PARALELNI SVET – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Paralelni Svet
Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidar: Paralelni Svet
Naslov: PARALELNI SVET
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 232
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-069-3
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-070-9        

Avtor

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada.

Predstavitev

»Vsem, ki ne boste povsem dojeli te knjige in bistva teorije, ki jo predstavlja, se vnaprej opravičujem saj naši možgani niso nič drugega kot neke vrste biološki računalnik, ki ob srečanju z neznanimi »programi« kaže znake zavračanja. Želel bi poudariti, da so tekom treh let zbiranja in proučevanja podatkov možgani pogosto zamrznili tudi meni. Buljil sem v več sto osebnih beležk različnih avtorjev, v stare knjige in pričujoče fotografije in dostikrat nisem vedel, kaj naj si o vsem tem mislim. Bil sem prisiljen soočiti se in spoznati stvari, ki so prerasle meje mojega lastnega pojmovanja znanstvene fantastike. Zato si skupaj poglejmo, ali gre le za »množično histerijo« prehodnega značaja ali pa smo resnično na pragu šokantnega odkritja: da poleg tega obstaja še en paralelni svet!« B. D. Benedict

Del besedila knjige:


KAZALO: PREDGOVOR ….. 7
PRIKAZNI ….. 11
Duh z linije 401 ….. 11
Dekle z mostu ….. 25
Primer doktorja Mortona….. 31
Dama z vlaka ….. 33
Angeli varuhi ….. 35
Človeka z maskama….. 38
Hiša duhov ….. 39
Video duhovi ….. 41
IZGINITVE ….. 47
Izginula vas ….. 47
Izginule vojske ….. 49
Izginule ladje ….. 51
Izginuli ljudje ….. 53
Potovanja skozi čas ….. 56
Sežigi ….. 66
Bermudski trikotnik ….. 68
Izginitev jezusa ….. 70
PREROKBE ….. 79
Napovedovanja v sanjah ….. 79
Prekognicije ….. 91
Prerokovanje svetnikov ….. 94
Svetopisemske prerokbe ….. 97
Prekletstva ….. 113
REINKARNACIJA ….. 116
Umreti se ne da ….. 116
Primer šanti devi ….. 117
Vračanje z regresijo ….. 118
Zakon karme ….. 123
Znanstveniki se strinjajo ….. 126
Giljotina z dvema reziloma ….. 129
Ali ste živeli že kdaj prej? ….. 132
Zgodba o karmi ….. 137
Nebesni računalnik ….. 143
Zgodovinski pregled ….. 152
PRIČEVANJA KLINIČNO MRTVIH ….. 156
Kaj je to, smrt? ….. 156
Pričevanja klinično mrtvih ….. 157
Zunajtelesne izkušnje ….. 170
Ljudje z letečih krožnikov ….. 182
Ali je vse to mogoče? ….. 184
KAJ PRAVIJO »POKOJNI« ….. 190
Duhovi skozi stoletja ….. 190
Nečiste hiše ….. 192
Zli duhovi ….. 195
Stiki s pomočjo medijev ….. 198
Posredni stiki ….. 201
Snemanje glasov pokojnih ….. 206
Osebne izkušnje ….. 210
Tretji pogovor - oktober 1979 ….. 214
Sedmi pogovor - december 1979 ….. 215
Enajsti pogovor - februar 1980 ….. 216
Dvaindvajseti pogovor – junij 1980 ….. 217
Triintrideseti (in zadnji) pogovor – april 1981 ….. 218
ZAKLJUČEK ….. 220

~ PREDGOVOR ~ Kot pisatelj zabavne in znanstvene fantastike vsekakor nisem mogel ostati križem rok glede na vsa poročila, skrivnostne glasove, prikazovanja, sporočila umrlih ali pričevanja tistih, ki so se za trenutek, na nepojasnjen način znašli »na oni strani življenja«. Psihologi, filozofi, teologi, doktorji znanosti in drugi poznavalci človeškega telesa in duše se prepirajo v tisku, knjigah, televizijskih oddajah ali po bučnih vežah kongresnih dvoran. Ne prepirajo se več glede vprašanja »ali obstaja« temveč ugibajo »kaj je to«. Tudi najbolj okorelim in ortodoksnim znanstvenikom postaja vse bolj jasno, da se je eksaktna znanost prvič znašla pred resno prepreko, pred neznanim pojavom, ki očitno obstaja, toda ne da se ga izmeriti ali razložiti z inštrumenti, ki jih imamo na voljo. Znanost ne temelji na raznih pričevanjih, nejasnih fotografijah ali zbeganih govoricah, ki jih radovedni snemajo in zbirajo po vsem svetu. Kaj je torej to, kar povzroča skrbi tem učenim glavam? Odkod in kako prihaja? Ker tudi mene zelo privlačijo ti »psihični« in »zunajčutni« pojavi, sem začel zbirati podatke o tistih primerih, ki so doslej ostali skoraj neznani in ki neposredno nasprotujejo logiki zdravega razuma in naravnim zakonom. Zanje sem poskušal poiskati kakršno koli znanstveno ali naravno razlago, vendar sem - žal - odkril, tako kot večina drugih, da se tam, kjer se »to« začne, znanost in logika končata! Končno sem prišel do pogumnega zaključka, da bi te pojave lahko razložili, če bi bili pripravljeni sprejeti resnično domišljijsko možnost, da obstaja, poleg nam znanega materialnega sveta še en, paralelni, narejen iz čiste energije! Vem, da je slišati neverjetno, toda zamisel o dveh svetovih ni moja; stara je toliko, kot človek in z njo so se ukvarjali tudi drugi, vendar so k njej pristopali z napačne strani. Temu vprašanju se je vedno dajalo bolj religiozen kot pa znanstven pomen. Ko sem pred nekaj leti izvedel, s kakšnim elanom, pozornostjo in skrivnostnostjo so Sovjeti pristopili k temu problemu, sem razumel, da tu »mora« nekaj obstajati. Ker pa ta problem vseeno meji na znanstveno fantastiko, sem o njem razpravljal še z drugimi pisci, znanstveniki in verskimi ljudmi moderne Amerike. Začel sem zbirati in razvrščati podatke, toda zaključek, do katerega sem prišel z drugimi opazovalci tega pojava, meji na možno. A kot se boste sami prepričali, ni tako nemogoč! Tistim, ki te knjige oziroma jedra njene teorije ne bodo razumeli popolnoma, se vnaprej opravičujem s pripombo, da so naši možgani vendarle samo neke vrste biološki računalnik in zato omejeni, ko gre za »programe«, na katere so se navadili. Tukaj želim poudariti, da so v teh treh letih možgani tudi meni »zablokirali«! Buljil sem v sto in sto časopisnih poročil, starih knjig ali slikovnih prilog, ne da bi vedel, kaj naj si mislim. Tisto, s čimer sem se moral soočati in kar sem moral spoznati, je, ponavljam, presegalo moje skromne možnosti pisatelja znanstvene fantastike. Zato poglejmo skupaj, ali je vse samo »prehodna množična histerija« ali pa smo v resnici na pragu osupljivega in epohalnega odkritja, da poleg tega, našega, obstaja še en, paralelni svet! V upanju, da vas bo knjiga poleg svoje fantastike tudi iskreno zabavala, kar je sicer njen namen, se vam za izkazano pozornost vnaprej zahvaljujem.
pisec

Zahvala Pisec te knjige se želi zahvaliti doktorjema F. Seferju in P. Gomezu s kalifornijske univerze, doktorju J. Claudu s kolumbijske (pacifiške) univerze, nato doktorju D. Frasierju in doktorju Schumaherju iz Berna v Švici. Posebno zahvalo sem dolžan agenciji »Canada Press« iz Toronta za redke fotografije, pa tudi gospodu Miku Gantryju iz agencije NASA, za objavo redkih in doslej neobjavljenih fotografij. Na koncu dolgujem še posebno zahvalo dr. Donu Fullerju in prof. dr. Branislavu Grbeši, nevropsihiatru iz Niša, za strokovne popravke.
~ PRIKAZNI ~ Duh z linije 401 Sedim udobno zavaljen v mehak plišast sedež prostornega reaktivca in opazujem oddaljene zgradbe losangeleškega letališča. Nad celotnim kompleksom vlada znamenita, svetovno znana okrogla restavracija, kakor da bi lebdela v zraku. Nerazumljivo obešen na tri ogromne betonske noge - tipalke ta arhitektonski orjak zares močno spominja na vesoljsko ladjo, kot da se je pravkar pojavila iz Wellsovega romana Vojna svetov. K čudežnemu prizoru prispeva tudi valovanje zunanjega pregretega zraka, ki sliko izkrivlja in jo zato dela še bolj neresnično. Ura je dve in dvanajst minut popoldan. Končno smo blizu glavne steze, toda za nami se je zvrstilo že deset novih letal, ki se potrpežljivo vlečejo drugo za drugim. Počasi se zibamo še kakšni dve ali tri minute, potem pa se obrnemo v položaj za vzlet. Kapitan pritisne na plin in letalo se začne ob rezkem piskanju turbin tresti. Ko jemljemo zalet, skozi okno gledam, kako mimo bežijo betonske plošče vzletne steze. Deset sekund pozneje se ogromen stroj počasi dvigne in mirno nadaljuje v tej smeri. Močni motorji še naprej enakomerno piskajo, mi pa se v velikem obratu nagnemo v levo. Pod nami in za nami ostaja Los Angeles s svojimi številnimi, po svetu znanimi znamenitimi predmestji, ki jim, kljub višini, na obzorju še vedno ne vidimo konca. Vzpenjamo se v širokem loku in v globini se prikaže temnomodra gladina Tihega oceana. Zadnjič pogledam Santa Monico, ki se kopa v popoldanskem soncu. Več milj dolga peščena plaža skoraj počrni od kopalcev, na temni gladini morja pa se da jasno razločiti stotine razmetanih pikic oziroma jader številnih jaht in jadrnic. Predstavljam si njihove bogataške lastnike, ki razgaljeni sedijo s cigaro v eni, s kokakolo pa drugi roki in opravljajo svoje poslovne prijatelje in sovražnike. Dvajset minut pozneje kapitanov monotoni glas prekine glasbo v slušalkah in nas obvesti, da pravkar letimo nad Las Vegasom. Znamenitega mesteca ne uspem prepoznati. Previsoko smo in razen neskončne puščave Mojava ni videti ničesar več. Znova pogledam v notranjost letala. Dve starejši gospe, nek eleganten, malo sivolas gospod in jaz smo edini potniki v prvem razredu. V Hollywoodu sem na snemanju posebnega filma za vesoljsko agencijo NASA preživel sedem napornih tednov. Vračam se v Toronto, kamor bomo, po kapitanovi oceni, prileteli čez pet ur. Letalo vrste Lockheed 1011 pripada družbi Eastern in imajo ga za eno od najboljših letal s širokim trupom, kar so jih sploh kdaj naredili. Letalo je v letalskih krogih znano pod vzdevkom »šepetalec«, zaradi svojih turbin s pridušenim zvokom. Če ne bi bilo zunanjega hrupa, bi potnik mislil, da leti z balonom. Tako udoben, gladek in neopazen je let s tem nebesnim velikanom s tristo sedeži. Ta vrsta letala ima tudi zavidljiv rekord v varnosti letanja, ker se še nikoli ni zrušilo po »svoji krivdi«. Do nesreče je vedno prišlo zaradi napake ljudi, ki so ga nemarno vodili. Ameriški potniki so se nekaj časa izogibali tem čudovitim nebesnim ladjam, ker so se prav v tem letalu, v oddelku prvega razreda pojavljali znameniti »duhovi z linije 401«. Če mislite, da je šlo za neumno šalo konkurenčne družbe, se zelo motite! To, kar se je dogajalo več deset pilotom in stevardesam Easterna ni ne smešno ne zabavno. Če imate slabe živce, je moja dolžnost, da vas takoj opozorim, da ta knjiga ni za vas!
***
Bilo je v petek zvečer, 29. decembra leta 1972. Newyorško letališče »J. F. Kennedy« je vrvelo od več tisoč hitečih potnikov, ki so želeli čimprej zbežati v tople kraje in tam preživeti prihajajoče novoletne praznike. Skoraj vsa letala za smeri Kalifornija in Florida so bila polna. Poleg drugih Easternovih letal je ta večer na liniji 401 letelo tudi letalo Lockeed 1011, za Miami. Ko so se bližali glavni vzletni stezi, so člani posadke Easterna še zadnjič preverjali inštrumente in se pogovarjali o trenutnem poletu. Zaključili so, da bodo ta večer potrebovali dosti manj goriva, saj so vetrovi bili ugodni. Zadaj se je udobno zibalo sto trinšestdeset potnikov. Devet zvečer je že minilo in to je bil zadnji Easternov polet za Florido to noč. Medtem ko so brisalci enakomerno odstranjevali sneg s sprednjega stekla, so trije moški, osvetljeni z elektronskimi signalnimi svetilkami, molče gledali pred seboj. Bližal se je trenutek vzleta. Tišino je občasno prekinil le kovinski glas iz kontrolnega stolpa, ki je sporočal potrebne podatke. Točno ob devetih in dvajset minut so zagrmeli Easternovi močni motorji in letalo se je kmalu dvignilo v nebo. Deset minut pozneje je že izplulo iz snežnih oblakov. Stroj je deloval brezhibno - družba ga je dobila pred slabimi štirimi meseci - in vse je kazalo na to, da bo to le eden od običajnih, rutinskih poletov izkušene in profesionalne posadke. Za krmilom je bil kapitan Robert Loft, izkušen pilot družbe, z več kot trideset tisoč urami letenja za sabo in tristo urami upravljanja letala te vrste. Zraven kapitana Lofta je sedel prvi oficir, Albert Stalkstill, štiridesetletnik, nič manj izkušen in odgovoren pilot, ki je v Eastern prišel po več tisoč urah letenja na vojaških transportnih letalih. Zadaj, v kotu, je sedel petdesetletni Donald Repo, imenovan Don, ki je budno pazil na stotine elektronskih signalov. To je bil tretji oficir, ki se je specializiral za to vrsto letala in je opravljal dolžnost letalskega inženirja. Deset stevardes je skrbelo za udobje potnikov. Vse je bilo v najlepšem redu. Okoli pol polnoči so se prikazale bleščeče luči Miamija, obdanega z žametno temo okoliških močvirij, bolj znanih pod imenom Everglades. Ko je potnikom zaželel dobrodošlico in lepo bivanje, je kapitan Loft s člani posadke začel preverjati seznam opravil, ki jih je treba narediti ob vsakem spustu. Ko je na vrsto prišlo spuščanje koles, se luč za prednje kolo ni prižgala! »Prekleto!« je Loft zaklel skozi zobe. »Znova se moramo dvigniti.« Takoj se je obrnil na komandni stolp in dobil dovoljenje za nov nivo, na katerem bo krožil, dokler težave ne bodo rešili. Ker sta mislila, da gre le za pregorelo lučko, sta jo Loft in njegov kopilot skušala »zbuditi« z nekaj udarci z roko, ko pa jima to ni uspelo, sta poskušala odpreti inštrument in zamenjati žarnico. Izkazalo se je, da je to precej težavno, časa pa tudi ni bilo na pretek. Ker se kolesa lahko spustijo tudi ročno, ne le hidravlično, so se odločili, da se bo Don Repo, letalski inženir, spustil v rov pod tlemi kabine in preveril položaj sprednjih koles in ključne naprave. Ko se je Don z baterijo spuščal v rov, sta se Loft in Albert mučila s prekleto lučko. Letalo je ta čas vodila programirana računalniška naprava za avtomatsko letenje, v letalskih krogih znana pod imenom »george«. Ravno tu pa je prišlo do usodnega nesporazuma med popolnim strojem in nepopolnim človekom. Medtem ko se je ves čas sklanjal, da bi popravil signalno lučko, je kapetan Loft po naključju močno pritisnil na krmilo pred seboj, ki je avtomatskega pilota izključilo, in letalo je začelo padati. V tem trenutku se je Donald Repo mučil v ozkem prostoru rova kabine in svetlobni snop baterije skušal usmeriti v želeno smer. Končno mu je uspelo, zato je zadovoljno zaključil, da je vse v najlepšem redu: sprednje kolo je bilo spuščeno in po predpisih zaklenjeno v tem položaju. Onima zgoraj je zavpil, da je vse v redu. Kapetan Loft je vzel mikrofon in se javil kontrolnemu stolpu: »Tukaj Eastern štiri-nič-ena. Zdaj bi se obrnili in vrnili v položaj za pristajanje. Težava odpravljena.« »Kaj se je zgodilo z vašo višino?!« je z ostrim glasom vprašal kontrolor letenja, ker ga je spreletel prvi val ledenega srha. Šele tedaj je kapetan Loft pazljiveje pogledal inštrumente pred seboj... »Hej!« je bilo slišati njegov razburjen glas. »Kaj se dogaja tukaj?« Prav v tem trenutku je Don Repo v svojem ozkem rovu zaslišal nek čuden glas, ki je prihajal od zunaj. To so bili vrhovi močvirskega drevja, ki so udarjali po spuščenih kolesih. Tu se hkrati konča posneti trak njihovih zadnjih besed. Točno ob enajstih in dvainštirideset minut zvečer te tople noči se je Easternov Lockeed 1011 zrušil v močvirje Evergladesa. Zaradi močnega udarca je razpadel na več delov in eksplodiral, tako da je v zrak vrglo veliko žarečo kroglo plina kerozina! Devetindevetdeset ljudi je umrlo, sedeminsedemdeset pa jih je bilo lažje ali težje ranjenih, s člani posadke vred. Za sorazmerno veliko število preživelih so se lahko zahvalili močvirju, katerega voda je po prvih eksplozijah zadušila ali pogasila druge manjše požare in ki je s svojo plitvo vodo zaščitilo druge nesrečne potnike. Ponesrečili so se tudi vsi trije nesrečni člani posadke v sprednjem delu letala: eden je bil mrtev na kraju samem, druga dva pa sta še isto noč izdihnila v bolnišnici. Najhuje od vseh se je vsekakor godilo ubogemu Donu Repu, ki je bil več ur ukleščen v svoji ozki luknji pod tlemi glavne kabine. Tista dva zgoraj sta imela vsaj nekakšen občutek, kaj se jima bo zgodilo, ta pa še tega ne. Smrt ga je doletela v pravem duševnem pretresu. Zdi se, da sta tudi druga dva umrla s hudim občutkom krivde, in sicer tako močnim, da jima ni dal miru niti na »onem svetu«! Minilo bo še nekaj let, preden se bodo vsi trije umirili in za vedno zapustili ta, materialni svet, v katerem so tako tragično končali. To, kar bo kmalu sledilo, bo verjetno mnogim bralcem dvignilo lase na glavi. Toda, ali ni namen te knjige bralce obvestiti o prav tistih skrivnostnih pojavih, ki jih naša materialistična, moderna znanost ne more zabeležiti ali izmeriti? Dva meseca pozneje je vse spet teklo normalno, po ustaljenem redu. Kot vsaka druga nesreča je bil tudi padec Easternovega letala le dogodek tedna. Umrle so pokopali, lupino letala odvlekli v enega od Easternovih hangarjev v Miamiju, le nekaj tednov kasneje pa je komisija bila prepričana, da je do nesreče prišlo le zaradi nepazljivosti posadke letala. Milijoni potnikov niti za trenutek niso podvomili v neoporečnost znamenite družbe, še manj pa so izgubili zaupanje v izredno letalo, ki je tudi v tem tragičnem trenutku dokazalo, da je bilo v boljšem stanju od tistih, ki so ta usodni večer z njim upravljali. O nesreči niso več govorili niti uslužbenci Esterna. Kot da bi jo vsi hoteli čimprej pozabiti in se vrniti k svojim vsakodnevnim obveznostim in načrtom za prihodnost. O lepši prihodnosti sta to noč, ki jo želimo opisati, govorili tudi dve mladi stevardesi Jane in Dona. Pravzaprav je o prihodnosti govorila le Dona, ki naj bi se te dni poročila z nekim od inženirjev te družbe. Zvedava Jane je ves čas poleta spremljala Dono, in to celo med streženjem večerje. Ločili sta se le za par minut, ko se je Dona z ozkim dvigalom prva spustila v spodnje prostore letala, da bi iz toplih pečic vzela novo hrano. Ko se je dekle spodaj znašlo samo, je najprej občutilo nek čuden hlad. Čeprav je termometer v pečicah kazal visoko temperaturo, se je iz neznanih razlogov Doni začela ježiti koža na golih rokah. Stopila je k vrstam pečic in preverila njihovo vsebino. Nenadoma se je je nekdo dotaknil po razgaljeni rami. Ker je mislila, da je medtem dol prišla Jane, se je obrnila in prijateljsko nasmehnila. Toda njen nasmeh je še tisti hip zaledenel, saj razen nje v prostoru ni bilo nikogar! S hrbtom se je približala toplim pečicam in tako naslonjena začela počasi drseti proti dvigalu. Popolnoma gotovo je »čutila« prisotnost nekega človeka, čeprav ji ni bilo še jasno, kdo bi, razen nje, lahko bil tu. Hitro je odprla nekaj ozkih vrat v steno vgrajenih omaric, ker je mislila, da se je kdo izmed kolegov skril vanje, da bi jo prestrašil. Ko se je prepričala, da ni nikogar, je panično začela pritiskati gumbe obeh dvigal ... Skočila je v drugo, ker je bilo prvo, s katerim se je spustila, zasedeno. V njem je bila Jane in tako sta se zgrešili. Jane je prav tako presenetil nenavaden hlad, pa tudi dejstvo, da je spodaj ne čaka prijateljica. Saj je na lastne oči videla, da se je Dona pred slabimi tremi minutami z dvigalom spustila sem dol! Kratek čas je negotovo stala, se podrgnila po mišicah in odšla proti vrsti pečic. Tudi njej se je zdelo, da v oddelku ni sama, zato se je začela vse bolj pogosto in zaskrbljeno obračati. Popolnoma jasno je slišala težko dihanje nekega človeka in se obrnila v tej smeri. Najprej je pomislila, da se ji megli pred očmi, saj je nekoliko stran od desne stene videla čudno meglo. Podobna je bila oblačku kondenzirane pare, ki je utripal in se izmenično večal in manjšal. Jane si je pomela oči. Res je bil to že njen tretji let danes, vendar se ni počutila zelo utrujeno. Oblaček bele pare ni izginil, temveč se je, nasprotno, začel podolgovato oblikovati in risati vdolbine za oči in usta, potem pa vse bolj jasne obrise človeškega obraza! Čeprav si je Jane močno želela pobegniti s tega grozljivega kraja, je bila od strahu popolnoma ohromljena. Noge so ji klecale in bile so kakor prilepljene za tla. S široko odprtimi rjavimi očmi je dekle buljilo v prikazen pred seboj. Prikazen se je že oblikovala v obraz človeka srednjih let z očali s tenkimi kovinskimi okvirji. V obraz je bil pepelnate barve, njegovi razredčeni lasje pa so bili sivi. V tem trenutku Jane ni imela pojma, kdo bi to mogel biti, saj k sreči ni poznala pokojnega Dona Repa. Če bi ga po naključju poznala, bi jo spodaj najbrž našli mrtvo! Z rokami si je dekle stiskalo drhteče ustnice, da bi zadušilo krik, se končno oddaljilo od stene s pečicami in steklo proti dvigaloma na nasprotni strani. Ko je z obema rokama divje tolkla po gumbih enega in drugega, si ni upala pogledati nazaj. Komaj se je zrinila med ozkimi vrati dvigala in se še enkrat soočila s prikaznijo. Njen obraz se je začel premikati; zdelo se je, da je človek hotel spregovoriti, toda dvigalo mu je to preprečilo. Vsa zbegana od strahu je Jane iz malega dvigala stekla v bližnje stranišče in za sabo zaklenila vrata. Njen obraz je bil bled, oči prestrašene, ustnice pa pomodrele. Deset minut je potrebovala, da je prišla k sebi, se umila in si uredila lase. Ko je nekaj pozneje srečala prijateljico, se je zazrla vanjo. »Ali si tudi ti kaj opazila spodaj?« je bilo prvo, kar jo je vprašala ta. »Opazila?!« Jane ponovi s pridušenim glasom in jo povleče v majhen prehod, da je drugi ne bi slišali. »Spodaj sem na lastne oči pred steno videla obraz nekega človeka z očali! Odpiral je usta in mi hotel nekaj povedati!« Dekleti sta modro sklenili, da za sedaj o tem ne bosta povedali nikomur. Seveda jima niti na kraj pameti ni padlo, da bi ta obraz lahko pripadal kateremu od pokojnih članov posadke zrušenega letala. Toda, kot ste najbrž že uganili, se je ta prvi čuden primer zgodil prav na usodni liniji 401 od New Yorka do Miamija, v enem izmed Easternovih Lockeedov, v prav takšni vrsti letala, kot se je pred dvema mesecema zrušilo v močvare.
***
Mesec dni pozneje se je neka starejša stevardesa, Susan Parson, s svojimi desetimi prijateljicami na isti liniji, toda iz Miamija za New York, vkrcala na letalo - v veliki »Lockeed 1011«. Vsi potniki so bili na svojih mestih, letalo pa je bilo pripravljeno za vzlet. Gospa Parson, sicer vodja strežnic na tem letu, je počasi hodila med vrstami prvega razreda, s konico svinčnika štela potnike ter jih primerjala s seznamom potnikov, ki ga je držala v levi roki. Glede na seznam je bil eden potnik preveč. Diskretno, kot je znala le ona, se je Susan Parson sprehodila in pazljivo pregledala obraze potnikov. Takrat je na napol praznem sedežu opazila uniformiranega kapitana njihove družbe. Sedel je otrplo in, precej bled v obraz, skoraj negibno zrl predse. Susan ga ni poznala, vendar je vedela za navado, da v prvem razredu letijo kapitani Easterna, ki se vračajo iz službe ali odhajajo prevzet neko novo letalo v sosednjem mestu ali državi. Bila pa je presenečena, ker na seznamu imena tega kapitana ni bilo, čeprav bi moralo biti. »Oprostite, kapitan,« se je gospa Parson ustavila in ga nagovorila s tihim glasom, »potujete z nami kot »povratnik« ali ste na poti privatno? Veste, nimam vas na seznamu,« je vprašala in se mu opravičila. Na pepelnatem obrazu kapitana se ni premaknila niti guba. Kot da je sploh ne bi niti slišal niti opazil, je še naprej s čudnim pogledom, ki je Susan ujezil, buljil nekam predse. Pomislila je, da je morda bolan. Diskretno se je precej zaskrbljena umaknila proti pilotovi kabini. »Fantje, zadaj v prvem razredu nekaj ni v redu!« se je nagnila med pilotovim in kopilotovim sedežem. »Kako to mislite?« jo je pogledal kapetan Rayerson izpod očal, mlajši prvi oficir pa je nehal pregledovati svoj kontrolni seznam, ki ga je pazljivo gledal. »V oddelku prvega razreda sedi nek kapetan Easterna, ki ga še nisem srečala. Na moje vprašanje, kam potuje, ni niti z očesom trenil, nekako »mrtvaško bled« je in samo zre predse!« »Zakaj ne pogledate v seznam?« »Saj v tem je težava, kapitan! Tega frajerja ni na našem seznamu! Vem,« nadaljuje stevardesa, »morda ni imel časa, da bi se prijavil v našem uradu na letališču, morda pa je kakšen psihopat z kdove kakšnimi nameni? V vsakem primeru je bolan!« Kapitan Rayerson jo je brez besed opazoval, potem pa je svoje papirje odložil nad komandno ploščo in se začel počasi vleči iz zbitega sedeža... »Z vami grem pogledat,« reče stevardesa in zapne svoj službeni plašč. Ko je z odsekanimi koraki prišel do srede oddelka, se je kapitan Rayerson sklonil, da bi skrivnostnega kolego nagovoril. Ko pa ga je pogledal od blizu, je Rayerson stopil dva koraka nazaj in na smrt prebledel. »Ljubi Bog!« je vzkliknil. »Saj to je kapitan Loft.« Takrat pa se je zgodilo najbolj nenavadno od vsega. Zraven okna, tri sedeže naprej, je z žepno knjigo v roki sedela starejša gospa in se tudi sama zazrla v negibno postavo uniformiranega človeka. Pred očmi treh prič je do tedaj trdno telo v uniformi začelo »bledeti«. Skozenj se je kmalu dalo videti dele foteljev, potem pa je telo popolnoma izginilo! Učinek je prisotne spomnil na tista znana »pretapljanja«, videna v filmih. Dami zraven okna je padla knjiga iz rok in brez zavesti se je zgrudila na stolu. Kapitan je prebledelo stevardeso pustil, da je pomagala potnici, sam pa se z dolgimi koraki napotil proti izhodu iz letala. Kaj in s kom se je Rayerson pogovarjal v uradu Easterna, niso objavili nikoli, kmalu pa so v letalo vkorakali trije oboroženi letališki policisti, ki so podrobno pregledali celo letalo in preiskali vsak kotiček. Zastoj je trajal celo uro, prva novica o »duhu z linije 401« pa se je naslednjega dne že na veliko razširila ne le po letalih Easterna, temveč tudi po drugih družbah. Ker sta tudi sami slišali o tem dogodku, sta Jane in Dona z olajšanjem pogledali druga drugo. To je bil zadnji dokaz, da je z njima vse v redu, da se jima ni zmešalo oziroma da nista zboleli za kakšno nevarno duševno boleznijo. Opogumljeni od tega, kar sta slišali, sta se tudi sami začeli izpovedovati svojim kolegicam, zato so se »zgodbe« o Easternovem »duhu« začele zaskrbljujoče širiti.
***
V začetku avgusta oziroma sedem mesecev po omenjenem padcu letala v močvare Evergladesa se je Jane znova znašla na liniji za Miami, vendar podnevi in to na letu s številko tristo osemnajst. Čeprav je nenehno srbela za to, da se v nobenem oddelku velikega letala ne bi znašla sama, ni do tega popoldneva doživela niti najmanjše nevšečnosti več. Takrat pa je opazila neko nenavadnost pri obnašanju letala. Čeprav so leteli v čudovitem vremenu in po modrem nebu brez oblačka, se je letalo občasno in brez vidnega razloga najprej nagnilo v desno, potem pa takoj zravnalo in nadaljevalo svoj običajni, mirni let. Ker je dobro vedela, da ima »Lockeed 1011« verjetno najpopolnejše navigacijske naprave na svetu, se je dekle trudilo, da ne bi preveč mislilo na nepomemben, vendar nenavaden pojav. Zaskrbelo jo je šele takrat, ko jo je eden od potnikov ustavil na prehodu in jo prosil, naj se skloni... »Kaj pa je tisto, na konici krila?« jo je vprašal z živčnim glasom človeka, ki na višini deset tisoč kilometrov nima rad »skrivnosti«. Stevardesa se je sklonila, da bi bolje videla in v tem položaju skoraj okamenela. Tik nad koncem desnega krila je lebdel njej že znani oblaček bele megle! Spet je utripal, ko pa se je občasno dotaknil vrha krila, se je letalo nezadržno takoj nagnilo v to stran. Očitno ga niso mogle zadržati niti vse te popolne naprave za avtomatsko navigacijo. »To je oblak, ne skrbite,« se je zbegano nasmehnila potniku. »Oblak, ki »potuje« z letalom?!« ta skeptično ponovi. »Rajši pojdite h kapetanu in mu povejte, kaj ste pravkar videli.« S čvrsto stisnjenimi ustnicami Jane potrdi, da bo šla, se napoti proti vratom in potrka nanje. »Ali kaj ni v redu?« se kapitan Wilson obrne na svojem sedežu in zazre v bledo dekle. »Prav to sem vas prišla vprašat.« »Kaj mislite s tem?« se zbega izkušen kapitan. »Zaznala sem občasno nagibanje letala v desno, kar se nikoli prej ni dogajalo!« Člani posadke si brez besed izmenjajo navzkrižne poglede. »No, že ko ste to omenili,« končno prizna kapetan, »pravkar smo poskušali razvozlati ta pojav. Toda vsi inštrumenti so v brezhibnem stanju, pa tudi vreme je, kot vidite, idealno za letenje.« »Bojim se, da raziskujete v napačni smeri,« mu Jane skrivnostno odvrne. »Jaz pa se bojim, da vas ne razumem, gospodična,« dvigne kapetan svoje, že nekoliko sive obrvi. »Za trenutek pojdite z menoj v potniški oddelek. Mislim, da bi morali nekaj videti.« Ker mu je njeno tako nenavadno obnašanje vzbudilo zanimanje, jo Wilson posluša in gre z njo, vendar pa pusti plašč in kapo, da kakšnemu vznemirjenemu potniku ne bi bil preveč vpadljiv. Jane ga odpelje malo bolj zadaj in ga spusti v popolnoma prazno vrsto sedežev. »Nad vrhom desnega krila!« reče tiho in sede poleg njega. Kapitan Wilson je otrplo buljil v megleno pojavo, potem pa so se mu čeljusti končno sprostile. »Kaj pa je to, za vraga?!« vpraša bolj zase. V tem trenutku se oblaček spet dotakne površine krila in letalo se kot po ukazu nagne na desno stran in se nato spet zravna oziroma se skrivnostni oblaček dvigne. »O, Bog!« zamrmra Wilson z vse bolj šibkim glasom. »Česa takega nisem videl v vsem svojem življenju! Katera sila je to, ki se ji te močne hidravlične naprave za navigacijo ne morejo upirati? Leteči krožniki?!« naenkrat pogleda dekle zraven sebe. »Ne, kapitan,« se mu čudno nasmehne dekle, »spet se vrača »duh z linije 401«!« »Slišal sem že o teh neumnostih,« tiho pripomni Wilson, »toda težko mi je verjeti v kaj takšnega!« Da bi mu vsaj nekako pomagala »prebaviti« to, kar je videl, mu je Jane povedala o svojih in Doninih doživetjih pred nekaj meseci, spomni pa ga tudi na pojavljanje pokojnega kapitana Lofta v oddelku prvega razreda. Časopisi so na široko pisali o tem, saj je tista potnica pričala o tem, kar je videla na lastne oči - pa naj se je družba še tako trudila, da bi stvari potlačila znotraj svoje organizacije. _______________ - glej sliko št. 1 »O, Bog,« je kapetan Wilson že spet klical Stvarnika. »Če je to mogoče, kaj nam potem hočejo s tem povedati?« »No, kakor sem razumela, bi nas lahko zrušili, kadar koli bi hoteli!« ga mlada stevardesa dotolče s svojim zaključkom. Kapitan Wilson je še nekaj trenutkov buljil vanjo, potem pa se je še enkrat obrnil proti desnemu krilu, toda tisti oblaček je brez sledu izginil, kot da bi slišal zadnji del njunega pogovora. *** Leona Parana je bila ena od tistih lepotic mehiškega porekla, ki jih lahko vidimo le v filmih. Po končanem kolidžu se je po naključju, na prigovarjanje neke prijateljice prijavila na natečaj za nove Easternove stevardese. Seveda je zmagala zato, ker je tekoče govorila angleško in špansko, zelo dobro pa je obvladala tudi francosko. Po načinu govora in po splošnem obnašanju se je lahko kosala z vsako manekenko, ne nazadnje pa je bila tudi zelo privlačno dekle. To noč je bila dodeljena liniji 401 za Miami, za sabo pa je imela le kratek, tritedenski staž. Komaj je prišla iz šole za strežnice na letalih. »Leona,« jo pokliče starejša kolegica za hrbtom, »pojdi dol in prinesi dve večerji, le za pilotsko kabino!« Dekle z glavo potrdi, da je razumela in takoj izpolni naročilo. Ker se je posadka hranila z isto hrano, kot vsi drugi potniki, je Leona šla k pečicam z naloženimi pladnji, ki so se greli. Toda pečice, h kateri je stopila, ni mogla odpreti. Ko se je mučila z elektronskim gumbom za uravnavanje temperature, ki je sicer sprostil steklena vratca pečic, je na levi rami začutila dotik nekoga ...
»Dovolite!« reče uniformiran človek srednjih let z očali na bledem obrazu. Mlado dekle brez besed stopi vstran, oficir pa z dotikom roke sprosti trmasto napravo, ki šklocne in pečica se odpre. »O, hvala, kapitan!« se ljubko nasmehne. »Nisem kapitan,« ji reče resno, »delam kot letalski inženir.« Leona se še enkrat ljubko nasmehne in začne vleči dva pladnja z že naloženo hrano. Ko se je obrnila, je tisti oficir že nekam izginil. Leona je šla v zgornje nadstropje in prinesla hrano v pilotovo kabino ... »O, hvala!« vzame pilot prvi pladenj, kopilot pa drugega. »Zahvalite se vašemu kolegu,« se jima je ljubko nasmejala. »Če mi ne bi pomagal odpreti pečice, se bojim, da bi še malo čakali.« V tem se Leona z istim nasmehom obrne malo v desno, proti kotu, v katerem je sedel letalski inženir. To je bil tridesetletni mladenič, popolnoma črnih las in brez očal! Dekle se je zmedlo. »Kje pa je tisti drugi gospod?« »Kateri drugi?« je z zanimanjem vprašal mladenič. »Tisti, ki mi je maloprej odprl pečico. Ima očala in predstavil se je kot letalski inženir,« se je še naprej smejala. V tem trenutku je kapitan zakašljal, ker se mu je nekaj zaletelo v grlu. »Ste spodaj srečali človeka v Easternovi uniformi, z očali?« jo je vprašal in odložil pladenj s hrano. »Da,« potrdi Leona. »Ljubi Bog!« se zdaj razburi kapitan. »Ali že spet?!« Ko so se vsi trije med seboj pomenljivo pogledali, jih je Leona opazovala vse bolj zaskrbljeno. Pomislila je, da gre za nekega, družbi že znanega duševnega bolnika, ki se je spet »pritihotapil« v letalo in se izdajal za pilota družbe! Kapitan se skloni in iz svoje popotne torbe potegne neko ovojnico. Iz nje potegne fotografije treh moških v uniformah Esterna. »Ali je bil eden izmed njih?« ji izroči fotografije. Leona jih pogleda in brez obotavljanja prepozna Dona Repa. »Ta gospod je bil!« »Saj to ni mogoče!« reče kapetan bolj zase. »Ali je kaj narobe?« začne Leona zganjati paniko. »Gospod, s katerim ste se, kot pravite, maloprej pogovarjali, je bil Easternov pilot in je umrl v nesreči pred kakimi osmimi meseci!« Leoni šele tedaj skozi možgane preleti nedavni pogovor, ki ga je imela z neko Easternovo stevardeso. Njene velike, temne oči so se čudno obrnile navzgor in vsa mlahava se je zrušila na tla ozke pilotove kabine. »Vraga,« je bilo vse, kar je pilot izgovoril. Medtem ko je mladi letalski inženir Leono skušal spraviti k zavesti, je kapetan zgrabil svoj dnevnik poleta, debelejši zvezek, v katerega so mora- __________ - glej sliko št. 2in 3 li vpisovati vse pomembnejše stvari, ki so se zgodile tega dne. Žal so bili vsi listi iz teh dnevnikov, za katere so pozneje nekatere časopisne hiše ponujale na tisoče dolarjev, iztrgani in so brez sledu izginili. Družba Eastern očitno ničesar ni prepustila naključju.
***
Skoraj leto je že minilo od nesreče v močvarah Evergladesa, duhova z linije 401 pa sta se še vedno izmenično prikazovala, toda z izjemo: manjkal je kopilot Albert Stalkstill. Ta se ni nikoli nikomur prikazal, zakaj ne, pa bomo izvedeli kasneje. Življenje »na tej strani« je s svojim tokom teklo naprej, milijoni potnikov je nekam letalo, družba Eastern pa je čakala, da novice o duhovih z linije 401 izginejo iz časopisnih stolpcev. Saj tudi sami priznate, da ni prijetno potovati z letalom, ki ga občasno »upravljajo duhovi«?! Kar pa se je kmalu zgodilo, je preseglo vsako mero. Kopilota Morisa Dunlopa so ta popoldan določili za polet iz Miamija v New York, torej na drugi liniji, tristo osemnajst. Že pri dvajsetih je imel v žepu dovoljenje za privatno letalo. Ker je končal kolidž za letalske mehanike, je hitro dobil službo pri Easternu, v katerem so radi sprejemali mlade ljudi. Tam je nadaljeval z obiskovanjem večerne šole za pilote, ki jo je prav tako uspešno končal. Že skoraj tri leta je bil drugi oficir. Ker se je v pilotski kabini znašel prvi, je Moris najprej - po stari navadi - iz žepa plašča izvlekel malo namagneteno sličico svoje žene in hčerkice, ki jo je pritisnil na kovinski del na svoji levi strani. Ta obred mu je pomenil neke vrste odganjanja nesreče. Trdijo, da ni pilota, ki ne bi bil vsaj malo vraževeren, ko gre za osebne stvari. Naenkrat Moris nekje zadaj, pod kabino zasliši trkanje. Precej presenečen ugotovi, da je nekdo spodaj, v rovu. Zato vstane, odpre okrogli pokrov in ven spusti nekega Easternovega oficirja precej nenavadnega videza. Človek se je brez besed usedel na mali stolček za letalske inženirje. »Vse sem pregledal, ni problemov,« je rekel potihem. Moris ga ni poznal, saj je Eastern na plačilnem seznamu imel več kot dva tisoč pilotov in le malo se jih je poznalo med sabo. Misleč, da je to tretji član posadke, se je Moris brez besed vrnil na svoj, desni sedež. Ni se več obračal, dokler ni slišal znanega glasu kapitana Browna. Toda za kapitanom je vstopil še nek starejši človek, ki je zasedel prazno mesto letalskega inženirja. »Ali si je tisti gospod premislil?« ju Moris vpraša z začudenim nasmehom na zaskrbljenem obrazu. »Kateri gospod?« je kapitan sedal na svoj sedež. »Tisti letalski inženir, ki sem ga maloprej spustil iz »luknje«,« kakor so popularno imenovali jašek pod kabino. Kapitan Brown je bil zelo resen in metodičen človek, ki v pilotski kabini ni maral neslanih šal. Potem, ko je mlajšega človeka za trenutek ostro pogledal, ga je vprašal: »Torej ste odprli jašek in spustili ven nekega Easternovega oficirja?« »Seveda,« se zresni tudi Moris, ker začuti, da nekaj ni v redu. »Je bil zelo bled v obraz in je nosil očala s tenkimi kovinskimi okvirji?« je kapitan ugibal z vse bolj šibkim glasom. »Točno!« se Moris spomni očal. Kapitan se skloni vstran in iz aktovke potegne neko fotografijo. »Ali je bil podoben temu človeku?« jo izroči Morisu. »Da, to je bil ta človek! Oficir Easterna!« »Ali veste, mladenič, kdo je bil ta človek na sliki?« Moris opazno prebledi, toda ne zato, ker bi se spomnil Dona Repa, ki ga ni nikoli srečal, temveč ker se je spomnil zgodbe »o duhu z linije 401«! To je bil osemnajsti primer pojavljanja duhov na Easternovih linijah za Miami, zato se je družba odločila, da bo nekaj ukrenila, da bi se enkrat za vselej znebila teh ugibanj! Ker so vsa moderna sredstva pri logični razlagi teh nenavadnih dogodkov zatajila, se je družba obrnila na nekega znanega parapsihologa. Po skoraj mesecu dni, ki jih je preživel ob urejanju dokumentov, pričevanjih, poslušanju trakov in obdelavi drugih podatkov je parapsiholog prišel do naslednjih zaključkov: če se upošteva neverjetno možnost obstoja dveh svetov, od katerih je eden materialen, drugi pa narejen iz energije čiste misli oziroma duhoven, so stvari potekale popolnoma naravno. Ko so umrli, so se bivši Easternovi piloti znašli v tem, drugem svetu. Eden izmed njih, oficir Stalkstill je razumel, kaj se je z njim zgodilo; druga dva, kapitan Loft in letalski inženir Don Repo pa sta ostala močno »privezana« za ta svet, tako da ga enostavno nista mogla zapustiti; ostala sta in se motala po tanki liniji med dvema dimenzijama! K temu je nekaj prispeval ateizem, nekaj pa grižnja vesti zaradi izgubljenih življenj in velike materialne škode, ki sta jo s to nesrečo povzročila letalski družbi. Medtem ko sta njuni telesi bili uničeni in razkosani, je njuna zavest prešla popolnoma neuničena. To pa zato, ker se materialni in duhovni svet ne moreta izničiti! Enostavno sta ločena in popolnoma neodvisna drug od drugega, je trdil parapsiholog. Posledice sledijo: oficir Stalkstill gre brez težav naprej in materialni svet za vedno pusti za sabo. Loft in Don Repo pa ostajata in se zaradi svoje močne želje, da bi se »vrnila«, začneta pojavljati med bivšimi prijatelji v obliki prikazni. Očitno sta potrebovala pomoč, saj jima je bilo treba nekako dati vedeti, da sta umrla in jima razložiti, kam in kako naj gresta naprej. Žal pa parapsiholog ni bil ravno strokovnjak za to, čisto duhovno področje, zato je družbi predlagal, naj na pomoč pokličejo nekega duhovnika, sicer znanega po »izganjanju duhov« iz starih hiš in dvorcev! Na neki posebej pripravljeni spiritualistični seansi, za katero so trdili, da je bila v oddelku prvega razreda na liniji 401 iz New Yorka v Miami, je duhovnik »poklical« duhova pokojnih pilotov in jima razložil nekatere, njima neznane stvari. Obljubila sta, da bosta takoj v miru odšla in da se ne bosta nikoli več pojavila. Tako je tudi bilo. Nikoli več se nista pojavila. Za vas, dragi bralci, sem ta primer izbral kot prvega v vrsti drugih, ker je to najbolj množičen pojav, ki se je kdaj zgodil v zvezi s kakim krajem ali predmetom. Ljudje, ki se jim je zgoraj opisano dogajalo, so bili zelo resni, izobraženi in poklicno zavedni pri svojem odgovornem delu prevažanja milijonov potnikov. O tem znamenitem primeru je pisal tako resni kot rumeni tisk, izdali so nekaj knjig, manjkal pa ni niti Hollywood in na to temo posnel razburljiv film. V prvih poglavjih se ne bomo ukvarjali s teorijo o avtentičnosti teh primerov ali z njihovimi tehničnimi podrobnostmi. Naš namen je bralca predvsem obvestiti o teh pojavih in ga obenem zabavati. Kasneje bomo podrobneje pogledali znanstvene poskuse, da bi te pojave razložili. Dekle z mostu General Anderson jezno odvrže telefonsko slušalko in polglasno zakolne, česar ponavadi ni počel. Za trenutek pogleda v vlažno, temno okno, po katerem so bobnale težke kaplje jesenskega nevihtnega dežja, potem pa se obrne k svoji ženi Emi: »General Paterson zahteva, da se takoj vrneva v Omaho,« jo na kratko obvesti. »Nek pomemben član kongresa naju hoče videti jutri ob desetih dopoldne. Bojim se, draga, da morava v tem primeru takoj spakirati in oditi na pot.« »To so bile najslabše poletne počitnice, kar sva jih kdaj imela, ali ne?« dvigne gospa Ema pogled s pletiva. »Skoraj ves teden je padal dež, zdaj pa nama jih iz službenih razlogov celo prekinjajo!« General Anderson ne reče ničesar več. Zbiral je svoj tobak za pipo in najvažnejše stvari za na pot. Svoj vikend sta zapustila okoli pol devetih zvečer. Do Omahe, ki je prav na državni meji med Iowo in Nebrasko, sta potrebovala najmanj tri ure vožnje z avtom. Okoli pol enajstih zvečer sta se peljala skozi mestece Logan in se začela bližati temni konstrukciji železnega mostu preko rečice Boyer. Še vedno je deževalo, vendar malo manj. Iz radia je prihajala tiha glasba v tistem času popularne črnske skupine »The Platters«. Iz Omahe so neposredno prenašali njihov večerni koncert. To je bilo leta 1959. Naenkrat začne Anderson zavirati, kar iz dremeža prebudi njegovo ženo. Sredi puste, vlažne ceste je pri vhodu na most stalo mlado dekle. Pod svetlobo avtomobilskih luči je bila videti kot nenaravna prikazen. Stopila je k desnim vratom njunega dodga, gospa Anderson pa je že spuščala steklo na oknu. »Hej!« ju je pozdravila z nenavadnim, žametnim glasom, ki je bil bolj podoben glasnemu šepetanju. »Živim nekaj milj naprej, ali bi me hotela odpeljati domov?!« »Seveda!« se je Anderson takoj strinjal. Gospa Anderson je odprla vrata in se sklonila z naslonjala svojega sedeža, da bi dekle spustila na zadnji sedež. Avto Andersonovih je bil kabriolet z dvoje vrat. Medtem ko je dež bobnal po platneni strehi, so se počasi odpeljali naprej. Dekle je molčalo in skozi desno okno gledalo nekam. Med vožnjo je Anderson nekajkrat pogledal v ogledalo in proučeval čudno bled obraz mladega dekleta. Ni mogla imeti več kot osemnajst let in če bi se uredila, bi bila lahko prava lepotica. Andersona je motila le bledica na njenem mladem obrazu. Neprijetno ga je spominjala na obraz nekega mladega dekleta, ki se je utopilo, pri njenem neuspešnem reševanju pa je sodeloval tudi sam. »Ali imate radi Platterse?« jo vpraša, da bi prekinil mučno vzdušje. »Vaš radio me moti,« reče dekle namesto odgovora. Anderson na kratko pogleda svojo ženo, ki takoj ugasne radio. Tako po dekletovi nenavadni pojavi kot po njenem preresnem glasu sta sklepala, da je verjetno bolna ali pa se ji je zgodilo kaj zelo neprijetnega. »Pri tisti cesti zapeljite, prosim, na desno,« ju je opozorila. Anderson brez besed uboga. Potka je vodila na neko privatno posest oziroma ranč. Kmalu se zapeljejo skozi vhodna vrata z imenom ranča in nadaljujejo do velike, bele hiše v kolonialnem slogu. Bilo je očitno, da tukaj živijo zelo bogati ljudje. Anderson se obrne, da bi pogledal dekle, ki pa se ne premakne. »Ali hočete, da obvestim vaše starše?« se ji je ponudil, misleč, da je zares bolna. »Prosim vas,« reče dekle in ne neha buljiti v hišo. Anderson je že prijel za kljuko svojih vrat, ko se je spomnil in jo vprašal: »Kaj naj jim rečem? Saj ne poznam niti vašega imena.« »Mojemu očetu recite, da ste pripeljali Lony, njegovo hči.« General pokima z glavo in stopi na dež. Pretekel je nekaj korakov, dokler ni prišel pod visok nadstrešek, ki so ga podpirali štirje visoki beli stebri. Preden je s tolkalom potrkal na vrata, je pogledal v okna na zgornjem nadstropju. Le dve sta bila še osvetljeni. Po dolgih dveh minutah se na vratih končno pojavi že sivolasa glava črnca, ki ga vprašujoče premeri. »Jaz sem general Anderson,« se mu predstavi, čeprav se je to dalo opaziti tudi po oznakah na njegovi zeleni uniformi. »V mojem avtu je neko dekle, ki pravi, da ji je ime Lony in da živi tukaj. Ali bi lahko videl njenega gospoda očeta?« Črnec zine in tako ostane nekaj trenutkov v smešnem položaju. Potem pa odpre vrata in gosta spusti noter. Anderson se znajde v velikem razkošnem foyerju... »Ali kaj ni v redu?« se zasliši glas starejšega človeka, ki je že prihajal iz zgornjega nadstropja in si opasal svoj hišni plašč iz temno rdeče svile. »Ta gospod,« je jecljal črnec, »bi vas želel videti, sir!« »General!« pokima z glavo gospodar in se ustavi pred nočnim obiskovalcem. »Roy Anderson, sir!« se predstavi general in mu ponudi roko. »Zunaj, v mojem avtu, sta moja žena in mlado dekle, ki trdi, da je vaša hči. Pravi, da ji je ime Lony. Našla sva jo prav na vhodu na most in jo pripeljala. Oblečena je le v lahko obleko, kar je precej neprimerno oblačilo v tem vremenu!« »Da, da, strinjam se z vami,« reče gospodar z odsotnim glasom. »Ali bi jo lahko videl?« se končno razživi. »Seveda, sedi zadaj, v najinem avtu.« Sivolas gospodar prime dežnik, ki je visel v bližnji omarici in gostu ponudi, naj izstopi prvi. Šla sta nekaj deset metrov do parkiranega avta, katerega motor je tiho brnel, brisalci pa delali. Ta trenutek je gospa Anderson spustila steklo na svoji strani vrat ... »Kje je dekle?« jo Anderson presenečeno vpraša. Njegova žena se hitro obrne in ostane v tem položaju. »Saj to ni mogoče!« je potihem protestirala. »Pred slabe pol minute sva se še pogovarjali!« Vznemirjena žena poišče stikalo za notranjo luč. Zadnji sedež ne le, da je bil prazen, bil je tudi »suh«! Osupla zakonca nista več vedela, kaj naj rečeta staremu gospodu, ki sta ga tako nedostojno zbudila in vznemirila. On se jima je čudno smehljal, s prijateljskim in hkrati žalostnim pogledom, a polnim razumevanja. »Prosim vaju, pridita za trenutek noter,« ju prosi. »Skupaj bomo popili topel čaj!« To je bil po vsem tem vražje dober predlog, ki ga zakonca Anderson sprejmeta brez oklevanja. »Toda,« je jecljal general Anderson, ko je znova vstopal v foyer, »ne vem, kaj naj rečem. Gospod, saj nismo otroci,« se je kakor opravičeval svojemu gosposkemu gostitelju. »Prisegam, da sva to dekle pobrala na mostu in jo pripeljala pred vašo hišo!« »Pomirite se, general!« ga je tolažil sivolas gospod. »Saj vam verjamem, iz preprostega razloga, ker je to v resnici bila moja hči Lony. Hkrati pa se vam moram v njenem imenu opravičiti. Ni prvič, vesta, da se tako grobo šali z nedolžnimi potniki - nekateri so doživeli pravi živčni zlom.« Anderson pomisli, da je dekle malo moteno, hkrati pa vražje spretno pri čarovniških trikih. »Kako, za Božjo voljo, se lahko neopazno odtihotapi iz avta?« vpraša svojega gostitelja. »Sedita,« ju naprej prosi, potem pa še sam sede v enega od udobnih foteljev, nameščenih po udobnem foyerju. »Jaz,« je bilo staremu gospodu vse bolj neprijetno, »enostavno ne vem, kako naj vam razložim ... glejte ...« je zavlačeval, »dekleta, ki ste jo maloprej pripeljali, sploh ni.« General Anderson se nevarno zresni. Do danes ga še nihče ni tako predrzno užalil. Kaj pa ta starec misli? On, ki je bil prisoten pri jedrskih eksplozijah, ki je šel skozi pekel Iwo Jime in pozneje Koreje, vsaj ve, kaj govori! »Ne jezite se,« je sivolas gospod prebral njegove misli. »Kako naj ne bi bil jezen, gospod, saj vendar nisva pripeljala duha!« Stari gospod se je zazrl v vzorce na preprogi. »Gospod Anderson, bojim se, da ste naredili prav to!« »Toda ...« obmolkne general. »Saj to ni mogoče. O čem govorite, človek?!« »Poskušam vam razložiti neprijetno resnico,« dvigne svoj utrujen pogled. »Ime mi je Loyd Robinson,« se jima končno predstavi. »Morda se boste lažje spomnili, če vam povem, da sem bil pred dvajsetimi leti dejaven v kongresu.« »Seveda,« je zavlačeval general. »Kongresnik Robinson! Ves čas mi je bil vaš obraz znan od nekod in mislil sem že, da ste bili filmski igralec!« Loyd Robinson se spet žalostno nasmehne. »Da, to niso bili tako slabi časi, dokler se nam ni zgodila strašna nesreča.« Ko se je spominjal teh hudih dni, je stari gospod potreboval nekaj več časa, da se je zbral ... »Lony je bila čudovito mlado dekle, ena izmed najlepših v kraju. Bila je najina edinka in zanjo sva imela posebne načrte. Hotela sva, da bi diplomirala pravo in se poročila s sebi podobnim mladeničem iz boljše hiše. Na vse sva računala, le na ljubezen ne. Lony se je naenkrat zaljubila v krajevnega mladeniča, zelo spodobnega, vendar iz hiše okorelega pijanca in brezdelneža. Mene in ženo je bilo sram zaradi te napačne zveze in poskušala sva vse, da bi Lony pregovorila, da se ne bi poročila. Neuspešno, seveda! Ko je izvedela, da jo hočeva na študij poslati v nek drugi kraj, se je s svojim fantom dogovorila, da bosta to noč pobegnila z avtom. Moj sluga je to pravočasno odkril in z mojim športnim avtom smo pohiteli za njima. Na krivini pred samim mostom je avto nenadoma zaneslo in z vso močjo je udaril v železno ograjo, jo podrl in padel v naraslo reko! Našli smo ju šele dva dni pozneje, v smeri vodnega toka proti Nebraski!« »Toda ...« je že spet jecljal Anderson, »ali nama pravzaprav hočete povedati, da je vajina hčerka že dvajset let mrtva?!« »Da, toda kot vidite, se ni umirila, temveč je ostala tu, z nama, na samem robu življenja in smrti - najbrž, da bi me kaznovala za moje primitivno in nerazumno obnašanje.« »Ali je ustavljala tudi druge ljudi?« potihem vpraša gospa Anderson. »Nekaj deset, gospa. Pri nekaterih je izginila že med vožnjo, pri drugih pa podobno, kot danes pri vas. Vse sva poskušala, se posvetovala z duhovniki, psihologi, mediji in spiritisti, vendar brez uspeha. Hčerka se vztrajno vrača nazaj, dokler nekega dne ne bo ubila tudi mene! Morda ji bom takrat lahko pojasnil svoje razloge razočaranega očeta in ravnanje človeka, ki so mu hoteli pokvariti načrte.« Ko sta Andersonova končno zapustila posestvo Loyda Robinsona, je bila ura že precej čez polnoč. General je molčal, s čvrsto stisnjenimi ustnicami in s pogledom, uprtim v temo pred seboj. Od vseh šumov je bilo slišati le delovanje motorja in drsenje brisalcev po mokrem steklu. Vse njegovo znanje in domneve o materialnem in jedrskem svetu so se zamajali. Razmišljal je, kako so te stvari sploh možne, potem pa je za to ostajala le ena možna razlaga: poleg nam vidnega sveta mora obstajati še en, nam neznan in nerazumljiv svet, katerega zgradba in sestava vsekakor mejita na naš zdrav razum in logično sklepanje, na katera smo navajeni. Občasno je zaskrbljeno pogledal v malo ogledalo, toda dekle se ni več pojavilo na zadnjem sedežu. Verjetno se je že pripravljala, da bo na mostu ustavila kakega drugega voznika, v obupnem poskusu, da se »pripelje« na ta svet, s katerega je tako mlada, zaljubljena in željna življenja prezgodaj izginila. Primer doktorja Mortona Neverjetna recesija v tridesetih letih dvajsetega stoletja se seveda ni izognila industrijskemu Pittsburghu v državi Pennsiylvaniji. Več tisoč nezaposlenih delavcev, ki so bili prisiljeni prosjačiti, je v teh letih pohajkovalo po ameriških mestih. Zaradi velikih preseljevanj in v obupnem poskusu, da bi našle kakršno koli delo so množice delavcev živele po mestnih parkih, železniških postajah, improviziranih šotorih in na hitrico zbitih lesenih barakah. Nezadostna prehrana in nehigiena sta vsak dan odnašali svoje žrtve. V enem od teh bednih predmestij je v svoji skromni hiši živel doktor Henry Morton, marljiv zdravnik in humanist, dopisnik več znanstvenih društev in član Ameriškega zdravniškega združenja. Ves dan je ordiniral v svoji mali ambulanti, zvečer pa se je ves utrujen vračal v svoje stanovanje, na nadstropju nad ordinacijo. Bil je pozen januarski večer, ko je na vhodnih vratih zaslišal trkanje. Najprej tiho, potem pa dvakrat močnejše. Čeprav utrujen od pešačenja čez dan in obiskov svojih številnih revnih pacientov, doktor Morton vstane iz svojega udobnega fotelja in gre dol, da bi videl, kaj se dogaja. Tega ni rad storil, vendar ga je na to opozarjala poklicna dolžnost vestnega zdravnika ... »Kaj hočeš?« je malo jezen vprašal desetletno deklico, ki je v snegu stala pred vrati. »Moja mama umira,« s šibkim glasom reče otrok. »Prosim vas, pojdite z mano in ji pomagajte!« »Če že umira, zakaj nisi šla po duhovnika?!« živčno pripomni doktor Morton. »Toda nočem, da umre, gospod doktor!« je vztrajala deklica. »Prosim, pojdite z mano in ji to preprečite!« Doktorja Nortona je bilo samega sebe sram. Leta in vsakdanji napor so ga naredili togotnega, čeprav je v bistvu bil dobrega srca in zelo človeški. Pazljiveje pogleda svojo malo, bledo obiskovalko. Na pomodrelih bosih nogah je imela globoke čevlje brez nogavic, preko volnene obleke pa ji je namesto plašča visel star šal, ovit okoli suhega vratu. »Vstopi,« jo povabi. »Ne, hvala, tukaj vas bom počakala,« potihem odkloni deklica. »Kje pa je tvoja mama?« »Tukaj, nedaleč stran, v delavskih barakah. Tristo jardov stran (pribl. 274 m, op.prev.).« Doktor Morton vzame svoj zimski plašč z bližnjega obešalnika in si ga ogrne, na glavo pa si povezne črn klobuk. Na tleh je, kot vedno, ležala njegova črna torba z najbolj potrebnimi zdravili in inštrumenti. »Pojdiva!« reče zdravnik in stopi v mrzlo, snežno noč. Ko je hodil za deklico, je z roko držal visok ovratnik svojega plašča, z mežikanjem pa je odganjal ostre snežinke, ki jih je nosila snežna nevihta. Deklica je hodila nekaj korakov pred njim. Ustavila sta se nedaleč stran, pred dvonadstropnimi lesenimi barakami, ki jih je občina na hitro zbila za številne revne družine tega kraja. Na vhodu v ozek hodnik je v doktorja Nortona udaril neprijeten vonj po gnitju in umazaniji. Po lesenih stopnicah je za deklico šel v drugo nadstropje, kjer mu je na široko odprla vrata ozke sobe. Morton vstopi in se brez besed skloni nad bledo žensko, ki je skoraj v komi ležala na umazani postelji, pokrita z dvema tankima vojaškima odejama. Zdravnik jo takoj pregleda in ugotovi, da ima hudo vnetje pljuč. Da bi jo malo spravil k zavesti, ji je dal nekaj pod nos, da je vdihnila, nato pa ji je pomagal vzeti zdravilo, ki ga je imel v torbi. Ko je zaradi tega prišla malo k sebi, je ženska odprla svoje blede oči, skoraj brez življenja, in se začudeno zazrla v človeka nad seboj. »Vse je v redu,« je lagal doktor Morton, »Morate se malo pogreti.« Obrne se proti mali pločevinasti peči, ki je z nekaj podnjo zloženimi nacepljenimi poleni ugasla stala v kotu. Ker je hotel deklico ošteti, ker ni zakurila peči, se je Morton obrnil in jo iskal z očmi. Toda deklica je izginila, njena skromna obleka pa je še vedno visela na žeblju za zaprtimi vrati. Morton je stopil k vratom in pogledal na prazen hodnik, nato pa jih je zaprl. Videl je volneno obleko, šal in nekaj otroških čevljev na tleh. Bil je razburjen, ker mu ni bilo jasno, kako in kdaj se je otrok preoblekel in odšel, ne da bi ga opazil. In potem, njena obleka in čevlji so bili - popolnoma suhi. »Kam pa je nenadoma izginila vaša hči?« se je presenečeno vrnil k postelji bolnice. »Moja hči?« se mu ženska žalostno nasmehne. »Da, deklica je prišla k meni in me pripeljala sem!« Ženska zapre utrujene oči, toda na razpokanih ustnicah zadrži otožen nasmeh. »Moja uboga deklica je umrla pred dvema mesecema, gospod doktor.« Doktor Morton je imel občutek, da se bo zrušil na razmajan stol zraven postelje. Kot hipnotiziran je buljil v otroške obleke na žeblju in ni mogel razumeti, kaj se mu je zgodilo. Se mu vse to sanja ali pa ga je danes ponoči sem zares pripeljala »prikazen«? Ne le iz verskih ozirov, temveč tudi ganjen zaradi ljubezni male pokojnice do svoje bolne mame, doktor zakuri ogenj in ostane, sedeč pri umirajoči ženski. Izdihnila je pred zoro, stari zdravnik pa se je zamišljen vrnil v svoje stanovanje in v svoj zdravniški dnevnik zabeležil ta primer, ki je bil od vseh najbolj nenavaden. Po njegovi smrti so dnevnik objavili njegovi sorodniki, doktorjevo srečanje z deklico »z onega sveta«, ki je ostala poleg svoje bolne mame, pa je postalo prvovrstna novinarska senzacija. Dama z vlaka Znan ameriški slikar Gerard Hayle je bil francoskega porekla. Med študijskim bivanjem v Parizu mu je leta 1928 bogata plemiška družina iz doline Loire ponudila večjo vsoto denarja za izdelavo portreta. Da bi prišel do tega kraja, je potoval s krajevnim vlakom. Potnikov je bilo zelo malo, zato se je Gerard v kupeju znašel sam. Ker ga je enakomerno ropotanje koles uspavalo, je slikar za trenutek zadremal, ko pa se je predramil, je opazil, da ni več sam. Na drugi strani je sedela zelo lepa mlada dama, elegantno oblečena, čeprav ne ravno po najnovejši pariški modi. Izmenjala sta si nekaj običajnih fraz in izkazalo se je, da potnica ve o ameriškem slikarju veliko več, kot bi se dalo sklepati. Gerardu ni bilo jasno, odkod bi lahko o njem vedela toliko stvari, ker se nikoli prej nista, o tem je bil prepričan, srečala! »Ali bi me lahko narisali le po spominu?« ga je vprašala med pogovorom. »Vsekakor, gospodična,« je odgovoril slikar, »čeprav bi mi bilo ljubše to narediti v živo!« Dama se je čudno nasmehnila, ko pa je vlak začel zavirati, je vstala in stopila k izhodnim vratom kupeja. »Kasneje se bova še srečala,« je rekla presenečenemu Gerardu in odšla. Že na naslednji postaji je izstopil tudi gospod Hayle. Na lesenem peronu sta ga čakala gospod grof in gospa grofica v odprti kočiji. Odpeljala sta ga do svojega prekrasnega dvorca prav na obali reke Loire in med razkazovanjem okolice je nastopil čas za večerjo. Slikar se je opravičil svojima gostiteljema v skromni dvorani in po marmornem stopnišču odšel v drugo nadstropje, v svojo sobo, da bi se preoblekel. Na pol poti se je nenadoma zbegan ustavil in se zarl v svojo bledo sopotnico z vlaka ... »Ali vam nisem dejala, da se bova še srečala?« se mlada dama ustavi med potjo. »Če bi vedel, da potujeva v isto smer, gospodična, bi se vam lahko na tisti postaji pridružil in pot nadaljeval skupaj z vami!« »Bojim se, gospod Hayle, da bi bilo to zelo zapleteno,« se mu diskretno nasmehne in gre naprej navzdol po stopnicah. Slikar je še nekaj časa gledal za njeno vitko postavo, nato pa je po stopnicah odšel v svojo sobo in se preoblekel. Ko se je malo pozneje pridružil gostiteljema, ki sta ga čakala za dolgo, svečano pripravljeno mizo, je najprej opazil, da manjka mlada dama iz vlaka. Vljudno se je trudil zamolčati njuni dve srečanji, ker pa se do konca večerje ni več pojavila, se je Gerard nelagodno zdrznil na svojem sedežu in nagovoril hišnega gospodarja: »Oprostite, gospod grof, moji radovednosti, toda v kakšni zvezi z vami je mlada dama, s katero sem danes pripotoval in jo maloprej spet srečal na stopnišču?« Grof in grofica La Montan sta nekaj trenutkov, ki so se slikarju zdeli kot večnost, buljila vanj, potem pa mu je grof precej kruto dejal: »Razen mene in moje žene v tej graščini ne živi nihče drug!« »Toda,« se Gerard ni predal, »na vlaku sem z njo prebil skoraj pol ure! Toliko je vedela o vas in vašem dvorcu! Preden pa sem prišel dol, sem jo srečal na vašem stopnišču v dvorani!« Po hladnem znoju, ki je začel oblivati vse bolj bled grofičin obraz, je slikar začutil, da njegov pogovor ne vodi v želeno smer. Potem pa ga grof nenadoma vpraša: »Ali bi jo nama morda znali skicirati?« »Vsekakor,« potrdi razburjeni Hayle. Kmalu mu nekdo od služinčadi izroči košček papirja in svinčnik. Gerard Hayle se zatopi v svoje delo in v slabih desetih minutah grofu preko mize izroči papir ... »Jezus Kristus!« se grofica zdrzne že pri prvem pogledu na sliko, si z rokami prekrije obraz ter krčevito zajoka. La Montan je še nekaj trenutkov držal risbo v drhtečih rokah, potem pa sta so se njegovi tenki ustnici končno razprli. »Da, gospod Hayle,« potrdi z zamolklim glasom skrušenega človeka. »Dekle, s katero ste potovali in jo srečali tukaj, je najina hči Arlette. Umrla je pred skoraj dvajsetimi leti!« Gerard Hayle se je prvič v svojem življenju pokesal, ker se je lotil portretiranja te plemiške družine prikazni. Pozneje je svojim ameriškim prijateljem pripovedoval, da so z »dekletom z vlaka« potovale še nekatere priče iz tega mesta, ne tako redko pa se je prikazovala tudi, ko je v z mesečino obsijanih nočeh hodila po železniškem nasipu - brez glave!« Najverjetneje jo je iskala, ker se je, kot ste najbrž že sami uganili, mlada kontesa iz neznanih razlogov vrgla pod krajevni vlak! Hayle je risbo pustil staršem in še danes jo je mogoče videti razstavljeno v dekletovi bivši sobi. Angeli varuhi Barry in Margareth Lockwood sta se z otroki vračala iz kampa, v katerem sta preživela dvotedenske počitnice. Bila je deževna in meglena noč. V prikolici za kampiranje, ki sta jo vlekla za seboj, so mirno spali njuni trije otroci, stari od pet do enajst let in niti sanjalo se jim ni, v kakšno smrtno nevarnost se podajajo s svojimi starši. Kljub slabi vidljivosti se je Barryju mudilo še iz nekega drugega resnega razloga. Dan prej so mu telefonirali, da njegova mati umira. Naenkrat ga iz otopelega stanja utrujenega voznika predrami glas žene, ki je sedela zraven njega: »Kaj pa je tisto? Ustavi!« Deset metrov pred njima je zraven ozke planinske poti stala neka prikazen, oblečena v dolgo belo haljo, z dolgimi belimi rokavicami. Z mahanjem z rokami jima je dajala jasen znak, naj se ustavita. Barry začne naglo zavirati, ker pa je bil na cesti blagi klanec, je avto in prikolico zaradi drsenja malo zaneslo po mokrem asfaltu. Ko so se končno ustavili, sta Lockwoodova z grozo opazila, da stojita le meter pred prepadom bivšega planinskega mostu, katerega betonsko konstrukcijo je podrla in odnesla narasla planinska reka. Ko sta od prvega duševnega pretresa prišla k sebi, sta pohitela ven, da bi videla, kaj se je zgodilo s tisto žensko in da bi se ji zahvalila. Toda tam ni bilo nikogar več! Tako Barryju kot Margareth je postalo jasno, da ju je pred gotovo smrtjo lahko rešil le angel varuh. Prižgala sta signalne luči in presrečna, da sta še živa, s svojimi otroki vred, počakala policijo, ki jih je pred jutrom pobrala in odpeljala do montažnega mostu, preko katerega so končno prečkali reko. V svoj kraj so se, žal, vrnili prepozno. Barryjeva mama je bila že mrtva; izdihnila je približno ob isti uri, kot se jima je preteklo noč prikazala bela prikazen zraven poti! Primer lahko tudi tokrat logično razložimo, toda le s psihološkega vidika: Babica, ki je na smrtni postelji pogrešala sina in ljubljene vnuke, je potem, ko je zapustila svoje telo, takoj pohitela v kamp, da bi jih videla. Našla jih je na poti, ko so se vračali oziroma na poti v gotovo smrt. Zato se je tako vznemirila, da je začela projicirati svojo duhovno podobo, da bi jih ustavila. Odkod taka naša razlaga? Enostavno. Ko so prišli domov, je stara gospa Lockwood že ležala na mrtvaškem odru, oblečena v svojo staro poročno obleko in dolge bele rokavice - taka je bila njena zadnja želja. Zakaj je hotela prav to? Zato, ker je oče Barryja Lockwooda umrl precej mlad in je bila že več kot štirideset let vdova!
***
Spomladi leta 1879 se je s karibskih otokov na poti za Boston vračala fregata »Vetrič«. Naenkrat so zašli v neverjetno nevihto in neurje, ki sta jih odvlekla daleč na razburkane vode Atlantika. Zaskrbljen kapitan John Pomeroy, čigar oče je bil prav tako kapitan, in je brez sledu izginil pred petnajstimi leti, je nemočno gledal v ponorele igle kompasa, ki so se brez zveze vrtele okoli osi. Prva misel, ki ga je prešinila, je bilo dejstvo, da se je njegov oče verjetno utopil v podobni nevihti. Prav tako je domneval, da so zašli na Sargaško morje, bolj znano pod imenom Pokopališče ladij. Od tod se še nikoli ni vrnil nihče. Področje je bilo znano tudi pod imenom Hudičev trikotnik! »Brez kompasa nam ni pomoči!« pogleda vanj prvi oficir. Tudi sam Pomeroy se je bal tega. Potem pa se je nevihta umirila in znašli so se na mirnem morju brez vetra. Brez upanja so gledali v svoja spuščena jadra in začeli varčevati z vodo in hrano, ker niso bili založeni za daljše potovanje. Po skoraj desetdnevnem tavanju po odprtem morju, kot prikazen, brez valov in vetra, so porabili vse zaloge. Oficirji so se bali najhujšega oziroma ljudožerstva! Sestradani ljudje namreč zlahka izgubijo razum in počnejo neverjetno nasilne stvari, da bi zdržali in preživeli. Enajstega dne je začel nenadoma pihati zmeren, nato pa vse močnejši veter. Jadra so se pogumno izprsila, toda brez smeri in kompasa to ni bila nobena uteha. Glede na vse skupaj so znova pluli v nevihtne vode ... »Ladja! Ladja!« nenadoma zakliče opazovalec na jamboru. Kazal je nekam vstran. Pomeroy takoj zgrabi enocevni daljnogled in ga usmeri v pokazano smer. Dolgo je opazoval nenavadno ladjo brez jadra, njegovo razcapano posadko ter kapitana. Tako ladja kot posadka sta bili bledi in stari, kot prikazen ... »Vozite za njimi!« končno reče svojemu pomočniku. »Kapitan mi jasno kaže, naj mu sledim!« Za las so se izvlekli. Spet je nastopila neverjetna nevihta, iz katere jim je uspelo priti s pomočjo ladje, ki so jo nenadoma srečali in ki jih je izvlekla z nevarnega področja. Potem pa se je za to ladjo izgubila vsaka sled. Kar izginila je. V bostonsko pristanišče so pripluli 18. maja leta 1879. Presrečni, ker so kapitana videli živega in zdravega, so se ta večer prijatelji zbrali okoli njega na sprejemu, ki so ga priredili njemu v čast ... »Skoraj smo vas že odpisali!« so mu govorili. »Ni nam bilo usojeno!« se jim je smehljal Pomeroy. »Kako to mislite?« ga je vprašal eden od oficirjev. »Ko se je iz megle pojavila ta ladja, sem jo z daljnogledom dobro pregledal,« jim je pripovedoval. »Na premcu je pisalo »Volusia«, zlahka pa sem tudi prepoznal kapitana, ki mi je mahal s palube!« Oficirji so mislili, da se jim posmehuje. Ker se je ladja, kateri je poveljeval njegov izginuli oče, imenovala »Volusia«! __________ - glej sliko št. 4 Človeka z maskama Med deset najbolj značilnih prikazni prav gotovo sodi tudi primer »človeka z maskami«, ker je to obenem zelo redek pojav kombinacije prikazovanja in preroških posledic. Nenavaden primer, o katerem so pisali skoraj vsi ameriški časopisi, se je pripetil neki ženski srednjih let iz San Francisca. Bilo je konec avgusta. V popoldanskem letalu za Minneapolis, zvezna država Minnesota, je zraven okna sedela gospa Eleanor Bloom, petdesetletna gospodinja iz mesteca, nedaleč stran od San Francisca. Šla je obiskat svojo najmlajšo hčerko Alison, ki je pravkar dobila svojega prvega otroka. Naenkrat je med dolgočasnim čakanjem, da bi se letalo končno premaknilo, potnica z vidnim presenečenjem zraven letališke zgradbe opazila dva moška v popolnih smučarskih kombinezonih in z značilnima, iz volne spletenima maskama za obraz. Skozi tri majhne izreze je bilo videti le oči in nosnici. Gospo Bloom je to zelo zbegalo, ker se je zunaj vse »topilo« od hude poletne vročine. Zakaj sta se tadva tako zelo oblekla? Kako sta sploh lahko zdržala v teh volnenih oblekah in celo v maskah? Ko se je letalo premaknilo, je še enkrat poskušala videti nenavadna smučarja, toda ni ju bilo več. Kmalu je na to popolnoma pozabila, si na ušesa nataknila slušalke za glasbo in se predala sladkemu sanjarjenju o skorajšnjem srečanju s hčerko, zetom in malim vnučkom. Let je potekal mirno in brez težav. Letalo je bilo štirimotorni Conveyor, ker ljudje leta 1954 še sanjali niso, v kakšno »industrijo reaktivcev« se bo letalski promet kmalu spremenil. Vendar je po slabi uri letenja letalo začelo izgubljati višino in kmalu so se znašli sredi močne snežne nevihte, skozi katero se je komaj dalo videti. Kot ste že uganili, je letalo zasilno pristalo oziroma padlo na zasneženo planoto Skalnega gorovja. Od petdesetih potnikov jih je osem umrlo. Med preživelimi srečneži je bila tudi novopečena babica Eleanor Bloom. Ležeč na snegu je prišla k zavesti in prvo, kar je videla, sta bila dva zamaskirana smučarja, ki sta hitela na pomoč. Prav tista dva, ki ju je pred nekaj urami videla na letališču. Pravzaprav sta bila smučarja turista, ki sta stanovala v bližnjem zimskem motelu in z drugimi prihitela na pomoč ponesrečenim potnikom. Kasneje je gospa Bloom takole razložila novinarjem: Prikazni z letališča sta bili pravzaprav mentalni projekciji oziroma prikazni iz onostranstva, ki ju ji je poslal pokojni mož, da bi jo opozoril in opogumil glede izida letalske nesreče! Slišati je fantastično, kajne? Sedem let pozneje se je nekemu znanemu jazzovskemu glasbeniku zgodila podobna stvar. Kakor vsi nevrotični letalski potniki je tudi ta gospod pozorno prebiral novinarska poročila in si dobro zapomnil primer »človeka z maskama«. Z letalom ni potoval, razen, ko je iz poslovnih razlogov moral leteti. Nekega dne je v New Yorku, tako kot gospa Bloom, sedel poleg okna v letalu, ki naj bi vzletelo in ves osupel je za velikimi okni letalske družbe videl »dekle v bikiniju«, kako fotografira njihovo letalo. Takoj ga je spreletel ledeni srh, ker je zunaj padal sneg! Kaj bi lahko pomenilo dekle v bikiniju, razen tega, da se bodo kmalu zrušili na kalifornijske plaže, kamor je nameraval odleteti? Kot nor je na splošno osuplost stevardes stekel iz letala. »Kje je dekle v bikiniju?!« je kmalu pritekel v nek butik v drugem nadstropju zgradbe, kjer se je prikazen baje pojavila. Prodajalec ga je za trenutek pogledal, potem pa se je spomnil, da gre za velik jumbo plakat tovarne »Kodak«. Ne zganjajte panike, torej! Hiša duhov Poleg dobronamernih, nesrečnih, izgubljenih, zbeganih in drugih duhov, ki nas vsak dan obiskujejo z one strani materialnega sveta, obstaja še ena, na srečo manjša skupina tako imenovanih »bučnih duhov«. To je zgodba o njih in hkrati zadnji primer prikaza, katerega pojav bomo poskušali razložiti v zadnjih poglavjih te knjige. Med svojim bivanjem v Hollywoodu sem na snemanju filma srečal mlad zakonski par, Billa in Cristle Monroe. Bill je delal kot snemalec posebnih učinkov, Cristle pa je bila laboratorijska strokovnjakinja za kopiranje teh učinkov. Od njiju sem iz prve roke slišal pričevanje o tem, kar se je to poletje zgodilo v kraju, kjer sta stanovala. Takoj po poroki se je mladi par odločil zapustiti svoji samski sobi in se preseliti v neko večje stanovanje v boljšem predelu Hollywooda. Za najem sta izbrala manjšo hišo v zelo imenitni četrti na obrobju Hollywoda. To jima je omogočila dvojna plača, ki sta jo sedaj kot zakonca prejemala vsak petek. Kraj je bil čudovit in čist, zelo tih in poln bogatih, starih hiš in novih vil v španskem slogu. Izstopala je le trinadstropna viktorijanska vila - dvorec, ki je bila prav zraven njune hiše. Previsoka trava, ovenele rože in razbita okna so pričali, da tukaj verjetno ne živi nihče. Ker je v Los Angelesu veliko takšnih hiš, se Bill in Cristle na to nista ozirala, vse dokler nista srečala starejšega zakonskega para, ki je prišel iz te čudne hiše. Vljudno sta se jima priklonila in nadaljevala pot po pločniku, držeč se pod roko. Oba sta bila oblečena v imenitna, toda vsaj sto let stara oblačila. To pa mlada zakonca ni presenetilo. Več tisoč statistov in navadnih meščanov vsak dan odhaja v številne filmske studije na snemanje in mnogi od njih od hiše odidejo že preoblečeni in naličeni, da ne bi izgubljali časa na snemanju. To, kar je Billa in Cristle presenetilo, je bilo dejstvo, da je v tej stari in na zunaj zapuščeni hiši vendarle nekdo živel. Kmalu sta se seznanila z drugim zakonskim parom, ki ju je nekega večera povabil na obisk. Ob pecivu in pivu so se pogovarjali o problemih filmske industrije in o visokih cenah stanovanj, kar je Billa spomnilo, da je svoja kolega vprašal: »Ko smo že pri starih hišah, kdo pa je tisti zakonski par, ki stanuje v »dvorcu duhov« zraven naju?« »Duhova, seveda,« veselo pripomni mlada gospodinja izza pulta kuhinjske niše. »Ne, zares,« je vztrajal Bill, »trikrat sva ju že srečala. Vedno, ko se vračava z dela, nekam odhajata, oblečena v stare kostime. Kako lahko živita v takšni podrtiji?!« »Ali sta ju tudi vidva srečala?« ju naenkrat vpraša gostitelj z malo resnejšim izrazom na obrazu. Na to Bill ni znal odgovoriti. Le kratek čas je gledal v Cristle, v tem času pa se je iz kuhinje vrnila mlada gospodinja z novo porcijo svežega peciva. »Dobro, otroka, kaj sta obmolknila. Nista tako slaba duhova, če ne nameravata iti v njuno hišo. Takrat se zelo razjezita in začneta razbijati okna, tolči po vratih, majati lestence in obiskovalce obmetavati z raznimi stvarmi!« »Ali se šalita?« kislo vpraša Bill. »Ni govora!« sede mlada ženska v fotelj. »Tadva, ki sta ju srečala, in po vajinem opisu vidim, da sta ju, nista živi bitji. To sta duhova bivših lastnikov te hiše, ki sta umrla že pred sto leti. Oprostita mi, če sem vaju s tem morda prestrašila, toda čas je že bil, da vaju je kdo opozoril.« »Ne verjamem vama,« Bill zavrne to možnost. »Mary se ne šali,« se zdaj vmeša gostitelj in da kozarec nazaj na malo stekleno mizo. »Gre za prikazni bivših lastnikov hiše. O tem sem prvič slišal od prodajalca nepremičnin, obupanega, ker te hiše več let ni mogel prodati bogatim igralcem ali producentom, ker jih duhova pokojnikov začneta vznemirjati in jih preženeta.« »Kaj takega ne morem verjeti,« se zresni Bill. »Doslej sem videl na stotine posebnih učinkov in menda znam razlikovati žive ljudi od duhov!« Gostitelj ga je molče opazoval, potem pa je brez besed vstal in nekam odšel. Vrnil se je s črno-belo fotografijo nekega starega zakonskega para, ki jo je izročil Billu in Cristle. »Ali sta to onadva?« »Seveda,« potrdi Bill. »Mrtva sta že sto let!« ga je prepričeval prijatelj z nekoliko povišanim glasom. »Sicer pa, če nama ne verjameta, pokličita doktorja Seferja s kalifornijske univerze. Njegova telefonska slika je na zadnji strani slike, ki nama jo je dal lansko leto. Doktor je član posebnega oddelka za lovljenje duhov!« Bill in Cristle sta mislila, da sanjata. Njun obisk se je kmalu končal, ob odhodu pa sta zares vzela tisto fotografijo. Naslednji dan je Bill poklical omenjenega znanstvenika in postal eden od kdove koliko prič, ki so srečale ljudi iz »druge dimenzije« Njegov podroben opis so zabeležili več kot trije detektorji laži, posnet je bil na magnetofonski trak in pazljivo spravljen v poseben arhiv tega oddelka univerze. Ko sem to slišal, sem Billa prosil, naj tudi meni izprosi razgovor pri doktorju Seferju. Znanstveniku je razložil, da me ti pojavi zanimajo zaradi pisanja knjige. Video duhovi Kalifornijska univerza v Los Angelesu, bolj znana pod kratico UCLA (University of California at L. A.) je ogromen kompleks zgradb in laboratorijev, parkov in dvoran. Po štiridesetih minutah tavanja po raznih oddelkih sem se končno srečal z mladeničem, ne starejšim od trideset let ... »Vem, presenečeni ste,« se mi je nasmehnil in mi ljubeznivo ponudil roko. »Vseh pet nas je bilo zelo mladih in prepolnih navdušenja ter znanstvenega elana. Žal sva ostala sama, drugi trije so po dveh letih izgubili živce in zbežali s projekta. Neprijetno delo »lovilcev duhov« jim je popolnoma uničilo voljo in želje, da bi nadaljevali!« Z dolgimi, urnimi koraki hodiva proti pisarni. To je dejansko neke vrste delovna knjižnica, v kateri so, razen nekaterih stolov na sredi, vsi zidovi prekriti s policami, polnimi fasciklov, knjig, filmov in video kaset vseh vrst in velikosti ... »Kakor lahko tudi sami vidite,« mi doktor Sefer kaže s širokim zamahom roke, »tukaj ne izgubljamo časa. Odkar smo pred petimi leti ustanovili ta oddelek, smo zbrali nekaj tisoč poročil, fotografij »tujega izvora«, posnetih filmov in video kaset, na katerih je jasno videti madeže in druge oblike nezemeljskega izvora!« Iz prve spodnje vrste potegne neko video kaseto, jo za trenutek pogleda in vstavi v videorekorder. Na monitorju se pojavi črno-bela slika dvorišča z bazenom za kopanje ... »To sem pred kratkim dobil od nekega filmskega igralca, čigar vila ima v vsakem kotu po eno televizijsko kamero. Te kamere snemajo vso noč, v posebnem kletnem prostoru pa sedi oborožen nočni čuvaj, ki budno pazi, kaj se na ekranu dogaja. Neko noč je kamera, ki je posnela del dvorišča z bazenom, posnela to, kar pravkar gledate!« Nad bazenom se začne oblikovati neka bela megličasta zmes, podobna oblačku kondenzirane pare. Nekaj časa se je daljšala, nato krajšala, potem pa je nenadoma dobila izboklino, podobno glavi in rokam, toda brez prstov, podobno zimskim rokavicam z ločenim palcem! Cel prizor me je močno spominjal na duha, ki se bori, da bi prišel iz suženjstva Aladinove svetilke. Prikazen nenadoma skoči v bazen! Malo je »plavala« po valoviti površini, se »sprehajala« po vodi, nazadnje pa skočila kvišku in razpadla na veliko drobnih oblačkov, ki so izpuhteli! »Vse skupaj je trajalo točno minuto in sedemnajst sekund,« pogleda mladi znanstvenik na svojo kvarčno uro. »Neverjetno, kajne?« »To je hkrati tudi najdaljši posnetek »duha«, ki so ga sploh kdaj posneli! Po poznanstvu z Billom in njegovo ženo sem ju poklical, da bi mi po skrbni analizi traku povedala svoje strokovno mnenje. Bill je bil osupel. Dejal je, da gre za navaden filmski trak, morda bi podvomil, toda televizijske monitorje je težko preslepiti, še težje pa uporabiti za »dvojne ekspozicije«. Trik torej ne pride v poštev!« »Kako to, da so prav to noč vključili filmsko kamero?« se v meni prebudi rojeni skeptik. »Kamere snemajo vsako noč,« mi razlaga Sefer. »Zaradi varnosti. Kamere je postavila agencija, ki varuje hišo in vsako noč postavi stražarja. Če se nič ne zgodi, se trak naslednji dan med novim snemanjem avtomatsko zbriše. Če pa se vendarle pojavi kakšen sumljiv, ki stika po posestvu, trak naslednji dan uporabi policija, ki poskuša identificirati vsiljivca. V Hollywoodu in okolici je takšnih varovanj nekaj deset tisoč, ali razumete?« Seveda sem razumel, toda lasje na glavi so se mi začeli ježiti, ko mi je Sefer pokazal super 8, tj. film v barvah, ki sta ga on in njegov prijatelj snemala v tisti hiši z duhovi iz prejšnjega stoletja! Popolnoma jasno se vidi, da »nekaj« seva po opuščenem bivšem dnevnem salonu. Najbolj nenavadno pa je, da pušča »sledove«, kot zvezda repatica. Toda ne samo z enega konca sobe na drugega, temveč tudi pod kotom 180 stopinj, kakršne so videle priče pri gibanju letečih krožnikov! Nekaj takega in pri tako velikih hitrosti je v našem materialnem svetu še vedno neizvedljivo, ker je na meji znanih fizikalnih zakonov. Potem se »to« na vso moč zaleti v nek še nepoškodovani del velikega stenskega ogledala in »gre skozenj«, ogledalo pa popoka in razpade v delce! Posneti so tudi razburjeni vzkliki dveh znanstvenikov, ki sta se, po Seferjevemu pripovedovanju, držala za s svojimi rokami zaščiteni dragoceni glavi! »Kaj bi rekli?« me vpraša, medtem ko izključuje projektor. »Osupel sem!« priznam s šibkim glasom. »Kaj je to? Ali ima to kakšno zvezo z našo atomsko strukturo?« »Niti najmanj!« odkima Sefer z glavo. »Bill, jaz in še neki strokovnjaki iz tovarne Kodak smo prebili ves konec tedna tukaj zaprti in z mikroskopom pregledovali film. Bill meni, da bi se lahko takšen učinek naredil le z drago računalniško tehniko, ki bi računala potovanje »stvari« od sličice do sličice, izvedba tako ostrih obratov pa sploh ni možna! Morda,« poudari, »z dragimi laboratorijskimi sredstvi. Če pa bi kdo vendarle hotel, da mu ponovijo ta učinek, bi ga to zadovoljstvo stalo približno dva milijona dolarjev!« »Kaj je to?« osuplo ponavljam. »Ne vem,« skomigne mladi psiholog z rameni. »Nihče ne ve. Neodvisno od nas tudi vojska dela svoje poskuse. NASA pazljivo preiskuje svoje vesoljce, ker se vsakič, ko raketa zapusti vzletno rampo, »te stvari« pojavijo v bližini. Močno sem si želel pokukati v njihove posnetke, vendar ne pustijo. V zameno pa jim ne dovolim, da bi stikali po moji dokumentaciji.« »Ali menite, da so te stvari zavestne?« mu skušam pomagati. »Brez dvoma! Gre za mentalne projekcije bivših lastnikov tega dvorca oziroma za »duha« nekega veseljaka, ki se je pred očmi televizijskih kamer hotel malo okopati v bazenu tistega igralca! Prav zato je izbral noč, da bi ga bilo, osvetljenega z dvoriščnimi reflektorji, lažje videti! Gre za neke vrste ionizacijo.« »Ionizacijo česa?« sprašujem na meji razočaranja, toda doktor Sefer že spet le skomigne z rameni ali pa o tem noče govoriti. »Vsa stvar z duhovi oziroma s prikaznimi se za sedaj lahko razloži le z dejstvom, da je energija človeške zavesti zares neuničljiva, kakor so od nekdaj trdili in verjeli in da gre za »vznemirjene duhove« bivših prebivalcev tega planeta, ki, iz nam neznanih razlogov, želijo pozornost obrniti nase.« »Zakaj?« »No, verjetno, da bi nam dali vedeti, da poleg tega, nam edino znanega, obstaja še en, nepredstavljiv svet, duhovni svet ali - popularno imenovan - paralelni!« Medtem ko dvomim in se drgnem po čelu, mladi znanstvenik vtika barvni trak v nek manjši, osemmilimetrski kinoprojektor ... »Ta amaterski posnetek nekega privatnega pogreba sem dobil od nekega prebivalca Philadelphije, ki je o našem delu in oddelku izvedel iz televizijske oddaje. Dobro bodite pozorni na to, kar boste sedaj videli in mi povejte, ali ste opazili kaj nenavadnega.« Ko se začne trak vrteti, odprem »dvojne oči«, toda razen navadnega pogreba ne vidim nič nenavadnega. Ljudje stojijo zraven krste, ki je pripravljena za spuščanje, nekateri drugi pa so malo stran. Prisotni so v glavnem mladi ljudje. Zlahka se da prepoznati in našteti šestnajst prisotnih, z anglikanskim duhovnikom in žalostnimi starši vred. Ko mu pripovedujem o tem, kar sem pravkar videl, in naštejem prisotne, se doktor Sefer skrivnostno smeji in brez besed trak ponovno vtakne v projektor. Spet gledava dve minuti pogreba in spet ni opaziti nič nenaravnega ... »Ne razumem!« mu odkrito priznam. »Popolnoma nič nenaravnega se ne da opaziti!« »Prav imate,« se strinja Sefer. »Toda ko jim je Kodak vrnil film, so starši obnemeli, mati pa se je celo onesvestila! Poglejte zdaj znova ta prizor,« Sefer ustavi projektor na ustreznem mestu, ko ga je spustil že tretjič. »Ali vidite dekle v zeleni poletni obleki, ki stoji pred tistima otrokoma?« »Vidim,« potrdim in zrem v »zamrznjeno sliko« na malem ekranu. »No, to je dekle, na katere pogrebu smo!« »Prosim?« vprašam Seferja, misleč, da se mi posmehuje. »Smešno, kajne,« se premeteno reži in vrača trak v malo rumeno kaseto. »Ko so prišli k sebi od prvega neprijetnega pretresa, so si tudi starši pomeli oči in ponovno prevrteli trak. Toda to, kar se jim je zdelo, da vidijo, se je vedno znova ponavljalo, zato so sklepali, da je šlo za njihovo hčer!« »Toda, za Božjo voljo!« se mi vsiljuje naravno vprašanje, »ali je med snemanjem ali obredom ni nihče prepoznal? Kaj je bilo s snemalcem teh prizorov?« »Film je snemal njen lastni brat!« »Kako je ni mogel prepoznati, tako oblečene in tako blizu groba?« »Saj je sploh ni videl!« razlaga Sefer. »Posnel jo je le film, ker je »tako hotela«.« Moram sesti na bližnjo kovinsko mizico. Buljim v Seferja, ki ga izraz na mojem obrazu očitno zabava. »Gospod Benedict,« mi prijateljsko položi roko na ramo. »Saj ste pisatelj znanstvene fantastike, ali ne? Imejte malo domišljije, človek!« »Oprostite doktor, toda to presega vsakršno domišljijo. Če tega ne bi videl na lastne oči, vam ne bi mogel verjeti!« »Na desetine takih in podobnih primerov je širom po svetu,« sede Sefer na stol. »Sem eden od srečnežev, ki je prišel do traku, pod edinim pogojem, da ga ne bom »nikoli« javno predvajal na televizijski mreži, ampak le posameznikom, v znanstvene in podobne namene!« »Ali je to ... ionizacija?« se mi beseda zatakne v grlu. »Ne,« zanika Sefer. »K ionizaciji so se zatekli duhovi z »linije 401«, ki ste jo omenili. To je »mentalna projekcija« neposredno na filmski trak! Ni nam še jasno, kako jim to uspe, čeprav Bill in njegova žena mislita, da bi se dekle dalo videti, vendar je prisotne hipnotizirala! Očitno jih ni želela pregnati z lastnega pogreba!« »Toda, kako to počnejo?« »Obstaja teorija, seveda nepreverjena, da v tem primeru pokojnik uporabi energijo, sposojeno od živih. Kot na spiritističnih seansah, na katerih sem videl »oblikovanje« človeških obrazov ali drugih oblik iz oblačkov bele pare. Enako so se ljudem stoletja in stoletja »prikazovale« madone in svetniki. Moški, ženske in otroci so prisegali, da so jih videli in pogosto so se jim posmehovali; v veliko primerih pa so mesta, kjer so se jim prikazovali, postala znana romarska svetišča. Seveda preprostim ljudem ni nikoli padlo na pamet, da je »prekrasno dekle«, ki se jim je prikazalo, morda neka grešnica iz prejšnjega stoletja, ki jih je s svojo pojavo želela opozoriti in prestrašiti.« Za kratek čas ga pogledam, nato pa si ga upam vprašati: »Ali vi, znanstvenik, doktor psihologije in redni predavatelj na univerzi, hočete reči, da verjamete v kaj takega?« »V kaj pa bi želeli, da bi verjel? Ali niste pravkar sami videli?« Če bi lahko v tem trenutku slutil, kaj vse bom še videl, doživel in s svojo kamero posnel! Toda k »video duhovom« in doktorju Seferju se bomo pozneje še vrnili.

~ IZGINITVE ~ Izginula vas Poleg že navedenih »prikazni« oziroma prikazovanj obstajajo tudi nerazložljive izginitve posameznikov ali stvari in, kot boste pravkar videli, tudi celih vasi ali skupin ljudi! To, kar se je zgodilo z vso eskimsko vasjo na severu Kanade, je ostalo nepojasnjeno vse do danes, bojim pa se, da bo minilo še veliko časa, preden bomo vsaj slutili, kaj se je zgodilo! V mrzlem in vetrovnem dnevu se je traper Joe Labelle vzpenjal proti mali eskimski vasi, oddaljeni okoli petsto milj (približno 805 km op. prev.) od vojnega oporišča Churchil. Težko je dihal pod tovorom dragocenega krzna, ki ga je nabral med enomesečnim lovom. Že skoraj pet mesecev je minilo, odkar ni videl svojih prijateljev, eskimskih lovcev, skupine dobrodušnih ljudi, ki so živeli na skrajnem severu. Čeprav tudi sam robusten in navajen na težke vremenske pogoje v teh krajih, je Joe vedno občudoval Eskime, kako mirno in z nasmehom prenašajo življenjske težave v tako surovih vremenskih in zemljepisnih pogojih. Izčrpan od dolgega tavanja po zmrznjeni tundri se je hotel pri njih malo spočiti, preden bi se odpravil nazaj proti svojemu improviziranemu kampu. Ko je prišel na sredo malega prostora, obkroženega z njemu poznanimi šotori in kolibami, je traper vrgel kože z utrujenih pleč in zaklical svoj običajni pozdrav v eksimskem jeziku. Presenetilo ga je, da mu ni nihče prišel naproti, celo pasjega laježa ni bilo slišati! Stopil je do prvega šotora, odgrnil kožnati zastor z vhoda in se zazrl v ledena ognjišča in zmrznjene ostanke hrane v kotlu. Zaskrbljen je šel ven in poiskal šotor vaškega poglavarja, ki je bil prav tako prazen, z zmrznjenimi ostanki hrane na ognjišču, z razmetanimi otroškimi stvarčicami iz zemlje po tleh in s puško, naslonjeno zraven izhoda! To dejstvo je še bolj zaskrbelo Joeja, ker je dobro vedel, da Eskimi nikoli ne gredo stran od svojih dragocenih pušk! Vrnil se je na obalo in se zarl v razmetane kajake, nekatere preluknjane zaradi občasnih visokih valov jezera Anjikuni, na obali katerega se je nahajala mala omenjena vas. Ko je pregledal vse šotore in kolibe, je Joe obhodil tudi bližnjo okolico. Na svoje začudenje je našel zmrznjene ostanke njihovih psov, velikih, močnih živali za vleko sani in obrambo pred napadom divjih živali. Vsi psi, bilo jih je okoli sto, so bili privezani za bližnja drevesa in očitno so pocrkali od lakote! Joeja ni več zeblo, razburjena kri mu je močno udarila v obraz in čelo. Kaj se jim je lahko zgodilo? Kam so nenadoma odšli in kar pustili orožje in dragocene pse? Kje so otroci? Se jim je - vsem - nenadoma zmešalo in so odšli brez orožja, oblek in psov na pot proti severnem polu?! Vznemirjeni traper se je vrnil v vas, na hitro použil svoj skromni obrok, se malo ogrel in se odločil takoj vrniti v svoj kamp, kamor je prispel še pred nočjo. Zgodaj zjutraj naslednjega dne je Joe vpregel svoje pse za vleko in da bi hitreje potoval, je krzno pustil v kampu. Odšel je obvestit bližnjo postajo znamenite kanadske Konjeniške policije, ki se je nahajala nekaj sto milj proti jugozahodu. Teden dni pozneje se je vrnil s štiričlansko preiskovalno komisijo. Vas je bila pusta in prazna, čolni so še naprej ležali razmetani, psi pa mrtvi. Mnogo bolj vešči preiskovalci so opazili vrsto drugih podrobnosti, med njimi tudi kamenje, s katerim je bil obložen nek svež eskimski grob. Inšpektor je poznal navade tega kraja in ljudi in je opazil, da so kamnite plošče in kocke položene »neobičajno«! Razgrnili so jih in opazili, da telesa pokojnega ni! Nekdo ga je vzel, kamnite plošče pa vrnil v »drugačnem« vrstnem redu od eskimskega. Zdravnik je ugotovil, da so ostanki hrane in trupla psov stari najmanj dva meseca, potrdil pa je tudi Joeov sum, da so poginili od lakote. Tudi policija se je strinjala s traperjevo opazko o orožju. Bilo je skrajno nenavadno, da so ga pustili v kolibah. Ženske so pustile hrano in ročno delo, otroci pa igračke. Moški so prekinili svoja zunanja opravila. Po enotedenskem bivanju v vasi je komisija prišla do naslednjega zaključka: vseh trideset prebivalcev vasi je iz neznanih razlogov nenadoma zapustilo svoje kolibe in šotore in - izginilo brez sledu! Policijski preiskovalec se je strinjal z izkušenim Joejom, da niso odšli iz vasi, ker bi morali za seboj pustili kakršne koli sledi! Kaj se jim je zgodilo? Za njihovo izginitev brez sledi obstaja le ena »logična« razlaga, ta pa je, da se je nad vasjo (morebiti) pojavil leteči krožnik! Ker sta jih pritegnila njegova nenavadna oblika in zvok, so vaščani pritekli ven, da bi videli, za kaj gre. Tu so jih »pobrali« in odpeljali s seboj, s truplom iz groba vred. Ali pa so jih vse »dematerializirali«! Slednje je manj verjetno, ker bi morali opaziti tudi pse v bližini, toda zanimali so jih le ljudje - živi in mrtvi. To je moderna teorija zagovornikov letečih krožnikov, verjetno pa obstaja tudi kakšna druga razlaga, ki pa je še ne poznamo. Skrivnost je do danes ostala nepojasnjena. Izginule vojske V začetku decembra leta 1939 je v osrednjih področjih Kitajske vladalo panično razsulo razpuščenih armad z množico ubežnikov. Japonci, ki so zavzeli Nanking, so ropali in iz zapuščenega mesta odnašali vse, kar se je dalo odnesti. Tu so jih morali za vsako ceno čimdlje zadržati, da bi zbrali razpuščene armade in organizirali odpor proti nadaljnjemu japonskemu napredovanju. Nad Nankingom so bili valoviti hribi, polni ubežnikov in razpuščenih vojaških enot. Polkovnik Li Fu Sien jih je na hitro zbral in organiziral enoto tri tisoč sto vojakov. S to vojaško skupino se je utrdil v hribih ob glavni poti in tako ustvaril začasno fronto, dolgo dve milji. Menil je, da bo z žilavim odporom ustavil napredovanje Japoncev na sever. Zadnji pregled cele frontne črte je naredil štiri ure pred svitom. S komandanti se je dogovoril o taktiki bojevanja in odšel v vojaški vagon, ki mu je služil kot štab, da bi se malo spočil. Zleknil se je na posteljo in zaspal s spancem utrujenega vojaka. Ob sedmih zjutraj ga je prebudil vznemirjen adjutant, kateremu nikakor ni uspelo priti v stik s frontno črto, čeprav so telefonske zveze še do pred pol ure delovale! Kaj bi se jim moglo zgoditi? Kaj, če so jih Japonci nenadoma napadli in pobili? V to je bilo težko verjeti, ker bi bilo slišati streljanje. Li Fu Sien se je hitro umil z mrzlo vodo in s spremstvom odšel proti svojim vkopanim vojakom. Toda tam niso našli nikogar! Po vsej dolžini dveh milj so bili rovi prazni, orožje zapuščeno, ognji pogašeni ali dogoreli, skromne zaloge hrane so pustili po zemeljskih tleh bunkerjev in na hitro skopanih rovih. Polkovnik je v paniki nadaljeval pot proti edinemu mostu čez reko, kjer so on in njegovo spremstvo našli malo večjo živo in zdravo četo. Ali so kar koli opazili? Niti sledu. Li Fu Sien je posumil, da se je cela četa ponoči predala Japoncem. Toda četa, ki je pozorno opazovala edini prehod čez reko, bi to vsekakor opazila. V planine niso mogli neopaženo pobegniti iz več razlogov, izmed katerih bomo navedli le dva: opazili bi jih vojaki v zaledju ali pa bi se temu uprli oficirji in prišlo bi do streljanja, ki bi ga bilo slišati! So morda kje niže spodaj preplavali reko? Tudi to je bilo malo verjetno, ker v poznejših, Japoncem zaplenjenih dokumentih o predaji ni pisalo nič, pa tudi niti en član izginule vojske se nikoli nikjer ni pojavil! Kam in kako je izginilo dva tisoč dvesto osemdeset kitajskih vojakov? In to v le pol ure! Toliko časa je bila namreč telefonska linija prekinjena!
***
Med špansko državljansko vojno za prestol, med letoma 1701 in 1714, je med maršem cela armada štiri tisoč popolnoma opremljenih vojakov prišla do samega podnožja Pirenejev. Utrujeni so se utaborili poleg nekega potoka in prenočili. Zgodaj zjutraj so pobrali svoje šotore in opremo ter nadaljevali pohod v hribe. Od tod se je za njimi izgubila vsaka sled in kljub številnim preiskavam jih nikoli več ni videl nihče. So morda odkorakali v nam neznane dimenzije in območja »paralelnega«?! »sveta«?!
***
Na podoben način je izginila tudi neka kolona francoskih legionarjev v Indokini. Leta 1858 so šli delat red v uporni Saigon. Koloni petsto petdeset legionarjev se je pridružila dobro izurjena vojaška enota domačih vojakov. Zadnjič so jih opazili kakih petnajst milj od Saigona, ko so v dolgi koloni šli čez riževa polja. Potem so, tako kot njihovi španski prijatelji v orožju, kar nekam izginili! Nikoli se niso pojavili v Saigonu, pa tudi v svoje oporišče niso prišli nikoli! Po neki zanimivi teoriji vsi ti vojaki še vedno korakajo in obstaja možnost, da se bodo spet nekje »pojavili«! Izginule ladje Poleg celih vojska so brez sledu izginjale tudi mnoge ladje s posadkami in potniki vred. Leta 1872 je močan parnik Iron Mountain odplul iz pristanišča Wiksburg proti New Orleansu. Na ladji je bilo petdeset potnikov s posadko. Za seboj je vlekla dva manjša vlačilca, natovorjena z bombažem in sodi melasinega sirupa. Ko so se črn dim in iskre dvigali iz njenih dveh visokih dimnikov, je ladja s svojimi glasnimi sirenami ponosno trobila drugim ladjam in čolnom, naj se umaknejo pred njenim mogočnim konvojem. Kapitan parnika, Chief Irakuse, je prvi opazil, da je s parnikom nekaj narobe. Plul je namreč proti vodnemu toku in skoraj trčil v natovorjena vlačilca, ki ju je brezciljno nosil vodni tok. Ker je pomislil, da se je ladja prevrnila ali potonila, je kapitan Irakuse s spretnim manevriranjem pobral vlačilca in ju pospremil do obale, kjer so ju trdno privezali. Tu so ugotovili, da sta bila vlačilca še vedno privezana z debelo vrvjo, katere drugi konec je bil presekan s sekiro! Tako so v tistem času ravnali v primeru nevarnosti. Zanje je bilo ceneje izgubiti tovor in vlačilec, kot pa dragocen parnik. Kaj pa se je zgodilo s parnikom Iron Mountain? Niti vojska niti policija niti civilna milica, ki so dneve in dneve preiskovali dno reke, niso odkrili niti najmanjše sledi potopitve ladje. Niti najmanjše deščice, niti kaplje olja; nesrečni parnik ni za seboj pustil popolnoma ničesar. Še do danes niso izvedeli, kam je izginil s svojimi petdesetimi potniki vred. Niti poznejše preiskave s posebej prirejenim Geigerjevim števcem niso odkrile niti ogrodja niti delov parnika. Šele takrat so parnik uradno razglasili za »izginulega«. Eno od številnih vprašanj, ki se vsiljujejo v tem primeru, je vsekakor najbolj zanimivo: kaj je posadko prisililo, da so s sekiro v nuji presekali vezi s svojima vlačilcema? Da bi opisali vse primere izginulih ladij s posadko, bi morali napisati celo knjigo. Seznanili vas bomo še z eno »slavno« izginitvijo, kjer je ladja ostala, za potniki pa se je za vedno izgubila vsaka sled. Gre, seveda, za znan primer ladje Mary Celeste. Ladja je 5. novembra leta 1872 redno zapustila newyorško luko. Natovorjena z zaboji, polnimi alkohola, je odplula z namenom prečkati Atlantik in se znova zasidrati v italijanski luki Genova. Točno teden dni kasneje je iz New Yorka odplula tudi britanska ladja De Gratia. Britanski kapitan, David Read Morhause, je sicer bil dober prijatelj kapitana Mary Celeste, Benjamina Briggsa. Prav pred odhodom Mary Celeste sta večerjala skupaj. 5. decembra se je ladja približala obalam Portugalske. Zgodaj popoldne je bilo, ko je fant z opazovalnice tistim spodaj zaklical, da vidi »tavajočo ladjo«. Že skozi daljnogled je kapitan Morhause opazil, da so jadra znamenite ladje vsa raztrgana, deloma pa so izginila. Ladja se je na blagih valovih zibala brez enega samega člana posadke. Potem pa je kapetan Morhause z grozo razbral ime ladje. Sam pri sebi je takoj pomislil na najhujše - da so vsi na palubi umrli zaradi kakšne nevarne bolezni ali pa so se zastrupili s hrano. Toda ko so se zasidrali in povzpeli na palubo opustele ladje, so opazili, da ni velikega čolna za reševanje, kar je kapetana Morhausa napeljalo na misel, da je ladja šla skozi grozno neurje, iz katerega se je posadka poskusila rešiti ali pa so se potopili oziroma še vedno čakajo na reševalce. Hitro se je ta teorija pokazala za napačno - naj so potrgana jadra kakor koli že kazala, da jih je zajelo hudo neurje, red v ladijskih prostorih je kazal na nasprotno. Zaloge hrane so bile urejeno zložene, posoda oprana in spravljena v omare, ladijski tovor alkohola je bil nedotaknjen, po kabinah pa so ostale mornarske obleke, osebne stvari, celo pipe. Odpadla je tudi morebitna možnost upora, ker bi v tem primeru vsekakor pobrali orožje iz kapitanove kabine, pa tudi svoje pipe in tobak, od katerih se skoraj nikoli niso ločili. Odpadla je tudi možnost gusarskega napada, ker bi morali v tem primeru najti vsaj najmanjšo sled borbe ali odpora. Poleg tega gusarji vsekakor ne bi pustili tovora in hrane nedotaknjene, da ne omenjamo drugih dragocenosti, ki jih je kapitan preko Atlantika vozil v svojem privatnem sefu. Ker je vedel, da sta s kapitanom na to nesrečno potovanje odšli tudi njegova žena in mala hči, je Morhause posebno pozornost posvetil prav privatni kapitanovi kabini. Popolnoma nemogoče je bilo odkriti karkoli, kar bi kazalo na to, kaj se je zgodilo s posadko Mary Celeste, prav tako pa to ni uspelo portugalskim oblastem, v katerih pristanišče so ladjo takoj odvlekli, primer pa prijavili. Tudi po večletnih preiskavah je ostal primer nepojasnjen. Edina možnost, ki pa jim v tistem času ni mogla pasti na pamet, bi bila: izvidnik je nenadoma zagledal nenavaden svetleč predmet ovalne oblike, ki je priletel z vedrega neba in lebdeč obstal nad ladjo! V paniki je poklical druge, ki so pohiteli na palubo in osuplo zrli v neznani lebdeči predmet. Kapetan, ki ni imel pojma o »neznanih letečih krožnikih« je to razložil kot »hudičevo delo« in svoji posadki hitro ukazal, naj se vkrcajo v veliki čoln privezan za ladjo. Le v takih, paničnih pogojih so se mornarji lahko v veliki čoln vkrcali brez svojih pip in najdražjih predmetov! Šlo je za reševanje golega življenja pred čudno nebesno »pošastjo«, ki je iz svojih motorjev morda »bruhala ogenj« ali pa spuščala grozljive zvoke. In, kot da bi čakala samo na to, je »pošast« nato dvignila čoln, prepoln zgroženih potnikov in ga »pogoltnila« s svojimi grozljivimi čeljustmi! Ali ... imate, dragi bralec, morda kakšno boljšo zamisel? Izginuli ljudje Izmed več sto primerov izginitve posameznikov smo izbrali le tri značilne primere. Prvi se nanaša na dečka po imenu Oliver Larch, zgodil pa se je na božični večer leta 1889, na farmi, nedaleč stran od Sant Benda v zvezni državi Indiana. Območje je bilo pokrito z debelo snežno odejo, nebo je bilo svinčeno sivo, iz okoliških, na vse strani raztepenih farm se je dvigalo nekaj oblačkov dima. Po hišah so začeli prižigati prve petrolejke, zato je sončni zahod s svojo romantiko močno spominjal na znane božične čestitke z zimskimi večernimi pokrajinami. V družinski hiši Larchovih je prav tako vladalo svečano vzdušje. Na slovesno večerjo so prišli njihovi prijatelji iz Chichaga, po rodu sicer iz bližnjega mesteca, pa tudi tamkajšnji sodnik, upokojen uslužbenec. Po večerji so gospo Larch prosili, naj jim na orglah zaigra nekaj božičnih melodij, kar je izvedla z zadovoljstvom in brez napake, saj je sicer igrala v krajevni cerkvi. Tako so se zabavali, peli, po malem pili in grizljali pokovko, ki jim jo je Oliver, takrat star enajst let, pekel na kuhinjskem štedilniku. Nekaj minut pred enajsto zvečer je Oliverjev oče dečka prosil, naj skoči do bližnjega vodnjaka in jim prinese še eno kanglo sveže vode, da ponoči ne bi ostali brez nje. Oliver takoj uboga in odide v temno noč, njegov oče pa se vrne h gostom v salon. Toda le deset sekund potem, ko je deček odšel iz hiše, se zaslišijo njegovi razburjeni klici »na pomoč«! Osupli gosti so potrebovali še nekaj sekund, da so od prvega duševnega pretresa prišli k sebi. Ko so drug drugega nekajkrat zbegano pogledali, so vsi hkrati skočili iz svojih foteljev, gospod Larch pa je s stene pograbil svojo lovsko puško, misleč, da je Oliverja napadla kakšna divja zver ... »Na pomoč, na pomoč! Pustite me! Na pomoč!« je prestrašeni deček vpil iz teme. Toda tu, pred vhodom, so se prisotni ustavili s pogledi, uprtimi proti temnemu nebu, s katerega se je usipal lahki sneg. Zdaj je bilo namreč dečkove klice slišati »od zgoraj«! Paničen oče dvigne cev svoje puške v tej smeri, vendar mu jo stari sodnik takoj zgrabi z roko in mu jo obrne proti tlom. Obstajala je možnost, da bi zadel dečka, ki ga je »nekdo« ali »nekaj« odnašalo proti nebu. Prestrašeni prisotni so poslušali njegove, vse manj slišne klice na pomoč, potem pa je kmalu vse potihnilo. Skrušeni in pretreseni prijatelji so se držali v močnem objemu in ječali, sodnik in prijatelj iz Chichaga, sicer upokojen državni tožilec pa sta s svetilkami preiskala dvorišče. Njunim veščim očem dolgoletnih preiskovalcev niso ušle dečkove jasne sledi, ki so po svežem snegu vodile do vodnjaka, na pol poti pa so nenadoma izginile! Ni mu uspelo niti, da bi se obrnil! Obnemeli so se vrnili v hišo, kjer so poskušali pojasniti, kaj bi se lahko zgodilo nesrečnemu Oliverju. Nekdo je omenil možnost, da ga je zgrabila neka ogromna ptica, vendar je oče odvrnil, da je ta teorija precej majava, ker je bil deček težak več kot petintrideset kilogramov in zakaj bi »ptici« vpil: pustite me! Ostala jim je še majava teorija o nekem zablodelem balonu, vendar je uradna preiskava to kmalu ovrgla, ker tega vetrovnega dne ni vzletel noben v tem kraju registrirani balon. Ker so bila letala in helikopterji v tem času še daljna prihodnost, so starši izginitev svojega sina pripisali »višjim silam«. Preiskava, ki je za nekaj časa obtičala na mestu, pa tudi ni bila plodna, zato so primer modro spravili pod »nepojasnjene«. Kaj pa jim je drugega tudi ostalo?
***
Še bolj nenavaden in skrivnosten primer se je zgodil leta 1873 v Angliji. Nek robusten, a še dobro ohranjen plemič, James Warson, je s svojima prijateljema stavil, da še vedno lahko brez odmora preteče razdaljo od njihovega mesta do mesta Coventry, tj. približno šestnajst milj (nekaj manj kot 26 kilometrov, op. prev.). Da bi mu to z zvijačami preprečila, sta prijatelja tisto jutro sedla v kočijo in sledila petdesetletnemu tekaču. Med potjo sta se šalila in ga obmetavala z raznimi domislicami, hkrati pa ga bodrila, naj ne preneha. Po sedmih pretečenih miljah (dobrih 11 kilometrih op. prev.) se je James Warson sredi poti spotaknil, glasno zaklel in - izginil! Ker v prvem trenutku nista razumela, kaj se je zgodilo in zakaj sta ga izgubila izpred oči, sta prijatelja ustavila kočijo, misleč, da se je odkotalil v bližnji jarek zraven prašne poti. Toda tam ga ni bilo! Nikjer več ga ni bilo, pa tudi nikjer drugje se ni nikoli več pojavil! V nekaj je »stekel« in to ga je za vedno požrlo! Oblast je dolgo izvajala skrbne preiskave, ne da bi veliko verjela Warsonovima prijateljema; obrnili so vsak kamen na poti, preiskali vsak potoček in rečico, prekopali vsak sumljivi kup, toda za nesrečnim Warsonom ni bilo niti sledu. Njim, kakor tudi nam danes, enostavno ni šlo v glavo, »kako« je lahko Warson kar izginil sredi poti, pred očmi svojih prijateljev? Obstaja namreč neka teorija, po kateri Warson še kar teče in ni izključeno, da se nekega dne ne bo pojavil prav na tej isti poti! Neverjetno, ali ne? Obstaja več deset dokumentiranih primerov podobnih izginitev, kot je Warsonova, toda mi se bomo vrnili bliže sedanjosti. Nekega zimskega dne leta 1975 se je Jackson Wright ustavil v newyorškem tunelu Lincoln, da bi s prednjega okna svojega avta odstranil plast snega. Izstopila je tudi njegova žena Martha, da bi očistila zadnje okno. Šla je okoli avta in za vedno izginila! Wright je takoj obvestil prvi policijski avto, zablokirali so oba vhoda v tunel, preiskali so vse avtomobile, toda za Martho nobene sledi! Posumili so, da jo je spretni Jackson prejšnjo noč ubil, razkosal in zmetal v reko, toda k sreči si ju je dobro zapomnil prodajalec bencina na sosednji postaji, kjer sta se ustavila, ker je Martha nujno potrebovala stranišče. Jackson je torej ni mogel ubiti in razkosati ter zmetati v reko v desetih minutah, na razdalji tristo metrov. Morali so mu verjeti, še posebej, ker je takoj pristal na detektor laži in celo na hipnozo, pod katero se tako ali tako ni mogel spomniti nič pomembnega. Primer je, kot toliko podobnih, ostal »nerešen«. Nazadnje je morda treba omeniti, da v Združenih državah vsako leto izgine več kot dvajset tisoč ljudi! Polovico običajno najdejo; to so največkrat nezadovoljni možje ali žene, ki v pobegu iščejo uteho ali rešitev pred napako, ki so jo naredili. Sledijo mladoletniki, ki bežijo od doma in staršev, željni pustolovščin ali slave. Vsako leto odkrijejo več sto posmrtnih ostankov nesrečnih beguncev, toda poleg tega od skoraj štiri tisoč ljudi ostane še velikansko število »izginulih brez sledi«! Koliko ljudi je prešlo v drugo dimenzijo, za sedaj ostaja neznano. Seveda obstaja priljubljena teorija, da te ljudi pobirajo leteči krožniki, v eksperimentalne namene! … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Paralelni Svet
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Paralelni Svet

Comments are closed.