SAI BABA GOVORI O ODNOSIH – Stepski Stephan Doliwa

Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Odnosih
Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Odnosih
Naslov: SAI BABA GOVORI O ODNOSIH
Avtor: Stepski Stephan Doliwa
Število strani : 390
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-335-9
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-336-6        

Del besedila knjige:

SAI BABA GOVORI O ODNOSIH
kazalo
KDO JE SRI SATHYA SAI BABA
ZAHVALA
PREDGOVOR AVTORJA
PREDGOVOR
I. DANAŠNJA FILOZOFIJA
Boginja užitka
Strast
Razočaranje
Zaničevanje, prezir
Propad družbe
II. DUHOVNOST
Karma
Reinkarnacija – ponovno rojstvo
Svoboda
Čakre
Mišljenje
Ego
Namasmarana
Meditacija
Notranji vodnik
Pozitivno mišljenje
Molitev
III. DUHOVNOST IN ODNOSI
Odkrivanje sebe in samospoštovanje
Pot k Bogu kot pot k Sebi
Čistost in intimnost
Različne oblike čistosti
Intimnost
Devištvo
Zvestoba
Zvestoba partnerju
Zvestoba do samega sebe
Duhovni partnerji
Uresničitev
Naključje
Življene kot naloga
Težave kot priložnost
Odgovornost
Služenje
Odnos kot razvoj
Nebesa in pekel
Misli, želje, ego
Prehrana
Meso
Ribe
Jajca
Energije
Prehrana in odnosi
IV. IZPOLNJUJOČ ODNOS
Notranje vprašanje
Preizkušnja
Odločitev
Blagoslov
Obljuba, zaobljuba, prisega
Obljuba
Zaobljuba
Prisega
Ljubezen in odgovornost
Življenje je sprememba
Ljubezen je popolnost
Požrtvovalnost
Veselje rasti
Skupna pot
Poglej se
Prepustiti se in izpustiti
Temeljni paradoks
Pričakovanja
Odnos in otroci
Televizija
Značaj = ljubezen in spoštovanje
Težave
Starostna razlika med otroci
Skupaj ostareti
V. SPOLNOST
Božanska energija
Kontracepcijska sredstva
Samozadovoljevanje
Prostitucija
Aids
Med narkomani
Med homoseksualci
Krvodajalska kri
Perspektive
Spolnost in erotika
Splav
Dve obliki splava
Posledice
Splav in karma
Posledice na različnih ravneh
Otrokova prizadetost in splav
Nosečnost
Branje
Govor
Prehrana med nosečnostjo
VI. MOŠKI IN ŽENSKE
Razlike in skupne značilnosti
Kaj mora moški prispevati v odnos
Zaščita
Boj za ideale
Pripravljenost poslušati
Sočutje
Sodelovanje
Postaviti meje
Odpreti se
Skupno vzgajanje otrok
Kaj bi morala ženska vnesti v odnos
Potrpljenje
Služenje
Mirovanje v sebi
Zaklad v tebi
Srčnost, razumevanje, sočutje
Nežnost
Predanost
Dostojanstvo
Vztrajnost
Vzpodbujati, motivirati in podpirati moškega
VII. SAMOVREDNOTENJE, ZAPELJEVANJE IN LJUBOSUMJE
Samovrednotenje
Čudež samovrednotenja
Ti nisi tvoje telo
Pomanjkanje osebne vrednosti
Gospodinjska opravila
Posnemanje, tekmovanje
Samovrednotenje in otroci
Osebna vrednost kot temelj odnosa
Zapeljevanje
Kljub zdravemu razumu
Giovanni in Giovanna
Kaj se je zgodilo
Zapeljevanje in osebna vrednost
Oblike zapeljevanja
Ljubosumje
Prejšnji odnosi
Odnos do ljubosumja
Začni pri sebi
Narediti nekoga ljubosumnega
Ljubosumje kot strup za dušo
VIII. NASILNOST IN ODNOS
Nasilnost
Problem
Traktor in močvirje
Posledice
Nasilnost in otroci
Osamljenost, samota in sprememba v razmišljanju
Zatiranje in nasilnost
Strah, nasilnost in odpuščanje
Dobra družba
"Zabava"
Kako ravnati z nasilnostjo
Nasilnost in neznanje
Misli in meje
Nepristranskost in poštenost
Izogibaj se posploševanju kot "vedno", "nikoli" in "vsi"
Ne brskaj po "starih smeteh"
Moč pozitivnega
Udarci namesto ljubezni Nasilnost kot rešitev
Sovraštvo do samega sebe Rešitve
IX. KOMUNIKACIJA
Govor in komunikacija
Izraz duše
Dvojno sporočilo
Sporočilo
Kaj sem jaz? Kje si ti?
Manipulacija
Iti skupaj
Resnica in neresnica
Taktičnost
Medsebojne terapije
Lahkotnost
Pogovor
Moje in tvoje
Dva primera komunikacije
Ko partner ne želi komunicirati
Kaj lahko narediš
Kaj moraš narediti
X. LOČITEV
Začasna ločitev
Ločitev in karma
Senca
Zavestno doživljanje
Zbliževanje
Ločitev
Rezanje vezi
Znebiti se daril
Znebiti se oblačil
Skupno stanovanje
Ozdraveti
Samota in osamljenost
Senca
Zavestno doživljanje
Otroci v ločenem zakonu

KDO JE SRI SATHYA SAI BABA?
Sri Sathya Sai Baba je avatar našega časa. Avatar je inkarnacija Boga z lastnostmi vsenavzočnosti, vsemogočnosti, vsevednosti in neskončne ljubezni. Sai Baba ne uči nove religije. Le spomniti nas hoče na izgubljeno znanje in nam podarja novo duhovno razumevanje in izkušnje. Sai Baba ima ašram (bivališče svetnika) v Indiji, kjer se zbirajo ljudje celega sveta, v želji, da prejmejo njegov blagoslov, v želji po učenju in duhovni rasti. Poleg tega je Sai Baba v Indiji razvil nov šolski in univerzitetni sistem, ustanovil mnogo socialnih ustanov ter zgradil ogromno bolnišnico, kjer se bolniki zdravijo brezplačno. Samo ime Sathya Sai Baba pomeni: Sai je sinonim Božanske Matere, Baba pa Božanskega Očeta. Sathya pa je Resnica, in to je tisto, kar hoče udejaniti v svetu.

II. DUHOVNOST
Današnji svet boleha za pomanjkanjem duhovnosti. Sam izraz duhovnost (nem. Spiritualität) izvira iz latinske besede spiritus, ki pomeni duha. Duh je esenca, je bit vsega. Čutne zaznave so v resnici le prevare, slepila. Vidiš kamen in misliš, da je to neživa snov. Vidiš drevo in meniš, da je to nekaj čisto drugega kot žival ali človek. Razliko, ki jo zaznavaš, povzroča maja (privid, slepilo). Maja je koprena, ki pred tvojimi očmi kot pajčolan prekriva enega in edinega Duha in povzroča, da se ta prikazuje v raznovrstnih oblikah. V najgloblji osnovi Edine Resnice ne ob-stajajo kamen, drevo, žival, niti človek. V osnovi obstaja le vseobjemajoči Duh in to je Bog. Zato kamen v resnici ni nič bolj in nič manj živ kot drevo ali žival. Pojavna oblika enega Duha je tu le drugačna, kot je bit tega kamna. V svoji biti je vse enako, kajti vse je le odsev Enega Boga. Zato je nauk, ki te opominja, da spoštuj vse na zemlji, pravilen, kajti vse je Bog. To je odločilna resnica, ki predstavlja veliko razliko v primerjavi z obliko, ki vse ločuje in ki vse spreminja. Namreč, če je vse, kar obstaja, in kar nastaja, Bog, tedaj moraš do vsega, kar te obdaja in na kar naletiš, gojiti enako spoštovanje, kot bi ga občutil do Boga, če bi ga srečal. Ne misli, da bi se celo največji ateist dru-gače obnašal. Kdor uzre obličje Boga, se sooči s svojo najglobljo osebno resnico. Nihče ne more ostati ravnodušen ob srečanju z največjim od vseh čudežev. In kaj je ta največji čudež? To je resnica, da je vse Bog. Ti si Bog. Tvoj partner je Bog. Tvoja skupnost. Tvoja okolica. Tvoja domo-vina. Ves svet. Vse je Bog. Vse si ti. Vse je Eno. To je vsa resnica. To je tisto, okoli česar se vse vrti. Ti pa si pozabil to resnico. Vendar še vedno dremlje v tebi. V tem trenutku je s svojo zavestjo ne moreš doseči. Cilj te knjige, cilj mojega celotnega poslanstva je v tem, da to spremenim. Torej bodi miren in gotov, kajti prišel boš v stik s svojo najglobljo bitjo, to je s svojim bistvom.

Karma
Odločilni korak k tvojemu bistvu je v tem, da spoznaš nekaj osnovnih resnic. Vedeti moraš, da je celotno vesolje podrejeno zakonu vzroka in posledice. Ta zakon, ki ga Indijci v skladu z Vedami (najsta-rejšimi religioznimi spisi na svetu) imenujejo karma, pravi: vsako dejanje ima svoj učinek in s tem tudi posledico. Počneš dobro, žanješ dobro. Počneš zlo, žanješ zlo. To je povsem preprost, a večno veljaven zakon. Pa vendar se pogosto zdi, da je zlo na-grajeno, dobro pa kaznovano. Verjemi, tako se le zdi. Maja (privid, zunanji svet) vas preslepi. Na svet glej kot na velik oder. Marsikaj se odvija prikrito, z namenom, da človek ne more prav zlahka ugotoviti, v čem je stvar, pa tudi zato, da se ohranja napetost. To je tudi vzrok, da ne poznate prihodnosti. Preveč znanja o prihodnosti bi vas oropalo lastne pobude in ne bi mogli narediti tistega, kar je potrebno za vaš razvoj. Oder, ki se imenuje svet, ima nalogo, da te nauči služenja bli-žnjemu, požrtvovalnosti in enake ljubezni do vseh bitij. Tako je naloga sveta, da ti očisti srce. Čisto srce ustvari prostor za so-čutje. Srce, polno sočutja, je Božji tempelj. Na tem svetu si zato, da prek spremenljive usode v življenju odpreš svoje srce, do-sežeš samozavest in dosežeš Boga. Prikrivanje posledic tvojega delovanja in delovanja drugih ljudi ima tako trojni vzrok. Prvič, zlobnih ne zadenejo oziroma še ne zadenejo posledice njihovih dejanj zato, ker imajo še nekaj po-zitivne karme od preteklih dobrih dejanj. Drugič, koprena maje bi postala zelo prozorna, če bi vsakdo takoj prejel račun za svoje zlo dejanje. Če bi vsakdo še v istem trenutku začutil posledice svojih dejanj, bi mu to le redko ko-ristilo, kajti njegovo srce in njegova zavest še nista dovolj odprta za to. Srce in zavest morata biti s predhodnimi izkušnjami pripra-vljena, da se kar največ naučita iz posledic prejšnjih negativnih dejanj. Kajti nič se ne zgodi brez smisla. Tudi hude posledice niso nesmiselne. Vse to je priložnost za učenje za tvoje srce in tvojo zavest. Tretjič, znak milosti je, če prepoznaš, zakaj se ti nekaj dogaja. Karma je notranji dih življenja. Brez zakona vzroka in posledice bi bil svet nesmiseln, Bog pa pijan hazarder, kockar. Toda Bog je popolna pravičnost, on je resnični smisel tvojega obstoja. Zaradi te pravičnosti obstaja karma. Vedno znova se rojevaš zato, da bi izpolnil svojo karmo. Tvoje življenje ima svoj smisel, tako kot vsako drugo življenje. Zato se ne moreš izgubiti, kajti rešen si že od vsega začetka. Glede karme moram še nekaj pojasniti. Mnogi uporabljajo ta izraz v negativnem smislu. Ko gre kaj narobe, rečejo: "To je tvoja karma" – "Tu deluje karma!" Te formulacije so napačne, ker so netočne in zavajajoče. Karma je namreč vse. Ti ne bi mogel živeti na Zemlji, ne da bi deloval. Vsako delovanje pa ustvari karmo – tako pozitivno kot negativno. Pozitivna ali srejo karma ustvarja pozitivne posledice in te osvobaja navezanosti na ta svet. Negativna ali višaja karma pa te veže na svet, sproži tvoje ponovno rojstvo in povzroči tvoje trpljenje.

Reinkarnacija – ponovno rojstvo
Da bi karma lahko delovala in da bi se lahko udejanila Božanska pravičnost, tvoj obstoj na Zemlji ne sme biti omejen na eno in edino življenje. Imaš toliko življenj, kot je potrebno za spo-znanje Boga. In kdaj spoznaš Boga? Ko postaneš eno z Njim. Ko med teboj in Bogom ni več nobene razlike. Ko je tvoje srce tako prečiščeno, da lahko Bog žari iz njega. "Bog vendar vedno pre-biva v mojem srcu!" boš po pravici ugovarjal. Da, Bog res vedno prebiva v tvojem srcu, a večino časa se tega ne zavedaš. Šele tedaj, ko se tega dejstva dejansko zaveš, šele ko to ni le prazno znanje, temveč doživeta, zavestna izkušnja, takrat izgine vse, kar te ločuje od Boga. Vsa ločenost med teboj in Bogom je le v tem, da si pozabil na temeljno enotnost. Po vsaki smrti vedno znova doživiš to enotnost. Z vsako smrtjo prideš nazaj v naročje svojega Cilja. Bog je večni Ljubljeni, ki ga na zemlji neprenehoma iščeš. Ti pa misliš, da Ga boš našel v lepih obrazih, v lepih telesih. To tvoje iskanje je nesmiselno po-četje in ustvarja tvojo tragiko. In s tem te veže na svet. Ravno v tem je tragika strasti in poželenja – gledano z druge ravni – čisto očitna. Čim bolj zadovoljuješ svoje strasti in poželenja, tem bolj se vežeš na svet. Tako boš umrl s težkim srcem in boš prišel v onostranstvo z mnogimi svojimi navezanostmi – navezano-stmi, ki te priklepajo na ta svet. Šele tedaj spoznaš, da je trajno srečo, po kateri si hrepenel, mogoče najti edinole v onostran-stvu. Vezi na svet in karma, ki si jo ustvaril, pogojujejo tvoje ponovno rojstvo. Iz popolne blaženosti se moraš vrniti v ne-popoln svet, kajti tako zelo si navezan nanj, da še ne moreš dokončno ostati v onostranstvu. Z drugimi besedami, slabo trguješ. Za minljivo srečo na zemlji žrtvuješ večno blaženost onostranstva. Spustiš se v to nelogično zamenjavo, kajti pozabil si na razlikovanje med bistvenim in nebistvenim. Na zemljo te vračajo tvoje navezanosti na svet, dobra dela, ki si jih naredil na zemlji pa določajo dolžino tvojega bivanja v onostranstvu. Z drugimi besedami, več ko si naredil dobrega, dlje lahko bivaš v onostranstvu. Ko pa se "pozitivno stanje" na računu dobrih del porabi, se znova rodiš. Marsikdo bo zdaj ugovarjal, da ne verjame v reinkarnacijo. Zanj je to le pravljica. Dobro, recimo, da je nauk o reinkarnaciji samo pravljica. Kako pa si potem razlagaš velike razlike na svetu? Ka-ko to, da je nekdo lep, bogat in zdrav, nasprotno pa je nekdo reven, bolan in nesrečen? Pa še nekaj: če je vse Duh, zakaj so potem nekatera bitja ka-menje, druga rastline, živali, nekatera pa ljudje? Kako se to skla-da z Božansko neskončno ljubeznijo in vseobsegajočo pravi-čnostjo? Brez reinkarnacije bi bilo življenje nesmiselno, Bog pa nepravičen in neusmiljen. Zato je reinkarnacija dejstvo! Tvoj razvoj je potekal preko kamna, rastlin in živali vse do človeških utelešenj. Za seboj imaš že zelo dolgo pot. Na tej poti pa si pozabil na temeljno Enotnost: v vsem je ena Duša, "atman", ki te vodi in je dih tvojega življenja. Velika zasluga je postati človek. Varuj ta zaklad. Še posebej ga varuj tako, da deluješ kot zaščitnik vsega življenja, ki te obdaja. Avatarji (Božanska utelešenja), veliki svetniki in veliki učitelji niso brez razloga učili o reinkarnaciji. Tisti pa, ki jih je bolj privlačila moč kot blagor človeštva, so skrivali to znanje. To je bil velik greh, ki je nešteto ljudi pahnil najprej v neznanje, nato pa v krivdo. Jaz sem prišel odpravit to neznanje in krivico. Zato ne delaj starih napak, temveč se drži tega novega znanja, ki prinaša srečo. Edino to znanje te bo osvobodilo vezi, ki te priklepajo na ponovno rojevanje in ti prineslo osvoboditev, kajti neznanje je tisto, ki te sili, da iščeš srečo v zunanjem svetu, namesto v duhovnem. Povzamemo lahko tako: imaš svobodno izbiro, ali boš verjel v reinkarnacijo ali ne, s čimer se ti ponuja možnost, da se osvo-bodiš. Če v nauk ne verjameš, se boš tako dolgo znova rojeval, dokler ne boš spoznal tega zakona.

Svoboda
Ko govorimo o karmi in reinkarnaciji, se takoj pojavi vprašanje o svobodi. "Če se rojevam v skladu s svojimi dobrimi in slabimi dejanji, kje je potem moja svoboda?" boš vprašal. Naj ti to pojasnim na gro-bem, čeprav danes že vsakdanjem primeru. Recimo, da si v tem življenju zvodnik in trpinčiš prostitutke. Povsem zagotovo boš v naslednjem, najpozneje pa v drugem naslednjem življenju sam prostitutka in boš doživljal podobne stvari. Prav imaš, ko vpra-šaš: "Kje je tu svoboda?", kajti s tvojim rojstvom je tvoje življenje že določeno. Svoboda, ki jo tu omenjaš, ne obstaja. Nikoli nimaš svobode, da bi deloval slabo, posledic pa ne bi občutil. Življenje je šola. Obiskuješ različne razrede, da bi se naučil, kar se moraš naučiti. Kakor v šoli ne bo napredoval tisti, ki ne obvlada učne snovi, tako je tudi v življenju. Učenec ima svobodo, da se ne uči, nima pa svobode odločanja, v kateri razred bo hodil. Če pa se je učil in snov obvlada, ima naenkrat na izbiro dve možnosti: pro-stovoljno se lahko odreče napredovanju ali pa ga sprejme. Podobno je s svobodo. Imaš svobodo, da delaš zlo, nimaš pa pravice določati posledic. Če se vrnemo k zgornjemu primeru – kot zvodnik imaš možnost izkoriščanja in trpinčenja žensk, ki so ti izročene na milost in nemilost. Nimaš pa svobode določanja, kaj naj se ti dogaja v naslednjem življenju – razen če predpo-stavimo, da si v tem življenju naredil vse, da bi v enem od na-slednjih trpel. Če na kratko povzamemo: nimaš pravice določanja posledic svojih dejanj, imaš pa svobodo, da vplivaš na pogostnost svojih utelešenj ter na čas, ki ga preživiš v onostranstvu. Več dobrega narediš, dlje si lahko v onostranstvu in redkeje se utelesiš ozi-roma hitreje dosežeš dokončno osvoboditev. To pa dosežeš ta-krat, ko te nobena (negativna) karma ne veže več na ta svet. Takrat postaneš eno z Bogom, se zliješ z Njim in se ne utelešaš več. "Kaj pa pomeni svoboda?" boš vprašal. Svoboden si, ko si dober, ko delaš dobro, vidiš dobro, misliš dobro. Tedaj si dosegel vso pozitivno moč nad seboj in nad svojim življenjem. Ali se ti svita, kaj vse to pomeni v povezavi z odnosi? Zaenkrat samo toliko: tvoja svoboda je drugje, kot domnevaš, in je mnogo obsežnejša in večja, kot si misliš.

Čakre
Želim pojasniti še nekaj. Mogoče misliš, da je tvoja svoboda tudi v tem, da ne upoštevaš človeških zakonov in "zastarelih" moral-nih pravil. Seveda imaš to možnost. A to ima posledice, o ka-terih bom takoj spregovoril. Postavlja se vprašanje, ali je to, kar je zate zastarela morala, dejansko zastarelo ali pa morda vsebuje nekaj, kar odraža Božanski red in se zato ne more in ne sme spreminjati. Vzemimo za primer danes zelo razširjeno in samoumevno dej-stvo, da imajo moški in ženske spolne odnose, ne da bi bili poročeni. To "novost" imajo mnogi za velik dosežek, kajti obljublja svobodo, da dva, še preden se odločita za resno zvezo, preizkusita, ali ustrezata drug drugemu. Ta navada, ki jo vi razumete kot na novo doseženo svobodo, je v nasprotju z Božjim zakonom, kajti Bog je proti temu, da se ljudje poskusno zbližujejo s spolnostjo. Negativne posledice tak-šnega početja so povsod vidne. Pozneje se bom še vrnil k tej temi. Zaenkrat naj omenim le, da ima človek sedem čaker (glej Stepski -Doliwa: Teorija in tehnika analitične terapije telesa, str. 71, kjer avtor podrobno govori o tem). V resnici jih je več kot sedem, a tukaj omenjam le najpomembnejše. Ta središča iz fine snovi nastanejo kmalu po spočetju, izginejo pa uro do dve po smrti. Vsaka čakra je drugačne barve. Druga, imenovana tudi spolna čakra, je v idealnem primeru zlato rumena. Rjavo se obarva ta-krat, kadar imata dva spolne odnose brez božjega blagoslova. Če prešuštvujeta, se obarva celo črno. Če se to dogaja z več partne-rji, se na črni barvi pojavi zelenkast sij. Torej vidiš: ne samo, da je Bog "moralen", temveč je takšna tudi njegova stvaritev. Na tem mestu lahko ugovarjaš, češ, da najbrž ni tako zelo po-membno ali je spolna čakra zlato rumena ali pa vranje črna. Da bi odgovoril na to pripombo, moram najprej razložiti način de-lovanja čakre. Ta čakra uravnava pretok energije v medeničnem predelu. Če je zlato rumena, se energija pretaka na idealen način in tedaj so spolni organi optimalno preskrbljeni s krvjo. Čim temnejša je čakra, tem slabše so prekrvljeni spolni organi. Zato se lahko hitro razmnožijo razne klice, bakterije in virusi, ki so sicer vedno prisotni, a se razvijajo le takrat, ko organi niso do-volj oskrbljeni z energijo. Energijski primanjkljaj je vzrok za to, da si oba partnerja, potem ko sta imela spolne odnose, nako-pljeta kakšno spolno bolezen. Lahko se sicer obojestransko obtožujeta, da sta se okužila eden od drugega. Natančno gle-dano imata oba prav, kajti s svojim obnašanjem sta sama ustva-rila ustrezne pogoje za bolezen, ki je potem izbruhnila. To velja za vse bolezni, od raka do aidsa. Mogoče zdaj misliš, da te želim prestrašiti. A tega nikakor nočem, kajti strah te oslabi, Želim te le okrepiti in te izčrpno informirati ter te tako obvarovati pred dvema nevarnostima: najprej pred telesnimi boleznimi, kot sem že povedal. Potem pa te želim vzpodbuditi, da ne izgubiš izpred oči svojega cilja. Tvoj cilj je sama Blaženost. Dosežeš jo lahko, če je tvoje telo zdravo, tvoj razum jasen in duševnost uravnotežena. Prezgodnja osla-belost lahko zelo oteži, če ne celo onemogoči tvoje namere. Ne misli, da ti želim otežiti življenje; raje se vprašaj, ali je tvoje življenje tako lahkotno, kot bi lahko bilo in kot bi moralo biti. Trudim se prinesti luč v tvoje življenje, ki jo že tako dolgo iščeš. Moja želja je, da te prepojim s toliko ljubezni, da boš lahko odkril svojo veliko ljubezen in s tem bo tvoj odnos vzcvetel. Pojdi košček Poti z Menoj in tedaj se odloči. Ne poslušaj cenenih rešitev, ki se ponujajo povsod. Zaupaj Meni, kajti Jaz poznam Pot in Cilj.

Mišljenje
Se ti zdi pot težka? Imaš občutek, da ti jemljem vse, kar si si s težavo priboril? Večina tega se odvija le v tvojih mislih, verjemi Mi. Tvoje mišljenje pogojuje tvoje počutje. Od tvojih misli je od-visno, ali boš nekaj videl kot dobro ali slabo, ugodno ali neu-godno, koristno ali škodljivo. Tvoje mišljenje pogojuje tvoje raz-položenje. Tvoje mišljenje v veliki meri tudi določa tvojo usodo, saj je močan motor tvojih želja. Na primer, ko nekaj zagledaš, tvoj um pravi, da ti to utegne koristiti in že želiš stvar po-sedovati. Tvoje mišljenje je tisto, ki v veliki meri odloča o tvojem notra-njem miru oziroma nemiru. Danes večina ljudi sploh ni sposobna razlikovati med mirom in nemirom, kajti poznajo le nemir. Zanje ni alternative. Nimajo nobene izbire. Če zapadeš v nemir, bo ta vedno bolj določal tvoje življenje, dokler mu ne boš popolnoma izročen na milost in nemilost. To gre tako daleč, da ne vzdržiš več in lepega dne kloneš. Ko je tvoje telo popolnoma izčrpano, se mora mišljenje, ki je do tedaj le priganjalo telo, končno vdati. Ko se ne moreš več ogniti miru, ker si, na primer, zaradi bolezni priklenjen na posteljo, je napočil trenutek, da začneš razmišljati o sebi. A tokrat ne tako, da boš vse, kar ti prikazuje tvoje mi-šljenje, sprejel brez ugovora, temveč tako, da se vprašaš, kaj ti veli srce. Kreativna terapija predlaga zelo dobro vajo. Zanjo potrebuješ dve blazini oziroma stola. Ena (A) predstavlja tebe, druga (B) pa tvoje srce. Posveti vajo Gospodu (glej str. 150), sedi na blazino A in vprašaj svoje srce, kaj ti želi povedati. Nato sedi na blazino B in odgovori, kot bi odgovorilo tvoje srce. Srce ti namreč lahko posreduje odgovore, ki te bodo morda povsem presenetili in se te tudi dotaknili. Ko najdeš stik s svojim srcem, je vseobsegajoča moč tvojih misli že omejena. Morda prvič v življenju občutiš v srcu dvoje. Prvič, tvoje srce ne more vzdržati tempa, ki ga nare-kuje mišljenje. In drugič, da je v tebi še druga instanca, namreč srce, ki je najverjetneje čisto drugačnega mnenja. Odločilnega pomena je, da se zaveš, kako si s svojim mišljenjem oblikuješ nebesa oziroma pekel na zemlji. Nebesa so zadovolj-stvo. Pekel pa ravno nasprotno: nemir, nezadovoljstvo, nesreča, trpljenje. Zadovoljstvo je vse, kar človek potrebuje, in je obenem garancija za dobre odnose. Kot zadovoljen človek boš na partnerju našel le malo, če sploh kakšno napako. Ko ne vidiš napak, tudi ne prihajaš v skušnjavo, da bi kritiziral. Ko ne kritiziraš, se izogneš prepirom in v odnosu vladajo spokojnost, razumevanje, prizna-nje in mir. Brzdaj svoje misli. Vedno se zavedaj, da je misel predstopnja delovanja, in da na-pačna misel hitro vodi k napačnemu ravnanju. Brzdati misli pomeni tudi biti pozoren na svoje želje. Natančno jih opazuj. Vselej se vprašaj, ali so te želje ugodne za tvoj odnos, ali pa bi mu utegnile škoditi. Izkoristi moč misli tako, da dobro razmisliš o svojih željah in posledicah, ki bi utegnile nastati z njihovo izpolnitvijo. Vedi, da veliko, veliko ljudi potem, ko se sooči s posledicami svojih izpolnjenih želja, pravi: "Ah, ko bi to prej vedel!" Uporabi torej svojo sposobnost razločevanja (viveko), še posebej, ko je v igri tvoje partnerstvo – da ti ne bo treba nikdar izreči tega stavka.

Ego
Kdor govori o duhovnosti, bo takoj omenil tudi ego. Kaj je ego? Ego je zavest o sebi, ki sebe zaznava ločeno od drugih, in je v skladu s tem usmerjena le na zadovoljevanje lastnih interesov. Ego je odločilen za tvoj razvoj. Brez ega bi žival poginila. Pri živali spoznaš ego po tem, da brani svojo hrano ali svoje po-dročje. Žival se ne bo pomirila s svojim tekmecem ali celo delila svoj plen z njim. Za kaj takega je njen ego prevelik. Za človeka je ego pomemben, z njim se uveljavlja in brani. Tudi boj je del življenja. Brez ega bi težko vzdržali ta boj. Po drugi strani ego povzroča mnoge nepotrebne boje. Zaradi lastnih interesov, ki so jim mnogi ljudje povsem podrejeni, lahko hitro nastanejo konflikti interesov, iz teh pa boji in celo vojne. Ego, ki bi moral v resnici varovati tvoje telo in dušo, se lahko hitro spremeni v sovražnika oziroma ječarja. Poleg tega ima ego lastnost, da hoče vedno več. Vaš svet danes v celoti temelji na "vedno več". Športnik mora biti vedno boljši, podjetje mora ustvariti vedno več. Vsak nov avto mora biti hitrejši in boljši od svojega predhodnika. Takšen odnos oziroma naravnanost ima katastrofalne posledice za vaše odnose. Ker je vaše mišljenje tako zelo zaznamovano s takšno naravnanostjo, ste komaj še zadovoljni s tem, kar imate. Ostalo pa naredijo reklame in premnoge klavrne knjige in filmi, ki vam dopovedujejo, kako boste okrepili svoj status in oseb-nost, če boste pridobili to ali ono materialno stvar. Tako se moški v svojem poklicu – z vsemi možnimi sredstvi – trudijo doseči in ustvariti vedno več. V zasebnem življenju od svoje partnerke pričakujejo najmanj toliko. In kakor v službi dobi odpoved sodelavec, ki ne zmore držati koraka, isto grozi tudi ženski. Z ženskami je podobno. Nekatere zbadajo moža, naj se trudi za vedno višji položaj, naj zasluži več in naj se vzpenja po karierni lestvici. Pri tem se tudi same trudijo uspeti v svojem poklicu. Za družinsko življenje tako ostaja premalo časa in nazadnje se part-nerja popolnoma odtujita in ločita. Spet druge žene postavljajo svojim možem previsoka merila; kako naj bi se obnašal do nje, jo razumel in ji bil vedno na voljo. Odnos se lahko kaj hitro zlomi pod težo prevelikih pričakovanj. Jasno je, da je tak razvoj zgolj razvoj ega. To pomeni, da se mnogo več pozornosti posveča zunanjemu kot notranjemu ra-zvoju. Če se osredotočiš na ego, torej navzven, je tvoj neuspeh že vnaprej zagotovljen. Pot tvojega razvoja lahko vijuga skozi veliko življenj, na koncu pa se mora vendarle končati v tvoji notranjosti. Tvoj dokončni cilj ni svet, temveč Sebstvo, ki je v tebi. Svet in ego sta odločilna dela poti, a nikoli nista cilj. Cilj je Bog in ta je v tebi oziroma v tvojem partnerju. Nikakršen svet, nikakršen ego, nobeno mišljenje ne more preprečiti dosege tega cilja. Bog želi, da Ga najdeš. In tako se bo zgodilo.

Namasmarana
Mišljenje je pomembno, kajti omogoča ti sprevideti dejansko stanje, predvideti posledice in jih ozavestiti. Ego je pomemben, da lahko sploh skrbiš zase. Brez ega bi ti na stopnji, na kateri si trenutno, vsakdo lahko vzel tako kruh kot namaz, in ti bi umrl od lakote. Po drugi strani sta mišljenje in ego zelo nevarna, kakor lahko vidimo v današnjem svetu. Za njiju je namreč značilno, da se osamosvojita in skrbita le za lasten napredek in rast. Zato danes razsaja egoizem, nepravičnost in kriminal pa strašljivo naraščata. Kaj narediti, da bi obvladali mišljenje in ego? Najpreprostejša in najučinkovitejša metoda je namasmarana, ponavljanje Božjega Imena. Za um je značilno, da skače sem ter tja, da se izgublja v tej ali oni misli. S ponavljanjem Božjega Imena pa je usmerjeno le na tisto Eno, ki je povrh tega še absolutno pozitivno. Namasmarana ne očiščuje le misli, temveč tudi razrešuje gore negativne karme. Božje Ime ima tolikšno moč, da njegovo stalno ponavljanje spreobrne celo zločinca v svetnika, kakor se je zgodilo v času Rame. Poleg tega pa namasmarana prinaša mir tvojemu umu – in to je največji blagoslov, ki si ga lahko deležen. Zato je namasmarana univerzalno zdravilo in najpomembnejša opora v odnosih. Vaši odnosi so tako slabi tudi zato, ker ne izvajate te tehnike. Ko kdo ponavlja Božje Ime, se težave sčasoma začnejo razreševati "same od sebe". Ta izraz (same od sebe!) je prežet z znanjem. Bog je Sebstvo. Ko ponavljaš njegovo ime, kličeš Boga v svoje življenje. Tedaj je On blizu in Njegova prisotnost izliva blagoslov v tvoje življenje. Ne verjameš? Dobro. Ni pa dobro, če kdo ne verjame, pa niti ne poskusi. To je pot omejenih in dolgoročno nikakor ne prinaša blagoslova. Izberi si tisto Božje Ime, ki ti je najbližje. Kot kristjan boš naj-verjetneje izbral ime Jezusa Kristusa. Pred to sveto ime postavi prazvok OM, torej OM Jezus Kristus. OM je namreč prazvok, Božanska vibracija, iz katere je ustvarjeno celotno vesolje. V svetem pismu piše: "Na začetku je bila Beseda" – in ta beseda je OM. Vdihni in pomisli: OM, izdihni in pomisli: Jezus Kristus. Na zače-tku ponavljaj Ime le nekajkrat, čez čas pa naj število ponavljanj narašča. To počni igrivo in radostno ter občuti sladkost, ki ga v tebi ustvarja Ime. Nekaj početi igrivo ne pomeni početi malomarno ali neredno. Za primer vzemi otroke: kako zatopljeni so v igro in s kakšno čudovito mešanico resnobe in veselja se igrajo. Tako ravnaj tudi z namasmarano. Vse bolj in bolj vnašaj izbrano Ime v svoje življenje. Ponavljaj Ga, ko hodiš, ko opravljaš hišna opravila, ko voziš avto. Ponavljaj Ga, ko si napet, ko se odločaš o pomembnih stvareh. Ko imaš probleme s partnerjem. Ko se jeziš. Ponavljaj Ime in opazil boš, kako postaja tvoje življenje vedno bolj izpolnjeno, mirno in uspešno. Samo od sebe, ali natančneje rečeno, zaradi Sebe. Namasmarana je pravi blagoslov za vsak odnos. Danes ste vse-skozi napeti, preobremenjeni in "pod stresom", če uporabim mo-dni izraz, ki ga imate zelo pogosto na jeziku. Kdor je pod stre-som, je razdražljiv. Kdor je razdražljiv, se hitro razjezi. Kdor se hitro razjezi, se pogosto prepira. Prepir pa, še zlasti veliko prepira, je pravi strup za vsak odnos – posebej v odnosu dveh, ki sta napeta.

Meditacija
Naslednje odlično sredstvo, s katerim lahko v svoj odnos vneseš ali pa ohraniš mir, razumevanje in ljubezen, je meditacija. Njena majhna pomanjkljivost je, da je ne moreš izvajati "mimogrede", tako kot namasmarano. Njena prednost pa je, da te prisili, da si zavestno določiš čas, ko se ji boš posvečal, in sicer z namenom, da boš takrat vzpostavil stik z izvorom miru in moči v sebi. In kako meditirati? Začni z majhnimi koraki. Ne zahtevaj od sebe preveč naenkrat. Začni le z eno do dvema minutama, nato počasi podaljšuj čas, namenjen meditaciji. Vedno imej pred očmi: najpomembnejše je veselje. V molitvi ti govoriš Bogu, v medi-taciji pa Bog govori tebi. Zato dovoli, da svetloba in radost vo-dita tvoje meditacije. Še nekaj: potrpljenje je več kot pol poti. Ne pretiravaj, kajti kdor pretirava, hitro odneha. Uredi si miren prostor, kjer boš morda postavil podobo Tistega, ki ga častiš in čigar Ime ponavljaš. Izklopi telefon. Pomembno je, da vedno meditiraš ob istem času in na istem kraju, tako da ti bo prešlo v navado. Če si na poti, si ta prostor predstavljaj. Najbolje je, da meditiraš dvakrat na dan 20 do 30 minut. Prižgi svečo in jo postavi predse. Opazuj plamen nekaj časa in pomisli, da lahko ta plamen prenese svoj žar drugim svečam, ne da bi se pri tem pomanjšal. Potem, ko že nekaj časa opazuješ plamen, zapri oči in si pred-stavljaj, kako plamen žari na sredini med tvojimi obrvmi. Nato ponesi ta žar v svoje srce, kjer bo odprl lotosov cvet tvoje srčne čakre. Pusti, da se svetloba razširi v tvojih prsih in občuti, da je ta svetloba Čiščenje in Ljubezen. Nato ponesi to luč v glavo in pusti, da pomiri in očisti tvoje misli. Iz glave ponesi svetlobo do ramen, nato pa jo spusti skozi roke vse do dlani in prstov. Nato naj svetloba steče iz srca v trebuh in naj ga napolni vse do medenice. Pri tem izdihuj skrbi in napetosti, vdihuj pa čisto, bleščečo luč. Nato vodi svetlobo naprej v noge, vse do stopal in prstov. Od tu pa preko hrbta – ki ga nikoli ne izpusti! – do vrha glave, kjer je tvoja temenska čakra. Zavej se, kako je tvoje celotno telo prežeto s svetlobo, da je ena sama svetloba, ki žari vse do roba tvoje avre. Zdaj pošlji to svetlobo iz temenske čakre svojim sorodnikom in prijateljem. Povsem jih ovij s svetlobo. S svetlobo prežemi tudi svoje sovražnike. Nato razširi svetlobo na svoj kraj, na vso deželo, na vse celine, na ves planet. Svetloba naj steče tudi do vseh mineralov, rastlin, živali in ljudi. Prav tako jo razširi na vsa nevidna bitja, ki obkrožajo tebe in ves svet. Prepusti se, naj tvoja luč žari v vesolje in uživaj v tej razse-žnosti. Čez čas znova zberi svojo svetlobo, ki naj preko temenske čakre teče nazaj v lotosov cvet tvojega srca. Obdrži ta plamen v srcu kot trajen izvor moči, po katerem lahko kadar koli posežeš, in ki te lahko vedno nahrani. Prosi Boga, naj te blagoslovi in vodi. Nato odpri oči in naj bo ta dan radosten. Tu se lahko pojavi vprašanje, zakaj je meditacija tako pomemb-na za današnje ljudi. Vi mislite, da vaši odnosi razpadajo zato, ker naletite na napač-nega partnerja. Ta domneva je pravilna le v tolikšni meri, kolikor (to drži v večini primerov) niste ne vi ne vaš partner resnično pripravljeni za odnos. Preplašena kokoš, ki teka naoko-li, ne mo-re gnezditi in valiti jajc. Kdor je stalno pod pritiskom, se ne more v miru in z ljubeznijo posvetiti svojemu partnerju. Vi pa ste vedno pod pritiskom, stresom, živčni, nestrpni, napeti in pritajeno ali odkrito agresivni. Pri tem vam manjkajo osnovni pogoji za dober odnos: mir, odprtost, sposobnost prisluhniti, potrpežljivost, pripravljenost na žrtvovanje in zaupanje. Te lastnosti mora človek razviti, če hoče imeti osrečujoč odnos. Namreč, brez njih bo odnos težaven ali pa sploh ne bo mogoč. Z meditacijo se odpreš tem pomembnim pozitivnim lastnostim. S tem, ko se dnevno potopiš vase in se prepustiš prežemajoči svetlobi, začne v tebi rasti moč pozitivnosti. Ta pozitivnost pri-naša bodisi več miru v tvoj zakon, ali pa ti pomaga, da s part-nerjem hodita po poti, ki jo morata prehoditi, da se (še bolj) zbližata. Za mnoge je meditacija le izguba časa. A vendar je naj-boljša priprava za uspešno delovanje. Zato veliko ljudi meditira, da bi bili uspešnejši v svojem poklicu. Trdno so prepričani, da bi naredili hudo napako, če kakšen dan ne bi meditirali. Nekateri tako izpopolnijo svojo meditacijo, da jo uporabljajo kot pod-poro pri učenju, kajti opažajo, da se zaradi koncentracije, ki so jo razvili z meditacijo, hitreje in učinkoviteje učijo. Ali imaš težave v svojem partnerstvu? Bodi srečen! Kajti s tem se ti ponuja mnogo možnosti, da svoje življenje intenziviraš, ga narediš bolj izpolnjujočega ter ga povzdigneš v prave višave. Notranji vodnik Če izvajaš namasmarano (ponavljanje Božjega imena) in obenem meditiraš, zagotovo ne boš našel le miru, temveč boš izboljšal tudi svoje odnose in s tem očistil svojo notranjost. Svojo dušo si predstavljaj kot čudovit, žareč diamant, ki ga sčasoma prekrije prah in umazanija. Namasmarana in meditacija odstranjujeta umazanijo, vse dokler ne ostane le sijoč diamant. Ta diamant je tvoj pravi, najvišji Jaz, je Bog, ki ga najdeš v globinah svoje duše. Čim več si v stiku z njim, čim bolj žari tvoja notranja luč, tem bolj prihajaš v stik s svojim notranjim vo-dstvom. Stik z njim bo morda nate vplival tako, da boš spoznal svoj notranji glas, ki ti daje odgovore, kakršnih se sam ne bi nikoli domislil, in ki te vodi, tolaži in daje navodila. Namesto prek notranjega glasu lahko dobiš napotke tudi v obliki mo-čnega, nedvoumnega občutka, ki ga v takšni obliki še nisi poznal. Notranje vodstvo se lahko izraža tudi prek sanj, vizij ali no-tranjih podob. Ko svojemu notranjemu vodniku postavljaš vprašanja, je pome-mbno, da si karseda jasen in da odmisliš svoje želje. Ne glede na to, kakšno obliko privzame vodstvo, bo odprlo povsem novo razsežnost v tvojem življenju in možnosti, ki jih do tedaj nisi niti slutil. Glede svojega notranjega vodnika premisli še o tem: tvoj glas, tvoji občutki, tvoje podobe so v prvi vrsti namenjene tebi. Ne poskušaj z njimi vplivati na druge. Varuj se manipulacij, ki so posledice kakršnih koli "navdihov". So pa tudi izjeme, ko ti je naročeno, da tisto, kar vidiš oziroma slišiš, posreduješ naprej. Zato se vedno dobro prepričaj, ali si re-snično dobil oziroma slišal takšne napotke. Notranje vodstvo je odločilno za tvoj odnos. Če si v sebi našel to vodstvo, ko si bil še sam, ti bo v odločilno pomoč pri izbiri partnerja. Ko spoznaš človeka, ki te prav posebno privlači, se umakni k svojemu oltarju oziroma na kakšno drugo mirno me-sto, in vprašaj notranjega vodnika, kaj misli o tej osebi. Prepričaj se, ali si jasno sprejel sporočilo. Če ti svetuje, da se te osebe izogibaj, upoštevaj to navodilo, kakor koli težko se ti zdi, kajti tega ti ne pravi zato, da bi te vznejevoljil, temveč, da bi ti prihranil trpljenje, ki bi te čakalo čez nekaj let. Neka ženska je, na primer, molila k svojemu notranjemu vodni-ku za nasvet v zvezi z nekim moškim. Odgovor, naj se moškega izogiba, jo je najprej presenetil in razžalostil. A držala se je nasveta, čeprav jo je zelo bolelo, da se odreka moškemu, ki se je dotaknil njenega srca. Čez čas je srečala moškega, pri katerem ji je bilo takoj jasno, da ji mnogo bolj ustreza kot prejšnji, in da bi bila velika napaka, če ne bi poslušala nasveta svojega notranjega vodnika. Ravno tako pomembno je pred zakonom, kot tudi v zakonu, da prosimo svojo notranjost za vodstvo. Neka druga ženska, na primer, je zelo ljubila svojega moža, a se je z njim vedno znova prepirala. Vprašala je Sebe, zakaj je tako in kaj lahko naredi, da bi se ognila prepiru. Dobila je odgovor, da je preveč nepotr-pežljiva in da se prehitro počuti napadena. Ob vsakem nespo-razumu bi morala imeti pred očmi, da jo mož ljubi in ceni, no-tranje pa naj bi ponavljala Božje Ime, po potrebi pa naj bi se umaknila v miren prostor, in tako se bo sčasoma stanje popravilo. Sledila je tem nasvetom in njen odnos je dosegel dotlej neznano prisrčnost in globino. Notranji vodnik je neprecenljiva opora, ne le, kar zadeva zakon, temveč tudi glede blagostanja otrok in družine. Koliko je vprašanj in odločitev, ki so lahko odločilnega pomena za celo življenje! Za mnoge je to tolikšno breme, da ga komaj prenašajo. Z notranjim vodstvom, oziroma vodstvom Višjega Jaza pa dobi vsaka odločitev povsem novo razsežnost. Ko imaš stik z notra-njim vodnikom, nisi več sam na svetu, temveč imaš ob sebi stalnega spremljevalca, ki stremi le k enemu cilju: da ti pomaga, te vodi in poučuje.

Pozitivno mišljenje
Notranji vodnik ima še eno odliko, ki je ne moremo dovolj ceni-ti. Z njegovimi navodili in oporo se boš počutil čudežno vóde-nega in zaščitenega. To pa vpliva tudi na tvoje mišljenje. Ne odločaš se več samo na osnovi tega, da se ti zdi nekaj pametno, logično, verjetno, primerno ali želje vredno, temveč se posve-tuješ z neko povsem drugo instanco. Veliko odločitev se ti bo pokazalo kot čisti blagoslov in tvoje zaupanje v življenje bo raslo. Čim več zaupanja imaš v življenje, tem bolj pozitivno boš narav-nan. To pa se spet samodejno odraža v tvojem mišljenju. Vseeno je, kako velik skeptik ali celo pesimist si bil, takšen ne boš ostal dolgo, kajti življenje se ti bo kazalo drugačno v tolikšni meri, kolikor se boš sam drugače odzival nanj. Z drugimi besedami, tvoje mišljenje bo tem bolj pozitivno, kolikor bolj se boš pre-pustil notranjemu vodstvu. Zato že znanega kozarca ne boš vi-del napol praznega, temveč napol polnega, in ne boš več dojemal vsega negativno, temveč boš zaupal v pozitivno – in to se bo v resnici zgodilo. Zato glej pozitivno tudi na tisto, kar navidezno deluje "nega-tivno", imej potrpljenje, kajti čez čas boš opazil, da je bilo tisto "negativno" tvoja rešitev oziroma blagoslov. Pozitivno mišljenje ima čudežno moč. Kdor globoko v srcu vidi, sliši, govori in misli le dobro, temu se bo tako tudi dogajalo. Če svojega partnerja globoko v sebi zaznavaš kot lepega in ljube-čega – tedaj bo dejansko takšen. Marsikdo bo pripomnil, da je vse to že preizkusil in da pozna še marsikoga, ki je prav tako poskušal. Vsi ti ljudje so na svoje veliko razočaranje dognali, da to nikakor ne deluje. Prav na-sprotno, njihov partner je najprej delal vse, kar je hotel, nato jim je začel skakati po glavi, nazadnje pa je odnos razpadel. Najprej se tu postavlja vprašanje: ali jih je vodil notranji jaz? Drugič pa: ali so dejansko razmišljali pozitivno, ali pa jih je glodal stalen dvom, ki si ga niso hoteli priznati? O nekom misliti pozitivno zahteva notranjo moč, ki je mnogi nočejo ali ne zmorejo zbrati. Zato se resno vprašaj, ali lahko k svojemu partnerju pristopaš pozitivno z vsem srcem. Če glede odgovora dvomiš, vprašaj svoje notranje vodstvo. Če na tvoje vprašanje odgovori pritr-dilno, potem zaupaj, kajti zagotovo bo vse prav. Če pa odgovori nikalno, ne obupuj, temveč se nauči gledati pozitivno, tako da kar najpogosteje ponavljaš Gospodovo Ime. Ime absolutno Po-zitivnega bo dolgoročno vplivalo na tvoje mišljenje. Torej, ne obupuj, temveč naredi kaj! Namreč, ti sam si to absolutno Po-zitivno. Ti si Bog, ki ga iščeš, ti si stvarnik lastne usode! Prebudi se iz sanj! Vsi problemi, s katerimi se soočaš, se ti dogajajo zato, ker še spiš in zato ne poznaš ne sebe, ne svojega bistva, ne svojega partnerja. Na žalost pa mnogi narobe razumejo to resnico in skušajo kot lažni svetniki lebdeti skozi življenje. Prej povedanega ne smeš razumeti tako, niti ni smisel življenja v tem, da lebdiš v oblakih, temveč da najdeš in vadiš svojo sposobnost razločevanja. Ne živiš toliko življenj zato, da bi postal sanjač, temveč da bi dose-gel tisto zaupanje, ki ti ga daje znanje. Zato pozitivno mišljenje in pozitiven pristop k partnerju ne pomenita, da pustimo, da nam kdo skače po glavi in smo ob tem tiho. Prav nasprotno, k pozitivnemu odnosu, kakor tudi k pozitivnemu mišljenju prav tako sodi, da jasno izrazimo, kaj si želimo in česa ne. Če ne poveš, kaj si želiš in česa ne, tvoj partner nima kažipotov, ki bi ga usmerjali, in zato mora prej ali slej zaiti s poti. To, da poveš, kaj si želiš, še ne pomeni, da lahko vedno in takoj računaš z izpolnitvijo svojih želja. Ljubeznivo povej, kaj bi rad, kaj želiš in česa ne, in potem bosta oba s partnerjem vedela, pri čem sta. Med glavnimi vzroki za razpad večine današnjih odnosov je po-manjkanje pozitivnega mišljenja in nesposobnost izraziti, kaj v resnici hočemo. Mnogi so v teh pogledih tako zavrti, da raje iščejo novega partnerja, pri katerem mislijo, da bodo našli tisto, kar pri sedanjem pogrešajo, kot da bi povedali, kaj jim manjka. Naučiti se pozitivno misliti in zaupati sta dve glavni stvari, zaradi katerih si tu na Zemlji. Zato ne menjaj partnerja, temveč raje začni z domačo nalogo: nauči se povedati, kaj potrebuješ in zaupaj, da boš to tudi dobil ter bodi potrpežljiv. Cilj je namreč, da budno spremljaš okoliščine in kljub temu zaupaš kot slepec. Vse ostalo ni nič drugega, kot pot do tega stanja. In za konec, vedno se zavedaj dejstva: Postaneš to, kar misliš! Misli na Boga in postal boš Bog. Misli na prah in postal boš prah. Zatorej misli na Boga in postani neskončno blažen.

Molitev
Vendar pa včasih nič ne poteka tako, kot si si želel oziroma si predstavljal. Ponavljaš Božje Ime, meditiraš, imaš celo stik z Višjim Jazom, a kljub temu gre vse narobe. To je čas za molitev. Bog ni samo tvoj notranji vodnik, je tudi tvoj stalni spremljevalec. Bog je sopotnik v tvojih življenjih. Kajti njemu je pri srcu le tvoj blagor in to že od samega začetka tvojega bivanja na Zemlji. Bog sliši in usliši vsako tvojo molitev – čeprav ne vedno tako, kot si pričakoval. Bog namreč pretehta in presodi, ali bi ti izpolnitev neke tvoje želje dolgoročno koristila ali škodovala. Naj ponazorim s primerom. Nek moški je spoznal mlado žensko in se vanjo zaljubil. Zdela se mu je zelo zadržana, skoraj od-bijajoča. Zato je zaprosil Boga za pomoč. Toda Bog mu ni p-omagal tako, kot si je želel, temveč mu je poslal sanje, v katerih je videl sebe, poročenega s to žensko in kako se nenehno prepirata. Razumel je sanje, a se je kljub temu še pregovarjal z Bogom. Nazadnje je prosil za notranji mir in čez čas je spoznal partnerko, ki mu je ustrezala. Morda se ti zdi primer nenavaden. Misliš si: "Koliko ljudi moli, pa vendar ne dobijo tistega, kar so želeli, niti sanj, ki bi jim pomagale naprej!" Jaz pa ti pravim, da odgovorim na vsako molitev. Vsak dobi odgovor. Naj ti odgovorim s tem, da te vprašam, ali si sploh želiš slišati Moj odgovor. Kako se odzivaš na sanje, ki se te do-taknejo? Kako pa na to, kar ti kdo mimogrede, "slučajno" pove? Ali še vedno verjameš v "skrivnostna" naključja, namesto da bi v vsem iskal globlji smisel? Razumem tvoj dvom. Že stoletja, še posebej pa danes, je toliko zablod z domnevnimi Božjimi znaki, da so tvoji dvomi v tem pogledu res upravičeni. Ko pa si že previden, bodi tak tudi v smislu, da s plevelom ne zavržeš še semen. Biti moraš previden. A naj te previdnost ne vodi k zaslepljenosti, niti k ozkosrčnosti. Tidve lastnosti te namreč ne varujeta, temveč sta nevarni spre-mljevalki tvojega življenja. Zaradi njiju lahko, na primer, tako dolgo siliš z glavo skozi zid, da se poškoduješ ali celo umreš. Torej, znaki so. Če jih ne vidiš, se vprašaj, zakaj jih ne opaziš, in ali jih sploh hočeš videti. Če se tvoja molitev oziroma prošnja ne izpolni, ne dvomi o tem, ali jo je Bog sploh slišal, ali še huje, ali Bog sploh obstaja. Raje se uri v pozitivnem mišljenju in bodi prepričan, da je tvojo molitev slišal, a je ni izpolnil v tvoje dobro. Kajti Bog vedno izbere le najboljše zate. Premisli, kakšen blagor bi to lahko bil. Dejstvo, da se nekaj odvija drugače, kot si pričakoval oziroma želel, sprejmi kot priložnost za spoznavanje novega. A moli naprej, kajti molitev je tisti najintimnejši pogovor, ki ga ima lahko človek z Bogom. Nehaj dopuščati, da ti drugi ljudje izpol-njujejo želje, temveč prosi Boga za pomoč in vodstvo, prosi Ga, naj ti da tisto, kar potrebuješ. Veliko ljudi ne moli, ker so preponosni. Njihova filozofija je nikogar nič prositi. Tako ne bodo daleč prišli, kajti njihov ponos jim bo prej ali slej nastavil zanko. Spet drugi mislijo, da ne sme-jo motiti Boga. Njihova skrb za Boga je zelo ljubezniva, čeprav je njihovo stališče napačno, še posebej, če gre za kaj pomemb-nega. Tukaj moraš razlikovati, da ne boš narobe razumel stvari. Če pa moliš k Bogu za vsako malenkost, ker se sam ne želiš naprezati, tedaj je to narobe, kajti Bog ni tvoja podaljšana roka. Bog je ob tebi takrat, ko ne veš več, kako naprej s svojimi močmi – kar pa spet ne pomeni, da ga ne smeš vsega vprašati in se z Njim o vsem pogovoriti. Obstaja tudi možnost, da nekdo prosi Boga za vse mogoče in Njemu je to ljubo. To se zgodi takrat, ko ima nekdo Boga za svojega najboljšega prijatelja in se zato z njim posvetuje o vsem. Očitno je, da Bog pristopa k tebi in ti odgovarja na različne načine. Tudi dober prijatelj ne ravna drugače. Torej moli, prosi in se vedno bolj približuj Bogu. Če ti pri naj-boljši volji ne pride na misel, za kaj bi ga prosil, vseeno izgovarjaj naslednje molitve. Zjutraj: Ljubljeni Gospod, znova sem se rodil iz naročja sna. Pri-pravljen sem opravljati dolžnosti današnjega dne in vse polagam pred Tvoje noge. Naj se vedno zavedam Tvoje prisotnosti. Pomagaj mi, da bodo moje misli, besede in dejanja čista in sveta. Pomagaj mi, da nikomur ne priza-denem nič žalega in da bom tudi sam nedovzeten za trpljenje. Pokaži mi pot za današnji dan in mi pomagaj, da ne skrenem z nje. Amen. Zvečer: Ljubljeni Gospod, dnevne obveznosti so končane. Ti si zame nosil breme. Ti si mi omogočil, da sem hodil, mislil, govoril in deloval. S tem polagam vse svoje misli, besede in dejanja pred Tvoje noge. Moja naloga je končana. Sprejmi me, vračam se k Tebi. Amen. Prav tako Mu posveti svojo hrano oziroma delo z molitvijo na strani 150.

III. DUHOVNOST IN ODNOSI
Danes večina ljudi misli, da so na prvem mestu oni, sledi njihov partner, nekje zadaj, na koncu vrednostne lestvice, pa je Bog. Takšna naravnanost je ne le napačna, temveč je v veliki meri odgovorna za žalostno stanje v odnosih. Vedno imej pred očmi: da lahko nekaj premakneš, potrebuješ čvrsto oporo, trdno izhodiščno točko. Kako boš letel, če te vrtinči po zraku? Nogometaš lahko udari žogo v letu zato, ker se opira na trdna tla. Če pa mu spodrsne, ne bo zadel žoge, temveč bo padel, ne da bi karkoli dosegel. Ravno tako je z vsem v življenju. Če želiš kar koli doseči, potre-buješ gotovo, čvrsto izhodiščno točko. Edina trdnost in gotovost v svetu je Bog. Naj se vse še tako spremeni, On je na tvoji strani. Neomajno. Premisli še o tem: življenje določajo nenehni vzponi in padci. Tvoj odnos je lahko danes še tako dober, že jutri pa se lahko soočiš s krizo, kakršne si nisi nikoli predstavljal. Tedaj ti je partner tuj in nerazumljiv, ti pa si osupel, ranjen, pretresen. V takšni situaciji je odločilen tvoj stik z Bogom. Bog je mirujoči pol, ki ga najbolj potrebuješ v kriznih trenutkih – to je tudi vzrok, da ljudje, ki drugače nikoli ne pomislijo na Boga, v stiski molijo k Njemu. Bog je neomajna opora, na katero se lahko nasloniš. Poda ti roko, ki ti je potrebna, da bi lahko varno plul skozi življenje. Da ti moč, da se trezno in odprto približaš partnerju. Današnji odnosi so dokaz stare resnice: brez Boga v srcu odnos dolgoročno ni na plodnih tleh, na katerih bi lahko rasel in uspeval. Odnosi so kot rože. Marsikdo tega ne verjame, a rože se resni-čno odzivajo na prigovarjanje in vzpodbudo. Z Bogom v srcu imaš tudi v najtežjih trenutkih moč, da misliš pozitivno o svojem odnosu, da vidiš rešitev, da si predstavljaš dober konec, in si v skladu s tem sposoben ljubečega pogovora s partnerjem. Bog je kot plodna zemlja, na kateri se lahko tvoja prihodnost, kakor tudi tvoj odnos razpreta v popoln cvet. Bog je mirujoči pol, na katerega se lahko ti in tvoj partner naslonita, ko življenje posta-ne viharno. Bog je zaupanje, ki žarči svetlobo celo v največji temi in ki ti daje moč, da verjameš v srečno prihodnost. Formula se torej ne glasi 'verovati pomeni nič vedeti', temveč 'verovati pomeni vedeti, da Bog kot tvoj zvesti prijatelj vse uredi tako, da je zate na koncu najboljše'. Olajšaj si življenje in trdno verjemi v ta stavek. Naj bo tvoje življenje še tako burno, verjemi v ta stavek in bodi veder. Bog ti je dal partnerja, zakaj ti ne bi še izdatno pomagal, da boš s tem partnerjem našel skupno pot in srečo? Brez dvoma ti pomaga – že milijone in milijone let. Ti pa se ozreš okoli sebe in si misliš: "O, Bog, koliko trpljenja je na svetu. Kje si, Bog?" Bog je vedno ob tebi. Brez Njega bi bilo trpljenje neizmerno in duše bi se pogubile. Pa še nekaj: koliko jih je, ki Ga kličejo? Koliko jih gleda Nanj kot na svojega naj-boljšega prijatelja? Vzpostavi odnos z Bogom, kajti to je tvoja zanesljiva zaščita, dokler bivaš na Zemlji. Razen tega je Božje sočutje tvoja pot do tvojega srca.

Odkrivanje sebe in samospoštovanje
Bog v tebi, ki ga iščeš in s katerim si v stiku, te obdaruje še z nečim neprecenljivim: ko odkriješ Boga v sebi, odkriješ svojo pravo bit. Vse predstave, ki si jih izoblikoval na raznih stopnjah svojega razvoja, so minljive. Nisi tvoje telo, ki se ne spreminja le iz življenja v življenje, temveč že v sedanjem življenju. Nisi ne-gotova in omahljiva osebnost. Niti nisi tvoje mišljenje, ki te vedno znova razburka s svojim nemirom. Ti nisi nič od vsega tega, temveč vse to potrebuješ, da bi našel sebe, svoje pravo Sebstvo, in se ga zavedel. To Sebstvo, to nespremenljivo bitje, si ti. Vse drugo so le tvoja orodja. Z namasmarano (ponavljanjem Božjega Imena), meditacijo in molitvijo oziroma dnevnim pogovorom z Bogom, odkrivaš svoje Sebstvo, svoj pravi jaz. Čim bolj spoznavaš svojo bit, torej čim bolj jo osvobajaš vsega, kar zakriva njen sijaj in čim več prostora ji daješ za njen razvoj, tem bolj raste tvoj občutek lastne vre-dnosti. Samospoštovanje je odločilno za vsak odnos, kajti pre-majhno samospoštovanje je pogost vzrok nesoglasij in ločitev (glej deseto poglavje). To so seveda spoznali tudi terapevti in zato ponujajo treninge za razvijanje samozavesti, ki deloma niti niso tako slabi. Bolezen zdravijo le na ravni simptomov, ne gredo pa do njenih korenin, do njene biti, ali bolje rečeno, do Sebstva! Tudi tu velja preprosto pravilo: kdor ni v stiku s svojim Bistvom, ne more razviti pravega občutka lastne vrednosti. Lahko daje vtis, da je samozavesten. A ob prvi močnejši preizkušnji se izka-že, da je več šminke kot kože in, kot vemo, je za ličila značilno, da se v stiku z vodo – v stiku z realnostjo in njenimi preizku-šnjami – razmažejo. Le kako naj bo nekdo samozavesten, če ni prepričan v svojo Bit? Šele ko si v jasnem stiku s svojim Seb-stvom, pridobiš takšno samozavest, ki je sposobna prenesti tudi težje preizkuse. Zdaj boš pripomnil, da poznaš ljudi, ki nimajo nobene vere, a jih vseeno doživljaš kot zelo samozavestne. Ob tem se postavlja vprašanje, ali so resnično samozavestni? Ali temelji njihova notranja gotovost na pravi notranji Biti ali pa le na navidezni, na "imeti-Biti"? Veliko ljudi namreč zgradi samo-spoštovanje tako, da se vedno znova prepričujejo, da so "nekdo"; dosegli so namreč zelo veliko. Takšna samozavest je zelo krhka. Za začetek te naredi odvisnega od sveta in njegovih nenehnih nihanj, potem pa postaneš še odvisen od uspeha. Ko uspeh za-mre, skopni tudi samozavest kot sneg na soncu. Zato pomni: ne gradi samozavesti na svojih uspehih in dosežkih! Uspeh prej napihne tvoj ego, kot pa vodi do stika s Seboj. Pravi občutek lastne vrednosti, ki raste iz stika s Sebstvom, je neomajen. Ne gradi na uspehu, temveč se odlikuje s tem, da se ga uspeh in neuspeh ne dotakneta. Takšna samozavest je najpomembnejša opora za tvoj odnos. Pogojuje tvojo mirno kri, tvoj mir, tvoje izžarevanje, ki nedvo-mno prihajajo iz tvoje notranjosti. Zdaj pa prihaja odločilna trditev, ki ji sprva ne boš verjel, pa vendar vsebuje vso resnico: kdor je razvil takšen občutek lastne vrednosti – samospoštovanja, bo imel vedno pozitiven in blagoslovljen odnos. Ta blagoslov se izraža na primer v tem, da svojega par-tnerja ne boš preobremenjeval z raznimi zahtevami, ki bi jih rad videl izpolnjene zato, ker misliš, da ti bo partnerjevo priznanje povečalo vrednost. Zakaj bi krepil svoj ugled preko partnerja, ko pa si zadovoljen sam s seboj? Zakaj bi se iz stalnega strahu pred razočaranjem in prizadetostjo notranje oddaljeval od lastnega odnosa, ko pa si v sebi miren? Kaj te ovira pri tem, da partnerju nisi iz srca naklo-njen? Zakaj bi pritiskal nanj z zahtevami svojega ega, na primer, da mora biti lep, uspešen, privlačen, inteligenten, spreten in podobno, ko pa si v sebi miren? Kdor nima središča v sebi, ga prenese na partnerja in ga s tem samodejno preobremenjuje. Zato zahteve ega pogosto tako zelo obremenijo odnos, da zato razpade. Nasprotno pa daje samospoštovanje zakonu temelj in občutek varnosti, ki je vsemu kos. Na tem mestu pogledaš vase in ugotoviš, da imaš srečno par-tnerstvo, nisi pa sproščen in miren, ne premoreš zadovoljstva, ki bi žarelo iz tvojih globin. Z drugimi besedami, nisi v tesnem stiku s Seboj, niti se ne počutiš gotovega. "Kaj lahko naredim v tem primeru?" je žgoče vprašanje. Veseli se! Da, raduj se, kajti imaš vse. Imaš partnerja in ko ugotoviš, da bi lahko poglobil odnos do Sebe, vedi, da imaš na voljo tudi vsa sredstva: ko se počutiš negotovega (pa tudi sicer!), ponavljaj Božje Ime, ko ne veš več naprej, meditiraj (pa tudi sicer redno meditiraj). Prosi Boga, naj ti pomaga, da boš našel svojo pot. Pojdi z Bogom in tvoj odnos bo šel s teboj.

Pot k Bogu kot pot k Sebi
Stik z Bogom je najintimnejši, najtrajnejši in najbolj čudežen odnos, ki ga sploh lahko imaš. V stiku z Bogom oziroma v stiku s Seboj ne odkriješ ničesar novega, temveč odkriješ sebe, svojo pravo naravo, svojo bit in svoj cilj. In s tem, ko odkriješ sebe, odkriješ svojega partnerja in svoj pravi Ti. Ko samega sebe ra-zumeš iz globin srca, takrat lahko k vsemu pristopaš z odpr-tostjo, ki raztaplja vse meje. Tukaj postane jasen globlji vzrok težav v današnjih odnosih: ne poznate niti samega sebe niti ne prosite Boga za pomoč, zato pa naletite na napačnega partnerja. Tudi če bi imeli pravega partnerja, bi se vam problemi, ki eno-stavno spadajo k življenju, zdeli nepremagljivi, ker ne poznate sebe in ne prosite Boga za pomoč. Verjemi Mi, v večini primerov vam ne spodleti zaradi zunanjih, temveč zaradi notranjih težav. Namreč zato, ker ne verjamete, da obstaja pot, po kateri bi lahko hodili in bi vas pripeljala k cilju. Kaj pomeni ustvariti odnos z Bogom? Pomeni mogoče to, da si vedno obrnjen navznoter, k Sebi, ne da bi skrbel za zunanje stvari? Če bi bila to pot, bi se lahko upravičeno vprašal, zakaj sploh imaš partnerja – in še to ne za dolgo, kajti prav hitro bi te zapustil! Rad bi ti odgovoril s primerom. Nekemu moškemu iz Nemčije, ki me je redno obiskoval, sem omenil, naj se več posveča svoji ženi. Sam je menil, da to že počne. A Jaz sem še enkrat ponovil, naj se bolj posveča ženi, kajti videl sem, na kako kritični točki je njun zakon. A kljub temu se je še naprej posvečal le svojemu delu, meditaciji in duhovnim srečanjem. Za ženo so ostajale le drobtine njegovega časa. Zgodilo se je tisto, kar se danes tako pogosto zgodi: ženi je bilo dovolj njegove nepozornosti in se je ločila od njega. Takoj ko je utegnil, me je prišel obiskat. A Jaz se nisem zmenil zanj, dokler ni doumel, da Bog ne more biti alter-nativa za partnerja. To velja za vsakogar. Ne smeš zapostavljati partnerja in meniti, da to ni nič slabega, ali da je celo prav, ko pa se vendar posvečaš Bogu. Bog je vse. Brez Boga ne bi bilo ničesar. Ali tvoj partner ni Bog? Kako se lahko posvečaš Bogu, obenem pa pozabljaš na svojega partnerja? Kako neznatno ceniš svojega partnerja, ko v njem ne moreš ugledati Boga! Kdor za-radi svoje duhovne poti zapostavlja partnerja, ta je svojo du-hovno pot že izgubil. Pot k Bogu je pot k Sebi. V kakšni meri si blizu Bogu lahko vidiš tudi po tem, v kakšnem sožitju si s partnerjem. Če meniš, da napreduješ na duhovni poti, obenem pa se nenehno prepiraš s partnerjem, tedaj si žrtev iluzije, ki jo ustvarja tvoj ego. Tvoj stik z Bogom se mora izraziti tako, da se bo tvoj partner počutil vedno bolj razumljenega in varnega. Če pa se veliko prepirata, tedaj lahko sklepaš, da ima partner občutek, da od tebe ne dobiva nečesa, kar je zanj odločilnega pomena. Mladega moškega, ki je prišel k meni s svojo ženo, so v mojem ašramu (bivališču svetnika) tako prevzeli vtisi, da je na ženo dobesedno pozabil. Komaj je še govoril z njo, cele dneve je molil in bil zaposlen samo še s seboj in svojim odnosom do Boga. Čez tri dni je izbruhnil prepir; žena mu je rekla, da se ukvarja le s seboj in da zanjo ni več prostora. On pa je bil tako zelo presenečen, da je najprej vse zanikal in s tem seveda še bolj razvnel prepir. Ponoči pa je ležal buden in ženine obtožbe so mu prežemale misli in srce. Ugotovil je, da ima žena prav. Nasle-dnji dan je načel pogovor o nedavnem prepiru in se opravičil ženi, rekoč, da mu je žal, ker sploh ni opazil, kako zelo jo je zapostavljal ter kako je bil nevljuden in brezsrčen. Bila je vesela njegovega opravičila in dogovorila sta se za čas, ko se bosta dnevno posvečala drug drugemu. Držala sta se dogovora in njun zakon je dobil novo intenzivnost. Mož je presenečen ugotovil, da se je njegov duhovni razvoj pospešil. Tako je doumel, da ni alternative Bog ali partner, temveč le povezava Bog in partner. Pa še nekaj: ta primer sem izbral zato, ker se takšna situacija pojavlja tako pogosto, da se vsak lahko najde v njej. Več kot osemdeset odstotkov parov gre skozi takšno krizo. Enkrat se oddalji moški, drugič ženska, misleč, da je to najhitrejša pot k Bogu. Pa vendar te nobena pot ne more osvoboditi karme, ki jo moraš predelati s svojim partnerjem – razen poti ljubezni. Ta pa te ne bo nikoli navedla k temu, da bi brez razloga prizadel partnerja.

Čistost in intimnost
Zdaj se moramo malo ustaviti in razmisliti o tem, kar že ves čas omenjam. Znova in znova govorim o odnosih, o zakonu, pri tem pa še nisem opisal, kako pridemo do njega. Danes se pari običajno poročajo tako, da pač "poskusijo". Veliko jih spremeni naravni vrstni red tako, da imajo najprej otroka in šele potem sledi poroka; najprej imajo spolne odnose in šele zatem se spoznavajo. Ni mi treba posebej poudarjati, da takšno ravnanje ni najboljše, kajti podatki o številu ločitev so sami po sebi dovolj zgovorni. Kljub temu bom o tem podrobno sprego-voril v naslednjem poglavju. Zdaj pa bi rad govoril o nečem, kar vam bo v čisto drugi luči pokazalo povezavo med duhovnostjo in odnosi. Najboljša priprava za dober odnos namreč ni zbiranje izkušenj z različnimi osebami, temveč čistost. Marsikomu to zveni kot udarec na boben. Čistost namreč razumejo kot korak nazaj v srednji vek. Moram priznati, da ne vidim kakovostne razlike med srednjim vekom, renesanso ali kameno dobo. Zame je odločil-nega pomena to, kakšno obliko skupnega življenja izberejo možje in žene, da bi bili trajno srečni. In eksperimentiranje za-gotovo ni najboljša metoda, ki bi jo postavili na prvo mesto. "Le zakaj?" boš vprašal. Preprosto, ljudje (niti živali) naj ne bi bili poskusni zajčki. Vsako bitje je del čudežne Stvaritve in temu primerno ga moramo obravnavati. V začasnem odnosu manjka medsebojno spoštovanje. Če je nekdo s partnerjem v prepričanju, da ne za vedno, temveč le poskusno za določen čas, potem ta človek partnerja ne spoštuje. Takšen odnos je značilen za Kali jugo, sedanjo dobo, kajti danes spoštovanje do kogar koli ali do česar koli ni najbolj cenjeno. Na splošno bi rekel, da ne cenite ne Boga ne njegovih stvaritev, temveč si vzamete, kolikor le morete, o posledicah pa ne razmi-šljate. Tako se obnašate tudi v odnosih. Vzamete si, kar lahko dobite, se ločite, če vam kaj ni všeč, in ne spoštujete ne sebe (in svojega Sebstva) ne svojega partnerja. Zato pa pravim: čistost je najboljša priprava za dober odnos. Čistost oziroma vzdržnost ti daje čas in priložnost, da se osredotočiš nase in vedno bolj spoznavaš, kdo si, kaj potrebuješ in kdo ti najbolj ustreza. Čistost, skupaj z duhovnimi vajami, kot so namasmarana, me-ditacija in molitev, ti daje moč, ki je ne bi našel, če bi predčasno vstopil v odnos in bi ta razpadel. Če živiš čisto, preden vstopiš v odnos, si daš priložnost, da kot moški ali ženska spoznavaš sebe in se tudi vedno bolj najdeš. S čistostjo dobiš priložnost, da igri-vo preizkušaš svoje sposobnosti (pozor: ne zapeljuješ!), da sanja-riš in fantaziraš, ne da bi bil takoj postavljen pred preizkušnjo, oziroma ne da bi bil takoj soočen s posledicami svojega početja, kot je to na primer v zakonu. Prav to manjka današnji mladini. Ko se zapletajo v premnoge odnose, za povrh še spolne, se soočajo s posledicami, kakršnim še niso kos. In kaj naredi nekdo, ko se počuti preobremenje-nega? Ali zbeži iz situacije, ali pa si zatiska oči in trpi pod pri-tiskom. Tedaj ni več nobene nežnosti, ni igrivosti, ni edinstve-nosti. Vse je že znano, vse preizkušeno. Razočaranje in otope-lost sta vseprisotni. To so problemi, ki tarejo večino ljudi: bo-disi, da se počutijo preobremenjene, ali pa se soočajo s par-tnerjem, ki se počuti preobremenjenega, ali pa kar oboje. Če nočeš zapasti v začarani krog razočaranj, preobremenjenosti, bega in ponovnih poskusov, tedaj živi čisto in vzemi si čas za svojo rast.

Različne oblike čistosti
Naj še dodam, da obstaja več različnih oblik čistosti. Čistost je lahko posledica pomanjkanja priložnosti ali pa po-sledica strahu pred priložnostjo. To pravzaprav ni čistost, temveč nezaželeno stanje, ki se takoj spremeni, ko nastopi prava priložnost. Obstaja tudi čistost, ki jo nekdo izbere zaradi razočaranja, po-tem ko je, na primer, enkrat ali večkrat doživel propad odnosa. To je pomemben korak, ki izhaja iz razumevanja, da je čistost najboljši pogoj za nek odnos. Kljub temu pa to še vedno ni tista čistost, na katero mislim. To je vzdržnost na temelju svobodne odločitve, še preden človek sploh vstopi v odnos. Z njo se lahko spozna in sploh dozori za partnerstvo.

Intimnost
V mislih imam intimnost, ki ima za cilj pot le do enega par-tnerstva, in ki deli spolnost le z eno osebo. To je čistost, ki te napolni z močjo, ki ti daje globino in blagoslavlja tvoj odnos. Tega je zmožna zato, ker je edina oblika, ki omogoča pravo intimnost. Čim več ljudi je delilo svojo spolnost s tabo, tem bolj je tvoja intimnost razdeljena. Tvoje srce in tvoja spolnost sta mišljena kot dvosedežna zofa, ne kot igrišče za mnoge. Zato je tu prostora le za dve osebi, potem ko sta združili svoji srci in svoji spolnosti. Če deliš svoje srce in svojo spolnost le z eno in edino osebo, tedaj se ti ni treba ozirati na nikogar, ničesar ti ni treba razla-gati, ničesar bati, ničesar deliti. Nič te ne spominja na kakšno prejšnje doživetje, nič te ne spravlja v začudenje, ker bi se ti zdelo kot ponovitev nečesa. Podobno se bo počutil tudi tvoj partner. Oba sta varna pred netaktnostjo, pred neprijetnimi naključji, pred skupnimi prijatelji in znanci iz prejšnjih odnosov. Danes veliko ljudi pravi, da jih to ne skrbi. Jaz pa na to odgo-varjam: prvič, ne skrbi jih zato, ker ne poznajo (več) moči ene in edine intimnosti. Drugič, danes se le redko zgodi, da se srečata dva, za katera je to prvi odnos in bo ostal edini. In tretjič, ugra-bil jih je duh časa in z njim povezana ideologija, tako da niso več sposobni zaznati, kdaj se, na primer, zapirajo oziroma so se že zaprli, kako se izogibajo prave bližine in kako se zapirajo pred odnosom. Razen tega taktnost in tankočutnost nista najbolj razširjeni la-stnosti v današnjem času. Četrtič, veliko jih sploh ne išče prave bližine in intimnosti. Tako močno so prizadeti in razočarani, da nikogar ne pustijo prav bli-zu. Takšna razočaranja iz prejšnjih odnosov so glavni vzroki te-žav, ki jih imajo današnji ljudje v svojih odnosih. Če pa, v nasprotju s tem, dve osebi živita čisto, še preden vsto-pita v odnos, se nato zavestno odločita drug za drugega in vsto-pita v zakon, v katerem skupaj vztrajata tako v dobrem kot v slabem, tedaj se razvije intimnost, ki izpolni njun odnos z ne-primerljivo intenzivnostjo. Zato je to idealen način, kako dve osebi prideta skupaj in skupaj tudi ostaneta. Vse drugo je samo senca tega in je temu primerno bolj ali manj nezadovoljivo.

Devištvo
Ko govorimo o čistosti pred vstopom v odnos, se takoj odpre tema nedolžnosti. Devištvo ni velika tema le na Zahodu – čeprav je tu dobila poseben poudarek z devico Marijo. Kljub temu, da zelo poudarjam čistost pred zakonom, je pojem devištva, kakor ga razumejo in obravnavajo v mnogih deželah, mit, ki ponižuje ženske, zato se je nujno morala zmanjšati nje-gova veljava. Kakor je današnji čas zelo zaznamovan z egoizmom in brezo-bzirnostjo, tako je pometel tudi z lažnimi miti. To je nedvomno pozitivno. Negativno pa je, da pometač ne ponuja boljše rešitve, temveč celo slabšo. Duh današnjega časa je počistil z mitom devištva, a žal na račun čistosti in intimnosti. Mit devištva je moral pasti, saj je postavljal spolno neizkušeno žensko nad poročeno žensko in mater. Obe-nem je to očrnilo spolnost. S tem, ko devica velja za čistejšo od poročene ženske, se tako ženska kot moška spolnost razvre-dnotita in postaneta nekaj umazanega. Takšen pristop je po-polnoma napačen in je povzročil veliko gorja – nenazadnje pa preobrat v nasprotje, kateremu smo priča danes. Resnica je takšna: devištvo je pomembno, kajti ženska spolnost potrebuje posebno zaščito zato, ker je ženska preko svoje spol-nosti še posebno ranljiva. Prvič, ker so njeni spolni organi mno-go občutljivejši kot moški. Drugič, ženske se lahko v spolnosti mnogo globlje prepustijo kot moški. In tretjič, za žensko ima spolnost lahko mnogo, mnogo usodnejše posledice kakor za moškega. Ob prvi točki bi še pripomnil: kdor sprejema, je tudi bolj ranljiv, zato bi moral biti moški še posebej skrben do svoje partnerke, zlasti na začetku zakona, ko moške skrbnosti, pozornosti in pazljivosti ni nikoli dovolj. Isto velja za spolne odnose. Druga točka mnogim moškim ni všeč. Nekateri moški – še po-sebno tisti, ki si dopovedujejo, da so odprti, v bistvu pa so zaprti – mislijo, da so se sposobni prepustiti vsaj v tolikšni meri kot ženske. Resnica pa je, da lahko psihično zdrave ženske do-življajo spolnost mnogo globlje kot moški. Gotovo obstajajo tudi bolj zaprte ženske, a glede zaprtosti oziroma nedostopnosti jih prekašajo mnogi moški. Ženska sposobnost doživljanja odnosa se lepo odraža v besedah "predala se mu je". Pri ženski je poudarek na čustvih, pri moških na razumu. To pride lepo do izraza v odnosu do spolnosti. Pri ženski so vedno udeležena čustva, zato lahko slab odnos žensko popolnoma uniči. Nasprotno pa lahko moški veliko bolj ločijo spolnost od srca. Moški je lahko navezan na žensko preko spolnosti in obenem misli, da je to velika ljubezen, v resnici pa njegovo srce sploh ni udeleženo. To je eden od vzrokov za grobo nasilje, ki so ga moški sposobni izvajati nad ženskami. Ženska se odziva drugače. Lahko se, na primer, prepričuje, da ima z nekom odnos izključno na spolni ravni. V resnici ga ljubi, čuti pa, da njega zanima le spolnost in se zaradi narobe razu-mljene ljubezni s tem zadovolji. Ali pa si ne upa zahtevati več varnosti, ker ne verjame, da je tega vredna. Tu se dotikam tretje zgoraj omenjene točke: spolnost ima lahko za žensko težke, resne posledice. Nasprotno pa traja spolna združitev za moškega v skrajnem primeru le nekaj sekund. Za-tem zapusti žensko in se ne pojavi več. A teh nekaj trenutkov združitve lahko za žensko pomeni nose-čnost. Otrok v vseh pogledih temeljito spremeni življenje žen-ske, še posebej če se oče izogiba odgovornosti do otroka. Takšna sprememba lahko traja celo življenje. Če pa mora mati tudi finančno skrbeti za otroka – kar je pogosto pri samo-hranilkah – tedaj nosi ženska ogromno breme. Kako različne so lahko poti: moški doživlja združitev z žensko le dve do tri sekunde in njegovo življenje (vsaj v tej inkarnaciji) teče naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ženski pa teh nekaj sekund korenito spremeni življenje. Zaradi teh temeljnih razlik med moškim in žensko je Gospod ustvaril devištvo. Bilo je zlorabljeno, a ustvarjeno je bilo zato, da lahko tudi zgoraj opisani moški v enem od prihodnjih življenj živi kot ženska in občuti, kaj pomeni biti nepazljivo in brez-obzirno oplojen. Prišel je čas, da ženske znova dobijo prostor za svojo spolnost. Zaenkrat živijo še po zakonih moške spolnosti. Želja moškega je bila že od nekdaj pogosto menjavanje partnerk in poudarek na spolnosti v odnosu. Dozorel je čas, da ženska dobi pravico do svoje posebej ranljive spolnosti, ki je le izraz njene duše. Ženske so duša skupnosti. A če nimajo možnosti, da bi živele svojo posebno nežno obliko spolnosti, tedaj zaprejo srca in posledica tega je propad družbe. Vaša družba povsem očitno propada – v veliki meri zato, ker ženske komaj, če sploh lahko, živijo svojo nežnost. Zaradi ne-uravnovešene spolne morale, ki vlada pri vas, dekleta že pri petnajstih(!) – včasih celo prej – izgubijo nedolžnost. In kaj do-bijo s tem? Življenje, polno čustvene negotovosti, polno ločitev in prizadetosti. Ni čudno, da postanejo tako grobe. Ženske bi se morale nehati sramovati svoje nedolžnosti. Ravno nasprotno, morali bi jo imeti za Božji Dar, ki jim daje priložnost, da natančno premislijo, čemu naj se odrečejo in s kakšnim namenom. Najdražje ženske, ve niste le opora družbe, ste opora sveta! Zato ne tratite velike moči svoje spolnosti; ni vam dana zato, da bi navezovale nase moške, ki vam niti ne ustrezajo niti ne pripadajo. Raje imejte pred očmi, da se rojeva nova družba, ki potrebuje vašo sposobnost ljubezni in vašo moč, da se bo lahko razvila in tudi obstala. Ta nova družba potrebuje vašo nežnost. Zato jo varujte. Živite svojo spolnost z enim moškim in bodite blagoslovljene. Istočasno pa očistite devištvo napačnih mitov, ki vas in vaše dostojanstvo le omejujejo, in ki ne vodijo nikamor. Na devištvo raje glejte kot na pomoč pri ozaveščanju svoje nežnosti in njeni ohranitvi. Zavrzite tudi mit, ki pravi, da je devištvo vredno več kot zakon ali materinstvo. To je v osnovi napačno. Ne moremo primerjati med seboj različnih stopenj človekovega razvoja. Ne moremo reči, da je mladost vredna več od zrelosti ali starosti. Vsako življenjsko obdobje ima svoj pomen in svojo vrednost. Če pa bi hoteli vrednotiti, bi lahko rekli, da je obdobje devištva izredno pomemben čas priprave. Toda zakon in delitev skupne spolnosti z eno osebo sta nekaj višjega, kajti pred žensko postavljata še večje zahteve. Še bolj pa se razvijajo ženske, ki kot matere vzgajajo novo generacijo. Mati neredko žrtvuje vso svojo moč za otroke. Tega ne moremo nikoli dovolj ceniti. Zato pripada materam vse spoštovanje družbe. Družba, ki ne spoštuje matere, ne spoštuje niti sebe. Danes nizko cenite tako devištvo kot poročene ženske in mate-re. Vaša družba je zaznamovana s pomanjkanjem spoštovanja. Ne vem, kje bi bilo lepše in pomembneje spet vzpostaviti spoštovanje, kot pri devicah, poročenih ženah in materah.

Zvestoba
Po vsem, kar sem povedal do zdaj, se misel na zvestobo pojavlja kar sama od sebe; ob tem pa je vprašanje, ali je zvestoba po-membna oziroma nujna, skoraj odveč. Božanski Red, ki ga Jaz zastopam, pravi: v življenju imej le enega partnerja in mu bodi zvest na vseh treh ravneh – duhovni, du-ševni in telesni. To je edina pot do zakonske sreče. To ne pomeni, da se ljudje po izgubi partnerja ne smejo znova poročiti, če si to želijo. Prav nasprotno, celo vzpodbujam jih k temu, kajti mnogi težko prenašajo samoto in lahko jim celo ško-duje. Bistvo mojega sporočila je: prvi odnos nosi v sebi vse možnosti. Glede tega se mu naslednji le stežka približa ali pa sploh ne.

Zvestoba partnerju
Večina ljudi si izbere življenjskega partnerja v starosti od dvajset do trideset let. V tem obdobju je duša še zelo voljna, zelo dov-zetna. Izkušnje iz tega obdobja se ukoreninijo globoko v člove-ku, ga oblikujejo in spremljajo celo življenje. Vsak poznejši od-nos bo moral živeti s temi spomini in podobami. To je lahko ze-lo koristno za intenzivno zorenje obeh partnerjev. Lahko pa vodi do odmaknjenosti, ki jo občutimo kot odtujenost, zaradi katere stare podobe – še posebej, ko po časovnem presledku postanejo jasnejše – še bolj pridobijo na pomenu. Tukaj se seveda postavlja vprašanje zvestobe. Kako dolgo in v kolikšni meri lahko nekdo v novem odnosu žaluje za minulim odnosom? Kdaj mu je to v pomoč in kdaj ga to omejuje, da se ne more prepustiti novi situaciji? Tu je današnja odprtost prinesla mnogo pozitivnega. Partnerja danes mnogo bolj odprto govorita o svojih čustvih, o svojih pro-blemih in svojih slabostih. To je zelo pomembno, kajti ustvari bližino, ki nastane le v zelo intenzivnem in osebnem razmerju. Ta odprtost pa doseže mejo takrat, ko tisti, ki se izpoveduje, to počne na račun poslušalca. Primer: neki moški se je poročil z žensko, ki je izgubila ljubljenega moža v prometni nesreči. Se-danji moški je bil vanjo že dolgo zaljubljen, a zanjo je postal zanimiv šele takrat, ko je iskala oporo med žalovanjem. To je napačno stališče. Ženska v svoji notranjosti sploh še ni bila ločena od prvega moža, pa je že stremela k drugemu. S tem je prekršila zvestobo do obeh. Do prvega zato, ker se je obrnila k drugemu, medtem ko je še žalovala za prvim. Zvestobo do dru-gega pa je prelomila, ker se je z njim zapletla, čeprav je bila še notranje navezana na prvega. Drugače povedano, z drugim si je želela pomagati, da bi pozabila prvega. To je velika napaka, kajti drugi moški ni bil izbran zaradi samega sebe, temveč kot sred-stvo za dosego cilja. Tako je bil prvi moški v novem odnosu sko-raj vedno prisoten. Tam pa ni imel kaj iskati, kajti smisel mono-gamne zakonske zveze ni v tem, da je žena istočasno z dvema moškima. Namesto da je vstopila v zvezo, bi morala ženska iskati tolažbo drugje: pri prijateljih, pri svoji družini, pri terapevtu ali pri duho-vniku. Prvi odnos bi morala dokončno zaključiti in šele nato začeti novega. Ker tega ni naredila, je to privedlo do naslednje napake: prikrito, včasih pa tudi čisto odkrito, je vedno znova tar-nala, kako težko ji je pozabiti prvega moža. Ker jo je sedanji mož ljubil in ker mu je beseda ljubezen pomenila vse prenesti, ji je vedno znova prisluhnil. Tako je šlo nekaj časa, potem pa si je poiskal prijateljico in se ločil od žene. Kaj je moški s tem pokazal? Da je bil zelo podoben svoji ženi. Poročil se je z njo, čeprav notranje še ni bila prosta in s tem tudi ni bila pripravljena na naslednji zakon. Poslušal je njene tožbe, a ni ji dal jasno vedeti, da on ni tisti, na katerega bi se morala obrniti, navsezadnje pa je naredil enako kot njegova žena in začel nov odnos, ne da bi razčistil prejšnjega. Vse probleme je prenesel v novi odnos. Od ene ženske je romal k drugi, ne da bi razmislil, česa se mora on naučiti in kaj bi moral dati ženi, da bi se lahko ločila od prve zveze. Namesto tega jo je zapustil pra-znih rok zaradi druge osebe. Ženska je s tem tragično izgubila dva moža. Prvega v prometni nesreči, drugega pa v komuni-kacijski. Po tej novi rani je ostala sama in si vzela čas za celjenje ran. Čez čas se je poročila s tretjim moškim in z njim srečno živela. Ta ženska s svojim življenjem dokazuje, kako deluje Kozmični zakon in kako se nihče ne more izogniti "domači nalogi". Če se moraš naučiti lekcijo, tedaj se ji dolgoročno ne moreš izogniti. Prej ali slej se boš znašel v okoliščinah, ko ti ne bo preostalo drugega, kot da se soočiš s tistim, česar se moraš naučiti.

Zvestoba samemu sebi
Naučiti se, kar se moraš naučiti, je smisel zvestobe samemu sebi. Svet je urejen tako, da vedno dobiš tiste lekcije, ki so najpri-mernejše, da se vedno bolj spoznavaš. Sprejeti te lekcije in iz njih potegniti osebne sklepe, je izražanje zvestobe sebi. Ta zve-stoba, ki jo vedno bolj razvijaš, ni odločilnega pomena le za tvoj razvoj, temveč tudi za to, da si lahko zvest drugim. Mnogi niso zvesti partnerju, ker niso zvesti niti sami sebi. Po-manjkanje zvestobe sebi se izraža v pomanjkanju samospošto-vanja. Mnogi prešuštvujejo zato, ker mislijo, da jim lahko drug odnos da tisto, kar jim tako zelo manjka: občutek, da so nekdo, da so zaželjeni in ljubljeni. Za razvoj samospoštovanja je to povsem zgrešena pot. Po koncu mnogih avantur je vse, kar ostane, le kup črepinj, veliko solza in neredko še večje pomanjkanje samospoštovanja. Pomanjkanje zvestobe sebi je danes velik in zelo razširjen pro-blem. To lahko jasno vidimo v politiki. Koliko ministrov in pred-sednikov ima afere z ljubicami in se ločuje od žena zato, da bi lahko živeli z drugo žensko! Pri tem je zanimivo, da prav tako nezvesto ravnajo z interesi svojih volivcev oziroma državljanov, ki jih zastopajo. Le kako bi lahko bili drugačni, ko pa jih pred-vsem zanima zadovoljevanje lastnih interesov in ponovna izvo-litev? Zdi se, da jim je vse drugo nepomembno. Ampak spra-šujem se, ali res zadovoljujejo lastne interese? Seveda ne, kajti svoje interese tako malo poznajo kot sami sebe. Zato begajo na-okrog, en spodrsljaj sledi drugemu, na koncu pa so popolnoma presenečeni, ko jih dohitijo posledice lastnih dejanj in morajo sramotno zapustiti svoje položaje. Ravno pri politikih postane jasno, kaj Jaz razumem pod zvestobo. Zvestoba je nedeljiva. Moški ne more biti nezvest ženi in hkrati zvest svojemu poklicu. Da bi bil nezvest ženi, mora moški bodisi zanemariti delčke zvestobe do sebe ali pa le ti sploh niso razviti. Poleg tega gre nezvestoba (skoraj) vedno z roko v roki z lažjo. Laži je nešteto, kot na pri-mer "dolg sestanek", "poslovno kosilo", "pivo s kolegi" itd. Kdor drugim laže, laže sam sebi, kajti njegov pravi Jaz išče resnico in jasnost, kajti edino to je njegova usoda, njegov namen. Ko lažeš, si pogosto dopoveduješ, da je to v tej situaciji pomembno in dobro. S tem varaš samega sebe, ker se ne vprašaš, čemu služi situacija, ki te napeljuje k laži, in kakšno uslugo ti naredi laž. Če bi bil iskren, bi si moral priznati, da izdajaš tako svojo ženo kot ljubico, seveda pa varaš tudi samega sebe, ker se vlečeš za nos in si nisi zvest. Kdor pa ni zvest sebi, ne more biti srečen – ne sam s seboj, ne z drugimi. To pomeni: kdor goljufa nekoga dru-gega, goljufa samega sebe in s tem svojo srečo. Če se z odprtimi očmi ozreš naokrog, lahko vidiš, da je res vedno tako. Primer z moškimi politiki sem izbral zato, ker imajo moški večje probleme z zvestobo kot ženske. Obenem zelo dobro vem, ko-liko žensk je danes nezvestih. Kljub temu, da je to bolj moški kot ženski problem, je danes zelo razširjen tudi med ženskami, ker je duh današnjega časa moški. Moški imajo večje težave z zvestobo kot ženske, ker so tako zelo spolno usmerjeni. Moški se iz globine svojega trebuha ve-čno podi za raznimi spolnimi doživljaji, najraje z neštetimi žen-skami. A tudi ko mu uspe, še vedno ni zadovoljen. Zato duhovna naravnanost za moškega ni samo zaželena, temveč nujna. Moški bi morali stalno imeti Božje Ime na ustnicah. Seveda naj si ga ne "brundajo", temveč naj bodo z namasmarano notranje naravnani na Boga. Moški namreč nima tako močnega spolnega nagona za-to, da bi nešteto ženskam najprej vzbudil upanje, nato pa jih globoko razočaral, temveč kot sredstvo in pomoč za približe-vanje Bogu, s čimer lahko osreči svet. Zvestoba moškega Bogu, sebi in svoji ženi naj bi se izražala tako, da bi bil dejaven v svetu, navdihnjen z visokimi ideali. Cilj moškega, se pravi cilj njegove zvestobe sebi, je v tem, da je dejaven v svetu, da se trudi ustvariti boljši svet. Če si je zvest na ta način, bo njegovo početje zagotovo nagrajeno s srečo in za-dovoljstvom. A vi tega ne verjamete, ker verjamete le v materialno. Častite zlato tele – denar – in verjamete, da je univerzalno zdravilo za vse vaše težave in bolezni. Zato se na vse možne načine pehate za tem domnevno univerzalnim lekom in se ne ustavite niti pred neresnico, niti pred očitno lažjo, niti pred prevaro. Ko končno nagrabite dovolj denarja, ugotovite, da niste nič bolj srečni, kvečjemu manj. Zanimivo je, da se kljub vsem negativnim izku-šnjam še vedno oklepate mita "denar osrečuje". Zato se odpovej nezvestobi do sebe. Priznaj si, da si nesrečen do dna duše. Sooči se s to resnico in naredi odločilni korak, ki te bo popeljal do zvestobe sebi. Dokler je svet v tako obupnem stanju, se morajo moški spra-ševati, kaj počnejo oziroma česa ne počnejo, kako ravnajo z odgovornostjo, ki jo imajo do svojih žensk, do svojih otrok, do skupnosti in države, v kateri živijo. Kaj pa ženske? Kako je z njihovo zvestobo do mož? Ali se za-vedajo naloge, ki so jo prevzele nase z vzgojo otrok? Ali so zveste tej nalogi? Ali jim je sploh jasno, da z vzgojo otrok obli-kujejo družbo prihodnosti? Izredno pomembno je tudi, da ženske ne postanejo nezveste možu s tem, da se posvetijo samo otrokom. So ženske, ki so moškemu skrajno nezveste s tem, da moški zaradi otrok v njenem življenju ne igra več nobene vloge. Takšna drža hitro pripelje do razpada zakona in družine. Zato se mora žena vedno spraševati, ali možu daje položaj, ki mu v družini pripada, ali ga ljubi in spoštuje tako, kakor bi bila rada sama ljubljena in cenjena. To pa spet ne pomeni, da ne more in ne sme braniti svojih otrok pred krivičnim očetom. Obenem mora pri sebi razjasniti, ali morda možu ne očita ne-pravičnosti, pri tem pa sama enako ravna z njim. Glede zvestobe naj se ženska tudi vpraša, ali je sebi in možu zvesta v tem, da vidi in doživlja Boga kot svojega spremljevalca in zaščitnika, ter ali se zaveda, da ji edino odnos z Bogom omogoča razvijati in ohraniti nežnost. Zvestoba med partnerjema je samo del zvestobe, potrebne v ustroju družbe. Zvestoba med moškim in žensko razodeva, da sta oba partnerja razvila zvestobo do sebe, do Boga in do sveta, v katerem živita. Danes si moški in ženske niso več zvesti, kajti nasploh niso zve-sti nikomur in ničemur. Politiki, znanstveniki, poslovneži, usluž-benci – vsi mislijo predvsem ali skoraj izključno le na lastne interese. Za bližnjega je komaj še kaj prostora, ali pa sploh nič. Neomajna zvestoba je postala pojem, odmaknjen od življenja. Ko pa zvestoba ni več neomajna, se najprej lomijo odnosi, nato pa se zlomi še družba. Zvestoba med moškim in žensko je odločilnega pomena, kajti Kozmična formula se glasi: en Bog, en partner, ena družina, ena družba. Zato vedno glej na zvestobo do svojega partnerja kot na znak tvoje zvestobe do samega sebe in lastnega Sebstva. Zvestobe ni mogoče ločevati na posamezne vrste. Obstaja le ena zvestoba in ta je nedeljiva, prav tako, kot si ti sam nedeljiv. En Bog. En človek. En partner. Ena skupnost. En svet.

Duhovni partnerji
Zvestoba je pomembna, saj ohranja zakon in prijateljstvo. Pod prijateljstvom ne razumem poskusnih odnosov, temveč druženje pripadnikov istega spola. Če moški razmišlja, ali ima njegova žena odnos z njegovim prijateljem, in če žena razmišlja, katera od njenih prijateljic se skrivaj dobiva z njenim možem, tedaj prijateljstva ne morejo obstati. Če pa ni prijateljstva med pripa-dniki istega spola, tedaj družba ne more obstati in je zapisana propadu. Zvestoba je pomembna še iz enega razloga. Z nezvestobo se skrha odnos med partnerjema, ­ki sta v osnovi namenjena drug drugemu. Potem se vsak od njiju na novo orientira in začne odnos z drugim partnerjem, ki mu sprva ni bil namenjen. To zveni povsem enostavno in verjetno že skoraj plehko. Ta tema si zasluži poglobljeno obravnavo, zato moramo najprej pojasniti, kaj pravzaprav pomeni "v osnovi namenjena drug drugemu". Rek "zakoni se sklepajo v nebesih" je večplasten. Najprej nam pove, da ni "golo naključje", ko se dva srečata in se odločita skle-niti zakon. Naslednji pomen je, da partnerja nista skupaj le eno življenje, in da ni mišljeno, da bi imela v naslednjem življenju že nove partnerje. To bi povzročilo strašno zmedo in nihče ne bi več vedel, kdo sodi h komu. Povrh tega potrebujeta partnerja najmanj dve do tri življenja, da ustvarita medsebojno razume-vanje; da se res dobro ujameta, pa še več. Če bi neka duša v vsakem življenju imela novega partnerja, tedaj ne bi doživljala izpolnjujočega odnosa, temveč izključno boj in spopad. Zato imajo ljudje svojega duhovnega partnerja – dušo dvojčico, ki jo vedno znova srečajo in se z njo skupaj razvijajo. Na primeru štirih duš bomo pogledali, kaj se zgodi, če si partnerja nista zvesta in je zato odnos že od začetka nejasen. Zaradi enostavnosti jih bomo poimenovali Francoise, Denise, Pierre in Jean-Marc, čeprav v vsakem naslednjem življenju spre-menijo ime, včasih tudi spol. Denise je že pred mnogimi življenji začela odnos s Pierrom. Dobro sta se razumela. Nekaj življenj jima je šlo dobro, čeprav sta živela v povsem različnih družbah in sta večkrat zamenjala spol. Bila sta srečna in zadovoljna in skupaj sta se razvijala. Te-daj je prišlo življenje, v katerem je bil Pierre moški in Denise ženska. Pierre je, zahvaljujoč izkušnjam iz prejšnjega življenja, v katerem je delal kot zelo slabo plačan čevljar, postal zelo časti-hlepen. Za vsako ceno si je hotel pridobiti ugled in bogastvo. Zato se je rodil v primernem družbenem okolju in ponudila se mu je priložnost za uresničenje častihlepnosti. Tako je dobil odgovorno mesto v vladi province, v kateri je živel. Naredil je veliko dobrega, pomagal je številnim ljudem in bil zelo rado-daren. Istočasno pa je rasel tudi njegov ego. Vedno bolj je kritiziral Denis in ljudi, ki so mu bili podrejeni. Poleg tega je živel razuzdano in k temu vzpodbujal tudi Denise. Namesto da bi ga Denise spomnila na obljubo zakonske zvestobe, je imela tudi ona ljubimce. Tako je šlo, dokler ni zakon povsem razpadel in sta se razšla. Denise je bila zelo prizadeta, vendar ni prepo-znala svojih napak, zato se ni ničesar naučila. Nasprotno pa je bil Pierre vesel takega izida, saj je lahko nemoteno naprej izživljal svoj egoizem in egocentrizem. Imel je razna ljubezenska razme-rja, ki pa ga niso nikoli povsem zadovoljila. Tako je preživel vse življenje. V naslednjem življenju je znova srečal Denise in se na smrt zalju-bil vanjo. Občutil je takšno bližino, zaupnost in ljubezen, da je imel občutek, da bo zgorel, če ga Denise ne usliši. Ona pa je v sebi še vedno nosila rano iz prejšnjega življenja. Pierre jo je sicer zelo privlačil, hkrati pa se ji je zdel nevaren. Zato se je poročila z Jean-Marcom, ki ga je spoznala že v prejšnjem življenju, potem ko se je ločila od Pierra. Tudi Pierre se je poročil z drugo žensko. A vendar sta oba obču-tila nekakšno nezadovoljstvo oziroma nelagodje ob njunih tre-nutnih partnerjih. Oba sta nezavedno iskala bližino in zaupnost, ki je nastala med njima v številnih skupnih življenjih. Pierre je vse življenje mislil le na Denise in se zato nikoli ni mogel v celoti posvetiti svoji partnerki. Denise pa se je sčasoma navadila na Jean-Marca in mu vedno bolj odpirala svoje srce. Vendar se še vedno ni naučila lekcije iz prejšnjega življenja, zato je Jean-Marc postal nezvest. Drugače kot v zakonu s Pierrom, je Denise pri Jean-Marcu temu že od začetka nasprotovala. Tako dolgo sta se prepirala, zmerjala in žalila, dokler ni Denise odšla. In s kom se je čez čas spoprijateljila? S Pierrom, seveda, ki pa se je iz žalosti poročil s Francoise. Zdaj so se začela huda trenja in boji, v katerih si je Denise nabrala veliko negativne karme, saj se je vmešala v tuj zakon. Namreč, zakon je svet tudi takrat, ko povezuje osebi, ki nista duhovna partnerja. Iz dogajanja se je Denise naučila, da se mora zakonski partner boriti za obstoj svojega odnosa. A Francoise kljub svojemu trudu ni mogla rešiti zakona s Pierrom. Zato se je umaknila in se znova pojavila v naslednjem življenju. Pierre je spoznal, koliko mu pomeni Denise. Vendar se je moral še naučiti, kako boleče je imeti moža, ki je stalno na lovu za novimi ženskami. Zato je v številnih naslednjih življenjih živel kot ženska. Moral je doživljati, kako ima Denise (kot moški) svojo kariero in kako stalno hodi ven z drugimi ženskami, med-tem ko je on razreševal svoj odnos s Francoise. Po prvi zgoraj omenjeni ločitvi sta potrebovala reci in piši sedem nadaljnjih življenj, dokler nista ponovno – na višji ravni – harmo-nično in srečno zaživela skupaj.

Uresničitev
Ta primer nam s številnimi zapleti jasno pokaže, kako zapleteni lahko postanejo odnosi, ko se duše ne osredotočijo le na enega partnerja. Predstavljajte si, kakšne težave nastanejo, ko se lju-dje, kakor je danes običajno, spustijo v intimni odnos s petimi, desetimi ali celo petnajstimi partnerji. Zato se Božanski nauk glasi: naj bo tvoje življenje enostavno, kot je le mogoče. Vzdržuj red ne le v svojem stanovanju, temveč tudi v svojem odnosu. Red je Božanski. Če ga ne upoštevaš, bo tvoje življenje po nepotrebnem težavno. Poleg tega boš moral prej ali slej pretrpeti vse tisto, kar si nekoč zadal drugim. Zdaj se ti morda zastavlja vprašanje: "Kako je sploh mogoče, da se dve osebi vedno znova srečata? To se mi zdi skoraj nemogo-če!" Če dobro pomislimo, je ta dvom mnogo bolj presenetljiv kot de-jstvo, da se srečata dva človeka, ki pripadata drug drugemu. Premisli o tem: Bog je ustvaril svet, da se duše lahko razvijajo. Ali potemtakem ni sposoben ustvariti tudi pogojev, ki jih vse te duše potrebujejo? Predstavljaj si Rimsko cesto, predstavljaj si številne zvezde v njej; pomisli, da je v vesolju veliko takšnih Rimskih cest. Vse te zvezde in vse planete trdno povezuje popoln red. Le zakaj ne bi mogel Gospod poskrbeti tudi za tvoje življenje? Bodi prepričan, da je On v vseh življenjih stalno ob tebi in skrbi zate na popoln način. Vendar ti tega ne opaziš, ker se več ukvarjaš s svetom kot z Bogom. In kako ugotoviš, da svetu pripisuješ večji pomen kot Bogu? Oglej si svoje besede in dejanja!

"Naključje"
Najbolj očitno je, da vedno znova govoriš o "naključjih". Naklju-čij, kakršna si ti zamišljaš, ni. Obstaja samo Božja previdnost, ki jo Gospod posreduje tako neopazno, da se lahko za njo skrije. Toliko bolj, ker mnogih "naključij" niti ne opaziš. Bog ne ustvarja zato, da bi se postavil poleg svojega izdelka, čakajoč na aplavz in priznanje. Gospod ni slab umetnik, temveč dober Oče, ki samoumevno skrbi za svoje otroke in iz tega ne zganja cirkusa. Ves svet je določen s tako imenovanim naključjem. Vse deluje kot po naključju, pa vendar se vse odvija po popolnem načrtu. Ti imaš svobodno voljo, pa vendar Gospod uredi tako, da se ne moreš izgubiti in da doživljaš izkušnje zato, da bi se naučil, kaj je pomembno za tvoj razvoj ter – da se vse to dogaja "naključno"! Torej, ko "naključno" srečaš nekoga, ki je pomemben za tvoje življenje, tedaj črtaj "naključje" in ga zamenjaj z besedo "pre-vidnost". Bog vedno uredi tako, da najdeš svojega dušnega partnerja. Okoliščine, običaji, skratka vse zunanji pogoji se lahko še tako spremenijo, pa vendar boš srečal svojo dušo dvojčico in z njo živel takšno življenje, kakršno si ustvaril s karmo. Zato je postranskega pomena oziroma popolnoma nepomembno, kak-šni običaji trenutno vladajo. Lahko je običaj, da ti partnerja izbe-rejo starši, ali pa, kakor je navada v knežjih oziroma kraljevskih družinah, pogojujejo to izbiro interesi moči, a boš kljub temu dobil partnerja, ki spada k tebi. Če si ustvaril pozitiven odnos do svojega dušnega partnerja, tedaj ti nobene zunanje okoliščine ne morejo preprečiti, da ga ne bi srečal. Prav nasprotno, Jaz bom vsekakor poskrbel, da ga boš našel in delil svoje življenje z njim. Kaj vse to pomeni? Pomeni, da so zunanje okoliščine, navade in morala le drugo- in tretjerazrednega pomena. Pomemben je edino tvoj odnos do Boga. Zdaj si začuden in meniš, da se motim. Pa ni tako. Kajti tvoj odnos do Boga, do Sebstva v tebi, oblikuje tvoj odnos do partnerja. Brez tesnega stika z Bogom ti bo dolgoročno zelo težko obdržati dober zakon. Brez Njegove podpore, Njegove ljubezni in Njegove skrbi se ti kaj hitro pri-peti, da se na tem svetu zapleteš in zaideš na kriva pota. Tedaj se ti bo godilo, kakor se je v prejšnjem primeru Pierru, ki je izgubil svojo Denise. Zato je tudi zmotno misliti, da boste z večjo verjetnostjo našli partnerja, ki vam ustreza, če si ga lahko izberete sami. Ob tem se moraš vprašati, kako ga boš prepoznal. Morda meniš, da ga boš lažje našel, če ga boš iskal. A kolikokrat je že vsak od vas kaj iskal – in ni našel ničesar! Greste v disko-teko in tam spoznate kolikor toliko prijazno in ljubeznivo ose-bo. Takoj verjamete, da je s tem že dokazana vaša teza, da si pravega partnerja lahko poiščete sami. Resnica je prav nasprotna. Čim pogosteje se zapletaš z napa-čnimi partnerji (kar se na žalost pogosto dogaja), tem manjša je možnost, da boš srečal in prepoznal pravega ter z njim srečno zaživel. Najboljše zagotovilo za dober odnos je delati dobro in spoznati sebe – kar pa je pravzaprav eno in isto! Dokler pa ne poznaš sebe, se zaupaj Bogu, prosi Ga za vodstvo in pomoč ter hvaležno sprejmi partnerja, ki ti ga On podari po "naključju". Moli k Bogu, naj ti pomaga. Zagotovo bo uslišal tvojo prošnjo, če boš to dopustil s svojim obnašanjem. Čim starejši postajaš, tem manjša je možnost, da boš srečal svojega duhovnega partnerja. Verjetno si ga že srečal, a ga nisi prepoznal, kajti zmeden zaradi duha časa in drugih dejavnikov si menil, da ti je namenjen nekdo drug. Pa vendar tudi v takšni situaciji ne obupuj, temveč moli, meditiraj, ponavljaj Božje Ime in videl boš, da bo tudi tebi podarjeno življenje oziroma par-tnerstvo, ki te bo izpolnjevalo. V primeru, da res ostaneš sam, razmisli, ali nisi, na primer, svojega duhovnega partnerja resni-čno spregledal. Tedaj potrebuješ preostali čas za pripravo, da ga v naslednjem življenju ne bi znova spregledal. Lepo je, če v starosti nisi sam. Pomni pa, da te vezi vedno priklepajo na zemljo. In vprašaj se, zakaj samote[1] ne doživljaš kot srečo, ki bi te izpolnjevala. Zato ne morem dovolj pogosto poudariti: ne zapravi svoje mla-dosti z eksperimentiranjem. Raje se pripravljaj na srečanje s svojo dušo dvojčico. Ne spreglej je, ker bi se zaradi neumnosti, neznanja ali obojega, zapletel v odnos z nekom, ki ti prvotno ni bil namenjen. Jaz sem prišel na Zemljo, ker se je zlo v svetu pretirano razpaslo. Nereda mora biti konec, Božanski red mora biti znova vzposta-vljen. In vzpostavljen bo, ker Jaz tako hočem. Poleg tega se dogaja še nekaj: odvzemam vam toliko negativne karme, da bi se lahko spet odprli za srečo. Sreča je tudi v tem, da boste lahko spet srečni z enim samim partnerjem. In to je tudi cilj te knjige: pokaže naj ti, kam se usmeriti, kako se obnašati, kako živeti, da boš našel partnerja svoje duše. Vedno si prizadevam za Tvojo srečo. Zato sem tukaj. Že od nekdaj.

Življenje kot naloga
Da bi našel svojo srečo, moraš razmisliti o svojem odnosu do sveta in ga po potrebi tudi spremeniti. Večina vas misli, da ste na Zemlji zato, da bi bili srečni – ne-kateri pa bi še dodali "naj stane, kar hoče". Ta dodatek je seveda napačen, kajti na nepošten način pridobljena sreča je očitno protislovje. To je nekaj takega kot bel vranec ali črn belec. Sreča je rezultat poštenosti, rezultat vsega dobrega, kar si storil – morda celo v več življenjih. Nezakonito pridobljena sreča je torej nekaj nemogočega. Res pa je, lahko izkusiš bežno srečo kot rezultat dobrega dela iz prejšnjega življenja, a danes s svo-jimi napačnimi dejanji ustvarjaš nesrečo za jutri. To bi bil odgovor na tvoj dodatek. K tvoji izjavi, da si na Zemlji s ciljem postati srečen, dodajam, da je sicer tvoja izjava napačna, vendar drži. Napačna je zato, ker na Zemlji nisi zato, da bi postal srečen, temveč, da bi spoznal samega sebe, se pravi, da bi uresničil Boga. Tvoje bivanje na Zemlji nima nobenega drugega smisla. A če spoznaš svoje Sebstvo in uresničiš Boga, tedaj najdeš tisto srečo, ki jo iščeš od vedno. Pojavi se samodejno. V tem pogledu je tvoja izjava pravilna. Kaj pa je sreča, na katero mislim Jaz? To ni tisto nestanovitno veselje ali, še huje, trenutna odsotnost nesreče. Sreča, na katero mislim, je večna, je povsem izpolnjujoča in vseobsegajoča, doti-ka se tvojega Sebstva, ker je del njega. Zato enačim to srečo z Bogom v tebi. Oba sta neminljiva, niti ne nastajata niti ne izgi-njata. Vedno sta ob tebi, kajti sta v tebi. Ob tem se porajajo vprašanja: kako dosežem srečo, kako najdem svoje Sebstvo, kako uresničim tisto Božansko v sebi? Odgovor se glasi: z odpovedjo[2]. In čemu se moraš odreči? Svojemu egu in vezem, ki jih ta ustvarja (glej poglavje X., str. 359). Toda, ali ne potrebuješ ega zato, da bi lahko uresničil svoj pravi jaz? To igro vprašanja in odgovora sem izbral zato, da bi ti pokazal, zakaj s pomočjo lastnega razmišljanja ne prideš do rešitve. Če razmišljaš o plosku ene dlani, kakor se glasi slavna naloga (koan) v zen budizmu, tedaj z razmišljanjem ne najdeš nobenega smisla v tem stavku in si zato v skušnjavi, da bi ga zavrgel. Kljub temu, ali pa ravno zato so koani čudežna pomoč za doseganje globljih ravni tvoje Biti. Prav tako je koristno, če doženeš, da je življenje naloga in odre-kanje hkrati. To sprva zveni kakor ponavljanje enega in istega. Z natančnim opazovanjem pa ugotoviš, da je tu mišljeno nekaj čisto drugega. Najprej je življenje naloga v tem, da moraš nekaj obvladati, nekaj ustvariti. To lahko zadeva tvoj poklic, kakršno koli nalogo v družbi, tvoj zakon in podobno. To pomeni, da se predte postavlja zahteva, ki jo moraš sprejeti in izpolniti. Preden sprejmeš neko nalogo, razmisli, ali jo resnično želiš sprejeti oziroma ali ji boš tudi kos, in ali ustreza tvoji etiki oziroma tvo-jim pozitivnim idealom. Ko pa nalogo enkrat sprejmeš, jo tudi izpelji do konca. Prekinitev naloge v večini primerov ni rešitev, ker boš nekoč, v enem od naslednjih življenj, moral dokončati, kar si nekoč začel. Torej ne bodi lahkomiseln pri odločanju, kajti to, kar sem pravkar povedal o dokončanju začetih nalog, je Kozmični zakon, ki ga ne bi smel jemati zlahka. Zlato pravilo, ki ti ga polagam na srce, je: Najvišjo srečo dosežeš s tem, da rad počneš tisto, kar moraš početi. "In zakaj je to največja sreča?" sprašuješ. Zato, ker te najprej blagoslavlja s pozitivnimi posledicami, zatem pa te vodi do drugega pomena naloge, ki je, da se odpoveš svojemu egu. In tukaj prihajamo do odgovora, ki zgoraj opisani igri vprašanja in odgovora na koncu le daje nek smisel. Tvoj ego je pomemben, da se lahko uveljaviš, da se v svetu sploh lahko obdržiš in da razviješ pomembne sposobnosti. Nekega dne pa se mu moraš odreči, kajti drugače te bo oviral pri izpolnjevanju tvoje naloge. In kako se lahko odrečeš svojemu egu? Tako, da sprejmeš izziv, ki ti ga predstavlja tvoja naloga. V zvezi z našo temo to pomeni: ko si se enkrat opredelil za enega partnerja, se z njim poročil in ustvaril skupno življenje, tedaj ne dvomi več vanj. Ne sprašuj se, ali bi ti kdo drug bolj ustrezal, ne razmišljaj, ali morda nimaš več težav kot radosti. Na svoj zakon glej kot na nalogo – v dvojnem smislu! Prvi je ta, da moraš nekaj opraviti, drugi pa, da ti odnos s številnimi težavami omogoča idealne okoliščine za tvojo drugo nalogo, odpoved egu. Torej, namesto da se dnevno jeziš nad svojim partnerjem, sprevidi, da ti tvoj zakon omogoča idealne okoliščine za duhov-ne vaje, kot so namasmarana, meditacija in molitev. Ne bodi ciničen, rekoč: "Moj zakon je tak, da mi preostane le še molitev," kajti cinizem je orožje tistih, ki niso našli svojega Sebstva, ki ne zaupajo Bogu in ki zato poskušajo prikriti svojo slabost z na-videzno spretnim pretvarjanjem. Zato se ne pridruži cinikom, kar pomeni, ne potikaj se po stranskih poteh.

Težave kot priložnosti
Svojega partnerja imej za svojega učitelja skupaj z vsemi teža-vami, ki jih imaš z njim. Izkoristi priložnost, uporabljaj zgoraj omenjene duhovne tehnike in se prebudi. To je najboljše, kar lahko narediš zase. Vedno pomni, da so težave priložnosti – mo-žnosti, so tvoja naloga, da vidiš in prepoznaš svoj ego, ki bi se mu lahko odrekel. To je resnično velika priložnost, ki ti jo daje tvoj odnos. Ali si kdaj razmišljal, zakaj je privlačnost med moškim in žensko tako močna? Zakaj ljudje naredijo vse mogoče, samo da pridejo skupaj, ko pa so naposled skupaj, ravno tako naredijo vse, da bi se drug drugega osvobodili, a pogosto tega ne morejo? Odgovor je takšen: odnosi so idealne šole, v katerih se ljudje naučijo, kar se morajo naučiti. Partnerja vsak dan preživita veliko časa sku-paj, morda celo v prav majhnem prostoru. Na neštetih področjih življenja sta odvisna drug od drugega. To mora povzročiti trenja in pozneje tudi nesoglasja – še posebej, če imata oba močno izražen ego. Na Zemlji ni človeka, ki bi dosegel višjo raven za-vesti, ne da bi se imel za to v veliki meri zahvaliti odnosom, ki jih je preživel v različnih inkarnacijah. Partnerski odnosi so največji učitelji. Od tebe pa je odvisno, ali jih boš kot takšne pozdravil ali se boš proti njim boril.

Odgovornost
Pred očmi imej besede, ki ti jih vedno znova ponavljam: v tvo-jem mišljenju se skrivajo nebesa in pekel. Kar razmišljaš, obli-kuje tvojo usodo. Ko razmišljaš, da ti je partner nezvest, si nesrečen. Če pa misliš, da ti je zvest, si srečen. V obeh primerih ti je partner lahko zvest. A ti si predpostavljal nasprotno in imel temu ustrezne negativne občutke. Ko imaš težave, se vedno vprašaj, kaj se lahko ti naučiš iz tega. Nikoli ne krivi partnerja, temveč prevzemi odgovornost svoje karme. Vedno misli na to, da se ti nikoli ne dogaja nič takega, kar nima opraviti s tvojo karmo. Če je partner objektivno težaven, se vprašaj, zakaj si nisi izbral kakšnega bolj preprostega. Vem, da je skušnjava iskati krivdo v njem ali v kakršnih koli drugih okoliščinah, zelo velika. Vendar se upri tej skušnjavi, kajti ne pelje te nikamor. Raje si oglej odnose okoli sebe. Večina jih propade, ker partnerja krivita drug drugega. Zmerjata se, podtikata si to in ono in potem se lo-čita. Vse to je zelo žalostno. Še zlasti tragično pa je, če se ločita, ne da bi se kaj naučila. Kakšne priložnosti so s tem zapravljene! Kakšna škoda! Zato ne hodi po tej poti brez izhoda! Raje vsakič, ko zaideš v te-žave, premisli, kaj se moraš iz tega naučiti, kaj naj bi se ti razja-snilo, zakaj se dogaja ravno to, ravno zdaj, ravno tebi. Vedno, vedno, vedno se zavedaj – če je treba, si to kar vbij v glavo! – da ima vse, vse, vse, kar doživiš, opraviti s tabo! Nikoli ne doživljaš karme nekoga drugega. Doživljaš izključno svojo. To pomeni, da nikoli nisi izključen iz tega, kar se ti dogaja. Verjemi mi, nešteto konfliktov med partnerji bi se ublažilo, ko bi oba, ali pa vsaj eden od njiju tako razmišljal. Kajti, kako bi te lahko partner razjezil, ko pa v svojem srcu veš, da ti zagotovo želi povedati nekaj pomembnega. Zato vsako jutro, ko se zbu-diš, pomisli, da nisi na Zemlji zato, da bi čas hitreje minil, tem-več zato, ker imaš neko nalogo. Če imaš težave s partnerjem, se zavedaj, da ti s tem pomaga izpolniti tvojo nalogo. Če te partner kljub temu še vedno jezi, tedaj vedi, da je čas, da se odpoveš kančku svojega ega ter da ti on s svojim ravnanjem kaže, da moraš ti nekaj spremeniti. Verjemi mi, odpoved delčku tvojega ega bo zagotovo povzročil spremembo, s katero boš dolgoročno zadovoljen. Poleg tega ponavljaj Gospodovo Ime, kajti to te odpira za vse mogoče čudeže. Pri vsem tem pa nate preži nevarnost, ki ima vrh tega veliko obrazov. To je olepševanje, naivnost in lažna svetost (hinav-ščina), pa tudi slepota oziroma neznanje. Pozitivno misliti, pozitivno gledati na partnerja in na zakon ne pomeni, da si moraš ali smeš zatiskati oči. Nasprotno, to pome-ni, da z jasnim pogledom stopaš skozi življenje in da okoliščine natančno analiziraš in premisliš in pri tem poslušaš svojo modro intuicijo, svoj notranji glas. Tako imenovano pozitivno mišljenje ti lahko hitro skrajša življe-nje. Primerov za to je dovolj. Pomisli recimo, kaj bi se zgodilo, če bi opazil, da je nekaj narobe z avtomobilskimi zavorami in bi, namesto da bi odpeljal avto k mehaniku, menil, da lahko ta problem odpraviš s pozitivnim mišljenjem! Odnos lahko postane zelo nevaren zate, če opaziš, da se nekaj kuha proti tebi, a temu ne posvetiš pozornosti. Življenje je vedno lovljenje ravnovesja med preveč in premalo. Kdor vse jemlje prelahko, bo zašel s poti. In kdor si otežuje položaj, ne bo napredoval. Kdor pa se odkrito in pošteno trudi, bo vedno našel pot – tudi če se na nekem daljšem odseku zdi, da rešitve ni na vidiku. Sprejmi ta čas kot obdobje preizkušenj, obdobje izpitov. Da bi tedaj vzdržal, potrebuješ moč. To moč pa razviješ s potrpežljivim čakanjem, z vzdržnostjo in vztrajnostjo. Izkoristi ta čas zorenja in zaupaj, kajti naslednji korak bo gotovo prišel.

Služenje
V tej knjigi bom dvakrat govoril o služenju – tukaj in v poglavju "Kaj naj ženska vnese v odnos". To pa iz dveh razlogov: prvič, ker ne želim, da bi kdo narobe razumel, da je služenje izključno na-loga žensk. Nič ne more biti dlje od resnice – še zlasti zato, ker vidim, da gre svetu tako slabo tudi zato, ker moški samo grabijo, za služenje pa jim ni mar. In drugič, pomembne stvari vedno znova ponavljam. Zato kar dvakrat v tej knjigi izčrpno govorim o samospoštovanju. Kajti le s ponavljanjem se stvari vtisnejo v spomin. Človek si te-žko zapomni, kar mu je tuje ali neprijetno. S ponavljanjem pa snov postaja vedno bolj domača, zato jo tudi laže osvojimo. Služenje vam danes zveni precej tuje, čeprav je osrednji dejavnik v življenju. Poglej okoli sebe. Kaj vidiš? Sonce sije in te greje. Drevesa in rastline ti dajejo kisik, senco in plodove, cvetje pa svojo lepoto in vonj. Krava svoje mleko. Kokoš jajca. Pes svojo ljubezen in budnost. In vsi vse to dajejo zastonj. Današnji človek pa z vsem trguje. To počne čisto samoumevno. Ampak ali ima pravico do tega? Odgovor je: da in ne. Po eni strani je denar priročna obra-čunska enota, ki jasno ponazarja, kaj kdo naredi oziroma koliko je kaj vredno. Če pa so temeljne vrednote neke družbe izkrivlje-ne, tudi vrednotenje storilnosti ni ustrezno. Tedaj se dogaja, kar je danes običajno, da mogočneži visoko ovrednotijo svojo dejav-nost, šibki pa so plačani skromno ali sploh ne. To pa ni le kri-vično, temveč povzroča propad družbe in s tem tudi tistih, ki brez sramu izkoriščajo druge. Zakaj ste padli na tako nizko stopnjo? Ker vas je premalo pripra-vljenih služiti! Večina ljudi želi le imeti, pridobiti oziroma kar največ nagrabiti. Premalo vas je takih, ki bi kaj naredili za višje vrednote. Ravno to so znaki, da je neka družba blizu propada. Večina vas je sužnjev lastnih notranjih sovražnikov: zavisti, so-vraštva, nevoščljivosti, besa, ponosa, pohlepa in poželenja. Ta čustva prepredajo vašo družbo in povzročajo vsesplošno zbe-ganost in propad, ki močno napreduje na vseh ravneh. Jasni znaki tega dogajanja so brezposelnost in socialne krivice. Zato izkoristi vsako priložnost, ki ti pomaga, da se osvobodiš svojih notranjih sovražnikov. Lepa priložnost za to je tvoje partnerstvo oziroma težave, s katerimi te sooča. Zdaj boš vprašal: "Imam probleme s svojim partnerjem, razu-mem, da ima to opraviti z menoj; vem tudi, da so omenjene la-stnosti moji notranji sovražniki. Lepo, ampak kako naj se rešim težav, ki me bremenijo?" S služenjem. Komaj si to prebral, že dviguješ obrvi, kajti danes je služenje tako rekoč prepovedana beseda. Zaradi duha da-našnjega časa je cilj ljudi vladati, pustiti si služiti, ampak ne služiti. Le kaj bi bilo s svetom, če bi enako razmišljali sonce, luna, planeti, zvezde, rastline in živali? Kaj, ko bi še Bog izstavil svoj račun – najbolje z obrestmi in z obrestnimi obrestmi?! V tem okviru je omembe vredno tudi to, da ljudje radi vladate, nočete pa služiti; do vsega, kar vam nesebično služi, do živali in rastlin, pa se obnašate brezbrižno. Spoštovanje sveta oziroma stvarstva je danes večini ljudi popolnoma tuje. Nasprotno pa po-skušate izkoristiti vse, kar se kaže kot koristno. Ko pa vam stvar ni več zanimiva, jo zavržete – podobno, kot mnogi storijo s svo-jim partnerjem. Ali zdaj razumeš? Krog je sklenjen: kakršen je tvoj odnos do okolja, takšno je tvoje partnerstvo, kakor se obnašaš do partne-rja, takšen si tudi do svojega okolja. Se ti zdi to drzna izjava? Zavestno se ozri okoli sebe in povsod boš videl potrditev njene resničnosti. Požrtvovalnost danes velja za starokopitno, odpo-ved je neznana beseda, služenje pa naloga za druge. Predstavljaj si, da bi Bog tako razmišljal. Kaj bi bilo s teboj, če bi Bog kot strog računovodja obračunal praznike in bi za vsak stisk roke izstavil račun – za nadure in praznike pa bi računal dvojno? Precej hitro bi se končala tvoja modrost, oziroma kar tvoje življenje. Na partnerski odnos glej kot na priložnost za približevanje svojemu pravemu Jazu. Ti si ananda-svarupa, utelešena blaženost. Osvobodi se plasti neznanja in egoizma, ki te ločujeta od blaženosti. In kako se boš osvobodil? S služenjem! Stoj ob strani svojemu partnerju, otrokom, prijateljem in sosedom. Pokaži ma-lo več razumevanja, potrpežljivosti, ljubezni in požrtvovalnosti. Tu in tam se odpovej uveljavitvi lastnih interesov v prid svojega partnerja, otrok in drugih ljudi. "Kaj mi bo pa to prineslo?" skeptično sprašuješ. Zelo veliko, kajti s takšno držo in iz nje sledečimi dejanji se vključiš v energijski tok kozmosa. S tem postaneš del te čudovite celote, poleg tega pa najdeš še mir. Ko si na voljo soljudem, tedaj odpreš njihova srca. To se dotakne tudi tvojega srca in povzroči pretakanje energij v njem. S tem vedno bolj razvijaš sposobnost ljubezni, kar ti prinaša mir. Ljudje, ki so besni, pohlepni, ponosni ali celo sovražijo, miru ne najdejo. Tako preprosto je to. Tako pre-prosto, da lahko to uspešno uresničiš v zakonu ter kmalu nato spoznaš, da kdor služi drugim, jim pomaga, jih opogumlja, jih hrabri in tolaži, pravzaprav ne pomaga le drugim, temveč pred-vsem sebi! Najprej zato, ker pomoč sočloveku odpira tvoje srce – in kaj bi bilo lahko večje darilo, kot je širjenje srca? S tem ko si na voljo soljudem, se tudi učiš, da v resnici niso ločeni od tebe, kajti vsi in vse sestavljajo eno veliko celoto, kajti vse je Bog, vse je eno, vse si ti – tudi tedaj, ko o tem prav ničesar ne veš.

Odnos kot razvoj
V mnogih pogledih živite protislovno: radi imate na primer kavo, meditacije pa se ogibate, čeprav vas kava naredi živčne, medi-tacija pa umirja. Ljubite radost in se izogibate bolečini, ki vas uči ponižnosti, zadovoljstva in vam odpira srce. Radosti pa se ne ogibaj, temveč uživaj v njej in boš z njo lahkotno drsel skozi življenje. Kot ptica. Moral pa bi misliti tudi na to, da je veselje le točka med dvema trpljenjema. Vse na Zemlji je v gibanju. Vse prihaja in odhaja. Zato sprejmi radost in jo izpusti, ko želi oditi. Ostani odprt v gotovosti, da bo spet prišla. Čakajoč na radost, voljno sprejmi tudi trpljenje. Sprejmi ga in pusti, da teče skozi tebe, in opazil boš, da se tvoje življenje poglablja. Trpljenje je namreč čudovito sredstvo, s katerim lahko prideš do svojega resničnega bistva, do svojega jedra. Če trpljenje lahko sprejmeš, ti daje prav posebno priložnost za razvoj. In kako se to dogaja? Trpljenje ti pokaže minljivost vsega, kar si želiš. To je njegov veliki nauk. Posvetne želje, ki naj bi zadovoljile tvoje čute, te prej ali slej privedejo do trpljenja, kajti vse, kar nastane v tem spremenljivem svetu, enkrat tudi premine. Če si se na nekaj navezal, tedaj trpiš, ko to premine. Da ne bi ostal večno ujet v spirali radosti in trpljenja, mora znanje, ki ti ga posredujem, ne le priti do tebe, temveč tudi vate. Vse, vse je minljivo, le atman, tvoje pravo jedro, tvoja bit in tvoja zavest, je večen. To je vseobsegajoča resnica, ki ti je ne morem dovolj pogosto ponoviti, saj vsebuje esenco življenja. Ti nisi tvoje telo. Ti nisi tvoje mišljenje. Ti nisi nobena od želja, ki te vežejo na svet. Ti si atman, ti si Bog, ki ga iščeš že toliko življenj. Celotna naloga tvojega partnerja je v tem, da te opozori na to resnico. On je pomemben posrednik tvoje sreče, kajti prej ali slej te pripelje do tebe samega. To sestavlja velik del njegove naloge do tebe. Drugi del njegove naloge se nanaša na zaupnost iz prejšnjega življenja. Tretji pa je v tem, da v svojem partnerju iščeš srečo, blaženost – in jo do neke mere tudi najdeš –, bla-ženost, ki si jo spoznal v onostranstvu.

Nebesa in pekel
Nebesa so v onostranstvu. Na zemlji obstaja več ali manj le pekel po enačbi: več želja, večji pekel. In čim več dobrega narediš, tem manjši je pekel. Kajti neizpolnjene želje te naredijo nemirnega, nezadovoljnega, ženejo te sem ter tja. Nezadovoljstvo ti priše-petava, da bi lahko našel boljšega partnerja in kako bi to storil. Največja dobrina je zadovoljstvo. Zadovoljstvo ti daje občutek, da si že našel pravega partnerja. Zadovoljen človek si ustvari raj na zemlji. Kako pa dosežeš zadovoljstvo, ta čudoviti dar? S tem, da delaš dobro. Ko delaš dobro, pomagaš in služiš drugim, tedaj se zado-voljstvo sčasoma pojavi samo od sebe(!). Čim bolj nesebično slu-žiš, tem hitreje se to zgodi. Odločilni korak za napredovanje je, da spregledaš igro svojih čutov, želja in misli, ter začneš iskati v sebi. Zato vedno znova ponavljam: en partner, eno srce, ena spolnost, kajti tako ne moreš pobegniti priložnosti, da te partner sooči s samim seboj. Sprejmi ta izziv. Ne skreni s poti, temveč hodi po njej. Tvoj partner je Bog tudi zato, ker te prej ali slej pripelje do Boga v tebi. Partner ti kot komaj kdo drug na tem svetu jasno pokaže, da tvoj pogled ne sme biti vedno usmerjen navzven. Prej ali slej se moraš obrniti navznoter. To je poglavitni Kozmični zakon, ki določa vsa tvoja številna življenja. To je tudi smisel tvojega obstoja, ki je razvoj. To pomeni, da boš nekega dne – v skladu s pozitivno karmo, ki si jo ustvaril s svojimi dobrimi dejanji – v sebi našel Boga in ugotovil, da si že ves čas v sebi nosil tisto, kar si iskal zunaj sebe. Tako tvoj partner predstavlja pomembno pot k Bogu, kajti že od nekdaj si v svoji ljubezni do njega prav v njem iskal, občutil in doživljal tega Boga. Tvoj partner je odlo-čilna povezava oziroma most med zunanjim svetom in tvojo no-tranjostjo: v njem doživiš nekaj čisto novega, nekaj čezmernega, kar te več ne izpusti. Tu se zate začenja nova pot, ki te prek bolečin pripelje do prave sreče. Kajti Boga, ki ga doživljaš skozi partnerja in ki je vzrok, da se topiš od ljubezni, predanosti in sreče, zamenjuješ s samim partnerjem. Misliš, da je on (partner) izvir tvoje blaženosti. Da je vse tisto, kar iščeš. Vendar nikakor ne more biti. Je le posrednik. In kot posrednik je – pogojen z majo (prividom, iluzijo) – minljiv, nepopoln in nezadosten. Tu se zate skriva razočaranje. Partnerja si gledal in doživljal kot Boga, zato boš nekega dne moral začutiti, da on ni Bog, temveč le Bo-žje zrcalo. Nisi gledal naravnost v sonce, temveč v luno, njegovo očarljivo zrcalo. V trenutku, ko si soočen s to resnico, bi najraje pobegnil. Naenkrat si prepričan, da to ni pravi partner zate. Gotovo mora biti nekje nekdo, ki ti veliko bolj ustreza, saj ima vse tisto, za kar se bojiš, da ne boš našel pri svojem partnerju.

Misli, želje, ego
Ko se ti pojavijo takšne misli, se ustavi in se zavej, da si le igrača v rokah svojih misli, želja in ega. Ti trije namreč naredijo vse, da bi ti preprečili pot navznoter, kajti to je pot, ki jih oropa vpliva in moči. Ko posije sonce, se sneg stopi. Podobno se dogaja z mislimi, željami in egom, ko tvoja zavest ni več pod njihovim vplivom, temveč se obrne k edinemu Bogu v tebi. Stopijo se kot led na soncu. Njihov interes je, da se v svetu čim močneje zapleteš, po možnosti zapustiš partnerja in otroke in z nekom drugim začneš "novo" življenje. Toda ti interesi so v drastičnem nasprotju s ci-ljem tvojega Sebstva (tvoje Biti). Tvoje Sebstvo čaka že veliko življenj, da odkriješ in končno ugotoviš, da je sreča v tebi sa-mem. Zato zavestno doživljaj radost, a tudi trpljenje, kajti trplje-nje ne le, da povzroči tvojo rast, temveč te naredi tudi močnej-šega. Vedno imej pred očmi večno veljaven stavek: slabič ne bo nikoli dosegel Boga. Dar trpljenja je v tvoji okrepitvi – v nara-ščanju tvoje moči. Zato se v krizni situaciji ne obrni k novemu partnerju, temveč izkoristi priložnosti, da uresničiš svojo naj-višjo Bit, in ogibaj se novih stranpoti. Pri tem se vselej drži zla-tega pravila: vedno izberi razvoj - ne pa zaplet. Zakaj pri poroki prisegaš, da boš partnerja ljubil in spoštoval vse življenje? Ker Gospod ve, da k zakonu spadajo dvom, prepir in želja po spremembi. Zato ti je dal to prisego za popotnico, da ne bi zašel in iskal poti na napačnem kraju. Poroči se in bodi srečen s svojim partnerjem, kajti to si s seboj in z Bogom v sebi. Tega pa ne smeš razumeti, kot da je tvoj partner v osnovi neza-dosten in da bi ga lahko prenašal le, če bi v sebi našel nekaj boljšega oziroma da to moraš najti. Resnica je prav nasprotna: njegovo vrednost lahko spoznaš le, če spoznaš svojo. "Kaj pa to pomeni?" boš vprašal. Ne pritožuj se zaradi svojega zakona, kajti s tem kažeš, da še nisi spoznal samega sebe, da niti ne veš, kje bi iskal, ne kakšno veliko vrednost ima tvoj partner, ne kako slabo poznaš pot k sebi in s tem tudi k njemu. V tem okviru pomeni razvoj to, da nisi več razdvojen med nestanovitnima si-lama radosti in trpljenja, temveč da si v sebi našel mir in srečo, o kateri si že tako dolgo sanjal. In da imaš končno srečo videti, koliko radosti ti podarja partner, kako se trudi za tvoj blagor, ti stoji ob strani in deli usodo s teboj. Kajti edino v tvoji moči je, da izstopiš iz negativne igre nezadovoljstva. Zakaj bi moral biti soudeležen pri nezadovoljstvu? Spremeni igro tako, da zame-njaš zorni kot. Bodi igralec, ne žoga. Verjemi, da lahko (skoraj) vse spremeniš. Verjemi v svojo in partnerjevo moč. Misli tudi na to, kako velik dosežek je zadovoljstvo, četudi je povezano s še tako veliko trenja – razvojnega trenja! K temu dodajam primer: Trevor je v zadnjem času postajal ve-dno bolj nezadovoljen s svojo ženo. V njej je videl le napake. Občutil jo je kot utrudljivo in debelo, kot veliko breme v svojem življenju. O tem je nekoč spregovoril med spovedjo, ko ga je duhovnik vprašal, kako mu gre. Duhovnik je bil moder človek. Trevorju je svetoval, naj se od zdaj naprej osredotoči le na pozitivno v svoji ženi in na njej, ter naj ponavlja stavek: "Hvaležen sem Gospodu za tako dobro in ljubečo ženo." Trevorju se je predlog sprva zdel skrajno nenavaden. Ker pa je bil veren in je duhovnika zelo cenil, je ravnal po njegovem na-svetu. Čez čas je z velikim začudenjem ugotovil, da se je nje-govo stališče do žene temeljito spremenilo – in zdelo se mu je, da se je spremenila tudi žena! Zdaj jo je doživljal kot bolj od-prto, bolj prisrčno, njemu bolj naklonjeno in – shujšala je! Trevor je v svoji ženi odkril idealno žensko. Takšna mu je potem tudi prišla naproti in skupaj sta izpolnila svoj zakon z ljubeznijo, svetlobo in srečo. Prehrana


Beseda prehrana je danes zelo aktualna: polnovredna prehrana, dietna prehrana, makrobiotika, če jih naštejemo le nekaj. Poleg tega obstaja še nešteto diet, ki naj bi pomagale v vseh mogočih primerih. Toda iskreno rečeno, večina diet pomaga le njihovim avtorjem, ki z njimi zaslužijo. Večina prehranjevalnih smernic je zelo nepopolnih in delno napačnih. Mnogi zastopajo svoje nauke tako, kot da bi bila za vse ljudi primerna le ena vrsta prehrane. To je seveda zgrešeno. Nobene-ga prehranskega nauka ne smemo razumeti tako, kot da njegova pravila veljajo za vsakogar. Za kaj takega so ljudje preveč različni med seboj. Kar je za nekoga pravi čudež, je za drugega čisti strup. Zato je dober svetovalec za prehrano tisti, ki svoje stran-ke vzpodbuja, naj ugotovijo, kaj prija njihovemu telesu. Naslednji nesporazum je v tem, da veliko ljudi misli, da je pre-hrana vse. Ta predstava gre lahko tako daleč, da trdijo, da njim ni treba ponavljati Božjega imena, meditirati in moliti. Saj pra-vilna prehrana popolnoma zadošča! Prav je, da prehrani pripisu-jemo velik pomen. Narobe pa je, da jo namesto kot dopolnitev uporabljamo kot nadomestek duhovnih vaj. In nazadnje mnogih sploh ne zanima, kako prehrana učinkuje na karmo, oziroma kako je povezana z njo. Prehranski nauk, ki vse to le malo upošteva ali pa sploh ne, naredi več škode kot koristi. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je prehranjevanje v resnici. Zato bi moral biti pri tem vsakdo skrajno previden. Vse, kar poješ, se presnavlja v tvojem telesu. Groba snov se izloči, fina snov pa hrani mišice in kosti, izdeluje kri in prehranjuje živce ter čutila. Najbolj prefinjena komponenta hrane prek mo-žganov oblikuje tvoj značaj. Seveda tvojega značaja ne oblikuje le hrana, a vendar sodi med najpomembnejše dejavnike. Hrana te lahko naredi tako blagega kot agresivnega, tako depresivnega kot uravnovešenega. Torej, dobro pazi, kaj ješ, kajti prek pre-hrane imaš veliko, veliko opraviti s karmo. A glede karme ni dovolj paziti le na snovno sestavo prehrane. Prav tako moramo upoštevati Kozmične povezave. To pomeni: ne jej preveč začinjeno, preslano, prehladno ali prevroče. Jej uravnoteženo, da boš tudi sam postal in ostal uravnotežen. Jej veliko sadja, zelenjave in žit. Žita bi morala imeti pomembno mesto v tvoji prehrani, saj izenačujejo različne energije v tvojem organizmu. A tudi pri tem moraš čutiti, kaj tvoje telo potrebuje. Možno je tudi, da bi se moral prehranjevati predvsem s svežim sadjem in oreški, da bi se dobro počutil. Meso


Vedno misli na karmo. Zavedaj se, da si ljudje zlasti s svojim jezikom in spolnostjo nalagajo ogromno negativne karme. Torej, ne jej mesa! Raje imej pred očmi, na kako grozljiv način vzrejajo živali, kako ravnajo z njimi, kako jih prevažajo v klavnice, kjer so zaprte še dneve in dneve, dokler jih navsezadnje ne zakoljejo. Ne misli, da nimaš nič s tem, če svoje meso kupiš lepo zapakirano v supermarketu. Naivno misliš, da so odgovorni le rejci, prevozniki in mesarji. Niti slučajno, dragi moj! Tebe kot potrošnika doleti najmanj toliko negativne karme kot njih, kajti s svojo potrošnjo povzročaš masovno vzrejo in klanje živali. Če ne bi kupoval toliko mesa, se reja pitanih živali, še posebej mno-žična reja živali, ne bi izplačala. Zato se zavedaj, da si dvojno odgovoren za trpljenje živali. Prvič, ker ješ meso, in drugič, ker ješ meso kljub temu, da veš za tr-pljenje živali. Tudi če bi bile živali "humano" vzrejene in zaklane (kaj sploh pomeni "humano" klati?), mesa ne bi smel jesti. Poslanstvo živali ni v tem, da bi bile namenjene človeški prehrani. Žival ima svojo dušo in s tem svojo nalogo, ki pa ni v tem, da bi žrtvovala svoje telo za človekov užitek. Razen tega obstajajo ljudje, ki niso okrutni do živali in lepo ravnajo z njimi, pa vendar živijo v laži in prevari. Z živalmi ravnajo, kot da bi bili njihovi prijatelji in pomočniki, v resnici pa niso nič drugega kot izkoriščevalci in klavci. To je izdaja živali, kajti žival misli, da lahko zaupa člove-ku, ki jo je vzgojil namesto matere. Temu primerna je potem groza, ko opazi, da jo je prav njen skrbnik prodal mesarju. Kako bi lahko pošteno živel in imel pošten partnerski odnos, do-kler dopuščaš, podpiraš in povzročaš nezaslišano izdajo živali? Razmisli o tem in odpri svoje srce za živali, svoje dušne so-rodnice. To si resnično zaslužijo. Uboge živali! Vedeti moraš tudi, da meso prebuja agresivne težnje v tebi (vse zveri so agresivne) in slabi tvoj organizem. Meso je za človeka težko prebavljivo, zato pri prebavi nastaja veliko plinov, ki dol-goročno oslabijo možgane. Poleg tega človek prav zaradi jedenja mesa zboleva za živalskimi boleznimi. In velika razširjenost raka-stih obolenj je med drugim tudi posledica velike porabe mesa. K povedanemu dodajmo še dejstvo, da prijateljstvo med dvema, ki uživata meso, ne more biti trajno. Morda ugovarjaš, da si poznal ljudi, ki so bili do smrti zelo dobri prijatelji. Tvoj ugovor ne upošteva dejstva, da imaš pregled le nad enim življenjem, in zato prehitro sklepaš. Na to pa boš odgovoril, da drugih življenj ne poznaš, zato o njih ne moreš soditi. Torej, če imaš pregled le nad enim življenjem, je to zate ustrezno velikega pomena. Če tako gledaš na to, kako lahko ravnaš z življenji mnogih živih bi-tij? Zato imej vedno pred očmi Kozmični zakon: čim bolj si pazljiv do drugih, tem bolj bodo drugi pazljivo ravnali s teboj. To se ne nanaša le na nasilje med ljudmi in na udarce usode, temveč sega vse do ravni bakterij in virusov. Čim bolj je tvoje srce odprto za druge, tem bolj si zaščiten. Neštetokrat na dan te napadejo armade bakterij in virusov. Vedno znova so zavrnjene. Če pa ješ meso, telesna obramba sčasoma vedno bolj slabi, vse dokler se nekega dne ne zlomi in potem telo zboli. No, vrnimo se k trditvi, da ne more biti trajnega prijateljstva med dvema, ki jesta meso. Vedno se zavedaj, da prijateljstva niso nikoli omejena le na eno življenje. Vse, kar dobrega naredite drug drugemu, vas spremlja več življenj. Zato nikoli ne srečaš nekoga "čisto slučajno" in se z njim čisto slučajno dobro razumeš; še manj slučajno je to, da se nekdo "čisto slučajno" v pravem trenutku pojavi in ti pomaga. Vse ima svoj pomen. Vse ima svoj smisel. Vse je podrejeno zakonu vzroka in posledice. In prav sem meri misel o karmi in jedenju mesa. Prvič, večina prijateljstev med tistimi, ki jedo meso, je interesnih. V njih je več poudarka na skupnih interesih kot na videnju in razumevanju drug drugega. Takšna narav-nanost je zelo razširjena v večini zahodnih držav in je udeleženci sploh ne zaznajo. To marsikdo težko verjame in sicer zato, ker česa drugega sploh ne pozna. Med odraščanjem si jedel meso in tako ne poznaš nobene druge energije. Mnogo bolj miroljubna energija pravih vegetarijancev ti je tuja. Verjemi mi, med jedci mesa je zelo malo pravih prijateljstev; in še ta obstajajo le zato, ker temeljijo na pozitivni karmi iz prejšnjih življenj. In drugič, prehranjevanje z mesom povzroča agresivnost. Prav tu te doseže tvoja Karma, kajti notranja agresivnost, ki lahko dolgo ostane neopazna, povzroči nekaj značilnega za mesojedce: ne-kega dne – morda šele v naslednjem življenju – se zaradi nečesa grozljivo sprejo in izrečejo tako zelo žaljive besede, da se nji-hovo prijateljstvo v trenutku konča. Nato so tako presenečeni, da si ne morejo razložiti niti poteka niti silovitosti spora. Kljub temu pa ostaja dejstvo: prijateljstvo je končano in v ustih ostaja grenak priokus. Lahko se zgodi še kaj hujšega. Če si kdo s prehrano nabere ve-liko negativne energije – kar se na primer zgodi tako, da mu je popolnoma vseeno, kaj se dogaja z živalmi in mu je pomemben le dober okus hrane – ali če je na primer agresijo, ki jo je razvil z jedenjem mesa, izživel nad nekom, po možnosti šibkejšim od sebe, tedaj se lahko zgodi, da postane njegov nekdanji prijatelj njegov sovražnik, ki mu poskuša škoditi povsod tam, kjer mu je nekoč pomagal. Da lahko zdaj deluje proti njemu, uporablja vse tiste informacije, do katerih je prišel pod plaščem prijateljske molčečnosti. Na kaj nas vse to spominja? Na dvoje: najprej na vzrejo živali. Kakor sem že omenil, se ima človek za "prijatelja" in "skrbnika" živali, na koncu pa jih "izda" mesarju. Potem pa nas to spominja na konec marsikaterega zakona. Vsi zaupni pogovori in nasveti, vse večje in manjše skrivnosti se na koncu uporabijo proti partnerju oziroma bivšemu partnerju. Tu ni več nobenih meja ali zadržkov, obstajajo le bes, sovraštvo in maščevalnost, brez kakr-šne koli možnosti za rešitev. Prav nasprotno: pogosto se situaci-ja niti sčasoma ne izboljša, temveč se celo slabša. Zato si ne zatiskaj oči, temveč si odkrito oglej dejstva. Primerjaj ogromno porabo mesa z obupnim stanjem vaših zakonskih zvez. Ne verjemi v nikakršna naključja, ne izgubljaj se v nekakšnih izgovorih, raje se odpri resnici, ki je ne moreš odpraviti z no-beno razpravo: jedenje mesa vpliva tudi na tvoj odnos, in sicer dolgo-ročno prav tako uničevalno kot prešuštvo. Zato se varuj prehranje-vanja z mesom in se namesto tega odpri za trpljenje živali. Vprašaj se tudi, zakaj bi imel ti srečen zakon, ko pa mora nešteto živali zaradi tebe dnevno prestajati neskončno trpljenje le zato, da dobiš svojo običajno pečenko? Misliš, da živali ni-majo čustev? Ali ne verjameš, da tudi one ljubijo, ustvarijo odnos, oblikujejo družino in gojijo upe? Kje je tvoje srce, da vse-ga tega ne opaziš, ne začutiš? Odpri se za usodo živali. Premisli, kako bi ti občutil takšno ravnanje takrat, ko si še preživljal živalske inkarnacije. In še nekaj. Po vsem tem, kar sem ti povedal, ni treba še enkrat posebej poudariti, da je uživanje mesa velik greh. Prvič, s tem povzročaš lakoto v mnogih delih sveta. Drugič, uničuješ okolje, tretjič pa si odgovoren za trpljenje živali. Soodgovoren si za lakoto v svetu, kajti namesto da bi žito razdelili državam, ki ga potrebujejo, ga porabijo za krmo živine. Razen tega mora biti meso predelano ali ohlajeno. In to je skrajno razsipanje ener-gije! In vse to samo zato, da se vam kopičijo z davki subven-cionirane gore mesa, ki jih naposled odrinete tretjim deželam. Veliki koncerni poceni kupijo dele pragozdov, jih izsekajo, ozi-roma gozd preprosto zažgejo. Ko zraste trava, se na njej pase govedo, vse dokler se prst popolnoma ne izčrpa. Nato pač izkrčijo nov del pragozda. Cinični kot so, to imenujejo "poceni produkcija mesa"! Če bi vso to energijo in denar vložili v ohranitev, namesto v uničevanje sveta, bi Zemlja postala cvetoč planet! K silnemu razsipanju energije se pridružuje še uničevanje okolja z gnojevko oziroma živalskimi izločki. Gnojevka okuži zemljo, onesnažuje pitno vodo in je odgovorna tudi za odmiranje dreves. Torej, ne kopiči si negativne karme, ne jej mesa in bodi srečen. Skrbno izbiraj svojo hrano, saj s tem skrbiš tudi za blagor živali. Takšno ravnanje je odločilnega pomena za tvoj partnerski odnos. Ribe


Tudi ribe so živali! Nekateri "vegetarijanci" presenetljivo razliku-jejo, ko ne jedo svinjine, govedine in jagnjetine, obenem pa uži-vajo ribe in perutnino. Mar to niso živali? Uživanje rib je velika napaka. Aktivira namreč živalska nagnjenja v tebi. To pomeni, da stopnjuje tvoj spolni nagon. Če želiš vnesti v svoj organizem mir in globoko meditirati, tedaj so tako ribe kot meso povsem neustrezna prehrana. Ob tem naj omenim še dejstvo, da za tvoj užitek umre živo bitje – najpogosteje z zadu-šitvijo. Ali misliš, da takšna smrt ni enako boleča za ribo, kot bi bila zate? Ali ne verjameš, da riba doživlja smrtni strah, prav tako kot ti? Naj dodam, da imajo ribe nalogo ohranjati čistost voda. Nobeno naključje ni, temveč nujna posledica, da je rib vedno manj, in da istočasno postajajo reke in morja vedno bolj onesnažena – tako zelo onesnažena, da v njih ribe ne morejo več živeti. Jajca


Tudi pri uživanju jajc bi moral biti zelo previden. Jajca so prave energijske bombe, ki lahko vržejo tvoj organizem iz ravnovesja. Razen tega lahko zaradi velike vsebnosti gnilobnih bakterij spro-žijo proces gnitja v tvojem telesu. Sicer pa zdravniki menijo, da jajca zvišujejo raven holesterola. Vedi, da uničuješ bodoče življe-nje, če ješ oplojena jajca. Predvsem pa v večini primerov podpiraš rejo kokoši nesnic v tesnih kletkah, če kupuješ jajca takšnih proizvajalcev ali če uživaš živila, ki so bila izdelana iz jajc, ki prihajajo s takšnih farm. Vedi, da si tedaj soodgovoren za nevzdržne pogoje, v katerih živijo nesnice, ali bolje rečeno, v katerih so prisiljene vegetirati.

Energije
Ko govorimo o učinku zaužite hrane na nas, ne smemo pozabiti na učinkovanje energij. Hrana je idealen nosilec energij (glej Stepski-Doliwa: Teorija in tehnika analitične terapije telesa, str. 280). To pomeni: s hrano se nate prenašajo tudi energije tistega, ki je hrano pripravil. Lahko zveni še tako neverjetno, vendar je kljub temu res. Če je tisti, ki pripravlja tvojo hrano, jezen, prestrašen ali žalosten, tedaj se ta čustva z zaužito hrano prenašajo nate. To je velik problem pri prehranjevanju v restavracijah, pa tudi, če doma kuhaš po prepiru. Energije, ki s hrano preidejo vate in v tvojega partnerja, lahko prepir še okrepijo in vodijo k nepredvi-dljivim posledicam. Zato nikar ne kuhaj, ko si jezen, žalosten, prestrašen ali napet. Namesto tega sedi pred svoj oltar ali poišči miren kotiček in recitiraj Gajatri mantro (glej dodatek, str. 391), oziroma ponavljaj Gospodovo Ime tako dolgo, dokler ne dobiš občutka, da se je vate povrnil mir. Gajatri mantra je idealna pomoč tudi takrat, ko po kuhanju ugo-toviš, da si bil bolj razjarjen, kot si mislil. Tedaj zapoj mantro trikrat zapovrstjo, v primerih velike napetosti pa devetkrat. Ena-ko ravnaj tudi, kadar ješ zunaj, v lokalu. Gajatri mantra je naj-boljša metoda za zaščito pred negativnimi čustvi, ki prehajajo vate s hrano in utegnejo negativno vplivati nate. Petje Gajatri mantre ali ponavljanje Božjega Imena je čudovita pomoč tudi takrat, ko nisi pod vplivom negativnih energij. Pozi-tivne energije, ki nastanejo s to mantro oziroma z namasmarano, se pretakajo v hrano in jo blagoslavljajo, zaradi česar postane hrana še posebej čista za tistega, ki jo použije. Prehrana in odnosi


"Kaj ima vse to opraviti z odnosi?" se sprašuješ. Odgovor je: vse. Vse stvarstvo je ena celota. Če nekomu škoduješ, se ti to vrne. Tvoj cilj bi zato moral biti razumeti, doživeti in občutiti enost stvarstva. Pot do tega pa je tvoj odnos: prek enosti s partnerjem dosežeš enost s svojimi otroki, nato enost z vnuki in nato vedno širšo enost – pozor! – enost, ne navezanost. Odnosi so čudoviti učitelji. So pa tudi zelo občutljive, zelo ranljive tvorbe. Delaj dobro in misli dobro, da se ti bo vračalo samo dobro in ne agresivnost, ki bi lahko ranila tebe oziroma enotnost tvoje družine. Ne zavrzi tega kot nesmiselno govorjenje. Raje pomisli, kako malo doumeš, koliko povezav ne prepoznaš. Ne vklopi svojega dolgo treniranega dvoma, temveč ga izklopi. Izklop dvoma te ne vodi v zablodo, temveč ravno nasprotno, iz nje. Zato bi ti rad še enkrat osvetlil celotno sliko z druge strani. Tvoj odnos do partnerja in do otrok živi od ljubezni iz tvojega od-prtega srca. Ljubezen ni deljiva. Ne moreš trditi, da resnično ljubiš partnerja, če istočasno praviš, da ti je popolnoma vseeno, če se, na primer, slabo godi tvojim sosedom, in če jim ne stojiš ob strani, ko potrebujejo pomoč. Ljubezen, ki jo tedaj občutiš do partnerja, je povsem egoistična in bo kmalu minila, če tvoj partner ne bo več ustrezal tvojim pričakovanjem. Enako velja v primeru živali. Kdor ostaja ravnodušen ob gro-zotah, ki se dogajajo živalim – ali jih s kupovanjem mesa celo povzroča! – nima odprtega srca. To zaprto srce se bo nekega dne obrnilo proti partnerju in otrokom. V najbolj nepriča-kovanem trenutku se bosta pojavila hlad in surovost, ki ju prej nihče ne bi pričakoval. To je trenutek, v katerem človek sreča svojo negativno karmo. Druga možnost je nepričakovan pojav bolezni. Kako si sicer razlagaš trpljenje, ki ga ljudje doživljajo pri težkih boleznih, na primer raku, zaradi katerega morajo biti vedno znova operirani, vedno znova upati in se bati? Poskusi se vživeti v žival, ki je vzrejena z enim samim namenom – za zakol – ali celo za nesmiselne poskuse in videl boš, kako podobni sta si ti dve stanji. Znova ponavljam: tega ti ne govorim zato, da bi te prestrašil. Strah je zelo slab svetovalec, zato nima tu kaj iskati. Razen tega ti sploh ne morem vliti toliko strahu, kolikor ga že dobivaš vase z mesom prestrašenih živali. Strah živali z mesom preide vate. In ravno ta energija danes prevladuje na Zemlji: zmes strahu in agresivnosti, ki narašča na skrajno nevaren način. Ta energija je plodna podlaga za surovost in kriminal, ki naraščata po vsem svetu, in je tudi globlji vzrok mnogih vojaških spopadov. Podobno privlači podobno. Zato izstopi iz vala teh uničujočih energij, tako da si pozoren na svojo prehrano in na živalski svet. Na koncu še pripomba: mnogi na tem mestu s plevami zavržejo še zrnje, ko menijo, da imajo tudi rastline čustva, in da če že imamo odprto srce za vsa živa bitja, jih ne bi smeli uživati. Na-mesto da bi na tej osnovi sklenili, da bodo, tako kot jogiji, uži-vali le sadje in oreške, imajo to kot argument za nadaljnjo po-rabo mesa. Kakšen absurden sklep! Razen tega tovrstna prime-rjava živali in rastlin ni primerna. Rastline sicer imajo – merljive! – reakcije na zunanje vplive, vendar nimajo živčnega sistema kot živali in ljudje. Zato ne jočejo, ne tožijo in ne vpijejo kakor živali, kadar jih ubijejo. Torej, ne izvajaj nobenih absurdnih sklepov iz mojih besed, tem-več meditiraj o globljih povezavah, o katerih ti govorim. Odpri svoje srce, širi svoje zavedanje, ustvarjaj pozitivno karmo. Tedaj boš živel v srečnem zakonu, v srečni družini in v srečnem okolju.

IV. IZPOLNJUJOČ ODNOS
Dozdaj sem govoril o temeljnih pogojih, ki jih moraš ustvariti in izpolniti za srečen odnos.

Notranje vprašanje
Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je: kaj moraš narediti, ko sre-čaš človeka, ki te prav posebno privlači? Da boš primerno pripravljen na takšno situacijo, moraš vaditi duhovne tehnike, ki sem jih opisal v tretjem poglavju. To so po-navljanje Božjega Imena, meditacija, molitev, vzpostavitev stika s svojim notranjim glasom oziroma razvijanje jasnega občutka zanj. Če počneš vse to, te nič več ne omaje tako zlahka – niti tako pomembno vprašanje, kot je, ali je neka oseba prava zate. Beri: ali je to tvoj duhovni partner ali ne. Ko se zaljubiš, se umakni, še preden bi naredil korake, ki bi te že vezali. Pred svojim oltarjem meditiraj o vprašanju, ali je to par-tner tvojega življenja. Ob tem se potrudi, da nate ne bi vplivale tvoje želje, ter prosi Gospoda za odgovor. Morda ti bo odgovoril notranji glas, če si vzpostavil stik z njim, morda boš dobil od-govor v sanjah ali v obliki jasnega občutka, morda med pogovo-rom s prijateljem, ali po kakšnem drugem "naključju". Vedi, da je duhovni razvoj tudi to, da prepoznaš prava sporočila in jih ra-zumeš. Če pa na duhovnem področju še nisi veliko naredil ali sploh nič, se vendarle usedi in moli. Gospod je prost ega. Odgovoril ti bo, čeprav ve, da se z Njim sicer nič kaj ne ukvarjaš. On je vedno ob tebi in ne gleda na to, kako malo se ti oziraš Nanj. Če imaš kljub temu občutek, da nisi prejel odgovora, oziroma da ga ne vidiš ali ne razumeš, tedaj naredi vajo z dvema blazinama oziroma stoloma, ki si ju prej posvetil Gospodu (glej str. 47). Blazina A predstavlja tebe, blazina B pa tvoje Najvišje Sebstvo. Sedi na blazino A in vprašaj svoje Najvišje Sebstvo (blazino B), kaj ti svetuje. Zdaj sedi na blazino B in odgovarjaj kot Najvišje Sebstvo. Bodi odprt za odgovore. Preprosto glasno izgovori vse, kar ti pride na misel. Presenečen boš, kako moder bo odgovor. Če poznaš tehnike Phyllis Krystal (predstavljene v njenih knjigah "Trganje notranjih vezi" in "Prost strahu in zavrnitve"), lahko svojemu Najvišjemu Sebstvu postavljaš vprašanja s pomočjo tri-kotnika. Katero koli tehniko uporabiš, upoštevaj odgovor, ki ga prejmeš. Če, denimo, dobiš negativen odgovor, verjemi, da tvoj Najvišji Jaz vedno dobro ve, kaj je zate dobro oziroma čemu se moraš izogibati. Če si zaljubljen, te bo negativni odgovor prizadel, saj bo raz-blinil tvoje upe. Zato si vzemi čas za svojo žalost. Ranjene živali, na primer, se umaknejo na miren kraj, kjer jih nihče ne moti, dokler se jim rane ne zacelijo. Svojo žalost vzemi zares, ne raz-kazuj je, niti je ne prikrivaj. Sebe in svoja čustva jemlji resno in odgovorno. Mogoče potrebuješ čas za poglobljen razmislek in celjenje ran zato, da bi se lahko z osebo, v katero si se zaljubil, pozneje po-govoril o svojih čustvih. Vzemi si čas. Največ napak naredijo ljudje, ki si ne vzamejo do-volj časa. Pazi tudi na to, da osebe ne pustiš čakati po nepo-trebnem – še posebej, če je zanjo zelo pomembna tvoja jasna odločitev.

Preizkušnja
Do zdaj sem govoril o primeru, da je odgovor tvojega Sebstva negativen. Kaj pa moraš narediti, če je odgovor pozitiven, če ti notranji glas pravi, da je ta oseba tvoj življenjski partner? Najpomembnejše, kar lahko zdaj narediš je, da ne hitiš. Vedno misli na to: če je ta oseba zares tvoj duhovni partner, bosta že prišla skupaj. Notranje se umiri in najprej spoznaj svojega pri-hodnjega partnerja – vsekakor brez telesnega stika. Ko ga srečuješ, se zavedaj, da se to obdobje previdnega spozna-vanja ne bo nikoli več ponovilo. Ko se enkrat telesno zbližaš z ne-kom ali imaš z njim celo spolni odnos, je ta faza za vedno kon-čana in se ne povrne več. Zato izkoristi ta čas, užij ga in bodi hvaležen za ta Božanski dar. Kaj pa pomeni "spoznati partnerja"? zdaj upravičeno sprašuješ. To pomeni, da spoznaš njegova zanimanja, ugotoviš, kaj mu je pomembno, kaj pričakuje od odnosa, kako si predstavlja svojo prihodnost, in ali se to ujema s tvojimi predstavami in je v skla-du s tvojo intimo (najglobljimi željami). Zatem moraš ugotoviti, ali te razume. Ali se je sposoben vživeti v tvoje občutke? Ali lahko z njim rešuješ probleme oziroma ne-sporazume? Če so odgovori dvomljivi, nikakor ne smeš prezreti teh vprašanj, temveč vztrajaj pri razčiščevanju. Pomni, da s tem že zdaj določaš svojo (vajino) prihodnost. Zato v skupnih pogo-vorih naravnost povej, kaj je zate pomembno, in to zapiši. Zapiši tudi, o čem si govoril in kaj je na to odgovoril on. Zdaj mislim na mlado žensko, ki je že kot otrok iskala in tudi vzpostavila stik z menoj. V mislih je veliko kramljala z menoj. Zrasla je v inteligentno, veselo žensko in imela temu primerno veliko oboževalcev. Ko me je vprašala, ali bo ta ali oni njen bodoči mož, sem ji vedno odgovoril negativno in ona me je poslušala. Pri dvajsetih pa je spoznala svojega dušnega partnerja. Vedel sem, da bo morala z njim že od začetka marsikaj razjasniti, da ne bi pozneje doživela kakšnega hudega presenečenja. Svetoval sem ji, naj mu jasno pove, kaj si ona predstavlja in naj prisluhne, kako bo on na to reagiral, kaj on misli in kaj si on predstavlja. Rekel sem ji, naj vse to zapiše in mu na naslednjem srečanju to prebere. Tako je tudi naredila in sicer z besedami, ki so ji pri-vrele iz srca: "Najini skupni pogovori so se mi zdeli zelo zanimivi in pomembni. Zato sem si vse zapisala in rada bi ti to tudi pre-brala, da vidim, ali sem kaj pozabila." Njen duhovni partner je bil zelo zainteresiran. Tako sta se o vsem pogovorila in pojasnila še več stvari. Če pa bi v tem času že spala skupaj, nikoli ne bi bilo takšnega pogovora, marsikatera stvar ne bi bila omenjena in marsičesa ne bi razjasnila, kar bi jima pozneje v zakonu povzro-čalo težave. Tako pa sta vse razjasnila in skupaj postavila trden temelj njune prihodnosti. Zatem jo je peljal domov, jo poljubil in odšel. Odločitev


Danes se mnogi odnosi ne začnejo tako. Na žalost se začnejo s tistim, kar bi moralo biti na koncu, se pravi s spolnostjo, zatem pa preidejo na začetek, k pojasnjevanju pričakovanj enega in drugega. Nič čudnega ni, da se spopadajo s tolikšnimi težavami, in zaradi njih moč odnosa upada, namesto da bi naraščala. Mlada ženska, ki sem jo prej omenil, pa ni zamenjala vrstnega reda, temveč je korak za korakom, z dolgimi pogovori in mno-gimi pojasnjevanji, zgradila trden temelj. Tedaj je videla, da je prišel čas odločitve. Vprašala me je in Jaz sem ji svetoval, naj še malo počaka, kajti čas še ni dozorel. Mnogo moških potrebuje več časa za odločitev kot ga za to potrebujejo ženske. Moški več razmišljajo, zato tudi bolj dvomijo. V spolnost silijo tudi zato, da bi pregnali dvom in obvladali probleme, kar pa ničesar ne reši; problemi se le preložijo in poglobijo. Zato mora ženska moške-mu vedno pustiti dovolj časa, da bi lahko iz vsega srca privolil v njuno zvezo.

Blagoslov
Ko se dva odločita drug za drugega, je čas za določitev datuma poroke in za načrtovanje dogodka. Danes je to iz mode, ampak še preden se par preseli v skupno stanovanje in spolno zaživi, bi moral biti poročen. Božji blago-slov je pri tem odločilen, saj ponazarja, da noben odnos ne more dolgoročno obstati brez Božje milosti. Božji blagoslov se prične s srečanjem in se naprej krepi s previdnim spoznavanjem, izogi-banjem spolnosti, nadaljuje z odločitvijo in nato s poroko. Če manjka eden od teh korakov, Božji blagoslov ni popoln. Danes najpogosteje manjka vzdržnost in tudi odločitev. Brez odločitve je odnos kakor avto brez motorja ali kakor kuhinja brez šte-dilnika. Srečanje moškega in ženske, še posebej na spolni ravni, ni no-beno kratkočasenje (čeprav bi moral par tudi to zelo pazljivo načrtovati). To pa zato, ker je tu na kocki usoda dveh ljudi. Če se eden od partnerjev odpre, medtem ko se drugi že skoraj ločuje od njega, je lahko to huda rana za prvega, ki včasih vodi tudi v smrt. Nešteto ljudi vsako leto umre zaradi ljubezenskih proble-mov, bodisi zaradi samomora, ali pa jim zlomljeno srce polago-ma srka življenjsko energijo, lahko pa se tudi zgodi nesreča kot posledica takšnega stanja. Če bi se zavedali, kakšen pomen ima odnos za človeka, bi bili v odnosih previdnejši. Nekoč so ljudstva še imela to znanje, zato so tudi izvajali poročne obrede. Zave-dali so se odločilnega koraka, ki ga naredita dva, ki odtlej živita pod isto streho. Še nekaj je treba vedeti glede Božjega blagoslova pri poroki. Par namreč s to izkušnjo dobi moč, potisno silo, ki ne odpira le vrat, temveč na poseben način utira in pripravlja skupno pot. Večina parov te moči ne občuti zato, ker obdobja priprave niso izkoristili za razčiščevanje stvari, ker se niso odločili iz globin svojih src in ker so spolno zaživeli že pred poroko. Zakon je vedno tveganje. V zakonu se združita dve osebi, ki gresta od tedaj naprej skozi življenje kot celota. Moški ni več gospod X, ženska pa ne več gospa Y, temveč je on mož svoje žene, ona pa je žena svojega moža. To zahteva veliko prilagajanja, s katerim se morata soočiti. Da bi bila kos tej nalogi, potrebujeta milost. In to milost prejmeta v največji meri s poroko. Zdaj upravičeno sprašuješ "Zakaj?" Največji problem v današnjih odnosih je nezvestoba. Moški in ženske prešuštvujejo s tako lah-kotnostjo, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu. Zvestoba je najpomembnejši temelj vsakega odnosa, še posebej v zakonu. Zato v krščanski cerkvi obstaja zaveza zvestobe v dobrih in sla-bih časih. Ta prisega je nekaj, po čemer lahko seže vsak partner, ko pride do pogovora o zvestobi. Na kaj pa se lahko sklicuje, če ne bi bilo ne blagoslova ne prisege v cerkvi? Danes mnogi zakoni razpadejo, čeprav so bili deležni cerkve-nega blagoslova. Vzrok pa ni blagoslov, temveč to, da ne verja-mete več v moč duhovnih vaj in tudi ne držite dane besede niti v svojem zakonu niti sicer. Zato prisluhni Mojim navodilom. Uresniči jih in tvoj zakon te bo srečno in varno vodil skozi življenje.

Obljuba, zaobljuba, prisega
V prejšnjem poglavju sem že omenil pomen obljube in prisege. Nakazal sem, kolikšen pomen imata zate. Zdaj bi rad podrobno predstavil tri pojme, pojasnil razlike med njimi in opisal njihove učinke.

Obljuba
Danes marsikdo v svojem odnosu ostane na stopnji obljube. S svojim obnašanjem ali z besedami izrazi, da bi rad živel skupaj s partnerjem, mu bil zvest in vedno na voljo. Ko pa ga ta prime za besedo, presenečen ugotovi, da od obljube ni ostalo kaj dosti. Ljudje danes ne pripisujejo velikega pomena obljubam. Ljudje se sproščeno dogovorijo, da bodo počeli to in ono, da se bodo, na primer, srečali pred kinom – in če se to ne zgodi, nič ne de, po-tem pač kdaj drugič. To ni pravilen odnos oziroma naravnanost. Obljuba je pogodba, ki jo dva skleneta. Pogodba veže oba, zato je eden ne more in ne sme spreminjati. Spreminja jo lahko le po pogovoru s par-tnerjem in pod pogojem, da se ta strinja. Pri obljubah velja star rek "En človek – ena beseda". Žal se je notranja moč tega starega in modrega izreka izgubila. Temu primerno je propadla tudi vsesplošna morala. Mnogi tako obljubljajo vse mogoče, ne da bi vsaj pomislili, ali se bodo tega tudi držali. To pa je v nasprotju z Božanskim redom in uničuje družbo. Vedno se zavedaj, da stvar-stvo tvori eno celoto. Če danes nekoga ogoljufaš, lahko to zelo hitro sproži plaz, ki te bo nekoč pokopal. Vprašaj se, ali bi živel v družbi, v kateri obljuba nima več nobene vrednosti, v kateri vsak vsakomur laže – kajti ne držati obljube pomeni lagati, saj z obljubo izjaviš, da se boš nečesa držal. Če se tega ne držiš, tedaj svojo prejšnjo izjavo postaviš na laž. Zato se drži svojih obljub. Misli na karmo, ki pravi, da z dobrim žanješ dobro, s slabim pa slabo. Če danes prelomiš obljubo, bo nekdo že jutri ali pojutrišnjem zagotovo prelomil tebi dano ob-ljubo. To te bo prav tako prizadelo, kot je prej prizadelo tvojega partnerja, ko si prelomil njemu dano obljubo.

Zaobljuba
Ljudje so v svojih duševnih stanjih zelo nestanovitni, labilni. Da-nes nekaj obljubijo, naslednji dan na to že pozabijo. Da bi se temu izognili, obstajajo pisne pogodbe. To stvar malo olajša, kar zadeva posledice, saj imata s tem obe strani nekaj, s čimer lahko uveljavljata svoje pravice. V resnici pa je nujnost pisnih pogodb le kazalec, v kakšno obupno stanje ste se pogreznili. Ne poskušaj se opravičevati, da si pozabil na obljubo. Pozaba ni nikakršno opravičilo, temveč zgolj trhel izgovor in izraz nezani-manja. Če se ne spomniš svojih obljub, tedaj jih niti ne dajaj ali pa si jih zapiši. Gospodu, ki je ustvaril poročne obrede, je bila znana tako člo-veška pozabljivost kot tudi vrtinci, v katere lahko zapadejo za-koni. Zato je ustvaril zaobljubo, se pravi obljubo zvestobe, spo-štovanja drug drugega in vztrajanja v dobrih in slabih časih. Z Božjo pomočjo. Ta svečana zaobljuba je tako pomembna, da ji sploh ne moremo pripisati dovolj velikega pomena. Zato bi mo-rali zakoncem pojasniti njen izredni pomen. Morali bi ozavestiti, da je v zakonu veliko veselja in izpolnitve, a tudi razočaranja, jeze in trpljenja, ter da sta radost in trpljenje v življenju vedno tesno povezana. Obljubo, da boš zakoncu stal ob strani vse življenje, izraziš in podpreš z obljubo pred Bogom, s svečano zaobljubo. Odtod izvi-ra svečanost poroke oziroma samega obreda. Poročni obred bi moral izražati resnost in daljnosežnost zakona, kot tudi Božjo navzočnost pri njegovi sklenitvi. Kljub vsemu pa naj se vse do-gaja v radostnem vzdušju in zaupanju, saj Božja navzočnost pomeni, da bo prav On vedno pomagal zakoncema, brž ko se bosta obrnila Nanj s prošnjo. Ne glede na to, da On s tem, ko ju neopazno in nevidno varuje, tudi sicer izpolnjuje svojo dolžnost, ju vodi in pomaga, kjer koli je to potrebno in kjer to dopušča karma. Svečana zaobljuba v Božji navzočnosti je nekaj povsem drugega kot navadna obljuba. Zaobljuba je obljuba, ki je dana v navzo-čnosti Boga, pred oltarjem v Njegovi hiši. Če pa komu obljubiš, da se naslednji dan srečata, in si nato premisliš, zadostuje le klic, v katerem izraziš svojo željo po spremembi dogovora. Če se drugi s tem strinja, se lahko pogodba – z obojestranskim sogla-sjem – brez težav spremeni. Pri zaobljubi ni tako preprosto. Bog je bil naprošen, naj podeli obljubi še posebno globino. Da bi se zakonca ločila, ne zadošča, da se oba strinjata. Vprašati morata tudi Boga, ali se strinja z ločitvijo. Kajti ločitev ni v skladu z dharmo, Božanskim redom, ki pravi: en partner, eno srce, ena spolnost za vse življenje. Bog pozna vaša srca. Ve, da marsikdo prinaša s seboj mnogo nerešenih zapletov iz prejšnjih življenj, zaradi česar se ne more držati Božanskega reda. A lahkomiselnost, s katero se današnji zakonci ločujejo, je v popolnem nasprotju z dharmo in je povsem nesmiselna, saj ustvarja le negativno karmo, ne da bi kaj rešila. To je med drugim posledica dejstva, da danes obiskovanje cer-kve za mnoge nima več nobenega duhovnega pomena, temveč je postalo le družabni dogodek. Ob široko razširjeni brezvernosti tudi cerkev ni brez krivde – a to v ničemer ne spremeni pomena poročnega obreda. Zaobljuba ostane zaobljuba, če kdo verjame vanjo ali ne. Zaobljuba seže globoko in vpliva na tvojo usodo, če se tega zavedaš ali ne. Naj to ponazorim s primerom. Neki moški je že nekaj časa poznal neko žensko in tako se je neke noči "zgodilo", da sta spala skupaj. Ravno tako se je kar "zgodilo", da sta se vedno znova srečevala. Nato je on ostal brez svojega stanovanja in kar "zgodilo" se je, da se je vselil k njej. In tako se je tudi "zgodilo", da sta se poročila, ne samo pred matičarjem, temveč tudi cerkveno. Kljub vsemu pa se ni zgodilo to, da bi se on resnično odločil zanjo in ji stal ob strani. Tako se je potem tudi "zgodilo", da je ona spoznala drugega, ki je bolje skrbel zanjo in pri katerem je imela občutek, da jo zares sprejema. Zato je zapustila moža, ki se je potem vrgel v delo, imel nekaj ljubic in preprosto užival v samskem življenju. Čeprav je bila ženska sveže zaljubljena, je zelo trpela zaradi lo-čitve. Menila je, da se mora le naravnati na novega partnerja in bo hitro premagala žalost. Ker pa si za svojo bolečino ni vzela časa, je kmalu začela boj s številnimi simptomi, med drugim z izčrpanostjo, nespečnostjo in depresijo. Šlo ji je tako slabo, da je morala začeti s psihoterapijo. Šele tedaj je sprevidela obseg svoje prizadetosti in se zavedla, kako velika sta bila njena bo-lečina in razočaranje. Ni pa se zavedala, da je s trpljenjem odplačala kršitev svoje zaobljube. Trpljenje jo je privedlo v stik z lastno notranjostjo, k prepoznanju lastne bolečine. V trpljenju si je prvič zavestno vzela čas zase in za svoja čustva. Njen nekdanji mož je medtem romal od ene ljubice k drugi, iz ene neodločenosti v drugo, dokler ni naletel na žensko, ki se ga je dotaknila. Ker ni bil več prav mlad, se je želel poročiti z njo. Tako sta se poročila v ZDA, v neki majhni cerkvici, in prejela poročni blagoslov. Zakon pa je bil vendarle zelo problematičen. On je sicer čutil, da svojo novo ženo resnično ljubi, vendar se ji ni mogel odpreti. Nekega dne je doživel prometno nesrečo, v kateri si je zdrobil golenico. Več mesecev je ležal v bolnišnici in tam ga je doletela milost, ko ga je obiskal duhovnik, ob katerem se je počutil varnega. Z njim je odkril molitev in se zbližal z Bogom. Neke noči je v sanjah videl sebe v cerkvi. Znova in znova se je slišal, kako izreka zaobljubo svoji prvi ženi. Zbudil se je in nenadoma mu je postalo jasno, kaj ga ovira v njegovem drugem zakonu. To, da je bil z zaobljubo še vedno vezan na prvo ženo. Za nasvet je vprašal duhovnika in ta mu je svetoval, naj prosi Boga za razveljavitev prejšnje zaobljube. Tako je tudi storil in takoj se je počutil bolje. Obenem pa je čutil, da manjka še nekaj. Postalo mu je jasno, kako neresno je jemal svojo prvo poroko, svojo prvo ženo in zakon z njo. To se ga je prvič dotaknilo tam, v bolnišnici, kjer je ležal z bolečinami v nogi. Globoko prizadet je mislil na to, kako malo spoštovanja je čutil in izkazoval svoji ženi, Bogu in samemu sebi. To se ga je tako globoko dotaknilo, da se je za svojo nespoštljivost iz srca opravičil Bogu, ženi in tudi samemu sebi. To opravičilo je v njem razrešilo marsikaj. Čutil je, kako se v njem rahlja vozel, kako se je v njem lahko končno nekaj osvo-bodilo in da se odpirajo nova vrata. Ko ga je obiskala tedanja žena, ga je videla povsem spremenjenega. Čisto drugače se je vedel do nje, lahko se je vživel v njena čustva in jo razumel. Sicer je še vedno ležal v postelji z bolečo nogo, vendar je čutil, da je ozdravljen in da se začenja nekaj povsem novega. Česa se lahko naučiš iz te zgodbe? Da zate ni dobro, če imaš lahkomiseln odnos do obredov. Če verjameš v Boga ali ne, obredi imajo svojo moč in bodo tudi vplivali na tvoje življenje. Cerkveni obredi niso izgubili svoje moči, tudi če imaš še tako močan občutek, da je cerkev postala zelo posvetna in da so lju-dje postali zelo neverni. Cerkveni obredi prikličejo Boga in nje-gova moč je navzoča brez omejitev, če verjameš v to ali ne. Iz povedanega lahko sklenemo: nikoli se ne poroči brez skrbnega poizvedovanja, razčiščevanja in odločitve. Nikoli se ne poroči brez Božjega blagoslova in vedi, da je obljuba skupaj z blago-slovom zaobljuba, ki je ne moreš enostavno preklicati. Zato je ločitev rezervirana le za skrajne primere. Prosi Gospoda za pri-voljenje in ga v sebi vprašaj, ali se strinja z ločitvijo. Opraviči se partnerju. Če se ne pogovarjata več ali pa če stik ni priporočljiv, se mu opraviči v mislih. Prosi Boga za odpuščanje in tudi za mi-lost, da se naučiš, kar se moraš naučiti, da se ti ne bi ponovila enaka situacija.

Prisega
Videli smo, da je zaobljuba obljuba s posebno daljnosežnim učinkom, ker je dana pred Bogom. Pri prisegi pa obljuba ni dana pred Bogom, temveč se na Boga obrnemo kot na pričo. Pomen prisege je tako zelo daljnosežen, da je lahko nekdo, na primer, zaradi lažne prisege pred sodiščem, obsojen tudi na večletno zaporno kazen. Iz teh razlogov bodi skrajno previden s prisegami, ker so silno daljnosežne. Da bi ponazoril moč prisege, bom navedel posebno dramatičen primer, ki pa še zdaleč ni edini. S tem primerom bi rad pokazal, kakšne posledice ima lahko prelom prisege – in to ne redko. Juanita je ljubila Ernesta, on pa nje ni ljubil. Iz žalosti se je spo-prijateljila z Manuelom. Manuel je bil zelo mehkočuten in je Juanito zelo ljubil. Čez čas sta se poročila. Vendar je čutil, da se mu v resnici ni odprla. Glede tega jo je nagovoril, vendar je ona vztrajno trdila, da ga ljubi. Nekoč je spet načel to temo in izrazil svoja čustva, ona pa je izgovorila odločilni stavek: "Prisegam ti, da te ljubim, da te bom vedno ljubila in da bom vedno s teboj!" Minilo je nekaj več kot dve leti. V tem času je Ernesto doživel nekaj pomembnih izkušenj, zaradi katerih se je njegov odnos do Juanite zelo spremenil. Poiskal jo je, večkrat sta se srečala, od-krila obojestransko ljubezen in začela odnos. Okoliščine so prisilile Juanito, da je povedala Manuelu za svoj odnos z Erne-stom. Oba sta menila, da je to konec njunega zakona. Juanita je menila tako, ker je ljubila Ernesta, za Manuela pa je bil to konec zakona zato, ker se je zdaj potrdilo, kar je že prej čutil, namreč, da se mu Juanita nikoli ni resnično odprla. Juanita je bila srečna, da je končno skupaj z Ernestom, ki ga je ljubila že od nekdaj. Vendar jo je lastna prisega vezala na Manuela, ne da bi se tega zavedala. Nekega dne je zbolela za težko pljučnico, ki je niso mogli pozdraviti niti z najmočnejšimi zdravili. Zdravniki v bolnišnici, kjer so jo zdravili, si nikakor niso znali razložiti, zakaj zdravila ne učinkujejo. Tudi v tej bolnišnici je bil duhovnik. A tukaj je bila situacija čisto drugačna kot v prejšnjem primeru moškega z zdrobljeno golenico. Ta duhovnik še ni bil tako moder in Juanita ni bila posebno odprta za re-ligiozna oziroma duhovna vprašanja. Tako ni našla nobene pove-zave med svojo boleznijo in prelomljeno prisego. Tik preden je umrla, pa je videla Manuela, slišala je samo sebe izgovarjati prisego in spoznala, da je prelomila prisego in zelo prizadela Manuela. Tako zelo, da se bo še nekaj življenj ukvarjal s to rano. To je bil odločilni poduk, ki ga je spoznala v trenutkih zapu-ščanja svojega telesa in ki je temeljito spremenil njeno obna-šanje v naslednjem življenju, kajti želela si je, da bi lahko to napako popravila. Njena prizadetost in njena zadnja želja sta bili vzrok, da je bila v naslednjem življenju spet z Manuelom in z angelsko potrpežljivostjo prenašala njegove strahove in dvome. Med umiranjem je tudi razumela, zakaj umira. Če bi še naprej ostala z Ernestom, nikakor ne bi mogla biti z Manuelom v nasle-dnjem življenju, kar bi bilo zelo slabo za njen razvoj, ker se ne bi naučila bistvene lekcije in se ne bi dovolj razvila. Vse to je spoznala v trenutku smrti, zato je tudi zapustila telo v globokem miru in se naravnala na novo življenje. Kot sem rekel, je to še posebej dramatičen, a vendar ne edini primer. Vi tako malo (iz)veste o posledicah prelomljenih priseg, ker ponavadi, kot v primeru Juanite, nihče nič ne ve o tem. Juanita je umrla in nihče si ni znal razložiti njene smrti, nihče ni razumel globoke povezave s prelomljeno prisego. Vse nera-zložljive in neozdravljive bolezni so posledica negativne karme. In mnoge med njimi so povezane s prelomljeno prisego. Zato bodi zelo, zelo previden s prisegami. Prisezi le v najbolj nujnih primerih in le tedaj, ko veš, da boš prisego lahko izpolnil. Tudi na sodišču spoštuj prisego in govori "resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico". Če prisežeš za daljše obdobje ali če te je strah, da bi prisego pozabil, si jo zapiši. Nikoli ne prisegaj glede čustev. Skrajno nespametno je namreč reči: "Prisegam, da te bom vedno ljubil." Nespametno zato, ker ne moreš biti gotov glede nečesa tako nestalnega. Prisega je stano-vitna, trajna. Ali so takšna tudi tvoja čustva? Kako pa veš, da boš sedanjega partnerja še ljubil čez dvajset let? To pomeni, da s tako prisego delaš dvojno napako: prvič, prisegaš na čustva, ki so lahko že jutri popolnoma drugačna, drugič pa prisegaš daleč v prihodnost. Lastnik gradbenega podjetja ti lahko, na primer, danes obljubi, da ti bo naslednje leto zgradil hišo – in če ne pozna pomena prisege, ti lahko celo priseže. Ne more pa priseči, da ti bo zgradil hišo čez dvajset let. Kako pa ve, da bo podjetje takrat sploh še obstajalo? In ali boš ti takrat sploh še hotel zidati hišo? Če že moraš priseči, tedaj prisezi v okviru časovnega obdobja, nad katerim imaš pregled. V tem pogledu je prisega pred so-diščem smiselna. Opozarja te na Kozmični zakon, da moraš ve-dno govoriti resnico – in če bi vsi govorili neresnico, družba ne bi mogla obstajati. Prisega pred sodiščem je smiselna, ker jo lahko takoj izpolniš in ker ima kriva prisega lahko za posledico, da bo nedolžen človek obsojen zaradi tvojega lažnega pričeva-nja. Tukaj postane očiten tudi poseben pomen priseg: služijo temu, da povedano zaznamujejo s posebno verodostojnostjo. Povedanemu dajo poseben pečat, kajti kot pričo pozivaš Boga, ki je absolutna resnica. S prisego pravzaprav rečeš: "Bog kot moja priča potrjuje, da govorim resnico." Če izrečeš resnico, jo bo Bog v svoji vsemogočnosti potrdil. Če pa izrečeš laž, se bo ta obrnila proti tebi. Zato se vedno drži resnice, saj je dolgoročno tvoja najboljša zaščita – edina, ki te spremlja skozi mnoga tvoja življenja in te celo v največjih težavah pripelje na cilj. Zdaj ugo-varjaš: "To pa že ne more biti res. Koliko ljudi je bilo ob svoje življenje zato, ker so govorili resnico!" Na to je mogoč le en odgovor: nikogar ne doleti nesreča zato, ker je govoril resnico. Ljudje zaidejo v težave le tedaj, ko si z lažmi nagrmadijo nega-tivno karmo, ki jih nato dohiti. To bi se jim zgodilo tudi, če bi tedaj lagali. Življenje se ti zdi nepravično le, če ne razmišljaš v kontekstu karme in ponovnega rojstva. V resnici je to popol-noma pravično, kajti vse, kar ti je danes nepravično odvzeto, boš dobil čez čas spet nazaj, najverjetneje pomnoženo. Pogosto se tudi dogaja, da ljudje, govoreč resnico, najprej zaide-jo v stisko in to pozneje občutijo kot veliko krivico in kazen. Nato pa nekdo, še posebej, če vztraja pri ponavljanju Božjega Imena, ugotovi, da ga je resnica obvarovala pred nečim mnogo hujšim in da se je situacija, nad katero se je na začetku tako pritoževal, izkazala za pravi blagoslov. Zato ne sodi o koristnosti oziroma škodljivosti resnice, temveč verjemi Meni, ki poznam dharmo: vselej se drži resnice, ki je tvoja Božanska zaščita in hkrati najboljše sredstvo proti vsem oblikam strahu, kajti resnica daje mir, varnost in moč. Nekomu, ki govori resnico, ni treba tuhtati, kako naj laž prikaže tako, da bo videti kot resnica. Kdor govori resnico, se sklicuje na dejstva. Ne zateka se k izmi-šljotinam, temveč stvari opiše takšne, kot so v resnici. To mu daje moč. Še posebej zato, ker se zaveda, da živi znotraj Božan-skega reda, ki mu bo povrnil vse, kar mu je bilo danes neupra-vičeno odvzeto.

Ljubezen in odgovornost
Ljubezen je vedno povezana z odgovornostjo. Ljubezen brez odgovornosti je kot roža brez cveta, krava brez mleka, diamant brez leska. Odgovornost spada k najgloblji naravi ljubezni. Lju-bezen ne more drugače, kot da se počuti odgovorna za ljubljeno osebo. Najpopolnejša ljubezen je Božja ljubezen. Zato se Bog počuti odgovornega za svet in naredi vse, da bi mu pomagal. Ko svet zaide v veliko stisko, kakor se je zgodilo zdaj, se Gospod osebno utelesi (rodi na Zemlji), da bi rešil svet. "Zakaj Bog to počne?" je nekoč neki kralj vprašal modreca. V odgovor je modrec popeljal kralja na vožnjo s ladjo. Na ladji je bilo veliko pomembnih ljudi, tudi mali kraljev sin. Nenadoma modrec vrže v vodo sveženj blaga in zavpije, da je kraljev sin padel v vodo. Ne da bi pomišljal, kralj skoči v vodo, da bi rešil sina. Ko je ugotovil, da je v vodi samo sveženj blaga, je poklical modreca na zagovor. Ta mu je dejal: "Vidiš, vladar, na ladji imaš veliko služabnikov, ki zate dnevno opravljajo razne službe. Ko pa je šlo za tvojega si-na, nisi poslal njih, da bi ga rešili, temveč si sam skočil v vodo. Enako ravna tudi naš Gospod. Marsikatero nalogo prepusti svo-jim služabnikom. Ko pa svet zaide v nevarnost, se zaradi ljube-zni, skrbi in občutka odgovornosti utelesi On osebno, da bi ga rešil." Kralj je pohvalil modreca in se mu zahvalil za poduk. Kakšen pomen pa ima ta zgodba zate? Ko je Bog ustvaril svet, je vedel, da bo ta terjal veliko skrbi, posredovanja in truda. Vendar je ustvaril svet iz svoje neskončne ljubezni, kajti vedel je, da je pripravljen vzeti nase vse težave.

Življenje je polno sprememb
Danes si zaljubljen in meniš, da si našel človeka svojega življe-nja. Kako pa bo jutri, ko bo bolan, šibak in ne več tako privla-čen? Ali se zavedaš, da bo telesna oblika, ki jo zdaj ljubiš, v de-setih, dvajsetih ali tridesetih letih močno drugačna? Kaj se zgodi – recimo, da si moški – če tvoja žena zboli za rakom dojke in ji morajo odstraniti dojko? Ali spadaš med tiste, ki svojo ženo v takšnem primeru zapustijo že v bolnišnici? Ali pa kmalu zatem? In če si ženska, kaj narediš, če tvoj mož postane impotenten ali zapade v duševno stisko? Ali rečeš, da je to zate preveč, da s tem nisi računala? Še preden se za nekoga zanimaš ali se zanj celo odločiš, pomisli, da boš ti morda vsa njegova sreča. Ali se zavedaš velike odgo-vornosti? Ali jo sprejmeš? Šele ko jo sprejmeš in se z zave-danjem te odgovornosti odločiš za partnerja, imaš pravico začeti odnos z njim. Dokler nisi pripravljen prevzeti odgovornosti za tistega, ki mu je namenjena tvoja ljubezen, si nevaren za vsako-gar, ki se zaplete s teboj. Morda se ti zdijo zadnje izjave zelo ostre. Morda celo pretirane. Vendar sploh niso takšne, še zlasti, če veš, kaj vse počnejo partnerji drug drugemu. Nekdo lahko, ne da bi ob tem sploh kaj čutil, brcne partnerja – dobesedno ali v prenesenem pomenu – ga naplahta, prevara in zapusti. Zato se vedno zavedaj, da si prav ti v pretežni meri odgovoren za srečo in nesrečo, za blagor in stisko tvojega partnerja. Tukaj pa pride do izraza to, kar sem v prejšnjih poglavjih vedno znova omenjal: na Zemlji si zato, da uresničiš svojo Božanskost. Tvoja utelešenja, tvoja mnoga življenja nimajo drugega namena. In kaj je naloga tvojega odnosa? Da najdeš dom, se z nekom naučiš hoditi skozi življenje – in odpreš svoje srce. Na težave v odnosu glej iz tega zornega kota. Ne otežuj si življenja s tem, da se pretirano vdajaš razočaranju. Nasprotno, na razočaranje glej kot na konec zablode. Veseli se, da lahko spoznavaš novo stran življenja, novo stran partnerja in nenazadnje tudi samega sebe. Namesto da bi se vznemirjal, se veseli, kajti zagotovo se ti po-nuja priložnost, da lahko vedno bolj odpiraš svoje srce. Če par-tner zaradi bolezni, nesreče ali neprimernega obnašanja ni več tak, kakršnega si spoznal, ne bodi razočaran ali celo obupan, temveč izkoristi priložnost in vedno bolj odpiraj svoje srce. Vedno se zavedaj, da ima vse svoj smisel in da se ti ne zgodi nič, ampak res čisto nič, kar bi ti škodilo. Vse, vse, prav vse se zgodi z namenom, da ti pomaga napredovati. Morda ugovarjaš, da so nekateri ljudje deležni zelo krute ali že kar brutalne usode. Še preden se ustališ v tem mnenju, se po-skusi vživeti v vlogo Boga. Kaj naj stori s tistimi, ki brez trohice čustev prizadevajo, spolno zlorabljajo, mučijo in celo ubijajo soljudi? Glavna naloga telesa je, da ga začutiš; in s čutenjem lahko izkusiš, da je stvarstvo eno in da ima vsako bitje občutke. Če si to dojel, si svoboden. Zato živi svojo ljubezen vselej tako, da je povezana z odgo-vornostjo. Vedno misli na to, da med teboj in partnerjem v resnici ni meje in da vsakršen občutek ločenosti nastane zaradi zaslepljenosti, zaradi privida maje (snovnega sveta). Zavedaj se tudi, da boš v naslednjem življenju morda na partnerjevem me-stu. Tedaj boš ti impotenten mož ali zapuščena žena z rakom. S tem v mislih se pogovori s partnerjem. Poskušaj izvedeti, kaj potrebuje, da bi se dobro počutil. Zastavi si modro vprašanje: "Kaj moram jaz storiti, da bo moj zakon uspel?" Ne razmišljaj toliko o svojih željah, temveč se raje vprašaj, kaj potrebuje partner.

Ljubezen je pozornost
Pogost problem je, da ima žena občutek, da ji mož v resnici ne prisluhne. On pa nasprotno meni, da preživi z njo ure in ure, a njej to vendarle ni dovolj. Kaj je tu narobe? Kaj je treba storiti? Ali sta partnerja premalo odgovorna? Če žena reče "Občutek imam, da mi ne prisluhneš," tedaj nič ne pomaga, ampak kvečjemu škodi, če ji mož odvrne, da ni nikoli zadovoljna. S tem stavkom moški zgolj pove, da je v resnici ne posluša, da je ne razume in da ima žena prav, ko čuti, da ji ne prisluhne. Če bi jo razumel, bi se z njo tudi več ukvarjal, in bi tako na njeno izjavo najprej reagiral z začudenjem, nato pa z vprašanjem, kaj v njenih očeh počne narobe. To bi bil naraven korak, izvirajoč iz ljubezni. Če se to ne zgodi, tako kot v našem primeru, tedaj je ljubezen zavrta, srce pa ni tako široko odprto, kot bi moralo biti. Ljubezen je vedno zavrta, če pogovor med dvema človekoma, naj sta partnerja, sorodnika ali prijatelja, ne teče. Rahločuten govor, s katerim lahko človek načne še tako občutljivo temo, je čudežno orodje ljubezni in odgovornosti, izvirajoče iz nje. Z besedami lahko zgradiš vse mostove, ki so potrebni v tvojem odnosu, da bi se s partnerjem povezal tako, da se bo počutil varnega. Odločilno pa je, da noben od partnerjev ne govori v obtožu-jočem, ostrem ali očitajočem tonu, temveč odprto in prisrčno pokaže na svoje potrebe, želje in čustva. Zato nikoli ne presliši, če se partner nad nečim pritožuje. Njemu in sebi si odgovoren, da ugotoviš, kaj misli, v čem ima prav, kje se lahko ti kaj naučiš in kje se on moti. In če mu prisluhneš resnično iz srca, s tem močno poenostaviš komunikacijo. Tako je neka žena rekla možu, da čuti, da ji ne stoji ob strani. Da ji ne prisluhne. Nasprotno, da se vedno razburi, ne da bi se sploh poglobil v njene argumente. Tako so tekla leta, dokler zakon ni razpadel. Kmalu zatem je šlo moževo podjetje v stečaj. Šele takrat se je nečesa naučil, kajti njegova tajnica ga je vedno znova svarila, naj se pazi nekega poslovnega partnerja, ki se ji je zdel sumljiv. On pa je ni poslušal in prav ta poslovni partner je povzročil stečaj podjetja. Ko ga je tajnica spomnila na svoja svarila, se mu je prvič posvetilo, da nikoli ni prisluhnil ženskam. Menil je, da tako ali tako vse ve, ženske pa ne morejo imeti ta-kega pregleda nad situacijo, kot ga ima on. Tako je plačal visoko ceno za moški ponos in iz njega izvirajočo slepoto. Vedno se zavedaj, da so ponos, napuh, ravnodušnost in agre-sivnost sovražniki tvoje ljubezni. Pot do ljubezni je tvoj partner. Zato pazi nanj kot na punčico svojega očesa – kajti on si to zasluži že mnoga leta in življenja.

Požrtvovalnost
Požrtvovalnost je pojem, ki je danes popolnoma iz mode. Če kdo omeni požrtvovalnost, mnogi vihajo nosove. Menijo, da je to nekaj zastarelega, nepoboljšljivo staromodnega, nekaj, s či-mer lahko morda kdo naredi vtis v kakem domu za ostarele. Pozor, pravim jaz, kajti tak odnos je zelo kratkoviden. Spregleda namreč, da med drugim nihče ne bi prebiral teh vrstic, če bi tudi njegovi starši tako razmišljali. Tvoja mati je žrtvovala ogromno moči, energije in svojih mladostnih let, samo da si ti lahko dobil vse tisto, kar si dobil. Tudi tvoj oče je veliko delal, da je zaslužil denar, s katerim si se ti lahko šolal in si nabral izkušnje. Starša sta se odpovedala višjemu življenjskemu standardu, da bi tebi priskrbela vse potrebno. Požrtvovalnost je kri, brez katere organizem z imenom Življenje ne bi obstajal. Brez požrtvovalnosti reka življenja ne bi tekla. Ra-stline žrtvujejo velik del svojih moči za semena. Živali neskon-čno veliko žrtvujejo za svoje mladiče in delno tudi za svoje partnerje. Pri človeku pa nastopi povsem nov pojav. Je namreč edino bitje, ki se večinoma razvije po zaslugi partnerja. In čim bolj človek goji požrtvovalnost, tem dlje pride. Edino pri človeku je požrtvovalnost odločilni sestavni del njegovega odnosa, kajti omogoči mu, da lahko doseže tolikšno pristnost in intimnost, kot nobeno drugo bitje na zemlji. Požrtvovalnost spada k od-nosu kot vonj k roži. Če roža ne diši, jo kljub temu prepoznaš kot rožo, a manjka ji nekaj bistvenega. Danes pa mnogi menite, da intimnost dosežete s spolnostjo. Motite se. Ne spolnost, temveč požrtvovalnost vodi k intimnosti, kajti skupaj z ljubeznijo odpira srce. Čeprav se partnerja, deni-mo, intenzivno vdajata spolnosti, lahko njuni srci ob tem osta-neta povsem zaprti. Če pa med dvema vlada ljubezen in požrtvo-valnost, tedaj ne moreta biti zaprta drug do drugega. Požrtvovalnost je resnična pot do intimnosti zato, ker tvoja po-žrtvovalnost sporoča partnerju, da resnično misliš nanj, da ti je pomemben, da si se za njegovo dobro pripravljen odpovedati svojim interesom. Takšna drža se človeka dotakne v srcu. In kaj je intimnost drugega, kot da se te nekdo čisto osebno dotakne v globinah srca? Morda meniš, da pretiravam, vendar ti posredujem preprosto resnico, ko pravim, da je požrtvovalnost finosnovna srčika od-nosa. In veš, zakaj je tako? Ker prevaja ljubezen v dejanja. Požrtvovalnost je udejanjena ljubezen, ki dokazuje, da tvoja ljubezen ne sestoji le iz praznih besed, temveč iz konkretnih dejanj, ki jih tvoj partner lahko neposredno doživlja. Požrtvo-valnost je odnos srca s srcem. Ker ti je partner tako pomemben, ker je tvoja ljubezen do njega tako velika, si pripravljen zanj žrtvovati nekaj pomembnega. Posebnost požrtvovalnosti je v tem, da zaradi svoje ljubezni sploh ne opaziš, da se žrtvuješ. Pomisli na čas, ki ga nekomu nameniš. Kot žrtev ga doživljaš takrat, ko ti drugi ni pomemben. Če pa si sveže zaljubljen in se sestaneš z ljubljeno osebo, tedaj vajinih skupnih trenutkov ni-koli ne doživljaš kot žrtev, temveč kot dar. Tako je tudi s požr-tvovalnostjo: ljubezen spremeni žrtev v milost in radost; in šele zunanji opazovalec lahko vidi, koliko ljubeči človek v resnici daje. On sam pa verjame, da bi lahko dajal še mnogo več – a na žalost še ni našel možnosti za dodatno žrtvovanje. Veliko ljudi je, ki tudi danes, v teh težavnih časih, veliko žrtvu-jejo v svojih zakonih. Če si eden od njih, tedaj se veseli tega, kajti to danes ni več samo po sebi umevno. Če pa trpiš, ker se žrtvuješ, tedaj poskusi spremeniti svojo naravnanost tako, da se vprašaš, kaj vse se lahko v tem odnosu naučiš in ali ne bi moral biti človeku, ki od tebe terja žrtvovanje, tudi za marsikaj hva-ležen. Če spremeniš svoj zorni kot, svoje stališče, se spremeni tudi tvoja naravnanost. Sprememba stališča spremeni življenje in naenkrat se nesreča spremeni v srečo, ujetništvo pa v svobodo. Ne imej se za majhnega, temveč za zelo mogočnega, kajti tvoja usoda je v tvojih rokah.

Veselje rasti
Danes je razširjeno prepričanje, da si je zelo pomembno pri-dobiti izkušnje z različnimi partnerji. Nejasno ostaja le, čemu naj bi to koristilo. Škoda, saj je prav to vprašanje odločilnega po-mena. Vse, kar povemo o odnosih, je pomembno le toliko, koli-kor pozitivno vpliva na srečo in trajanje zakona. Izkušnje z več partnerji ne vplivajo pozitivno na zakon. Veljavnost te trditve potrjuje število ločitev, ki venomer narašča. Potrjuje jo tudi na-raščanje števila samskih, saj danes mnogi odrekajo smisel zako-nu in zvestobi. Torej, izkušnje z več partnerji ne koristijo zakonu. Komu pa koristijo? Odgovor je preprost: egu. Čim več izkušenj ima človek – še zlasti moški in mačo! – tem bolj se lahko z njimi postavlja. Tako se nekdo baha, da je spal že s tisoč ženskami – in mnogi ga občudujejo in mu zavidajo. Kaj bo iz takega človeka? Še naprej bo taval od ženske do ženske, pri tem pa bo svoj nemir prodajal kot velik dosežek. Mnogi, podobno nemirni, ga bodo poskušali posnemati. Promiskuiteta, se pravi pogosta menjava partnerjev, povzroča nemir, napetost in nespečnost, strahove vseh vrst, sebičnost in izgubo dostojanstva. Bog ni ustvaril spolnosti zato, da bi jo preizkušali z mnogimi partnerji. Spolnost je na ravni dharme in Božanskega reda utemeljena tako, da naj bi človek prehodil vzpone in padce življenja z eno osebo. Nabiranje izkušenj torej ni v kvantiteti, temveč v kvaliteti, ne v množici partnerjev, temveč v odprtosti, s katero se srečata dva človeka. Lahko sta še tako prepričana, da sta odprta drug do drugega, a če imata že izkušnje z drugimi in se ne moreta iz vse-ga srca odločiti za sedanjega partnerja, tedaj nikakor nista od-prta. Ali drugače rečeno, odprta sta za strast. V njunem odnosu lahko prihaja do burnih čustvenih vzponov in padcev, ni pa pravega razumevanja, izvirajočega iz globin njunega partnerstva. Niti ga ne more biti. Razliko lahko vidimo, ko pogledamo dva partnerja, ki si dejansko stojita ob strani, med katerima ni no-benih negotovosti, primerjav ali tesnobnih vprašanj o skupni pri-hodnosti. Namesto tega je le jasna skupna pot. In ker ni nobenih alternativ, se ta pot izoblikuje iz odnosa na zanimiv način. Vsak zakon pride vedno znova do točke, ko se eden od partnerjev vpraša, v čem je sploh še smisel, da sta skupaj. To je tista točka, na kateri se danes mnogi pari razidejo še pred poroko. Kakšna škoda!

Skupna pot
Zakon si predstavljaj kot stolp, na vrh katerega vodijo polžaste stopnice. Na vsakem zavoju so vrata in ključ zanje imata oba partnerja. Na vsakem tretjem zavoju pa so vrata, katerih klju-čavnica se odpre le tedaj, ko oba, kot pri trezorju, istočasno vstavita svoj ključ. Le tako lahko napredujeta iz nadstropja v nadstropje, dokler ne dospeta na vrh in uživata v prekrasnem razgledu. Kaj prikazuje ta podoba? Če hoče nekdo sam odpirati vrata, ne bo prišel daleč, kajti pri vsakem tretjem zavoju bo obstal in čakal. Če ga drugi ne dohaja, tudi on ne bo prišel naprej. Nič ne pomaga, če se še tako trudi okoli ključavnice. Vzpostaviti mora stik s partnerjem, ga vprašati, kaj potrebuje, da ga bo dohitel in le tako lahko gresta naprej. Prav tako malo pomaga, če se udo-bno namesti na okenski polici. Tam se sicer lahko lepo ugnezdi, a to mu ne pomaga napredovati. Če pa zapusti stolp, se bo moral na podobnem stolpu vzpenjati z drugim partnerjem in z njim narediti tisto, česar zdaj ni hotel oziroma ni mogel narediti. Zato raje živi po motu: življenje je izziv, sprejmi ga. Zakon je izziv, ki te zanesljivo pripelje do notranje rasti. Veseli se tega. Verjemi mi, radost je odločilna. In osem desetin radosti tvori tvoja naravnanost, le dve desetini pa zunanje okoliščine. Mogoče si opazil, da pri tem, kar sem do zdaj povedal o od-nosih, nisem posegel po nobenem psihološkem modelu razlage. A ne zato, ker ne bi želel ničesar razlagati. Na tem področju je psihologija naredila ogromno. Jaz pa nočem razlagati; spreme-niti želim tvoje stališče. Za to ne potrebuješ nobenih razlag, temveč vedenjske smernice in vrednote. In ravno tu moramo jasno razločevati. Kajti obstajajo trajne in minljive vrednote. Trajna vrednota bi bila, na primer, da vztrajaš pri svoji odločitvi in da dokončaš naloge, ki si jih sprejel. Vedno misli na to, da je tvoja naloga Božanska. Zato daj vse od sebe, da jo boš opravljal z radostjo. Opravljati svojo nalogo z radostjo je Božansko darilo, je darilo svobode. Je idealna pot rasti, ki vodi cilju. Tvoj zakon in tvoja družina sta tvoji zasebni nalogi. Bog ti ju je dal v dar zato, da lahko ljudem, ki so ti bili zaupani, daješ ljubezen, varnost in gotovost, ki lahko potem od tvoje družine tečejo nazaj k tebi. Svoje zakonsko življenje prežemi z radostjo. Uživaj v tem, da lahko rasteš skupaj z osebo, ki jo je Bog postavil na tvojo življenjsko pot. Brzdaj svoje misli, če partner sanjari o drugih in te s tem želi odvrniti od vajinega zakona. Vse, kar se ti zgodi v odnosu, jemlji kot priložnost za vedno večje obvladovanje misli. To ti bo prineslo srečo in zadovoljstvo. Ne dopuščaj misli dvoma, ali je to sploh pravi partner zate, temveč premisli, kaj lahko ti narediš, da bo vajin zakon tako srečen, kot si si ga predstavljal pred poroko.

Poglej se
Poleg tega pomisli, da vselej drži rek, da sta za prepir potrebna dva. Namesto da bi se prepiral, raje premisli, kaj lahko ti spre-meniš, česa se lahko naučiš. Jaz opazujem mnogo terapevtskih srečanj. Mnogo terapevtov me prosi za pomoč, še posebej pri terapijah z zakonskimi pari in njihovimi problemi. Terapevti imajo skoraj vedno največje probleme s tem, da ljudje vidijo svoje probleme predvsem ali kar izključno v partnerju in ne v sebi. To ne pomeni le velike obremenitve za zakon, to neizmer-no omejuje tudi tebe. Če si v težavah, imej vedno pred očmi dvoje: prvič, tvoj partner je tvoje najboljše ogledalo, v katerem lahko najbolje prepoznaš svoje napake. In drugič, ti si edini človek na svetu, ki ga lahko dejansko spremeniš. Če iščeš pomoč pri prijateljih ali terapevtih, ne otežuj življenja sebi in njim s tem, da (vso) krivdo vališ na partnerja, temveč se raje potrudi in z njihovo pomočjo razišči, kaj lahko spremeniš, kje lahko sam prispevaš svojemu zakonu tisto odločilno, da bo lahko postal tak, kakršnega si si zamislil. Kdo pa pravi, da stoji tvoj zakon na tej točki, tebi tako neprijetni zato, ker ti sploh nisi odprt za kaj drugega? Ne odpravi zlahka teh misli, kajti pogosto zadenejo bistvo, bolj kot bi si ti lahko mislil v najbolj drznih sanjah. Ravno tako pomisli, da težave niso skrajne točke, temveč ti od-pirajo možnost, da se bolje spoznaš. Zato se vprašaj, zakaj si izbral težave, zakaj si med mnogimi, mnogimi ljudmi izbral rav-no to osebo. Poskusi najti odgovor, ki zadeva tebe. Če zadeva nekoga drugega, sicer lahko osvetli marsikaj zanimivega, a tebe ne vodi naprej. Kajti le vprašanje, ki je usmerjeno nate, ti lahko prinese odgovor, kaj je tvoja naloga in česa se moraš naučiti. Življenje doživljaj kot radost, prežeto z napetostjo. Vsak izziv hvaležno sprejmi in veseli se, da lahko ponovno rasteš s svojim partnerjem in zaradi njega. Veseli se naslednjih vrat, ki jih bosta odprla skupaj s ključi, kajti z vsakimi skupaj odprtimi vrati sta korak bliže svojemu cilju. Nekoč bosta stala zgoraj, na razgledni ploščadi. Gledala se bosta, istočasno pa bo vajin pogled potoval v neskončne širjave. To je Pot. To je Cilj. To je Enost. In to ste Vi. Prepustiti se in izpustiti Zdaj se boš vprašal: "Dobro, poskusil bom najti skupno pot s partnerjem. Kako pa je to praktično izvedljivo? Kaj lahko nare-dim, saj se sčasoma vedno bolj prepirava, tako da ni več nobene-ga napredka?" Najprej naj ti rečem, da tvoj "poskusil bom" že izraža omejitev, ki jo želiš preseči. Kdor poskuša, ta ni prepričan, ta se ni odločil in lahko svoje delovanje odlaga. Torej, ne poskušaj iti po poti, temveč hodi po njej. Brez ampak in če. Korakaj in zaupaj, da boš uspel. Če kljub temu dvomiš, vedi, da to nima nič opraviti s tvojim partnerjem, temveč s tabo, še posebej z dvomom v sa-mega sebe. Zato vselej trdno verjemi v to, da si se prav odločil in da boš našel pot.

Temeljni paradoks
K temu naj dodam še pomembno resnico: življenje temelji na paradoksih, na dozdevnih protislovjih. To pa zato, ker je že sam svet protisloven: v osnovi je eno, namreč Bog, a kljub temu se zaradi maje, se pravi navidezne pojavnosti, kaže kot mnoštvo, celo kot neskončno mnoštvo. Razum ne more razvozlati tega temeljnega paradoksa. Mišljenje je ujeto v ozek okvir pravilnega in napačnega, v tako in ne tako. Zato z razmišljanjem ne moreš doumeti vseobsegajoče resnice o svetu in Bogu. Najpreprostejša pot, da rešiš ta dozdevni para-doks, vodi prek tvojega srca. Tvoje srce se ne pusti ujeti para-doksom. Srce ne pozna kategorij prav in narobe. Srce ljubi. Srce ne gleda na raso, spol ali barvo kože. Srce ljubi in s tem dojame bistvo. Ves privid ostaja izven srca in se ga ne dotakne. Srce ne stremi k raznolikosti. Srce išče tisto Eno, Bistvo, s katerim je že od začetka povezano. Če ga ne omejuješ, na primer z mislimi, te samodejno vodi k vseobsegajočemu Izvoru. Če pa vprašaš svoj razum, kaj ti je storiti v težavah, ti odgovori, da moraš težave razjasniti (bežanje od problemov ne prihaja od razuma, temveč je posledica nezavednih strahov). Razjasnitev je v mnogih primerih pravilno, pomembno in koristno dejanje. Včasih pa poskus razreševanja ne pelje naprej. Včasih je pomem-bno, da prideš do nečesa čisto novega. Če v taki situaciji vprašaš svoje srce, ti bo verjetno odgovorilo s paradoksom, ki pomeni odločilno pomoč za vsak odnos. To je: Prepusti se – izpusti! To se razumsko gledano zdi protislovje samo po sebi. "Kako naj se prepustim, če izpustim?" bo vprašal razum. Srce pa odgovori: "Le tako, da izpustim, se lahko prepustim. Če izpustim, na primer, vse strahove in vse želje, lahko partnerja zaznavam tak-šnega, kakršen dejansko je. To pomeni, da lahko opazim nje-gove ljubeče strani, ki jih sicer prekrijejo moji strahovi. Tako sem v sedanjosti, v tukaj-in-zdaj."

Pričakovanja
Srce ima prav, kajti vidi globoko. Ko se odločiš "izpustiti", je odločilni korak ta, da prepoznaš meje odnosa. V tem okviru pomisli na zakone iz prejšnjih časov, ki so nastali tako, da so zakonske partnerje izbirali starši. Čeprav komaj lahko verjameš, je bilo mnogo tedanjih zakonskih zvez mnogo boljših od dana-šnjih. Kako to? Ker so ljudje vstopali v zakon s povsem druga-čnimi pričakovanji. Mnogi so pričakovali malo izpolnitve, a ve-liko dolžnosti in truda. Niso pričakovali, da jim bo srečo prinesel partner, temveč druge stvari, na primer konjički, prijatelji, vera in lastna zanimanja, kar je bilo zelo pomembno še posebej za ženske, ki so brez poklica živele dokaj enolično. S tem so bili zakoni prosti velikega pritiska pričakovanj, ki danes preobre-menjujejo odnose in pogosto vodijo v neuspeh. Naj k temu dodam še nekaj nič manj presenetljivega: morda so bili ljudje nekoč bolj zaprti kot danes – to je v večini primerov tisto veliko vprašanje. Nekoč so imeli ljudje ustaljene norme obnašanja. Imeli so tradicionalne običaje, ki so se jih vsi držali. To je izredno olajšalo življenje. Danes pa mora vsak najti svoj slog, kar je že samo po sebi dovolj težko. K temu pa dodajmo še negativni vpliv filma, televizije in reklam, ki vašo oliko in medsebojno spoštovanje spustijo prav do dna. Zato potrebujete veliko pomoči. Prav iz tega razloga je prišel Avatar, da vam bo pomagal, svetoval in vas vodil. Na tem mestu boš seveda vprašal, katera je najboljša pot k sreči. Lahko ti priporočim star, preizkušen recept: odvrzi pričakovanja! Sreče nikoli ne pričakuj od partnerja, temveč jo išči v sebi, partnerja pa jemlji le kot pomoč, kot kažipot k sreči. Ravno tako se osvobodi predstave, da je partner odgovoren za tvojo srečo. Zavedaj se, da ti on ne more dati prave sreče, kajti imaš jo že v sebi. Ne dvomi v te stavke. Vsi tvoji problemi v osnovi izvirajo iz tvojega mišljenja in iz zanj značilnega dvoma. Raje vzpostavi tesen stik s svojim jedrom. Sprejmi Boga za svojega sopotnika, kot zanesljivo oporo, ki ti vedno pomaga. Ta opora ti bo dajala varnost in moč, da se boš lahko bolj poglobil vase in s tem tudi v partnerja. Tako ti partner ne bo predstavljal edine opore v življenju, zaradi česar se boš bolj poglabljal, vedno bolj in bolj predajal, kajti "izpustil" si. Napaka, ki jo danes delajo mnogi, je v tem, da vse pričakujejo s partnerjeve strani. On bi moral biti njihova opora, upanje, izvir sreče, zdravilec njihovih starih in novih ran, tisti, ki jim pomaga preseči prejšnje slabe izkušnje in tako naprej. A tega ne zmore noben človek. Takšna pričakovanja morajo preobremeniti vsak odnos, zakon pa dolgoročno vodijo v propad. Zato "izpusti" in se vprašaj, kaj se moraš ti še naučiti. Kako je, na primer, s tvojim duhovnim razvojem? Ali si že dognal, da brez duhovnega razvoja dolgoročno ne more biti dobrega odnosa? Ali ponavljaš Božje ime? Ali imaš svoje misli na vajetih? Ali je Bog ravno tako tvoj sopotnik kot tvoj partner? Kakšna je tvoja prehrana? Ali imaš srce za živali? To so odločilna vprašanja, ki pogojujejo tvojo "izpustitev" in ti omogočajo, da se prepustiš. Brez duhovne usmeritve oziroma zaščite je vsak odnos kot akro-batska točka v cirkuškem šotoru, ki jo izvajaš na neza-nesljivih orodjih, brez varovalne mreže. Ne zahtevaj preveč od sebe. A niti ne poskušaj olajšati stvari, kajti s tem lahko vse zapraviš. Raje misli na to, da je radost tvoja usoda. Pomisli na tistega, ki je na dolgih poteh po pesku življenja vedno videl dvoje stopinj, svoje in Božje. A v najtežjih trenutkih je videl le eno sled. Zato je vprašal Boga: "Gospod, kje si bil v najtežjih trenutkih?" On pa je odgovoril: "V težkih tre-nutkih nisi mogel videti svojih stopinj, kajti takrat sem te nosil na rokah!" In ne pozabi: če v takšni ali drugačni situaciji Bog nosi tebe, tedaj nosi tudi tvojega partnerja. Zato se ne počuti samega. Večini ljudi spodleti, pa ne zato, ker ne morejo več naprej, tem-več zato, ker se počutijo same, brez upanja, in zato prezgodaj obupajo.

Odnos in otroci
Ko govorimo o odnosu med moškim in žensko, samodejno pomi-slimo tudi na otroke. Otroci temeljito spremenijo vsak odnos, kaj-ti od "ti" vodijo k "mi". Če si doslej živel v skupnosti s partnerjem in je vsaka minuta pripadala le vama, jo morata zdaj deliti z vajinim otrokom oziroma otroki. To zahteva veliko prilagajanja. Najpogosteje se zgodi, da žena prevzame glavno odgovornost za vzgojo otrok, kar jo stane ogromno moči in to je danes po vsem svetu premalo cenjeno. To je zelo narobe. Kar ženske naredijo za svoje otroke, je v mnogih primerih čisto bogoslužje, kajti iz njih se kar izliva nesebična ljubezen. Ni čudno, da je odnos matere do otroka simbol požrtvovalne ljubezni. A tudi oče mora veliko narediti in žrtvovati. Najprej se mora sprijazniti, da zdaj ženo deli z otroki, kar je tudi velika žrtev. Zatem se mora tudi spolno umakniti, ker je žena pogosto izčrpana ali pa ker starša zaradi otrok ne najdeta miru za skupne trenutke. To je za marsikaterega moškega zelo težko. Poleg tega je oče v mnogih primerih glavni vzdrževalec družine. To mnoge moške tako zelo bremeni, da marsikatero noč ne morejo spati, tako kot ženske – ženske zato, ker jih skrbi za otroke, moški pa, ker skrbijo za blaginjo oziroma preživetje družine. Starši nare-dijo mnogo, pogosto neskončno veliko za svoje otroke. Na ža-lost pa živijo, še posebej na Zahodu, v zelo nehvaležnih časih. Stare vzgojne metode so se izkazale kot krute in nesmiselne, zato morajo biti pozabljene. Nove metode so po eni strani veliko bolj ljubeče, a zaradi razširjene družine in spremljajočih obveznosti so starši pogosto preobremenjeni in napeti, tako da nestrpnost in pomanjkanje umirjenosti neredko uničita njihove vzgojne ideale. Po drugi strani pa starši zaradi preobreme-njenosti v veliki meri sledijo načelu laissez-faire, se pravi po motu 'pusti otroka početi, kar hoče, on že ve, kaj je prav'. Seveda je to načelo boljše od prejšnjih, prestrogih metod, a še zdaleč ni idealno. Otrokom ne smemo pustiti, da delajo, kar hočejo. Otro-ci potrebujejo jasna navodila, zgled, po katerem se lahko ravna-jo ter ljubeče in odločno vodenje.

Televizija
Vaša družba je tako na dnu tudi zato, ker vaši otroci vsega tega nimajo. Otrokom je dovoljeno skoraj vse. Do odraslih so nespo-štljivi, poslušajo le redkokoga ali pa sploh nikogar, počnejo, kar hočejo in gledajo preveč televizije. Televizija otrokom izredno škoduje. Zmanjšuje njihovo koncentracijo, zmožnost pomnjenja in domišljijo; dela jih živčne in dolgoročno škodi očem. Znaten porast agresivnosti v vaši družbi je v veliki meri pripisati ško-dljivemu vplivu televizije. Večini, ki je odgovorna za oblikovanje televizijskega programa (tudi politikom, ki to dopuščajo), ni niti najmanj mar za razvoj otroške duše. Prizadevajo si le za visoko stopnjo gledanosti in velik zaslužek. Tak je njihov zastrašujoče kratkoviden odnos. Nekega dne pa bodo videli, kaj lahko nare-dijo s svojim oddajnikom in z denarjem, ki so ga zaslužili tako. Svoje otroke in vnuke lahko edino zaprejo, da bodo varni pred posevkom nasilja, ki vedno bolj kali, kajti filmi na neopisljiv način uničujejo duše otrok in mladine. Mnogi starši to spoznajo in poskušajo odvrniti otroke od televizije. A to je komaj mo-goče, ker televizijo gledajo vsi, in otrok, ki tega ali onega (slabega!) programa ne pozna, je izključen iz družbe. Poleg tega mnogi starši ob večerih počnejo komaj kaj drugega, kot pijejo alkohol in gledajo televizijo. Družinsko življenje je dobesedno okamenelo na tej nizki stopnji. Pri tem pa nasilni filmi, nalivanje z alkoholom, nezmožnost družinskih članov za pogovor in stres, kot posledica življenja brez duhovne usmeritve porodijo toliko nasilja, da en večer brez televizije skoraj povzroči razpad družine.

Značaj = ljubezen in spoštovanje
Zato bi starši vedno morali misliti na to, da je cilj vzgoje značaj, bistvo značaja obrat k Bogu, bistvo obrata k Bogu pa ljubeznivo medsebojno druženje ljudi. Življenje brez značaja, življenje brez Boga, življenje brez ljubezni je brez vsakega smisla in vrednosti, saj v njem človek ne najde samega sebe. Zato se danes mnogo ljudi počuti, kot da njihovo življenje nima nobenega smisla, kot da nimajo nobene naloge; če pa že, se jim zdi naloga nepo-membna. Kdor daje tak zgled, se ne sme čuditi, če njegovi otroci nekega dne skrenejo s prave poti. Kaj moraš narediti, da bi pravilno vzgajal svoje otroke? Najprej moraš premisliti, kaj si prevzel od svojih staršev. Vprašaj se, kaj je v tem, kar si prevzel, dobrega in kaj bi moral zavreči. Pomisli: če imaš težave s svojimi otroki, je to lahko zato, ker jim nalagaš nekaj, kar so tebi vsilili tvoji starši. Premisli tudi, katere strahove si prevzel od svojih staršev in jih zdaj posreduješ svo-jim otrokom. Še nekaj: marsikaj od tega poteka nezavedno. Zato je odločilnega pomena, da imajo starši korektorje v prijateljih, botrih ali celo dobrih terapevtih. Naslednja stvar, ki je ne smeš podcenjevati, je, da samega sebe spoštuješ in ljubiš. Če tega ne zmoreš, a že imaš otroke, moraš vsekakor nekaj narediti, da bi sebe bolje spoznal, oziroma da bi si pridobil samospoštovanje. Kajti tisto odločilno v vzgoji je, da starši ljubijo in spoštujejo svoje otroke; to pa je mogoče le, če za začetek ljubijo in spoštujejo sami sebe. V vaši družbi pa obo-jega zelo primanjkuje, zato tudi gre vse narobe. Spoštuj svoje otroke, saj ne veš, kakšne duše imaš pred seboj. Kdo pravi, da se v tvojem otroku ne skriva velik svetnik, znanstvenik ali voditelj? Vedno imej pred očmi, da otroci prihajajo neposredno od Boga in zato še imajo v sebi čistost, požrtvovalnost in ljubezen, od katere se lahko veliko naučiš. Izraz spoštovanja je, na primer, da svojega otroka nagovarjaš s spoštovanjem, da potrkaš, ko želiš vstopiti v njegovo sobo, in da se o problemih pogovarjata tako, da si se pripravljen tudi ti učiti od njega. Za to pa moraš živeti v skladu s petimi temeljnimi vrednotami, ki so sathja (resnica), dharma (pravilno ravnanje, poštenost), prema (ljubezen), šanti (mir) in ahimsa (nenasilje). Otroci pa bi morali svojim staršem izkazovati prav takšno lju-bezen in spoštovanje. Vzgojeni bi morali biti tako, da bi ljubili vsa živa bitja, jih spoštovali in da bi v vsem videli enega Boga. Že od malega vzgajaj svoje otroke v duhu skupnosti (enosti) vseh narodov, ras, ver in ostalih skupnosti. Kot starš nikoli ne govori zaničljivo o drugače mislečih, tako da se bodo otroci že od ma-lega naučili biti ljubeči in spoštljivi do vseh ljudi. Nikoli ne poskušaj moči, ki jo imaš kot starš in odrasel človek, zlorabiti tako, da svojega otroka siliš k nečemu proti njegovi volji, kaj šele da zlomiš njegovo voljo. To bi dolgoročno imelo katastrofalne posledice. Če ti otrok nasprotuje, moraš napake iskati v sebi, ne pri otroku. Najverjetneje si nedosleden, nejasen, nenaklonjen oziroma nisi dovolj razumevajoč. Poišči strokovno pomoč, da odpraviš nejasnosti. Otroci so polni ljubezni, ki jo želijo izraziti, če starši to le dopustijo. Zato pristopaj k svojim otrokom z ljubeznijo in potrpljenjem. Če tega ne zmoreš, tedaj sprejemaš premalo ljubezni, ki jo izžarevajo otroci, in bi spet moral delati na sebi. Mnogi starši le stežka premorejo toliko zaupanja, da pustijo otroke iti svojo pot in zbirati izkušnje. Mor-da zato, ker to zamenjujejo z laissez-faire. Res je tudi, da je po-gosto težko najti pravo mero, saj starši nenehno lovijo ravno-vesje med pretiranim popuščanjem in pretiranim vplivanjem.

Težave
Če težko izpustiš stvari, se spomni, da tvoji otroci prinašajo s seboj svojo karmo. Oni morajo živeti svoje življenje. Ti jim lahko v marsičem pomagaš, a ne moreš jim odvzeti oziroma prevzeti bremena življenja. Seveda jim lahko s svojo ljubeznijo, skrbjo in molitvijo mnogo olajšaš. Zato pristopaj k svojim otrokom z ljubeznijo, kajti edino ljubezen ti kaže pot. Pa še nekaj, nikoli ne zamenjuj ljubezni z zaslepljenostjo oziroma z oklepanjem. Lju-bezen prepoznaš po tem, da v družini vladata harmonija in "pretočnost". Zaslepljenost pa prepoznaš po problemih in težavah, ostrini in agresivnosti, ki ti otežujejo življenje. Vedno se zavedaj, da bi moto vzgoje moral biti: če gre pri vzgoji kaj narobe, vedno najprej vprašaj sebe, kaj si ti naredil narobe, in šele po temeljiti raziskavi svojega deleža išči krivdo pri otroku. Ne prepusti se predstavi, da so nekateri otroci pač dobri, drugi pa slabi, kakor to lahko razločno opaziš pri svojih raznolikih otrocih. Raje pomisli, da imaš s "slabim" otrokom najverjetneje kak zaplet iz enega – ali več – prejšnjih življenj. To moraš vse-kakor razrešiti – tudi opravičilo, ki prihaja iz dna srca, je lahko pravi blagoslov. Najbolje, da to narediš po metodah Phyllis Krystal. Vedi, da je otrokom na začetku lahko zelo težko, če s starši ne najdejo skupnega jezika. A to se lahko z leti hitro obrne in tedaj starši prav tako trpijo zaradi nezanimanja otrok, kot so otroci prej trpeli zaradi ravnodušnosti staršev. Zato ne dopusti, da bi šle stvari tako daleč. Glej na svoje otroke kot na vzpodbudo, da sebe bolje spoznaš. Naredi vse, da se v tvoji družini naselijo mir, harmonija in ljubezen. Če se tvoj partner ne strinja s tem, kar sem povedal o vzgoji otrok, ga ne poslušaj, temveč sledi poti, ki sem ti jo opisal Jaz. A glej, da se pri tem ne boš boril proti partnerju, kajti s tem bi povzročil še več prepira. Raje bodi ljubeč in prilagodljiv, po-navljaj Gospodovo Ime, moli in po potrebi poišči tudi podporo prijateljev in strokovnjakov – če je treba, tudi vseh treh! Kar koli že počneš, poskusi prav vse, da bi besedni spopadi, ostrina, nerazumevanje ali še kaj hujšega, ostali zunaj tvoje družine. Vedno imej v mislih, da sta ljubezen in spoštovanje edini čustvi, ki omogočata razcvet tvoje družine in ustvarita dom, v katerem vsakomur očitno prebiva Bog. Pomembno vprašanje je tudi, kako naj otroci nagovarjajo starše. Mislim, da so oče, očka, ati oziroma mama, mami, mamica ali ljubkovalne izpeljanke teh nagovorov, pravilna izbira. Otroci naj ne bi svojih staršev klicali po imenu. To zabriše generacijske razlike in meje. Ljubezen ni v izenačevanju, temveč v videnju in spoštovanju drugačnosti pri drugih ljudeh. Ljubezen tudi ni v tem, da imajo starši svoje otroke v napačnem smislu za prija-telje, jih zlorabijo kot zaupne prijatelje in se z njimi pogovarjajo o svojih problemih, celo spolnih. To ni le neokusno, temveč je tudi popolna preobremenitev otrok, kar jim lahko povzroči veliko škode, kajti otrok se spolnost staršev sploh ne tiče. Starši bi se morali tudi izogibati poljubljanju otrok na usta, saj to vodi k poudarjanju spolnosti v otroškem dojemanju.

Starostna razlika med otroki
Vedno znova poudarjam: ne imejte veliko otrok. Dva otroka sta povsem dovolj. Držite se tega nasveta, saj prinaša blagoslov. Dva otroka krepita družino, medtem ko jo en otrok lahko oslabi. Pomembno vprašanje je, kakšna naj bo starostna razlika med otroki. Tu ni splošno veljavnega pravila, ker so tako otroci kot mati lahko zelo različni. Razen tega se tudi dečki in deklice lahko zelo razlikujejo v razvoju. V idealnem primeru razlika ni večja od treh let. Otroci, ki so, na primer, pet let narazen, si ne morejo biti tako blizu kot otroci, pri katerih starostna razlika znaša le dve leti. Če je deklica starejši in fantek mlajši otrok, lahko tri leta po-menijo zelo veliko, kajti deklice se praviloma razvijajo hitreje od dečkov. Če pa je deček starejši, je triletna razlika povsem primerna. Če je med otrokoma le enoletna razlika, se med njima dostikrat razvije posebna bližina, včasih celo takšna kot med dvojčki. Leto dni razmika je lahko velika obremenitev za mater – ni pa nujno. Veliko mater je, ki se zelo veselijo, da imajo tako hitro dva otro-ka in da ju lahko vzgajajo. Nasprotno pa obstajajo tudi ženske, ki so od nosečnosti in po-porodnega obdobja tako izčrpane, da bi zgolj enoletni presledek do naslednjega poroda presegel njihove moči. Najprimernejši razmik je tako dve leti. Dva otroka v dveh letih prinašata blagoslov: 2 + 2 ali 2 x 2 je 4. Štiri je število nebesnih strani, strani kvadrata in razvojnih sto-penj, skozi katere mora duša, da bi se uresničila; to so materija, duševnost, razum in um. Če temu predlogu ne moreš slediti, ne skrbi, temveč vedi, da ni odločilen razmik, temveč ljubezen, s katero obsipaš otroke. Prava ljubezen je najboljše materino mleko, ki je kos vsem teža-vam. Je vseobsegajoča in vendar dopušča svobodo. To je njeno bistvo. To je njena moč. In kaj vse to pomeni? Glej Boga v svojih otrocih in jih izpusti! Spoznaj razliko med tem, da v svojem otroku vidiš Boga in tem, da ga obožuješ. Zdaj se upravičeno sprašuješ, kako lahko najbolje "izpustiš" svo-jega otroka. Moj nasvet je: čimprej ga privedi do stika z Naj-višjim Sebstvom. Pri štirih letih – kar pa je od otroka do otroka zelo različno – lahko z njim po metodi Phyllis Krystal že zgradiš trikotnik in svojega otroka vodiš v stik z Najvišjim Sebstvom. To je za oba velik korak, kajti s tem stikom lahko tvoj otrok razvije povsem novo dimenzijo, v kateri odvisnosti avto-matsko izgi-nejo. Zato s svojimi otroki čimprej kreni po tej poti, saj vam bo pri-nesla blagoslov.

Skupaj ostareti
Vedno znova poudarjam, naj pari ostanejo skupaj, naj naredijo vse, da se ne bi ločili. Zdaj boš upravičeno vprašal, zakaj, kajti današnje pojmovanje temu precej nasprotuje. Kot temeljni vzrok sem navedel karmične zaplete, zamujene ra-zvojne priložnosti in medsebojno odgovornost. A obstaja še en razlog: ko starejši partner dopolni šestdeset oziroma petinšestdeset let, naj bi par – s soglasjem obeh – živel le še kot brat in sestra, to pomeni da naj ne bi imel več spolnih odnosov. "Le zakaj?" boš takoj vprašal. Zato, ker te spolnost samodejno veže na telo, ti pa bi moral svoj čas po šestdesetem letu izko-ristiti tako, da bi se vedno bolj osvobajal telesa in ga posvečal Bogu, da bi se tako pripravil na smrt, natančneje rečeno, na zapustitev snovnega telesa. Namreč, bolj ko živiš svojo spolnost, tem bolj aktiviraš svoje nagone in toliko teže se boš osvobodil snovnega telesa. Tvoj cilj bi moral biti vnesti mir v telo. To dosežeš tako, da nisi več toliko navezan nanj, da te ni več pre-tirano strah smrti, temveč jo lahko pozdraviš kot starega znanca in prijatelja. Čimdlje traja zakon, tem več miru se samodejno spušča na te-lesno raven, in temu ustrezno upada tudi poželenje. Nasprotno pa se pri vsakem novem odnosu znova aktivira spolni nagon, ki te samodejno vleče v telo. Ko se moški ločijo od svojih žena in si iščejo novo partnerko, se nagibajo k mlajšim, pogosto mnogo mlajšim ženskam. To gre tako daleč, da se moški, stari petin-šestdeset let, drugič ali tretjič poročijo s petindvajsetletno žen-sko. To ni dobro in tudi ni v skladu s smislom zakona. Na-mreč, v večini primerov je prva žena vložila v zakon svojo mladost, svoje moči in upe, ter vzgojila skupne otroke. Tedaj je v popol-nem nasprotju z dharmo, Božanskim redom, da jo mož po tolikih skupnih letih zapusti. Moški, ki stori kaj takega, bi se moral zavedati, da svet ni igrišče, na katerem bi vsak lahko neovirano izživljal svoj egoizem. Moral bi tudi vedeti, da bo morda že v naslednjem življenju on v vlogi žene ostal zapuščen. Torej, kot mož bodi hvaležen ženi, da ti je tako obogatila življenje. Ker je moški veliko bolj vizualen, torej bolj reagira na vidne dražljaje kot ženska, ima lahko velike težave, ko se njegova žena začne starati in sčasoma ni več videti takšna, kot je bila pri petindvajsetih. Tu mora moški nekaj ukreniti. Prerasti mora sebe. To je ena od poti, kako se moški lahko preusmeri od ega k Sebstvu. Če pa se loči zaradi mlajše ženske, bo zgrešil to priložnost. Njegov ego se napihne in ga lahko zapelje v raz-mišljanje, da kot vedno starejši potrebuje vedno mlajšo žensko. To ni le nesramno do njegove sedanje partnerke, temveč jasno pokaže, da je ta moški v trdnem prijemu svojega ega. In kaj to pomeni? Pomeni, da ne bo pripravljen, ko bo smrt potrkala na vrata, da bo njegovo zavedanje v celoti usmerjeno navzven. Življenja torej ni izkoristil za vedno večjo ponotranjenost. Ženske so v veliko primerih deležne večje milosti. Zaradi velike naloge, ki jo prevzamejo z vzgojo otrok, so pogosto mnogo bolj požrtvovalne kot moški. Že po svoji naravi so mnogo bolj usmerjene v odnos in zato se tudi do partnerja obnašajo druga-če. Ženska bo zapustila moža skoraj izključno le v primeru, če se z njo ne ukvarja dovolj, če zanjo nima dovolj časa ali če ji ne prisluhne. Danes je mnogo žena prizadetih globoko v svoji biti, poleg tega pa še zapuščajo moža, ker zanje ni dovolj močan. To ni značilno za ženske, temveč je le izraz današnjega bolnega časa. Ostareti pomeni velik korak za moškega. Ta korak je posebej velik zato, ker je ponavadi bolj nenaden kot pri ženski. Ona že zgodaj začne boj s prvimi gubami, s spreminjanjem svoje po-stave in z močnim pritiskom konkurence drugih, posebej mlajših žensk. Moških ne skrbijo njihove prve gubice. Prav nasprotno, zaradi njih se počutijo še bolj moški. Pri štiridesetih ali pet-desetih letih pa nenadoma občutijo, da se je njihovo življenje spremenilo, da nimajo več moči dvajsetletnika in da so njihovi otroci že odrasli. Med drugim se počutijo ogrožene zaradi pre-bujajoče se spolnosti svojih hčera ali prijateljic svojih sinov in hčera, saj ga zavestno ali nezavedno privlačijo. V njih se prebudi predstava iz podzavesti, da bi se ob mladi partnerki spet pomladili. Ta predstava je pravilna. Mladost tvojega partnerja se nedvomno odraža v tebi. Ampak zakaj bi bilo to potrebno? Zakaj želiš nazaj leta mladosti? Zakaj živiš po vzorcu današnjega časa, ki ti dopoveduje, da starost ni dobra, da je nekaj, čemur se moraš, tako kot smrti, vsekakor izogniti? Tako starosti kot smrti ne moreš pobegniti. Starost ni grozljiva, temveč je darilo. Ce-lotno življenje je mišljeno kot dar, ki te približa tvojemu Seb-stvu. Zato je starost čas priprave na smrt. To je obdobje zrelosti in modrosti, Božje bližine in uresničenja Boga. To je priložnost starosti, to je tisti veliki dar, ki ti ga nudi to obdobje. Zato ga ne zapravi z navezovanjem na zelo mlado ženo, ki zaradi svoje mladosti ne more razumeti, da je tvoja naloga drugačna, kot da jo snubiš in imaš z njo otroke. Zato si reci, kot je neki šestdesetletnik rekel o svoji ženi: "Lju-bim njeno dušo, ki mi je dopustila doživeti čudovite stvari in ki jih še vedno doživljam. V njej še vedno vidim tisto mlado dekle, ki sem jo takrat spoznal." Če razmišljaš tako, imaš Božji blago-slov, ki se kaže tako, da si s svojo ženo lahko zmeraj srečen in zadovoljen. Tega blagoslova pa ni deležen moški, ki zapusti ženo in odide z drugo (mlajšo) žensko. Pomanjkanje tega blagoslova prihaja do izraza v prepirih z ženo, v prepirih oziroma v nesoglasjih z otroki, s prijatelji – še posebej, če so ti skupni – in s sorodniki. Pomanjkanje blagoslova se kaže tudi v tem, da se je moški pri-siljen prilagoditi potrebam mnogo mlajše ženske. S premislekom pravim, da se "mora" in ne, da se "lahko", kajti mora se prila-goditi čisto novi življenjski situaciji. Ko živita skupaj dva, ki sta v povsem različnih življenjskih obdobjih, ima eden pred seboj še vso prihodnost, drugi pa jo ima že za seboj. Tako traja čar novega le kratek čas in se konča v prepirih, skrbeh in ločitvi. Napetosti v zakonu resnično niso nič slabega, vendar zahtevajo prožnost obeh partnerjev. Če pa en partner vplete drugega v probleme, ki ovirajo njegov razvoj, tedaj je to slabo za oba. Petindvajsetletna ženska, ki se poroči s petdeset- ali šestde-setletnim moškim, se bo morala soočati s problemi, ki niso v skladu z njenim razvojem. Njeno življenje je šele na začetku, njegovo pa se že nagiba h koncu. Ona prihaja v leta, v katerih se njene duševne in telesne potrebe še bolj okrepijo, in to bo trajalo še leta. Pri njem pa, prav nasprotno, bi se moralo vse podrediti duhovnemu življenju. Pomanjkanje blagoslova postane še posebej očitno takrat, ko pogledamo danes tako pomembno telesno raven: petdeset- ali šestdesetletni moški bo ob petindvajsetletni ženski naletel na težave s potenco. Zato se lahko znajde pod pritiskom in spol-nosti ter potenci pripisuje pomen, ki ga v njegovi starosti ne bi smeli imeti; to zadnje pa se zgodi tudi, če s spolnostjo nima težav. V Evropi znaša povprečna življenjska doba okoli sedemdeset let. To pomeni, da bi se morali ljudje pri šestdesetih ukvarjati z umi-rjanjem telesa in temeljitim prebujanjem duše in duha, ne pa s tem, kako bi spolno zadovoljili mlado žensko. Vse ima svoj čas. Tudi on ga je imel pri svojih dvajsetih, tri-desetih in štiridesetih. Kdor ne spoštuje časovnih mej, ne spo-štuje niti sebe. In kdor ne spoštuje sebe, ne more spoštovati drugih. To je prastar zakon, ki je vedno veljaven – tudi tedaj, ko navade tako ponorijo, kot danes. Zato se ravnaj po svojem času, živi v skladu z njegovim smislom in boš blagoslovljen s srečo, mirom in dostojanstvom. Mnogi moški se danes zapletajo in izgubljajo v krempljih užitka, ki jih ne izgrajuje, temveč zgloda in pogosto tudi uniči. Na koncu pa ugotovijo – če jim je dana milost samorefleksije (samo-vpogleda) – da so užitki največje razočaranje. Oni so tako iskali, tako zelo upali, a kaj so našli na koncu? Solze lastnega razo-čaranja, prizadetosti in obupa. Kajti čas je potekel. Ne vrne se več, čas zapuščanja telesa pa se približuje. Tako preživeto življe-nje boli. To je danes vidno povsod. To je tudi vzrok za agresijo, strah in obup v svetu. Vsakdo namreč v sebi ve, kaj je smiselno in kaj zapravljeno življenje. Vsakdo nosi merilo za to v srcu. Jaz sem to merilo. Zato tudi vem, kaj potrebuješ, kaj te osrečuje in kaj žalosti. Vse to seveda ne velja le za moške. Mnogo žensk v enaki meri trpi zaradi sebe in zaradi napačnih predstav. Preveč so pod vplivom svojih čustev, preveč mislijo le nase in ne na moža in družino. Tako udejanjajo lastne interese na račun tistih, ki bi jim morali biti dragoceni in pomembni. Tako imenovano samouve-ljavljanje je tu velik problem in ni nič drugega kot uveljavljanje ega. Marsikatera ženska zapusti moža in otroke, da bi uresničila svoje sposobnosti, kot temu pravi sama. Če to ne bi bilo uresničenje ega, temveč resnično samouresni-čenje, tedaj bi te ženske ostale tam, kjer je njihovo mesto, kjer jih potrebujejo in ne bi pahnile v stisko in bolečino svojega moža in svojih otrok. Navedel bom primer. Juha je bil direktor velikega podjetja. V svojem dolgoletnem delovanju je naredil veliko dobrega v svo-jem podjetju in za svoje podjetje. Nekoč pa je dobil novo tajnico, Pirjo. Imela je dvaintrideset let in bila je zelo privlačna, uspešna, prisrčna in inteligentna ženska. Juha in Pirjo sta se na vrat na nos zaljubila. Problem pa ni bil samo v tem, da direktor ne bi smel začeti razmerja s svojo taj-nico, temveč tudi, da Juha ni bil samski in da ni imel več trideset let. Vse kaj drugega. Star je bil petinpetdeset let in že trideset let je bil srečno poročen s Päivi, s katero je imel dva otroka, ki ju je zelo ljubil. Tudi onadva sta ljubila očeta in ga častila kot vzor ljubezni ter zanesljivosti, kot zglednega človeka, ki je vedno pripravljen pomagati. Juha nikakor ni hotel vsega tega postaviti na kocko zaradi lju-bice. Česa takega niti še ni naredil v vseh letih svojega zakona. Po drugi strani pa se je Pirjo globoko dotaknila njegovega srca. Zanj ta ženska ni bila kdorkoli, temveč očitno stara znanka, s ka-tero je doživljal neskončno zaupnost že od začetka. To ga je privedlo v hud precep in ni vedel, kaj bi. Tako je Juha prosil Boga, naj mu pomaga. In Bog je takoj odgovoril. Juhov čoln se je prevrnil v ledenem morju in Juha je zbolel za težko pljučnico. Znašel se je v bolnišnici, kjer je imel, ločen tako od svojega dela kot tudi od Pirje, neskončno veliko časa za razmišljanje. V bolnišnici ga je obiskal prijatelj Kari, ki je imel ob ženi še prijateljico, zaradi česar je njegov zakon pozneje razpadel. Skozi bolečino in trpljenje je spoznal, da to ni pot do sreče. Kari se je dolgo pogovarjal z Juho in mu bil v veliko oporo s svojo odprtostjo, prisrčnostjo in sočutjem. Juha je izkoristil bolezen, da je sprejel pomembno odločitev: odločil se je, da se bo ločil od Pirje kot tajnice in možne ljubice. Zavestno se je hotel žrtvovati za svojo ženo in otroke. Prav tako se je odločil, da se bo tesneje povezal z Bogom. Z Njim, ki mu je tako hitro in tako očitno priskočil na pomoč. Ko je Juha okreval, sta imela s Pirjo dolg pogovor, ki je bil zazna-movan s skrbjo, a tudi z ljubeznijo. Juha ji je izrazil svoje obču-dovanje in priznanje. Poleg tega ji je iskreno priznal, kako zelo ga privlači. Obenem je tudi naravnost povedal, da ne more biti več njegova tajnica, kajti nevarnost, da bi se zapletla, bi bila tako prevelika. Vse to je Pirjo zelo bolelo, a vendar ga je prav dobro razumela. Razen tega je spoštovala in občudovala Juho zaradi njegovega odnosa do svoje žene, otrok in tudi do nje.

Dva dobra človeka sta se ločila odprtih src.
Juhi je bilo s to žrtvijo marsikaj prihranjeno. Ko bi začel odnos s Pirjo, bi bilo vse dobro prvih pet let, ko bi bil on skoraj popol-noma zaposlen z ločitvijo od žene Päivi. Zatem pa bi ga že do-hitela njegova karma in začetno razumevanje bi se sprevrglo v nenehne boje. Ob tem bi Juha koprnel po nekdanjem zakonu s Päivi, h kateremu pa ne bi bilo več vrnitve. Njegova dobra dela so ga, naj se še tako čudno sliši, obdarila s pljučnico in srečanjem s Karijem. Dobil je priložnost za razmi-slek, tehtanje in odločitev, da bo ostal s Päivi in tako ostal sre-čen. S tem je naredil nekaj odločilnega zase, za svojo ženo, svojo družino in svoj duhovni razvoj.

V. SPOLNOST

Božanska energija
Za knjigo, ki govori o odnosih, je neobičajno, da pride tema spolnosti na vrsto tako pozno. Vendar ima to svoj namen, kajti do izraza naj bi prišla lestvica vrednot: na prvem mestu je tvoj odnos do Najvišjega Sebstva, nato do tvojega Sebstva oziroma tvoja osebna vrednost, nato pride na vrsto ljubeč pogovor s par-tnerjem in razjasnjevanje. Temu sledita odločitev in blago-slov in šele nato pride na vrsto spolnost. Edino takšen vrstni red te obdari z blagoslovom; vsak drugačen prej ali slej vodi v zmedo. "Zakaj?" vprašaš. Spolnost je zelo močna, je Božanska energija. Danes pa verjamete, da ji izkazujete čast s tem, da jo živite svo-bodno. Kakšna čudna predstava se skriva za takšnim mišljenjem in obnašanjem! Le kdo bi zapravljal dragocenost? Razumen člo-vek že ne. Vi pa mislite, da morate skoraj z vsakim imeti spolno izkušnjo – potem pa se čudite, da trpite zaradi kroničnega ne-zadovoljstva! Kar zadeva spolnost, je razumljivo, da je vaša tradicija zelo obre-menjena, zato za vas sploh ni preprosto, da bi imeli do nje naraven odnos. Mnogo lažnih prerokov, vladarjev in drugih oblastnikov se je po-služevalo spolne morale, saj so edino tako stoletja imeli moč nad prebivalstvom. V stoletjih so se oblastniki, posebno cerkve-ni, po eni strani kazali kot krepostni, po drugi pa so bili razuz-dani. S tem so bili kaj klavrn zgled narodu, čigar interese bi pravzaprav morali zastopati. Vrh vsega so prebivalstvu dopo-vedovali, da je spolnost slaba in grda, nekaj, kar je od hudiča. Sami pa so zavestno ali nezavedno natančno vedeli, da je veliko laže zavajati oziroma voditi spolno potlačeno osebo, kot svobo-dnega, samozavestnega človeka. Namesto da so si prisvajali spolnost, ženske oziroma podložnike pa izkoriščali, bi morali oblastniki živeti svojo spolnost na pozi-tiven način, se pravi radostno in etično. Morali bi jo zadržati le v enem odnosu in s tem bi prebivalstvu dajali dober zgled. Ker so vladarji na svojem položaju odpovedali, se je prebivalstvo moralo osvoboditi. To je bilo dobro in je vodilo do zmanjšanja zakrčenosti na tem področju. Bilo pa je tudi nujno, kajti v prej-šnjih stoletjih je bilo zatiranje na mnogih področjih zelo močno in temu primerno strašno. Danes pa je problem v tem, da greste predaleč, in s tem še vedno plačujete ceno za nekdanje zatiranje. Ta cena pa je teža-ven, da ne rečem izkrivljen odnos do spolnosti. Vaša psihologija je poskusila razkriti in zdraviti to pridobljeno zavrtost. To je bil zelo pomemben korak. Na žalost je psiho-logija napake le razkrila, ni pa bila sposobna vzpostaviti nobenih novih vrednot in novih poti, ker to niti ni bilo v njeni moči. Vaš poskus samozdravljenja je bil torej v tem, da ste se obračali od ene skrajnosti k drugi. Če je bila spolnost nekoč tabu, je danes domnevno tisto najpomembnejše, brez česar vse ostalo očitno nima smisla. Vrh vsega se to z vseh strani oznanja, da ne rečem vbija v vaše glave, zaradi česar nazadnje menite, da je resnica. Jaz pa ti pravim, da to ne drži. To ni resnica. Kajti spolni pritisk nikoli ni in nikoli ne bo pomenil česa dobrega. Namreč, kar se danes dogaja, je spolni pritisk. Vsakdo se je prisiljen ukvarjati s spolnostjo, če hoče ali ne. Vsak reklamni steber, vsak časopis, vsaka revija oziroma film je poln spolnosti. To izvaja ogromen pritisk na vse, še posebej na mladino. Mladi mislijo, da morajo slediti tistemu, kar jim odrasli dajejo za zgled. Zato pa pride do absurdne situacije, ko štirinajstletno dekle spolno občuje s še-stnajstletnikom, zanosi in potem razmišlja, kaj naj naredi. Otroci ne razumejo resnosti spolnosti – posebej še, če je niti odrasli ne. Kaj pravzaprav pomeni, da je spolnost Božanska energija? To pomeni, da bi se moral nanjo odzivati s spoštovanjem, dosto-janstveno, z ljubeznijo, z vso previdnostjo in odgovornostjo. Spolnost ni kratkočasenje, ni nekaj, kar lahko kdaj koli počneš s komer koli. Spolnost tudi ne more biti začetek odnosa, temveč je zaključek pomembnega razvoja. Spolnost je obenem zelo pomembna oblika komunikacije, ki zahteva veliko zaupanja. Spolnost je Božanska energija tudi zato, ker ima neizmerno moč. Kajti spolnost korenito spremeni odnos dveh ljudi. Mnogi od vas to zanikajo. Mnogi mislijo, da lahko spijo s tem ali onim, ne da bi se kaj spremenilo. Vendar se močno motijo. Na eni od finejših ravni so zapleti jasno vidni. Ravno tako se lahko vidi, kako reagirajo čakre. Vsega tega pa se mnogi ne zavedajo, oziroma ne zavedajo več, ker so se že močno oddaljili od svojih čustev. Z izjavo, da lahko spijo s tem in onim, ne da bi se s tem kaj spremenilo, jasno izražajo, da so že obupali nad najpo-membnejšim upanjem, ki je vedno povezano s spolnostjo, in to je: najti tistega edinega partnerja, s katerim lahko človek ustvari pravo zakonsko skupnost, najširšo izmenjavo in globoko inti-mnost. Če pa si bil v svoji spolnosti in s tem tudi v svojem srcu že zgodaj prizadet, tedaj si izgubil vse upanje in se vdaš. Ta obup lahko prepoznaš tudi v tem, da noben človek, ki v svo-jem odnosu občuti odprtost, prisrčnost, srečo in se tudi intimno počuti varnega, ne bi nikoli zastopal takšnega mišljenja. On svo-jega odnosa ne bi nikoli žrtvoval za neko spolno avanturo. Kdor pa to naredi, je že izgubil sposobnost resnične intimnosti. Ali z drugimi besedami: če v svojem odnosu želiš ustvariti intimnost, jo moraš najti in jo tudi ohraniti, dokler si še sam. Če zapraviš to dragoceno obdobje, ga boš pozneje boleče pogrešal.

Kontracepcijska sredstva
Če se sprašuješ, ali spolnost vendarle ni samo zabava, tedaj se zavedaj, da lahko njeno božanskost prepoznaš zlasti po tem, da je vedno navzoča možnost stvaritve novega telesa. Zaradi vpliva medijev in modernih kontracepcijskih sredstev, pa tudi zaradi vaše splošne otopelosti, ste skoraj povsem pozabili na to dej-stvo. Zato pa ravnate s spolnostjo, kot da imate vse pod nadzorom. Vendar si zapomni: spolnost je mogočna oblikovalka karme. S spolnostjo lahko ustvarite karmične okoliščine, ki omogočajo, da se pri vas utelesi neka duša. Zaradi vaših materialističnih očal mislite, da pride do nosečnosti le tedaj, ko semenčica najde jajčno celico. To drži v mnogih pri-merih. V marsikaterem primeru pa sploh ne. Marsikateri par, na primer, pri najboljši volji ne more ugotoviti, kako je otrok nastal – tako kot spet drugi ne vedo, zakaj ne morejo imeti otroka. Vedno se zavedaj, da je materija duh. Duh določi pot, materija pa ji nato zgolj sledi. Če se torej na duhovni ravni z vajino skup-no karmo izkaže, da bosta spočela telo, se bo to tudi zgodilo. Kon-kretna izvedba je pri tem resnično drugotnega pomena. Zato tudi ni prav, ko pravite, da spolnost ustvarja življenje. Spolnost ne ustvari življenja. Ustvari le telesne značilnosti. S spolnostjo se lastnosti očeta povežejo z lastnostmi matere. Ta kombinacija potem da otroka. Življenje samo pa je obstajalo že mnogo prej. Če semenčice oziroma jajčne celice ne bi živele, ne bi mogle oploditi oziroma ne bi mogle biti oplojene. Mimogrede, ta pomembna misel vsem staršem pojasnjuje, da jim je bilo življenje v podobi njihovih otrok le zaupano in da jim ne pripada, kajti niso ga ustvarili, temveč jim je bilo dano od Bo-ga, da ga predajo naprej. Kakor vidimo ima spolnost ogromno moč. Vse do največjih glo-bin oblikuje odnos dveh ljudi ter ustvari osnovo, da se neka duša lahko utelesi. Zato bodi skrajno previden glede kontracepcijskih sredstev. Uporabljaj jih v okvirih zakona, zavedaj pa se, da nikoli ne zagotavljajo absolutne varnosti in da moraš vsak trenutek računati, da si lahko blagoslovljen z otrokom. Ali te ne prese-neča dejstvo, da veliko parov uporablja zaščitna sredstva, a kljub temu veliko žensk zanosi v najbolj nenavadnih okoliščinah? Zato naj še enkrat naravnost povem: nisem proti zaščitnim sred-stvom. Menim, da bi prenekateri par moral paziti in se celo dati sterilizirati, da bi preprečil peto, šesto – včasih tudi tretjo in če-trto nosečnost. Kajti ne zadošča le spraviti otroke na svet. Starši morajo resnično skrbeti zanje, jim omogočiti dobro izobrazbo in poskrbeti, da bodo vzgojeni v osebe z dobrim značajem. Otroke spraviti na svet, ker "so pač prišli", je neodgovorno in v naspro-tju z življenjem. Jaz nisem proti kontracepcijskim sredstvom. Sem pa proti zlo-rabi, ki jo omogočajo. Mnogi se obnašajo, kot da ne bi bilo no-benih meja. Kontracepcijska sredstva niso na voljo zato, da nek-do s svojo spolnostjo in s spolnostjo drugih ravna popolnoma neobrzdano in neodgovorno, in s tem tudi brez dostojanstva. Ta sredstva imajo nalogo, da omogočijo razumno načrtovanje dru-žine. To je nujno. Medicina vas je obdarila z blagoslovom dol-gega življenja in nizko smrtnostjo otrok. To je seveda imelo in ima za posledico ogromno rast prebivalstva. Da bi to omejili, so hkrati razvili kontracepcijska sredstva. Ta vam dajejo možnost, da zavestno in odgovorno ravnate s spolnostjo in njenimi možnimi posledicami. Zaščitna sredstva naj bi vam omogočala več in ne manj odgovornosti. Ko boš to prebral, boš pomislil: "Saj to je protislovje. Enkrat Baba pravi, da kontracepcijska sredstva ne morejo preprečiti utelešenja, ker je karmično načrtovano, drugič pa pravi, naj ta sredstva uporabljamo za načrtovanje družine." Odgovor se glasi: prvič, velika razlika je v tem, če ljudje domne-vajo, da zaščitna sredstva zagotavljajo stoodstotno zaščito – kajti mnogi se obnašajo, kot da je tako. Pozneje, ko pride do nosečnosti, pa so močno pretreseni, kajti to se jim je zdelo nemogoče. Vedi: ti si oblikovalec svojega življenja. Če se držiš dharme, Božanskega reda, tedaj lahko sam pozitivno vplivaš na karmo. Drugič pa, kar zadeva tvojo spolnost, se moraš vedno zavedati, da Bog vse ustvari in vse daje. Zato se v svojem zakonu odgo-vorno zaščiti, Boga pa prosi, naj te blagoslovi z otroki, kakor On želi. Pred vsako spolno združitvijo posveti svojo spolnost Njemu ter v Njem glej oblikovalca tvoje družine (glej str. 150). Če tako ravnaš in se držiš pravil, ki sem ti jih opisal, si zagotovo popol-noma zaščiten. To pomeni, da če se vseeno rodi otrok, je to Božja volja in s tem blagoslov za vse.

Samozadovoljevanje
Ko govorimo o spolnosti in o pogojni varnosti zaščitnih sred-stev, tedaj je blizu tudi misel na samozadovoljevanje, misel na spolnost, ki prinaša zadovoljitev, obenem pa zagotovo ne vodi k nosečnosti. Ker so v mnogih stoletjih, še posebej pa v 19. stoletju, imeli telo in spolnost za hudičevo delo, se je enako godilo tudi s samoza-dovoljevanjem, da ne rečem, še slabše. Samozadovoljevanje je bilo ožigosano kot velik greh, zaradi česar je veliko ljudi v sebi razvilo razne težave, komplekse in nevroze. Tukaj je potem psi-hoanaliza, pa tudi psihologija, opravila veliko dela na področju pojasnjevanja, kar je pozneje sprostilo odnos do lastnega telesa. Pri tem pomembnem pojasnilu bi rad obdelal tri točke. Kot prvič, samozadovoljevanje je pomembno, kadar nekdo išče spolno zadovoljitev, a nima partnerja. Danes krožijo predstave, da človek mora imeti partnerja, da bi lahko zadovoljil lastno spolno poželenje. To je popolnoma napa-čno, kajti spolni partner ni nikakršna uporabna dobrina, s katero bi si človek lahko postregel pri zadovoljevanju svojih potreb. Namesto da človek zapade v negativne karmične zaplete, je mnogo bolje in pošteno, da svojo spolnost izživi s samoza-dovoljevanjem. Vendar je tudi tu neka meja. V življenju je vselej meja tisto, kar je že preveč. S tem mislim na prisilno samozadovoljevanje. So ljudje, ki ves dan ne mislijo na nič drugega, in imajo občutek, da jih bo razneslo, če se ne samozadovoljijo nekajkrat na dan. To je v določeni fazi razvoja čisto naraven proces. Vendar pa, če traja, in če ima človek občutek, da ga ima lastna seksualnost v oblasti, tedaj bo moral poiskati strokovno pomoč, da bo našel mir in sprostitev, in se mu ne bo treba več prisilno samo-zadovoljevati. V takšni situaciji je iskanje strokovne pomoči pomembno zato, ker imajo takšni ljudje občutek, da so pod pritiskom lastne spolnosti. Če spolnost oziroma samozado-voljevanje zavzame tolikšen obseg, tedaj je že prestopilo meje svojega namena in primerna strokovna pomoč je nujna. Pod drugo točko bi rad govoril o samozadovoljevanju, ki je enako onaniji. Onan, tako pravi biblija, je samega sebe zado-voljil, preden je – kakor je tedaj predpisovala tradicija – spal z vdovo svojega brata, da ne bi zanosila. V odnosu se lahko občasno zgodi, da žena ali mož ne želi spati s partnerjem. Da ta ne bi zapadel v skušnjavo in bil nezvest ozi-roma da bi dosegel spolno zadovoljitev, se zadovoljuje sam. Vendar so odnosi zasnovani tako, da nič, kar ni dobro, ni trajno. Če imaš s partnerjem spolne težave in čutiš, da to bodisi enega ali oba obremenjuje, tedaj ugotovi, kdaj je pravi trenutek, da načneš to temo in se o tem s partnerjem previdno pogovori. Beg v samozadovoljevanje je rešitev le za določen čas. Dolgoročno gledano pa več problemov ustvari kot reši, zato morajo biti te-žave v odnosu razčiščene. Tretja točka ni nič manj pomembna. Veliko ljudi se med samo-zadovoljevanjem prepušča domišljiji. S tem ni nič narobe. Pro-blem nastane takrat, če med samozadovoljevanjem ne misliš na partnerja, temveč na nekoga drugega. To je že blizu zakono-lomstvu, zaradi česar se tvoja spolna čakra sčasoma obarva rja-vo, pretok energije pa je v tem področju bolj ali manj blokiran. Če imaš z nekom spolne odnose in s to osebo nisi v zakonu, tedaj se tvoja spolna čakra obarva rjavo. Zato bodi previden s fantazijami. Ne fantaziraj o nekem drugem partnerju, še posebej ne o nekom, ki je tudi poročen. Zakon je zelo, zelo velika vrednota in zato bi ga moral spoštovati tudi v svojih fantazijah. To je pomembno zato, ker fantazije vedno vsebujejo željo po pretvorbi v realnost. Tedaj pa so lahko po-sledice zate in za tistega, ki svoj zakon ravno tako prelomi, zelo hude. Za samozadovoljevanje, kakor za spolno združitev s partnerjem, je pomembno, da to posvetiš Bogu z molitvijo. Ta molitev povezuje Boga s tvojo spolnostjo oziroma s spolnostjo tvojega partnerja. Jasno pokaže, da je spolnost resnično Božanska energija, ki bi morala teči od Boga k Bogu. Vse je Bog. Če spolno živiš v tem zavedanju, tedaj je tvoja spolnost – kakor tudi ti – močna in blagoslovljena. Molitev se glasi: Ljubljeni Gospod, izročam Ti svojo spolnost (hrano, pogo-vor, delo itd.). Kar ti prinašam, si Ti, Gospod, in ta, ki prinaša, si Ti, Gospod. Izročeno od Tebe, Gospod, v sveti ogenj, ki si Ti, Gospod. Kajti doseže Te le tisti, Gospod, ki je s Teboj eno v vsem, Gospod. Jaz sem vseprežemajoča kozmi-čna zavest, ki se izraža v vseh živih bitjih in se manifestira v vsakem njihovem vdihu in izdihu.

Prostitucija
Zato ti svetujem: bodi skrajno previden s svojimi fantazijami, saj te lahko hitro vodijo do vedno več in več, navsezadnje pa po-čneš stvari, ki ti lahko močno škodijo. Veliko moških, pa tudi žensk, se tako zelo preda svojim fanta-zijam in željam, da nazadnje čutijo tako silno spolno potrebo, da bodisi spijo s skoraj vsakim, ki jih nagovori, ali pa si kupijo za-dovoljitev pri prostitutkah, ali počnejo celo oboje. Resno ti svetujem: varuj se te poti. V začetku ti lahko res prinese spolno zadovoljitev, a navsezadnje ti bo povzročila mnogo, mnogo problemov. Na tem mestu ne bi rad omenjal številnih bolezni, ki jih lahko dobiš s takim načinom življenja. Predvsem bi rad govoril o karmičnih zapletih. Kakor vedno znova omenjam, spolnost ustvarja navezanosti, pogosto zelo, zelo globoke navezanosti. Večkrat sem tudi že omenil, da spolnost vpliva na čakre, na energijske centre v telesu. Če si poročen in si imel le enkrat odnos s prostitutko, se tvoja spolna čakra obarva črno. Pa tudi če nisi poročen, se tvoja čakra obarva, če že ne črno, pa temno rjavo. Kajti čakra osebe, ki se prostituira, je zatemnjena in ta energija se prenaša nate. Poleg tega lahko ostaneš navezan na to žensko še mesece ali celo leta. Meniš, da zdaj pretiravam, da te brez razloga strašim. Vendar ti zagotavljam, da te poskušam le obvarovati pred naj-hujšim. Jaz namreč sploh nimam namena, da bi te ustrahoval, kajti strah te prej zaslepi kot odpira. Poznam pa mnogo, mnogo usod, o katerih ti ne veš ničesar. Mislim na moške, ki so bodisi v svojem mestu ali pa kje v tujini imeli spolne izkušnje s prostitutkami, ki so jih tako zelo nav-dušile, da se kar niso mogli odtrgati od njih. Vedno znova so mislili nanje in po njih celo merili spolnost s svojo ženo. V mno-gih primerih je šlo tako daleč, da so nenehno nergali čez svojo partnerko in jo kritizirali – odkrito ali v mislih – in sicer toliko časa, da je zakon propadel. Poznam tudi nešteto primerov, ko so moški šli na domnevna poslovna potovanja, na primer v Bang-kok, se tam zaljubili v dekle in jo takoj vzeli s seboj v Nemčijo. Doma so ženo prek odvetnika obvestili, da zahtevajo ločitev in od tedaj naprej so živeli z dekletom iz bangkoškega nočnega življenja. Karma je različna, a vselej pravična. Namreč, ta dekleta v večini primerov niso spremljala moškega v Nemčijo iz ljubezni, temveč, ker so v njem videle sijajno prilo-žnost, da pobegnejo iz tamkajšnjih razmer. Večino od njih je bolj zanimal denar in status njihovega ljubimca kot on sam. Mnoge so se v Nemčiji, za hrbtom svojega moža še naprej prostituirale. Vendar ni treba, da bi šlo tako daleč. Dovolj strašno je že, da se dekleta počutijo popolnoma izkoreninjena, da občutijo življenje v tuji deželi, s tujim jezikom in običaji kot zelo boleče. To povzroča njim in njihovim ljubimcem tolikšne težave, da lahko že v tem jasno prepoznamo karmične zaplete, ki se zaradi za-puščene, razočarane in ranjene zakonske žene še poglobijo. Vendar se nam ni treba več zadrževati pri teh skrajnih primerih, ki so resda pretirani, a so v današnjem času vse prej kot redki. Dovolj je že, če si predočimo, kako je, ko nek moški – ali pa tudi ženska – tedne, mesece ali celo leta misli na spolne izkušnje s človekom, ki prodaja ljubezen. Pri tem pa pozabi, da s spolno izmenjavo prenaša energije temnih čaker na svojega partnerja! Vedno se zavedaj, da je spolnost obrt, s katero se ukvarja prosti-tucija. To je tisto področje, na katerem je prodajalec ljubezni profesionalec. Če, na primer, sam nekaj popravljaš ali sestavljaš v svojem domu, tedaj porabiš veliko časa in najverjetneje bo tvoj izdelek veliko manj dovršen, kot če bi delo opravil strokovnjak. Delo tistih, ki prodajajo svoje telo, je v tem, da ga opravijo tako mojstrsko, da je stranka hitro zadovoljena. Ponavadi že sama atmosfera v javni hiši deluje kot afrodiziak, torej podžigalno. K temu naj še dodam, da so se osebe, ki se prodajajo, na odbijajoč in zastrašujoč način naučile, kako iti prek vseh tabujev, ki si jih sploh lahko zamislimo. Tega zakonska žena v mnogih primerih ne more in niti noče. Kajti veliko žensk vrednoti spolnost dru-gače kot moški. Za ženske je telesno druženje, bližina in ljube-zen često pomembnejše kot spolno doživetje samo. Za večino moških pa je drugače. Zanje je spolnost brez izpolnjujočega vr-hunca dolgoročno gledano nezadovoljiva. Če se to pogosto do-gaja, se lahko v njih prebujajo fantazije oziroma spomini na nekdanja doživetja. To pomeni: tukaj in zdaj pride do izraza karma, povezana s preteklimi doživetji. Lahko samo še ponovim: varuj se omalovaževanja spolnosti! Pa-meten človek se ne igra z ognjem. Spolnost pa je nevaren ogenj. Kar pa spet ne pomeni, da ne bi smel veselo zakuriti ognja v svojem kaminu. Ni treba, da bi se odrekel vsemu. Moraš pa znati razločevati. Pomisli še na to: kadar greš k prostitutki, s tem v mnogih pri-merih podpiraš kriminalna združenja. Mnoge prostitutke so kot sužnje svojih zvodnikov. Nimajo nobene pravice do samostoj-nega življenja in pogosto morajo ves zaslužek izročiti zvodni-kom. Nimajo pravice do zasebnega življenja, pogosto so pret-epene, trpinčene, posiljene in celo umorjene. Vedi, da s svojim denarjem podpiraš to kriminalno mrežo. To pomeni, če ti in vsi ostali ljudje ne bi uporabljali teh uslug, bi bila ta dekleta svobodna in strašno močvirje prostitucije, drog, nasilja in denarja bi se izsušilo. Zato vedi, da si tudi ti kriv, čeprav v manjši meri kot zvodnik. Tudi ti si neposredno odgovoren za vse, kar se dogaja v tem okolju, kajti pri življenju ga ohranjaš s svojim denarjem. Zavedaj se karmičnih zapletov in dobro premisli, kaj počneš. V vaši družbi je mnogo, na žalost mnogo preveč ljudi tako zmedenih, da bi brez uslug, ki jih nudijo prostitutke, povzročili še veliko več škode. Spolnost jih namreč tako obvladuje, da bi bili brez prostitutk kot ventila za svoje nagone sposobni naj-hujših kriminalnih dejanj, od posilstva do umora. Taki ljudje se seveda zelo dobro ujemajo z okoljem, kjer najdejo svojo spro-stitev, zato ni čudno, da marsikateri od njih postane zvodnik. Vse to se bo spremenilo, ker se mora spremeniti. Prihaja nov čas, v katerem ne bo prostora za medsebojno zaničevanje, po-niževanje in za bolj ali manj odkrito brutalnost, ki je značilna za to okolje. Pa vendar ni mogoče vse odgovornosti pripisati niti strankam, ki – kot že rečeno – nosijo večino odgovornosti in se ne ustavijo niti pred otroško prostitucijo, niti zvodnikom, ki v svoji duševni preprostosti pogosto ne spregledajo in ne občutijo, kaj sploh počnejo in se naučijo čutiti šele v naslednjem življenju kot prostitutke. Veliko odgovornost nosijo duhovni, duševni in politični voditelji vaših dežel. Niso vam posredovali skoraj ničesar, kar bi vam lah-ko pomagalo, da bi se naučili pozitivno ravnati z vašim spolnim poželenjem. Niso vam pokazali nikakršnih trajnih psiholoških ni-ti duhovnih smernic, kaj šele vrednot, ki presegajo materijo. Kajti brez duhovne usmeritve in brez izvajanja omenjenih du-hovnih tehnik, kot so ponavljanje Božjega imena, meditacija, molitev in aktivno druženje z Bogom in dobrimi ljudmi, je za večino – in še posebej za moške – komajda mogoče vključiti spolnost v svoje življenje na pozitiven način. Vašim duhovnim in političnim vodjem pa ni mar za te pomembne duhovne tehnike, ker svoj prosti čas delno preživijo s prostitutkami, čeprav se obenem uradno nad njimi zgražajo oziroma prostitucijo celo prepovedujejo. Kdor je tako hinavski, in to še na račun nezaščitenih in odvisnih, kot so prostitutke, zlorablja svojo moč in s tem pogubi ne le sebe, temveč pahne celotno družbo v laž in bedo. Posebej nizkotno je tudi, da so tako živeli tudi posvetni in cer-kveni vladarji. Kdor tako ravna, je za družbo ravno tako malo koristen in slab zgled kot filozof, ki je pisal etiko v javni hiši in glede tega menil: "Kažipot ne gre po poti, ki jo kaže!" Družba, ki ima tak ciničen zgled, je zapisana propadu. Takšni ljudje so odgovorni za današnje nezdrave razmere. To se bo spremenilo. Do takrat pa mora vsakdo pokazati več sr-čnosti in odgovornosti do prostitutk. Vsakdo bi moral razmisliti, da z vsakim evrom ali dolarjem, ki ga pusti na takem kraju, podpira sistem, ki ženske zaničuje, trpinči, muči, posiljuje in mori. Če hočeš najti notranji, Božanski mir, tedaj se ogibaj takšnega okolja. Tamkaj vpletenim ljudem pa pošiljaj luč in do njih čuti ljubezen. Nikakor jih ne zaničuj, temveč raje pomisli, da živijo le delčke svoje nepopolnosti, kakršne si v prejšnjih življenjih živel tudi sam, morda še v hujši obliki. To, da ljudje izživljajo svoje težave na spolni ravni v takšnem okolju, samo po sebi ni tako hudo, ker spolnost ni nič slabega. Problemi nastanejo zaradi brutalnosti in zaničevanja. To je tem bolj zastrašujoče, ker je usmerjeno proti človečnosti vseh udele-žencev. Ali niso primer tega tudi vojne? In koliko ljudi z odporom viha nosove nad njimi?

AIDS
Ko govorimo o prostituciji, takoj pomislimo na spolne bolezni. Spolne bolezni imajo preprost pomen in sporočilo: bodi zvest, imej le enega partnerja! Nimajo drugega pomena in sporočila. Če si zvest partnerju, ne moreš dobiti večine spolnih bolezni. Te izjave se ti lahko zdijo zelo konzervativne, skoraj naza-dnjaške, saj so v nasprotju z vsemi dosežki nove spolne svobode zadnjih tridesetih let. Jaz pa na to gledam drugače kot ti. Morda te bo pretreslo, vendar Zame takih dosežkov ni. Prav nasprotno, zaznavam vedno hujše rane, razočaranja, obup in osamljenost. Nobeno naključje ni, da je šla tako imenovana spolna revolucija v korak z blagoslovom, ki ga je pomenilo odkritje penicilina. Naenkrat so do tedaj grozljive oziroma smrtne bolezni, denimo sifilis ali kapavica, postale ozdravljive. Človeštvu je bilo odvzeto ogromno breme. Vendar so ti dosežki vodili do spolne nemo-rale, ki ne pozna nobenih meja. In kaj se je nato zgodilo? Pojavila se je nova neozdravljiva bo-lezen. In kje se je pojavila? Pri narkomanih in homoseksualcih. Mnogi od vas so to okoliščino izkoristili za obsodbo teh skupin. Pojavili so se zelo grozljivi, blatilni pojmi kot "kuga homoseksu-alcev". Bodi previden s takšnimi izjavami, kajti niti slučajno ne moreš vedeti, ali si sam že bil in kdaj si bil homoseksualec, ali pa te to še čaka. Namesto da obsojaš skupine na obrobju družbe, raje razmisli, zakaj se to dogaja ravno njim. Sočustvovati s pri-zadetimi in potegniti zaključke iz njihovih življenj je način, kako bi se moral odzivati na take usode.

Med narkomani
Če ti ne manjka sočutja, lahko sklepaš takole: med narkomani se je AIDS razširil zato, ker ti ljudje vidijo v drogi beg iz realnosti in jih pri tem sploh ne skrbi, kaj se dogaja z njihovimi telesi. Ali trpijo, ali bodo ob tem propadli, to jih zanima veliko manj kot stremljenje k temu, da bi bili "high" ("zadeti"). Povrh tega se mnogi ne ukvarjajo s tem, ali bodo prišli do svojega strupa na legalen ali ilegalen način. Pogosto jih tudi ne zanima dejstvo, da s svojim denarjem podpirajo nekatere od najnevarnejših krimi-nalnih združb na svetu. Kdor se obnaša tako, se ne sme čuditi, če bo nenadoma soočen s posledicami svojega početja prek svojega telesa, ki ga je prej komaj, če sploh, upošteval. Zato glej na nevarnost AIDS-a kot na pomembno priložnost, da preveriš svoje ravnanje. Ne vdajaj se nobenemu ugodju, ki je obremenjeno s toliko negativne karme. Ne razmišljaj v ozkih materialnih kategorijah. Ni samo umazana igla tista, ki pomeni veliko nevarnost okužbe. Ni dovolj le, da je igla čista. Življenje je tisto, ki mora biti čisto, da bi bil lahko resnično varen. Boj se droge kot vsepožirajoče pošasti. Nikoli ne verjemi, da lahko obvladaš svojo zasvojenost. Ne verjemi niti svojim mislim niti svojemu egu. Torej, droge so norost – in drugič, varna zaščita v življenju je v tem, da človek upošteva zakone dežele, v kateri živi.

Med homoseksualci
AIDS se ni najprej pojavil le med narkomani, temveč tudi med homoseksualci. Pa ne zato, ker bi bila homoseksualnost nekaj nizkotnega, temveč, ker so odnosi mnogih homoseksualcev zelo kaotični. Nemalo homoseksualcev je pod ekstremnim spolnim pritiskom in od časa do časa imajo več kot deset(!) različnih par-tnerjev na dan. Ni čudno, da je v takšnih okoliščinah nevarnost okužbe izjemno velika, in da se je virus temu primerno hitro razširil. Vendar bistvo ni v tem, saj nam to le na materialni ravni po-jasnjuje, zakaj se je okužilo toliko homoseksualcev. Odločilno je neko drugo vprašanje: zakaj so homoseksualci sploh zboleli za AIDS-om? Odgovor je prav preprost: ker je njihovo ravnanje usmerjeno proti življenju. Veliko nestalnih odnosov ustvarja egoistični pritisk. Človek, ki ima mnoge različne odnose, v prvi vrsti misli le nase, saj bi se sicer obnašal drugače. Sčasoma njegov egoizem vse bolj rase. In tedaj ga zanima le še on sam, njegove potrebe ter zadovoljevanje lastnih poželenj. To pa je v nasprotju s Kozmičnim zakonom ljubezni in partnerstva, kajti ta zakon odreja služenje, dajanje, požrtvovalnost, odgovornost in dostojanstvo; v nasprotnem primeru bi se stvarstvo porušilo. Gledano s kozmične ravni AIDS pomeni, da je nesposobnost pre-pustiti se razmerju, neprevzemanje odgovornosti in dolžnosti do drugega smrtonosna, in to ne samo za posameznika, temveč za celotno družbo. Homoseksualnost je razvojna stopnja kot vsaka druga. Živeti kot homoseksualec je pogosto zelo težko. Problem je, da ne najdeš lastne identitete, ker ne veš natančno, kam spadaš. Razen tega se moraš pogosto soočati še z zavračanjem, posme-hom ali celo sovraštvom. Zato se drži dharme. Božanski red varuje tiste, ki živijo v skladu z njim. Spusti se le v en odnos. Bodi zvest. Drži se pravil, ki jih navajam v tej knjigi, in zaščiten boš.

Krvodajalska kri
AIDS pa ne prizadene le narkomanov in homoseksualcev, temveč tudi tiste, ki imajo opravka z darovanjem krvi. Neverjetno, kaj morajo nekateri ljudje pretrpeti zaradi grabežljivosti posame-znikov. Obstajajo tudi takšni neodgovorni ljudje, ki bi radi na neverjeten način prihranili denar, in zato okuženo kri pomešajo z zdravo in s tem nešteto ljudem povzročijo strahove, trpljenje, bolečine in smrt. Za ta zločin pa niso odgovorni le malomarni lastniki labora-torijev in njihovi pomočniki, temveč tudi zdravniki, uslužbenci in politiki. Tukaj se razteza veliko moralno brezno, ob katerem bi težko našli večjega. Le kaj razmišljajo ti neodgovorneži? Ali mislijo, da je mogoče jesti denar? Ali mislijo, da ni vesoljne pravičnosti? Ali niso nikoli razmišljali o tem, zakaj imajo ne-kateri mnogo, drugi pa tako malo? Ali mislijo, da je njihovo življenje zgolj posledica muhavosti atomov ali "pracelic" ali česa podobnega? Zdi se jim prav, da imajo mnogo, medtem ko drugi ostajajo praznih rok. Še posebej zdravniki, pa tudi politiki in vsi drugi odgovorni naj bodo zelo previdni, saj imajo zelo veliko odgovornost do člo-veštva. Od njih sta odvisna tako blagor kot trpljenje – danes na žalost še posebej trpljenje – mnogih ljudi. Vedno bi se morali zavedati, da bodo po tem, kar jim je bilo dano in kaj so iz tistega naredili, nekega dne sojeni. Po odgovornosti, po možno-stih, ki so jih imeli, da delajo dobro, in kako so to izkoristili oziroma koliko ljudi so pahnili v nesrečo. AIDS naj bi jim predočil, kako hitro lahko usoda nemočnega človeka, ki krvavi in dobi smrtonosno dozo krvi, postane tudi njihova. Morali bi razmisliti, kako hitro se lahko v življenju vse spremeni, da se nič ne zgodi slučajno in da je edina in najboljša zaščita le delati dobro.

Perspektive

AIDS se že dolgo ne ustavlja več le pri treh rizičnih skupinah: pri narkomanih, homoseksualcih in prejemnikih darovane krvi. Bole-zen vedno bolj prepreda celotno družbo. Velik vir širjenja predstavlja prostitucija. Nešteto ljudi je, ki obožuje rusko ruleto in spolnost brez kondoma. Očitno so igro narobe razumeli! Pri ruski ruleti je v bobenčku revolverja le en naboj. Bobenček se zavrti, revolver se prisloni na sence in sproži. Pri današnji obliki rulete pa revolver ni izpraznjen do zadnjega naboja, temveč je – ravno obratno – napolnjen; samo eno ležišče naboja ostane prazno. Na tem mestu moram še enkrat omeniti nekaj, kar zadeva vašo odgovornost. AIDS se označuje kot posebno zahrbtna bolezen, ker ima dolgo inkubacijsko dobo – kajti preteče lahko deset in še več let po okužbi, preden bolezen izbruhne. Povrh tega pa virus stalno mutira. V tem pogledu je AIDS res zahrbten. Ampak, ali ni tudi zakonski mož enako zahrbten, če ima odnos s prostitutko, pri tem pa se ne želi zaščititi s kondomom in s tem zavestno sprejema tveganje, da bo okužil sebe in še ženo? Za-radi te vaše ravnodušnosti do življenja je nastal AIDS – z na-menom, da bi vas naučil, da se ne morete še naprej tako lahko-miselno obnašati do tuje in lastne spolnosti. Ali z drugimi bese-dami, vaša spolna morala vas lahko stane življenje! Pa še nekaj. Verjamete, da so kondomi zanesljiva zaščita. Verje-mite mi, le etika, odgovornost in ljubezen do sebe in partnerja vas zanesljivo varujejo. Vse drugo je skrajno dvomljivo. Seveda je v tveganih okoliščinah odnos s kondomom mnogo varnejši kot brez njega. Vendar pa kondom lahko poči, s čimer se zmanjša njegov učinek. In drugič, vedeti moraš, da so vmesni prostori med molekulami kavčuka, iz katerega so izdelani kon-domi, sicer dovolj majhni, da lahko zadržijo semenčice, vendar so mnogo večji od virusov. Virusi torej z lahkoto prodrejo skozi kondome. S tem ne pravim, da so kondomi neuporabni. Ne pravim, da sploh niso koristni. Želim pa reči, da nikakor ne verjemite, da ste z njimi popolnoma zaščiteni. Danes razširjena spolna morala, ki pravi, da bi si moral vsakdo nabrati čim več izkušenj – včasih k temu vzpodbujajo celo starši –, je le ena različica zgoraj opisane ruske rulete. Ta ideologija je tako nevarna tudi zato, ker ti postaneš tisto, kar misliš in ker počneš to, kar misliš. Če misliš, da za svojo srečo potrebuješ mnogo različnih partnerjev, ne boš zadovoljen, vse dokler jih ne boš imel. AIDS se je komaj začel razširjati. Pokosil bo še nešteto tistih, ki živijo po zgrešeni predstavi, da si morajo nabrati čimveč izkuš-enj. Naravno je, da si nabereš izkušnje. Življenje je namenjeno temu. Spoznaj sebe in svojo spolnost. To je pomembno in čudežno. Vendar to počni le z enim partnerjem. Tedaj boš spoznal, da ne gre za napetost in strast, temveč za ljubečo medsebojno skupnost, za medsebojno spoštovanje in za negovanje skupne intimnosti. Z drugimi besedami, cilj je šanti, notranji, Božanski mir, ki lahko iz dveh oseb ustvari cel kozmos, ki ga je vredno odkriti. Razumem, da hrepeniš po širini in intenzivnosti kozmosa. Razumem, da te žeja po blaženosti. Vendar greš po napačni poti. Trud, da bi našel blaženost v zunanjem svetu, je zaman. Pot navzven ti pobere vso moč in te na koncu pusti praznih rok. Pojdi navznoter. Izkoristi življenje v dvoje, da bi našel to pot, in veseli se vseh težav, ki se pojavijo na poti. Kajti težave so ta pot. Tu so zato, da se okrepiš in se vzpenjaš vedno više. Soočanje s težavami in njihovo obvladovanje je ravna pot do sreče. Težave so znak, da se bližaš cilju. Zato le mirno stopaj naprej, kajti težave in njihovo razreševanje ponazarjajo, da si blagoslovljen.

Spolnost in erotika
Če obravnavamo spolnost, moramo spregovoriti tudi o erotiki. Pod spolnostjo razumem vse, kar ima opraviti s telesno zdru-žitvijo in vse, kar je več ali manj povezano z njo. K temu spada tudi flirtanje, ki ga ne smemo zamenjevati z erotiko, še posebej ne takrat, ko v osnovi ne pomeni nič drugega kot spolno pred-igro. Vendar ne flirtaj niti tedaj, ko je to zate sredstvo za kre-pitev lastne samozavesti, saj s tem pri drugem vzbujaš upanje, ki ga sploh nisi pripravljen uresničiti. Živite v dobi, ki je usmerjena k spolnosti. Vse se precej direktno vrti okoli genitalnega področja. To področje je pogosto končna postaja, za katero ni skoraj ničesar. Zato so vaši odnosi zelo ne-stabilni. Nasprotno pa se erotika pri vas piše z malo začetnico. Sicer o njej veliko govorite, poznate pa jo le malo, ker jo stalno zame-njujete s spolnostjo. Erotika je privlačnost, skrivnostnost, čarobnost, umetnost, ki lahko nastane tudi med pripadniki istega spola, ne le med na-sprotnima spoloma. Spolnost je resna. Erotika je igriva. Spolnost je sadež, erotika je vonj. Spolnost je realnost, erotika je sanjarjenje. Platon je odlično opisal erotiko v čudovitem dialogu Simpozij. V njem pravi, da je erotika otrok Penie (revščina/pomanjkanje) in Porosa (izobilje). Zato ima erotika v sebi vselej oboje, obilje hrepenenja in pomanjkanje izpolnjenosti. Ta zmes pogojuje nje-no dinamiko in tvori njeno hotenje. Platon pravi še nekaj odločilnega: Eros, večno stremeči, je ide-alen motor za iskalca, kajti zadovoljen je šele, ko doseže svoj dokončni cilj, namreč Lepoto. Za zgled si vzemi to obliko Erosa. V svojem iskanju ne smeš obviseti na partnerju in ga s tem preobremenjevati. On ti nikoli ne more dati Lepote same, namreč Boga, ki ga v resnici iščeš. Tvoj partner je samo kažipot k tej Neskončnosti. A je vendar poseben kažipot, ki ne ostaja ob poti, temveč gre skupaj s teboj – v primeru da ga, ovitega v vajino erotiko, vzameš s seboj na pot. Erotika je tisto čudežno v vsakem odnosu, kajti erotika nikoli ne zahteva preveč. Erotika je kot dar dišave – veseliš se je, ne da bi prej občutil njeno pomanjkanje. Spolnost potrebuje to hrepenenje zato, da bi nastala napetost in čar. Pri erotiki pa je ta težnja preusmerjena na povsem drugo raven. To je hrepenenje po igrivem spoznavanju, elegantnem, nežnem in čudežnem na poti k skupnemu, k Najvišjemu Sebstvu. Erotika je mamljiva, je kakor vonj čudovitega cveta. Erotika se veseli vsega, kar je lepo, očarljivo, popolno, privlačno, kajti v vsem tem vidi spomin na najljubšo Lepoto, ki jo tako zelo išče. To dela erotiko tako lahno in posebno, kajti njen cilj je tisto nevsiljivo, estetsko, dostojanstveno, lahno in ki je zaradi te lah-nosti tudi popolno. To je čar erotike. Ta čar naredi erotiko, da tako rečem, "modrejšo" od spolnosti. Spolnost hitro pripelje do nekega rezultata in s tem do konca. Nasprotno pa erotika živi od tega, da tisto "najpomembnejše" ostane lebdeče v zraku. In to najpomembnejše je iskanje oziroma tisto še ne najdeno. Zato Platon imenuje Erosa filozof. S tem misli na večnega Iskal-ca, na prijatelja Modrosti. To je tudi resnični namen erotike: stik dveh oseb preraste v nekaj višjega. Erotika poveličuje. Erotika je tista, ki nenadoma iz povsem "normalnega" človeka ustvari poeta, slikarja, glasbenika, mistika. Povezanost erotike z nečim veliko večjim je tista, ki podžiga vse, ki so prevzeti od erotike in jih vodi do povsem novih, še nepoznanih, nikoli slutenih višav. Neslutenih višav? Ne, ni čisto tako. Zavest je tista, ki višav ne sluti. Nezavedno, kozmično v tebi ne išče nič dru-gega, kot to edinstveno Popolno, ki končno pride do izraza v tem bitju, s katerim se čutiš povezanega v erotiki oziroma v njeni poglobitvi, ljubezni. Tu smo prišli do odločilne točke: če erotika izgubi svojo lahko-tnost in preide v resnost – postane spolnost; če pa izgubi glo-bino, postane ljubezen. Erotika je otrok, ki se z odraščanjem vedno bolj spreminja v ljubezen. Polna globine, polna dosto-janstva, polna zavzetosti, vendar ne več tako lahkotna, kajti zdaj je igrivost odrasla in je tako odstopila mesto odgovornosti, požrtvovalnosti in skrbi za drugega. A ne kot omejevanje, temveč kot razširitev. Stari Grki so imeli prav, ko so duševne procese izražali z mito-loškimi božjimi liki. S tem so jasno ponazorili, kar sicer ni tako lahko in ustrezno izrazljivo: edini Bog se pomnoži v mnogo bo-gov, ki jih lahko označimo kot Popolnost, ki postane materija. Ali drugače povedano, bogovi utelešajo vse čudovite lastnosti, ki bi jih človek moral imeti in jih tudi lahko ima, kot so milina, dostojanstvo, pogum, pravičnost in požrtvovalnost. Erotika pa je vezni člen vseh teh lastnosti, s tem da jih povezuje z vsedo-ločujočo energijo, ki je za vsem, z Ljubeznijo. Zato je narobe, če grško mitologijo razumete, kot jo je opisal Homer. Homer je bogove preveč spustil na negativno človeško raven in tako so prenehali biti bogovi. Prvobitni namen antične mitologije je bil ponazoriti, kako so vsi človeški vzgibi Božanske narave in da se vsi napajajo z Lju-beznijo. Da dolgoročno niti najbolj žgoče sovraštvo ne more obstajati, ker je edino trajno tisto, kar je že od nekdaj bilo: neskončna Božja Ljubezen, ki ljudi nenehno obdaja in se v njih pretaka. Dolgoročno se temu nihče ne more upirati. Celo naj-večji zločinec ali demon bo nekega dne prišel v stik s to Lju-beznijo, kajti ona je njegova usoda. Vse drugo je le prah in rja, ki prekriva dušo. Takoj, ko se ta plast odstrani, dušo magnetično privleče njen najvišji namen. Če magnet ne privlači železa, ni nujno, da je vzrok v magnetu, temveč v tem, da tisto, kar bi mo-ral pritegniti, prekriva preveč prašnih plasti. Če odstranimo plasti prahu in rje, magnet spet lahko pritegne železo, ki je znova postalo "erotično" in je začelo težiti k Najvišjemu. S tem je erotika tista dotakljivost, odprtost za Višje in Najvišje. A kakšno je to Najvišje? Polno ljubezni in vendar lahno. Ravno tukaj se izraža očarljivost erotike. Tu je skrit razlog, zakaj je vsa-komur pri srcu.

Splav
Erotiko določa lahkotnost. Vendar mora biti človek zelo močan, da lahko vzdrži to lahkotnost. Mnogi nimajo te moči. Tedaj po-skušajo zagrabiti in zadržati tisto težko dosegljivo, tisto neobre-menjeno. Ena od poti k temu je, da erotiko pretvorijo v spol-nost. To pa prinese v igro povsem novo energijo. Igra postane resna, iz lahkotnosti nastane jasna stvarnost. Spolnost ima v nasprotju z erotiko vedno opraviti z življenjem in smrtjo. Zdru-žitev moškega in ženske ustvari možnost, da se semenčica in jajčna celica povežeta, s tem pa nastane novo telo. Če ga starša nočeta, lahko to pomeni njegovo smrt, torej splav. Razumem, da obstajajo situacije, na primer posilstvo, ko bi do-nositev otroka, ki je nastal tako, zahtevala ogromno notranje moči. V večini drugih primerov pa se moraš kot moški in kot ženska vprašati, ali si vselej imel pred očmi povezanost spolnosti in no-sečnosti. Stališču "saj bo še vse dobro" dajejo potuho tudi kontracepcijska sredstva. Mnogi se preveč zanašajo na njihov učinek ali pa sploh ne razmišljajo o možnosti zanositve. Vedno znova ponavljam, da je spolnost tesno povezana s karmo. Človek z ničimer drugim, razen z jezikom, torej s tistim, kar po-jé in kar izreče, ne ustvari toliko karme, in to pogosto negativne, kot prav s spolnostjo. Z jezikom in spolnostjo večina ljudi mnogo bolj in mnogo pogosteje prizadene druge kot pa z ro-kami. Poleg tega seže poškodba, storjena z besedo in/ali s spol-nostjo, mnogo globlje in se teže zaceli kot rana, ki jo zada roka. Da ne bi prizadel ne drugih ne sebe, moraš biti s spolnostjo zelo previden. Zato je najbolje, da spolnost živiš le tedaj, ko so okoli-ščine jasne in je tudi otrok dobrodošel. Ti meniš, da to pogosto ni mogoče. Jaz pa pravim: tebi se zdi nemogoče, ker misliš, da ni ničesar bolj izpolnjujočega kot je spolnost. Brez kakšne druge usmeritve razen v materialno, člo-vek nima ničesar, kar bi postavil nasproti spolnosti in tako se ji prej ali slej ne more več upreti in ji podleže. S tem je možnost nosečnosti oziroma splava vnaprej programirana. Kakor rečeno, obstajajo primeri, v katerih se komaj lahko izo-gnemo splavu, kakor na primer po posilstvu, ali pa kadar zanosi zelo mlado dekle, ki pride v težavno situacijo, ali pa kadar bi za-radi kakšne napake nosečnost oziroma porod ogrožal življenje matere. Vendar vedi, da v tem in v vseh drugih primerih nosečnost nikoli ni rezultat naključij, temveč vedno le izraz karmičnih okoliščin. Kajti niti posilstvo niti nosečnost nista naključna. S temi izjavami ne želim še bolj oteževati položaja ubogih žensk, temveč le ponazoriti, da ne obstajajo enostavne rešitve. Stališče mnogih – "zarodek odpravljen, stvar rešena" – zagotovo ni pravilno. Kar-mični in s tem osebni zapleti so preveliki, da bi lahko bilo tako. Obstaja pa druga skrajnost, kadar se je pri porodu treba odločiti med življenjem matere in otroka. Tako kot nekateri lahkomiselno naredijo splav, se tukaj nekateri – kar je komaj mogoče verjeti – odločijo za otroka in s tem izgubijo ženo oziroma mater otroka ali celo več otrok. Takšno ravnanje je v nasprotju z dharmo, z Božanskim redom. Vsak moški, ki tako žrtvuje svojo ženo, bo v enem od naslednjih življenj na njenem mestu. Potem se ne bo nikoli več tako odločil. Naj bo še tako boleče: v takšni situaciji se mora moški vedno odločiti za svojo ženo in ne za otroka. Kajti huje kot izgubiti otroka je, če umre žena. Zato Božanski red določa, da žena nikakor ne sme biti žrtvovana.

Dve obliki splava
Tematika splava je zelo nabita s čustvi. Nekaterim se zdi splav nekaj povsem normalnega, drugi pa v paru, ki se odloči za splav, vidijo brezvestna morilca. Zaradi takega čustvenega pretiravanja moramo o splavu razmi-sliti mirno in odprtih src. Za začetek moram pojasniti: obstajata dve vrsti splava. Prvi je, kadar neki duši odvzamemo priložnost, da se utelesi. To je mogoče vse do 70 dni po zanositvi. Vse do tega trenutka lahko govorimo o splavu. 71 dni po zanositvi to ni več splav, temveč umor. Ta izjava se ti zdi kruta, a obenem tudi moralna. Jaz ti lahko le ugovarjam, da premalo veš o tem, kaj se dogaja v marsikateri kliniki. Tam splavijo otroke, ki bi bili že sposobni živeti zunaj maternice. Enostavno jih pustijo umreti ali jih ubijejo z injekcijo, jih zadušijo ali naredijo kaj podobno grozljivega. In ti ne pomisliš, da po 71. dnevu otrok razvije sposobnost za-znavanja in spominjanja, in da se vse življenje (podzavestno) spominja, da ga je mama poskušala splaviti. Po 71. dnevu nosečnosti nastane nekaj popolnoma novega, za-radi česar moraš izhajati iz tega, da je tedaj duša že popolnoma utelešena, tudi če otrok še ne more živeti zunaj materinega telesa. Do 70. dneva je duša otroka okoli matere. Od 71. dneva naprej pa je v materi. Vendar je splav za dušo, ki se želi utelesiti, tudi do 70. dneva nosečnosti nekaj, kar zelo težko prenese. Po 71. dnevu pa osta-nejo še posebno globoke poškodbe, ki se v naslednji inkarnaciji lahko izrazijo v pomanjkanju občutka osebne vrednosti in strahu pred življenjem. Seveda ne moremo reči, da je bil vsakdo, ki trpi zaradi strahu pred življenjem in ima probleme s samovrednotenjem, v enem od prejšnjih življenj splavljen po 71. dnevu nosečnosti. A za marsikoga to drži.

Posledice
Vendar je splav tudi znotraj meje prvih 70 dni nosečnosti pove-zan z zapleti. Otrok je nezavedni simbol čustvenega sveta in odnosa. Naravni potek partnerstva je takšen, da dve osebi, ki se ljubita, to lju-bezen tudi telesno izrazita in želita ta izraz videti v otroku. Zato podzavest enači otroka z odnosom. Če ima par že prej probleme v odnosu in potem splavi otroka, se ti problemi lahko tako okre-pijo, da se odnos zaradi tega zlomi. A tudi če ni nobenih resnej-ših težav, lahko vodi splav do neprijetnih konfliktov. Prvič, par-tnerja imata lahko različne želje, na primer da si eden želi otroka, drugi pa ne. Drugič, situacija je lahko težavna v smislu, da sta sicer oba zavestno enakega mnenja, nezavedno pa ne. Nezavedno ima lahko na primer eden od njiju občutek, da je izraz pomanjkljive lju-bezni, če se drugi s splavom strinja ali si ga zelo želi. Meni, da ga partner ne ljubi dovolj, sicer bi zagotovo našel pot, da bi obli-koval družino in bi iz ljubezni prevzel odgovornost za otroka. Ker pa so ti občutki nezavedni, jih seveda ne izrazi. A zaradi njih lahko v odnosu nastanejo velike napetosti in težave, ki neredko privedejo tudi do njegovega konca.

Splav in karma
Zdaj bi rad predstavil še en vidik, zakaj lahko splav pripelje do karmičnih zapletov. Duša, ki naj bi z nosečnostjo dobila telo, lahko zelo zameri pre-prečitev svojega utelešenja. Pri ponovni nosečnosti se pogosto zgodi, da se znova utelesi ista duša. Ker pa se utelešena duša lahko še natanko spominja doživetih travm, se temu ustrezno težavno obnaša, pri materi pa lahko pride zaradi tega do ne-majhnih problemov, nemira in strahov. Mati in oče se morata nujno opravičiti tej duši prek Najvišjega Sebstva. Takšno opra-vičilo je včasih edino, kar duši spet povrne mir, ki ga potrebuje, da lahko starša, posebej še mater, obdari z mirno nosečnostjo. Lahko se tudi zgodi, da poteka nosečnost prav mirno, a se pro-blemi pojavijo po rojstvu. Otrok joče, je nemiren in nesrečen. To se lahko vleče leta in leta. V tem primeru lahko opravičilo – tako kot vedno! – povzroči pravi čudež, zaradi česar ga toplo pripo-ročam vsem staršem, ki so splavili. Z drugimi besedami: splav dušo prizadene, včasih zelo, zelo mo-čno. Duša se je pripravila na vstop v telo, zapustila je višje nebe-ške sfere, kar ni neznaten prehod, a je nenadoma zavrnjena. To ustvari zmedo. Duša v nebesih pozna le jasnost in zanesljivost. Zato si dejanja, kot je splav, sploh ne more predstavljati. Ta zmeda spet oživi v naslednji nosečnosti, v kateri se ta duša znova utelesi. Naj še dodam, da so duše v večini primerov vezane na ljudi na različne načine. To pomeni, da je neka duša (A) na primer lahko še posebej vezana na očeta. Želi se utelesiti, a njeno bodoče telo je splavljeno, nakar se par loči. Moški spozna drugo žensko in z njo dobi otroka. V osnovi bi onadva morala dobiti drugega otroka, ker je žena vezana na neko drugo dušo (B). Zdaj se mora duša B odmakniti, ker je bilo splavljeno telo duše A. Ko se duša A rodi, se lahko zgodi, da je novi materi zelo tuja ali pa njej pripisuje krivdo za splav, ki ga je naredila neka druga ženska. To mogoče zveni nelogično, a nezavedno tako deluje: otrok živi v razdvojenosti med hvaležnostjo sedanji materi in med očitanjem prejšnji. Za povrh se lahko zgodi, da pride po duši A na svet še duša B. Tudi v tem primeru pride do občutnih problemov. Kar se po-gosto zgodi je, da drugi otrok ni zaželen. Mnogi starši v Evropi načrtujejo le enega otroka. Če pride drugi, reagirajo odklonilno – posebej še, če imajo s prvim težave. Drugi otrok lahko že ob rojstvu prinese s seboj negativne vezi: do brata/sestre, ki mu je zasedel prvo mesto, do očeta, ki je to situacijo povzročil, ker ga v prejšnjem odnosu ni hotel in do matere, če ga tudi ni želela. Lahko si predstavljaš, kakšen življenjski začetek ustvari takšna okoliščina za tega otroka. Najpozneje na tem mestu boš ugovarjal, da je vse to zelo prera-čunano, zelo negativno mišljeno in obenem težko verjetno. Resnica, ki jo dnevno opazujem, je daleč bolj dramatična kot lahko domnevaš. Zapletov je tako veliko, da meji že na čudež, da nimajo nekatere družine še več problemov. To, o čemer govorim, ni nobena špekulacija, temveč zame jasna resničnost, v kateri so mnoge, mnoge duše neprekinjeno prikle-njene druga na drugo in kjer so njihovi odnosi težavni. Ni mi do tega, da bi ti vlival strah, temveč ti želim izostriti za-vest. Življenje ni tako banalno, kakor se zdi mnogim. Življenje je čudovito večplastno in se razteza na nešteto različnih ravneh. Življenje tudi ni ne kruto, ne prepredeno s kakšnimi maščeval-nimi željami. Nasprotno, edina naloga življenja je, da se razširita tvoje srce in tvoja zavest. Kdor brez posebnega razmišljanja splavi – in to se danes zelo pogosto dogaja – si avtomatično ustvari okoliščine, ki širijo njegovo srce in zavest. Namreč, če so ti opisani problemi zelo daleč, če jih ne razumeš ali nočeš imeti nobenega opravka z njimi, boš prav kmalu soočen z njimi. Nešteto ljudi trpi, ne da bi vedeli, zakaj. Te vrstice, ki jih nare-kujem, so tukaj zato, da bi se izognil marsikateri težavi; če pa vseeno trpiš, imaš na voljo nekaj razlag, od kod izvira trpljenje. Verjemi mi, ko ti pravim, da je vse, kar se zgodi, le za tvoje dobro. Resnično si ne prizadevam za noben drug cilj. 2Besedna igra: allein sein=biti sam, All-Ein-Sein=eno z vsem, vse je eno [2] Besedna igra: Aufgabe = naloga, aufgeben = odreči se

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Odnosih
Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Odnosih

Comments are closed.