PSIHIČNI TRENING JOGIJEV – Slavinski Živorad Mihajlović

Naslovnica Knjige Živorad Mihajlovič Slavinski - Psihični Trening Jogijev
Naslovnica Knjige Živorad Mihajlovič Slavinski - Psihični Trening Jogijev
Naslov: PSIHIČNI TRENING JOGIJEV
Avtor: Slavinski Živorad Mihajlović
Število strani : 146
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-211-6
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-212-3
       

Del besedila knjige:

Splošni uvod

7

Osnovna znanja

11

Dieta in post

16

Pranajama ali znanost o dihanju indijskih jogijev

25

Trening fakirskega pogleda - uporaba oči pri nadzoru ljudi in živali

51

Fakirska hipnoza

56

Trening mentalne koncentracije

62

Višji tečaj koncentracije

72

Nadzor podzavesti - avtosugestija in avtohipnoza

90

Avtohipnoza

100

Nadzavest ali samadhi

114

Četrta dimenzija

119



Razumevanje samega sebe in odstranjevanje idealizirane slike o sebi

122

Literatura

127

Dodatek

130



Splošni uvod

Zanimanje za sisteme praktične filozofije orienta se je v zadnjih letih v svetu močno povečalo, tudi pri nas. Ta priročnik je napisan, da bi se premostil prepad med rastočim zanimanjem in pomanjkanjem ustrezne literature v našem jeziku. Številna pisma, ki so mi jih pred leti pošiljali bralci, v glavnem govorijo o večletnem brezuspešnem iskanju knjig po knjigarnah in knjižnicah, ki bi na dostopen način govorile o filozofiji in psihičnem treningu narodov Daljnega vzhoda. V tujih jezikih obstaja nepregledno število knjig, med katerimi se ni lahko znajti, posebej ne začetniku. Večina del, ki obstajajo, so tako imenovana teoretična, v katerih se na široko razpravlja o tem, kaj lahko jogiji dosežejo s posebnim treningom, razpravlja se o njihovih izrednih sposobnostih, podrobno se opisuje življenja več pomembnih ljudi, ki so prakticirali orientalske filozofske sisteme, vendar bo iskalec zaman iskal navodila, ki govorijo, KAKO naj trenira voljo in koncentracijo, KAKO naj doseže nadzor nad svojo podzavestjo itd. (Opomba: To je napisano pred 40 leti. Od takrat je bilo objavljeno nekaj knjig, v katerih so podana dragocena praktična navodila).

Avtor tega kratkega priročnika je trdno prepričan, da mora biti glavni namen tega priročnika in najvažnejši razlog za objavo del iz kateregakoli področja, možnost preverjanja in praktične uporabe objavljenega gradiva. Podajanje avtorjevega mišljenja o nekem vidiku realnosti in golo opisovanje, kakorkoli je že globokoumno in originalno, je popolnoma nezadostno. Veliko piscev je objavilo svoj odnos in razmišljanje o filozofiji orienta, vendar pa tako podajanje samo po sebi ni zadostno. Sam naslov tega tečaja usmerja bralca k velikemu pričakovanju glede možnosti uporabe objavljenega znanja. Da bi se izognili kakršnemukoli možnem nerazumevanju, smo takoj dolžni povedati, da je avtor poskušal podati metodo jogijskega treninga kot koristen inštrument samorazvoja in istočasno ponuditi kratek, jasen in vsakomur razumljiv priročnik in ne, kot običajno, podajanja lastnih pogledov na orientalske sisteme, ki so sorodni z jogo.

Na tem mestu moramo poudariti, da obstaja določeno število bralcev, ki so na žalost v večini, in ki pričakujejo, da bodo tu našli zgolj teoretično znanje. Da so taki bralci v večini, je dokaz, da je takšnih del res največ. To je nekako razumljivo, ker je veliko udobneje brati o čudesih in misterioznih dogodkih kot pa se osebno preizkusiti v vrsti težkih in utrujajočih vaj, ki so popolnoma logične in brez prizvoka misterioznosti, vendar pa vodijo do praktične uporabe prebranega. Veliko lažje se je s prijatelji pogovarjati o orientalskih sistemih kot pa jih uporabiti v praksi.

Omenil bom eno od svojih zgodnjih takšnih izkušenj. Pred 40 leti sem kot študent psihologije, na začetku študija z večletnimi izkušnjami pri preučevanju (čisto teoretičnem) indijske ortodoksne filozofije, dolgo časa neuspešno poskušal priti v stik z ljudmi podobnih interesov, ki bi drugače kot jaz, imeli praktično znanje. Ko sem tako iskal, sem stopil v stik z dr. K.A, ženo, ki je imela v obdobju med obema svetovnima vojnama pomembno vlogo na področju filozofije v beograjskih intelektualnih krogih. Bil sem obveščen, da se je poleg ostalega zanimala tudi za sisteme praktične filozofije narodov Daljnega vzhoda. Bila je ena od pobudnikov skupine ljudi s podobnimi interesi, skupine, ki se je ukvarjala pretežno s preučevanjem zahodnih hermetičnih sistemov sorodnih z jogo. V nasprotju z razširjenim prepričanjem, da so razlike med praktično filozofijo Zahoda in Vzhoda nepremostljive, bolje poznavanje kaže, da stojita obe tradiciji na istem temelju, in to kar bode v oči, so podobnosti in ne razlike.

Njeno stališče me je popolnoma presenetilo. Povedala mi je, da pozna nekatere ljudi, ki preučujejo jogo, vendar skrivajo svoje zanimanje, tako da mi ne more omogočiti stika z njimi. Kar se tiče nje same, je dr. K.A. ostala več let na nivoju suhoparnega teoretičnega preučevanja. V razgovoru je slišala, da sem takrat bral dela Svamija Vivekanande in Arthurja Avalona. Začudila se je, da iščem še kaj več od preučevanja knjig. »Imate te knjige in jih še naprej preučujte!« Bila je tipični predstavnik tiste vrste ljudi, ki gledajo na samorazvoj kot na sterilno zbiranje suhoparnih dejstev in mentalnega balasta. Popolnoma je spregledala samo bistvo praktične filozofije direktno uporabo teoretično pridobljenega znanja. Pohvalno je izvedeti za kemično formulo vode, vendar pa si s tem spoznanjem nihče ne more potešiti žeje.

Razočaran zaradi srečanja s to osebo in z literaturo, ki sem jo do takrat bral, sem nadaljeval z iskanjem. Ker se spominjam težav, ki sem jih imel v tem obdobju, je ta priročnik napisan, da bi si ljudje s podobnimi interesi prihranili čas in brezplodne napore. Kajti v večini knjig, ki obravnavajo to področje, so vse, kar se tiče praktičnih navodil, le trditve, da bo resen študent našel taka navodila, ko bo za njih zrel, oziroma »psihično pripravljen«. Najpogosteje se navaja star vzhodnjaški rek: »Ko je čela (učenec) pripravljen, se pojavi guru (učitelj).« Za bralca, ki uporablja zdrav razum, je to najbolj običajna mistifikacija. Verjetni razlog za široko uporabo te mistifikacije je pomanjkanje znanja kompetentnih avtorjev. Logično je domnevati, da se mora učenec nekako pripraviti na srečanje z učiteljem.

V tem jedrnatem tečaju boste dobili vse informacije o najpomembnejših elementih filozofije orientala, skupaj z jasnimi navodili, kako trenirati jogijski sistem na logičen in varen način. Ne boste dobili samo ene komponente orientalskega učenja, na primer dihanje (pranajama) ali asane (položaji), kar je pogost primer v knjigah s tega področja. Pristop v tej knjigi je popolnoma drugačen. Vse najvažnejše komponente jogijskega sistema treninga psihičnih moči so podane na jedrnat in pristopen način, na koncu pa je pregled literature s tega področja, tako da lahko zainteresiran bralec sam kritično primerja tukaj podano gradivo z drugačnimi pristopi k istemu predmetu.

Torej, to ni tekst za pridobivanje teoretičnih znanj in podatkov. Tukaj ne boste našli letnice Budinega rojstva, historiata širjenja joge na Zahodu in nastanka zen budizma in njegovih številčnih shizmatičnih različic. Kajti, kot je bilo povedano, ta tekst mora potešiti žejo, ne pa, da natrpa spomin bralca s »formulami.«

Akademski pristop do praktične filozofije ni samo lastnost Zahoda. Na številnih univerzah v Indiji, ki imajo izredno bogate knjižnice »svetih knjig« oziroma starih sanskrtskih rokopisov posvečenih našem predmetu, je veliko raziskovalcev, ki so namenili vse svoje življenje preučevanju teh »svetih knjig«, pri tem pa so pozabili, da naredijo sveto zares pomembno stvar svoje lastno življenje.

Bralec, ki ima določeno znanje s področja radža joge in zen budizma, bo dobil vtis, da meje med tema dvema sistemoma in gradivom podanim v tej knjigi niso jasno določene, tako da se njihovi predmeti do neke mere prekrivajo. Tak vtis nikakor ni napačen, vsaj kar se tiče stališča pisca tega tečaja. Kajti vsi sistemi praktične filozofije narodov Daljnega vzhoda kot tudi sistemi zahodne hermetične tradicije osnovani na TAROT-u niso nič drugega kot veje istega drevesa. Resnica je skupno steblo, iz katerega so izšli.

Osnovna znanja

Besede joga, samkhja, vedanta, zen itd, pri zahodnjakih skoraj avtomatsko vzbudijo odnos sumničenja, dvoma in nekritičnega odklanjanja, na drugi strani pa majhno število dezorientiranih intelektualcev (posebej v zadnjem času) slepo in vzneseno sprejema orientalske sisteme kot univerzalni ključ za vse probleme sodobnega človeka.

Takoj na začetku poudarjamo, da bo vsak tisti, ki upa, da bo v tem tekstu našel navodila, kako naj požira ogenj, leži na žebljih in hodi po žerjavici, ostal globoko razočaran. To je sistem mentalnega in psihičnega treninga, katerega končni cilj je samorealizacija, ne pa priročnik za sejemske artiste.

Joga je eno od mnogih empiričnih gibanj, ki so nastala na vzhodu in so odsev splošnega odnosa do življenja, človeške usode in smisla bivanja. V zgodovinskem razvoju človeške družbe se je zahod postopoma obračal k zunanjemu svetu in materialnim vrednotam, vzhod pa v nasprotni smeri k notranjemu, subjektivnemu svetu. Če stvar psihološko poenostavimo, lahko rečemo, da je introvertiranost tipična odlika vzhodnjakov, ekstroverten odnos pa je značilnost zahodnjakov. Medtem ko meri zahod razvoj človeške družbe po tonah proizvedenih dobrin, po porabi elektrike, papirja, mila ind., se vzhod misli, da je smisel življenja v duhovnem ravnotežju in nadzoru, v dominaciji psihičnega nad fizičnim in v zavestni pospešitvi osebne evolucije.

Na duhovno plodnih tleh vzhoda so vzklila mnoga gibanja in filozofski tokovi, kateri vsi težijo k istemu cilju - samorealizaciji. V mongoliji se je razvil šamanizem, na Japonskem zen, v Tibetu lamaizem, v Indiji budizem, joga, samkhja, vedanta itd. Kot je bilo prej povedano, tu joga ni podana v čisti obliki, ker taka tudi ne obstaja, saj je več metod, tehnik in postopkov skupnih večjemu številu sistemov. Ta tečaj eklektično prikazuje kompleksen sistem orientalskega treninga, ki je najbližji radža jogi.

Ena od čudnih odlik Hindujcev je koncentracija, usmerjena samo na en predmet v danem trenutku. Ko Hindujce nekaj zanima, postanejo s tem tako obsedeni, da zanemarijo vse ostalo. Več danes visoko razvitih znanosti ima svoje korenine v Indiji. Matematika je nastala v Indiji; tako imenovane arabske številke so prišle v srednjeveško arabsko kulturo preko Indije. Arabska, preko nje pa evropska medicina, si je izposodila temeljna znanja iz anatomije in fiziologije iz indijske znanosti, od tukaj izvira tudi uporaba kovin v medicini. V nekem obdobju razvoja indijske kulture (pred kakšnimi štiri tisoč leti) so postale človeška zavest in njene funkcije ključni predmet zanimanja indijskih mislecev.

V tem obdobju so fizikalne znanosti doživele nagel upad. Vpliv duha na telo in obratno, psihični fenomeni, bolečina in njeno obvladovanje, funkcije podzavesti, telepatija, trans, tehnike koncentracije in meditacije, vse to so bila področja nove uradno raziskovane znanosti. Mnogoštevilne šole joge so se lotile najrazličnejših eksperimentov na področju človeškega duha. Nekatere so eksperimentirale z barvami in svetlobo in raziskovale njihov vpliv na telo in duševnost. Njihovi pripadniki so nosili obleko določene barve, barvali hrano in predmete za vsakdanjo uporabo z določenimi barvami itd. Kot rezultat teh empiričnih eksperimentov je prišlo do uporabe barv v pranajami.

Druge sekte so eksperimentirale z zvokom. Ritmično so odpirali in zapirali ušesa in jih izpostavljali najrazličnejšim zvokom. Spreminjali so dolžino intervala poslušanja in zvočne izolacije. Od njih izvira uporaba zvokov v pranajami in kundalini jogi. Tako imenovane »svete besede«, kot so om, jam, ram, lam, hum…, se med koncentracijo izgovarja v sebi na točno določenih živčnih centrih ali čakrah, da bi se lete aktivirale. Vsak živčni center ima zvok, ki ga najučinkoviteje aktivira. Ta energetska delovanja zvoka so blizu spoznanjem sodobnega človeka – vsak ve, da obstajajo zvoki, ki dražijo, parajo živce, da obstaja glasba, ki dvigne razpoloženje ali vzbudi meditativno razpoloženje itd..

Nekatere šole so eksperimentirale z ostalimi čutili in telesnimi funkcijami. Raziskovale so vpliv zadrževanja diha na zavest in telo. Po več stoletjih se je končno izoblikovala pranajama ali znanost o nadzoru psihične energije, s točno določenimi odnosi med trajanjem vdiha in zadrževanjem diha s precizno definirano vlogo vizualizacije pri dihanju in podrobno raziskanim odnosom med dihanjem in miselnimi procesi.

Empirično so potrdili vpliv raznih vrst hrane na telesne funkcije in mentalne procese – nastalo je vegetarijanstvo kot najpopolnejši način prehranjevanja.

Glavna vrednost teh izkustvenih (po znanstveni terminologiji rečeno nenadzorovanih) eksperimentov je, da so mnoge generacije raziskovalcev preučevale funkcije človeškega duha večji del svojega življenja. Tako so v indiji nastale različne veje joge, pa tudi vsi ostali sistemi daljnega vzhoda, katerih cilj je samorealizacija, ki so zgrajeni na empiričnem temelju.

Čeprav vsi praktični orientalski sistemi težijo k istemu cilju, se njihove tehnike v dokaj razlikujejo.

Radža joga je sistem mentalnega treninga, očiščen emocij in brez telesnih vaj, razen pranajame, ki se dela pred glavno fazo - koncentracijo misli. Ko se doseže 12 sekund neprekinjene koncentracije, je dosežena šesta stopnja radža joge, imenovan dharana, 12 takih dharan (ali 144 sekund neprekinjene koncentracije) predstavlja sedmo stopnjo imenovano dhiana, 12 dhian pa predstavlja osmi in zadnji stadij imenovan samadhi ali transcendentalno stanje nadzavesti.

Jnana joga predstavlja izdelan sistem meditativnega samopoglabljanja in neprestane samoanalize. Iz nje se je na Japonskem razvil ZEN.

Mantra joga, po tehniki podobna metodi avtoosugestije francoskega psihologa Emila Cuéja, deluje na zavest indirektno, z neprestanim impregniranjem podzavesti z izbranimi mantrami, t.j. z avtosugestijami. Nekateri imajo mantre za magične formule in jim dajejo čudežne lastnosti za vzbujanje določenih stanj zavesti. V njih namreč ni nikakršne mistike - vse je v ustreznih zvočnih delovanjih na določene živčne centre.

Laya joga ali kundalini joga teži k direktnemu prebujanju tiste oblike kozmične energije, ki v človeškem organizmu zavzame obliko KUNDALINI ŠAKTI ali kačje moči. To je najnevarnejša oblika joge. Čeprav večina priročnikov opozarja na nevarnost prezgodnjega bujenja Kundalinija, vzbuja ta vrsta joge na Zahodu največjo radovednost, ker je videti na prvi pogled, da nudi bližnjico do stanja nadzavesti brez dolgoletnega napornega procesa meditacije.

Karma joga je pot pravilnega življenja - vsako dejanje v službeni dejavnosti, vsaka beseda je prepojena z idejo pravilnosti. Vsakdanje življenje postaja nepretrgan ritual posvetitve pravilnemu življenju.

Ponovimo, da vsi ti sistemi težijo k istemu cilju, samorealizaciji ali po orientalski terminologiji, samadhiju. Preko nadzora telesa in telesnih funkcij se doseže nadzor višjih mentalnih procesov in emocionalnih reakcij. Če so posamezni deli telesa, udje, notranji organi postavljeni pod nadzor volje, potem, uči joga, skoraj avtomatsko sledi nadzor duhovne strani našega bitja. Nadzor nad samim sabo nujno vodi do nadzora nad zunanjim svetom, okoliščinami in, kot trdijo nekateri, nad naravnimi pojavi.

Kot vidimo, vodijo vsi omenjeni sistemi (zaradi omejenega prostora je nemogoče omeniti vse obstoječe) k istemu cilju, kot vodi do vrha gore, ki je izgubljen v daljavi, več poti. Le od samega človeka je odvisno, katero pot bo izbral.

Orientalska praktična učenja so dostopna vsakomur, ki je pripravljen vložiti napor v njihovo obvladovanje. Vendar tudi tukaj obstajajo določene ovire! To niso zunanje prepreke – le te obstajajo v ljudeh samih. To so psihične nezrelosti, ki zamegljujejo razumevanje večine ljudi. Vem, da bo na tem mestu vsak bralec sam presodil vrednosti tega tečaja. Tisti, ki običajno brez preučevanja zavračajo obstoj fenomenov, za poznavanje katerih je nujno potrebno vlagati čas in napor, bodo nedvomno to besedilo prepoznalo kot seštevek običajnih neumnosti. Naš namen ni, da bi tako misleče spreobračali, ali spreminjali njihovo mnenje. Ta priročnik je namenjen predvsem tistim, ki jih sistemi orienta intuitivno privlačijo. Tu bodo našli, kar so dolga leta brezuspešno iskali.



Dieta in post

Po orientalski psihologiji sestavljata duh in telo nedeljivo celoto in potemtakem zahtevata enako pozornost. Telo je nosilec duha in njegova »druga stran«. Vse telesne motnje se nujno izražajo v motnjah duševnih funkcij. Ker izvira vsa energija našega telesa iz dihanja in hrane, ki jo vnašamo v organizem, je hrana sama po sebi zelo pomembna. Hrana je pomembna za človeški organizem iz dveh razlogov: 1. za izgradnjo in obnavljanje tkiva in 2. kot energetsko gradivo za njegove številne funkcije.

Če je telo dalj časa brez hrane, začne trošiti samo sebe: najprej maščobo in maščobne obloge notranjih organov in na stenah krvnih žil, kasneje mišično tkivo in v zadnjem stadiju kostni mozeg in možgansko tkivo.

Če navidezno raznolikost hrane zreduciramo na njene sestavine, potem pridemo do štirih osnovnih vrst hrane: 1. beljakovine; 2. ogljikovi hidrati; 3. maščobe; 4. vitamini in mineralne snovi.

Joga, kot tudi vsi ostali sistemi osebnega izpopolnjevanja na Vzhodu meni, da je vegetarijanstvo najpopolnejši in edini dovoljeni način prehranjevanja. Nasprotno temu pa zahodna medicina zatrjuje, da je vegetarijanstvo najbližja pot do bolezni, ker organizem ne dobi zadostne količine beljakovin, beljakovine pa so življenjsko pomembne. Kratka življenjska doba v vegetarijanskih deželah, velika umrljivost otrok, številne bolezni, vse to so dozdevno dokazi, ki kažejo na pomembnost uživanja proteinov živalskega izvora. Telo, pravi medicinska literatura, potrebuje določeno količino beljakovin. Od te količine mora biti določen odstotek živalskega izvora. Pri tem se v glavnem misli na meso.

Pri teh razglabljanjih se pozablja na veliko področje preverjenih dejstev, ki cel problem osvetljujejo na popolnoma nov način. Najprej, ne dela se razlike med vegetarijanci, ki imajo dovolj vegetarijanske hrane in vegetarijanci, ki so stalno podhranjeni. V glavnem se vzame to drugo skupino kot primerno za izvajanje zgornjega sklepa. Takoj bomo pokazali, kako napačno je takšno sklepanje.

Če vzamemo srednje bogati in bogati družbeni sloj v Indiji, leta ne kažeta znakov telesnega propadanja in bolezni, katerih vzrok je dozdevno vegetarijanstvo. Ta društvena sloja imata dovolj vegetarijanskih živil za zdravo in popolno prehrano. Žitarice, stročnice in koščičasti plodovi, skupaj z mlekom in mlečnimi proizvodi, dajejo organizmu vse potrebne sestavine brez sočasnega vnašanja toksinov, ki izvirajo iz mesa in živalskih masti. Res je da pri indijskih revežih najdemo znake telesnega propadanja, vendar je glavni vzrok za to stradanje, pomanjkanje hrane, ne pa vegetarijanstvo samo kot tako.

Poglejmo reveže v deželah, kjer je prehranjevanje z mesom pravilo, na primer v državah Južne Amerike in Afrike! Prav tako lahko vidimo enako telesno propadanje in bolezni, ki izvirajo iz stradanja. Zoto moramo ločiti vegetarijanstvo od pomanjkanja vegetarijanske hrane.

Če primerjamo premožne skupine vegetarijancev in nevegetarijancev, opazimo bistveno razliko: visok nivo zdravstvenega standarda vegetarijanske skupine in ogromen odstotek obolenj nevegetarijancev. Srednje premožni Hindujci (vegetarijanci) se odlikujejo po močnem zdravju, dolgem življenju, odpornostji proti boleznim in mirnosti duha. Ne poznajo živčne napetosti in konflikta z okoljem. Nasprotno temu pa je v razvitih državah Zahoda, kjer visok standard omogoča da v organizem vnašamo znatne količine mesa, je prav ta način prehrane glavni vzrok obolenj srca in ožilja, jeter, revmatizma itd.. Zdravniki, celo v teh deželah, prepovedujejo bolnikom hrano živalskega izvora in jim v času bolezni predpisujejo dieto.

Ta problem lahko razložimo, če pogledamo kemično zgradbo beljakovin. Le-te so sestavljene iz aminokislin, katerih glavna sestavina je dušik. Obstaja veliko število aminokislin, nekatere od njih pa so tako imenovane ključne aminokisline oziroma aminokisline, s kombinacijo katerih se lahko sintetizira vse ostale. Organizem lahko preživi ob pomanjkanju nekaterih aminokislin, če ima na voljo ključne aminokisline, ker je sposoben, da aminokisline, katerih primanjkujejo, sam sintetizira iz ključnih aminokislin, ki so vanj vnesene. Meso vsebuje veliko količino aminokislin, vendar le malo raznovrstnih, predvsem pa mu primanjkuje ključnih aminokislin. Nasprotno pa je mleko skoraj idealna hrana, ker vsebuje vse ključne aminokisline.

Orientalski praktični sistemi priporočajo mleko kot idealno prehrano, zaradi česar je krava sveta žival. Ni slučajno, da se novorojenček hrani izključno z mlekom.

Zato imajo vegetarijaneci, ki s fižolom, grahom, jajci, mlekom in mlečnimi proizvodi v organizem vnašajo zadostno količino beljakovin, kompletno in zdravo hrano. Bralcu svetujem, da popije dnevno najmanj liter mleka. Poleg navedene hrane mesa zares ne bo potreboval.

Nekateri viri trdijo, da je v evoluciji človeka prišlo do sunkovitega razvoja možganov ravno v času prehoda z rastlinske na živalsko prehrano. Da se dokaže netočnost tega, je dovolj navesti sledeče: znanost, filozofija in podobne miselne discipline se v vegetarijanski Indiji ne bi mogle razviti, vendar pa je

dejstvo, da so cvetele, medtem ko so v istem obdobju mesojedci z Zahoda tavali v napol divjih hordah.

Medtem pa je določeno število izrednih umov tudi na Zahodu sprejelo vegetarijanstvo kot najpopolnejši način prehrane brez kakršnegakoli poznavanja principov orientalske psihologije, popolnoma intuitivno. Leonardo da Vinci, Bernard Shaw in Nikola Tesla, če omenimo tri najbolj znamenite. Ne le, da so dosegli visok nivo znanstvenih oziroma umetniških dosežkov, temveč so doživeli visoko starost in bili zelo delavni do konca svojega življenja.

Zadnjih nekaj let so nekatera strogo znanstvena raziskovanja na novo osvetlila problem vnašanja nujnih količin proteinov oziroma aminokislin, katerih glavna sestavina je dušik. Ruski fiziolog prof. Mihail volski je na čelu skupine raziskovalcev dokazal hipotezo, ki je pretresla osnove sodobne fiziologije - človek in živali so sposobni sintetizirati beljakovine iz atmosferskega dušika. Do njegovih raziskovanj se je domnevalo, da lahko dušik vežejo samo tako imenovane nitrobakterije. Volski je izračunal, da organizem absorbira v enem dnevu 14,4 litre ali 18 gramov čistega dušika.

Če velja zgoraj omenjeno za vse ljudi, potem velja še toliko bolj za trenirane jogije, ki s posebno tehniko dihanja (glej kasneje pranajama) absorbirajo veliko večje količine zraka oziroma dušika, ki se potem uporablja za sintezo beljakovin. Proces absorpcije dušika se odvija v fazi zadrževanja diha (ki se imenuje kumbhaka), ki se ji v pranajami posveča največ pozornosti. To je ena od razlag jogijske teorije, da pri zadrževanju diha prehaja vitalna moč v telo.

Tudi pri postu in dolgotrajnem namernem stradanju, h katerima se zatekajo iz zdravstvenih razlogov in da bi okrepili voljo, jogiji menijo, da je nujno povečanje števila pranajam od običajnega. Tako se na drugi strani obnavljajo energetske zaloge organizma.

Način prehranjevanja igra veliko vlogo tudi pri fizičnih aktivnostih in v mentalni koncentraciji. Mesojedci imajo sposobnost aktiviranja velike energije v kratkem času, vendar pa nimajo niti približno vztrajnosti in vzdržljivosti vegetarijancev. Vegetarijanci lahko delajo zelo dolgo brez kakršnegakoli znaka večje utrujenosti, medtem ko lahko opravijo mesojedci zelo težko delo v kratkem času, potem pa hitro izgubijo moč in občutijo lakoto.

Z jogijskim treningom postane v nekaj letih živčni sistem tako občutljiv, da lahko občuti vsako napako pri vnašanju hrane. Takrat samo nekaj koščkov mesa zmoti vzpostavljeno subtilno ravnotežje in otežuje koncentracijo. Telesni vonj se s prehodom na vegetarijansko hrano popolnoma spremeni. To je eden od pomembnih kazalcev stanja, v katerem se nahaja organizem. Vegetarijanci imajo zelo blag, skoraj nezaznaven telesni vonj. Nasprotno pa je za mesojedce značilen oster, prodoren in neprijeten vonj. O tem se boste sami prepričali, če boste prešli na vegetarijansko prehrano – deodoranta ne boste več potrebovali.

Bistvo učenja sistemov orienta je, da hrana, ki jo uživamo, predstavlja prano (o prani glej podrobneje v poglavju »znanost o dihanju indijskih jogijev«) v obliki sončne energije. Hrana je toliko bolj zdrava, kolikor manjše je število transformacij, skozi katere prehaja sončna energija pred vnosom v organizem. Rastlinski svet direktno (s klorofilno asimilacijo) absorbira sončno energijo in jo pretvarja v rastlinski organizem, seme in plodove (to je prva transformacija). Hrana, ki predstavlja prvo fazo transformacije sončne energije, je za človeka najpopolnejša - količina toksinov je v njej najmanjša, pri tem pa omogoča dolga obdobja nemotene mentalne koncentracije.

Živali rastlinojedci se hranijo z rastlinsko hrano, jo predelujejo in trošijo njeno energijo. Mišice, vezivna tkiva, koža itd. predstavljajo energijo, ki je žival ni uporabila, do katere pa je prišla, ko je jedla rastline. Ko ljudje ali živali mesojedci jedo takšno meso, vnašajo vase isto sončno energijo, ki je do sedaj prešla dve transformaciji. Da se z zmanjševanjem števila transformacij zmanjšuje vrednost hrane, kaže vsakdanja praksa, da jedo ljudje izključno meso rastlinojedcev. Mesa zveri se ne je, ljudem zaudarja, izzove odvratnost. Sončna energija v svoji tretji transformaciji ni primerna za človeško prehrano.

Ker je človek oziroma del človeške družbe v evoluciji prešel na mesno hrano, prikazuje zanimiv eksperiment, kaj se dogaja z bitji, ki jih eksperimentalno izpostavimo podobnemu procesu. V poiskusu so 16 tednov opazovali dve skupini zajcev. Vsi zajci so bili enako stari in enako zdravi. Prvo skupino so hranili s hrano, ki je vsebovala meso. Drugo skupino so hranili z isto hrano, vendar brez mesa. Obe skupini sta živeli v istih pogojih v laboratoriju. Po 16 tednih so imeli zajci iz prve skupine v veliki večini otrdele stene žil, medtem ko noben zajec iz druge skupine ni kazal takšnih deformacij. Potrjeno je bilo, da so te poškodbe skoraj enake arteriosklerozi pri ljudeh.

Današnji človek je izredno občutljiv na pojav starosti, ker je leta neka vrsta predznaka konca bivanja na zemlji. V strahu pred starostjo se zateka k vsemogočim sredstvom, da bi njen prihod odložil. Pri tem se v glavnem usmerja pozornost na zunanji videz. Vendar je staranje organizma odvisno od biološkega mehanizma, ki je svojstven vsakemu človeku. Vadba po našem sistemu vodi, poleg ostalih koristnih posledic, do upočasnjevanja biološkega mehanizma staranja – vsi praktiki našega sistema izgledajo veliko mlajši od svojih vrstnikov. Ko boste ob prvi priliki prišli v osebni stik s tako osebo, vam bo to nedvomno padlo v oči. Nekoliko resničnih adeptov, ki sem jih imel priliko srečati, so delovali, čeprav že v letih, zelo mladostno, skoraj deško. Tako sem se prepričal, da modrost in starostni videz ne gresta vedno skupaj, kakor smo bili navajeni.

Izpostavimo še eno, za sodobnega človeka relativno pomembno dejstvo: rak, danes eden od treh glavnih povzročiteljev smrti v razvitih deželah, kjer je velika poraba mesa, je praktično nepoznan v vegetarijanskih deželah...

Poglejmo si še drugi del tega poglavja, post, ki predstavlja enostavno in učinkovito metodo, ki ga najdemo v vseh sistemih orienta.

Joga zelo poudarja pomen posta in občasnega stradanja, še posebej v času bolezni in čustvene depresije. Pri stradanju se iz organizma ne izločijo le toksini, temveč izgorijo tudi maščobne obloge okoli notranjih organov in sten žil. Vendar moramo biri previdni – stradanje mora biti sistematično, v naprej načrtovano in ne sme mu slediti prenažiranje, »da bi se nadoknadila izgubljena teža«.

Stradanje je najstarejša metoda zdravljenja v zgodovini. Od nekdaj se poudarja, da ni nič bolj zdravega kot občasno stradanje, da se »želodec lahko spočije«. Pogosto človek sledi naravnemu instinktu - ko je bolan, hrano zavrača brez globljega razmišljanja.

Podobno se obnaša bolna žival, ki hrano zavrača dokler ne ozdravi. Lahko pa uživa za njo neobičajna hrana, kot pes, ki je rastline – instinktivno išče zdravilo za svojo bolezen.

Vsak praktik tega sistema se mora občasno lotiti preventivnega posta, ali če je mogoče, popolnega stradanja. Ker se življenje na Zahodu razlikuje od življenja jogijev v Indiji, so tu dolgotrajna stradanja praktično nemogoča. Sodobno življenje povzroča človeku, zaradi službenih obveznosti, velika delovna in druga naprezanja in bi dolgotrajno stradanje bolj škodovalo kot koristilo. Zato je treba poiskati razumno sredino. En dan v tednu, najbolje vedno isti, se je treba podvreči absolutnemu stradanju. To pomeni, da se v organizem ne sme vnesti ničesar drugega razen čiste vode, vodo pa je treba piti v količinah tri do štirikrat večjih kot običajno. Popiti je treba pet do šest litrov vode, najbolje v pogostih intervalih po en kozarec. Tako velika količina vode je potrebna, da se organizem očisti, toksini pa izločijo. Če se vam začne po nekaj prvih kozarcih voda malo gnusiti, dajte v vodo nekaj kapljic limoninega soka. Nikar ne dodajajte sladkorja, ker bi to izničilo vsako vrednost stradanja. Stradanje brez velikih količin vode je nevarno, ker lahko želodčni sokovi poškodujejo lastne stene.

Poleg zgoraj opisanega, je stradanje izredno sredstvo za pomlajevanje. Kot tako je poudarjeno že v shastrah, svetih indijskih knjigah, ki so stare več kot dva tisočletja. Razlog je popolnoma jasen - vzrok staranja so mastne obloge in kopičenje toksinov. Ker stradanje odstranjuje glavne vzroke staranja, je tako izredno sredstvo za pomlajevanje organizma.

Najnovejši biokemični eksperimenti potrjujejo stara jogijska učenja. Ruski biokemik Vladimir Nikitin je postavil zelo zanimivo hipotezo, ki razlaga proces pomlajevanja organizma. Ugotovil je, da ima v procesu staranja pomembno vlogo sistem endokrinih žlez. S časom se podželodčna žleza bistveno spremeni in proizvaja vedno manj hormona insulina, ki organizmu pomaga pri predelovanju hranljivih materij. Nadlevične žleze pa medtem proizvajajo hormone, ki so tekmeci insulina in njihova proizvodnja se z leti ne zmanjša. Tako se ruši harmonija med tema dvema hormonoma, zmanjšuje se delovanje insulina in nezgorele hranljive snovi se kopičijo v celicah ter povzročajo staranje organizma. Nikitin dokazuje, da se s pomočjo stradanja lahko v telesu vzpostavi hormonsko ravnotežje. Ker ostane nekaj časa brez novih hranljivih snovi, začne organizem aktivno izgorevati, kar se je naložilo v celicah.

Svojo hipotezo nikitin utemeljuje na večletnih eksperimentih s podganami, ki so zaradi stradanja živele tudi dve leti dlje kot običajno. To pa je pri podganah, katerih življenjska doba je zelo kratka, izredno očitno podaljšanje življenjske dobe. Opazili so tudi, da se podgane stare tri leta po starosti tkiva in vitalnosti ne razlikujejo od podgan starih tri mesece, ki so se hranile normalno.

Kot vidite, se znanost po dolgem času približuje pomembnim »odkritjem«. Za nas ne bo nobeno presenečenje, če bo nekega dne odkrila pranajamo, čakre, nadzavest in ostale sestavine orientalskih sistemov, o katerih uči joga že več kot tri tisoč let.

Poleg zgoraj omenjenega, je stradanje zelo pomembno tudi pri treningu volje (o treningu volje glej kasneje). Stradanje izredno učinkovito jača voljo. Za naše mentalne mišice je to najboljša gimnastika. To je popolnoma logično. Človeška volja je toliko močnejša, kolikor je instinktivna stran našega bitja pod večjim nadzorom. Ko človek strada, kljubuje najmočnejšemu, bazičnemu nagonu samoohranitve. Kolikor je impulz, ki ga obvladujemo, močnejši, toliko bolj raste moč volje.

Prosim vas, ne zamešajte tukaj podanega procesa samonadzora s psihološkim pojmom potlačitve. Potlačitev je nezaveden mehanizem, dogaja se avtomatsko in z njim si človek pogosto krati to, k čemur zavestno najbolj teži.

Potlačitev niti najmanj ne prispeva k samorazvoju. Samonadzor je zavesten proces, ki pri uresničevanju postavljenega cilja zahteva napor. Potlačitev vodi k podvojitvi in cepitvi našega jaza, samonadzor do njegove širitve. Potlačitev nas slabi, samonadzor pa nas krepi.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

OvitekKnjige Živorad Mihajlovič Slavinski - Psihični Trening Jogijev
OvitekKnjige Živorad Mihajlovič Slavinski - Psihični Trening Jogijev

Comments are closed.