OZLOGLAŠENO SLAVJE – Ivan Črnič

Naslovnica knjige Ivan Črnič - Ozloglašeno Slavje
Naslovnica knjige Ivan Črnič - Ozloglašeno Slavje
Naslov: OZLOGLAŠENO SLAVJE
Avtor: Ivan Črnič
Število strani : 313
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-93389-0-2
       

Del besedila knjige:

ZLATO

Jaz sem v zlatu;

in kdor je z mano, je v zlatu.

Toplota, ki mi ogreva notranjost,

je močno žarčenje bitja zlatega ...!

Sam sem ustvaril to zlato bitje -

in zdaj sem zlato skoz in skoz!



Zelo pomembno je ohranjati,

kar je vrednega. Ničesar

vrednega zametovati.

Primerno je vztrajati

v čistosti in sposobnosti,

ker je potem vse,

česar se dotaknem, oplemeniteno.



Nikakor ne mislim, da sem vsemogočen;

ali da bom vsemogočen! Vedno znova

me zanima to, kar morem storiti -

in to me mika opraviti mojstrsko.

Trudim se, da bi temu bilo tako.

Samo zato sem v zlatu. Samo zato.



Pogovor z zlatim človekom je žlahten;

zakaj me ne bi obiskal zlat človek?

Nekdo, ki je blizu sporočanju,

ki mi iz ust kot sonce drsi ...

Nekdo, ki si ognjeno ne želi goljufij -

taki ljudje mene zanimajo!

Njihovim dušam sem blizu.



Nočem se ozirati v žarčenje,

kot bi tonil v ničevost pleteničenja;

ne na tak način!

Ni moj sen, postati zanikovalec.



Tudi nisem jaz tisti,

ki, naveličan stvarnosti, misli,

da je največ, kar človek lahko izkusi,

dolgčas ...! Utrujenost!

Predsmrtna strast zle usode! Ne!

Jaz sem v zlatu;

in kdor je z mano, je v zlatu.

Jaz se ne bom naveličal njega

in on se ne bo naveličal mene.



TIHOTA BREZDANJOSTI



(1985)

PRITAJENOST

Ulica je pozlačena od žalosti,

sijoče se ozira v črne vrane.

Z dreves padajo težke kaplje rose

in se potopijo v živalskem joku.



Iz nedotakljivega se plamen zgane.

Za zarjami iz dneva v dan dežuje.

Slišna je bolečina tujca,

kako se zliva na strune harf.



Zrcalo se topi v sončnem objemu;

črne vrane kričijo v svetlobi.

Tudi most je nekoliko pozlačen,

na njem zamrejo starkini koraki.



STARCI

Skoz težki kruh postanih miz

se sonce v zlo nagiba,

v svetu vzhlapi obris,

da nuna mrtvost ziba,



da dolge lase razpusti

po golem čistem hrbtu

in ji, ko glavo zavrti,

zdrknejo solze po hrbtu.



Ranljiv je čar v času zvenelih,

čeprav jim smrt iz prsi vstaja;

sveži mesec zvečer zakipi,

z jutrom se ohlaja.



Dotrajan bron in krožnik bel,

zbujeni vonj neveste,

križan kruh se sesuva v pepel,

v izsušena usta vodijo ceste.



Besed beseda, kriči zdaj!

Zvonjenje – brezup dejanja!

Vlačugi se v vrtu vrtnic

o dojenčkih sanja.



NA PRAGU

Zadržana in bleda si kot tvoja žalost,

nedotakljiva kot tvoje veselje;

se bojiš s cvetjem posutega praga mojega stanovanja?



Od stropa se luščijo zarje ali nočne zvezde,

vaza srka kar neko reko, s prsmi jo izdihava.

Pesem o slutečih tramovih in rešetkah je mračna;

povodnji, ki pušča zbrazdane ceste,

je podobna moja duša

s svojim nerazumljivim zakladom –

z zlatom okronanimi, slepimi golobi;

spoznanje me dvigne s teh tal.



Sadim spomine, zrnje, kapajoče angele,

duhovi (s koreninami v tleh) zrastejo,

z njimi se stapljam,

ponoči mi pod posteljo trkajo;

ali zvonijo podvodni zvonovi.

Slutnje so brez žalosti

iz oblakov potrganih otrok,

ki sije prek ulic,

vrtečih se pod njihovimi koraki.

Strah? Čemu?



Že se zgrbančijo planinska jezera,

odtekajoča lava bruhajočih vulkanov,

v gibu zastaja roka, nakitena s prstani,

pomoljena iz grla,

poslavlja se tvoj vihravi šal, tvoj smeh,

smeh v razklanem jarku.

V tolažbo mi ostane kitara, krik kuge,

morda gubasta roža.



Malce hinavski cinik med zvenelimi študenti,

vrtnarji, legendami o tvoji zračnosti:

- moj dom - se opijanjen smehljam.



Otroci trgajo sonce,

ki se suši med zidovi.

Čisto žarijo, neznano.



Potemnijo jim roke,

odtrgane od teles,

združene z zvoki spačenih flavt,

oglašajočih se

iz zorečih polj,

kjer so zagrebene bombe.



O! daleč so gozdovi

z rožnato soparico,

zarja, polna vetra,

pa grobove presvetli.



Včeraj! Včeraj!



Zavese zakrivajo

ljubezni, željne krvi,

svobode, željne krvi!

Zavese skrivajo

laži, gnusne laži!



Zavese zakrivajo

boljši jutri

z jedrskimi bombami za dober dan.



Kdo je bolnim konjem

nastlal s koprivami?

Kdo je bolnim ljudem

nastlal s časopisi?

Mrliči,

ki se bojijo lastne smrti

po rojstvu

kot hudič križa?



Poglej jih, te odrasle duševne pohabljence!

Z enako neprizadetostjo

pobirajo zrelo sadje

v sencah žaljivih dreves,

kot kradejo denar.



Moje dekle je v komi!

Moje dekle je v božjem srcu!



V vročici biva lačno spanje,

zevajoči smeh.

Nečistost mi gomazi po čelu;

ne morem se opravičevati

z grozo ubijanih, ki traja,

ali z zanosnim obupom morilca.



Klečim ponižen pred pragom – bič!

Opazujem iz sebe stvari – bič!

V duši neprestano jočem – bič! –

da jo imam – tepsti!



V bolnici me ogovori psihiater:

»Dobro jutro!

Kako se počutite?

Boste sadje za zajtrk?

Ah, sonce že sili v sobo.

Naj zagrnem zavese!?

Saj vemo:

zavese zakrivajo

ljubezni, željne krvi,

svobode, željne krvi!

Zavese skrivajo

laži, gnusne laži!«



Objavili smo življenje

na poteh, kjer smo bog-ve-kaj iskali,

a smrtna tišina je prežela srca.

Nismo se vrnili.

Bile so zaman te poti.

Le

scene čudnih gledališč

smo na plečih nosili.

Ostre zabadajoče planine.

Njih neusahljive vence.



Ostani tu! Čakaj godbo poslednjo!

Zehajoča zver z lupino človeka,

ki trgaš prevzetnost ...

Človek!

Ostani tu! – bodi srečen!

Bodi nesrečen!

Bodi poezija ... ah ja ...

S sekiro sekajo zarjo.

Po smetiščih se razvnema prepir

višjih

za naše umirajoče duše.



Saj si tudi ti čutil te vroče poljube!

Pekli so te v srcu.

Ljubica! pridi – od ljudi k meni;

ne skrivaj se!

Razmetan sem.

V bolnici sem.

Občutja,

ki sem jih hotel

na silo trgati iz duše,

zdaj usihajo v pričakovanju.

Usihajo k tebi.



Ne vzeti, samo preživeti

te ulice ...

Kako bodo kriknili križi

na grobovih ...

Nikoli ne boš oživela,

utrujenost,

med praznimi konzervami ...



Bojujem se!

Kdo gre z mano v boj?

Kdo?

Pridite, pridite, pridite vsi! –

kdo se bo bojeval z mano

in z rano,

ki jo celo mačke slišijo,

a ljudje so zanemeli?



Vse te godbice male, hinavščina,

solze, ki lijo vame kot septembrski dež,

vsa ta odtujenost,

muke krvavečega hotenja

in hudičeva laž, zaprta v sode vina,

vse blodno tavanje,

nesmisel, groza, strah;

mar za tem ni več iskrice lepote,

iskrice gnusa?

Vrnem se, mir duši –

režejo me

na obzornici

nekakšnih

sončnih daljav.

Rože na nočni omarici ...



Na žalostni poti smo ...

Kako lahko je bilo

stopiti name.



PRISLUH

Nikoli, povsem črna krona,

ne izideš iz oboda kitare,

blesku jezera odpadnica,

da bi te v suhem zlatu,

pod murvami,

popili revni golobi.



NEDOTAKLJIVOST

Vzdihne deklica, dvigne glavo

nad mučeniško ograjo – tam je trsje,

ki se kot zvoki flavte dviga in napenja.



Ptica iz žita rase, iz rose pije,

iz prsi poje, iz duhà pleše,

ničesar dolžna melodični káli

vse že vrnjeno vrača - ná! -.



Nakazan je velik veter v človeški glavi,

zapletanje podrte harfe v travo.

Zaskeli od zvoka harfa z dotikom trave.

Harfistka z belimi rokami veter prasne,

nebo se vžge,

luč gori.



Kako si to storila – za sveto ime – povej mi!



Njen oče, ki je rudar,

poje v zapletenem zraku pesem

s soncem obsvetljenimi usti,

zvečer mrmra v trsje, ki se napenja in zori

- z Allahovo milostjo -.



UŠESA SVETA

Nad turobno bedo strmeče začudenje,

nad lačnim smehom

glave v ledu

do konca noči.



Neizmerna tihota plahuta

v boleči ponižnosti.

Starci zrejo že iz otrok.

Ubit je celo preporod,

da je enostavneje

s srdom zmučenim dušam

odrešiti se v laž.

Ali to vidim žalost,

polzečo morilcem iz oči?



... in izlite oči na grmih trnja

ne sprašujejo za krivca

- v njih so strnjene velike razdalje dežja -

zjutraj so podobne drhteči luni,

v truplih.



ARABESKA

V pomladno vino plane iz žarečih prepadov

rjavo jutro.

Kako so lepe sence v pajčevinastih jutrih

pod sončnimi hišami;

od sončnih hiš

bežijo hrepeneče noge

prek s trnjem in osatom poplavljenih njiv.

Žalost spečega brata

je potemnela

od minule tople noči.



Glasba dolgo odzvanja v človeškem ušesu

ali med kovinskimi lasmi, vihrajočimi iz utrujene večnosti.

Slepica spregleda v suhi zračni mrtvašnici

in njeno dobro srce v daljavah boli žuželke.

Ognjeni cvetovi se razprejo,

prižigajo bakle.

V vetru stojijo bledi politiki.

Za zarjami so morilci,

za morilci so zarje, ki kovinsko zvenijo.

Prozorni kozarci se lesketajo v lepem spominu.



Prazen čas zlivamo v večnost,

od tega se večnost, bistra kot studenec, skali.

Je šepetanje v izsušenih, umazanih stanovanjih:

naj pomrejo oči iz črnega zlata,

da se pod toplo sonce naselijo podgane,

vajene podstrešne teme

z redkimi žarki,

in zapojejo žalostno pesem

ob spremljavi harmonike.



TIHOTA BREZDANJOSTI

Čez polja kanejo leta groze,

curek krvi se zlije iz nemirnega sna,

poljub se v z luno obsvetljeni noči

sesuje kot okostnjak.



Ko zemlja vsrka sočne čare,

zrastejo iz nje utrujene roke,

ki v spokojni slovesni žalosti

obrišejo grenki znoj s čel.



Ogenj drhti, rastò koprive, cvete osat,

cvetenje pa pači vtise -

in puščavski veter zabriše

sled stopinj, speljanih v smrt.



Zjutraj zro nemogoče oči, poslušajo ušesa,

kako nemost sred' barja trepeta,

od cerkve device Marije

klenkajo zvonovi nedolžnost v zrak.



Kar mi je v ogenj sonca

zatonil obraz, sluhu vdan,

so me zapustile roke –

ali le prozorne roke imam?



Blodnemu šepetu sámo-ustnic

prisluškujejo duhovi stanovanj,

od mrličev spuhtevajoča modrina

vse zabriše v muko sanj.



Je pobožnost, ki vsa blazna kriči,

pri tem skriva svojo senco: zločin;

z grozo, od grobov teh dušic,

plane veter – srh korenin.



Sanjske izsušene roke

grabijo nočni obup

(mesečni otrok je padel v dlani);

v grlo si zlivam strup.



Ko je radost polna srca,

diha tiho kot pekoči žar

v kaminu, v spominu,

dotakne se mojih las.



Strela noč razsvetli, brezno zazeva,

a na njegovem brezupnem robu

v kamen vklesane božje zapovedi;

tod poje mati mrtvemu sinku.



Piščali piskajo zanosno,

brezkončno vse je zatonilo.

Nekdo se je iz polsna zbudil

in si oči zakril s prsti.



»Ne me vzeti,« je rekel

(ah! - sunkoma vzdihnejo sanje);

»Bo moja duša poklonjena

onostranski lepoti?«



Preperelo cvetje bruhne

svojo velost skoz okno.

Brez razloga se začudi

človek, ki gre pod oknom.



Sužnost zgrmi na kolena,

prosi razum, naj se je usmili,

a razum se v čuječnost blago

prav tihotno zamisli.



Dekle si odreže kite;

ko padla kitara zaječi,

zahlipa v utvarnem moškem naročju

njena prelepa glavica.



Sen pobožni je zarjul.

V kotu sobe je drhtela

pajčevina, gluha treznost,

vse do mutaste, škilaste zarje.

na sanjsko lepih ženskih dojkah

sesajoč visita dve sestradani podgani





IZ POZABE



Poskušal je

prevpiti bobneče slapove,

zanašal se je na svoj šibki glas

in je rjul – dokler ni oglušel,

in je rjul – dokler ni onemel,

in je mislil – dokler ni razumel.



Bil je september. Potemnela luna

je drsela čez oblačno nočno nebo.

Med trsjem, ob vodi, je spal;

sanjal je,

da je priletel lep čist golob

nad njegovo zmozgano zmagoslavje.



Noč je dolgo trajala; postal je kosmat.



Najprej mu pogled ni vzdržal sonca,

potem ni mogel pomiriti svoje ihtavosti,

drhtenja rok.



Ledena prikazen

je privršala z vetrom,

v drevesni krošnji se je raztelesila.



Zdaj nemost sončnih žarkov

drsi v razprto krsto;

kapljice vode, na robu, so zledenele.

... prikazen se s krikom utelesi v njem!





Kjer je stopal psoglavkin mož,

je noč gnila kot zimsko sadje,

ampak je bila še vedno noč.



Povsem nepričakovano jo je v prsih stisnilo,

prepelico psoglavo,

ko je prepevala stare šansone;

oveli obraz se ji je spačil,

v napadu blaznosti

je kamen kalila,



je z njim strla luno kot oreh,

da se je po neskončosti razletela

- satelit manj -

ampak je bila še vedno noč.



Preveč si je želel, da bi z razbito mislijo

rodil zemeljsko tišino, kakor je bilo prej,

da bi se raztelesil v grozi,

zdrseli v večnost, preostale trenutke,

kakor je bilo prej.



In korenine so v brezzračnem prostoru pognale.

In pobegli dnevi so se vrnili;

imel je kače, flavto, rezultat spoznanja ...

In vesolje je zevalo. Nenasitni grob!



AMEN

Med nočjo in trnjem, z gromom izpolnjen,

izjočem skale.

Na prašnem podu škrlatno srce zavrže slepoto in poljube.



Iz hiš,

oropanih smisla,

prihajajo;

zavrženo seme.



Ogenj, ki je s pekočim plamenom obliznil presojno nebo,

je še dolgo divjal pod drevjem

in kradel čar senc.



Kameni labodi so obupano trgali krila

iz objema človeških solz,

zvečer izjokanih.



Z oleandri smo si bičali – do nezavesti – bele oči,

zroče iz vklenjene mladosti.



Ko sem pozabil leta zničenih sanj, bojazen,

so v pogaženem pesku

znesle kristalne ptice svoj rod.

Po obali so blodile prikazni sovražnih ljudi,

tiho sem se jim ogibal po pokrajini zlomljenih rok ...



o leta!



... sestra blodnih je črna,

nad njenimi drgetajočimi prsmi

je lebdelo suho zlato.



Vedno so brezasti sajasti domačini kričali,

je blaznost dihala iz prepada,

na vekomaj veke.



GLAS

trpek nasmeh vznikne v odzvanjajoči votlini srca

pesek ki skoz nemi zrak leti

do kosti

in neke pomladi postane nežen

na ustnicah ali razbiti tišini

rjav

utrgan

so kristalne flavte z zvotljenim zvokom

mimobežen

krvav

zapeljevan

od temnih ljubezni

obdanih s kužnim nebom kot tančico

tisočkrat poljubljan

in nikoli

so kristalne flavte z zvotljenim jokom

škrlatnega sna

na rano položenega

na zvok

na uho

na prekleto petje strun

petje strun

z najrahlejšim dotikom

snega

za nikoli

za vedno



NOKTURNO

Sobna samota se vlači v kosti.

Pod ikebano svetniki stiskajo zóbe.

Popoldansko sonce čez možgane drsi.

Za vrati je privid grozljive tesnobe.



V globoko tišino stara psica zalaja.

Oleandri se mesečno sklonijo h koži.

Iz razbite vaze usoda vstaja.

Razpadajoče telo zgine v roži.



Razblini se vonj ljubezenske kome.

Za zavesami je čutiti škodoželjne poglede.

Stanovanja spokojno prenašajo vlome.

Devica spokojno prenaša besede.



Nečimrni odklanjajo starinske lepote.

Zakonca zabredeta v mračne prepire.

Je mrtvaška svetloba spolne pohote.

Otroci iščejo studenčne izvire.



Zbujeni premišljujejo odsanjane sanje.

Okostja v grobnicah prižigajo sveče.

Zemlja hrope od ljubezni vsakdanje.

Slutnje nam približajo pozabljene ječe.



PESEM

pojdi za vreščečo zarjo

šanson obupane volje vodi tenkočutna ušesa

od kače do drevesa

nasuje zlato zrnje v ženske

od poljubov razpadle

v skeletne ladje

ali zbrozgano kri

brizgajočo iz mojega telesa

neka črna violina mi ne pusti spati vso noč

pobira kamenčke iz zraka

iz rane jih vzame

ko se stekam iz škrlatnih votlin nekih oči izjokan

in pojem

- srajca vzeta iz pralnega stroja -

pojem

pojem pojem

tisoč let muke

en dan boja



VPRAŠANJE

Kje strohni preteklost, te pajčevinaste ure,

smeh v razsulu,

do kam grizejo lačni zobje

sestradano zemljo v ušesu?

otroško prepričan,

da mu odsev lastne podobe

brani stopiti v zrcalo,

je storil samomor



Nisem več prepoznal glasu,

ki je vršel pod krošnjami

v vetru zibajočega se drevja.

Dolgo so violine škripale

začarano glasbo

nad vzvalovljeno gladino vode,

kjer so se skrivenčeno raztezale megle,

da je bila

svetloba železnih strun

vroča od muke.

Konec dneva.

Zlomljena golobja perut

v sanjah

v marcu.

Dež brez konca.

Torej: pozabil sem na glas,

ki je vršel med krošnjami

v vetru zibajočega se drevja.

Pozabil sem streljati v očeta.





NEMOST

Stopinje se podaljšujejo v prostor: - še korak!

pade zvezdni obok;

votlo nebo preraste pajčevina.

V odsevu nežnih zrcal

izbruhnem v spačeni živčni smeh, pot mi pod nogami razpada.

Iz vklenjenosti v samoobjokovanje sem porinjen v nepregledno temo

: - zapusti me zadnji glas! Za zdaj niti kruha ne potrebujem.

Hudičevi megleni žarki, trdi kot kamen, me razpustijo.

Kakšna improvizacija! Beton! Kapljice razstreljenih voda

drsijo počasi, v gluhoti. V lagodni minuti obstrmi čisti obraz.

Zakaj so tepli zenice zverem, ko je sin človekov od mrtvih vstal,

ko je stopil v drgetajoči trpeči zrak, prizvoke šepetanja,

zakaj so mu brusili zobe

(iz ust mu je zadah po mrtvih golobih vel),

ko je bil še nič, vročičnih sanj, zevajočih,

hrepeneč po dejanju?

Iz spomina sem pljunil,

da je vzbrstel; njegovo sporočilo:

jokati poročno noč, iz razpok, kjer vdira luč, krvavečo,

s čistim razdraženim smehom blazneti,

ko pajki zlo venčajo, pletejo verige

in pod trepalnicami blede oči z muko sevajo!

samo zaspati v svetlobi, ko v prvobitno podobo potone,

oplojeno z revnimi nedolžnostmi nevest,

z njihovim sivim spancem smrti!



POST SCRIPTUM

... in slepe mravlje gomazijo po krvi.

Sezi z roko v grob,

da boš potapljajočo se zvezdo

še začutil! –

je nek žgoči zvok, ki v moji prsih utihne;

tihota brezdanjosti.



...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Ivan Črnič - Ozloglašeno Slavje
Ovitek knjige Ivan Črnič - Ozloglašeno Slavje

Comments are closed.