime Ivan Sokolov. Oba sta umrla istega dne in v podobnih razmerah.« Sergejevič je buljil v Olega, kot bi ga zadela strela. Od pričakovanja pa je otrpnil tudi general Lavov, ki se je še vedno pretvarjal, da drema. »To vendar ni mogoče!« se je častnik upiral s slabotnim glasom. »Kako bi vi mogli poznati ime tega mladeniča in kaj je bil moji hčerki?!« »Prosili ste me, naj pogledam fotografijo, jaz pa vam zdaj govorim, kaj na njej vidim.« »Toda, človek,« dvigne Sergejevič glas, »ali ste kdaj razmišljali o svojih mentalnih sposobnostih? Namesto, da naokoli vrtite nekakšne neumne filme ... Zakaj svoje nadarjenosti ne ponudite naši policiji? Z zlatom bi vas obsuli! Ali ne berete časopisov? Ali ne vidite, da se naša trpeča domovina duši pod kriminalom in v pravi poplavi fizičnega nasilja?!« Lavov je nestrpno čakal, kaj mu bo Oleg odgovoril, vendar se ta vzdrži kakršne koli pripombe. Častnik se zazre v fotografijo, nato pa spet v Olega. »Ali …« se mu zatakne v grlu, »kaj se je tema dvema mladima človekoma v resnici hudega zgodilo?« »Za mladeniča ne morem reči, od vas pa sem slišal, da se je dekle ustrelilo z vašo pištolo.« Polkovnik kratek čas gleda fotografijo, potem pa jo spet spravi v denarnico. »Neverjetno,« je še naprej mrmral z nezaupanjem. »Nikoli prej nisem o čem podobnem bral ali razmišljal. Človek dragi, ali se vi sploh zavedate moči, ki vam jo daje vrojena sposobnost?« Vedoč, da ga častnik posluša, ga Oleg pogleda naravnost v oči. »Zamislite si šele moč Tistega, ki me je s tem obdaril!« 2 »Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost …« RAZODETJE, 2:19 »Glej, svojega glasnika pošljem pred teboj, ki bo pripravil tvojo pot …« MARKO, 1:2 Nedaleč od Novozagorska, približno na pol poti med dvema novima štaboma in mestom, se je razprostirala ozka vijugasta livada, med ljudmi znana pod imenom Volčji dol. Po sredi doline je tekla rečica, ki je izvirala nedaleč v hribih. Bolj ko se je približevala mestu, bolj je reka postajala vse širša in globlja in planinsko mesto je presekala na dva dela. Obdan z gostimi borovimi gozdovi je bil Volčji dol znan po pogostem pojavljanju volkov, še posebno pozimi, ko so se zaradi pomanjkanja hrane nevarno približali naseljenim krajem. Prebivalci Novozagorska so se izogibali tega sicer prelepega predela, tisti pa, ki so si drznili iti tja, so šli v glavnem v skupinah in oboroženi z dolgimi palicami - razen neke mlade ženske, v bistvu dekleta. Nataša je oboževala tako naravo kot njen živalski svet. Še posebej je imela rada ptice in male živali, kot so gozdni zajci in veverice, ki so bile tako navajene njenih obiskov, da so ji celo jedle z rok. Tudi volkovi se je niso bali, čeprav so jo obzirno opazovali iz grmičevja. Gotovo so se čudili, da edino ona ne nosi palice. Natašo je zanimalo njihovo nezaupanje v ljudi, iz opazovanja živali pa se je dalo tudi marsikaj naučiti. Tako podobna jim je bila! Tudi sama ni veliko zaupala ljudem, še posebej moškim ne! Poleg velikega bruna, na katerem je sedela in meditirala, je stal na travi parkiran velik rdeči moskvič. Njen oče, mehanik po poklicu, ji ga je bil kupil za trideseti rojstni dan. Dimitrij Vasiljev je oboževal svojo lepo hčer. Od takrat, ko ju je mati zapustila, se je ves posvetil svoji edinki. Pogosto je govoril, da živi samo zanjo. »Kaj je, ljubica?« je Nataša čebljala z eno izmed najpogumnejših veveric, ki se ji je približala samo meter stran od njenih nog. »Ali ti je všeč moj piškot?« Mala živalca je sedela na zadnjih tačkah, sprednje pa je držala skrčene pred sabo in potrpežljivo jo je opazovala. Nataša vtakne roko v žep in ven potegne okrogel čajni piškot. Skloni se in ji ga da, veverica pa z usti vzame piškot in ga nekam odnese. Ptice in druge veverice so jo ljubosumno opazovale. Da bi vsaj malo nagradila tiste manj pogumne, dekle naredi mrvice iz ostanka piškota in starega kruha, ki ga je vedno imela v žepih in jih raztrosi okoli sebe. Ko so tekmovale, da bi zgrabile kar največji kos, jih je z ljubeznijo opazovala. To so bile prave poslastice v primerjavi s skromnimi gozdnimi zalogami. Ljubi Bog, kako lep kraj bi bil svet, če bi v njem živeli samo dobri ljudje in drage, mirne živali. Iz sanjarjenja jo predrami oddaljeno zavijanje policijske sirene. Za trenutek otrpne in pogleda v to smer. Kaj bi se lahko zgodilo, se vznemiri, da so poslali policijo ponjo? Saj je nedelja popoldne. Do sedaj je v nedeljo nikoli niso vznemirjali. Nataša je bila tajnica predsednika Novozagorska in njegova desna roka v občinskih zadevah. Prestrašena, da se ni pripetila kakšna velika nesreča, je mlada ženska zadrhtela od vznemirjenosti. Izza ovinka se je zdaj jasno videlo modrobeli avto, poleg sirene pa so se obračale tudi signalne luči na strehi. Nataša je prestrašena vstala z bruna. Šele, ko se je avto ustavil in so luči ugasnile, je za volanom prepoznala svojega očeta in se z olajšanjem usedla na svoj grobi sedež. »O Bog, oče,« se je z desno roko držala za prsi, »skoraj se mi je ustavilo srce! Vse najhujše mi je švigalo skozi glavo,« mu je govorila, ko se ji je približal. »Pomislila sem, da gori ves Novozagorsk!« Dimitrij Vasiljev se skloni in jo nežno poljubi na čelo. Potem se spusti zraven nje na bruno, poišče njeno negovano roko in jo podrži v svoji. »Komandir policije mi je razložil, kje te bom našel,« ji reče in jo občuduje s starševskim pogledom. »Včeraj so mi privlekli ta avto v garažo; danes jim ga vračam in hkrati preizkušam.« »Preveč delaš, očka,« ga je karala z mehkim, žametnim glasom. Tako sta sedela in prijazno kramljala. »Ljubica,« je občudoval Dimitrij svojo hčer, »kaj pa ti počneš v teh temačnih gozdovih, medtem ko se tvoje prijateljice in vrstnice zabavajo naokoli in uživajo življenje? Ali se kdaj spomniš, da si vstopila že v enaintrideseto leto življenja? Ljudje na vasi me sprašujejo, kdaj se boš omožila in imela svojo družino. Pravijo, da si lahko tako lepo in izobraženo dekle izbere kogar koli hoče! Tudi jaz se strinjam z njimi.« »Očka,« se mu Nataša ljubeznivo nasmeji, »saj vsaj ti veš, da sem romantična. Rajši meditiram in berem, kot pa da bi se prepuščala toku življenja. Lepše mi je sedeti tukaj, obdani z ljubkimi živalmi, kot pa na hotelski terasi, obdani s hrupom, bučno glasbo in pohotnimi pogledi moških, željnih seksa.« »Nataša,« jo je pazljivo opazoval oče, »ali se kdaj ustaviš pred ogledalom in se dobro pogledaš? Vsi se strinjajo, da si ena izmed najlepših žensk v našem kraju. Nič nenavadnega ni, da te moški radi gledajo in sanjarijo o tvojem objemu. A se bojijo tvoje nenaravne resnosti in zadržanosti in to odbija moške, ki bi se ti radi približali in se zabavali s tabo.« »Prav temu bi se rada izognila!« spretno obrne smisel njegovih besed. »Da bi se moški zabavali z mojim telesom in mojimi občutki? Vsaj ti, oče, me ne razočaraj! Mislila sem, da me bolje poznaš.« Vendar pa se razočarani oče ni zlahka vdal. »Ali ni v tem prekletem mestu niti enega mladeniča, s katerim …« »Ne!« prekine Nataša njegovo misel. »Niti enega.« »To ni mogoče,« se ni sprijaznil njen oče. »Približali so se ti mnogi učeni moški. Zdravniki, inženirji, odvetniki s sodišča in z občine, farmacevti, vsaj eden izmed njih ti je moral biti všeč.« »Niti eden!« trmasto reče Nataša. »Ko smo že pri farmacevtih,« se spomni oče in vpraša, »kaj se je zgodilo s tistim finim farmacevtom iz Belaje? Bil sem ga že sit, dokler vaju nisem seznanil. Mesece in mesece ti je pošiljal šopke dragih rož na občino. Mislim, da sta šla enkrat celo v kino. Zakaj si se nenadoma ohladila?« »Film mi ni bil všeč!« »Nataša, ljubica,« reče oče, »mislim, da nisi v letih za takšne šale. Januarja boš dopolnila enaintrideset let!« Nataša ni vedela, kaj naj mu odgovori. »Ali bi res hotel slišati resnico?« Oče jo je molče opazoval. »Po predfilmu, deset minut po začetku filma, je tvoj fini farmacevt, ta tako uglajeni intelektualec, mirno odpel svoj razporek na hlačah, poiskal mojo desno roko in mi jo je začel riniti noter! Dala sem mu tako klofuto, da je počilo in užaljeno zbežala iz kina. Potem me vsaj ni več vznemirjal.« »Neotesanec!« osupne Dimitrij. Zakaj se svinja lažno predstavlja naokoli, ko pa je v resnici kurbin sin!« »Očka,« nadaljuje Nataša prikupno, »vsaj ti veš, da so naši moški primitivni. Večina naših moških je hvalisavcev, obsedenih s seksualnimi nesramnostmi. Lahko jih treniraš, da so zdravniki ali inženirji, a v duši ostanejo neotesanci. Vsa čast izjemam! Ti prav gotovo ne želiš, da bi se zavezala enemu izmed takšnih bedakov, samo da bi se poročila, ali ne? Dobro vem, da bi potem trpel več kot jaz. Dobro poznam tvojo skrb in ljubezen.« Dimitrij se je moral strinjati s hčerko. Predrobna in zanj predragocena je bila, da bi jo kakršni koli tipi duševno in psihično zlorabljali. Za zdaj mu ni ostalo nič drugega razen upanja, da bo v Novozagorsk zašel tisti pravi mladenič, človek iz njenih sanj, princ iz pravljice. »Neverjetno,« je žalostno zmajeval z glavo. »Niti najmanj se nisi vrgla po mami. Le njeno lepoto si podedovala.« »Ali bi me bolj cenil, če bi bila »izrezana« mama?« Natašina mati je bila znana vaška lepotica in je imela rada moške, všeč so ji bili. Dimitrija ni skrbela njena burna preteklost, mislil je, da se bo unesla, ko se bo poročila. Zmotil se je. Med nekim sejmom je v vas prišel mlad pevec in jo za vedno odpeljal. Nataša je takrat imela osemnajst let. Vsa iz sebe je hodila na podstrešje njihove hiše in tam žalostno jokala, dokler ni nekega dne našla skrivni dnevnik z imeni njenih ljubimcev. Zraven vsakega so bile tudi številke. Nataša je natančno izračunala, da je njena mati spala z dvaintridesetimi moškimi, skupaj dvestopetkrat! Po tem, ko je na podstrešju zažgala grešni dnevnik, ni za svojo mamo nikoli več potočila niti solze. »Ne!« prekine Dimitrij dolg molk. »Bog ne daj, da bi se vrgla po svoji ubogi mami. Bila je bolna. Hočem reči - bolestno je ljubila življenje. Posebno seks in vse vrste zabav, v katerih je bila glavna atrakcija. Življenje jo je nazadnje požrlo. Brez sledi!« »Ali pogrešaš mamo?« se skloni Nataša, da bi bolje videla njegove oči, ki jih je skrival. »Zelo rad sem imel to žensko, ki so mi jo vsi zavidali,« odgovori nedoločeno. »Zares škoda, da naju je tako osramotila!« »Glej, tudi jaz sem se dolgo zavedala te najine sramote in nenehno molila k Bogu, da bi mi pomagal biti drugačna, kot moja grešna mati.« Dimitrij se je obotavljal, ali je ne bi soočil z nekim zoprnim ugibanjem glede njenega samotnega in zadržanega življenja. »Ljudje govorijo marsikaj,« reče obzirno. »Mnogi v naši vasi govorijo, pa tudi v Novozagorsku sumijo, da si … homoseksualka!« »Lezbijka, očka,« ga brez kakršne koli užaljenosti popravi. »Vedi, da me tega nisi prvi vprašal.« »To je zato, dragica, ker te stalno videvajo v družbi tiste škilaste Vasilise.« »Očka!« dvigne Nataša glas. »Prosim te, ne žali tega dobrega in pobožnega dekleta. Ravno zato se družim z njo, ker mi ustreza njen intelektualni nivo in zato, ker dobro poznam njene občutke in čistost njene duše. To ubogo dekle živi kot nuna. Zakaj so nekateri ljudje tako pokvarjeni?!« Dimitriju je bilo žal, da je sploh načel to temo. »Grem!« naglo vstane, jo očetovsko poljubi na čelo in odide k policijskemu vozilu. »Kako ti služi moskvič?« se spomni in jo vpraša. »Dela kot nov!« se je šalila. »Tudi zanj ti brezmejno hvala, ker samo jaz vem, koliko več sto ur si prebil leže pod tujimi avtomobili, da si mi ga lahko kupil!« Dimitrij samo zamahne z roko, kakor da ni omembe vredno in sede za volan. Še kratek čas jo je opazoval, potem pa je zagnal motor in se odpeljal proti mestu. Nataša dolgo gleda za njim, dokler se ne pomiri. Mlada ženska še celo uro ostane sede na brunu. Globoko je razmišljala o pravilnosti svojih odločitev in načinu svojega življenja, na koncu pa je svoje solzne oči dvignila proti nebu. »Ljubi moj Bog!« se je potihem obračala k njemu. »Težko mi je! Prosim te, ne zapuščaj me! Nujno potrebujem tvojo pomoč. Daj mi kakšen znak, opogumi me z nečim, pomagaj mi razumeti, ali sem na pravi poti! Če kjerkoli na svetu obstaja človek, ki bi bil vreden moje iskrene ljubezni in poštenosti, pošlji mi ga! Ali me pa vzemi iz teh grdih sanj, iz katerih se nikakor ne morem prebuditi!« Dekle se prekriža in vstane z bruna … ******* V ponedeljek, naslednje jutro, je bila Nataša zgodnja in je že ob sedmih zjutraj v svoji pisarni pripravila tri kopije debelih pogodb, lepo vezanih v temnomodro usnje s srebrnim grbom na ovitku. Šlo je za zelo pomemben poslovni dogovor med občino Novozagorsk in poslovneži iz Moskve. Le-ti bodo prevzeli, obnovili ter poskrbeli za ponovno, modernejše obratovanje stare, propadajoče tovarne ženskega perila. Občina je temu načrtu posvetila veliko pozornosti, saj je šlo za več kot potrebno zaposlitev preko dvesto delavcev, v glavnem mestnih žensk in deklet. Zapleteno pogodbo je s pomočjo občinskega odvetnika sestavila Nataša, ki je magistrirala iz ekonomije in je bila strokovnjakinja za malo gospodarstvo. Ob osmih in dvajset minut se zaslišali kratko trkanje, takoj nato pa se je na vratih pojavil razburjen obraz njene sodelavke Vasilise. »Prišli so!« ji sporoči dekle. »Vsi sedijo v kabinetu pri predsedniku. Že sem jim postregla s kavo in jih podkupila z izvrstno zakusko. Predsednik te prosi, da mu prineseš pogodbe v podpis.« »Daj mi nekaj časa!« jo prosi Nataša. Poišče svojo torbico in iz nje potegne nekaj kozmetičnih stvari. Preden stori kar koli, se Nataša pogleda v ogledalo v roki. Kratek čas okleva, kaj naj stori, da bi se malo osvežila. Vendar je težko polepšati popolno polt. S čim poudariti popolne ustnice, ki bi ji jih zavidale mnoge svetovne manekenke? Zakaj ovirati sanjavi pogled temnozelenih oči, tako bistrih in jasnih potez? Ker je imela pepelnato svetle lase že zvite v moderen svitek na zatilju, se je odločila dodati samo malo rdečila na ličnice. Že samo to je bilo dovolj, da jo je naredilo brezmejno privlačno. Nataša je bila tip zanosne lepotice, ki se jo je dalo srečati samo v prekrasnih ruskih pravljicah. Šele nato je vstala, vendar ni odšla, dokler se ni kritično pogledala v temnem steklu vitrine s knjigami. To jutro je bila zares lepo in seksi oblečena, saj jo je predsednik še prejšnji teden prosil, naj za to pomembno priložnost izgleda posebej slovesno. Igor Pavlenko je bil ponosen na svoji tajnici in uslužbence. Nataša si je poravnala belgijsko čipko okoli vratu na precej odprti beli bluzi in stresla mrvice s temnomodre kratke obleke. Zadovoljna s svojim videzom se je obrnila k mizi in pobrala pogodbe. Ko je šla mimo sosednje pisarne, se je Nataša ustavila pred mizo svoje sodelavke in se zavrtela okoli sebe, kot manekenka … »Kakšna sem?« »Kakršn jaz ne bom nikoli!« razočarano vzdihne Vasilisa. Nataša zavije z očmi in se z dolgimi koraki odpravi do visokih vrat kabineta predsednika občine. Potrka, globoko vzdihne in odpre težka vrata Pavlenkovega prostornega kabineta. Ko se je približevala masivni polirani mizi, so jo štirje poslovneži požirali s pogledi. Pozdravi jih s poslovnim, vendar skrajno ljubeznivim nasmehom. Ko pa se je nagnila preko roba mize, da bi pred Pavlenka razporedila pogodbe za podpis, je moškim zastal dih. Ob tem se je mladi ženski kratka obleka še bolj dvignila in pokazala je par popolnih nog. V temnomodrih čevljih z visoko peto so bile videti še bolj vitke. »Dovolite, da vas predstavim,« vstane Pavlenko. »Gospodična Nataša Vasiljeva, moja tajnica in moja desna roka!« Vsi štirje vstanejo in drug za drugim ponudijo Nataši roko. »Gospodična je magistrirala iz ekonomije,« nadaljuje Pavlenko predstavljanje, »njena specialnost pa je malo gospodarstvo. Ona je tudi avtorica teh pogodb.« Nataša se še enkrat vsem sramežljivo prikloni in odide iz sobe. Vsi štirje so stoje obstali in buljili v zaprta vrata … »Gospodje!« jih predrami Pavlenko. »Sedite, za Božjo voljo, nevarnost je mimo!« Moški se vrnejo v udobne naslonjače. Glavni med njimi, Končarev, osuplo pogleda Pavlenka. »Madonca!« se je čudil. »Kje si pa to staknil?« Pavlenko, ki je že odprl prvo stran za podpis, je izpod čela pogledal svojega bivšega sošolca. »To«, ponovi nezadovoljen s pripombo, »ni stvar, temveč ena izmed najboljših deklet iz Novozagorska!« »No!« se je branil Končarev. »Brez zamere, prosim!« »Vse je v redu!« predsednik nadaljuje s podpisovanjem. »Samo opozoril sem te, ker dobro poznam tvoj pogled na ženske. Vidim, da se od gimnazije nisi niti malo spremenil!« »Predstavil si jo z gospodična,« je zanimalo Končareva. »Kaj pa to pomeni?« »To pomeni,« mu je Pavlenko odgovoril ne da bi pogled odvrnil s pogodbe, »da je dekle neporočeno, in v vsakem oziru prosto.« »Ali je z njo kaj narobe?« je sledilo vprašanje. Pavlenko se je sredi podpisovanja ustavil in se zazrl v svojega prijatelja. »Samo vprašam!« se je ta hudomušno režal. »Izzval si me z izjavo, da je tvoja desna roka, pa me zanima, na čem ti jo najraje drži! Tudi jaz imam tajnico in sva si zelo »blizu«!« Pavlenko se samo nasmehne in vrne k podpisovanju pogodbe. »Kakšen poslovnež pa si, če še nisi slišal za zlato pravilo, da se pri poslu ne smeš zapletati s svojimi sodelavci in uslužbenci? Kar se tiče moje bližine s tem dekletom, je ta zgolj poslovna.« »Oh!« je presenečen Končarev. »Je še devica?« Pavlenko ga zares resno pogleda. »Nisem prepričan, da vem, na kaj misliš, če pa misliš na njene seksualne izkušnje, pa sem osebno prepričan, da jih to čudovito mlado dekle še nima!« Končarev začuti, da je prišel čas, da v zadevo neha vtikati svoj radoveden nos. Hudomušno se namuzne svojim sodelavcem in obmolkne. Na vratih se zasliši tiho trkanje in v sobo vstopi Vasilisa. Z okrogle mize začne pobirati krožnike in hrano, pa tudi prazne skodelice kave. Končarev jo opazuje izpod čela. Ubogo dekle ni bilo ravno privlačno. Na njenem sicer pravilnem obrazu je bilo posutih na stotine mozoljev. Čeprav jih je poskušala prikriti z debelim slojem pudra, so se nerodno videli izpod njega. Da bi vsaj nekako prikrila svojo škilavost, je nosila temna očala. Zdelo se je, da njej nenaklonjeni usodi vse to še ni bilo dovolj, ker je tudi šepala na desno nogo. Sicer pa je imela vitko postavo in privlačne obline. Dekle se neopazno nasmehne in odide iz kabineta, otovorjena s posodo. Končarev se ne more zadržati, da ne bi z ironijo v glasu pripomnil: »Tudi ta je še devica, a ne?« »Da,« potrdi predsednik občine, »tudi zanjo bi dal roko v ogenj, da se je moški še nikoli ni dotaknil!« »Ti hudiček, ti!« je Končarev karal svojega sošolca. »Ti pa si se, prijatelj, obdal z devicami!« »To pa je tudi najboljši način, da ne grešim, ali ne?« pripomni Pavlenko, ne da bi odvrnil oči od pogodbe. »Evo!« vstane in vse prestavi na čisto stekleno mizo pred njimi. Eden izmed treh, ki je do takrat samo sedel in molčal, z očmi preleti kopijo pogodbe in se obrne proti Pavlenku, ki se jim je pridružil za mizo. »Predvidevam, da so vnesene vse klavzule o davku?« »Kakor smo se dogovorili!« ta potrdi. »Prosti ste občinskega davka, dokler boste zaposlovali več kot dvesto delavcev in uslužbencev. Ko pa bo zaposlenost padla pod dvesto zaposlenih, bo vaše podjetje obdavčeno!« »Čigava je ta zamisel?« je zanimalo tega, tretjega. »Gospodične Nataše. Trdi, da bomo imeli več koristi od obdavčenja zaposlenih, kot pa vas. Tudi naš odvetnik in jaz soglašava s tem.« »Pametno dekle, ta tvoja Nataša!« pripomni Končarev. »Zelo. Prav tako smo sprejeli njen predlog, naj vam ne zaračunamo najemnine za tovarniške prostore, ker poznamo vaša denarna vlaganja v obnovo in nabavo novih strojev. Če boste zdržali toliko časa, bo tovarna deset let po podpisu pogodbe postala vaša last.« »Ali tako pravi Nataša?« pogleda Končarev prijatelja izpod čela. »Da, tako pravi Nataša!« ta potrdi. Ko so vsi podpisali pogodbo, jim je Pavlenko pustil dva primerka, z dvema pa je odšel proti velikim vratom … »Vasilisa,« se obrne proti dekletu, »izročite to Nataši in prinesite nam v kabinet steklenico novega šampanjca!« ********** Do opoldne se ni zgodilo nič posebnega, potem pa se je na vratih Natašine pisarne pojavila prestrašena Vasilisa. Ne le, da je vstopila brez običajnega trkanja, temveč je tudi otrplo obstala na vratih. »Nataša!« se obrne proti svoji zbegani prijateljici. »Vsa se tresem!« »Vidim!« vstane ta od mize. »Kaj se je zgodilo?« Vasilisa je potrebovala nekaj časa, da je prišla do sape. »V moji sobi sedi neki mladenič, ki želi govoriti s tabo!« »In ti se zaradi tega … treseš?!« »Ampak moraš ga videti.« Nataša ni vedela, kako naj si to razlaga. »Kaj hoče?« »Pravi, da je s popoldanskim ekspresom pravkar prispel iz Moskve in da prihaja zaradi izpraznjenega mesta našega pokojnega kinooperaterja.« To je bilo veliko presenečenje. Nataša si poravna bluzo in obleko in ostane za svojo mizo. »Pripelji ga noter,« reče Vasilisi, ki samo pokima z glavo in odide. Malo kasneje v pisarno vstopi Oleg. Stopi do Natašine mize in se zazre v dekle. Ta je bila od mladeničeve nenavadne pojave kot omamljena. Ni je toliko očarala njegova lepota, kot pa mir v njegovih očeh. Iz mladeničevega pogleda je nekaj sijalo. Nekaj tako toplega, močnega in nenavadnega, da se je Nataša pred njim počutila drobna in nemočna. Tako sta se nekaj časa gledala, potem pa se je Oleg predstavil. »Ime mi je Oleg Jegorov.« »Dober dan, gospod Jegorov,« zmedeno zajeclja Nataša. »Sem Nataša Vasiljeva, tajnica občine. Kaj lahko storim za vas?« »Prišel sem v zvezi s prostim mestom kinooperaterja. Društvo filmskih delavcev v Moskvi trdi, da ga še vedno potrebujete.« »To je točno,« potrdi Nataša. »Izvolite sesti!« Oleg privleče stol, vendar ne sede takoj … »Za vami!« Nataša se zmedeno ponovno usede. Ta nenavadni mladenič jo je s svojim prodornim pogledom enostavno paraliziral. Ljubi Bog, ko bi jo vsaj nehal tako gledati, je v sebi zganjala paniko. Vendar pa je Oleg, čeprav se je zavedal njene prestrašene duše, nadaljeval s prodiranjem, čisto do njenega dna. Nataša je v nekem trenutku začutila močno željo, da bi zaradi svoje očitne nemoči zajokala. Naenkrat ji možgane preleti misel, od katere se je vsa stresla. Da ni to ON? Še včeraj je Boga prosila, naj ji ga pošlje. Ali ni to zdaj Njegov odgovor? Da bi pregnala svoje moraste misli in prikrila svoje močno razburjenje, začne Nataša jecljati: »Jaz … enostavno ne vem, kje naj začnem … K nam prihajate kot strela iz jasnega … Predsednik bo presenečen …« V obupnem poskusu, da bi zbežala pred njegovim pogledom, Nataša zgrabi telefonsko slušalko … »Predsednik,« reče, »za vas imam prijetno presenečenje!« »Takoj mi ga pripeljite,« se je na drugi strani šalil Pavlenko. Nataša spusti slušalko in vstane. »Prosim!« pokaže z roko proti vratom, a Oleg jo vljudno počaka in spusti naprej. Ljubi Bog, kako ji je ugajalo to njegovo prefinjeno obnašanje! Vendar se v Vasilisini pisarni Nataša zbegano ustavi in zazre v Tanjo. Dekle je sedelo na stolu zraven dveh velikih kovčkov, še vedno oblečeno v novo, kratko obleko. Oleg začuti, da mora razložiti: »Dekle je z mano. Moram jo odpeljati k dedu v Brestovko.« Nataša, ki se je zaradi Tanjine prisotnosti za trenutek ohladila, ne reče nič. Pride do vrat kabineta in potrka. Pisarna predsednika občine je bila dejansko eden izmed največjih salonov tega starega baročnega poslopja, v katerem je nekoč živel mestni plemič s svojo družino. Od vhodnih vrat do Pavlenkovega stola je bilo treba hoditi najmanj deset metrov. Ko sta se mu Nataša in Oleg približevala, ju je ta z zanimanjem opazoval. Pavlenko vstane in gre okoli mize, da bi se rokoval z Olegom. »Za kaj gre?« pogleda Natašo. »Ali želi morda gospod kupiti eno izmed naših starih tovarn?« »Ne. Gospod je z vlakom ravnokar prišel iz Moskve in se zanima za mesto kinooperaterja!« Pavlenko dvigne svoje goste obrvi. »Saj ni mogoče?« Obema ponudi, naj sedeta za stekleno mizo. »Ne vem, ali vam je znano, toda čakamo vas že več kot eno leto!« »Znano mi je,« reče Oleg. »V Društvu filmskih delavcev so mi vse povedali.« »Vse?!« se začudi Pavlenko. »Da. Znano mi je tudi, da se je vaš operater utopil v reki in da mu telo še vedno zmrzuje v mrtvašnici mestne bolnišnice.« »Od kod bi Društvo poznalo takšne podrobnosti?« »Podrobnosti sem izvedel od Viktorjeve matere.« »Vi …« se mu zatakne v grlu, »ste poznali pokojnega Viktorja Semjonoviča?« »Da. Študirala sva na isti univerzi.« »Zdaj prvič slišim, da se za operaterja študira na univerzi!« se začudi Pavlenko. »Vedno sem mislil, da je za to potreben le navaden tečaj.« »To je točno. Toda tako Viktor kot jaz sva ga naredila kot člana univerzitetnega filmskega kluba. Oba sva študirala elektroniko.« »Vi ste elektroinženir?« se naenkrat zresni predsednik. »Da. Delal sem kot elektroinženir v tovarni visokonapetostnih generatorjev v Moskvi. Potem pa je s pojavom perestrojke prišlo do velikih sprememb v družbi in ostal sem brez dela. Po treh mesecih neuspešnega iskanja sem se spomnil na svojo kinooperatersko diplomo. Ker v Moskvi ni bilo prostega mesta, mi je društvo priporočilo Novozagorsk.« Pavlenko ga je gledal kot v transu. »Vi … hočete reči, da se spoznate na električne generatorje?« »Kakor sem vam že povedal, so moja ožja specializacija. Pet let sem delal na njihovem oblikovanju in izgradnji.« »Oprostite, koliko let imate?« »Trideset.« Pavlenko se vznemiri. Pogleda Natašo, ki ni odvrnila oči od lepega mladeniča. Na koncu skoči iz naslonjača, pride do roba mize in pritisne na neki gumb … »Vasilisa, prosim pridite v kabinet!« Komaj se vrne v naslonjač, se Vasilisa že pojavi na vratih. »Ali ste za kakšno pijačo?« vpraša Pavlenko Olega. »Ali ste morda lačni?« »Hvala, ne pijem,« odgovori Oleg najprej na prvo vprašanje. »Kar pa se hrane tiče, sva pravkar kosila na vlaku.« »Obedovala?!« Pavlenku ni bila jasna dvojina. »Z gospodom je še neko mlado dekle, katero mora odpeljati v Brestovko,« razloži Nataša s tihim glasom. »Oh, kaj pa pravite na kavo ali na osvežilno pijačo?« »Kakšen sadni sok bi mi prijal,« slednjič pristane Oleg. »Vasilisa draga. Prinesite nam to, postrezite pa tudi mladi gostji.« Dekle zapre vrata, predsednik pa pogleda Olega. »Ne vem, ali ste opazili, kako sem se vznemiril, ko ste omenili svoj pravi poklic! Zdi se mi, da vas je sam Bog poslal v naše mesto!« »Kako vam lahko pomagam?« »Pred osmimi leti,« mu začne razlagati Pavlenko, smo z veliko muko uspeli zbrati denar in na hribu nad samim mestom postavili malo elektrarno. Uporabili smo zgradbo in jez bivšega starega mlina, vendar se zdi, da smo naročili napačno turbino. In tako nas je, namesto da bi nam pomagala, da bi se izognili pogostim izpadom električne energije, mala elektrarna popolnoma izdala. Še tisto malo elektrike, ki jo proizvede v deževnih dneh, moramo deliti z gospodarstvom, ki ima pri vsem prednost. Morda bi nam lahko pomagali s kakšno zamislijo ali pa nam preuredili obstoječi obrat. Z zlatom vas bomo obsuli!« mu v šali obljubi Pavlenko. Šele takrat se Olegu usta raztegnejo v nekakšen smehljaj. Pavlenko mu je bil všeč že na prvi pogled. Bil je tipičen predstavnik naroda, ki se je vedno in v vsakem primeru zanimal za blaginjo svoje male skupnosti. Na vratih se pojavi Vasilisa s pladnjem, prepolnim raznih sadnih sokov. Prisotni počakajo, da jim postreže in da odide. »Izvolite,« ponudi Pavlenko Olegu in začne točiti Nataši sok v kozarec. »Kar se kina tiče,« nadaljuje, »mislim, da bomo tam naleteli na pravi problem. Kolikor mi je znano, je naš aparat star okoli trideset let. Ne vem, kakšne čudeže je z njim počenjal pokojni Viktor, a vedno se je znašel in sam izdeloval dele, ki se jih ni dalo več najti, niti v starih katalogih ne.« »Ali se vam ne zdi, da bi aparaturo morali zamenjati z nečim modernejšim?« »Takoj vas moram opozoriti, da je naša občina siromašna. Odkar so zaprli pipo iz Moskve, računamo zgolj na lastna sredstva. A če želite z lastnimi sredstvi obnoviti kino, vam je občina pripravljena pomagati.« »Predsednik,« ga s tihim glasom spomni Nataša, »gospod nam je pravkar povedal, da je izgubil službo!« »Oprostite,« se nasmehne Pavlenko v svojem zanosu, »včasih pozabim na logiko.« »Dejansko,« jih preseneti Oleg, »mi je vaš predlog všeč. Ko sem izgubil redno službo, sem se svoje stanovanje v središču Moskve odločil prodati nekemu tujemu bankirju. Nekaj sem že porabil, večji del pa še imam. Mislim, da celotna obnova ne bi bila dražja od petdeset tisoč dolarjev.« »Oprostite,« se zbega Pavlenko, »vse manj vas razumem. S tem denarjem bi lahko brez dela živeli vsaj trideset let! Zakaj sploh iščete delo?« »Po prepričanju sem idealist,« mu razloži Oleg. »Denar mi ni nikoli predstavljal kakšne posebne vrednote. Vedno me je privlačilo delo. Od malih nog sem občudoval izvirnost velikih znanstvenikov, domišljijo slavnih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Cenim le proizvod človeške duše. Moja pokojna mati, sicer zelo pobožna ženska, me je nenehno opominjala, da bo vse na tem svetu na koncu razpadlo v nič, razen naših duš.« »Razumem,« zajeclja Pavlenko, samo, da nekaj reče. Zanj je bila duša nekaj nedoločenega, hiša brez naslova. Zato pa je Nataša pozorno poslušala in postajala vse bolj bleda. Z elegantno prekrižanimi nogami je sedela in čakala, da bo tudi Oleg naredil napako, ki so jo delali moški, vsi, brez izjeme. Tudi tokrat je uporabila neko že preizkušeno prevaro. Ko je sedala, je namerno dvignila krilo. Že davno si je dejala, da se sploh ne bo zanimala za človeka, ki bo še tako nedolžno pogledal njene noge. Medtem ko so Pavleku oči skoraj skočile iz jamic, Oleg tega še opazil ni. »Kakšen dan!« se je zmedeno obračal predsednik občine. »Kaj naj vam rečem, mladenič? Dobrodošli v Novozagorsku! Imejte ga za svoje mesto. Počutite se, kot da ste se rodili tukaj. Tu žive dobri, marljivi in pošteni ljudje. Mislim, da boste v tem malem mestu našli mir in osebno srečo.« Ko opazi, s kako hrepenečim pogledom njegova tajnica gleda mladega človeka, se Pavlenko odloči, da ji bo pomagal. »Kaj, če bi vas,« predlaga, »gospodična Nataša peljala do kina in elektrarne? Gospodična je tudi tajnica naše občine in vam bo hkrati odgovorila na vse, kar bi vas utegnilo zanimati.« Ker vzame to ponudbo kot ukaz svojega šefa, Nataša vstane. Ko sta odšla iz njegovega kabineta, začne Pavlenko živčno hoditi po prazni pisarni in si zadovoljno meti roke … »Vasilisa,« se Nataša ustavi ob njeni mizi, »predsednik me je prosil, naj gospodu pokažem poslopje kina in še nekatere zgradbe v mestu, ti pa, prosim te, poskrbi za mlado damo,« pogleda Tanjo, ki je sedela s kozarcem limonade v roki. »Poišči Miška in ga v mojem imenu prosi, naj jo odpelje v Brestovko.« Ko to sliši, stopi Oleg do mladega dekleta in da svoj kovček stran od dekletovega. »Ali lahko pustim prtljago tukaj, v vaši pisarni?« pogleda Vasiliso. »Seveda. Ali želite, da vam rezerviram sobo v hotelu?« »Zelo vam bom hvaležen.« Oleg počepne pred Tanjo in se zazre v njene žalostne oči … »Prišel je čas slovesa, vendar ne za dolgo. Še naprej bom skrbel zate in kmalu te bom obiskal. Pri tej gospodični se pozanimaj o šolah in prevoznih sredstvih v tem mestu. Dogovorila sva se, da boš tukaj nadaljevala šolanje, ali ne?« Tanja samo žalostno pokima z glavo. Tako močno je želela objeti tega dragega človeka in mu na obraz pritisniti poljub hvaležnosti, vendar si ni upala. Namesto tega se je samo z roko dotaknila njegovega obraza. »Hvala vam za vse,« zajeclja z vlažnimi očmi. Oleg ji z obema svojima rokama stisne roko, se hitro zravna in se obrne proti Nataši, ki ga je čakala pred vrati. »Na voljo sem vam.« Dekle odide prvo, on pa za njo. Še med njunim kratkim sprehodom po hodniku občine so ju naključni uslužbenci in meščani začudeno opazovali. Vendar to ni bilo nič proti osuplosti, ki sta jo s svojo pojavo povzročila na mestnih ulicah. Tako moški kot ženske, mimo katerih sta šla, so ostali stoje na pločniku in nemo buljili za njima. Nataša je dobro vedela, da se ne ozirajo za njo, ker je opazila ljubosumje v očeh deklet in žensk. Ljubi Bog, je razmišljala med potjo, vse tiste, ki je niso marale zaradi njene lepote, jo bodo kmalu zasovražile zaradi njegove! »Ali želite, da začneva z elektrarno?« ga pogleda med potjo. »Sledil bom vaši intuiciji. Nekaj mi govori, da poznate stvari in da jih imate pod nadzorom.« »Pa …« mu prizna Nataša, »ne vedno. Zelo pogosto se zjokam nad stvarmi v življenju, ki niso pod mojim nadzorom.« Oleg se odloči, da bo to preskočil. Čutil je, da bo o njej več izvedel in jo bolje spoznal, če bo tiho in ne bo postavljal vprašanj. Vzpenjala sta se po eni od zadnjih strmih uličic do bližnjega hriba. Mestna reka je bila vseskozi na njuni desni strani. Zraven malega betonskega jezu se je nahajala zgradba nekdanjega mlina. Zadihana se Nataša ustavi zraven železne ograje, na katero se utrujeno nasloni. »V zgradbi so motorji in naprave za obračanje betonskih vrat jezu. Ali jih želite pogledati?« »Ni treba, vse mi je že jasno,« je Oleg opazoval malo umetno jezero. »Jez je prenizek. Pred zimo ga je treba dvigniti vsaj za dva metra.« Nataša ga je zadihano gledala. Kako je mogoče, da se na tem človeku ne da opaziti niti trohice utrujenosti? Ona pa komaj diha. Res, da je bil mladenič atletske postave, vendar bi morala utrujenost pri njem opaziti vsaj v govoru ali pri dihanju. Oleg se nenadoma obrne in se zagleda v njen pordeli obraz, potem pa pogled spusti na njene prsi, ki so se napenjale. »Vidim, da vam manjka malo več gibanja. Žal. To mesto je ustvarjeno za sprehode in tek po strmih ulicah.« »Nimam s kom,« se je opravičevalo dekle in lovilo sapo. »Moral vam bom delati družbo,« ji obljubi in krene nazaj proti mestu. Nataša stopi od ograje in za njim odide po hribu navzdol. Tako sta se molče spuščala po hribu, vse do prve ulice in začetka reke. Oleg se zazre v betonsko ogrodje male elektrarne, vešče vkopane v sam hrib. Preko prsta približno oceni, da je jeklena cev za dovod vode dolga približno osemdeset metrov in da njen pad ni večji od trideset metrov. Cev je v premeru imela okoli pol metra. »Strašno!« zaključi Oleg z razočaranim glasom strokovnjaka, ki se spozna na svoje delo. »Neverjetno razsipanje dragocene vode. Celo ne da bi pogledal turbino vam lahko povem, da je odstotek izkoriščenosti pod vsakim standardom.« »Ali turbine nočete niti pogledati?« se je čudila Nataša. »Ni mi treba. Poslušajte …« jo opozori. »Turbina tudi danes ne dela, ker nima dovolj vodnega pritiska. Kdor koli vam je prodal tako to turbino kot tudi zamisel na sploh, ni imel pojma o elektriki, zato pa je bil dober trgovec.« Spet sta prišla do začetka ulice. »Kaj naj rečem predsedniku?« zbere Nataša pogum in vpraša. »Recite mu, da je vrgel stran veliko denarja, in to prav v to reko.« »Ljubi Bog,« je tarnala Nataša, »kako naj mu to povem? Ubogi človek si je toliko prizadeval, da bi nam izboljšal razsvetljavo in povečal napetost električnega toka, potrebnega za našo skromno industrijo.« Oleg, ki je prišel prvi, se je obrnil, da bi jo počakal. Tako sta molče hodila do prvega izmed treh kamnitih mostov, ki so povezovali dva dela mesta. Sredi mosta se Nataša ustavi zraven kamnite ograje in se zazre proti spodnjemu delu malega naselja. »Rečica se imenuje Vuka,« je razlagala Olegu, ki je stal poleg nje. »Po neki stari pripovedi so kmetje videli malo volkuljo, ki je plavala po narasli reki in volčiče, ki so z brvi med prehodom padli v vodo, drugega za drugim vlačila na obalo!« »Zelo romantično,« reče Oleg in se zraven nje nasloni na ograjo. »Sicer ima mestece nekaj več kot osem tisoč prebivalcev, celotna občina z vsemi vasmi skupaj pa skoraj šestdeset tisoč. Poleg bolnice, dveh nižjih in ene visoke šole je tudi tekstilna šola in popravni dom za mladoletnice, ki jih k nam pošiljajo v glavnem iz velikih mest. Nekaj manjših tovarn, pretežno v privatnem sektorju, je edino gospodarstvo tega siromašnega kraja. Odkar so obnovili ta skrivni vojaški štab v hribih, začenjamo pobirati sadove tudi od nekakšnega turizma. Po mestu se stalno sprehajajo družine in sorodniki častnikov, ki živijo v štabu. Zaradi njih smo nedavno obnovili in dozidali hotel. Žal je ta hotel edino shajališče mladih, ki jih je v tem kraju kar dosti. Ker kino ne dela, nimajo nobenega drugega kraja, kjer bi se sestajali in se zabavali.« Ko je govorila, jo je od strani opazoval. To ni ušlo veščim Natašinim očem. »Zakaj me gledate?« se je čudila. »Uživajte raje v prizorih in lepoti tega romantičnega mesta.« »Oprostite,« se zdrzne mladenič. »Neizmerno ste ljubki, ko govorite, pa me je malo zaneslo, ko sem vas poslušal. Nataša ga je opazovala izpod čela. Tako všeč so ji bile te njegove besede. Nevajena takšnih besed se je prijetno počutila v bližini dobrega mladeniča neverjetne lepote. »Pripovedujte, prosim vas! O čemer koli. Zares vas je pravo zadovoljstvo poslušati in gledati.« Zmedena zaradi novega vala komplimentov se dekle zazre preko reke. »Kaj vas zanima?« »Pripovedujte mi o mojem prijatelju Viktorju. Kako se je zgodilo?« Nataša spusti pogled na gladino razburkane hribovske rečice in se zamisli. »Tu spodaj so ga našli. Prav s tega mesta je padel. Ta večer nisem bila v kinu, vendar sem pozneje vse slišala od Vasilise. Od tistega dekleta z očali, ki ste jo spoznali na občini. Vasilisa je odgovorna za vse občinske organizacije, ki se ukvarjajo z zabavnimi programi. Tako je skrbela tudi za kino, za njegovo vzdrževanje, prodajo vstopnic in, skupaj z Viktorjem, za izbiranje programa. To noč je stala pri izhodnih vratih, čakajoč, da jih odklene, ko se film konča. Vendar pa se je zgodilo nekaj skrajno nenavadnega. Ko se je film končal, je bilo platno še naprej osvetljeno. Ker je vedela, kako vesten in odgovoren je bil Viktor pri svojem delu, je dekle zaskrbelo, da se mu ni kaj zgodilo. Šlo je za zelo star aparat, pa je pomislila, da ga je mogoče stresel električni tok. Povzpela se je v kabino, ki pa je bila prazna. Ker ni znala ustaviti naprave, je kar iztaknila glavno varovalko na nadzorni plošči na zidu. Zaklenila je dvorano in ga šla iskat. Na tem mestu je naletela na več mladeničev in mladenk, ki so se s predstave vračali domov. Stali so tukaj in nekaj gledali. Bilo je Viktorjevo telo. Zataknilo se je za veje nizkega rastlinja, ki se je vilo nad samo gladino vode. To je vse, kar vem.« Oleg je kratko opazoval pokazane veje in jo pogledal. »Ali se tudi vi nikoli niste vprašali, zakaj naj bi tako vesten uslužbenec kar tako pustil svoje gledalce in svoj aparat, se mirno sprehodil do tu in skočil v reko? Mladenič, ki je bil izvrsten plavalec?« »Razmišljala sem o tem,« mu prizna Nataša. »Govorila sem s komandirjem policije. Tudi njemu se je zdelo zelo nenavadno. Oba sva prišla do sklepa, da je Viktor do mosta verjetno pospremil neko dekle ali žensko, svojo skrito ljubico, za katero ni vedel nihče izmed nas. Ko je odšla, mu je nenadoma postalo slabo, morda se je nagnil čez ograjo, da bi bruhal, vendar je izgubil zavest in padel v vodo ter utonil, ker ni prišel do zavesti.« Oleg se obrne, prekriža roke na prsih in se s hrbtom nasloni na kamnito ograjo. Tako je opazoval dve mladi punci, ki sta se mostu približevali na kolesih. Ena od njiju se je tako zagledala v Olega, da je izgubila ravnotežje in skoraj padla. Tudi njena prijateljica se je ustavila. Tako sta stali, razširjenih nog, in gledali Olega in Natašo. »Mislim, da je čas, da odideva s tega mostu,« predlaga Nataša, ker začenjava ogrožati mestni promet. Posebej vi.« »Zakaj jaz?« se je čudil mladenič. »Oh, gospod Jegorov,« ga Nataša jasno pogleda, mislim, da se dobro zavedate svoje izjemne lepote! Kaj ne opazite, da bodo tema dekletoma kmalu skočile oči iz jamic!« »O kakšni izjemni lepoti pa govorite?« »Mislim na vaš fizični videz, ki bi vam ga zavidal marsikateri grški bog!« »Čudno,« se nasmehne njeni pripombi, »jaz pa sem bil prepričan, da se ljudje ustavijo, da bi občudovali vašo izjemno pojavo.« »Hvala za poklon,« se Nataša zadržano nasmehne, »vendar se bojim, da s svojo lepoto ne bi bila dobra niti za služkinjo na Venerinem dvoru.« »Jaz pa vas že spet prepričujem, da ste mnogo lepši, kot si mislite!« Nataša občuti, da govori o drugi oziroma duhovni lepoti. Ker čuti, da je mladenič poduhovljen, dekle sklene, da bi se lahko le z resnico in iskrenostjo približala njegovemu srcu. »Morda vas bom razočarala, če vam priznam, da imam zelo slabo mišljenje o fizični lepoti.« »Pripovedujte mi o tem,« jo Oleg prime pod roko in jo preko mosta pelje na drugo stran. »Mislim, da je lepota prav tako Božja kazen, kot grdota. Srečala sem mnogo lepotcev, katerih duše so smrdele po trohnobi, poznam pa nekatere ljudi, na zunaj ne tako zelo privlačne, katerih duše enostavno sijejo od notranje lepote. Menim, da bi bilo moje življenje veliko lepše in enostavnejše, če bi se na primer rodila manj privlačna. Za vas ne vem, a jaz svoj videz doživljam kot eno izmed številnih pasti tega življenja. Že zelo zgodaj sem razumela, pri tem pa mi je pomagala moja babica, zelo učena in pobožna ženska ... Vedno mi je govorila, da je lepota neke vrste spačenost, če se jo zlorabi! Nenehno me je opominjala, naj molim k Bogu, da mi oprosti, ker sem lepa. To mi dolgo ni bilo jasno - ni mi bilo namreč jasno, zakaj bi bila lepota greh? Šele ko sem odrasla in opazila, s kakšnim poželenjem me gledajo moški in s kakšno zavistjo ženske, sem razumela, o čem je govorila moja babica. Postala sem predmet poželenja in zavisti.« Ves čas, ko sta hodila in ko mu je ljubko pripovedovala, jo je Oleg vpijal s svojimi pogledi. O Bog, kako ji je ugajala njegova pozornost! Kako močno je bilo njeno srce željno ljubezni! »Vaša babica je bila zelo modra ženska,« zaključi. »Kaj pa vas je učila vaša mati?« »Moja mati?« je Nataša gledala prašna tla pred sabo. »Žal v mladosti od svoje uboge mame nisem imela večje duhovne koristi. Moja babica je to zelo dobro vedela in me je poskušala rešiti pred podobnim propadom.« Oleg se odloči, da je ne bo več spraševal. Kmalu se znajdeta pred staro zgradbo Zadružnega doma, zgrajenega še v Stalinovih časih. Nataša odpre torbo in iz nje izvleče sveženj občinskih ključev. Prva vstopi v hladne, vlažne prostore velike veže. Tu sta se za kratek čas ustavila in gledala zidove, popisane z raznimi sporočili, zadimljen strop in umazana betonska tla. Zgradba je bila zelo zapuščena in očitno nevzdrževana. Nataša začuti, da mora svojo skromno občino nekoliko opravičiti. »Veste, po Viktorjevi nenadejani smrti sta tako dom kot kino zaprta in kakor vidite, zanju ni nihče skrbel.« »Ali lahko pogledam kabino?« krene Oleg proti bočnim vratom. »Zakaj sploh sprašujete?« Po ozkih betonskih stopnicah se vzpne na nadzidek. Pred zaprtimi kovinskimi vrati se Oleg obrne proti Nataši, ki je stala tri stopnice pod njim. Dekle izbere neki ključ, ki mu ga izroči s svežnjem. Vstopita v nekakšen hodnik. Na levi strani je bilo stranišče z umivalnikom in zrcalom za britje na zidu. Oleg gre naprej, vstopi v opratersko kabino in razprostre temne zavese na oknu, ki je gledalo na dvorišče. Površno pogleda napravo nemške izdelave in pokuka v sosednji, zadnji prostor. Notri je bila lesena postelja za enega človeka, improvizirana omara iz nekakšne škatle, na zidu pa je na žičnatem obešalniku viselo nekaj Viktorjevih stvari. »Viktor je tu tudi stanoval, vendar se je odločil živeti sam. Hranil se je v hotelu.« Oleg ni spregovoril niti besede. V vseh prostorih je bilo čutiti vonj po acetonu in zatohlem zraku. Po zidovih je bilo nalepljenih nekaj plakatov, na kavlju pa nekaj startnih filmskih trakov. Medtem ko Oleg pregleduje aparature in električno napeljavo, se Nataša vrne na majhno stranišče, da bi v ogledalu preverila svoj videz. Naenkrat ji je veliko do tega, da bi bila videti lepa. V kotu zraven aparata je stal mehak stol z naslonom. To je bilo nenavadno, ker so stoli v večini kabin bili brez naslona, da bi se operater lahko bolje premikal in upravljal aparat. Oleg sede na stol in se zazre v temno okence, skozi katerega se preverja kakovost projekcije filma. Sedel je negibno, kot da bi v steklu gledal kakšen nemi film. Nataša ga je v tem negibnem položaju našla globoko zamišljenega. Stala je prav na prehodu, ga čakala in si ga ni upala vznemirjati. Mladenič jo končno pogleda in počasi vstane. Vendar pa se Oleg ustavi pri odprtih vratih malega stranišča in vstopi vanj. Zazre se v prazno pločevinasto kanto za pranje tal, ki je prazna ležala pod umivalnikom. »To je kanta, s katero čistilka pere tla v kabini in na balkonu,« mu razloži Nataša. Oleg si približa kanto in jo poduha. Na dnu se je naredila skorja iz detergenta z veliko gobo. »Pojdiva!« se mladenič odloči, da je videl dovolj. Veža je bila skoraj enako velika kot dvorana za prireditve. Skozi široko odprta vrata so se slabo videli deli pohištva. Nataša, ki je vedela, kje se prižgejo luči, odide do malega prostora z varovalkami in potegne stikalo. Oleg se zazre v razmetane vrste lesenih klopi. Na visokih oknih je visel deloma potrgan papir za zamračitev, namesto platna pa je bil na zidu odra narisan črn okvir. Na tleh je stala črna škatla z zvočnikom. »Grozno!« reče Oleg. »Kdo sploh lahko kar koli gleda v teh bednih prostorih?« »Ne boste verjeli,« pristopi Nataša, »toda kinodvorana je vedno bila polna. Še posebej mladine in vojakov. Ob sobotah in nedeljah so po zadnji predstavi otroci klopi umaknili do sten, Viktor pa jim je do dveh zjutraj vrtel glasbo za ples. Bil je zelo ljubezniv mladenič in mladina ga je zelo spoštovala. Vsi v mestu so ga imeli radi.« »Ali ste prepričani?« jo nedvoumno pogleda. »Vse bolj se mi dozdeva, da ga nekdo v tem mestu ni maral!« »Gospod Jegorov!« ga je Nataša gledala s svojo prirojeno ljubkostjo. »O čem govorite?« »O svojem šestem čutu, ki me še nikoli doslej ni prevaral!« Oleg se obrne proti izhodu in še enkrat pregleda veliko vežo. Nato pogleda dekle, ki je stalo na njegovi desni in ga zaradi njegovih zadnjih besed opazovalo vse bolj zaskrbljeno. »Strokovnjakinja za malo gospodarstvo ste,« jo spomni. »Kaj predlagate?« »Jaz?« se Nataša prime za prsi. »Ne razumem.« »Recimo, da vas prosim, da mi naredite načrt in predlog za odprtje nove, moderne kinodvorane. Kaj bi storili?« »Jaz bi …« je dekle z očmi begalo po umazanih zidovih, »popolnoma spremenila videz vseh prostorov in vpeljala kakšne zahodne novotarije. Pri nas je, na primer, v dvorane prepovedano prinašati pijačo ali večjo količino hrane. Jaz bi jim vse to dovolila. Iz te male veže bi naredila pravo malo sejmišče. Tu bi prodajali brezalkoholne pijače, pokovko in razna semena, tu bi se dalo kupiti sladkarije, kot so bonboni in čokolade. Za otroke in mladino bi postavila nekaj aparatov najzanimivejših video iger za zabavo, ta odvratna betonska tla pa bi prekrila s preprogami svežih barv; stranišča ne bi več spominjala na morišča, temveč bi sijala v keramičnih ploščicah; dvorana za projekcijo bi bila podobna pravi dvorani, te klopi pa bi zažgala na dvorišču in naročila premične sedeže, tla obložila s temnomodro preprogo, zidove preoblekla v temne tapete, okna zazidala, oder razširila in montirala široko cinemaskopsko platno z »dolby stereo« zvokom od zadaj, pred vsako predstavo pa bi se dvignili težki, plisirani zastori. Kolikor bi le bilo mogoče, bi pri gledalcih prebudila željo, da doživijo nekaj posebnega, nekaj še nedoživetega, saj je vsak film nova, do takrat še nedoživeta izkušnja!« Oleg jo je gledal z oboževanjem. Ta mlada ženska deviške duše je bila dejansko prepolna življenja in želje, da pomaga, da naredi kaj pozitivnega, da polepša življenje in razbije monotonost okoli sebe. »Prosim vas, nadaljujete,« jo je občudoval Oleg, »neizmerno ste ljubki v zanosu in viziji sveta, kakršen bi lahko bil.« »Posmehujete se mi, ne res?« ga žalostno pogleda izpod čela. »Nikoli se nikomur in ničemur ne posmehujem. Vedno se spomnim, da nas je Bog ustvaril takšne, kakršni smo, On pa svoje razloge pozna bolje od nas!« Nataša začuti, kako se njeno osamljeno srce topi od radosti, ker je končno naletelo na neko drugo, podobno srce. »No, evo,« odpre svojo malo torbo in iz nje potegne sveženj občinskih ključev. »Sedaj veste, kaj bi naredila jaz. Seveda,« ga opomni, »bi vsi ti kioski, video igre in drugo pripadalo malim podjetnikom, posameznikom, ki bi za dovoljenja občini plačali določeno takso, vam pa nekaj dali za najem.« »Strinjam se,« Oleg potrdi njeno vizijo bodočega kina. »Vendar,« jo dopolni, »ker se v kinodovrani ne bo več dalo plesati, predlagam, da se pri obnovi v stene vgradijo stereo zvočniki za glasbo in ples. Jaz bi celo v kote postavil televizijske projektorje, ki bi plesalce ves čas vzpodbujali z najnovejšimi hiti video glasbe na svojih velikih ekranih.« »Vse to bo stalo,« ga opozori Nataša. »Da bi druge osrečili, moramo sebe malo osiromašiti,« je filozofiral Oleg. Ljubi Bog, se je čudila Nataša sama sebi, zakaj ji postaja ta nenavadni mladenič tako ljub? Bala se je, da si svojega bodočega življenja ne bo mogla več predstavljati brez njega. Molče sta se vračala nazaj proti mostu. Sredi mosta se Oleg ustavi in se znova zazre v temnozeleno vodo pod sabo. Nataša ga je opazovala in potrpežljivo čakala njegovo naslednjo odločitev. »Prav gotovo ste že zelo utrujeni, ali ne?« jo pogleda. »Na voljo sem vam.« »Potem vas prosim, da me odpeljete do bolnice oziroma do mrtvašnice v bolnici. Viktorjevi materi sem obljubil, da bom takoj, ko bom prišel v Novozagorsk, poskrbel za njegovo truplo.« Hojo sta nadaljevala ob obali Vuke. Oleg opazi, da je občina delala vse, kar je bilo v njeni skromni moči, da bi vsaj z nečim polepšala središče svojega mesteca. Na obeh straneh rečice so se raztezale tlakovane poti za sprehajanje. V betonske podstavke so bile na približno vsakih trideset metrov vkopane pobarvane klopi. Po strmih livadah so skrbno kosili travo, še vedno pa se je dalo videti prekrasno cvetje in okrasno grmovje. Na klopeh se je na obeh straneh sončilo nekaj mlajših parov. »Prišla sva,« se Nataša ustavi pri tretjem, zadnjem mostu. »Tista velika rumena zgradba je bolnišnica.« … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Operater
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Operater

Comments are closed.