PLEMIČ – Benedict Damjanovič Božida

Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidarja: Plemič
Naslovnica knjige Benedict Damjanovič Božidarja: Plemič
Naslov: PLEMIČ
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani: 354
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-100-3
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-099-0  

Del besedila knjige:

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada. Roman Plemič nekateri smatrajo za pisateljevo remek delo -- Kanadski kritiki so delo postavili ob bok mojstrovinam kot sta »V vrtincu« in »Doktor Živago«. Prva naklada je bila razprodana v rekordnem času. Zgodba se dogaja v izmišljeni kraljevini Moraviji, ki lahko pooseblja katerokoli državo centralne in vzhodne Evrope v letih pred, med in po koncu druge svetovne vojne. V Moravijo postavi živopisno naslikane romantične pokrajine in gradove rojstnega Zagorja. Osrednji junak, Rudolf, mladenič rojen nezakonski materi, večno sanjari o boljšem življenju in ko se mu ponudi priložnost, jo nadvse spretno izkoristi. Ne le da na nenavaden način pride do plemiške titule in dvorca svojih sanj, z lastno poslovno spretnostjo in modrostjo postane še bogatejši, predvsem pa nadvse cenjen, tako med ljudstvom kot v krogih višjih in vladajočih stanov … 1 Življenje na Dunaju leta 1927 ni bilo prav prijetno. Spomini na pravkar zatrto julijsko vstajo so bili še vedno neprijetno sveži, oster vonj po smodniku pa se je komaj razkadil po nemirnih ulicah, s katerih so pobrali 140 mrtvih in več kot 1500 ranjencev, pred-vsem uporniških delavcev. Zaradi nestabilnega povojnega gospodarskega stanja je v industriji na-stopila velika kriza, ki je dosegla vrhunec z odpuščanjem delavcev. Njihov že tako bedni življenjski standard je padel na še nižjo raven. Množičnemu in skrajno zaostrenemu nezadovoljstvu je olje prilila na ogenj še izpustitev skupine fašistov, ki so bili krivi za umor delavcev v Burgerlandu. Iskrica se je razplamtela v demonstracije in stavke nezaslišanih razmerij, ki so se kmalu sprevrgle v poulične boje proti vojski in policiji. Rezultat je bil porazen. Tistega septembrskega večera, ko se naša zgodba prične, je bilo vreme toplo in mirno. Po široki Dunajski cesti je ponovno stekla reka večernih sprehajalcev, katerih pisana oblačila so se prelivala pod modrikasto svetlobo električnih žarnic. Bili so predvsem mlajši ljudje, hrupni in neposredni zaradi veselega razpoloženja. Mladeniči so nekaj živahno pripovedovali svojim dekletom, ki so se ljubko smehljala ali pa jih zaljubljeno gledala. Večina parčkov se je držala pod roko, bilo pa je tudi nekaj takšnih, ki so se držali za roke, hodili molče in se samo občasno strastno spogledovali. Bili so še omamljeni od tistega, kar se jim je pravkar zgodilo ali pa preveč vznemirjeni zaradi sladkega pričakovanja tistega, kar bi naj se jim tistega večera šele zgodilo. Skupina tako imenovanih aktivnih zaljubljencev je še posebno bodla v oči diskretnemu opazovalcu, ki je neopažen stal pri odprtem oknu svoje majhne, zatemnjene sobe v drugem nadstropju. Pisanost družabnega prizora pod njim ga je motila, zato je le na kratko postal, nato pa potegnil debele zavese prek odprtega okna. V skromnem in ne preveč vznemirljivem življenju Rudolfa Getza je čas počitka zasedal zelo pomembno, če ne celo najpomembnejše mesto. Medtem ko so se ostali mladi ljudje razuzdano predajali življenjskim užitkom, se je ta čudak zapiral v svoje skromno stanovanje in se prepuščal neskončno dolgim uram sanjarjenja. Tako kot vsi, ki se bojijo neposrednih življenjskih izkušenj, je tudi Rudolf o njih najraje samo sanjaril. Po njegovem mnenju je bilo že dokazano, da človek na ta način ne more narediti napake, pa tudi življenje ga ne more umazati ali raniti. Ker ni vedel, kaj s tem izgublja, je čutil prezir in sočutje do tistih, ki so resnično živeli. Rudolf je naravnal majhno električno svetilko, da bi bolje videl, nato pa z mizice vzel svojo priljubljeno knjigo: Dvorci Moravske. Poiskal je določeno stran in se bolj udobno namestil na svojem toplem ležišču. Pogled na prekrasni dvorec Ludberg ga je tako prevzel, da ni več slišal hrupa mimoidočih na ulici. Pojem plemstva je mladeniča naravnost obsedel, prav tako želja, da bi nekega dne imel podoben dvorec z velikim posestvom. Ko se je rodil, je njegova mati delala na posestvu moravskega grofa, predvsem na to dejstvo pa se je opirala njegova teorija, da je 'plemenitega' porekla. Rudolf ni imel zakonitega očeta, kot se temu pravniško reče. Njegova mati ni bila poročena, ko je prišel na svet, pa tudi kasneje se ni omožila. Ker je bila mlada in zelo lepa, so jo plemiči tistega kraja radi videli in se z njo skrivoma sestajali. Rudolf je zelo dobro vedel za to neprijetno podrobnost iz življenja svoje matere. Sramotna resnica, da je v resnici pankrt, ga je spravljala v obup. Trdno je bil odločen, da bo za vsako ceno popravil to življenjsko krivico in iz sebe naredil plemiškega sina. Rudolf je počasi spustil knjigo na prsi in se zazrl v temačni strop, na katerega je svetilka metala senco nenavadne vinjete. Premišljeval je o grofu Ludwigu von Ludbergu, lastniku ludberšega dvorca in tamkajšnjih širnih gozdov in posestev. Nikakor mu ni šlo v glavo, zakaj je usoda tako dobrohotna do tistih, ki si to najmanj zaslužijo. Recimo, ta von Ludberg – srečal ga je v Klubu gospodov pred komaj tremi meseci in od takrat ta ošabnež in napihnjenec nenehno izgublja ogromne vsote denarja, ki se mu redno stekajo od njegovih moravskih posestev. Da bi lahko užival v kockanju, mora več sto revnih delavcev vsak dan težko garati. Z vsako izgubljeno krono se izgubi tudi več sto delovnih ur. Kajti krona je zlat denar, zlato pa se je od nekdaj pridobivalo in kovalo z znojem. Kar je Rudolfu šlo še najbolj na živce pa sta bila grofova nepopisna nadutost in ošabnost. V klub je prihajal predvsem zaradi kockanja, z drugimi pa je komaj kdaj izmenjal nekaj kratkih stavkov. Strežnemu osebju nikoli ni namenil niti pogleda, zato se je Rudolf spraševal, če je ta človek kdajkoli v življenju komu rekel 'hvala'! Dejstvo, da je na svetu na sto tisoče von Ludbergov je Rudolfa preprosto porazila in ga še bolj utrdila v prepričanju, da Boga pravzaprav ni in da so si ga izmislili duhovniki, da bi od siromašnih in naivnih ljudi izvlekli čim več denarja za svojo vplivno organizacijo. Ker je bil Rudolf že od majhnega vajen, da ne sme od nikogar pričakovati pomoči, je pravilno dojel, da se mora oborožiti z znanjem, če želi bolje voziti skozi življenje. Samo sanje in domišljija so ga gnali, da je marljivo delal in se nenehno samoizobraževal. Skoraj ves svoj prosti čas je bral in preučeval razna znanstvena področja. O vsem je želel kar največ izvedeti, kajti solidna izobrazba je bila sestavni del vzgoje bodočega plemiča. Dodati je treba, da Rudolf nikoli ni hodil v šolo. Pisanja in branja so ga naučila dekleta na posestvu, kjer se je rodil. Ura, ki je lenobno začela biti deseto, ga je opomnila, da je jutri sobota, dan, ko je bilo treba še dlje in še bolj naporno delati. Še enkrat je skoraj z ljubeznijo pogledal fotografijo ludberškega dvorca, nato pa je knjigo zaprl. Ugasnil je svetilko, vendar je še dolgo ležal z odprtimi očmi. V mislih se je trudil, da bi prodrl skozi temo njemu neznane prihodnosti. * * * Ko se je Rudolf Getz pojavil pri vhodnih vratih ogromne dvorane Dunajske narodne banke, je nastopila opazna tišina. Ta nenadni molk si je bilo treba pravilno tolmačiti, kajti vedeti je treba, da so osebje banke sestavljale večinoma ženske. Te so svoj klepet o nepomembnih rečeh prekinile in se prenehale veselo hihitati ter z radovednimi pogledi spremile izbrano oblečenega mladeniča. Rudolf se je vedno počutil nekoliko nelagodno na kratki poti od glavnega vhoda do svoje majhne pisarne v vogalu. Sem ter tja je komu namenil kratek, skoraj poslovni nasmešek in živčno pohitel med vrstami delovnih miz. Šele ko se je dokopal do steklenih vrat, na katerih je bilo z zlatimi črkami izpisano njegovo ime, se je počutil bolj varnega. Rudolf je vstopil, skrbno slekel svoj elegantni plašč in ga pazljivo obesil na obešalnik. S prirojeno pedantnostjo uslužbenca, ki ne trpi niti najmanjšega nereda pri delu in v svoji bližini, je najprej poravnal peresa in svinčnike na svoji delovni mizi. Ženske, ki so zvečer prihajale obrisat prah, očitno niso imele nikakršnega estetskega čuta. Popravljanje njihove sicer dostojno opravljene naloge se je pri Rudolfu spremenil že v pravi vsakodnevni obred. Ker je še vedno čutil na sebi težo radovednih oči svojih mlajših kolegic, si Rudolf in upal dvigniti pogleda na stekleno steno svoje utesnjene pisarne. Na živce mu je šel neumni položaj njegovega delovnega mesta. Pisarna, ki se je nahajala na samem vogalu glavne dvorane, je bila ograjena z lesenimi stenami, njihov zgornji del pa je bil zastekljen. S tem je bilo mogoče neovirano nadzorovati notranjost banke in se pravočasno odzvati na morebitni nenadni rop. Ko se je končno opogumil in dvignil oči, se je njegov pogled srečal s pogledom mlade uslužbenke Gunther. Dekle je takoj spustilo svoje velike oči na kup papirja pred seboj in začelo prebirati po njem z živčnimi kretnjami svojih negovanih rok. Rudolf pa je še kar strmel v vznemirjeno uslužbenko ter premišljeval o svojem smešnem položaju v banki. Če-prav bi bil lahko zapeljal katerokoli od mladih žensk in deklet, jim je namesto tega komaj namenjal kakšno besedo. Svojo sramežljivost in negotovost je spretno prikrival z narejeno oholostjo, na kakršno naletimo pri ljudeh visokega stanu. Povsod se je namreč izdajal za sina kmečkega plemiča iz sosednje Moravske. Seveda ni nihče preverjal njegove trditve, če pa bi jo, bi ugotovili, da so Rudolfove plemiške korenine prav tako globoke kot korenine sluge Hansa, dobričine, ki je bil zadolžen za čistočo banke in redno oskrbo z drvmi. Seveda so si uslužbenke njegovo zadržanost in nedoumljivost tolmačile po svoje. Menile so, da se Rudolf preprosto ne zmeni zanje zato, ker njegovo srce že pripada drugemu dekletu, najverjetneje kakšni kmečki grofici iz njegove dežele. Niti slutile niso, da v sebi skriva neznano skrivnost. Namreč, čeprav je Rudolf Getz dopolnil že dvaintrideset let, še ni doživel svoje prve ljubezenske izkušnje. Njegov strah in nezaupljivost do žensk so vlekli korenine iz daljne mladosti, ki se je ni rad spominjal. Nasproti množici nerazpoloženih mladih uslužbenk pa je stal cenjeni gospod Helmut Derner. Direktor banke je imel mladeniča zelo rad, njegovo vljudno vedenje pa mu je vzbujalo spoštovanje iz več razumljivih razlogov. Nekaterim uslužbencem Rudolf ni bil preveč všeč, vendar so se do njega obnašali z dolžnim spoštovanjem. Predvsem zato, ker je v banki zasedal odgovorno mesto. Zadolžen je bil za oddajo osebnih sefov, nekaj sto majhnih jeklenih predalov, v katere so meščani različnih slojev odlagali svoje skromne zlate rezerve ali dragocene papirje. Rudolph je nadzoroval spiske teh meščanov, skrbel, da so redno plačevali določene dajatve ter oddajal prazne sefe novim bančnim strankam. Ko je Rudolf po naključju odprl predal svoje mize, da bi v njem nekaj poiskal, se mu je pogled ustavil na majhnem ključu, ki je bil trdno privezan na obesek v obliki srca. Zanimivo, si je mislil in gledal v ključ, v zadnjih petih letih se ni še nikoli zgodilo, da bi katera od strank pozabila ključ sefa. Pravzaprav je ta prijetna gospa slučajno izpustila ključ, najverjetneje takrat, ko se je oblačila v tesni kabini, v kateri je odprla in uredila svoj sef. Ko je odšel, da bi pospravil predal v oddelek glavnega trezorja, je na tleh opazil ključek. Čeprav je takoj odšel za njo, da bi jo dohitel in ji ga vrnil, ni bilo o njej ne duha ne sluha. Vrnil se je, poiskal njen naslov v bančnih dokumentih in po službi odšel do nje, da bi ji vrnil ključ. Vendar so mu tam povedali, da se je dama odselila pred letom dni. Ker je banko pozabila obvestiti o novem naslovu, je Rudolf moral počakati, da se spet srečata. Misel, da bi se zdaj lahko mirno napotil v glavni trezor in pobral vsebino njenega sefa, ga je skoraj prestrašila. Rudolf je živčno zaprl namizni predal in nadaljeval z listanjem po spiskih strank, ki jih je imel pred seboj. Trudil se je, da bi osredotočil svojo pozornost na delo, za katerega so ga zelo dobro nagrajevali. Še nikoli mu niti na misel ni prišlo, da bi naredil kaj nepoštenega. Lažna vloga plemiča, v katero se je tako resno vživel, je celo njega samega skoraj prepričala v lastno poštenost in čast. Vse umazano in nepošteno, o čemer so navadni ljudje lahko premišljevali do mile volje, je bilo zanj žaljivo, ker je bilo nedostojno njegovega dozdevnega porekla. Iz računanja ga je iztrgal fantič, ki se je prikazal na vratih z opoldansko izdajo Večernega časopisa. Istočasno se je oglasil melodični zvok velike bančne ure, ki je oznanjal poldne. Zaslišala sta se hrup in prerivanje uslužbencev, ker so opoldan banko zapirali zaradi kosila in jo ponovno odpirali ob pol dveh. Rudolf je vzel časopis z roba mize in se lenobno zleknil v svoj udobni sedež. Z očmi je preletel prvo stran, nato nekaj notranjih strani in se ustavil pri predzadnji. Ponavadi je bila ta stran namenjena kriminalni kroniki velemesta. Rudolfa je bilo nasilja in zločinov preprosto groza, zato so ga pošastne novice iz dunajskega podzemlja še bolj privlačile. Najprej je z očmi samo preletel velike naslove, nato pa mu je pogled zamrznil na majhni sliki znane ženske. Ni potreboval kaj dosti časa, da je na slabem časopisnem odtisu spoznal damo, ki je pred tremi dnevi slučajno izgubila ključek svojega sefa. Zaprepadeno je prebral: UBILI KRALJICO DUNAJSKIH BORDELOV! Helgo Berković, 57 let, nekronano kraljico dunajskih prijateljic noči, so našli mrtvo v njenem stanovanju v Loevengrubeju št. 109. Madame Berković, kot so jo popularno imenovale njene številne stranke, je bila ponoči zadavljena v svojem razkošnem stanovanju. Razlog za umor je bila verjetno kraja, ker je bilo stanovanje dodobra razmetano. Ni znano, kaj so razbojniki iskali, sodeč po velikem neredu, ki so ga pustili za seboj, pa se zdi, da je šlo za nekaj dragocenega in pomembnega. Preiskava še traja. Rudolfu je pričelo v glavi razbijati. Ali je bila tista imenitna in vedno brezhibno urejena dama v resnici prostitutka? Saj ni mogoče, si mladenič ni hotel priznati. Ponovno je poiskal njen registrski kartonček in pri tem nedvoumno ugotovil, da se je Helga prijavila v banki pod lažnim imenom. V zadnjem hipu je opazil direktorja, ki se je bližal njegovi pisarni, zato je hitro spustil ključek v odprti predal svoje mize. »Greva?« je z vrat vprašal gospod Helmut in pri tem imel v mislih kosilo za skupno mizo, ki je bila stalno rezervirana za pet moških v imenitni restavraciji nasproti banke. Ko pa je opazil bledico na Rudolfovem obrazu, je direktor vstopil in za seboj zaprl steklena vrata. »Je kaj narobe?« je zaskrbljeno vprašal. Ker se je Rudolf zavedal, da se mora hitro in prepričljivo odzvati, mu je namenil kratek nasmešek. »Vse je v redu, gospod direktor, samo nekoliko slabše se danes počutim.« »To se vidi po bledici na vašem obrazu,« je pripomnil Helmut. »Zakaj ste sploh prišli, če se slabo počutite? Preprosto bi me o tem obvestili po telefonu.« »Nič resnega ni,« se je opravičeval Rudolf. »Danes bom raje ostal tukaj in se omejil na topel čaj.« »Ste prepričani?« je skrbelo direktorja. »Popolnoma,« ga je prepričeval Rudolf. »Bom vsaj v miru in pravočasno dokončal obračune in pripravil tedensko poročilo.« »Kakor hočete,« je pristal direktor in odšel. Rudolf ga je spremljal z očmi dokler se ni pridružil trem uslužbencem, ki so ga čakali pri vhodnih vratih. Medtem ko jim je direktor nekaj razlagal, so zaskrbljeno pogledovali proti Rudolfovi pisarni. Končno so vsi štirje odšli ven, Rudolf pa je ponovno odprl predal in se zazrl v ključek. Hitro je premišljeval: Ne glede na to, kdo je ponoči napadel in ubil ubogo Helgo, je to storil iz samo enega razloga, da bi se dokopal do nečesa zelo pomembnega ali dragocenega. V vsesplošni zmedi in naglici razbojniki niso našli tistega, kar jih je zanimalo, preprosto zato, ker se jim niti sanjalo ni, da je Helga shranila svoje skrivnosti v zasebni bančni sef. Toda policijski inšpektorji, ki gotovo že temeljito brskajo po njenem stanovanju, in sicer mnogo bolj pozorno in bolj profesionalno, bi lahko kaj kmalu naleteli na majhen košček papirja, ki ga je Helga dobila kot potrdilo pred dvema letoma, ko je tukaj odprla svoj račun. Ta papirček jih bo nedvomno pripeljal do banke, če niso celo že na poti! Ta nenadna misel je mladeniča še bolj zaskrbela. Ne bo mu treba povedati, da je Helga izgubila ključ, saj bodo z odobritvijo direktorja vdrli v sef in preverili njegovo vsebino. Rudolf se je nemirno presedel na stolu, obenem pa nezavedno stisnil ključ v desno pest. Prišel je do logične ugotovitve: če je bila Helga res tako pomembna osebnost v dunajskih budoarjih, se je gotovo srečevala s pomembnimi in spoštovanimi ljudmi. Ti pa, kot je znano, ne plačujejo storitev z drobižem! Hitro je vstal. Vsekakor mora še pred policijo pregledati, kaj se skriva v njeni skrivni kovinski škatli. Medtem ko se je Rudolf bližal težkim železnim vratom oddelka s sefi, je vrgel kratek pogled po prazni banki. Le Hans je pobiral košare s papirji, vhodna vrata pa so bila že zaklenjena. Seveda je Rudolf imel ključe glavnega trezorja, zato mu ni bilo težko vstopiti vanj. Za seboj je zaklenil težka vrata, kar je bil varnostni ukrep v primeru nenadejanega ropa. Ko se je znašel v dolgem zaščitenem prostoru, je poiskal številko predala, ki je ustrezala ključu. Roka se mu je opazno zatresla, ko je brez težav vtaknil poseben Wertheimov ključ v ključavnico kovinske škatle, ki je zaškrtala. Skrbno je izvlekel ključ in ga vtaknil v desni žep suknjiča, nato pa izvlekel sef iz ležišča. Najprej je zagledal kup prepognjenih papirjev. Položil jih je na stran in se zazrl v sveženj velikih bankovcev. Na pogled je ocenil, da jih je za najmanj sto tisoč kron. Sveženj je držala skupaj rožnata elastika, kakršno so modne dame uporabljale za pritrditev svilenih nogavic. Na samem dnu škatle so bili raztreseni zlatniki v vrednosti najmanj petdeset tisoč kron, oziroma kilogram čistega zlata. Med denar so bili pomešani kosi okrasnega nakita, predvsem uhani, broške, nekaj diamantnih prstanov in zapestnic ter dragocena lasna igla v obliki cveta. Ko je prva odrevenelost nekoliko popustila, je Rudolf bolj pozorno pogledal prepognjene liste papirja. Šlo je za spiske Helginih stalnih strank, med katerimi je opazil imena nekaterih zelo znanih članov vlade in parlamenta. Ne prav začuden jih je na hitro preletel s pogledom in se pomenljivo nasmehnil. Poleg vsakega od naštetih gospodov so bila zapisana tudi imena njegovih 'najljubših' deklet. Ne da bi niti za hip okleval, je Rudolf razdelil sveženj bankovcev na več tanjših in jih stlačil v notranje in zunanje žepe suknjiča in hlač. Skrbno je ločil vse zlatnike od kosov nakita in jih zbasal v zunanje žepe suknjiča. Ker se je zavedal, kako nevarno je preprodajati nakit, je vsega pustil na dnu škatle in ga prekril s prepognjenimi spiski Helginih slavnih strank. Nato je mirno vstavil sef nazaj v ležišče ter preveril ključavnico, ki se je avtomatsko zaklenila. Hans niti opazil ni, kdaj se je vrnil v svojo majhno zastekljeno pisarno. Šele tam, ko se je ponovna zleknil v sedež, je začutil določeno slabost. Srce mu je pospešeno bilo, pa tudi glava ga je začela boleti. Medtem ko si je drgnil prepoteno in bledo čelo, je v mislih še enkrat preveril, če ni česa pozabil. Roko je skoraj nezavedno spustil v desni žep in živčno prebiral po težkih zlatnikih. Ob misli, da bi direktor ali kdo drug od uslužbencev opazil njegove od teže razvlečene žepe, je Rudolf skočil s stola in se hitro napotil v kot, kjer je visel njegov jesenski plašč. Delal se je, kot da v njem nekaj išče, v resnici pa je skrbno premeščal del bankovcev in zlatnikov v mnogo bolj globoke in trdne žepe plašča. Zadovoljen, ker ni bilo mogoče skoraj ničesar opaziti, se je Rudolf vrnil za delovno mizo. Prijel je šop papirjev, da bi ustavil tresenje prstov. Že ob sami misli, kako bi mu to nenadno bogastvo lahko pomagalo pri uresničitvi dolgoletnih sanj, se mu je zvrtelo v glavi. Nenadoma se je spomnil, da je zadnjih nekaj mesecev imel čudne sanje, na koncu katerih je vedno našel nekakšen ključ! Pogledal je celo v Sanjsko knjigo, da bi našel razlago za ta simbol. Pisalo je, da ključ pomeni 'rešitev' trenutnih problemov. Rudolf Getz pa je imel v življenju samo en problem: kako postati plemič, oziroma ugledni lastnik starega dvorca s služinčadjo in velikim posestvom! Z denarjem, ki si ga je pravkar prilastil, bi si z lahkoto privoščil posestvo. Povojna Evropa je bila polna podobnih dvorcev in posestev, ki so jih propadle plemiške družine ponujale po skrajno nizkih cenah. Čudno, je premišljeval Rudolf, kako so bile njegove sanje in ključek, ki ga je skrivnostna gospa Helga izgubila, v tesni povezavi. Kot da je neka nevidna roka uredila vsa ta nenavadna naključja in jih povezala v celoto. Za hip se mu je zazdelo, da se je neke vrste previdnost vmešala v njegovo življenje, da bi mu pomagala. Pokojna Helga od svojega bogastva gotovo ne bo imela nobene koristi več, njemu bo pa nedvomno pomagalo uresničiti načrte za prihodnost, ki se mu je nenadoma zazdela čudovita in tako blizu. Izpod čela je opazoval uslužbenke, ki so se vračale s kosila in polnile veliko dvorano banke. Moral je hitro ukrepati. Slutil je, da bo policija kmalu prišla, njegovo vedenje pa bi jo gotovo zbodlo v oči. Zato je moral to ogromno bogastvo kar najhitreje odnesti iz banke, saj ga je delalo živčnega in nemirnega. Nestrpno je počakal, da so se vrnili direktor in moški del uslužbencev, nato pa je vstal in se z negotovimi koraki napotil do pisarne Helmuta Dernerja. »Ah, moj dragi Rudolf,« je dejal direktor in odložil pipo, ki jo je pravkar polnil, »dejansko ste videti obupno!« Rudolfu se ni bilo treba kaj dosti pretvarjati, ko je rekel: »Imeli ste prav, gospod direktor, res se počutim vedno slabše, zato bi vas prosil, če smem za danes zaključiti z delom.« »Vsekakor, mladi mož,« se je vznemiril direktor. »Vaše zdravje je za nas gotovo bolj pomembno od teh dolgočasnih spiskov in obračunov, ki jih boste lahko uredili tudi v ponedeljek. No, odidite že vendar,« ga je z roko naganjal, » noge se vam tako tresejo, da se boste še zgrudili!« Rudolf se mu je samo na kratko priklonil, ker ni vedel, kaj naj bi še rekel. Ko se je vrnil v pisarno, je v naglici pospravil spise v predale in jih zaklenil, nato pa je oblekel svoj 'težki' jesenski plašč. Z mize je pobral Večerni časopis, ga zvil pod pazduho in odšel ven. Medtem ko je hodil med mizami, so ga spremljali zaskrbljeni pogledi uslužbenk. Rudolf še nikoli ni tako močno čutil prodornost teh pogledov kot tistega sobotnega popoldneva. Zdelo se mu je, da je pred njimi gol, da gledajo skozenj in da seveda vidijo, kaj odnaša v svojih žepih. Počutil se je tako nebogljenega in majhnega, saj je pravkar zagrešil težko kaznivo dejanje, zaradi katerega bi, če bi ga odkrili, nedvomno končal v dolgoletnem zaporu. Ko je končno pristal na širokem pločniku pred vhodom v banko, je Rudolf zastal ob bližnjem stebru električne razsvetljave, na katerega se je naslonil z levo ramo. Zaprl je oči in s polnimi pljuči vdihaval sveži popoldanski zrak, v katerem se je čutil vonj po prihajajoči nevihti. Še nekaj časa je počakal, potem pa je opazil prosto kočijo in jo ustavil z zamahom roke. »Dunajska cesta 705!« je glasno sporočil kočijažu, ki je brez besed zavihtel bič in usmeril svoja čistokrvna črna konja proti znani dunajski ulici. Globoko sprožen v desnem kotu pokrite kočije je Rudolf odsotno opazoval hiteče pešce skozi majhno okroglo okence, na katerega so začele udarjati prve velike dežne kaplje. Vrgel je zaskrbljen pogled v turobno svinčeno nebo, ki je grozeče potemnelo in začelo brundati z zamolklim grmenjem. Rudolf je imel občutek, da se nebo huduje prav nanj! Povzpel se je v nadstropje in se tiho kot tat prikradel do svojega stanovanja. Odklenil ga je in za seboj ponovno zaklenil. Ko je prižgal luč, je najprej odložil plašč in skrbno otresel dežne kaplje z mehke tkanine. Preden ga je pospravil v omaro, je Rudolf izpraznil žepe in njihovo vsebino zložil na majhno delovno mizo. Nato je izvlekel ostale bankovce iz suknjiča in počasi sedel na stol. Strmel je v svoje nenadejano bogastvo in se ga nekaj trenutkov ni upal niti dotakniti. Nato pa se je s pedantnostjo bančnega uslužbenca najprej lotil preštevanja velikih bankovcev. Ko jih je tretjič preštel, je zapisal na košček papirja vsoto 112.000 kron. Nato je zložil kovance v več majhnih kupčkov. Šlo je za zlate krone, madžarske forinte, francoske napoleondorje, srbske dukate in nekaj turškega denarja, vse skupaj v vrednosti okoli 65.000 kron. Kot začaran je strmel v ta ogromni zaklad in premišljeval, s koliko moškimi so morale Helga in njene lepe prijateljice spati, da so toliko zaslužile. Ob misli, da je bilo v tistem času mogoče dobiti zelo lepo dekle že za deset kron, se mu je zvrtelo v glavi. Več kot uro je skoraj nepremično ostal za mizo. Sedel je in topo strmel v denar pred seboj ter globoko premišljeval. Brez težav se je videl v novi življenjski vlogi, ki mu jo je navadno naključje tako iznenada in velikodušno podarilo. V svoji domišljiji se je že sprehajal po dolgih, z gramozom posutih stezicah svojega bodočega parka, sredi katerega se je ponosno dvigal veličasten, bel dvorec. Rudolf je imel izredno rad belo barvo, ki je bila zanj simbol deviške imenitnosti. Vse njegovo življenje je potekalo zelo urejeno in natančno, zato so bili tudi predmeti v njegovi domišljiji takšni. Skrbela ga je samo pot, po kateri je prišel do svojega nenadejanega bogastva. Bila je nevaren madež na njegovi sicer čisti in mirni vesti. Neresnice in izmišljotine, katerih se je posluževal, da bi se prikazal v bolj pomembni luči v očeh drugih, ni imel za prevelik greh. Saj so skoraj vsi poslovneži, ki jih je poznal, lagali. Na tisoče nezvestih mož vsak dan laže svojim ženam in obratno, duhovniki lažejo lahkovernim kmetom, da bodo šli naravnost v raj, če bodo potrpežljivo prenašali izpade svojih prebogatih gospodarjev, časopisi lažejo ljudem o domnevni gospodarski blaginji države, člani vlade pa parlamentu mečejo pesek v oči. Glede morale pa je bil že precej bolj strog. Vsakokrat, ko je na javnem kraju zagledal par, ki se je vedel razuzdano ali morda brez zadržkov poljubljal, je bil zgrožen. Ko ga je pred kratkim gospodinja ljubeznivo vprašala, ali naj mu v stanovanje pošlje lepo mlado damo, je skoraj onemel od groze. Tudi v najbolj pijanih trenutkih si samega sebe ni mogel predstavljati v intimnem odnosu z javno žensko, oziroma z osebo, ki so se je tudi drugi posluževali za zabavo. Če nečesa ni mogel imeti, si tega preprosto ni želel. V svojem samotarskem in sebičnem življenju ni bil vajen, da bi karkoli delil z drugimi, tudi žensk ne. Tudi o poslovni morali je imel precej slabo mnenje. Vsak dan je bil priča umazanim poslom in transakcijam, pri katerih so modrejši puščali ostale na robu propada in samomora. On sam si, recimo, nikoli ne bi na silo prilastil denarja, ki je zdaj ležal pred njim. Vzel ga je preprosto zato, ker ni imel več lastnika. Če ga policijska oblast ne bi odkrila, bi denar sčasoma pripadel že tako prebogati banki. Helgi Berković gotovo ni bilo nič več zanj. Šele ko se mu je vest malce pomirila, je odšel spat. Poskušal je zaspati, z nemirnim snom človeka, ki je nezadovoljen z odgovori na lastna vprašanja. 2. Po predolgi, moreči in neprespani noči je Rudolf skoraj z olajšanjem opazil prvo sivino zore, ki se je prikradla skozi gosto nabrane zavese v njegovi sobi. Pravzaprav ga je predramilo klopotanje prvega električnega tramvaja, ki je ponavadi šel mimo okoli petih zjutraj. Ko se je hrup počasi izgubil v daljavi, je mladenič ponovno zaprl oči in poskusil premišljevati. Ko je zavest preplavila njegove dremave možgane, ga je prevzelo prijetno spoznanje, da je nenadoma postal zelo bogat, s tem pa tudi vpliven. Z denarjem, s katerim je razpolagal, bi si lahko kupil prihodnost, o kakršni je na stotine ur sanjaril v tej isti postelji. Po naravi je bil sanjač, zdaj pa se je moral trezno in pogumno soočiti z življenjem, ki si ga je tako zelo želel. Nedelje je imel rad ne le zato, ker je lahko dlje sanjaril v postelji, temveč tudi zaradi nedeljskih popoldnevov. Zaradi dobrohotnosti gospoda Helmuta Dernerja in svojega brezhibnega vedenja v banki, se je lahko vpisal v znani Dunajski klub gospodov, v katerem do sedaj ni niti enkrat manjkal. Tam se je družabno izpilil tako, da je opazoval prave plemiče in aristokrate. Poskušal jih je v vsem kar najbolje oponašati, pri čemer je bil dokaj uspešen. Kmalu se ni moglo po ničemer opaziti, da v resnici ne spada v ta plemeniti razred izjemnih ljudi. Nihče ni mogel pokukati v njegovo skromno denarnico, po zunanjem videzu pa je bil celo bolj imeniten kot marsikateri pravi grof ali baron. Danes je imel še dodaten razlog, da je pohitel v klub, ki ga je sicer odbijal zaradi svojega umetnega blišča. Zdelo se mu je, da se razkošno okrašeni zidovi prilizujejo razvajeni množici privilegirancev. Kako so se svojimi bogatimi okrasi razlikovali od skromnih papirnatih tapet v njegovem majhnem stanovanju! Vstal je okoli poldneva in se takoj obril. Globoko premišljevanje ga je pri tem tako prevzelo, da je večkrat prekinil svoje natančno polepševanje in se v starem porumenelem ogledalu zazrl v svoj obraz. Po videzu je bil Rudolf Getz zelo markantna oseba. Pravilne, možate poteze obraza so krasile otožne rjave oči, ki so izžarevale za njegova leta nenaravno resnost. Rjavi bujni lasje, goste obrvi in čutne ustnice so privlačili zasanjane poglede številnih deklet in žensk. Kljub tem telesnim prednostim pa se je Rudolf Getz imel za povprečneža. Svojo prirojeno sramežljivost je opravičeval z namišljenimi pomanjkljivostmi v svojem videzu. Ko se je uredil, je praznično oblečen sedel na stol poleg majhne mizice. Skoraj pol ure je strmel v svoje majhno bogastvo, ki je bilo še vedno razmetano po mizi, nato pa je s počasnimi gibi vzel iz predala črnilnik s peresom in dva lista praznega papirja. Na kratko je razmislil, potem pa je prijel za pero in začel polniti papir s svojo izurjeno kaligrafsko pisavo. Okoli štirih se je spustil do hišnih vrat in ustavil prvo prosto kočijo. Klub gospodov se je nahajal v precej oddaljenem Pratru, do katerega se je bilo treba peljati s kočijo najmanj eno uro. Tega dne se mu je vožnja vlekla kot jara kača. Izkoristil je enolično in udobno zibanje in še enkrat v mislih podrobno preveril načrt, ki si ga je za ta večer zamislil. Zdel se mu je ne le izviren in prepričljiv, temveč tudi povsem uresničljiv. Če mu bodo srečne okoliščine še naprej šle na roko, bi se lahko današnja nedelja spremenila v najpomembnejši dan njegovega življenja! Takoj ko je prispel v Klub se je povzpel v restavracijo, ker je bil že pošteno lačen. Toda komaj je sedel za mizo in z bolno pedantnostjo poravnal jedilni pribor, že se mu je približal direktor banke gospod Derner. Rudolf je vljudno povabil svojega šefa, naj prisede. »Gospod Getz! » je dejal, se spustil na stol in ga pogledal s široko razprtimi očmi, »Niti sanja se vam ne, kaj ste včeraj popoldne zamudili! V naši banki se je zgodila prava policijska drama!« »Menda ne boste rekli, da so nas poskusili oropati!« se je navidez zresnil Rudolf. »Le pol ure po tistem, ko ste odšli,« se je Derner nagnil prek mize, »sta v mojo pisarno vstopila dva visoka policijska uslužbenca. Takoj ko sem ju zagledal, sem vedel kdo sta, vendar sta me izredno presenetila, ko sta razložila, zakaj sta prišla!« Malce je zastal, ker pa ga je Rudolf samo mirno gledal, se je odločil, da ga ne bo mučil z dramatičnim zavlačevanjem. Derner je povedal tisto, kar je Rudolf upal, da bo od njega slišal. Policija je med Helginimi stvarmi našla potrdilo o vplačilu za osebni sef, zato je prišla, da bi vanj pogledala. Derner se je ponudil, da ju osebno spremi do tja, če imata seveda ključ od sefa, onadva pa sta takoj pokazala odobritev okrajnega sodnika za vlom v sef zaradi hitrejšega poteka preiskave. Iz avtomobila sta poklicala svojega službenega ključavničarja, ki je sef odprl na silo … »In kaj mislite, kaj so našli v njem?« je Derner dramatiziral zgodbo. »Nimam pojma,« se je zlagal Rudolf, ne da bi trenil. »Pest nakita precejšnje vrednosti in nekaj prepognjenih listov papirja!« Spet je zaman čakal na mladeničevo reakcijo. »Papirje!« je zmagoslavno poudaril Derner, kot da bi bil on tisti, ki je razrešil ta zapleteni primer. »Ko sta inšpektorja začela prebirati papirje, sta se izmenoma in pomenljivo spogledovala, na koncu pa sta bila osupla! Kaj, mislite, kaj so ti papirji vsebovali?« Rudolf je počasi skomignil z rameni in si nadel nedolžen izraz. »Nimam pojma … Domnevam, da sta našla dolg seznam ljubimcev gospe Helge, zdaj pa ne vesta, pri kom naj bi začela!« Direktor banke je na vse načine poskušal pokukati v papirje, vendar sta se mu detektiva spretno izmikala, zdaj pa je ves bled v obraz strmel v svojega mladega sogovornika. »Kaj mislite s tem?« je grgrajoče vprašal, ker se mu je nekaj zataknilo v suhem grlu. »No, mislim …« je domneval Rudolf, »da je policijska pamet po naravi sumničava in radovedna, zato zdaj domneva, da je gospo Helgo ubil ali dal ubiti eden od ljudi na seznamu, ker se je želel dokopati do tega dokumenta, ki ga ogroža! Seveda pa ta gospod, ali gospa, ni vedel, da ima Helga svoje zasebne papirje shranjene v sefu naše banke.« Helmut Derner je ostal brez besed. »Sprašujem se samo,« je dejal Rudolf in se praskal po gladko obriti bradi, »Kdo vse je bil na tem seznamu. Najbrž sta inšpektorja našla na njem imena, zaradi katerih se jima je zvrtelo v glavi.« »Odkod vam ta nora ideja?« je vprašal Derner s šibkim glasom. »Menda ja ne mislite, da je gospa Helga pri nas hranila svoje nakupovalne sezname?« se je čudil Rudolf. Gospod Derner je za kratek čas ostal kot pribit na svojem stolu, nato pa se je počasi vzravnal, pri tem pa ni več strmel v Rudolfa, temveč nekam za njim, najverjetneje nikamor. Ob neprijetni možnosti, da so takšne sezname res našli, ga je prevzel nepopisni strah, saj bodo skoraj gotovo naleteli tudi na njegovo cenjeno ime. Rudolf je pobral z mize jedilni list in se z apetitom zazrl vanj. Tako torej, policija je prišla in odšla, presenečena in osupla zaradi imen gospode na seznamih. Ni slabo, čeprav bo najverjetneje kot zvesti pes odnesla sezname svojim gospodarjem 'na vrhu'. Ti jo bodo potrepljali po njenem predanem debelem vratu in hitro zadevo potlačili! Konec koncev gre samo za smrt navadne javne dame. Za nagrado bodo inšpektorji postali šefi policije, člani vlade bodo malo bolj previdni, s kom gredo v posteljo, uboga Helga pa bo padla v pozabo. Le Rudolf je nikoli ne bo pozabil! Po večerji je mladenič odšel v enega od sosednjih salonov, v katerem so predvsem kockali. Ura je bila že pet in vse mize za kartanje so bile zasedene. Rudolf, ki je preziral tveganje, ni nikoli kockal, spadal pa je v skupino, ki se ji je reklo 'kibici'. Raje se je učil na napakah drugih. Počasi se je približal eni od miz v kotu prostranega salona, okoli katere se je nabrala največja skupina radovednih opazovalcev. Prav zaradi te mize je tistega večera prišel v klub. Neopazno se je priključil skupini kibicev lokalnega milijonarja in znanega industrialca Wernerja Schultza. Tako kot je upal, je bil Schultzev soigralec tudi to nedeljo grof Ludwig von Ludberg, že omenjeni plemič po poreklu iz Rudolfove rojstne Moravske. Zadnjih nekaj tednov se je pozanimal zanj in izvedel kup zanimivih podrobnosti. Von Ludberg je bil zaprisežen samec, zato ni imel naslednikov. Na Moravskem je imel obširna posestva z veličastnim družinskim dvorcem zgodovinske vrednosti, bil pa je tudi stric moravskega kralja Viktorja. Razlog, zaradi katerega je von Ludberg pritegnil Rudolfovo pozornost je bil zelo preprost. Nesrečni grof je že nekaj tednov nenehno izgubljal pri kartah. Rudolfa so ljudje, ki so izgubljali, nezadržno privlačili. Zaradi njihovih izgub se je Rudolf počutil bolj gotovega. Vedno je občudoval zmagovalce, zato se je tudi tistega večera znašel za hrbtom tistega, ki je nedvomno zmagoval in z mize odnašal zadnje denarne zaloge nesrečnega moravskega plemiča. Ko je Rudolf opazil, da ima Schultz v rokah že štiri desetice, je tudi sam postal izredno živčen. Preden je von Ludbergu dovolil, da bi zamenjal zadnjo karto, je milijonar podvojil vsoto, ki se je že dvignila na petindvajset tisoč kron. Mladenič se je čudil, zakaj je grof sploh igral do tako visoke vsote. Najbrž je imel nenavadno močne karte, če se je odločil za tako pogubno tveganje. »Petdeset tisoč!« je teatralno izustil Schultz in dodal na kup pravkar prešteti šop 25.000 kron. Hrup vznemirjenih opazovalcev je dosegel vrhunec. Zdaj so bili vsi pogledi usmerjeni v prebledelega von Ludberga. Nemočno je strmel v svoje štiri karte in ni vedel, kaj naj reče. »Morda želite najprej pogledati zadnjo karto?« mu je velikodušno pomagal močnejši Schultz in pri tem upal, da ga bo na ta način lažje pregovoril. »Priznam, precej bi mi pomagalo,« je tiho dejal von Ludberg. »Obrnite grofu njegovo naslednjo karto!« je ukazal delitelju, ki ga je takoj ubogal in vrgel pred presenečenega grofa srčno damo. Milijonar je potrpežljivo počakal, da se je grof odločil, preden je zahteval svojo zadnjo karto, ki ga niti ni zanimala, saj je imel v roki že štiri desetice. »Grem naprej!« je izjavil grof na vsesplošno začudenje prisotnih kibicev. »Bojim pa se, da nimam več dovolj gotovine pri sebi.« »Nič hudega,« je prijazno dejal Schultz, »napišite ček.« Rudolfu se je zazdelo, da se bo stari grof zvrnil s svojega žametnega stola. Ludberg preprosto ni mogel več izgovoriti niti besede. Pravzaprav ni vedel, kako naj razloži prebogatemu Schultzu, da je na mizi pred njim ves denar, ki mu je še ostal. Na koncu je zavlekel roko v notranji žep svojega svilenega suknjiča in potegnil iz njega nekaj prepognjenih listov, ki so bili overjeni s pečatom iz rdečega voska. Medtem ko jih je molel proti sredini mize in počasi polagal na kup papirnatega denarja, se mu je roka tresla. »V teh papirjih je mnogo več,« je razložil z zamolklim glasom, »Gre za lastniško listino mojega posestva na Moravskem, ki je vredno najmanj milijon kron!« Toda ta izjava razburjenega starca ni naredila nikakršnega vtisa na hladnokrvnega Schultza, ki ni niti pogledal dokument. »Ne izgubljajte glave, grof !« ga je trezno opozoril. »Mar boste zaradi piškavih 25.000 kron tvegali, da izgubite celo posestvo?« »Ne razumete,« je mrmral von Ludberg. »S tem želim plačati 25.000 kron in jih dobiti še 50.000!« Zdaj je nastal tak hrup in prerivanje prisotnih, da so prišli tudi kibici z drugih miz, in celo nekateri kvartopirci, ki so imeli manj sreče. Medtem ko je čakal na Schultzovo odločitev, je Rudolf komaj dihal. »Žal mi je,« ga je zavrnil Schultz, »tega ne morem sprejeti.« »Ampak, gospod Schultz,« ga je skoraj rotil von Ludberg, »moje posestvo je med najbogatejšimi na Moravskem!« »Imam že nekaj posestev po vsej Avstriji in me kar glava zaboli, ko pomislim, kaj naj bi z njimi sploh počel!« je grobo odvrnil Schultz. »Če ga prodate, boste dobili najmanj milijon,« ga je še naprej prepričeval von Luberg z vedno počasnejšim glasom. Po tem, kako se je grofu jezik zapletal, je Rudolf sklepal, da je ta tik pred živčnim zlomom. »Pa ga vi prodajte!« je predlagal Schultz precej netaktno. »Ali kdo med prisotnimi želi kupiti posestvo, vredno milijon kron za vsega 75.000?!« je dejal in pogledal po zbrani skupini. V dvorani je nastala popolna tišina. Rudolf je razumel podjetnikov bes. Jezil se je na propadlega grofa iz razumljivega vzroka, ker se je s kartami, ki jih je imel, počutil izigranega. Medtem se je von Ludberg dušil, malce zaradi dima številnih kadilcev, predvsem pa zaradi samega sebe. Neuspešno je poskusil odpeti zategnjeni ovratnik, in ker mu to ni šlo od rok, je z mize vzel svojo listino o lastništvu, ki je nihče ni hotel in jo s tresočimi rokami stlačil v žep. »Vas lahko prosim za deset minut premora?« je zaprosil Schultza z glasom zlomljenega človeka. Schultz se je samo na kratko priklonil v znak pristanka. Grof se je z muko vzravnal in odšel proti terasi kluba, da bi zajel tako nujno potrebni sveži zrak. Rudolf je počakal, da so se opazovalci malce pomešali med seboj, nato pa je tudi sam neopazno odšel za starim plemičem. Našel ga je, kako sam stoji sredi kamnite terase in se maje na negotovih starih nogah, obsijan s pošastno svetlobo polne lune. Nikakor ni mogel prižgati svoje priljubljene cigare. V njegovih negotovih in trepetajočih rokah so vžigalice ena za drugo ugašale. »Dovolite,« se mu je približal Rudolf in vzel škatlo z vžigalicami iz starčevih rok. Z roko je zaščitil nemirni plamenček in mu skrbno prižgal cigaro. »Precej vetroven večer je,« je mladenič opravičil grofovo nerodnost in živčnost. »Zelo lepo od vas, mladi gospod,« se je otožno nasmehnil von Ludberg, »verjemite pa, da so te roke poznale že boljše čase.« Oba sta nekaj trenutkov gledala v grofove roke, ki so se opazno tresle. »Mislim, da vam lahko pomagam,« je Rudolf prešel na stvar. Grof je počasi spustil roke in bolj pozorno pogledal mladeniča pred seboj. Rudolf je takoj vzel iz žepa že prešteti sveženj bankovcev in ga pomolil grofu pod nos. »Tu je 75.000 kron,« je rekel osuplemu grofu. »Pripravljen sem odkupiti vaše posestvo, ne glede na to, kje se nahaja.« Grof je nenadoma začel močno kašljati, vzel je cigaro iz ust in z očmi iskal prostor, kamor bi lahko sedel. Rudolf ga je prijel pod roko in ga odpeljal do kamnitih klopi ob ograji terase. Tam sta oba sedla in se brez besed opazovala na jasni svetlobi mesečine. »Vi mi želite posoditi 75.000 na osnovi lastniške listine mojega posestva ?« je grof preverjal z nejevero v glasu. »Seveda, saj ste sami rekli, da je vredno milijon. Ste si morda premislili?« »Oh, ne, ne!« se je stari grof zdrznil iz letargije, ki ga je prevzela. »Dovolite mi, da pridem k sebi.« Podrgnil se je po orošenem čelu. »Samo nekaj mi še ni povsem jasno: zakaj bi mi vi naredili tako veliko uslugo? Kajti če bom dobil nazaj svoj denar, povrhu pa še Schultzov, vi od celega posla ne boste imeli nikakršne koristi. Kakšni so torej vaši pravi razlogi?« »Zelo sebični,« je iskreno dejal Rudolf. »Prosim?!« Grof se je vzravnal na hladnem sedežu in poskušal čim globlje prodreti v temne mladeničeve oči in v pomen njegovi nenavadnih besed. »Glejte,« mu je razložil Rudolf, »preden vam bom naredil to uslugo, kakor jo imenujete, boste morali izpolniti majčken pogoj. Podpisali boste ta dokument!« Rudolf je iz žepa izvlekel kos papirja. »Kaj je to, za hudiča?!« se je grof presedel na klopi. »Nič posebnega,« ga je prepričeval Rudolf, » navaden kos papirja, v katerem v jasnem pravniškem jeziku izjavljate, da me od danes uradno priznavate za svojega zakonitega sina!« Ludwig von Ludberg ni mogel verjeti svojim ušesom. »Najbrž ste nori!« je resno ugotovil starec. »Zakaj bi vas priznal za svojega sina?« »Usluga za uslugo,« ga je poslovno spomnil Rudolf. »Zakaj prav jaz?« je vztrajal von Ludberg z živčnim glasom. »Zakaj vam je toliko do tega, da bi bili moj sin?« »Sploh mi ni nič do tega, da bi bil vaš sin,« ga je z ledenim glasom popravil Rudolf. »Preprosto izkoriščam priložnost, da popravim veliko krivico usode in si povrnem izgubljeno plemiško poreklo. Priložnost, na katero čakam že vse življenje in ki se mi najbrž nikoli več ne bo ponudila, se mi je ponudila prav danes zvečer. Vi obupno potrebujete moj denar, jaz pa vaše poreklo. V tem sploh ne vidim nič nenavadnega.« »Kakorkoli že …« Von Ludberg si je ponovno pričel drgniti čelo, »bojim se, da vas kljub temu ne razumem, mladenič.« »Zelo preprosto je,« mu je razložil Rudolf. »Človek, ki me je v svojem ljubezenskem zanosu neodgovorno naredil, je bil tudi plemič, toda brez časti in poguma. Ženska, ki me je nato rodila, pa je bila mlada, lepa in naivna. Ko sem pozneje dojel, kako je bilo z menoj, sem bil obupan, toda nemočen. Zaklel sem se, da si bom prej ali slej povrnil pravico do plemiškega porekla, za katerega sem bil prikrajšan!« Predem mu je odgovoril, ga je stari grof precej dolgo molče opazoval. »Pravzaprav imate prav,« je zavzdihnil. »Ogromno vsoto denarja, ki mi jo je oče zapustil, sem zapravil in zakockal po kvartopirskih salonih vse Evrope, družinski nakit sem pustil po raznih zastavljalnicah, zdaj pa vi zahtevate, da vam prodam to bedno poreklo, ki mi je še ostalo. Zakaj pa ne?« Rudolf je takoj položil dva lista papirja na z mesečino obsijano kamnito klop, na kateri sta sedela. »Skrbno preberite vsebino in mi povejte, če se z njo strinjate. Če se, mi boste dovolili, da pripeljem dve priči.« Von Ludberg je vzel dokumente s klopi, se okorno vzravnal in se približal visokemu osvetljenemu oknu terase. Iz žepa je vzel škatlo z naočniki, da bi bolje videl ter se zazrl v prvi list. Iz kratke, vendar pa natančne 'izjave', je bilo jasno razvidno, da od današnjega dne nepreklicno priznava Rudolfa Getza za svojega zakonitega sina, kateremu bo po smrti zapustil svojo titulo grofa in svoje posestvo. Ker se je von Ludberg že prej odločil, da se bo še pred smrtjo znebil svojega posestva, se je samo čudno nasmehnil. Na drugem listu papirja je bil čitljivo napisan 'sporazum' o zasebnem posojilu, s katerim se grof obvezuje, da bo v primeru, če ne vrne dolga, zapustil Rudolfu listino o lastništvu posestva in dvorca v Ludbergu. »Pokličite vaši priči,« je kratko dejal. Rudolf je vstal s klopi in se izgubil v gneči klubskih prostorov. Samo tri minute je potreboval, da je našel dve priči, ki ju je imel že prej v mislih. Vrnil se je v spremstvu znancev, in sicer visokega vladnega uradnika in klubskega funkcionarja, ki je držal v roki odprt črnilnik, v katerega je bilo zataknjeno pero. Von Ludberg je na kratko premeril njemu neznana človeka, izvlekel pero iz črnilnika, naslonil oba lista na osvetljeno okensko steklo in ju podpisal s polnim imenom in titulo. Nato sta stopili k oknu obe priči, ki sta s svojim podpisom potrdila pristnost dokumentov, ne da bi ju prebrala. »Hvala, gospoda!« je dejal Rudolf in se jima priklonil, kar je bil obenem znak, da njuna prisotnost ni več potrebna. Ko sta priči zapustili teraso, je von Ludberg s tresočimi rokami pospravil očala v žep. Preprosto ni mogel odvrniti oči od neprijetnega mladeniča. »Sprašujem se, kdaj vam je uspelo sestaviti vse te natančne sporazume in kako ste vedeli, da imam posestvo prav v Ludbergu.« »Mesece dolgo sem spremljal vse vaše kvartopirske seanse s Schultzom, zato sem povsem logično ugotovil, da vas bo prej ko slej spravil v slepo ulico.« »Morda ste se pa nocoj malce ušteli?« se mu je iz teme zlobno zarežal von Ludberg. »Na mizi me čakajo zelo močne karte!« »To me, gospod grof, sploh ne zanima,« mu je priznal Rudolf z odsotnim glasom. Vso pozornost je usmeril v zlaganje podpisanih dokumentov, ki jih je končno spravil v notranji žep suknjiča, obenem pa je izvlekel sveženj bankovcev in ga podržal v rokah. Ko je dojel, da mladenič čaka, da mu izroči lastniško listino, jo je von Ludberg izvlekel iz žepa in mu jo pomolil z opazno tresočo se roko. Nato mu je Rudolf izročil bankovce, ki jih je grof na hitro preštel. Ko je ugotovil da je vse v redu, je grof začutil nezadržno potrebo, da kar najhitreje zapusti ta pošastni kraj in svojega nenavadnega sogovornika. »Tu me počakajte,« je osorno dejal mladeniču. »Takoj vam želim vrniti vaš prekleti denar.« Ko pa je že skoraj prišel do visokih steklenih vrat, se je z roko na kljuki počasi obrnil. »Kako ste že rekli, da vam je ime?« mu je prišlo na misel. »Rudolf von Ludberg!« mu je dejal mirni glas iz teme. Staremu plemiču se je še bolj zatresla roka, s katero se je živčno na-slonil na umetelno okrašeno medeninasto kljuko in pohitel v notranjost. Nenadoma ga je prevzel nedoločen strah pred to mlado, a tako neživljenjsko osebo. Medtem se je Rudolf vrnil do kamnite klopi in opazoval mesečevo oblo, ki je blaženo plula po nebu. Prvič v življenju se je počutil izpolnjenega in bil je več kot zadovoljen s samim seboj. Njegove predrzne sanje so se danes zvečer povsem uresničile. Tudi uradno je bil plemič, celo s titulo grofa, ki jo bo podedoval, ko mu bo 'oče' umrl. V primerjavi z njim bi se pravi plemiči najbrž počutili smešno. Najbolj pa sta presenečala njegov neverjetni mir in spokojnost. Sploh ga ni skrbelo, kakšne karte ima von Ludberg, saj je vedel, da ta nima nikakršnih možnosti proti Shultzovim štirim deseticam. Seveda pa ga Rudolf tudi pri najboljši volji že iz etičnih razlogov ni mogel opozoriti na nevarnost. Prepovedano je bilo razkriti tuje karte. Še posebno pa to ni bilo dovoljeno ljudem visokega stanu, kar je pravkar postal. Vendar pa nesrečni grof vsega tega ni vedel, zato se je udobno namestil na svoj žametni stol, se oprl na naslonjalo in ponovno samozadovoljno pogledal svoj 'full', do katerega je pri tej vrsti pokra redkokdaj prihajalo. Ko je ocenil, da je nastala skoraj grobna tišina, je von Ludberg s teatralnimi kretnjami odložil svoje karte na rob mize, prevlečene z blagom, in z roko segel v notranji žep svojega imenitnega brokatnega suknjiča. Medtem ko je iz svežnja velikih bankovcev ločeval vsoto, ki jo je Schultz zahteval, je prisotnim zastal dih … »Petindvajset tisoč, ki ste jih zahtevali,« se je ustavil pri preštevanju, »in še petdeset tisoč!« Medtem ko je zlagal na kup preostali denar, so se prisotni spogledali. Ni jim bilo jasno, odkod je ta oskubljenec visokega stanu nenadoma vzel toliko gotovine! Schultz, ki je bil tudi sam več kot presenečen, je skoraj nezavedno vzel s kupa nekaj bankovcev, ki jih je približal debelim steklom svojih očal ter skrbno preveril njihovo pristnost. Von Ludberg mu te grobe poteze nezaupanja ni zameril. V sebi je že čutil zmagoslavje in se s skrajnimi napori zadržal, da ni s spontano reakcijo postavil pod vprašaj tako dolgo pričakovano zmago. Zmagoslavje nad finančno močnejšim neotesancem, kakršen je bil Schultz, bi grofu prineslo več kot nujno spremembo v sicer enolično in dolgočasno življenje človeka, ki se je rodil brez problemov. Onemela gneča okoli mize ju je opazovala v napetem pričakovanju. Schultz je brez vsakršnega zadržka porinil roko v žep suknjiča in iz debelega svežnja denarja izvlekel petdeset bankovcev po tisoč kron ter jih nonšalantno vrgel na že tako prevelik kup denarja. »Pokažite mi svoje karte,« je oholo dejal svojemu partnerju. Medtem ko je polagal damo in ase poleg dame, ki je že bila na mizi, se je zdelo, kot da so se von Ludbergu roke povsem umirile. Medtem ko so se kibuci vznemirjeno pogovarjali in hvalili njegove karte, se je vrnil na svoj udobni sedež ter ne da bi trenil zrl v brezbarvni Schultzov obraz. V dvorani je ponovno nastala popolna tišina. V zgodovini tega kluba se še nikoli ni igralo naenkrat za sto petdeset tisoč kron. Ker se je Schultz zavedal zgodovinskega trenutka in si je želel, da bi si njegovega imena kar najdlje spominjali in ga omenjali v aristokratskih krogih mondenega Dunaja, je pobral svoje štiri karte in se navidez zazrl vanje … »Kaj ne boste niti pogledali vaše pete karte?« ga je malce zaskrbljeno vprašal von Ludberg. »Ni potrebno!« Schultz je dvignil pogled s kart in jih prek mize podal začudenemu grofu. Von Ludberg je prijel ponujene karte, vendar si jih ni upal takoj pogledati. Nekaj časa jih je držal v roki in se na vso moč trudil, da bi zvedel kaj več z ledenega obraza svojega surovega nasprotnika, ki ni trznil niti z eno mišico na obrazu. Nato je zbral ves pogum, ki mu je še ostal, in razporedil Schultzove štiri desetice nad svoje karte. V tistem trenutku se je v dvorani razlegel vsesplošni vzklik vznemirjenja … Rudolf je še naprej strmel v sijoči mesec. Lenobno je vstal šele takrat, ko so se iz dvorane zaslišali vznemirjeni glasovi in panični hrup prisotnih. Nek kričavi glas je klical zdravnika. Notri se je očitno odvijala človeška drama. Njegov preroški čut in sposobnost, da predvidi dogodke, ga tudi tokrat nista izdala. Tako kot je pričakoval, je v dvorani naletel na negibno telo starega von Ludberga, ki je ležalo poleg kvartopirske mize, za katero je zapravil večino svojega nekoristnega življenja in ga na koncu tudi zakockal! Poleg nesrečnega grofa je že bil eden od prisotnih zdravnikov, član kluba, ki je prislonil uho na starčeve prsi, ki so umirala. V tistem sta se prikazala še dva zdravnika, ki sta nemo pogledala svojega kolego. Ta je na koncu dvignil glavo z baronove svilene srajce in brez besed odkimal. To je bil znak, da je grof Ludwig von Ludberg mrtev. Dokončno se je poslovil od svojega nemirnega, brezuspešnega in tja v en dan zapravljenega življenja. »Pokličite pogrebni voz,« je eden od zdravnikov pogledal direktorja kluba, ki je bil vidno vznemirjen zaradi neprijetnega dogodka. »Gospodje!« si je direktor vznemirjeno vil roke. »Kaj naj jim rečem? Kolikor vem, grof nima nobenega sorodnika.« Skozi gnečo se je prerinil elegantni mladenič. »Jaz bom poskrbel za truplo,« je dejal brez uvoda. »Vi?!« Direktor je pogledal v Rudolfa, ki ga je poznal in bil zato še bolj začuden. »Ali sta si bila z gospodom grofom v sorodu?« »Njegov sin sem,« je Rudolf razložil že tako osuplim opazovalcem. »Ampak … ampak …« je jecljal presenečeni direktor kluba, »prvič slišim, da je gospod grof imel sina! Tega mi tudi vi v teh treh letih niste omenili!« se je še naprej čudil. »Ves čas sem bil prepričan, da se gospod grof ni nikoli oženil.« »Saj se ni,« ga je hladno pogledal Rudolf. »Zdaj vam je najbrž jasno, zakaj naju je bilo oba sram najinega grešnega sorodstva.« Ko je Rudolf spustil pogled na starčev pomodreli obraz in na njegove široko odprte oči brez življenja, se mu je nesrečni človek zasmilil. Čeprav ni vedel, da je stari grof imel že leta težave z zdravjem in z opešanim srcem, se je Rudolf nenadoma počutil krivega. Ker ga je želel zaščititi pred radovednimi pogledi zbranih članov kluba in njegovega nasprotnika, je s sosednje mize potegnil prt iz zelene čoje, ga razprostrl in s kretnjo polno simbolike položil na negibno kvartopirčevo telo. Ko je Rudolf spremil truplo do mrtvašnice, je dežurnemu pogrebniku podal potrebna navodila. Dokumente in nekaj papirnatega denarja, ki jih je našel v žepih pokojnega grofa je obdržal. Med papirji je bila tudi nedavno prispela modra ovojnica, s katere je prebral grofov dunajski naslov. Nekaj trenutkov pozneje ga je dal kočijažu, ki ga je odpeljal v navedeni del mesta. Von Ludberg je stanoval v zelo imenitni četrti Dunaja. Masivna in bogato okrašena baročna stavba je bila očitno namenjena samo stanovalcem z globokim žepom. Ker je med grofovimi drobnarijami bil tudi sveženj ključev, je Rudolf z lahkoto in neopazno najprej stopil v razkošno preddverje, nato pa v drugo nadstropje, kjer je poiskal apartma št. 207. Na okrašenih masivnih vratih je bila obešena medeninasta ploščica z vgraviranim napisom: GROF LUDWIG VON LUDBERG Ko je vstopil, je Rudolf povečal plamen plinskih svetilk, ki so svetile v temi. Pred mladeničem se je prikazal luksuzno opremljeni salon. Z leve strani je odkril tudi grofovo prostrano delovno sobo, poleg nje pa zares prekrasno spalnico, opremljeno v slogu rokoko. Po brezhibnem redu in čistoči se je dalo sklepati, da je nekdo skrbel za pokojnega grofa. To je bilo očitno tudi v urejeni kuhinji, ki je bila diskretno postavljena na desni strani stanovanja. Rudolf je odšel do grofove delovne mize in sedel. Imenitno okolje ga je povsem očaralo. Takšno razkošje je poznal predvsem iz ilustriranih knjig in albumov. Prvič v življenju pa se je osebno in neposredno znašel obkrožen z njemu nedoumljivimi predmeti. Z gizdavega lestenca se mu je pogled spustil na zloščeno površino delovne mize. Škatla z ovojnicami in dragoceni pisalni pribor sta ga spomnila, da prebere pismo, ki ga je našel med grofovimi dokumenti. Bilo je že odprto, zato je iz ovojnice izvlekel kos finega papirja, na katerem je bil odtisnjen grofov grb, in ga prebral: »Spoštovani gospod grof, Neskončno mi je žal, ker vam v tem pismu nisem mogel poslati čeka za znesek, ki ste ga pred kratkim zahtevali. Mislil sem, da bolje poznate skromne finančne možnosti na vašem posestvu. Kot veste, je bilo leto sušno, zato prihodki od žetve in trgatve grozdja niso zadostovali niti za pokritje stroškov vzdrževanja dvorca in posestva. Zaradi tega sem bil prisiljen občutno znižati plače služinčadi in ostalih delavcev, vključno s svojo. Na računu imamo komaj štiri tisoč kron, kar ni niti približno toliko, kolikor ste zahtevali. Vsekakor boste pravilno razumeli moj strah, da bomo ostali v banki brez ene same krone! Dovolite mi, da vam na koncu predlagam, da nas razveselite z vašim prihodom. Že šest let nas niste obiskali, medtem pa je prišlo do številnih sprememb, tako na posestvu kot tudi v mestu. Ne jezite se, če vam povem, da bi vam bilo tukaj mnogo lažje, čeprav bolj dolgočasno, v vsakem primeru pa bi se rešili trenutnih finančnih problemov in si obenem odpočili. Vaš vdani, Viktor Hoffman« Očitno je bilo, da je pisal upravitelj grofovega posestva. Po datumu na pismu je bilo razbrati, da je le okoli deset dni staro. Rudolfu je bil omenjeni Viktor Hoffman takoj všeč. Zdelo se je, da gre za bistrega in očitno poštenega uslužbenca. Hoffmanove brezhibno napisane vrstice in umirjeni ton sta na Rudolfa naredili močan vtis. Še nekaj časa je držal pismo v roki in nepremično zrl v zlato odtisnjeni grb na začetku pisma. Podobnost med osebnim grofovim grbom in uradnim grbom kraljevine Moravske je bila očitna. Rudolf je pomislil, da zaradi kraljevskega porekla Ludbergov. Nato je skrbno pregledal vse predale v mizi, obrnil vsak papir in prelistal vse spise. Še isto noč, medtem ko se je grofovo telo ohlajalo v mrtvašnici, je hotel zvedeti nekaj več o tem zanimivem človeku. Odkril je, da je grof von Ludberg ostal dolžan 8.000 kron, od tega nekaj banki, nekaj pa zasebnim posojilodajalcem, in da je že zastavil večino osebnega nakita in dve zelo redki umetniški sliki na platnu. Po potrdilu se je videlo, da je zanju dobil vsega 2.000 kron, zato se je Rudolf odločil, da bo sliki že naslednjega jutra prevzel. Izredno je cenil umetnost, oziroma vse lepe in plemenite predmete. Med grofovo poslovno korespondenco je Rudolfovo pozornost pritegnila ponudba madžarskega barona industrialca, ki se je izredno zanimal za izkoriščanje grofovih gozdov in nekega rudnika bakra, ki se je nahajal v hribih nad Ludbergom. Zdelo se je, da mu nezainteresirani grof ni nikoli odpisal, saj Rudolf ni našel kopije pisma med ostalimi sicer redoljubno urejenimi kopijami pisem iz tistega leta. Za vraga, koliko pa ima ta grof sploh gozdov, če mu Madžar celo predlaga postavitev ozkotirne železnice! Pismo je skrbno položil na stran. Na enem od pedantno zloženih fasciklov je Rudolf opazil nalepko z imenom Viktorja Hoffmana. Iz priloženih papirjev je bilo mogoče precej zvedeti o zanimivi osebnosti grofovega upravitelja posestva. Ko je Hoffman uspešno doktoriral iz ekonomski ved, je pri iskanju službe v povojni Avstriji naletel na težave. Njegov časopisni oglas, v katerem je iskal zaposlitev, je opazil grof von Ludberg in ga poklical na razgovor. Že naslednjega dne je Hoffman odpotoval z vlakom, da bi prevzel posestvo od bivšega upravitelja, ki se je upokojil zaradi bolezni. Hoffman je ostal v službi pri grofu do današnjega dne, oziroma celih deset let. Prepričan, da se nič ni izmuznilo njegovemu ostremu očesu, je Rudolf na koncu prijel za pero in sestavil kratek telegram za Victorja Hoffmana. Obvestil ga je, da je grof Ludberg nenadoma preminil zaradi srčne kapi in da bo z jutrišnjim ekspresnim vlakom, ki odpelje iz Dunaja opolnoči, osebno pospremil njegove posmrtne ostanke do Ludberga. Podpisal se je z imenom Rudolf von Ludberg. Nato je vstal od mize in se skrajno utrujen od vsega, kar se mu je pripetilo, napotil v grofovo razkošno spalnico. Zleknil se je na svileno posteljo in hitro zaspal z globokim snom brez sanj … * * * Zbudil ga je zamolkli vzklik mlade ženske. Vzravnal se je v postelji in se trudil, da bi prišel k sebi. Poleg odgrnjenih okenskih zaves je stalo mlado dekle, ki je še vedno držalo majhno negovano roko čez usta. »Kdo pa ste, gospod?!« ga je prestrašeno vprašala. »Ne skrbite,« je Rudolf odmahnil z roko, kot da bi s tem želel pre-gnati njeno bojazen. »Prišel sem pozno zvečer in se odločil, da bom tukaj prespal. Sem grofov sin.« »Iz Moravske?!« je bolj živahno dejalo dekle in si celo upalo približati mladeničevi postelji. »Mati mi ni nikoli povedala, da ima grof sina!« »Koliko časa pa ste že v očetovi službi?« je preverjal Rudolf. »Dve leti in pol. Z materjo prihajava sem vsako jutro. Ona pripravlja obroke gospoda grofa, jaz pa nakupujem ter skrbim za čistočo in stanovanje vašega gospoda očeta.« »Kje pa je vaša mati?« »V kuhinji pripravlja jutranji čaj za gospoda grofa.« Rudolf je zdaj bolje pogledal mladenko. Bila je stara okoli 25 let, po načinu oblačenja pa se mu ni zdela nizkega stanu. Prej bi rekel, da pripada srednjemu meščanskemu sloju. Bila je vitke postave in zelo lepa. »Ampak …« se je spomnila vprašati. »Kje pa je vaš gospod oče?« »V mrtvašnici mestne bolnišnice,« je naravnost odvrnil Rudolf. V svojih odgovorih je bil vedno zelo jasen in iskren, ne glede na to, koliko so zadevali tistega, ki je spraševal. Mlada dama se je zamajala in brez besed zgrudila na preprogo poleg postelje. Ah, ženske, je Rudolf zavil z očmi proti stropu, nato pa je zlezel s postelje in pazljivo pobral nezavestno dekle. Nekaj časa jo je držal na rokah, še sam ni vedel, zakaj. Kot da sta ga toplota njenega mlahavega telesa in prijetni vonj njene mlade kože za trenutek omamila. Rudolf pri svojih dvaintridesetih letih še nikoli ni bil tako blizu ženskega telesa. Takšne stvari je navadno doživljal samo v svoji bujni domišljiji. Šele zadnjih nekaj dni, odkar so se njegove sanje nenadoma začele spreminjati v resničnost, je mladenič začutil, da pravo življenje, ne glede na to, kako nevarno in polno nepredvidenih zasukov je, kljub vsemu prinaša s seboj tudi prava vznemirjenja. Zato ga je ta prvi, neposredni stik z nežnim ženskim telesom prijetno presenetil. Ko je spustil krhko telo na po-steljo, si je nenadoma zaželel, da bi se tudi sam zleknil poleg nje. Ta misel ga je ne le presenetila, temveč tudi prestrašila. Skoraj ga je postalo sram pred nezavestnim dekletom, zato se je hitro vzravnal in počakal, da je prišla k sebi. »Kaj se je zgodilo?« je vprašala in odprla svoje velike modre oči. »Pretresla vas je žalostna novica o nenadni smrti mojega očeta,« ji je dejal Rudolf z nekoliko blažjim glasom. Dekle se je vzravnalo in spustilo noge na tla. Obsedela je na robu postelje ter z rokami prekrila obraz, da bi zadržala solze. »Ljubi bog,« je otožno zatarnala, »nikakor ne pridem k sebi. Gospod grof je bil do naju tako dober … Skrbel je za naju kot da bi bili del njegove družine … Zame je bil kot oče …« »Nimate očeta?« Dekle je odkimalo s sklonjeno glavo, skrbno zaviti kodri njenih svilnatih plavih las pa so se razsuli po njenih oblih ramenih. »Kaj se mu je zgodilo?« je zanimalo Rudolfa. »Padel je v vojni.« S tem je bilo vse povedano. Vdova in njena hči sta našli tolažbo in obenem dragoceno zaposlitev pri starem, neoženjenem grofu. Rudolf je začutil, da dekle joka bolj od strahu pred tistim, kar bo zdaj doletelo njo in njeno mater kot pa od žalosti zaradi starega delodajalca. Rudolf je že tudi sam izkusil probleme z iskanjem zaposlitve v povojni krizi izčrpane in opustošene avstrijske države. »Kako vam je ime?« je vprašal. »Gertruda Zuckerman,« je smrkalo dekle. »Gospodična Zuckerman,« ji je nenadoma predlagal, »dejstvo, da ste bili v službi pri mojem očetu dve leti in pol je zame zadostno jamstvo, da vam in vaši materi tudi sam ponudim enak položaj.« Dekle se je najprej pomirilo, nato pa dvignilo pogled svojih vlažnih modrih oči. Ah, kako se je Rudolf prijetno počutil zaradi tega nedolžnega pogleda, prepolnega hvaležnosti in oboževanja. »Vi … vi nama predlagate, da ostaneva pri vas v službi, gospod?« je tiho izustila. »Seveda, če pristanete, da odideta z menoj na mojo rojstno Moravsko, kjer se želim za vedno naseliti v našem družinskem dvorcu pri Ludbergu.« Gertrudi se je zdelo, da sanja. Preprosto ni mogla verjeti, da bo ostala v službi pri tem finem in elegantnem mladeniču in celo stanovala v njegovem dvorcu! Povsem zavestno se je dvignila z roba postelje in se vrgla v naročje presenečenega mladeniča. Seveda je bil to spontani objem navdušene hvaležnosti, toda Rudolfa je zelo vznemirilo napenjanje njenih bujnih prsi, katerih mehko toplino je čutil skozi svileno pižamo pokojnega grofa von Ludberga. Tako kot vedno v življenju je Rudolf tudi tokrat postopal načrtno in z jasnim namenom. Vedel je, da na posestvu, ki ga je želel oživeti in mu povrniti stari sloves, ne bo naletel na profesionalno kuharico z meščanskimi manirami, kakršne je očitno imela Gertrudina mati. Pri vsem tem pa ga je najbolj vznemirjala misel, da bo vsako jutro in vsak večer videl to rasno plavolasko v svoji bodoči spalnici. Ker sam ni imel dovolj poguma, da bi ženskam prvi ponudil svojo moškost, je po tihem upal, da mu bo to ne prav sramežljivo dekle morda prvo ponudilo svojo neomadeževanost. Glede na to, kar se je pravkar zgodilo, bi utegnil imeti prav. Ko je gospa Berta Zuckerman zagledala svojo hčerko v naročju neznanega mladeniča, ji je srebrni pladenj, ki ga je držala v rokah, skoraj zletel po tleh. »Oh, mama!« Gertruda je izpustila Rudolfa in stekla k svoji presenečeni materi, ki je stala pri vratih. »Nekaj groznega se je zgodilo!« Gospa Zuckerman ni takoj vedela, kaj naj si misli. Novica o nenadni grofovi smrti je malce pomirila njeno bojazen. Prestrašil jo je nenavadni prizor, na katerega je pravkar naletela. Gertruda je bila njeno edino upanje v življenju, in celo mnogo več. Niti pomisliti ni smela, kako grozna usoda bi jo doletela, če bi jo hči nekega dne zapustila. Zato je z nezaupanjem modre in izkušene ženske poslušala Rudolfovo ponudbo, da odideta z njim na Moravsko. Sprejela jo je samo zato, ker bi se sicer znašli v težkem in brezizhodnem položaju. Ker je vedel, da ima pred seboj samo še en dragoceni dan, se je Rudolf takoj vrgel na delo. Prvo kar je naredil je bilo, da je obiskal pokojnikovo banko in odplačal njegov dolg. Nato je odšel do ostalih nekaj upnikov in tudi pri njih poravnal grofove račune. Na njegovo veliko žalost je ugotovil, da so zastavljene slike že prodali naprej, ker se grof ni pravočasno pojavil s sposojenim denarjem. Pri znani dunajski firmi Goldberg je imel več sreče. Čeprav sta minili skoraj dve leti od takrat, ko je grof zastavil družinski nakit, se je firma strinjala, da mu za ustrezne obresti vrne nakit, za katerega je grof Ludberg takrat dobil bednih dvanajst tisoč kron. Goldbergovo razumevanje in poštenost sta iskreno presenetila Rudolfa, saj bi lahko z vso pravico pre-prodal nakit po mnogo višji ceni. Ko je Rudolf vzel precej veliko žametno škatlo z nakitom, je imel občutek, da je dobil nazaj izgubljeno čast družine Ludberg. Zanj je bil skromni nakit vreden mnogo več kot denar. Predstavljal je intimni in osebni del zgodovine ludberških plemičev, katerih družinsko drevo je nameraval v kratkem obnoviti in podaljšati. Potem ko je v naglici pojedel kosilo, se je Rudolf napotil na dunajsko okrožno sodišče. Ker je poznal enega od visokih uslužbencev sodišča, mu je uspelo dobiti avstrijski potni list z 'novim' imenom. Zaradi neprijetnega dogodka v Klubu je bil najbolj presenečen direktor banke, ki ga je Rudolf obiskal nazadnje. Gospod Derner mu je izrazil globoko sožalje in iskreno obžalovanje zaradi nenadnega odhoda. Rudolf je do konca igral vlogo ožaloščenega sina in se na koncu opravičil, ker mora zaradi spremembe okoliščin za vedno zapustiti svoje delovno mesto. Med potjo je odšel do svojega stanovanja, kjer je pobral svoje stvari in plačal stanarino za tekoči mesec, nato pa kupil obleke in mestne potrebščine, za katere je menil, da jih v podeželskih trgovinah Ludberga ne bo mogel nabaviti. Ura je bila že pol dvanajstih zvečer, ko se je kočija ustavila pred gla-vno dunajsko železniško postajo. Rudolf je korakal spredaj, za petami pa sta mu hodili mati in hči Zuckerman, ki sta se držali pod roko. Za njimi je stokala četica postajnih nosačev, ki je s težavo nosila nekaj velikih potovalnih kovčkov. V takšnem zaporedju so prispeli do glavnega perona, kjer je že stala dolga kompozicija ekspresnega vlaka. Gertruda je z na pol odprtimi usti strmela v čudovite Pullmanove spalnike, v katerih je Rudolf rezerviral dva ločena kupeja. Bala se je, da so vse skupaj le prelepe sanje, iz katerih se bo morala vsak trenutek zbuditi. Čeprav je bila Gertruda že odraslo dekle, še nikoli ni zapustila Dunaja, pa tudi z vlakom se še nikoli ni peljala. Zato je kot omamljena opazovala bleščečo medeninasto ploščo na boku temno modrega vagona, na kateri je pisalo: PARIS – STUTTGART – MUENCHEN – VIENNA - BUDAPEST Mojbog, se je Gertrudi zvrtelo v glavi, saj to je skoraj polovica sveta! Rudolf je ljubeznivo počakal, da sta dami vstopili prvi. Pokazal jima je njun kupe, se jima kratko priklonil in odšel naprej do naslednjega oddelka, vstopil vanj in se udobno namestil. Točno opolnoči je lokomotiva kratko zapiskala in ekspresni vlak je krenil. Rudolf je bil že zleknjen na svojem ležišču, z očmi uprtimi v okrašeni strop vagona in majhno zastrto plinsko lučko. Medtem ko je poslušal vedno hitrejše drdranje železnih koles, je premišljeval o svoji vrnitvi na Moravsko po celih dvajsetih letih odsotnosti. Ko je po materini smrti zapustil svoj rojstni kraj, je bil star vsega 12 let. Na Dunaj sta ga odpeljala gospod in gospa Hertz, pri katerih je štiri leta delal kot trgovski pomočnik. Zatem je odšel delat k Schwartzovim, nato pa v veleblagovnico, kjer ga je opazil gospod Derner in mu ponudil službo v svoji banki. Rudolf se je sam pri sebi čudil, zakaj prav zdaj premišljuje o svoji težki in zapleteni preteklosti. Morda se je želel od nje za vedno posloviti, preden prečka avstrijsko mejo in s tem vstopi v svoje drugo, novo življenje. Zaprl je oči in poskusil usmeriti svoje misli v prihodnjo, bolj srečno in prijetno polovico svojega življenja. Že prej si je megleno predstavljal, kako se sprehaja po svojem parku in hodi po razkošnih dvoranah, toda slike, ki so se mu zdaj prikazovale, so bile mnogo bolj resnične in barvite. Čutil je njihovo bližino. Tako kot je nenadoma začutil prijetno bližino bujne mladenke, ki se je zdaj najbrž slačila v sosednem kupeju, če se ni že zleknila na udobno ležišče. Za hip je skoraj začutil zdaj že znani vonj njenega svežega mladega telesa. Ob nenadni misli, da najverjetneje leži prav tukaj, poleg njega, in da ju loči le tanka stena iz poliranega lesa, mu je od vznemirjenja šinila kri v glavo. Zardel je, toda ne od sramu, temveč od dolgo zatrte spolne želje, od pohlepnega hrepenenja, da bi se ji vrgel na tople prsi in jih prekril s poljubi. Mladenič se je obenem zavedel, da je to njegova prva realna želja, da si je prvič v življenju zaželel nekoga, ki dejansko obstaja in da sanjari o ljubezenski avanturi, ki bi se v dogledni prihodnosti lahko uresničila. Mar te želje pomenijo, da je končno začel živeti? Se danes zvečer poslavlja od dolgih in jalovih sanjarjenj in začenja uresničevati svoje želje? Je mar mogoče, da bo odslej preprosto imel vse, kar mu bo všeč in vsakogar, ki si ga bo zaželel? Odkril je prijetni občutek, da lahko nekaj ali nekoga ima, če se mu zahoče. Ker ni mogel zaspati, je Rudolf poskusil pomiriti val prijetnih spoznanj tako, da je z nočne omarice vzel vedno prisotno knjigo o Moravski. Takoj je našel zaznamovano stran s sliko ludberškega dvorca ter začel kot že neštetokrat doslej prebirati zgodovino tega kraja in njegovo plemiško rodoslovje Daljni predniki Ludwiga von Ludberga so bili Slovani in so prišli na Moravsko že leta 1596. Pleme je štelo prek sto moških, žensk in otrok. Ker se je habsburški cesar Rudolf II zavedal njihove bojne spretnosti, jim je podarjal obmejna posestva, kjer so se ustalili in se branili pred turškimi vdori. Pleme je svoje delo opravljalo tako dobro in dosledno, da jim je kasneje cesar Karel VI dodelil plemiški naslov baronov, njegova hči Marija Terezija pa jih je leta 1756 povzdignila v grofe. Ko je leta 1867 Moravska postala del Avstro-ogrske monarhije, je cesar Franc Jožef povišal najstarejšega ludberškega grofa v vojvodo. Sin tega vojvode je pozneje postal moravski kralj Viktor. Pokojni Ludwig von Ludberg je bil njegov bratranec. Rudolf je izpustil knjigo in se zazrl v polirani strop kupeja, ki se je narahlo zibal. To pomeni, je premišljeval, da je sedanji moravski vladar njegov sorodnik! Ob nenadni misli, da bi kralj lahko prišel v Ludberg na pogreb svojega bratranca, se je Rudolfu stemnilo pred očmi. Da ni morda malce pretiraval, ko je prevzel ta stari plemiški naslov? Kako bi moravskemu kralju 'razložil' njune sorodstvene vezi in ali bi sploh verjel, da je on Ludwigov nezakonski sin? Nadaljeval je z branjem in izvedel, da se je kralj Viktor oženil z avstrijsko princeso Marieto, ki, žal, ni mogla imeti otrok. Ko so neskončno dolgi zdravniški poskusi vendarle obrodili sadove, je kraljica zanosila in umrla med prezgodnjim porodom. S tem je Viktor ostal brez dragocenega naslednika, zato je javnost že domnevala, da bo po njegovi smrti Moravska postala republika ali pa se bo priključila eni od sosednih kraljevin. Rudolf je zaprl knjigo in zamižal. Poskušal je razmišljati, toda zibanje in drdranje koles sta ga hitro uspavala … 3 'Parižan', kot so popularno rekli mednarodnemu ekspresnemu vlaku, se ni ustavljal v manjših mestih, kakršno je bilo Ludberg. Ponavadi je odhrumel mimo z 'nezaslišano' hitrostjo stotih kilometrov na uro ter puščal za seboj oblake postajnega prahu ali vrtince suhega zimskega snega. Vlak se je le v izjemnih primerih ustavil v Ludbergu, in sicer samo za toliko časa, da je kakšna privilegirana oseba izstopila. Za dosego te pravice je bilo treba poleg vozovnice za prvi razred doplačati še deset kron. Za tiste, ki so si to lahko privoščili, je bilo to ceneje kot pa se peljati do oddaljenega Atalina in se ponovno vrniti s počasnim in umazanim lokalnim vlakom. Ko se je težka železna gmota počasi prebila skozi jutranje meglice, so urini kazalci pokazali šest in štirideset minut. Omotični potniki, ki jih je presenetilo škripanje zavor in nenadni postanek, so svoje zaspane glave potisnili med spuščene zavese vagona. Prizor, ki so ga zagledali, je bil zelo nenavaden. Na majhnem postajnem peronu je stala skupina desetih moških, oblečenih v svečane črne obleke, moravska državna zastava pa je visela na pol droga. Iz skupine lokalnih veličin je stopil moški asketske postave in z visokim čelom, nad katerim je bilo opaziti redke svetlo plave lase. Oblečen je bil v brezhibno črno obleko. Stopil je do vrat modrega spalnika, na katerega je mladi postrešček takoj prislonil posebne pomožne stopničke. Rudolf je izstopil prvi, za njim pa gospa Zuckerman s hčerko. »Gospod Rudolf von Ludberg?« je preveril mož v črnem in si pri tem ogledoval mladeniča s svojimi pametnimi svetlo modrimi očmi. Rudolf je potrdil s kratkim priklonom glave. »Viktor Hoffman, vaš upravitelj posestva,« se je predstavil moški. »Preden vam zaželim dobrodošlico, mi dovolite, da izrazim svoje iskreno in globoko sožalje ob nenadomestljivi izgubi vašega izjemnega očeta, gospoda grofa!« »K vragu naj gredo formalnosti, gospod Hoffman,« je presenečenemu upravitelju zašepetal na uho Rudolf, »nedvomno dobro veste, kakšen človek je bil grof, samo jaz pa vem, kakšen je bil kot – oče!« Nenavadni mladenič se je Hoffmanu takoj prikupil. Bal se je, da bo sin kopija nadutega in večno nehvaležnega grofa, v resnici pa je bil njegovo čisto nasprotje. »Gospa in gospodična Zuckermann,« se je Rudolf obrnil k svojima spremljevalkama in ju predstavil upravitelju. »Dami sta zadnjih nekaj let skrbeli za dunajsko gospodinjstvo mojega pokojnega očeta in želel sem si, da nadaljujeta svoje izredno delo tudi v novem domu!« Viktor Hoffman se je brez besed priklonil damama, pri tem pa se je njegov pogled nekoliko dlje zadržal na Gertrudi. Nato je z roko usmeril Rudolfa k ostalim iz skupine in mu predstavil vsakega posebej. Prisotni so bili predsednik ludberškega okraja baron Badoko, šef žandarmerije Potocki, sodnik Bogadi, šef gasilskega društva Scheffer, ovdoveli plemiški sosed baron Erik Bracht, mestni zdravnik Winter in nekaj lokalnih velemož in funkcionarjev. Medtem so iz službenega vozila pazljivo odnesli krsto z grofovimi posmrtnimi ostanki ter prtljago. Po celih treh minutah postanka je lokomotiva kratko zapiskala in 'Parižan' je počasi krenil. Na majhni zapuščeni postaji so ostali možje v črnem ter se drenjali okoli krste in nekaj parkiranih kočij. Grofove posmrtne ostanke so položili v pogrebni avto, za katerim so se peljali Rudolf in Hoffman v zaprti dvorski kočiji, za njima pa se je potegnila kolona ostalih avtomobilov ali kočij, odvisno od tega, s čem se je kdo pripeljal. Gertrudo in njeno mater so namestili v drugo, odprto dvorsko kočijo, v kateri je bila tudi prtljaga. In tako so se napotili proti mestu, do katerega je peljala tri kilometre dolga ravna cesta. Mesto Ludberg je ležalo na obronkih Karlove gore, na 350 m nadmorske višine. Čeprav je šlo za veliko okrajno središče, zaradi svoje odmaknjenosti ni imelo neposredne železniške povezave. Ta je v glavnem tekla po dolini reke Mala Moravica. Odsotnosti železnice v njihovem mestu meščani Ludberga nikoli niso odpustili cesarju Francu Jožefu, ki je železnico speljal mimo njih. Šlo pa je za vsega tri kilometre. Rudolf in Hoffman sta si sedela nasproti in se molče opazovala, medtem ko so se sedeži prijetno zibali. »Verjetno ste še vedno pretreseni zaradi mojega telegrama,« se je Rudolf odločil in prvi prekinil tišino. »Ne toliko zaradi smrti mojega ostarelega očeta kot zaradi nepričakovanega prihoda njegovega sina!« »Priznam,« se je nasmehnil Hoffman, »to me je najbolj pretreslo, kot pravite. Že deset let delam za vašega očeta in res težko razumem, da vas še nikoli ni omenil. Res ne vem, zakaj vas je tako skrival.« Rudolf mu je dodal dokument, ki ga je von Ludberg podpisal pred nekaj dnevi. Upravitelj ga je prebral do konca. Čeprav se je trudil, mu ni uspelo prikriti izraza začudenja na obrazu. »Vam je zdaj marsikaj bolj jasno?« Rudolf je prepognil dokument in ga vtaknil nazaj v notranji žep suknjiča. »Oprostite, ampak to razkritje me dejansko preseneča,« je odgovoril zmedeni Hoffman. »Morali bi šele videti moj obraz, ko me je pred desetimi leti našel na Dunaju in mi razkril svojo neprijetno skrivnost!« je Rudolf še naprej razpredal svojo zgodbo. »Strinjal sem se z njegovo željo, da se skrivaj sestajava in videvava samo na krajih, kjer naju nihče ne pozna. Oba sva se vpisala v znani dunajski Klub gospodov, kjer sva se srečevala vsako nedeljo popoldne. Od časa do časa sva odšla na sprehod po mestu ali pa obiskala kak koncert ali muzej. Pred nekaj dnevi so me nujno poklicali v bolnišnico in me odpeljali do njegove smrtne postelje. Zahteval je, naj napišem to, kar sta ravnokar prebrali, in se podpisal. S tem dejanjem dobre volje je želel popraviti zame usodno napako, ki jo je zagrešil, najbrž zato, da bi mu bilo 'na onem svetu lažje. Kako mu je zdaj, sam najbolje ve, Bog pa tudi ve, kako je bilo meni vsa ta leta. Grenkoba, ki jo gotovo opažate v mojem glasu in vedenju, me bo še nekaj časa spremljala.« »Povsem vas razumem,« je tiho dejal Hoffman. »Zdaj mi je tudi bolj jasno, zakaj je grof zahteval vedno več denarja, še posebno zadnjih nekaj let.« »Motite se, če mislite, da ga je porabil zame!« je kislo pripomnil Rudolf. »Naj vas ne pretrese, če vam povem, da je moj nesrečni oče v zadnjih desetih letih zakockal pravo majhno bogastvo!« Hoffman se je modro vzdržal vsakega komentarja. Tudi sam je bil ves čas mnenja, da grofa uničuje kocka. »Ko sem si pred kratkim ogledal očetove dokumente,« je zaupno nadaljeval Rudolf, »sem bil osupel, ko sem ugotovil, koliko denarja ste mu poslali v zadnjih desetih letih. Živel pa je v relativno skromnem štirisobnem stanovanju. Iz vašega zadnjega pisma sem razbral, da je pripeljal naše posestvo na rob bankrota.« Hoffman se je presedel na sedežu, kot da mu je bilo malce nerodno zaradi te pripombe. »No …« je zateglo dejal, »kar zadeva bankrot vam moram priznati, da sem v pismu vašemu očetu nekoliko pretiraval. Ves čas sem imel 'črni fond'. Veste, nisem smel dopustiti, da bi blagajna ostala prazna, saj je posestvo ogromno, treba ga je vzdrževati, plačati vse stroške, državi in občini pa že pet let nismo plačali davkov. Celo služinčad sem zmanjšal za polovico, ostalim pa sem zmanjšal plače za tretjino, vendar mi tudi to ni kaj dosti pomagalo. Primanjkovalo mi je tako imenovanega operativnega kapitala, ki mi ga je vaš pokojni oče vedno pogosteje izpulil. Nisem imel s čim obnoviti gospodarstva, ko pa sem ga krpal, je postajalo še bolj šibko. Opozoriti vas moram, da boste naleteli na precej žalostno sliko tistega, kar je bilo nekoč ponos družine Ludberg in tega konca Moravske.« Rudolf ga je pozorno poslušal, nato pa vprašal: »In koliko trenutno znaša ta 'črni fond'?« »Vedno pustim na strani okoli deset tisoč kron za nenadne in nepredvidene stroške,« je odgovoril Hoffman z glasom, v katerem je bilo čutiti prizvok lastne krivde. »Zelo dobro,« ga je s prijateljskim nasmehom opogumil Rudolf. »Očitno ste izkušen in pošten človek in uslužbenec! Izkušen, ker ste uporabili zvijačo, da bi ohranili tuje imetje, in pa pošten, ker tega niste obdržali zase temveč ga pošteno dajete drugim v roke!« Rudolfova opazka je Hoffmana precej zmedla. Ta mladi Ludberg je hudičevo pretkan in bister. »Tudi jaz sem nekaj prihranil za 'hude čase'!« se je Rudolf zaupno nagnil k Hoffmanu. »Okoli 20.000 kron in nekaj zlata. Ostalo bi mi več, toda moral sem odkupiti družinski nakit, ki ga je moj nerazumni oče za-stavil in zakockal.« »Dobili ste nazaj družinski nakit?« je Hoffman debelo pogledal. »Vsega!« je zmagoslavno dejal Rudolf. »Mislim de se bomo z vašo poslovno spretnostjo in z božjo pomočjo izvlekli!« Do konca poti sta se pogovarjala o tem in onem, predvsem o poteku grofovega pogreba. Kot je Rudolf upal, je Hofman že poskrbel za vse in izdelal tudi najmanjšo podrobnost. Po kratki in udobni vožnji v kasu so prispeli v Ludberg. Mestece je bilo upravno središče že več kot sto let, zato so v njem prevladovale stare in velike hiše iz obdobja baroka. Da bi prišli do ludberškega dvorca, so morali najprej prevoziti celo mesto. Med potjo je Hoffman Rudolfu razlagal, kaj je v posameznih stavbah. Videti je bilo, da je že celotno prebivalstvo obveščeno o grofovi smrti, saj so se na pločnikih zbrale skupine ljudi, ki so sklonjenih glav držali kape in klobuke v rokah. Pri skoraj vseh trgovinah so bile izobešene črne zastave, na državnih stavbah pa so bile zastave spuščene na pol droga. »Ne razumem,« je dejal Rudolf, »zakaj so tudi državne zastave na pol droga? Je umrl še kakšen pomembnež?« »Ah, saj res,« se je z nasmeškom opravičeval Hoffman, » ko sem dobil vaš telegram, sem o njegovi vsebini obvestil tudi dvor v Atalinu. Gotovo veste, da je bil gospod grof bratranec Njegovega veličanstva, ta pa je zaukazal, da je treba vse državne zastave spustiti na pol droga!« Rudolf se je zbal, da bo Hoffman opazil nenadno bledico na njegovem obrazu. »Žal pa je kralj na dopustu v Egiptu in se je v svoji sožalni brzojavki opravičil, ker ne more osebno prisostvovati grofovemu pogrebu!« Rudolf je začutil olajšanje. »Zakaj smo se ustavili?« je vprašal in pogledal skozi okno. »Katedrala!« ga je opozoril Hoffman. »Škof Vojtek nas pričakuje, ker bo osebno maševal za pokojnika.« Rudolf je stopil skozi vrata kočije, ki jih je pred cerkvijo že odprl eden od mladeničev. Naproti jim je prišel mestni župnik Visinski, visok, simpatičen štiridesetletnik. Potem ko mu je izrazil svoje sožalje, ga je duhovnik odpeljal po kamnitih stopnicah do katedrale. Rudolf je na kratko pogledal zbrano množico, nato pa je vrgel pogled na visoki baročni stolp. V knjigi je že prej prebral, da sta za izgradnjo katedrale prispevala avstrijski cesar in takratni grof Ludberg v čast zmage nad Turki. Ko je Rudolf stopil v ogromno dvorano katedrale, se je poskusil spomniti, kdaj je bil nazadnje v cerkvi. Dvorana je bila nabito polna ljudi, ki so radovedno zijali vanj in v mestne očete, ki so hodili za njim. Tik pred oltarjem jih je pričakal škof Vojtek osebno. Pozdravil in blagoslovil je Rudolfa, nato pa je stopil do oltarja in pričel s tiho molitvijo. Prve vrste so bile rezervirane za goste in dostojanstvenike, na vsakem sedežu pa je bilo skrbno izpisano ustrezno ime, da ne bi prišlo do zmede ali pomote. Ob misli, da je vse skupaj pripravil in organiziral Hoffman, ga je Rudolf živčno poiskal z očmi. Brez njegove prisotnosti se je počutil nekako negotovega. Opazil je, da Hoffman stoji nedaleč stran in lokalnemu pogrebniku šepeta navodila na uho. Tako kot vsi ostali je tudi Rudolf ostal na nogah in čakal, da prinesejo krsto s pokojnikom in jo postavijo na že pripravljeni prostor pred oltarjem. Rudolf je že na Dunaju poskrbel, da so grofove posmrtne ostanke ustrezno uredili in jih pripravili za daljši ogled. Znotraj razkošne krste iz mahagonija so namreč namestili še eno, hermetično zaprto krsto, katere zgornja polovica je bila vsa iz stekla. Ko so odprli polovico zunanje krste, se je prikazal zgornji del pokojnika, ki je bilo oblečen v isto imenitno obleko, v kateri se je zgrudil poleg igralne mize. Rudolf je šele tu z zadovoljstvom ugotovil, da je bolnišnično osebje izredno dobro uredilo grofov obraz, ki je dajal vtis spečega človeka. Rudolf je skoraj s strahom opazoval reakcijo na obrazu upravitelja, ki je šel okoli krste in pozorno preučeval truplo. Njuna pogleda sta se kmalu srečala in Rudolf je sklepal, da je Hoffman zadovoljen s tistim, kar si je pravkar ogledal. Že med vožnjo mu je v grobih potezah orisal načrt grofovega pogreba, zato je Rudolf vedel, da bo truplo ostalo ves dan na ogled meščanstvu. »Kaj pa zdaj?« je vprašal Hoffmana na uho, ko sta skupaj sedla. »Po maši, ki bo trajala približno pol ure,« mu je ta šepetaje odgovoril, »bo truplo ostalo na ogledu do jutri, nakar ga bodo točno opoldne prepeljali v dvorsko kapelo in pokopali v podzemni družinski grobnici.« Rudolfa je še marsikaj zanimalo, vendar si ni upal prekiniti nenadne tišine, ki je nastala, ko se je stari škof obrnil k zbrani množici in na široko dvignil roke. Naslednje pol ure se je Rudolfu vlekla kot prava majhna večnost. Že od nekdaj se je počutil nelagodno na krajih, ki so se mu upirala in med ljudmi, ki jim ni pripadal. Niti besedice škofovega govora ni razumel, čeprav jo je podal v domačem ljudskem narečju. Zato pa je pozorno proučil razkošno notranjost katedrale in poskušal izračunati, koliko je ta neumnost stala takratne graditelje. Medtem ko si je ogledoval čudovito izrezljano baročno prižnico in stenske poslikave, se mu je na obraz prikradel opazen nasmeh. Razkošje cerkev je povezoval z zvijačnostjo spretnih duhovnikov, ki so na ta način pritegovali revne množice. Takratnim tlačanom in kmetom je bilo cerkveno razkošje edino, ki jim je bilo dostopno. Tam so si lahko do sitega napasli oči, ki so bile lačne boljšega življenja, duhovniki pa so jim ga velikodušno obljubljali. Za ogled in poslušanje pa so jim kmetje darovali svoje bedne, pogosto tudi zadnje novčiče. Da bi Rudolf bolje spoznal okolico, mu je Hoffman predlagal, da se do dvorca odpeljeta z odprto kočijo, kar je z veseljem sprejel. Z iskrenim zanosom je opazoval prekrasne naravne lepote, ki so skoraj z vseh strani obkrožale dvorec in posestvo. Pravzaprav je bilo posestvo en sam ogromen arboretum, v katerem je raslo več kot 250 vrst najbolj znanih dreves in grmičevja. Sredi tega botaničnega raja pa se je dvigala prekrasna baročna stavba. Prvotni dvorec je imel dve nadstropji, kasneje pa so bogati lastniki dozidali visoko streho, v kateri so bile številne sobe za goste ter zatrepi. Na posestvo se je prišlo skozi veličastna vhodna vrata iz kovanega železa, njihov vrh pa je krasil spretno poslikani grb ludberških grofov. Ravna in z drobnim peskom posuta pot je peljala do vhoda v dvorec. Z obeh strani poti so bili posajeni grmički čudovitih vrtnic in raznobarvnega cvetja. Rudolf je s polnimi pljuči vdihnil svež in opojen zrak, ki ga je bilo mogoče najti le na podeželju. Ugotovil je, da je to edini kraj na svetu, kjer bi lahko srečen umrl. Medtem ko je stegoval vrat, da bi videl, od kod se sliši mila pesem več sto ptic, mu je Hoffman v grobih obrisih razlagal: »Celotno posestvo, oziroma park, je ograjeno s trdno in visoko ograjo, zato gozdna divjad ne more priti noter.« »Imate v mislih zveri?« ga je zaskrbljeno pogledal Rudolf. »Gre predvsem za divje prašiče, srne, sem ter tja za kakšnega medveda in še nekaj drobnih škodljivcev, ki bi lahko objedli ali poškodovati redke primerke rastlin v parku. Ustrezni stalež divjadi vzdržujemo z organizira-njem sezonskega lova. S tem sem v zadnjih nekaj letih skoval precejšen dobiček. Pravico do odstrela prodajam bogatim tujcem, in sicer za deset do sto kron po glavi, odvisno od velikosti in redkosti posameznih živali. Samo s tem 'turističnim' lovom je dvorec lani zaslužil več kot šest tisoč kron!« Rudolf ni vedel, kaj naj bi mu na to odgovoril. Očitno je temu marljivemu in sposobnemu človeku uspelo izmolsti še zadnji sold iz skromnih naravnih rezerv njegovega razsipnega gospodarja. Ko sta se približala dvorcu, je Hoffman menil, da ga mora opozoriti: »Stavbe so žal v precej slabem stanju. Hitra obnova znotraj in zunaj je nujno potrebna. Del podov razpada, v nekaterih sobah zgoraj pa zamaka.« Kočiji sta se ustavili pred glavnim vhodom. Rudolf je izstopil in se zazrl v veličastno stavbo pred seboj. Hoffman je imel prav, popravila so bila nujna. Z zidov je odpadal stari omet, del visokih oken pa je imel razbite šipe. Le popoldansko sonce je do določene mere blažilo žalostno sliko nekdanje slave in bogastva. Tik pred vhodom jih je pričakala skupina maloštevilnih služabnikov. Rudolf ni videl njihovih obrazov, ker so stali s ponižno sklonjenimi glavami. Vzpel se je po stopnicah in stopil skozi masivna zastekljena vrata. Okrogel sprejemni predprostor, v katerem se je znašel, mu je s svojo velikostjo in masivnostjo notranje opreme skoraj zaprl sapo. Tistemu, ki je dvorec naročil, ni bilo žal denarja. Nekdanji lastniki so bili očitno bolj bogati od zadnjega von Ludberga. »Franc!« je Hoffman z roko poklical glavnega slugo, ki je togo stal blizu vrat. »Prosim vas, odpeljite najini gostji v prvo nadstropje in jima pokažite njune sobe!« Berta in Gertruda sta takoj odšli za slugo, Hoffman pa je dejal Rudolfu: »Se želite najprej odpočiti ali bi raje videli, da vas popeljem po dvorcu in vas seznanim z razporedom prostorov?« »To drugo bi mi bolj ustrezalo.« Rudolf si je slekel plašč in ga skupaj s svojim mondenim klobukom predal v roke mlademu slugi. »Semkaj, prosim!« Hoffman mu je prijazno pokazal visoka okrašena vrata na desni strani predprostora. »Najbrž ste že opazili, da je dvorec zgrajen v obliki črke H. Obiščiva najprej zahodno krilo, kjer so večinoma zasebne sobe.« Znašla sta se v veliki dvorani, obloženi z dragocenimi tapetami iz modrega brokata. »Modri salon ali sprejemnica,« je razložil Hoffman, ne da bi se ustavil. Rudolf je šel za njim, s pogledom uprtim v razkošni lestenec. »Salon za čaj!« je Hoffman najavil naslednjo dvorano, v katerih so bile stene okrašene z umetniškimi slikami v pozlačenih okvirjih. »V preteklosti so se tukaj navadno zbirale dame,« je razlagal, medtem ko je šel do naslednjih visokih vrat. »Rdeči salon ali dnevna soba!« so odmevale Hoffmanove besede po prostrani dvorani s temno rdečimi tapetami. Rudolf je šel molče za njim in poskušal na pamet izračunati vrednost starih slik na stenah. »Knjižnica!« se je končno ustavil Hoffman sredi velike sobe, obložene s poliranim lesom in s policami, prepolnimi starih knjig. Nad velikim kamnitim kaminom je kraljevala oljna slika Rudolfu še neznanega prednika. »Grof Ulrich von Ludberg, vaš ded, sicer pa zaslužen za dograditev in prenovo dvorca,« mu je razložil Hoffman. »Kar zadeva knjižnico sem mnenja, da je najstarejša in najbolj izbrana v vsej Moravski!« »Rad imam knjige,« je tiho dejal Rudolf in stopil do bližnje police. Malce je nagnil glavo, da bi lažje prebral naslove. »Knjižnica šteje prek dvanajst tisoč del,« ga je obvestil Hoffman z odkritim ponosom v glasu. »Ob tem moram na žalost pripomniti, da je vašemu cenjenemu gospodu očetu kljub moji budnosti uspelo neopazno pobrati in odnesti na Dunaj komplet devetih knjig, eno prvih tiskanih izdaj enciklopedije na svetu.« Rudolf ga je pogledal z grimaso na obrazu. »Žalostno!« se ni mogel vzdržati. »Na Dunaju sem se pogosto spraševal, ali je bilo za mojega očeta sploh kaj sveto!« Očitno mu niti Hoffman ni znal na to odgovoriti, ker se je vzdržal vsake pripombe in odšel do sosednjih vrat. »Delovni kabinet gospoda grofa!« je predstavil sosednjo dvorano z izredno bogato okrašenimi stenami. Rudolf se je zazrl v masivno delovno mizo iz mahagonija. Celotna stena za mizo je bila prekrita s policami, prepolnimi knjig, na nasprotni steni pa je bil masivni kamin, nad katerim je visela velika oljna slika pokojnega grofa. Okoli čajne mizice poleg kamina je bilo razporejenih šest udobnih foteljev, ki so bili prevlečeni z rdečim usnjem. Odšla sta proti sosednji sobi po veliki perzijski preprogi. »Spalnica,« je kratko dejal Hoffman, saj za ostalo razlaga ni bila po-trebna. Rudolf preprosto ni mogel verjeti svojim očem. Niti po dvorcih-muzejih, niti v knjigah še nikoli ni videl tako ogromne in tako bogato izrezljane baročne postelje. Vrh baldahina iz nežno modre svile je krasil pozlačeni grb ludberških grofov, do postelje pa so peljale tri stopničke. Medtem ko je si je ogledoval posteljo, se Rudolf ni mogel znebiti misli o generacijah srečnežev, ki so na njej delali otroke, jih rojevali, uživali in umirali! Na misel mu je prišla smešna ideja, da če dejansko obstaja 'oni svet', ga bodo predniki še to noč prijeli za noge, potegnili s tega ludberškega ljubezenskega piedestala in ga vrgli skozi zaprto okno! Hoffman mu je še pokazal veliko kopalnico v dodatnem oddelku za preoblačenje in urejanje, nato pa sta se po isti poti vrnila v osrednje preddverje. »Vzhodno krilo dvorca,« mu je razložil Hoffman in ga popeljal do visokih odprtih vrat. »Namenjen je bil izključno zabavi in razvedrilu stanovalcev ali njihovih gostov. To je tako imenovana Dvorana ogledal!« Znašla sta se sredi dvorane, ki je bila okrašena z ogledali z ozkimi pozlačenimi robovi. »Tu so ugledni gospe in gospodje še zadnjič preverili svoj videz in se uredili pred vstopom v sosednjo plesno dvorano.« Rudolf je zastal pred vhodom v omenjeno dvorano, ki je bila od vseh najlepša in največja. Preprosto ni mogel odvrniti oči od osmih prečudovitih kristalnih lestencev, obešenih v dve vrsti, ki so sredi prostrane sobane bili videti skoraj majhni. »Kdaj so tu nazadnje priredili ples?« je zanimalo Rudolfa. »Nihče od služinčadi se tega ne spominja,« je dejal Hoffman. »Če je verjeti starim dvorskim zapisom, se je to zgodilo pred nekako 35 leti. Veste, pokojni grof je redkokdaj prebival tukaj. Skoraj vse življenje je preživel po evropskih prestolnicah.« »Moj ubogi oče je živel neodgovorno,« je ogorčeno ugotovil Rudolf. »Vi, gospod Hoffman, pa ste edina oseba, pred katero lahko to odkrito povem. Kajti vi ste živa priča številnih neumnosti, ki jih je v zadnjih letih naredil moj nerazumni oče. Prepričani bodite, da bom jaz, ki sem sit cenenih dunajskih stanovanj, znal mnogo bolj ceniti naravne lepote tega posestva in hraniti zgodovinske spomine in dragocenosti te prekrasne stavbe!« »Veseli me, da to slišim,« se mu je prijateljsko nasmehnil Hoffman. »Bal sem se vas vprašati, kakšni so vaši načrti za prihodnost, vidim pa, da ste pravilno dojeli, da je vaše stalno bivanje tukaj več kot nujno. Tudi sami ste lahko opazili, da je posestvo v zelo zapuščenem stanju.« »Nikakor se ne smete počutiti osebno krivega za to, dragi Hoffman,« je dejal Rudolf in mu položil roko na ramo. »Saj ste storili vse, kar je bilo v vaši moči, da bi rešili kar je še ostalo. Zaradi tega bom vaš večni dolžnik!« Hoffmanu so mladeničeve laskave besede prijale, še posebno zato, ker se je dejansko pošteno trudil, da bi rešil kar se je rešiti dalo. Rudolfa je popeljal v sosednji prostor. »Glasbena dvorana!« Sredi sobe je kraljeval masivni črni klavir, medtem ko so bile stene okrašene z raznimi glasbili, pod katerimi so bile pritrjene ploščice z njihovim poreklom in letnico izdelave. Rudolf je pomislil, kako velik je ta umetniški zaklad. Na srečo je bistri Hoffman dojel vrednost teh predmetov in jih je negoval. Šele tu je Rudolfu postalo jasno, kako je ta človek pošten in predan spominom družine Ludberg. Lahko pa bi bil brez nadzora in brez sledu izbral najbolj dragocene predmete in jih skrivoma prodal. Tega pa ni storil. Zakaj? »Poglejte to harfo,« je dejal Hoffman in stopil do čudovito izdelanega glasbila in z rokami nalahno potegnil po melodičnih strunah. »Stara je več kot sto let, izdelal pa jo je neznani mojster iz Benetk.« Stal je kot omamljen od drhtečih zvokov prebujenih strun, nato pa se je zdrznil in pogledal Rudolfa. »Imate radi glasbo?« »Občudujem vse, kar je lepo in plemenito,« mu je posredno odgovoril mladenič. Odšla sta v sosednjo, zadnjo dvorano. »Lovski salon!« jo je predstavil Hoffman in ostal pri vratih. Rudolf je vrgel pogled po stenah, okrašenih z glavami zveri in raznovrstnim orožjem, od srednjeveških kijev do turških sabelj ter kasnejših, bolj sodobnih naprav za ubijanje. Ko je opazil, da je pod vsakim orožjem tudi medeninasta ploščica z razlago, se je Rudolf približal k eni od sten in poskusil prebrati, za kaj gre … »Vaš gospod dedek,« mu je razložil Hoffman, »je bil strasten lovec, znan bojevnik in očitno prevzet od bojnih veščin.« »Hočete reči 'veščin ubijanja'?!« je Rudolf pogledal Hoffmana. Tudi to pot se je Hoffman modro vzdržal komentarja. Odpeljal je Rudolfa do dolgega stranskega hodnika, ki se je raztezal znotraj dvoriščnih zidov, in prek zapuščenega vrta proti dvorski kapelici. Cerkvica je bila del zahodnega krila in je bilo mogoče stopiti vanjo tudi iz zasebnih prostorov. »Kapelico so zgradili pred približno dvesto leti,« so odmevale Hoffmanove besede znotraj hladnih zidov. »Dokler ni bila zgrajena katedrala v Ludbergu, jo je uporabljalo tudi lokalno prebivalstvo. Jutri bo tukaj zadnji obred pred pokopom vašega gospoda očeta v družinsko grobnico.« Rudolf si je ogledoval težak baročni strop. Opazil je, da je prižnica prava mojstrovina takratnega rezbarstva. V cerkvico je bilo mogoče spraviti tudi po dvesto ljudi. »Omenili ste družinsko grobnico?« je dejal in pogledal Hoffmana. »Semkaj, prosim!« ga je Hoffman z roko povabil proti oltarju. Pred samim oltarjem je Hoffman, na Rudolfovo začudenje, potegnil na stran kos rdeče preproge, pod katero so se prikazala dvokrilna vrata v lesenih tleh. Potegnil je za majhen obroč in z lahkoto dvignil najprej desno, nato pa levo krilo masivnih vrat. Rudolf je šele takrat opazil posebno napravo z utežmi, ki je omogočala odpiranje. Hofman se je napotil do oltarja in vzel z njega debelo prižgano svečo. »Greva?« je vprašal otrplega mladeniča. Ta je medtem zbral ves svoj pogum. Tako kot vsakemu ateistu je bilo tudi Rudolfu mučno premišljevati o smrti, oziroma o slovesu od življenja. Končno se je premaknil, predvsem zato, ker mu je bilo nerodno pred Hoffmanom. Spustila sta se po približno dvajsetih širokih kamnitih stopnicah in se znašla v ledenem podzemlju kapelice. Rudolf je bil osupel nad velikostjo grobnice. Strop je držalo pokonci osem debelih opečnatih stebrov. Med vsemi stebri in v vdolbinah izklesanih v stranske zidove so stale masivne krste, med katerimi jih je bilo nekaj, ki so bile stare tudi po dvesto let. Zaradi grozljivega prizora smrti in zadaha trohnobe je Rudolf imel občutek, da se bo onesvestil. »Vaši plemeniti predniki!« je s široko kretnjo roke pokazal Hoffman. »Ludmila von Ludberg!« Pristopil je k bližnji krsti in obrisal prah z medeninaste ploščice. »Vaša pokojna babica!« Rudolf je gledal vanj s stisnjenimi ustnicami. Želel ga je prositi, naj odideta iz te grozne kleti, vendar ni imel dovolj moči, da bi odprl usta. »Vaš ded, ki je dolgo živel,« je dejal Hoffman in pokleknil poleg sosednje krste. »Grof Ulrich von Ludberg. Bil je zadnji, ki so ga pokopali.« Rudolf je bil presenečen nad Hoffmanovo mirnostjo in poslovnim tonom. Kot da bi mu našteval vrste in letnike vin. Ko pa je Hoffman opazil Rudolfovo čudno otrplost, se je vzravnal in zazrl v mladeničev bledi obraz. »Morda sem naredil napako, ko sem vas pripeljal sem,« si je očital. »Nič hudega,« je zamomljal Rudolf in se obrnil proti stopnicam. »Smrt je sestavni del naših življenj in prav je, da se občasno soočimo z njeno neizbežnostjo,« je filozofiral medtem ko se je vzpenjal po stopnicah. Hoffman je svečo postavil nazaj na oltar in skrbno zaprl težka vrata grobnice. Položil je štirioglato preprogo nazaj na njeno mesto in pogledal bledega Rudolfa. »Zdi se mi, da ste od vsega precej utrujeni in da bi najraje odšli v svoje prostore ter se malce spočili.« »Počival bom ponoči,« je Rudolf zavrnil njegov predlog. »Danes si želim ogledati čim več in spoznati kar največ podrobnosti, ne glede na to, kako neprijetno jih je gledati in o njih poslušati.« »Potem predlagam, da najprej odideva na kosilo,« se mu je nasmehnil Hoffman. »Povsem se bom prepustil vaši volji!« Kosilo je bilo okusno pripravljeno, postregli pa so jim z jerebičjo juho, mlado srnino s cmoki, pečenim fazanom in zeleno solato. Pili so domače rdeče vino, za poobedek pa so dobili sadni puding in drobno pecivo. Bilo je tipično lovsko kosilo. Poleg Rudolfa in Hoffmana sta obedovali tudi gospa Zuckerman s hčerko. Takoj po kosilu je Hoffman odpeljal Rudolfa do svoje pisarne, ki se je nahajala v osrednjem delu dvorca. Tudi Hoffmanov kabinet je bil bogato okrašen, vendar brez nepotrebnega razkošja. Po pospravljeni mizi in skrbno zloženih dvorskih knjigah in dokumentih je bilo mogoče sklepati, da gre za zelo organizirano osebo. »Želite morda še kaj popiti?« se je spomnil Hoffman in z občutkom krivde vstal s stola, na katerega je pravkar sedel. »Ni potrebno!« ga je Rudolf z roko pomiril. »Dva kozarca vina, ki sem ju pravkar popil, mi povsem zadostujeta.« Hoffman ga je stoje še nekaj trenutkov gledal, nato pa je počasi sedel. Tudi sam je danes doživel vrsto pretresov. Rudolf je opazil širok nasmeh na njegovem porjavelem obrazu. »Gospod, vi ste res jabolko, ki je padlo daleč od drevesa,« je omenil znani ljudski pregovor. »Dlje ko vas gledam in poslušam, manj se mi zdi, da se pogovarjam s sinom pokojnega gospoda grofa!« Čeprav je bila Hoffmanova pripomba dobronamerna, je Rudolf začutil, kako se mu grlo suši in stiska. »Kje naj začnem?« ga je vprašal Hoffman. »Pri naših dolgovih?« je pogumno predlagal Rudolf. Hoffman se je kislo nasmehnil in odprl debelo knjigo, ki je ležala pred njim. Na kratko je pogledal v zvezek, nato pa v mladeniča pred seboj. »Pet milijonov, triinštirideset tisoč in dvainpetdeset moravskih dinarjev!« je dejal brez uvoda. Rudolfu je izraz na obrazu zaledenel. »Koliko je to v kronah?« »Okoli tristo tisoč kron.« Rudolf se je vzravnal na stolu in se skoraj dotaknil roba Hoffmanove delovne mize. Strmel je v upravitelja, ker je mislil, da se ta šali. »Ampak … kaj mi niste rekli, da imate v blagajni precejšen 'črni fond'?« ga je osuplo spomnil Rudolf. »Denar, ki ga dolgujemo, je državni,« mu je razložil Hoffman. »Dolga leta sem obveščal vašega gospoda očeta o naših davčnih obve-znostih, toda vedno mi je odgovarjal, naj to prepustim njemu.« »Se mi je kar zdelo,« je potrto dejal Rudolf. »Če bi bili redno plačevali davčne dolgove, mojemu razsipnemu očetu ne bi ostalo nič za kockanje!« »Pred dvema letoma,« je nadaljeval Hoffman, »sem ga zaradi tega osebno obiskal na Dunaju. Toda gospod grof mi je dejal, da bo že on uredil zadevo z davčno upravo v Atalinu, čeprav mi ni razložil, kako bo to izpeljal. Naša lokalna oblast si do zdaj še ni upala začeti zakoniti postopek razprodaje posestva, najbrž zaradi vaših sorodstvenih vezi z Njegovim veličanstvom!« Hoffman je vzel v roke šop papirjev in jih privzdignil. »Zato pa mi redno vsake tri mesece pošiljajo 'zadnji opomin'! Zdaj, ko je gospod grof umrl, se bojim da bodo oblasti zasegle del posestva, s katerimi bodo pokrili dolgoletni neplačani dolg. Podobno so že storili pri nekaterih baronih iz okolice.« Kot da je ta novica je Rudolfa malce zmedla. »Ne razumem, zakaj bogata posestva niso zmožna plačevati smešno nizkih davčnih dajatev, če jih primerjamo z ogromnimi prihodki, ki jih takšna posestva ponavadi ustvarjajo!« Ob tem se je Hoffman zagonetno nasmehnil. »Veste,« je dejal in pogledal v papirje pred seboj, »po vojni je prišlo do naglih družbenih sprememb po vsem svetu, pa tudi naša dežela se jim ni mogla izogniti. Minili so časi podložnikov, mladi kmetje pa so odkrili višji zaslužek v tovarnah, zato vedno bolj pogosto zapuščajo posestva svojih nekdanjih gospodarjev.« To je bil neprijeten, toda resničen argument. »Toda ali nisem zdaj zakoniti dedič posestva?« se je uprl Rudolf in poskušal najti izhod iz tega najnovejšega labirinta usode. »Niste še!« ga je opozoril vsevedi Hoffman. »Preden boste postali zakoniti, morate na naši občini najprej opraviti prenos posestva na vaše ime. Tega pa vam ne bodo dovolili, dokler ne boste poplačali zaostalih dolgov vašega pokojnega gospoda očeta! Imam prav?« »Najbrž,« je razočarano dejal Rudolf in se mlahavo spustil na naslonjalo fotelja. Hoffman je nekaj časa gledal vanj, potem pa ga je opomnil: »Med potjo ste mi omenili skromne prihranke, ki ste jih prinesli s seboj. Nekaj denarja in zlata?« Rudolf se je zdrznil in pogledal upravitelja. »Ah, da!« Sklonil se je, pobral torbo s tal in jo postavil na mizo pred Hoffmana. Skrbno jo je odklenil in odprl, da je lahko Hoffman bolje videl njeno vsebino. »Tu je približno dvajset tisoč kron« - položil je sveženj velikih bankovcev pred zmedenega Hoffmana - »tu pa je nekaj več kot kilogram zlatnikov raznih 'narodnosti'!« Rudolf je izvlekel usnjeno vrečko s cekini. Hoffmanu se je zdelo, da sanja. Nekajkrat je izmenoma pogledal vrečko, nato Rudolfa, ki je medtem spet sedel v fotelj. Končno je zbral pogum, odvezal vrečko in stresel njeno vsebino na gladko zloščeno delovno mizo … »Čudovito!« se mu je izvil zamolkli vzklik. »To je pravi mali zaklad! Odkod vam toliko zlata, gospod grof?!« ga je povsem spontano vprašal upravitelj. Rudolf, ki je vedno imel pripravljen odgovor, se je važno nasmehnil: »Zadnjih nekaj let sem delal v neki dunajski banki. Ker sem imel dnevna borzna poročila vedno pri roki, sem izkoristil vsako priložnost ter počasi nabiral te zlatnike za 'črne dni'! Še posebno odkar sem srečal svojega očeta in spoznal njegove številne napake in šibkosti.« »Koliko je vredno zlato?« Hoffman je s prsti šaril po raztresenih zlatnikih. »Približno 65.000 avstrijskih kron.« Hoffman je še naprej preučeval zlatnike na mizi in nezadovoljno odkimal. Rudolfu nikakor ni bil všeč izraz na njegovem preresnem obrazu. »Bojim se, da boste s to vsoto komaj lahko obdržali dvorec in park,« mu je Hoffman podal svoje porazno mnenje. »Brez prihodkov od gozdov in vinogradov pa niti tega ne boste mogli obdržati več kot leto dni.« Rudolf ga je osuplo opazoval in si ni več upal odpreti ust. To, kar je pravkar slišal, ga je povsem dotolklo. Je mogoče, da bodo te čudovite sanje trajale samo nekaj dni, nakar se bo moral ponovno 'zbuditi' v tisti dolgočasni, bedni in brezbarvni vsakdanjik navadnih smrtnikov? »Grof von Kluster si že najbrž mane roke!« je dejal Hoffman in strmel v velik zlatnik, ki ga je držal med prsti. »Kluster?« se je Rudolf poskušal spomniti. »Ne, ne,« se je čudno nasmehnil Hoffman, »niste ga srečali v cerkvi. Že od nekdaj se je imel za boljšega in bolj plemenitega od pokojnega gospoda grofa. Zato se mu tudi mrtvemu nikakor ne bo poklonil.« Rudolf je potreboval nekaj časa, da se je zbral. »Kdo je ta Kluster,« je vprašal z zamolklim glasom človeka, ki mu preti neznana toda neizbežna nevarnost. »Karl von Kluster?« je Hoffman ponovil vprašanje. »Gre za prevzetnega, nadutega nemškega plemiča, ki je alergičen na slovanski rod! Pravza-prav je bil nimanič, dokler se ni oženil s habsburško princeso, ki mu je za doto prinesla milijone. Od takrat nenehno odkupuje posestva in dvorce okoliških moravskih bogatašev. Nemško sorodstvo mu pošilja kolikor potrebuje, ker želijo z odkupom naše zemlje obdržati tukaj nemško 'prisotnost'! Dobro so mi znane njegove bolne ambicije in želje, prav tako pa njegov davni sen, da bi posedoval večje posestvo in dvorec kot je ludberški!« Ob tem se je Rudolf spomnil vprašati: »Kako veliko pa je pravzaprav naše posestvo?« »Pet in pol tisoč akrov vinogradov in obdelovalne zemlje ter okoli dvajset tisoč akrov gozdov.« Rudolf, ki je šele zdaj zvedel, kako veliko je v resnici ludberško posestvo, je naglo prebledel. S krčevito stisnjenimi čeljustmi je strmel v Hoffmana kot da bi se mu bledlo. Ko pa je mladenič začel opazno drgetati, je upravnika resno zaskrbelo za njegovo zdravje … »Nikoli!« je Rudolf nenadoma skočil iz fotelja s stisnjenimi pestmi od vitkem telesu. Nekaj časa je stal v nenaravno togem položaju, nato pa se je začel sprehajati po sobi, vedno bolj moder v obraz. Ko je nekajkrat z dolgimi koraki prehodil sobo, je nenadoma zastal poleg vhodnih vrat in položil roko na težko medeninasto kljuko … »NIKOLI!« se je ponovno zadrl Rudolf, na kratko pogledal Hoffmana, naglo stopil ven in jezno zaloputnil z vrati. Hoffman je obsedel za delovno mizo, zazrt v kup zlatnikov pred seboj. Ko je malo kasneje vstal in se približal visokemu oknu za seboj, je opazil, kako se Rudolf zamišljeno sprehaja po peščenih vrtnih stezicah. Hoffmanu se je mladenič smilil, vendar mu ni mogel pomagati. Ves naslednji dan, tako med sprejemanjem gostov, prenosom grofovih posmrtnih ostankov od katedrale do dvorske kapelice, kot med samim obredom polaganja v grobnico ter med skromnim sprejemom za maloštevilne izbrance, Rudolf ni vsega skupaj spregovoril več kot deset besed. Potrto in s praznim pogledom je strmel v tla, zamišljen in duševno odsoten. Seveda so prisotni njegovo vedenje pripisali žalosti za izgubljenim očetom. Edino Viktor Hoffman je vedel za pravi razlog Rudolfove raztresenosti in zaskrbljenosti. Nekaj tisoč meščanov in okoliških prebivalcev je v dolgi koloni prišlo pospremit pokojnika od katedrale do železnega vhoda v ludberški dvorec. Bolj iz navadne radovednosti kot iz spoštovanja, saj se je grof le redkokdaj prikazal med njimi. Ni bil ravno med najbolj priljubljenimi osebami tega področja, saj je bil znan po svoji prirojeni nadutosti in arogantnemu zaničevanju ljudi iz nižjih slojev. Kljub temu so prišli iz dveh tehtnih razlogov: dogodek je bil nekaj izjemnega v njihovem enoličnem življenju, poleg tega pa so hoteli videti grofovega sina, ki se je pojavil kot strela z jasnega. Rudolf je komaj našel dovolj moči, da je prestal predolgo mašo škofa Vojteka, za njo pa molitev in nerazumljivo latinsko mrmranje lokalnega župnika Visinskega. Govorov lokalnih veljakov sploh ni slišal, le na kratko je dvignil pogled, ko se je upravitelj posestva povzpel do oltarja in se z jedrnatimi in razumnimi besedami poslovil od svojega nekdanjega gospodarja. Na koncu je še prebral kraljevo sožalno brzojavko, s tem pa se je pogrebni obred končal. Prisotni so potrpežljivo počakali, da so grofovo truplo odnesli v podzemno grobnico, nakar so se žejni, lačni in utrujeni od predolgega stanja živahno napotili do vzhodnega krila dvorca, kjer jih je čakala bogata zakuska in okrepčilo. Vso skrb okoli gostov je Rudolf prepustil spretnemu in vedno zbranemu Viktorju Hoffmanu. Kljub preutrujenosti se je sukal okoli gostov, poslušal njihova visokoleteča mnenja o njegovem pokojnem očetu ter se jim zahvaljeval z otožnim nasmehom ali s kratkim priklonom glave. Nato pa se je za njim nenadoma izgubila vsaka sled. Zaskrbljen zaradi Rudolfovega nenadnega izginotja ga je Hoffman poskušal diskretno poiskati, toda zaman. Preiskal je zahodno krilo, spalnico in nekaj salonov ter na koncu prišel do zaklenjenih vrat grofovega delovnega kabineta. Hoffman je za trenutek obstal pred vrati, ker ni vedel kaj naj stori, potem pa se je odločil, da ne bo potrkal. Zelo dobro je razumel Rudolfov problem. Ko se je vrnil h gostom, je opravičil Rudolfa s kratko razlago, da se ga je nenadoma lotil glavobol in je moral oditi. Resneje ga je zaskrbelo naslednjega jutra, ko je ugotovil, da Rudolfa tudi v delovnem kabinetu ni več. Po lepo pospravljeni postelji je sklepal, da je mladenič najbrž vso noč ostal buden za zaklenjenimi vrati kabineta. Ko se je sprehodil po vseh salonih v dvorcu, je neuspešno izprašal vse člane maloštevilne služinčadi. Hoffman se je z živčnimi koraki napotil v dvorski park. Tudi tam ni bilo sledu o izginulem mladeniču. Šele okoli desetih je Hoffman opazil zaprto kočijo, ki se je vračala od nekod skozi na stežaj odprti glavni vhod. Stopil je naproti kočijažu Brunu, ki je ustavil konje na pol poti do dvorskih hlevov. »Ste zjutraj morda videli mladega gospoda grofa?« ga je vprašal Hoffman. »Sem, gospod,« je dejal Bruno in si snel klobuk v znak pozdrava. »Pravkar prihajam z železniške postaje, kjer sem odložil Njegovo blagorodje.« »Ni mi omenil, da bo odpotoval,« se je čudil zaskrbljeni Hoffman. »Gospod grof mi je predal tole sporočilo za vas.« Kočijaž se je nagnil k Hoffmanu in mu izročil belo zapečateno ovojnico. Kratko je zavihtel bič in zapustil zamišljenega upravitelja, ki je živčno raztrgal ovojnico … 'Vem, da me boste razumeli, če vam povem, da sem moral nujno odpotovati. Toda ne skrbite in ne imejte mojega nenadnega izginotja za strahopetni beg. Vrnil se bom čez dva dni opoldne z ekspresnim vlakom iz Atalina. Z Brunom me pričakajta na postaji, vse vam bom takrat podrobneje razložil. Rudolf Hoffman je bil skrajno zmeden zaradi tega skrivnostnega sporočila. Z lahnimi koraki se je vrnil v svojo delovno sobo, sedel za mizo in obrnil ročico telefona … »Gospodična Eva,« je ljubeznivo ogovoril telefonistko lokalne pošte, »imam zelo resno prošnjo!« »Za vas, vse!« je zažgolel znani glas na drugem koncu žice. »Potrebujem kratko informacijo. Zjutraj je brez sledu izginil mladi gospod grof, zato sem precej zaskrbljen. Prišlo mi je na misel, da je morda včeraj zvečer ali zgodaj zjutraj koga poklical po telefonu. Če je to storil, ste vi o tem gotovo obveščeni!« »Ampak gospod Hoffman …« je oklevalo dekle. »Vem, vem!« jo je z blagim glasom prekinil upravitelj. »Veže vas prisega, da boste varovali tajnost telefonskih pogovorov, toda prosim vas, razumite moj položaj. Nočem zganjati panike ali klicati žandarmerije, če gre za kako nepomembno reč!« V etru je nastalo značilno šušljanje … »Vedite, da bom to storila samo za vas!« se je zaslišal Evin ljubki glas, Hoffman pa je zavil z očmi proti stropu. »Res je, gospod grof je okoli polnoči poklical železniško postajo v Vinlovu. Spraševal je po voznem redu vlakov za Atalin in obenem prosil, naj mu pripravijo vozovnico za prvi razred na jutranjem ekspresnem vlaku!« Hoffman se je Evi prijazno zahvalil in ji obljubil, da bo plesal z njo na naslednjem gasilskem balu, nato pa je počasi odložil slušalko. Naslonil se je nazaj na sedež in se odsotno zazrl v staro sliko no sosednji steni. V istem trenutku, toda več deset kilometrov proč, je Rudolf sedel v kupeju prvega razreda in zamišljeno strmel skozi okno. Pred njegovim nepremičnim pogledom so letela plodna polja Moravske, vendar jih ni videl. Že več kot pol ure se je peljal s tem vlakom, ki ga je še hitreje nosil proti madžarski meji. V Atalinu je kupil vozovnico za Budimpešto, kamor naj bi prispel še istega večera okoli osmih. Medtem je intenzivno premišljeval in koval svoj najnovejši načrt. V vsakem primeru bo moral nujno prelisičiti ludberške mrhovinarje, z lakomnim von Klustrom vred, ki so pohlepno čakali na njegov skorajšnji propad. Zelo dobro je vedel, da je to edina priložnost, da uresniči svoje dolgoletne sanje. Preprosto se ni mogel odreči svojega 'drugega življenja', v katerega je tako iznenada priplul zaradi spleta srečnih okoliščin. Prepričan je bil, da bi ga vrnitev v bedo, anonimnost in življenje navadnega meščana uničila, če ne celo ubila! 4 Rudolf je točno ob uri prispel na glavno postajo Budimpešte. Z majhnim potovalnim kovčkom v levi roki se je počasi prebijal skozi hrupno in pisano množico. Pred kolodvorom se je ustavil, presenečen nad prijetnim prizorom vedrega mestnega večera. Po prostranem trgu se je v obe smeri zlivala reka številnih vozil in kočij ter povzročala značilni hrup več sto premikajočih se koles. Rudolfa je prizor očaral, zato je zaprl oči in zazdelo se mu je, da stoji pred orjaškim slapom. Ker ni znal niti besedice madžarsko, se je vzpel v eno od imenitnih kočij in preprosto izročil kočijažu listek. Šlo je za glavo s pisma barona Erdedija, na katerem je bil tudi naslov. Ko je kočijaž prebral listek, se ni mogel zadržati. Na kratko se je obrnil in vrgel vprašujoč pogled na svojo imenitno stranko. Šele takrat je zapokal z dolgim bičem in rasna bela konja sta neenakomerno odpeketala po širokem tlakovanem bulvarju. Četrt, v kateri je živel omenjeni baron, je očitno bila med najbolj imenitnimi. Rudolf je pozorno opazoval prekrasne dvorce in palače, ki so stali sredi ogromnih zelenih parkov ali cvetličnih vrtov. Ker se je že počasi mračilo, so na vhodnih vratih prižigali plinske ali električne svetilke. Prav vse palače so bile obdane z visokimi železnimi ograjami, vhodna vrata pa so bila v glavnem zaklenjena, nekatere pa so imele celo zasebne stražarnice. Nenadoma je kočijaž konjema nekaj zavpil in kočija se je ustavila. Stali so pred največjo vilo med vsemi, pravzaprav je bil to pravi dvorec. Pred železnimi vrati sta stala dva moška, starejši od njiju, očitno baronov uslužbenec, pa se je približal kočiji in Rudolfa ogovoril v dobri nemščini: »Vaše gospostvo je najverjetneje grof von Ludberg?« Ko je dobil pritrdilni odgovor, je povabil visokega gosta skozi odprta vrata. »Gospod baron vas pričakuje. Pred dvema urama smo dobili vašo brzojavko iz Atalina.« Rudolf se je prijel za žep, da bi plačal kočijažu, toda prijazni gostitelj ga je prehitel in izročil vozniku velik madžarski bankovec. Rudolf ni razumel, kaj mu je pri tem na kratko dejal, toda voznik je veselo zapokal z bičem in kočija se je odzibala po že temačni ulici. Ker je bila do dvorca še kar dolga pot, je drugi uslužbenec prijel Rudolfovo potovalko. Napotili so se po temni, slabo osvetljeni in ravni stezi. »Je imelo vaše gospostvo prijetno pot?« je zgolj iz vljudnosti vprašal Madžar. »Da, hvala,« je potrdil Rudolf. »Posebno na odseku od Atalina do Budimpešte. Madžarski vagoni so neprimerno bolj udobni in čisti od naših.« Madžar je te besede vzel kot kompliment in mu odgovoril s priklonom glave. Prispeli so pred masivno renesančno stavbo izredne arhitekturne skladnosti. Preden se je Rudolf povzpel pa okoli desetih kamnitih stopnicah, je za trenutek zastal in si s kritičnim očesom ogledal impozantno fasado. Madžara sta potrpežljivo počakala nanj, nato pa sta ga odpeljala v razkošno preddverje … »Ah, dragi prijatelj!« jim je naproti prišel manjši debelušni moški. »Vi ste grof von Ludberg, kajne? Pričakoval sem precej starejšega moškega!« je nadaljeval in se jim približal. Rudolf je pogledal v njegov precej prostaški rdeči obraz in poskušal prodreti do njegovih majhnih škilastih oči, ki so se skrivale za debelimi stekli pozlačenih očal. Ni bil starejši od 45 let in je bil po videzu vse drugo kot baron! »Gabor Erdedi!« Rudolfu je pomolil tolsto roko in se mu kratko, skoraj po vojaško, priklonil. »Rudolf von Ludberg,« je tiho dejal mladenič. Medtem ko je še vedno držal njegovo roko, je baron dvignil smešno začuden pogled. Dojel je, da se rokuje z 'napačno' osebo. »Sem sin pokojnega grofa Ludwiga,« mu je razložil Rudolf v še vedno resnem tonu. »Človek, s katerim ste se želeli dopisovati je umrl na Dunaju pred tremi dnevi. Sem njegov edini in zakoniti dedič.« Z neverjetno nadarjenostjo za prilagajanje vsakemu položaju se je baron ponovno priklonil mlademu gostu, tokrat zelo počasi in globoko, ter obenem pokril njegovo roko s svojo drugo roko. V še vedno tekoči nemščini mu je izrekel svoje iskreno sožalje. Rudolf je s težavo prenašal baronovo izumetničenost, vendar mu je odgovoril z enako mero vljudnosti. V vsakem primeru je bil mnogo bolj prefinjen 'igralec', ko je šlo za ustaljene družbene navade. Baron Erdedi je rahlo prijel Rudolfa pod desno roko kot da gre za nekega daljnega sorodnika in ga popeljal v enega od bližnjih salonov. Šele tu je Rudolf slekel svoj potovalni plašč in sedel na fotelj iz temno zelenega pliša. Ko so služabniki odšli, se je tudi baron zleknil v sosedni naslonjač ter se z žalostnim obrazom zagledal v bledi in izpiti Rudolfov obraz. »Kako se je zgodilo?« je vprašal z narejeno bolečino v glasu. »Za kvartopirsko mizo!« mu je Rudolf razložil v svojem neposrednem in izvirnem slogu. »Oprostite?!« ga ni razumel baron. »Moj oče je umrl za kvartopirsko mizo Kluba gospodov na Dunaju. Ko je izgubil vse, do zadnjega krajcarja, je dobil srčni napad, ki ga je za vedno zvrnil z njegovega priljubljenega stola!« Rudolf je govoril tako teatralno, da ga je ubogi baron poslušal z na pol odprtimi usti. Na koncu je nehal nevljudno strmeti v imenitnega gosta in je z živčnim pogledom poiskal steklenico konjaka na okrašeni stekleni mizici poleg sebe. Čutil je, da ima suho grlo. »Vam smem ponuditi kozarček?« je vprašal nekoliko bolj obzirno. »Mislim, da mi po vsem, kar se je zgodilo, ne bo škodil,« je pristal Rudolf. Brez besed sta nazdravila in istočasno izpraznila kozarce … »Neverjetno,« je zamrmral baron Erdedi, ker očitno ni vedel, kaj bi drugega rekel ali kako bi načel pogovor. Mladeničev opis grofove smrti ga je povsem vrgel iz tira. V tistem trenutku se je najbrž v svojih črnih mislih že videl, kako pri nekom pada pod mizo. Ne le, da mu je bilo kockanje pri srcu, rad je imel tudi žgane pijače in lepe mlade ženske ter še vrsto stvari, ki navadno načenjajo zdravje. Ko je Rudolf opazil, kako se je njegov gostitelj vznemiril, mu je priskočil na pomoč. »Gospod baron, verjetno ste uganili, kaj je razlog mojega nenadnega obiska!« Erdedi je odsotno pogledal mladeniča poleg sebe. »Ko sem našel vaša pisma med papirji mojega pokojnega očeta, sem ugotovil, da se zanimate za izkoriščanje naših gozdov in nekega rudnika bakra v hribih.« »Da, res je!« se je baron ponovno vznemiril, tokrat iz povsem drugačnega razloga. »Ko sem prejel vašo nepričakovano brzojavko, sem takoj pomislil, da boste prišli zaradi moje poslovne ponudbe!« »Za kakšen rudnik bakra gre?« je vprašal Rudolf. »Ne spomnim se, da bi mi oče o tem kdajkoli govoril.« »No, takole je,« se je živčno presedel Erdedi. »Ko sem pred kratkim obiskal Moravsko in si ogledal vaše gozdno bogastvo, sem s svojima inženirjema odkril stari rudnik v vaših hribih, v katerem so najverjetneje kopali že stari Rimljani.« »Kako veste, da gre za rudnik bakra in da je v njem še vedno dovolj rude za komercialno izkoriščanje?« »Torej, moja inženirja sta imela s seboj majhen priročni laboratorij in sta na mestu samem opravila nujne kemične analize,« je priznal baron. »Okno je globoko vsega sto metrov, zato sem sklepal, da je Rimljane pri kopanju nekaj zmotilo.« »V mislih imate nenadni umik iz vzhodne Evrope!« »Tako nekako,« je dejal baron in ponovno prijel steklenico. Naj se je še tako trudil, ni mogel skriti ponovnega vznemirjenja, ki ga je pozorno Rudolfovo oko odkrilo v rahlem trepetu Erdedijeve debelušne roke. Očitno je bilo, da je prebogatemu baronu bilo zelo veliko do tistih gostih gozdov in rimskega rudnika. »Kako to, da se že prej ni vedelo za rudnik?« se je še naprej zanimal Rudolf. »Odkrili smo ga povsem po naključju,« mu je razložil Erdedi. »Ozek kamniti vhod je bil spretno skrit za grmovjem, zato ga je bilo komaj opaziti. Očitno so ga Rimljani površno zadelali, kajti divje živali so izkopale vhod in v njem verjetno občasno kotile in prebivale. Naleteli smo na nekaj živalskih okostnjakov.« »Zanimivo!« Rudolf ga je preučeval s svojim brezizraznim pogledom. »Seveda niste raziskali samo rudo znotraj okna, domnevam, da ste analizirali tudi okoliško kamenje.« »No, do določene mere,« je nedoločeno zamrmral Erdedi. »Naredili smo tudi nekaj plitvejših vrtin.« »Potem gotovo poznate naravne rezerve tega kraja.« »Ne povsem,« se je baron izognil neposrednemu odgovoru. »Razumem,« je dejal Rudolf in se še bolj udobno zleknil v naslonjač. »Skratka, če želim izvedeti za pravo vrednost tega kopa, bom moral poklicati strokovno ekipo nemških geologov in jim plačati, da bodo zame opravili podrobne analize in cenitve.« Že tako rdeč baronov obraz je zdaj postal skoraj vijoličast. Za hip je opazoval Rudolfa s svojimi tankimi stisnjenimi ustnicami in se poskušal umiriti in zatreti vedno večjo živčnost. »Skoraj bi stavil, da ste se že posvetovali s tistimi prekletimi Nemci in da prav dobro veste, o čem govorite!« Rudolf je začutil potrebo, da mu razloži določene zadeve. »Seveda vem, o čem govorim. Zato sem se tudi odločil, da vas obiščem. Zelo dobro vem, da je Madžarska prisiljena uvažati baker iz drugih držav, celo prekomorskih, ker ga nujno potrebuje za svojo razvito industrijo. Z neposrednim uvozom surove rude iz mojega rudnika bi imeli trojni profit.« »Torej, kakšni so vaši pogoji?« je nestrpno vprašal baron. Rudolf je nadaljeval, kot da ga sploh ni slišal: »Prav tako vem, kakšne so potrebe ravninske Madžarske po uvozu surovega lesa. Nekaj vaših industrialcev se je že lotilo podjetja, kakršnega ste predlagali v pismu. Obstaja že nekaj zasebnih železnic za dovažanje lesa na Madžarsko, kot sta tisti na Češkem ali pa znana Gutmanova železnica, ki pelje les iz jugoslovanske province Slavonije!« je poudaril. Baron Erdedi se je začel vidno potiti. Ni mogel več odvrniti pogleda od tega imenitnega, bledikastega obiskovalca. V vsej svoji karieri še nikoli ni naletel na tako ledenega in nepredvidljivega sogovornika ali poslovnega partnerja. »Prav,« je zastokal Erdedi. »Dobro ste seznanjeni z ozadjem naših zahtev, zdaj pa bodite tako milostni in nam povejte vašo ceno!« Rudolf ga je nekaj trenutkov pustil v negotovosti. »Sto milijonov!« je preprosto dejal, kot da gre za prodajo para starih konj. »Deset milijonov vnaprej, vsako naslednje leto pa po deset za dobo desetih let. Po desetih letih bova obnovila pogodbo. Seveda,« se je nasmehnil Rudolf, » če se bova sploh imela še o čem pogajati.« Rudolfu se je zazdelo, da bo baronov obraz končno začel krvaveti, ker so se žilice in vratne žile tako napele in potemnele. Prvič v tem večeru si tega ni znal razložiti. Nato pa je baron počasi prišel k sebi in se celo sprostil v naslanjaču. »Ali se zavedate, gospod grof, koliko denarja je to?!« »Seveda,« je potrdil Rudolf. »To znaša približno petino dejanske vrednosti gozdov in rude!« Erdedi je ugotovil, da bo najbolje, če se ne zapleta v nadaljnjo debato s tem hudičevo spretnim mladeničem, katerega v tem trenutku nikakor ni želel razjeziti ali užaliti. Da bi se hitreje zbral in pomiril, si je baron natočil tretji kozarec. Rudolf je prijazno odklonil … »Domnevam,« je zdaj zategoval Erdedi, »da ste pri vaši vladi v Atalinu že preverili, ali je najina kombinacija uresničljiva.« »Po Posebni listini, ki so jo ludberški grofi dobili od cesarja Karla VI., lahko brez omejitev upravljajo s svojimi posestvi. Listino so spoštovali celo ustanovitelji kraljevine Moravske, kajti kot verjetno veste, sva si jaz in Njegovo veličanstvo kralj Viktor v sorodu!« Baron Erdedi tega ni vedel, zato se je počasi vzravnal na svojem sedežu. Nenadoma se je čudno umiril. »To pomeni,« je sklepal, »da ni pravnih ovir, ki bi nama preprečile eventualni podpis sporazuma?« »Razen ene!« se je narejeno razžalostil Rudolf. »Ta pa je?« se je skoraj ustrašil Erdedi. »Moj pokojni oče – naj mu bo zemljica lahka,« je dejal Rudolf in naredil dolg obraz, »je zadnjih nekaj let preživel precej razsipniško. Njegova malomarnost pri plačevanju davkov nas je skoraj pripeljala do bankrota. Zato se nikomur ne sanja o tem mojem obisku, niti mojemu upravitelju posestva ne, čeprav uživa moje neomajno zaupanje. Ne želim razglašati najinih poslovnih načrtov in namer, preden državi ne izplačam naših dolgoletnih davčnih obveznosti!« »Razumem.« Erdediju se je nezavedno razlezel obraz v širok nasmeh. »Kajti če ne boste poravnali davčnih zaostankov, bo država imela pravico zapleniti vaše posestvo in ga razprodati na licitaciji!« »Točno,« mu je potrto pritrdil Rudolf. »To je pravzaprav poglavitni razlog, zaradi katerega sem danes prišel k vam. Če bo namreč prišlo do najhujšega, bo sosednji plemič grof Kluster, drugače okoreli Nemec po poreklu, takoj odkupil posestvo. V tem primeru bodo vaši načrti o uvozu mojih gozdov in bakrene rude padli v vodo.« »Zakaj?« se je veselo začudil Erdedi. »Morda bo von Kluster od nas zahteval mnogo nižjo ceno.« »Očitno niste najbolje seznanjeni z notranjimi predpisi Moravske,« se mu je skoraj opravičljivo nasmehnil Rudolf. »Res je, da bi grof von Kluster lahko odkupil naše posestvo in dvorec, čeprav je tuj državljan, toda kot tujcu mu ne bi dovolili izvoziti niti enega samega drevesa! Po moravski ustavi je to dovoljeno samo avtohtonim Moravcem!« Erdedijev obraz se je spet skrčil v zaskrbljeno grimaso. »Kako ste lahko prepričani, da se ne bi mogel sporazumeti z moravsko državo tudi glede izvoza?« »Tega sploh ne trdim,« se je strinjal Rudolf. »verjemite pa, da bi plačali mnogo, mnogo več, pri tem pa bi vam dodelili več deset nadzornikov in birokratov. Zelo dobro veste, da bi vam pečatili in prešteli vsako drevo, preden bi ga natovorili na vašo zasebno železnico. Da pro-blemov okoli bakra sploh ne omenjam!« »Kakšne probleme imate v mislih?« je Erdedi skrivil vrat. »Saj veste, da poleg bakra navadno izkopljejo tudi precejšnje količine zlata! Država pa se nikoli ne bi odrekla temu zlatu, ker je vredno več kot vsak denar.« Baron Erdedi je končno začutil, da izgublja bitko. Tega se je zavedel tudi Rudolf, ki se je odločil, da ga bo dotolkel. »Seveda pa preden bom dovolil, da posestvo pade v Klustrove roke, bom poskusil najti še kakšnega barona Erdedija in ga pritegniti k sodelovanju!« »Ne bo potrebno,« je zamrmral Erdedi s skrhanim glasom. »Hudiča, saj dobro veste, da vas ne bom prepustil svojim poslovnim konkurentom!« »Smem torej domnevati, da se strinjate z mojimi pogoji?« »Kaj pa mi drugega preostane?« je negodoval Erdedi, čeprav ni bil preveč razočaran. »Z vami se sploh ni mogoče pogajati. Kot da vam v življenju kompromisi niso znani! Zdi se mi, da vsako stvar obravnavate kot da gre za življenje ali smrt! Ne vem zakaj, toda priznati moram, da mi počasi postajate všeč! Zdaj se mi zdi skoraj smešno, da sem načrtoval, kako vas bom zvečer peljal v 'ekskluzivno' restavracijo in vas poskusil malce podkupiti z odlično madžarsko kuhinjo, temperamentno glasbo in kakšno vročo plesalko, ki bi vam zmešala glavo. Šele med najinim pogovorom sem ugotovil, da vas preprosto ni mogoče v nekaj prepričati, s čemerkoli omamiti, opiti ali malce odtajati.« Medtem ko je Erdedi že četrtič segel po steklenici s konjakom, so Rudolfu odmevale v ušesih njegove zadnje besede. »Vam smem vseeno povabiti v restavracijo? Zdaj se nimate česa več bati, dobili ste vse, kar ste zahtevali!« se je smehljal Erdedi s kozarcem v roki. »Res sem preutrujen,« se je opravičil mladenič. »Pretekli teden sem komaj kdaj zatisnil oči. Najprej očetova nepričakovana smrt na Dunaju, nato prevoz njegovih posmrtnih ostankov domov in pogreb, na koncu pa še ena neprespana noč na poti do vas!« »Opravičujem se,« se je zresnil baron. »Povsem sem pozabil na izgubo vašega očeta. Najbrž zato, ker je moj še vedno živ in zdrav in ker se vsakič ko me obišče, podi po sobah za dekleti!« Rudolf ga je poslušal, vendar je bil na meji popolne izčrpanosti. Erdedi je to opazil in takoj pozvonil služinčadi. Ukazal je, naj za uglednega gosta pripravijo poseben apartma v nadstropju, nakar sta se poslovila. Rudolf ni niti pogledal večerje, ki so mu jo kmalu prinesli v sobo. Hitro se je okopal, zleknil na svileno posteljo nežno vijolične barve in utonil v globok spanec. * * * Po svoji stari dolgoletni navadi se je zbudil zelo zgodaj. Ko so se mu oči privadile na temno notranjost velike spalnice, je vstal in stopil do visokega okna ter odgrnil težke brokatne zavese. Zunaj se je danilo, toda zaradi goste in težke megle je bilo komaj videti najbližja drevesa v parku. Iz kota sobe je začela stara ura odbijati šest. Rudolf je nenadoma opazil, da se iz globoke megle kot kakšne prikazni počasi bližata dve postavi. Bila sta moška v temnih ogrinjalih in s klobuki na glavi. Manjši in bolj debelušni je nekaj razlagal višjemu, pri tem pa mahal z desno roko. Levo roko je držal za hrbtom. Zdaj je bilo že mogoče bolj jasno videti, da je drugi držal v levi roki majhen notes in si nekaj zapisoval. Rudolfu so se nezavedno razvlekla usta v rahel nasmeh. Jasno mu je bilo, da baron Erdedi daje navodila svojemu tajniku glede sklenitve sporazuma o prodaji pravice do izkoriščanja ludberških gozdov in rudnika. Madžarom se je torej zelo mudilo. Rudolf se je umaknil z okna, ko sta se moška približala. Iz kota ju je še nekaj trenutkov opazoval, nato pa se je zadovoljen sam s seboj vrnil do postelje in sedel na njen rob. Še na-prej je gledal proti vedno bolj svetlemu oknu, pri tem pa premišljeval o podrobnostih svoje prihodnje poslovne strategije. Rudolf ni počakal, da bi ga služinčad zbudila s trkanjem na vrata, temveč je ob pol osmih sam odšel dol, sveže obrit, okrepljen in pripravljen na poslovne pogovore. V zajtrkovalnici sta ga že čakala baron Erdedi in njegov tajnik. Ko se je Rudolf pojavil pri vratih, sta oba vljudno vstala od mize, za katero sta pisala in pila jutranjo kavo. »Gospod grof, Rudolf von Ludberg!« je Erdedi predstavil gosta svojemu uslužbencu, nato pa nadaljeval: »Gospod Janoš Dorozma, moj osebni tajnik, sicer pa eden najbolj sposobnih poslovnih odvetnikov današnje Madžarske!« Rudolf in tajnik sta izmenjala ustaljene priklone, nato pa so vsi trije sedli na pletene stole. Sluga, ki je takoj pristopil, je Rudolfa vprašal, kaj si želi za zajtrk, ko pa se je oddaljil, je Erdedi brez oklevanja prešel na stvar. »Glede na nujnost najinega posla sva z gospodom Dorozmajem večji del noči in jutra sestavljala predlog glavne pogodbe.« Rudolf je vzel iz Erdedijevih rok čitljivo in v nemščini popisane liste. Pozorno jih je prebral, nato pa vzel iz žepa tri zložene liste, ki jih je napisal v vlaku med vožnjo do Budimpešte. »V vsem se strinjam z vašim osnutkom pogodbe, prosim pa vas, da obvezno vnesete vanj te moje pogoje. Nič posebnega ni, gre predvsem za zaposlovanje lokalnega prebivalstva pri izgradnji železnice, za delo na žagah in v bodočem rudniku. Veste, čeprav sem neizpodbitni lastnik teh posestev, ne smem zanemariti potrebe našega revnega lokalnega gospodarstva in prebivalstva.« Erdedi je s pogledom preletel papirje in jih brez besed izročil svojemu tajniku. »Nikakršnega problema ni glede vaših zahtev,« se je priklonil Rudolfu. »Nasprotno, želim vam v vsem ustreči, tako da bova oba imela čim prej korist od tega ter nadomestila dragoceni izgubljeni čas. Glavna pogodba bo že zvečer pripravljena za podpis, medtem pa vam želim razkazati svoje tovarne pohištva, strojev in železniških vagonov. Če želite ostati naš gost še kakšen dan, vam bom z veseljem razkazal tudi znamenitosti našega čudovitega mesta.« »Prosil bi vas, da to opraviva mimogrede, ker se mi zelo mudi urejati tekoče probleme doma. Obljubim pa, da bom ob prvi priložnosti prišel za nekaj dni. Saj sva zdaj vendar v nekakšnem 'poslovnem sorodstvu', mar ne?« Ta pripomba je bila Erdediju zelo všeč, zato se je veselo nasmejal. Spontano je dvignil desno roko, da bi mladeniča poleg sebe potrepljal po ramenu, toda v zadnjem hipu si je premislil, ker se je bal, da bi preresni moravski grof to narobe razumel. Konec koncev je imel Rudolf višji družbeni položaj od njega. Ura je bila že devet, ko sta zapustila palačo v baronovem luksuznem mercedesu. Erdedi je odšel sam z gostom in pustil tajnika, da uredi vse glede pogodbe. Začela sta z obiskom v baronovi tovarni pohištva. Šele tam je Rudolfu postalo bolj jasno, zakaj baron potrebuje moravske hraste. V tovarni so namreč poleg dragocenega pohištva izdelovali tudi posebej oblikovana vrata, okna in spiralaste stopnice, ki so jih naročali izredno bogati povzpetniki takratne Madžarske. Rudolf se je kmalu prepričal, da je tovarna pohištva, kljub svoji velikosti in množici delavcev, navadna majhna delavnica v primerjavi z Erdedijevo drugo tovarno, kjer so izdelovali železniške vagone. Skoraj celo uro sta hodila po neverjetno dolgih halah ter si ogledovala nove luksuzne vagone in spalnike, za katere je Erdedi dobil licenco. Slikopleskarji so po vagonih risali okrasne črte in izpisovali železniške grbe in oznake sosednjih držav. Erdedi je svoje izdelke izvažal v šest evropskih in azijskih držav. »Posebna dvorska kompozicija po naročilu siamskega kralja!« je dejal Erdedi z odkritim bahaštvom in z roko pokazal bližnji vagon, na katerem so pravkar risali siamski grb. »Izvolite, oglejte si jo!« je povabil Rudolfa. Rudolf se je vzpel v razkošni salonski vagon, kakršnega še ni videl niti v najbolj popularnih evropskih revijah. Vagon je bil dolg 15 metrov in razdeljen na tri dele. Prvi, v katerem sta stala, je bil namenjen počitku njegovega veličanstva. Po stenah so bile nalepljene brokatne tapete, obrobljene s pozlačenimi reliefnimi okvirji, med njimi pa so visele električne svetilke. Na sredini stropa je visel precej velik pozlačeni lestenec. Tla so bila povsem prekrita s perzijsko preprogo, ki se je ujemala z barvo opreme. V sosednjem oddelku je bila spalnica, resnično kraljevsko okrašena in s pravim majhnim baldahinom nad posteljo. Z obeh strani postelje so bila majhna polirana vrata, ki so se odpirala v kraljevo, oziroma kraljičino kopalnico. Rudolf je opazil, da so vse kovinske naprave pozlačene, okvir straniščne školjke pa prevlečen s plišem! »Prevzet sem!« je Rudolf dejal Erdediju, ki mu je sledil za petami in mu razkazoval zanimive podrobnosti. »Še jaz nimam takšnega vagona,« se je pritoževal baron. »Ne morem si ga privoščiti, človek božji! Ali veste, koliko vse skupaj stane?« Počakal je za hip, da bi naredil vtis na svojega gosta … »Petnajst milijonov forintov!« Žal Rudolf ni spadal med tiste, ki bi ob tem tiho zažvižgali. Niti ena mišica na njegovem ledenem obrazu se ni premaknila. Nemo je strmel v svojega sogovornika, nato pa nepričakovano vprašal: »Koliko stanejo navadni salonski vagoni te vrste?« »Vas morda zanima nakup?« je vprašal trgovec Erdedi. »Če ste, vam bom takoj pokazal poseben vagon, ki se mi je zataknil v grlu. Dobite ga lahko za vsega tri milijone!« »Pokažite mi ga,« ga je prosil Rudolf z brezbarvnim glasom. Ko se je Erdedi obrnil nazaj k izhodu, se je na njegovem polnem obrazu razlezel zadovoljen nasmeh. Njegov prirojeni in največkrat nezmotljivi trgovski čut mu je sporočal, da je pravkar sklenil dober posel. Pred vagonom je nekaj zašepetal na uho svojemu direktorju tovarne, ta pa se je brez besed priklonil in izdal ukaze skupini sodelavcev, ki so jih spremljali. Rudolfa so odpeljali prek tovarniškega dvorišča do druge, mnogo manjše hale, v kateri so se nahajali že izdelani vagoni, pripravljeni za prevoz v razne države. Zadnji v vrsti, čisto v kotu te majhne železniške postaje, je stal beli vagon, ki je bil že precej zaprašen. Rudolf si je ogledal čudne črke, ki so bile izpisane na vagonu, vendar je takoj spoznal grb ruskega carja. S prstom je pokazal grb in se z napol odprtimi usti obrnil k Erdediju. »Res je!« je potrdil Rudolfovo nemo domnevo.«Vagon je naročil nesrečni ruski car Nikolaj II., leto dni preden so ga boljševiki z družino vred tako zverinsko umorili. Ker je car mojemu očetu, takratnemu direktorju tovarne, vnaprej vplačal aro v znesku dveh milijonov forintov, lahko odkupite vagon za vsega tri milijone!« »Nesreča drugih je že od nekdaj dobičkonosna, mar ne?« je ironično pripomnil Rudolf. »Za vagon se sicer zanima nek bogati Američan, ki ga preprosto želi imeti na svojem ranču, da bi se pred prijatelji lahko hvalil, da vsak dan obeduje v vagonu ruskega carja!« Rudolf je poslušal Erdedija, nato pa ponovno pogledal grb. »Lahko pogledam vagon od znotraj?« »Seveda, saj sem vas zato pripeljal sem. Izvolite!« Vagon je bil širši in zelo dolg, imel pa je več manjših oddelkov. Na začetku vagona je bila majhna kuhinja, za spalnico pa samo ena, vendar velika kopalnica. Rudolfu je bila ta kombinacija mnogo bolj pri srcu kot pa ozkotirna za siamskega kralja, kajti siamski kralj je imel v svoji dvorski kompoziciji poseben kuhinjski vagon ter druge salonske vagone in spalnike za svoje številno spremstvo. Rudolfu je bil vagon zelo všeč. Čeprav ni bil povsem dokončan, je deloval bolj imenitno kot pa z okrasjem preobloženi vagon siamskega kralja. »Ko je izvedel za tragedijo ruske carske družine,« je razlagal Erdedi, »je moj oče ustavil dela na vagonu, ki je bil, kot lahko sami vidite, skoraj dokončan. Šele pred kratkim smo nadaljevali s svežimi dekoracijami in novejšo vrsto razsvetljave, in sicer odkar se za vagon zanima tisti ameriški milijonar.« »Lahko mu sporočite,« je dejal Rudolf in si ogledoval prečudoviti kristalni lestenec, »da ste vagon pravkar prodali.« »Z največjim zadovoljstvom!« je zasijal baronov okrogli obraz. »Kdaj naj ga gospodu grofu dostavimo?« »Nikakor ne prej, preden ne bo zgrajena proga do mojega dvorca. Za ta kratki odsek treh kilometrov mi boste izdali poseben račun. Medtem bom del nekdanjih dvorskih hlevov dal pregraditi in jih preurediti v postajno poslopje.« »Izvrstno!« si je Erdedi pomel svoje tolste roke in ga pospremil ven. »Mar to pomeni, da lahko takoj odštejem te tri milijone od prvotno dogovorjene vsote?« Pred samim izhodom iz vagona se je Rudolf ustavil in obrnil. »Samo prostitutkam se plačuje vnaprej!« je dejal s svojim značilnim ledenim glasom, zaradi katerega je barona spreletaval srh. »Kako naj si to razlagam?« je zagrgral baron. »Vagon vam bomo plačali istega dne, ko ga bodo vaši ljudje pripeljali na moj postajo pri dvorcu. Če želite, lahko o tem sestaviva posebno pogodbo, čeprav vam zagotavljam, da moja beseda velja več kot vsak papir.« Erdedi se je počutil nelagodno, ko je Rudolfu pogledal v oči. »Prosim vas, ne jezite se, gospod grof,« je pohitel z opravičilom. »Poskušal sem samo uporabiti staro trgovsko navado o jemanju predujma …« »Ki vam ga je že izplačal pokojni ruski car!« ga je prekinil Rudolf in stopil iz vagona. Pri dnu stopnic se je naglo obrnil proti Erdediju, ki je otrpnil sredi stopnice in se držal za pomožne medeninaste palice. »Sicer pa,« je zlobno dokončal Rudolf, »zakaj bi vi izkoriščali visoke obresti na moje milijone, če jih lahko tudi sam?!« »Prav imate,« je zamrmral Erdedi, ves rdeč v obraz, in gledal za Rudolfom, ki je odhajal po peronu dvorane. Nekaj trenutkov je stal, prav smešen v svoji otrplosti, ko pa je opazil čudne poglede svojih uslužbencev, se jim je potrto nasmehnil ter pohitel za svojim visokim gostom, ki se je že precej oddaljil. Med vožnjo v dvor je Erdedi Rudolfu predlagal, da bi odšla na kosilo v znano restavracijo Dvanajst apostolov. Tam sta preživela dve uri v prijetnem neposlovnem kramljanju. Rudolf je odkril, da baron pravzaprav ni prostak, kot bi se dalo sklepati po njegovem 'veseljaškem' videzu, Erdedija pa je iskreno presenetilo Rudolfovo znanje o umetnosti, glasbi in zgodovini, vključno z Madžarsko. Šele v tem diskretnem zbirališču budimpeštanskih boemov iz visoke družbe sta oba začutila, da bi se njuna zanimiva poslovna zveza lahko spremenila v trdno prijateljstvo. Sicer sta pa imela nekaj, kar je bilo obema skupno – oba je zelo zanimal denar! Bilo je že precej pozno zvečer, ko sta se vrnila v Erdedijev dvorec. V baronovem kabinetu sta ju že čakala osebni tajnik Doroszma ter dva Rudolfu neznana uslužbenca, verjetno priči. Tako kot je Rudolf pričakoval, je bila pogodba že pripravljena za uradni podpis. Zelo pozorno jo je prebral in ugotovil, da so vanjo skoraj dobesedno vnesli vse njegove zahteve. Rudolf je počakal, da je tudi Erdedi prebral nemško verzijo pogodbe, nakar se mu je na kratko priklonil: »Z moje strani, gospod baron, nimam nobenih pripomb!« »Zelo dobro!« Baron Erdedi se je obrnil k svojemu tajniku, ta pa mu je predal zlat nalivnik, ki je bil pripravljen prav za to priložnost. Erdedi je podpisal vseh devet strani Rudolfove kopije in mu nato predal nalivnik. »Obdržite ga za spomin, gospod grof!« Rudolf je vzel nalivnik in podpisal Erdedijeve kopije. Izročil mu je pogodbo in vtaknil nalivnik v žep suknjiča. Podpisali sta se še priči, nakar je Erdedi vstal s pripravljenim kozarcem šampanjca v roki. »Gospodje, nazdravimo tej izjemni priložnosti!« 5 Bolj ko se je bližal prihod vlaka, bolj je bil Hoffman živčen. Po tolikih letih službovanja v dvorcu Ludbergovih je prvič začutil, da se mu tla pod nogami izmikajo. Do zdaj je bil on tisti, ki je nadzoroval položaj, zdaj pa je nenadoma postal odvisen od nekoga drugega. Odkar je hudič pripeljal tega mladega grofa, se je vse tako drastično spremenilo, da ni več mogel držati vseh niti v svojih sicer varnih rokah. Tako, v zadnjih treh dneh je že izgubil nekaj niti. Še sanjalo se mu ni, kam je izginil mladi grof, pri kom je in zakaj je tako naglo odšel ter kakšno presenečenje mu je tokrat pripravil! Hoffman je od vsega v življenju najbolj sovražil 'presenečenja'. Bil je vrste človek, ki je vse počel s preverjeno varnostjo, odgovornostjo, predvsem pa pod osebnim nadzorom. Tokrat pa je nekdo drug nadzoroval ne le dogodke, temveč tudi usodo samega Hoffmana. Zato sta bila njegova negotovost in strah pred nepredvidenimi spremembami položaja povsem razumljiva. Izza ovinka se je končno pojavila črna sopihajoča lokomotiva vlaka. Na praznem peronu je že stal vlakovni odpravnik z visoko dvignjeno rdečo zastavico, kar je pomenilo, da se vlak mora ustaviti. Masa železa se je kmalu umirila ob značilnem škripanju zavor. Hoffman je s pogledom takoj poiskal sprednji vagon prvega razreda, kjer se je na vratih prikazala visoka postava njegovega mladega gospodarja. Rudolf je skočil na peščeni peron in vzel svojo skromno prtljago od starega sprevo-dnika. Ostro Hoffmanovo oko je opazilo, kako mu je Rudolf potisnil v roko bankovec in se mu zahvalil s kratkim priklonom. Samemu sebi je moral priznati, da je mladi grof uglajen in da zna z ljudmi. Stopil mu je naproti, Rudolf pa ga je pričakal z utrujenim nasmehom na suhih ustnicah: »Ah, moj dragi Hoffman, se vam bom kdaj lahko dovolj opravičil za vse 'porednosti' in probleme, ki sem vam jih priredil v zadnjih dneh?« »Tistim, ki priznajo, se polovica oprosti!« se je pošalil upravitelj z znanim pregovorom. »Spet vas vidim živega in zdravega, zato vam lahko iz vsega srca rečem le – dobrodošli!« »Hvala, Hoffman!« Rudolf je prijel ponujeno roko in jo prijateljsko stisnil. »Zelo sem vam hvaležen za vaše neskončno razumevanje mojih in naših problemov ter za vaše prijateljsko sodelovanje. Najbrž tudi sami dobro veste, da ste zadnji, kateremu bi se želel kakorkoli zameriti!« Hoffmanu so mladeničeve tople besede zelo godile, posebno zato, ker je v njegovih očeh opazil da so iskrene in so ga malce pomirile. Rudolfa je spustil naprej v kočijo, nato pa je vstopil še sam s prtljago, ki jo je odložil na preprogo med sedeži. Dvakrat je potrkal po okencu za seboj in s tem dal Brunu znak, naj spodbode konja. Sila inercije je Rudolfa prisilila, da se je naslonil na sedež. Hoffman je po Rudolfovem skrivnostnem nasmehu začutil, da je mladenič prepoln novic. »Gospod Hoffman,« je dejal Rudolf in pogledal na uro, »smatrate lahko, da je od danes opoldan vseh naših finančnih problemov konec!« »To je precej težko verjeti,« se je nasmehnil Hoffman, »toda če vi to trdite, moram priznati, da sem precej pretresen!« Ker se je Rudolf še naprej modro smehljal, je Hoffman poskušal uganiti: »Državna banka vam je dala veliko posojilo?« Rudolf je odmahnil z glavo … »Njegovo veličanstvo vam bo pomagalo glede davkov?« Ker ni hotel več mučiti nestrpnega Hoffmana, se je Rudolf sklonil in iz žepa na torbi izvlekel lepo zvezano pogodbo z zlatim grbom barona Erdedija odtisnjenim na črnem usnjenem ovitku. Držal jo je v roki in jo obrnil proti Hoffmanu, ki še vedno ni ničesar dojel. »Prodal sem nas!« je izjavil s svečanim glasom, zaradi katerega so Hoffmanu stopili lasje pokonci. »Prodali ste posestvo?!« je osuplo zagrgral. »Kje pa!« je pohitel Rudolf. »Za deset let sem prodal naše gozdove in rudnik nekemu madžarskemu industrialcu. V zameno nam bo vsako leto vnaprej izplačal vsoto desetih milijonov forintov!« Hoffman ga je poslušal brez besed. Zaradi najbolj črnih misli, ki so se mu podile po glavi, ga je napadel oster glavobol. Prijel je črno mapo, ki mu jo je Rudolf izročil, in skoraj s strahom pogledal prvo stran. Mladenič je potrpežljivo počakal, da je upravitelj prebral pogodbo do konca, nato pa ga je vprašal: »Kaj pravite?« »Genialno!« je Hoffman strmel v mladeniča. »Šele zdaj se spominjam skupine Madžarov. Prišli so prejšnjo jesen in prosili, naj jih vaš pokojni oče sprejme. Ko sem jim razložil, da ne živi z nami na posestvu, so prosili za njegov dunajski naslov in me vprašali, če jim dovolim ogled gozdov in okoliških hribov. Pristal sem, ker se mi je njihova prisotnost zdela nenevarna. Eden naših gozdarjev mi je pozneje povedal, da so v hribih postavili šotore in raziskovali geološko sestavo tal. Zdaj prvič slišim, da je tam nekakšen rudnik.« »Bakra!« ga je spomnil Rudolf. »Glede na to, da so ga kopali že stari Rimljani, so ga čas in rastlinje povsem osamili in skrili pred pogledi.« »Saj to je naravnost neverjetno!« je okleval Hoffman, pretresen zaradi tolikšne vsote. »Deset milijonov funtov je grozno veliko denarja!« »Sto milijonov, dragi moj Hoffman!« ga je dopolnil Rudolf. »Fantastično!« je vzkliknil upravitelj in se ponovno zazrl v pogodbo. »Kako vam je uspelo nagovoriti Madžara na vse te lokalne pogoje?« »Kaj pa mu je drugega preostalo? Kaj naj bi Madžarom dovolil, da odnesejo naše naravne dobrine, povrhu pa še z njihovo delovno silo? Poleg tolikšnega števila tukajšnjih revnih in zaslužka željnih prebivalcev?« V Hoffmanovem pogledu je bilo poleg občudovanja mogoče zaznati tudi spoštovanje. »Zelo plemenito in humano z vaše strani. Iz pogodbe je mogoče razbrati, da imajo Madžari pravico do samo enega človeka na deset domačih delavcev.« »Res je. Naša delovna sila je surova in poceni. Zato bodo veliko žago, ki jo bodo postavili, vodili njihovi inženirji in strojniki, na njej pa bo delalo več sto domačih delavcev. Prav tako pri nakladanju na prihodnjo železnico, pri sekanju gozdov, pri izkopu novega rudnika in pri ostali spremljajoči industriji, da ne omenjam mestnega drobnega gospodarstva.« Mladeničevo navdušenje nad bodočimi načrti je vedno bolj prevzemalo tudi sanjarskega Hoffmana. »Ideja o izgradnji ozkotirne železnice je odlična!« »Priznam, da se je tega domislil Madžar!« je skromno dejal Rudolf. »Jaz sem ga pri tem samo podprl, pod pogojem, da tiri ne bodo zgolj industrijski, temveč solidno zgrajeni in takšni, da bodo po njih lahko vozili tudi potniški vlaki. Ozki tiri bodo zajeli tudi najbolj oddaljene vasi. Na ta način bomo za vedno popravili krivico, ki so nam jo storili naši varčni predniki. Najbrž ste opazili, da bo po desetih letih železnica postala naša last.« »Ste prepričani, da vam bodo Madžari pravočasno plačali?« je zaskrbelo Hoffmana. »Vsekakor, Hoffman!« se je navdušil Rudolf in segel z roko v notranji žep suknjiča. »Prvih deset milijonov so mi že izplačali!« Izročil mu je čekovno knjižico moravske državne banke. Hoffman je ostal brez besed. Prelistal je prazne čeke, nato pa ponovno pogledal v mladeniča, ki je sedel nasproti. Se mladenič iz njega dela norca? »Danes zjutraj, ko sem se vrnil iz Budimpešte,« mu je razložil Rudolf, »sem se oglasil v Atalinu, v banki, kjer sem Madžarov ček zamenjal za moravske dinarje in dobil skoraj petintrideset milijonov! Davčni dolg pa znaša komaj nekaj več kot pet milijonov dinarjev! Kaj mislite, kakšen obraz bo naredil baron Badoko, ko ga bomo izplačali?« Toda Hoffmanov pogled je odtaval nekam daleč skozi odprto okno kočije. »To si še nekako predstavljam. Zanima pa me, kakšen izraz bo dobil plemeniti obraz gospoda Klustra, ko bo slišal, da mu je ludberško posestvo ušlo!« Preostali del poti sta živahno kramljala in načrtovala vedno bolj bleščečo prihodnost, ki se jima je smehljala bolj kot kdajkoli prej. Šele pred veliko stavbo občine in sodišča je Hoffman ponovno potrkal Brunu, ki je ustavil vprego. V hladnih prostranih hodnikih je bilo le nekaj meščanov. Večinoma so sedeli na lesenih klopeh, ki so bile postavljene ob dolge hladne stene. Tisti, ki so stali, so s priklonom pozdravili oba nepričakovana obiskovalca. Rudolfu se je na obrazu prikazala majhna grimasa, ker se je povsod širil neprijetni vonj po vazelinu, s katerim so bila premazana stara lesena tla. V drugem nadstropju, ki je bilo mnogo bolj okrašeno in čistejše od pritličja, so se nahajale pisarne okrožnega sodnika, javnega tožilca in občinskega predsednika. Hoffman je na stežaj odprl visoka vrata in Rudolfa spustil naprej v dokaj veliko dvorano – čakalnico, skromno toda okusno okrašeno v stilu rokokoja. Ko ju je dežurni uslužbenec za mizo zagledal, se je dvignil s stola in se jim nalahno priklonil. Nenavadni obisk ga je tako presenetil, da je ostal brez besed. »Povejte gospodu baronu,« ga je v poslovnem tonu ogovoril Hoffman, »da ga gospod grof želi takoj videti!« »Takoj, gospod Hoffman,« je zamrmral zmedeni uslužbenec in se hitro napotil k visokim okrašenim vratom. Čakala sta le kratek čas, ko se je na vratih pojavil baron Badoko osebno. Približal se jima je s širokim nasmehom na obrazu in se vljudno priklonil pred Rudolfom. Hoffmanu je namenil le kratek, konvencionalen nasmešek. »Kaj lahko storim za vas, gospod grof?« je dejal Badoko in pogledal mladeniča naravnost v oči. »Z vami in gospodom Bogadijem bi se želel pomeniti in urediti določene nujne pravne formalnosti. Obenem se opravičujem, ker vas nisem pravočasno obvestil o mojem obisku. Nujno so me poklicali v Atalin, odkoder sem pravkar prispel. Ker gre res za zelo nujno zadevo, sem prosil gospoda Hoffamana, naj takoj odideva k vam. Ponovno vas prosim, da moj nenajavljeni obisk ne pripišete moji neotesanosti, dejanske vas o njem nisem mogel pravočasno obvestiti.« Baron Badoko se mu je ponovno globoko priklonil. Tega ni naredil iz kakega spoštovanja, temveč zato, ker je bil Rudolf za celo titulo višje od njega in ker so ludberški grofje imeli pravico veta pri izbiri vseh občinskih predsednikov. Poleg tega ga je skrbelo, zakaj in kdo je tako nenadoma poklical mladega grofa v prestolnico. »Osebno bom obvestil gospoda sodnika o vašem cenjenem obisku,« je uslužno žgolel Badoko, » vi pa se udobno namestite v mojem delovnem kabinetu!« Preden je odšel iz sobe, je Badoko ukazal svojemu tajniku, naj poskrbi za visoka gosta in jima postreže z osvežilno pijačo. Ko sta Rudolf in Hoffman za trenutek ostala sama v baronovi delovni sobi, sta si izmenjala pomenljive poglede. Hoffman se je malce nagnil naprej iz svojega naslonjača in polglasno dejal: »Stari lisjak je sam odšel po sodnika Bogadija, ker ga hoče na nekaj opozoriti, preden se sestane z nama!« »Tudi sam sem ugotovil nekaj podobnega,« je tiho dejal Rudolf. »Najbrž želi Bogadija opozoriti, naj nama nikar ne odobri kakšnih denarnih koncesij ali olajšav pri plačilu davkov.« Ob tej pripombi se je Hoffman skoraj zlobno nasmehnil. V sobo se je vrnil baronov uslužbenec s srebrnim pladnjem. Postregel jima je s kupljenimi slaščicami in steklenico mrzle mineralne vode. »Ah, dragi moj gospod grof!« se je na vratih prikazala debelušna po-stava sodnika Bogadija. »Čemu naj se zahvalim za vaš cenjeni obisk?« »Davčnim zaostankom!« je bleknil Rudolf in obenem vstal, da bi se rokoval s sodnikom. Neposredni mladeničev odgovor je tako zmedel sodnika, da je ta za hip otrpnil in ni vedel, kaj naj reče ali koga naj najprej pogleda. V pomoč mu je priskočil vedno prisebni Badoko: »Z vrnitvijo v svojo deželo, gospod grof, ste s seboj prinesli pravo osvežitev! Všeč mi je vaš smisel za humor in pogosteje se nasmihate kot vaš pokojni gospod oče, naj mu bo lahka zemlja,« je Badoko zavil z očmi proti okrašenemu stropu. Rudolf je počakal, da so vsi sedli za mizo in da je uslužbenec odšel iz sobe. Badoko je z glavo dal znak občinskemu tajniku, naj jih pusti same. »Tukaj sem zaradi dveh pomembnih zadev,« je Rudolf prešel na posle, ne da bi dopustil občinskima možema, da bi izgubljala njegov čas. »Prvo, takoj želim opraviti prepis očetovega posestva na svoje ime, kajti v glavi imam precej načrtov, ki pa jih ne morem uresničiti, dokler ne bomo opravili te pravne formalnosti. Kaj naj torej najprej storim?« Tako nagel in posloven ton mladega grofa je za hip zmedel občinska veljaka. Šlo jima je na živce, ker ni dopuščal nekaj več časa za intelektualno manevriranje in slepomišenje. Prvi se je spet znašel baron Badoko. »Sicer ne vem,« je pogledal najprej Hoffmana, »domnevam pa, da vas je gospod upravitelj obvestil o precejšnji davčni vsoti, ki jo vaš cenjeni gospod oče ni poravnal zadnjih pet let?« »Veste,« se je vmešal sodnik Bogadi kot muha brez glave, »dokler ne boste poravnali davčnih obveznosti, se ne moremo niti pogovarjati o prepisu posestva na vaše cenjeno ime!« Rudolf ju je opazoval skoraj z usmiljenjem, Hoffman pa se ju ni upal niti pogledati, zato se je zamotil z ogledovanjem svojih negovanih nohtov. »Koliko smo vam dolžni za davek?« se je Rudolfu zmračil obraz. »Pet milijonov devetdeset tisoč osemsto tri dinarje!« je Badoko komaj čakal, da ga obvesti. »Skupaj z zamudnimi obrestmi, do danes opoldne!« Rudolf ga je prodorno pogledal, nato pa izvlekel iz žepa novo čekovno knjižico in zlati nalivnik, ki mu ga je podaril madžarski baron. »Bojim se, gospod grof, da tudi pri najboljši volji ne moremo sprejeti čeka, ker nam zakon strogo nalaga, da morajo biti davčni dolgovi poravnani izključno v gotovini'!« je občinski predsednik poudaril ta del zakonske določbe. Ob tem je Hoffman pustil nohte in se panično zazrl v Rudolfa, ta pa se je samo vljudno priklonil Badoku ter pospravil čekovno knjižico in nalivnik v žep. Na ogromno osuplost vseh prisotnih je vzel iz torbe šest novih svežnjev po milijon dinarjev. Medtem ko je mladenič užival zaradi šoka, ki ga je pravkar povzročil pri svojih nasprotnikih, je počasi začel preštevati bankovce. Še sam Hoffman je mislil, da mu bodo oči izskočile iz jamic. Bankovci po tisoč dinarjev so bili zelo redki, uporabljali pa so jih pretežno banke in velika podjetja. Do zdaj je samo enkrat videl tako velik bankovec. Toda dlje ko je Rudolf štel denar, bolj je Hoffmanov obraz lezel v nezadržni nasmeh. Ugotovil je, da je zviti mladenič vse vnaprej načrtoval, ker svojim nasprotnikom ni želel pustiti niti najmanjše možnosti za manevriranje. Občinska veljaka pa je vedno bolj stiskalo v grlu. »Šest milijonov!« je Rudolf odštel zadnji bankovec, ostalo pa vtaknil nazaj v žep. »Prosim, če tole izročite vašemu blagajniku in mi prinesete potrdilo.« »Vsekakor, gospod grof,« je nerazločno zamrmral Badoko in vstal iz naslanjača. Medtem ko je baron pri vratih nekaj šepetal svojemu tajniku, je Rudolf vrgel skrajno ostri pogled na sodnika. »Kaj je zdaj na vrsti?« je želel slišati mladenič. »Jaz … jaz vas ne bi želel kakorkoli užalit,« je jecljal ubogi Bogadi, »toda prepis tako pomembnega in ogromnega posestva je zelo občutljiva zadeva in zahteva izpolnitev vrste predpisov …« »Kakšnih?« je bil vse bolj nestrpen Rudolf. »No …« je zateglo dejal sodnik, »najprej nam morate dokazati vašo identiteto!« Hoffmanu se je zdelo, da sanja. Se temu starcu blede? Do zdaj mu niti na misel ni prišlo, da bi Rudolfa preveril. Skoraj strahoma je pogledal mladeniča poleg sebe, ki pa je spet povsem mirno izvlekel iz žepa svoj avstrijski potni list, ki ga je sodnik prijel z zdaj že opazno tresočo roko. Pogledal je sliko mladeniča, vrgel kratek pogled na Rudolfa in prelistal ostale prazne strani potnega lista. »Hvala,« je zamrmral Badoko in mu ga vrnil. »Dokument očitno potrjuje vašo identiteto, toda za prepis posestvo bomo potrebovali še nekaj dokumentov.« »Katere?« je vprašal Rudolf z zdolgočasenim obrazom. Bogadi je nemočno pogledal barona, ki se je že vrnil in stal poleg njegovega naslanjača. Ker mu ta ni mogel pomagati, se je sodnik neuspešno poskusil sprostiti v naslonjaču. Ponovno je ogovoril Rudolfa, vendar pa ni imel več dovolj moči, da bi ga pogledal v oči. »No … domnevam, da imate s seboj vaš krstni list?« Rudolf mu ga je brez besed izročil. Stari sodnik si je ponovno nadel monokel in se zazrl v stari, od časa porumeneli dokument. Zdaj se je ponovno moral soočiti s svojim neprijetnim sogovornikom. »Tu piše, da se je Rudolf Getz rodil v Vinici, na dvoru barona Terca, materi Matildi Getz in 'neznanemu' očetu.« »Tako je!« je potrdil Rudolf, vendar ni dopustil, da bi se sodnik dolgo veselil. »V tem dokumentu, ki je bil pred kratkim podpisan na Dunaju,« - izročil mu je drugi list papirja – »pa boste našli ime mojega očeta!« Sodnik Bogadi se je zazrl v nam že znani dokument, v katerem je grof von Ludberg skesano razložil in priznal Rudolfa za svojega zakonitega sina, spočetega izven zakona z določeno Matildo Getz iz Vinice, v kraljevini Moravske. Vseboval je tudi klavzulo o dedovanju posestva po grofovi smrti. Medtem ko mu je vračal dokument, se je Bogadijeva roka vidno tresla. »Domnevam, da boste zdaj še zahtevali, naj vam pripeljem obe priči?« je zlobno pripomnil Rudolf. »Ne bo potrebno,« je sodnik odmahnil z roko, verjetno v prepričanju, da bi obe priči najbrž pridrveli v sobo na Rudolfov žvižg! »Po mojem mnenju,« je starec vstal iz naslanjača, »je z vašimi listinami vse v najlepšem redu. Dovolite, da se za hip oddaljim in prinesem potrebni obrazec ter knjigo prenosov.« Rudolfu se je starec najbrž zasmilil, ker je vljudno vstal in se kratko priklonil v znak pristanka. Badoko je ves bled v obraz hitro premišljeval in prišel do sklepa, da se ne izplača več napeljevati vode na von Klustrov mlin, ki je glede posedovanja ludberškega posestva očitno izgubil bitko. Zato se je uslužno in pokorno spakoval, dokler ni prišel v sobo blagajnik. Rudolfu je osebno predal drobiž in sam izpolnil potrdilo. »Izvolite, gospod grof!« se je baron priklonil mladeniču. V vsega dvajsetih minutah je bil opravljen prepis posestva na Rudolfovo ime. Tako Bogadi kot Badoko sta pravočasno dojela, da bo bolje za oba, če se ne zamerita mlademu grofu von Ludbergu. Konec koncev sta bila oba, prav tako pa vsa občina, odvisna od imena te stare plemiške rodbine. Reveža, niti slutila nista, kakšno presenečenje ju šele čaka v prihodnosti. Pri samem izhodu se je Rudolf obrnil, se jima ponovno priklonil in sporočil: »Kar zadeva mene osebno, vse te neprijetne podrobnosti o mojem poreklu in nenadnem prihodu v vašo cenjeno srenjo niso nobena skrivnost. Brez zadržkov jih lahko sporočite vsem zainteresiranim.« Preostanek popoldneva in večji del večera sta Rudolf in Hoffman preživela za zaprtimi vrati Rudolfove delovne sobe. Sredi tal je bil razgrnjen zemljevid okrožja, na katerem so bile z živo rdečo barvo jasno zarisane meje ludberškega posestva. Z obeh strani zemljevida sta v naslanjačih sedela Rudolf in Hoffman ter načrtovala najboljšo možno traso ozkotirne železnice. »Proga mora potekati skozi ali poleg teh oddaljenih vasi,« je Rudolf z dolgo palico vlekel po zemljevidu, »tako da jo bodo lahko uporabljali ne le bodoči delavci – meščani, temveč tudi njihove družine. Erdedi se je strinjal, da nam bo dobavil kompozicijo treh potniških vagonov. Prihodek od vozovnic bo pripadal direkciji bodoče železnice, oziroma Madžarom, za kritje vzdrževalnih stroškov. »Ko samo pomislim, kako bo železnica pomagala ubogim otrokom, ki morajo zdaj tudi uro daleč pešačiti po gozdovih do šole v Ludbergu ali bližnji Bistrici!« je dejal Hoffman in si v mislih predstavljal traso bodoče železnice. »Madžari želijo takoj pričeti z deli na progi in s poglobitvijo rudnika,« je dejal Rudolf, udobno zleknjen v naslanjaču. »Kaj menite, koliko domačih delavcev bosta zahtevala rudnik in izgradnja proge?« »O tem sem že premišljeval in naredil nekaj grobih izračunov,« je dejal Hoffman in izvlekel iz žepka kos papirja. »Menim, da bodo za rudnik na začetku potrebovali najmanj petdeset ljudi, nato pa novih petdeset ljudi vsake tri mesece. Za izgradnjo proge bo potrebnih najmanj petsto ljudi. Bojim se, da bo delovno silo treba poiskati tudi v sosednjih grofijah.« Pri tem se je Hoffmanov obraz razlezel v tisti njegov značilni pobalinski nasmeh. »Seveda obstaja možnost, da se bodo množice kmetov z okoliških posestev raje odločile za bogate dnevnice progovnih delavcev in rudarjev kot pa da bi še naprej rile po zemlji za nekaj dinarjev dnevno! Von Kluster nas bo preklel do nebes!« »Grof von Kluster bo v primerjavi z nami,« ga je Rudolf pogledal izpod obrvi, »do konca življenja ostal navaden podeželski plemič. Kajti nisem vam še vsega povedal.« Hoffman se je opazno vzravnal na sedežu. »Še to jesen imam namen pričeti s temeljito obnovo dvorca, pri tem pa ne bom varčeval z denarjem, da bo le ponovno zasijal v vsem svojem blišču!« »To me veseli!« si je oddahnil Hoffman. »Prosim, da glede tega čim prej zberete podatke in poskrbite za najboljše domače mojstre, slikarje fresk in druge specialiste pa bomo, če bo treba, pripeljali iz Atalina ali Budimpešte. Hočem, da se vsi stropi osvežijo, stenske freske popravijo, okrasi pozlatijo, razbita stekla zamenjajo, tla obnovijo, stare zlizane preproge pa nadomestijo z novimi, lepšimi in bogatejšimi. Pred naslednjim poletjem mora to postati pravljični dvorec, pa naj bo to lokalnemu plemstvu všeč ali ne.« Hoffman ga je poslušal brez besed. »Vi pa, Hoffman,« je Rudolf nameril prst v svojega sogovornika, »si prav tako zaslužite nekakšno obnovo in osvežitev!« Upravitelj se je pri tem zresnil, ker ni vedel, kaj ima njegov delodajalec v mislih. »V primerjavi s tistim, kar ste storili za posestvo in hišo, je vaša plača naravnost smešna. Od današnjega dne naprej boste dobivali po pet tisoč dinarjev na mesec!« »Ampak gospod grof!« je Hoffman skočil s sedeža. »Saj to je petkrat več kot trenutno prejemam!« »Ne,« ga je popravil Rudolf, »to je zato, ker vas potrebujem in mi pomenite petkrat več kot pa ste mojemu očetu. Nimam namena skrivati, da brez vas dejansko ne bi vedel, kaj storiti. Želim, da po možnosti ostanete pri meni v službi do konca življenja!« Pri tem je Rudolf vzel z mize svoj kozarec vina in ga dvignil proti zmedenemu Hoffmanu. Upravitelj je ves bled v obraz sprejel zdravico, toda ostal je brez besed. Takšnega preobrata v poteku dogodkov se nikakor ni nadejal. Ob misli, da je bil še zjutraj jezen na Rudolfa in ga je obsojal, je Hoffmana postalo sram. Ko sta se poslovila, je velika salonska ura že odbila deseto. Rudolf je pospremil svojega upravitelja do vrat delovne sobe, kjer sta se eden drugemu vljudno priklonila in si zaželela lahko noč. Ko je začutil, da mu zaradi zadnjega kozarca kri vse hitreje teče po žilah, je mladenič pohitel v svojo spalnico. Toda tam ga je pričakalo prijetno presenečenje. Ko je na stežaj odprl visoka okrašena vrata, se je ustavil. V prijetni poltemi sobe je na robu postelje sedela Gertruda. Ko ga je zagledala, je počasi vstala in se na kratko in ljubko priklonila tako, da je upognila koleno. Tudi Rudolf se ji je na kratko priklonil, nato pa vstopil v sobo in počasi zaprl za seboj masivna vrata. Odšel je do postelje in se ustavil pred dekletom. »Kaj še ne spite?« … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidarja: Plemič
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidarja: Plemič

Comments are closed.