SAI BABA GOVORI O PSIHOTERAPIJI – Stepski Stephan Doliwa

Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Psihoterapiji
Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Psihoterapiji
Naslov: SAI BABA GOVORI GOVORI O PSIHOTERAPIJI
Avtor: Stepski Stephan Doliwa
Število strani : 463
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-6342-11-8
Vezava: Broširana
ISBN: 961-6342-26-6
       

Predstavitev

Sai Baba nam v pričujoči knjigi govori o tem, kaj odlikuje dobrega terapevta, na kaj vse mora biti pozoren in po čem prepoznamo resnično učinkovito terapijo. Izrazi svoje mnenje glede različnih terapevtskih metod in predstavi novo, zelo uspešno metodo. S tem delom je Sai Baba terapevtom, pacientom in vsem ostalim, ki jih zanima pričujoča tema, postavil pomemben kažipot. V knjigi namreč izvedo, kateri so kriteriji, ki so odločilni za uspeh oz. neuspeh terapije. Posrečena povezava duhovnosti, filozofije, psihologije in psihoterapije.

Del besedila knjige:


KAZALO
ZAHVALA 17
PREDGOVOR 19
UVOD 23
TERAPEVT 26
Slab terapevt 26
Dober terapevt 29
Molitev namesto izobrazbe? 31
Skromnost namesto arogance 33
Molk 36
Moč in prisila 38
Božji glas 39
Božanski red 41
Resnica in ljubezen 42
Človek in Bog 46
INEALI IN EDINI CILJ 48
Spoštovanje in samospoštovanje 48
Merilo 50
Adolescenca 52
Adolescenca, odločitev, samovrednotenje 55
Seksualnost kot panaceja 57
Notranji mir 59
Instinkt, razum, notranji uvid 61
Freud, libido in pesimizem 63
Krišna in Kant 65
Za ženske 67
Za moške 68
Primerjava 68
Moški in ženske 69
Svoboda je delati dobro 72
Srečo je treba vzdržati 75
Dedal in Ikar 76
Ideja in telo 79
Kdor pozna dobro, to tudi počne 80
Resnica 81
Resnica varuje 83
Psihologija in resnica 86
Karma 86
Niškama karma 89
TERAPEVT IN PACIENT 93
Ego 93
Učinek tamasa in radžasa v terapiji 97
Črna barva 100
Nauk o sredini 101
Zapeljevanje 102
Terapevti in terapevtke 107
Voditelji 108
Dopolnjevanje in jasnost 109
Urejenost različnosti 111
Spoštovanje 114
Nevarnost za terapevte 117
Molčanje 119
Preveč govoriti 119
Ponižnost 121
Svetohlinstvo 124
Terjati in podpirati pripoznanje 125
Meja 128
Šibkost in manipulacija 130
Manipulacija in resnica 131
Trpljenje kot priložnost 132
Sreča 135
Zavedno in nezavedno 136
Strast in trpljenje 138
Zapisovanje 139
Samovrednotenje 141
Kamen modrosti 143
Pesimizem in moč 144
Prav in narobe 146
Dobri in slabi ljudje 147
Dobro in zlo 149
Sočutje 151
Šala 155
Humor 159
Situacijska komika 161
RAZLIČNE TERAPEVTSKE METODE 163
Vedenjska terapija 163
Reinkarnacijska terapija 164
Astrologija 167
Hipnoza 169
Leunerjeva metoda 170
NLP 171
Transakcijska terapija 172
Primarna terapija 173
Evtonija in druge terapevtske metode 174
Homeopatija 176
Homeopati in alopati 178
»Moja terapevtska metoda je prava!« 179
Psihofarmakoterapija 180
Psihoanalitična/e metoda/e 181
Pogovorna psihoterapija/Rogersova metoda 183
Bioenergetika/Reichova terapija 185
Gestalt terapija 190
Psihodrama 195
Sistemska družinska terapija 196
Bert Hellinger o ženskah 202
Cilj terapije 207
Iskati in najti 208
TEMELJNA TERAPEVTSKA POSTAVITEV 214
Postavitev nasploh 215
Postavitev Sebstva 215
Postavitev osmih instanc 217
Dvom 218
Razrešitev 220
Sprememba se začne s čudenjem 223
Potrpljenje 225
Odnos med terapevtom in pacientom 230
Poskus 233
Rešitev 234
Identifikacija z napadalcem 238
Opravičilo 239
Odpuščanje 241
Blagoslov 242
Postavitev z osmimi notranjimi instancami – primer iz prakse 245
MIT O OJDIPU 250
Freud in Američani 251
Mit 252
Kaj sporoča mit? 254
Odnos starši – otrok 258
Slepota kot kuga 259
Posvojitelji 261
Spoznaj samega sebe 262
Sfinga 264
DRAMA NARCIZMA 267
Izvor, začetek narcizma 267
Niz knjig Sai Baba govori… kot zdravljenje 269
Zdravljenje odvisnosti 270
Hitre spremembe 275
Osvoboditev od odvisnosti 277
Ne opojne substance, ampak zasvojenost sama kot problem 279
Rešitev odvisnosti 281
Ljubezen kot odvisnost 283
Strah, bojazni, nirbhaya in abhaya 285
Delo z odvisnostjo 287
Guru kot merilo 289
Narcis in narcizem 292
KARMA IN SREČA 296
Pravica in učenje 296
Pravičnost in karma 298
Agresije in prehrana 301
Hrana in njena priprava 306
Psihični učinek in vpliv prehrane 308
Programiranost z ljubeznijo 312
SPLOŠNO O TERAPIJI 316
Seva 316
Napake, narcizem in diferenciranje 320
Moč jeze in besa 322
Duhovnost in jeza 323
Moč nežnosti 326
Izbira in razreševanje vlog v postavitvi 328
Dve obliki učenja 330
Konflikti na individualnem srečanju 332
Nikoli preveč! Nikoli premalo! 335
Delo Phyllis Krystal in skupinska terapija 332
Individualna terapija 342 v Odmik je lahko taktnost 344 v Hitra rešitev, hitro ozdravljenje? 347
Odnos do notranjega glasu 348
Ozdravljenje 350
Ljubezen in spoštovanje 351
Ljubezen namesto spolnosti 353
Zavedno in nezavedno 355
Individualna ali skupinska terapija 356
Jasno stališče in pravičnost 357
Moč skupine 359
SPLOŠNO O DRUŽINSKI POSTAVITVI 361
Napake 362
Kozmični starši 364
Bog 366 v Otroci 367
Razporejanje 367
Stavki 368
Razjasnjevanje 369 v Jasnost in razjasnjevanje 371
Reševanje konfliktov 376
Zamenjava vlog 381
Premor 384
Psihoanaliza, družinska postavitev in tao 389
Nadaljnji aspekti postavitve 393
Afirmacije 396
KOMUNIKACIJA 401
Hvala in prosim 406
Priznanje in komplimenti 407
Sprejemanje 408
Napoleon 410
Ramana Maharši 412
Hvaležnost in nehvaležnost 413
Prosim/please 415
Prosim/welcome 417
Posledice in terapija 420
Sokrat kot merilo 421
»Jezikovni kompas« 425
Komunikacija in bližina 427
Pomembne smernice 429 v DENAR 432
Vaja z denarjem 433
Temeljna terapevtska postavitev in denar 434
Denar in afirmacije 437
Domišljijsko potovanje 438
Denar kot tema za paciente 443
Socialno zavarovanje 444
Denar kot tema za terapevta 446
Skupna pot 448
MISLI MODROSTI 451
ESENCA, BISTVO KNJIGE 457
SEZNAM LITERATURE 458



TERAPEVT IN PACIENT
Pacienti poiščejo terapevta, ker potrebujejo pomoč. Terapevt nudi to pomoč tako, da pri svojih pacientih sproži duševne procese. Pri tem deluje s svojo psiho in lahko na ta način doseže veliko pozitivnega, tako kot je spoznal Sebe, svojo resnico, svoj notranji mir in svojo ljubezen. Na poti do tega je pred njim kar nekaj ovir. Ena izmed posebej pomembnih in globoko segajočih ovir je ego.

Ego
Kaj je ego? Notranja moč. Zato ima ego tako velik pomen. Če je tvoj ego šibak, si tak tudi ti. Vede to stanje imenujejo tamas. Tamas je najnižje stanje duha. Zanj je značilna pasivnost, negibnost, lenoba, inercija in nejasnost. Tamasičen človek ima neresnični svet za resničnega, resničnega pa za irealnega. Logična posledica tega je, da ima velike težave z resnico in se nagiba k temu, da ima laž za resnico in resnico za laž. Ljubezen tamasičnega človeka se izraža tako, da je navezan na svoje otroke, na potomce, na svojo lastnino. S tem se ta ljubezen omejuje na zelo tesen krog. Ti ljudje imajo zato veliko različnih strahov. Barva, ki ustreza stanju tamas, je črna. Nič čudnega, da takšni ljudje gledajo grozljivke in srhljivke, da bi si s tem nabrali energijo. Mnogo današnjih mladostnikov je tamasičnih. Uživajo plehko, prazno, mlačno, tudi pogrevano hrano, jemljejo droge, zapravljajo svoje življenje in se oblačijo v črno. Če tak človek, s kakršno koli srečo uspe, se njegov ego okrepi. Počne vedno več stvari, postane aktiven, ne dopušča več, da mu pasivnost jemlje življenje, ampak si ga oblikuje, ustvarja sam. To stanje se imenuje radžas. Radžastični ljudje so agresivni, oblastni, aktivni ter nemirni. Zaradi močnih čustev je njihova sposobnost razločevanja pogosto blokirana. Tako je za takšnega človeka značilno impulzivno vedenje. Zaradi te impulzivnosti in z njo povezane naglice, so izpostavljeni vsem mogočim težavam in so v nevarnosti, da bodo konec koncev zapravili svoje življenje. Zato pravim: Haste makes waste, waste makes worry. So do not be in a hurry! Kar pomeni: naglica vodi v izgubo, zapravljanje. To pa k skrbem. Zato ne hiti! Radžastičen človek ljubi zanimive ljudi, to pomeni takšne, ki so zanj koristni in od katerih se nadeja zadostitve svojih želja. Rad ima ljudi, ki imajo moč in vpliv ter upa, da bo od njih deležen ugodja. Prav tako ljubi promiskuiteto in zaplete. Ti ljudje nenehno trpijo zaradi strahu, da bi izgubili svoja »zanimiva« poznanstva. Radi jedo vročo, ostro začinjeno hrano, v obilnih količinah. Kdor npr. uživa meso ali ribe, samodejno pride v stanje radžasa. Barva, ki spada k radžasu, je rdeča. To je barva ljubezni in strasti: obe sta pomembni temi za človeka v tem stanju. Tretje stanje je sattva. Sattvičen človek je uravnotežen, v harmoniji. Lahko je miren kot tudi aktiven. Ne dopušča, da bi nanj vplivale zunanje ali notranje sile. Sattvičen človek je svoboden, ker ni v krempljih svojih razpoloženj ali mogočnih želja, ampak je usmerjen k pravi notranji biti, v kateri prepoznava svojo pravo naravo in jo tudi živi. Preko jasnosti in spokojnosti lahko doseže cilj življenja. Prepoznal je, da je Edini Bog prisoten v vseh živih bitjih. Zato je življenje, katerega ne zaznamuje ljubezen do vsega in vseh, brez vrednosti. Preko svoje univerzalne ljubezni izraža resnico: vseprisotnost Boga. Zato so ljudje, ki imajo v sebi to sattvično ljubezen, neustrašni kot levi. Sattvični človek uživa lahko prebavljivo vegetarijansko hrano. Ne preveč začinjeno niti plehko niti prevroče niti mlačno. Samoumevno je, da ne je niti rib niti mesa. Ne kadi, ne pije alkohola – in je prav zaradi tega srečen. Uživa v družbi dobrih, ljubečih in miroljubnih ljudi. Barva, ki zaznamuje sattvo, je bela. Kako pa lahko človek pride od radžastičnega stanja k sattvičnemu? Tako da z egom pridobljeno moč obdrži, ego pa opusti. »Kako je to mogoče?«, boš povsem upravičeno vprašal. Zaradi življenja. Življenje te tako dolgo vodi do problemov, dokler ne postaneš močan in tako prepoznaš, da stanje radžasa zate ni dobro. Razen tega tudi prideš tako daleč, da sebe opazuješ v različnih okoliščinah, ponavljaš ime Gospoda in se s tem počasi spreminjaš. Ego si moraš predstavljati kot motor. Npr. kot motor, ki potiska oz. zabija cev v zemljo. Cev prodira vedno globlje. Če se motor naenkrat ustavi, obstane tudi cev in nihče več ne ve, čemu ta sploh služi. Če pa motor dela naprej, potiska cev vedno globlje in ko ta naleti na vodo, iz cevi, za katero se je prej še zdelo, da je neuporabna, na površje steče voda. Tedaj vsakdo uvidi korist cevi, ki služi kot vodnjak. Predstavljaj si, da bi motor obratoval še naprej. Kaj bi se zgodilo v tem primeru? Cev bi presekala vodno žilo in vodnjak bi usahnil. Enako si moraš predstavljati funkcijo ega. Če manjka, se nek odločilni proces ne more zaključiti. To pomeni, da ni nobene prilike, da bi se cev in vodni izvir srečala. Če ego dokonča svojo dejavnost, še preden je cev našla izvir, je vse delo zaenkrat bilo zaman. Če pa cev zadene vodni izvir in tako na površje priteče voda, tedaj mora motor takoj obstati. Prav takšna je naloga ega. Motor je tisti, ki ti pomaga, da si nabereš moči, ki ti omogoča, da si aktiven, in tako dosežeš svoj izvir. Ko pa najdeš izvir, se mora motor takoj ustaviti, sicer na novo odprt izvir usahne in je lahko vse zaman. Sedaj si predstavljaj, da bi se to dogajalo v puščavi. Ljudje se s svojimi čredami znajdejo v odročni pokrajini. Vode imajo še čisto malo. Tedaj naletijo na cev, ki je zabita v zemljo, ter motor, ki jo lahko zabije še globlje. Predstavljaj si sedaj te ljudi, kako z gorivom, ki ga imajo s seboj, zaženejo motor, da bi cev potisnili v zemljo tako daleč, da bi naleteli na vodo. Vsi se zavedajo, da je njihovo življenje odvisno od tega, ali bodo našli vodo ali ne. Ljudje posedajo naokoli in molijo, da bi našli vodo. Moški in ženske so zbrani in trepetajo za svoje otroke, partnerje in živali. Predstavljaj si sedaj moškega, ki upravlja z motorjem. Vestno skrbi za motor, da se ne bi pregrel in se pokvaril. Pozoren je na to, da so kosi cevi dobro sestavljeni skupaj, da se ne bi prepognili ali celo zlomili. A moški se tako zelo zaljubi v svoje početje in v pomen, ki ga ima naenkrat za druge, da noče prenehati s svojim početjem. Predstavljaj si, da je v tej skupini ljudi tudi modrec. Kaj meniš, da bo naredil v tej situaciji? Takoj ko domneva, da bo cev dosegla izvir, bo moškemu svetoval, naj bo pri svojem delu bolj previden. Ker pa je ta tako zelo zaljubljen v svoje početje, da ga sploh ne sliši, bo modrec postal vse bolj vsiljiv. Predpostavljamo, da moški modrecu ne prisluhne, tedaj modrec pozove druge moške v skupini, naj ga obvladajo, da bi s tem rešil ljudi in živali pred gotovo smrtjo zaradi žeje. Predstavljaj si, da moški začne divje streljati okoli sebe. Kaj bi drugim preostalo, razen tega da tudi sami sežejo po orožju? Dejstvo, da mu njegovo delo pomeni več kot namen, kot cilj tega početja, blagor soljudi in drugih živih bitij, bi ga stalo življenja. Natanko to se dogaja z egom. Sprva dobro služi duševnemu razvoju. Nekoč pa se bo tako zelo zaljubil v svojo vlogo, v svojo moč, da lahko celo zaduši dušo. To je trenutek, v katerem je božanski red predvidel, da vmes posežejo zunanje okoliščine in uničijo ego. Če se nekdo identificira s svojim egom, bo verjel, da je on sam to delovanje, da je on sam ta moč – še posebej zunanja. Prepričan je, da so sposobnosti njegovega ega njegovo življenje. Če misli tako, bo nenehno v strahu, da bi uničenje njegovega ega pomenilo uničenje njega samega.

Učinek tamasa in radžasa v terapiji
Ljudje si na vse možne načine prizadevajo zagovarjati svoj ego, s katerim se identificirajo. Zato se bodo še posebej zapletli v nižje gune, to sta tamas in radžas. Kajti, kjer je zapletanje, tam ego samodejno pridobiva moč. V terapiji je mnogo pacientov tamastičnih. Pasivni so. Težave imajo pri aktivnem oblikovanju svojega življenja, pa tudi s tremi glavnimi oblikami energij. Te so: energija kot splošna aktivnost, energija v obliki denarja in energija kot seksualnost. Kaj iščejo ti ljudje? Terapevta, ki bi imel energijo, moč in elan. Določeno aktivnost, ki bi jih približala drugemu, pa lahko zaznavajo celo kot erotično. Kaj to pomeni? Pacienti hočejo od terapevta energijo. Zato bi najraje videli, da bi jim stregli. Iskali in našli bodo nemalo razlogov, da bi ostali v svojem starem vedenjskem vzorcu, to pomeni, da bodo pustili, da drugi delajo zanje in sami naredili prav malo. Zato v resnici tudi nimajo dobrega mnenja o spremembah, kajti te stanejo veliko energije. Da bi si jo pridobili sami, pa niso pripravljeni – in prav to predstavlja njihovo upiranje. (prim. Stepski-Doliwa, Theorie und Technik der analytischen Körpertherapie, str. 42) Tukaj je zanimivo osnovno protislovje, v katero se pogosto zapletejo; sami niso aktivni, aktivni pa so, da bi druge pripravili k aktivnosti. V tem se izraža moč tamastičnega človeka. To je moč žrtve: s pasivnostjo, z domnevno nemočjo, z boleznijo, z dozdevno nesposobnostjo druge prisiliti k dejavnosti. Tamastični človek je zato zaljubljen v svoj pesimizem – in kaj se kakor dvojček prilagaja k temu? Pasivnost. Pesimizem in pasivnost se zlivata kot dve vodni kapljici. Tu se začenja nevarnost za terapevta. V primeru vrtanja se je moški zaljubil v svojo aktivnost. Tako kot je tamastični človek zaljubljen v svojo pasivnost, je radžastični v svojo aktivnost. To je sicer njegova odlika, pa vendar hkrati slabost. Njegova moč je, kot smo že videli, v aktivnosti. Tak človek je oblikovalec svojega življenja. Tukaj se srečata dve nasprotujoči si duševni stanji. Eden si želi biti pasiven in tak tudi ostati. Drugi bi rad bil aktiven in bi rad tak tudi ostal! S tem so že vnaprej določeni vsi mogoči zapleti. Tamastični in radžastični človek se združujeta v čudovito simbiozo. Eden pravi: Ne morem, prosim, pomagaj mi. Drugi pravi: Zmorem, pomagal ti bom! Kaj to pomeni? Da si v bistvu oba prizadevata, da bi ohranila status quo! To je nadaljnji vzrok tega, da veliko terapij traja tako dolgo, in so tako malo učinkovite: tukaj se srečujeta dva človeka, z različnima duševnima stanjema, ki odobravata svoje stanje in ga nočeta opustiti. Ker pa temeljni vzorec, tip ljudi ni tematiziran, večina terapij v bistvu nima vidnega uspeha, če ga sploh ima (glej v nadaljevanju »Temeljna terapevtska postavitev«). A vendarle je presenetljivo: Kdo ima vpliv na koga? Moralo bi biti tako, da bi terapevt vplival na pacienta. Tega vprašanja v primeru odnosa kirurg-pacient ne bi nihče postavljal. Kajti tukaj je odnos jasen. Zato v tem primeru ne more tako zlahka priti do manipulacije. V odnosu terapevt - pacient pa je to tisto veliko vprašanje. Moj odgovor se glasi (kakor najbrž že domnevaš!): v večini primerov pacient povsem jasno vpliva na terapevta, bolj kot terapevt na pacienta! Kako pa lahko to prepoznaš? V aktivnosti terapevta! Koliko je terapij, v katerih je terapevt jasno pozvan k aktivnosti. V psihoanalizi mora razlagati, v bioenergetiki mora predlagati vaje, po metodi Phyllis-Krystal mora tako predlagati vaje kot tudi voditi vizualizacije, v psihodrami mora oblikovati in voditi, prav tako v gestalt terapiji – da omenim le nekatere metode. Preko teh aktivnosti terapevta si pacient avtomatično pridobi moč. V vseh opisanih primerih si lahko privošči, da ponujeno sprejme ali pa ne sprejme. Če ne sprejme, mora terapevt ponuditi nekaj novega. Če se terapevt s tem strinja, ga lahko pacient z lahkoto napelje še k čemu drugemu. Še posebej terapevte, ki niso tako gotovi, ki še ne poznajo svoje vrednosti (kateri terapevt pa sploh pozna svojo vrednost?!), jih njihovi pacienti z lahkoto pripravijo do tega, da ti ponujajo vedno več. Tako je povsem očitno, kdo tukaj na koga vpliva oz. zdravi. Ob vsem tem se pacient zelo hitro nauči, kako lahko svojega terapevta pripravi do aktivnosti. Včasih zadostuje že kratek stok, nesrečni pogled in že se terapevt odzove tako, kot od njega pričakuje njegov pacient. Zakaj počne to? Ker pacient veliko preveč precenjuje terapevtov ego. Radžastična oseba se opredeljuje z aktivnostjo. Vse, kar ga pripravi do aktivnosti, mu daje občutek, da je dober, živ, nekaj posebnega. Zato se v bistvu ne more distancirati od nekoga, ki ga drži na tej njegovi občutljivi točki in ga več ne izpusti. Iz doslej povedanega sledi: terapevti se morajo vprašati, zakaj njihove terapije sploh delujejo. Mislijo, da je to zaradi njihove posebno dobre tehnike. V večini primerov pa to sploh ne drži. Kajti celo tehnike, ki si načeloma nasprotujejo, so lahko v pomoč. In zakaj? Ker si pacienti preko izkušnje, ko s svojim terapevtom poljubno manipulirajo, višajo, krepijo svoje samovrednotenje oz. vrednotenje ega. To je glavni rezultat večine terapij. Mnogi terapevti si tega nočejo priznati, kar je še predobro razumljivo, kajti tedaj bi se morali soočiti z marsičem, kar bi jih narcistično prizadelo. Vprašati bi se morali, kakšna vrednost se lahko v resnici pripisuje njihovi tehniki, ko pa ima tako majhno vlogo pri okrevanju, pri izboljšanju stanja njihovih pacientov. Morali bi se še vprašati, kaj je vse tisto, kar prezrejo, da lahko njihovi pacienti z njimi tako upravljajo. Naposled, to je najpomembnejša točka, bi morali premisliti, če so sploh sposobni nuditi dobre terapije, dokler so še ujeti v radžastično stanje. Marsikaterega terapevta bi iskren odgovor na to vprašanje uničil in vodil v propad neštetih ordinacij. Tamas in radžas sta prevladujoči duševni stanji današnje dobe. Tamas in radžas se razumeta tako dobro zato, ker so ljudje, ki jih zaznamujeta, slepi in ker se obojestransko precenjujejo. »Kaj je pri tem negativnega?« boš vprašal. Slabo je to, da bi nekdo moral samo zato, ker je terapevt, druge voditi, čeprav tudi sam ne ve, kam potovanje vodi, kaj mora narediti in kaj nujno opustiti, ter potrebuje potrditev od nekoga, ki je k njemu prišel z namenom, da bi sam dobil potrditev.

Črna barva
V barvah je veliko moči. Jasno izražajo pasivnost oz. aktivnost človeka. Zato bi se moral obdati in oblačiti v takšne barve, ki te razveseljujejo in v katerih žariš. Eni barvi bi se moral ogibati, to je črni. Če pogosto, ali izključno, nosiš črna oblačila, ti bo ta barva jemala energijo. V tem primeru je črna barva znak tega, da si pasiven, da ne živiš. Mnogi dandanes ne živijo in ne ljubijo. Zato je črna barva tako v modi. Črna barva (tamas) v bistvu ni nobena barva. V resnici je odsotnost barve. Tako kot bela (sattva) predstavlja celotni barvni spekter, torej v sebi skriva vse barve, tako predstavlja črna odsotnost barve. Bela barva se odbija zato, ker je barvno povsem nasičena. Nasprotno pa črna srka svetlobo vase. Črna požira energijo. Iz tega razloga je za mnoge narode simbol žalovanja. Kdor žaluje, ima malo energije, ker je ujet v bolečino. Mnogi se dandanes oblačijo v črno, ker dejansko žalujejo. Žalujejo za izgubo svoje ljubezni, živahnosti, za izgubo barvnega spektra, to pomeni pisane barvne palete svojih čustev. Kdor se spušča v številne površinske odnose, kakor se nekateri ljudje danes, kdor ljudem pride zelo blizu in jih tudi spusti k sebi – in to na tako neobvezujoč način -, ta je izgubil svojo ljubezen. Kajti le nekdo, ki je izgubil svojo ljubezen, je zmožen živeti tako, ne da bi resnično ljubil. Zato se varuj ljudi, ki se radi oblačijo v črno. Požirajo namreč energijo in bodo odžirali tudi tvojo. Le nevednež bo iskal stik z ljudmi, ki ljubijo črno. Nimajo pisanih, bistrih oči ljubezni. Njihova sposobnost ljubiti je tako šibka, da se jim dela »črno pred očmi« - pred notranjimi in zunanjimi! Seveda ne smeš pretiravati, kakor tudi v vsem drugem ne! Ne pravim ti, da se ne bi smel obleči v črno ob slovesnih prilikah. Smoking je pač črne barve. Prav tako marsikatera elegantna večerna obleka. Pravilo je povsem preprosto: črna barva spada v barvni spekter, a je le en vidik barvne raznolikosti. Samo en vidik, ne pa vsi!

Nauk o sredini
S tem smo prišli do starega Mezotesovega nauka, ki je od Sokrata prešel preko Platona do Aristotela. Ta nauk pravi, da je nasprotje nečesa slabega prav tako slabo. Nasprotje vratolomnosti je strahopetnost. Nobena od njiju ni krepost. Odločilna krepost je zatorej pogum, ki sicer od obeh lastnostih vsebuje nekaj, a se od njiju hkrati temeljito razlikuje. Pogum je zato tretja lastnost, ki povezuje obe skrajnosti. Vendar z njima ne deli iste ravni, ampak se nahaja nad njima. Če si sedaj predstavljamo strahopetnost, pogum in vratolomnost kot oglišča trikotnika, tedaj pogum predstavlja vrh trikotnika, druga dva, ki ne predstavljata kreposti, pa oblikujeta osnovnico trikotnika, zaradi česar ležita na istem nivoju. Pogum sicer povezuje vratolomnost in strahopetnost, vendar se istočasno načeloma od njiju razlikuje, ker se nahaja na povsem drugi ravni. Enako se dogaja z gunami: tamas, radžas in sattva. Tamas in radžas se nahajata na isti ravni, hkrati pa predstavljata nasprotje. In kaj se dogaja z nasprotji? Privlačijo se in se hkrati odbijajo. V tej privlačnosti in hkratnim odbojem se čuti nuja po tretjem povezujočem elementu. Ta element je sattva, kajti ta se ne zapleta. Tamas in radžas dolgoročno ne moreta sodelovati. Tudi si ne moreta resnično medsebojno pomagati. Vse, kar si lahko dajeta, je začasna potrditev preko zapletanja. To je sprva veliko in tudi zelo nevarno. Kajti kjer je zaplet, tam na vsakem vogalu prežijo zanke in velike katastrofe, v vsakem trenutku in ob vsakem obisku terapevta.

Zapeljevanje
Tamas in radžas prideta skupaj le, da bi drug drugega izkoristila. Tamastični človek hoče, da bi radžastični deloval namesto njega. Radžastični pa hoče, da bi mu tamastični dal razlog za delovanje. Kaj takega lahko v določenih okoliščinah, v zakonskih okvirih deluje bolj slabo kot pa dobro. V terapiji se tu pojavi temeljno nasprotje: pacient se poda v terapijo z namenom, da bi se spremenil. Terapevt naj bi mu stal ob strani, da bi mu tekom tega spreminjanja pomagal. V resnici pa prvi hoče, da drugi deluje namesto njega, drugi pa si s svoje strani želi, da bi mu pacient pustil delovati, mu dopustil dobiti in ohraniti premoč. Tako drug drugega napeljujeta k temu, da počneta nekaj povsem drugega, kot je bilo sprva mišljeno. Kakšen odnos pa je to, če sta njegova definicija in resnica povsem drugačni, kot jo hlinijo udeleženi in kot jo predstavljajo drugim? To je odnos med zapeljevalcem in zapeljanim. Prav tu najdemo vzrok, da tako veliko odnosov med terapevti in pacienti postane seksualnih. Seksualnost povezuje nasprotja, saj je narava, bistvo seksualnosti izmenjava jina in janga. Seksualnost izravnava, izenačuje zajezene energije. Razen tega seksualnost ljubi prikrito, prepovedano, skrivnostno ter prevaro in preslepitev. Seksualnost je, na določeni ravni, prevara sama. Seksualnost udeleženi doživljajo kot močno čustvo, čustvo, ki človeka potegne s seboj in ki si ga želijo. V resnici je seksualnost dejavnost, ki jo hoče narava, da bi z njo bilo zagotovljeno razmnoževanje in nadaljnji obstoj vrst. Zato je narava, to pomeni Bog, seksualnost povezal z močnimi čustvi. Brez nje že lep čas ne bi bilo življenja na zemlji, in ta čudoviti kraj božjega uresničevanja bi bil prazen. To ne pomeni, da je seksualnost potrebno zavračati, ali da je doživljanje globokih seksualnih čustev nespametno. Zakaj se dva človeka v zakonu ne bi telesno združevala in si to izkustvo dopustila globoko v srce? Vendar tukaj namerno omenjam zakonce, kajti med njimi so odnosi jasni. Dve osebi sta se odločili druga za drugo, ustvarili sta si prostor, kjer živita skupaj in kjer lahko skupaj vzgajata svoje otroke. Razen tega sta zakon in družina nasploh zelo pomembni življenjski šoli. Nekaj povsem drugega je odnos med terapevtom in pacientom. Skupaj prideta z namenom, da bi eden pomagal drugemu. Razen tega pacient terapevtu plača njegovo znanje in čas, ki mu ga je posvetil. Seksualnost tu nima kaj iskati. Seksualnost tukaj ni nič drugega kot izraz tega, da je vse nejasno, izjalovljeno in vodi v nesrečo. Težava je v tem, da so skoraj vsi odnosi med terapevti in pacienti močno seksualno obarvani. To seže vse od seksualnih fantazij do izživljanja seksualnosti. Razen tega je večina terapevtov, in še posebej utemeljiteljev terapevtskih metod, naivnih, slepih in o sebi vedo tako malo, da npr. sploh ne opazijo, kdaj in kako zelo so v svojem obnašanju prikrito seksualni. Freud se je skoraj izključno zanimal samo za seksualnost. Pravzaprav je vse omejil na libido – ne da bi tega sicer sploh kdaj natanko definiral! Kjer tisti, ki je uresničil Boga, povsod vidi le Boga, tam je Freud videl samo še seksualnost. Tudi njegovega učenca Junga je ta odnos močno zaznamoval. Reich, utemeljitelj bioenergetike, je videl samo še telo, Fritz Perls, utemeljitelj gestalt terapije, pa je bil podobno nejasen. Vsi imajo skupno to, da precenjujejo telo oz. se z njim identificirajo. Stari indijski modreci pa so vedeli, da je tisti, ki se poistoveti s svojim telesom, izgubljen, in da je zgrešil čudoviti namen, usodo človeške inkarnacije. Kajti ti nisi tvoje omejeno, minljivo telo, ampak vsemogočni, večni Bog. Sedaj si predstavljaj, kaj se zgodi, če se terapevtu in njegovim pacientom sugerira, da niso nič drugega kot samo telo! Kot pika na i pa se terapija oblikuje tako, kakor npr. pri bioenergetiki, da skorajda nagi pacienti pred očmi terapevta izvajajo telesne vaje in ob tem še stokajo! Seveda je dovolj tudi takih terapevtov, ki s telesnimi tehnikami ravnajo jasno in neoporečno ter tako mnogim pomagajo. Vendar ta metoda vsebuje ogromna tveganja, ki jih tisti, ki jo učijo in razširjajo, na nobenem mestu ne omenjajo, kaj šele, da bi jih poskusili preprečiti. To, kar se dandanes dogaja: nepravilnosti, zapeljevanja, zlorabljanja (torej tamas in radžas), ponovno ponazarja, kako usodne, uničujoče so lahko posledice, če se nekdo istoveti s svojim telesom. Drugače rečeno: tudi če se terapevt do svojih pacientov obnaša korektno, jim s stavkom »Ti si lastno telo« škoduje tako zelo, da celo najboljša terapija tega ne more popraviti. Kot da vse to še ne bi bilo dovolj zapleteno, se moške terapevte vzpodbuja, da nudijo terapevtska srečanja skoraj povsem razgaljenim pacientkam. To se mora končati in »iznajditelj« te neumnosti se mora vprašati, kaj si je ob tem mislil oz. kaj je hotel s tem doseči. Ali si je predočil radžastične in tamastične zaplete, ki jih ta oblika terapije z lahkoto prinese s seboj? Kakšno je tu pravilno obnašanje? Moški terapevt ne bi smel nikoli delati sam s pacientko v odmaknjeni ordinaciji. Če terapevt pacientkam nudi individualna terapevtska srečanja, tedaj mora imeti dober in trden zakon, delati mora doma, njegova žena pa mora kadar koli imeti dostop do njegove ordinacije. Razen tega mora vsem biti jasno, da je poročen, da je zvest, da se zaveda do kakšnih usodnih posledic lahko vodi seksualnost v nejasnih situacijah. Seksualnost med terapevtom in pacienti je vselej ne le nejasna, ampak tudi uničujoča. Sattvičen terapevt se tega zaveda. Zato tudi ni izpostavljen nevarnosti. Ve, kaj lahko izgubi. Najprej notranji mir, ki je zanj ena največjih bogastev, nato pa srečo. Radžastičen terapevt, ki se poleg tega morda še istoveti s svojim telesom, v bistvu ne bi smel nuditi nobenih terapij, kajti radžas daje zapletom prosto pot. Če pa kljub temu opravlja to delo, ker je odlično izobražen in jasno duhovno naravnan in ima odličnega duhovnega učitelja, bi se pa vendarle moral ogibati individualnim terminom s pacientkami. Na noben način ne sme dopuščati izvajanja kakršnih koli telesnih vaj v spodnjem perilu. Še posebej problematično je to v mešanih skupinah, kajti pogosto vodi naravnost v promiskuiteto. To, kar sem povedal v povezavi s terapijo z razgaljenimi pacientkami, se nanaša tudi na maserje, ki podpirajo oz. sprejemajo, da se njihovi pacienti, predvsem ženskega spola, povsem slečejo. Maserji bi morali zaradi svojega dostojanstva in dostojanstva svojih pacientov vselej vztrajati pri tem, da pacienti nosijo spodnje perilo ali pa kopalke. Najbolje pa bi bilo, da bi moški masirali moške, ženske pa ženske. Vsak terapevt moral imeti pred očmi merilo, ki pravi, da noben modrec, noben razsvetljeni ne prekorači meje sramu in s tem tudi dostojanstva. Kajti za človeka, za družino, za družbo ne more biti nič bolj uničujočega kot to, da padejo meje sramu. Padec mej nima nič opraviti s svobodo, kakor se to pomotoma zatrjuje danes, ampak le izpričuje, kako zelo se nedostojanstvo širi in potegne s sabo v propad nešteto ljudi - v obliki izsiljevanja, zlorabljanja in posilstev. S tem smo prišli do nadaljnje pomembne točke. Samoumevno je, da je tisti terapevt, ki se s svojo pacientko spusti v intimno situacijo, povsem negotov in s tem neodgovoren. Nosil bo glavno težo karme, kajti on je tisti, ki bi moral voditi, pomagati in povesti k luči. Če zapelje (v dvojnem smislu), namesto da bi vodil, tedaj je kriv. Tega ni moč omajati, kar tudi jasno ponazarjajo posledice, h katerim se približuje. A tudi pacient nosi svoj del odgovornosti. Mnoge ženske, vede ali nevede, izkoristijo svoje seksualne čare, da bi si pridobile moč nad moškimi. Pri tem jim seksualnost služi le kot sredstvo za potrditev njihovega ega oz. za manipulacijo, pri čemer pa je njihov cilj pridobiti moč. Takšen odnos mora terapevt taktno in jasno načeti kot problem, ga razložiti, predelati in s tem razrešiti. Če pa terapevt brez pripomb dopušča to igro, ali ji celo nasede, je daleč od tega, da bi imel kvalifikacije, ki jih neobhodno potrebuje za ta poklic, drugače se nikoli ne bi spustil v to neumnost, v takšno igro z ognjem. Terapevt, ki se s svojo pacientko seksualno zaplete, se obnaša kot bogomolka. Ta kobilica med parjenjem požre samčka, s katerim se pari. Samec jo oskrbi z beljakovinami, ki jih potrebuje za stvaritev potomcev. Terapevt, ki ima seksualno razmerje s svojo pacientko, ne spoštuje sebe niti svoje pacientke. Prav tako ne uvidi, da ta ženska ne ceni sebe ne njega, ampak želi le pridobiti moč nad njim. Vselej imej v mislih, da ti nihče ne dela nič dobrega, ne more delati dobro, če te pripelje v situacijo, v kateri opustiš dharmo, božanski red oz. pravilno delovanje. Če opustiš dharmo, boš kmalu zatem izgubil tudi sathyo, resnico. Če izgubiš resnico, izgubiš tudi shanti, notranji in zunanji mir. Če ostaneš brez tega, ne moreš ljubiti. Če izgubiš premo, ljubezen, izgubiš tudi ahimso, nenasilnost. Današnji svet določajo prav te nesrečne okoliščine. Zato so terapevti tako zelo ogroženi. Varuj se teh zapletanj. Na noben način ne skreni s poti božanskega reda. Nikakor ne verjemi in nikomur ne dopoveduj, da je seksualnost energija, ki jo z lahkoto obvladaš. Seksualnost je ena od praenergij tega sveta. Ona je tvoja boginja, če jo spoštuješ in če se ravnaš po njenem božanskem redu. Kar pomeni, da se nikoli ne spuščaš v seksualnost na neobvezujoč način, brez ljubezni ter brez jasnih odnosov. Če s seksualnostjo ravnaš tako, te bo blagoslovila. Če pa ne ravnaš tako, te bo prej ali slej uničila. In če tedaj še vedno ne boš spoštoval njenega božanskega reda, te bo celo ubila. Verjemi mi, še zdaleč ne bi bil prvi! Vse to je tako velikega pomena zato, ker se vse, kar je pridobljeno preko želja, preko zadovoljitve čutov, tudi ponovno izgubi. Kdor se veže, bo deležen poraza, izgube. Ta stavek velja brez izjem. Kajti vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Vse. Vselej! Zato vselej, preden se podaš v kakšno tveganje, premisli, ali se to splača. Vselej imej v mislih: dharma, sathya in prema – pravilno delovanje oz. poštenost, resnica in ljubezen ti lahko nudijo trajno srečo. Zato ne išči in se ne zadovolji z ničemer drugim.

Terapevti in terapevtke
Doslej sem namerno govoril le o razmerju med moškim terapevtom in žensko pacientko. To sem naredil zato, ker so v tem odnosu privlačnost, zapeljevanje in nevarnost zapletanja lahko še posebno velike. Moški se na žensko, ki ga prosi za pomoč, ki je od njega odvisna in mu daje občutek, da ga potrebuje, pogosto odziva seksualno. Moški ljubi žensko, ki mu daje občutek, da je močan. Moč je tisto najbolj pomembno, kar moški išče in upa, da jo bo našel preko ženske. Moški terapevti so tako še posebej izpostavljeni nevarnosti. To pa zato, ker se močneje kot ženske pustijo zapeljati zunanjim dražljajem in so pogosto veliko bolj izraziti sužnji svoje seksualnosti. Za žensko terapevtko je privatna, intimna situacija individualne terapije s pacientom lahko prav tako nevarna. Zato tudi zanjo veljajo ista pravila kot za moškega terapevta. Čim bolj so nezadovoljne, nesrečne in negotove, tem lažje nanje naredijo vtis njihovi moški pacienti. Ta vtis lahko vodi vse do jasne želje po zvezi. Terapevtke podležejo svojim željam po bližini, razumevanju, opori in zaščiti. Če delajo s pacientom, ki je zelo zapeljiv, in če se same ne zavedajo svoje zapeljivosti, se lahko hitro zgodi, da se zaradi pacienta počutijo tako cenjene in razumljene, da si zamišljajo, da so našle moškega svojega življenja.

Voditelji
Kaj je velik problem kali juge, te iztekajoče se dobe? Problem je v tem, da so vse razlike izravnane, da je duh podrejen telesu, morala in etika pa se lahkomiselno zastavljata za denar in seksualnost. Velika napaka, ena od tragičnih vidikov te dobe je, da v večini držav ni več pravih vodilnih ljudi. Kralji, ki so, posebej v dvajsetem in prejšnjih stoletjih, vladali deželam, so bili v skoraj vseh primerih nevredni svojega naziva. Večinoma so bili sleparji, tatovi, razuzdanci in morilci. Danes je nekaj vladarskih hiš še vedno – ali ponovno! – zgled svojim podložnikom, kakor npr. španski kralj Juan Carlos ali pa nepalska kraljevska hiša. Mnogi pa so tako zelo oddaljeni od resnice, tako zaslepljeni, da se v javnosti bahajo s svojimi nizkimi željami, potrebami ali celo grozljivimi dejanji oz. celo slavljenjem obletnic svojih grozljivih dejanj - in jih pri tem ni niti malo sram. V teh vladarskih družinah živijo mlade, neizkušene duše, ki se obnašajo tako, kot da imajo za sabo živalsko inkarnacijo in tako menijo, da biti vladar pomeni obnašati se kot šakal, volk, lisica ali pa kakšna druga zver – pa čeprav to za njihove podanike v večini primerov niti ni opazno. Še posebej zato, ker deloma povsem neodgovoren tisk objavlja le tisto, kar prinaša naklade in s tem denar. Ti nevedni vladarji se čudijo, da jim življenje namesto radosti vedno znova postreže z nesrečo. Vedi: kdor se drži dharme, ga bo ta ščitila. Kdor se ne drži dharme, se bo ujel v nevarne lovke maye - sveta iluzij, privida. Kdor pa se drži maye, bo njegovo življenje sprva preprosto, zato da bi potem postajalo vse težje. Življenje, ki se drži dharme, je na začetku težko, zato da bi sčasoma postalo vse lažje! Niso pa izgubljeni samo voditelji, ki se ne držijo božanskega reda. Prav tako izgubljen je tudi svet brez zglednih voditeljev! In to iz dveh razlogov: prvič, samo etični, k Bogu usmerjeni voditelj (naj se udejstvuje na katerem koli področju že, kot kralj ali kot vodja malega podjetja) bo dolgoročno uspešen. Drugič, če so vladarji slabi in pokvarjeni, je takšno tudi ljudstvo! Svet nujno potrebuje modre, svete vladarje. Samo tedaj bo ozdravel. Dokler pa bodo na oblasti skrajno nepošteni ljudje, ki jim ni mar, da bolj ali manj neprikrito lažejo svojim podanikom, jih goljufajo, okradejo in celo ubijajo, tako dolgo bosta svetu vladali zmešnjava in nered.

Dopolnjevanje in jasnost
Ženska je utelešenje čustev. Moški je utelešenje razuma. Moški na določeni razvojni stopnji nujno potrebuje žensko, da bi našel čustveno uravnoteženost. Prav tako ženska v določenih inkarnacijah potrebuje moškega, da bi našla duhovno naravnavo. To ni nobeno izenačenje, ki bi temeljilo v boju za moč, ampak izhaja iz razumevanja, priznavanja in ljubezni. Zaradi slabosti, šibkosti mnogih, ki posedujejo moč (tukaj moramo žal omeniti voditelje različnih cerkva, ki prav tako mislijo le na svojo moč), zaradi brezciljnosti, nezadostnega stika mnogih z Bogom, se v današnji dobi moč pogosto izrodi v zlorabljanje moči. Vsakdo se bori proti vsakomur, ker jim vladajoči s svojim načinom življenja dajejo tak vzgled. Ljudje danes stremijo le za močjo in oblastjo, izogibajo pa se odgovornosti, ki jo moč vselej prinese s seboj. Stremijo k moči, breme, teža, ki je povezana z njo, pa ni dobrodošla. Zato so kaos in bedo današnjega sveta ustvarili ljudje, ki so zasedli visoke položaje. Odgovornosti, ki je povezana s temi položaji, pa niso bili pripravljeni prevzeti. Nihče nima pravice biti na položaju, kjer poseduje moč, če ni pripravljen prevzeti odgovornosti, ki je povezana s tem položajem. Le če sta povezani moč in odgovornost, moč in skrbstvo, moč in odpoved, bosta na svetu ponovno zavladala sreča in mir. Zato se moški in ženska ne bi smela boriti drug proti drugemu, ampak bi morala uvideti, da sta le dva pola, ki skupaj tvorita celoto. Zakaj bi se npr. ena polovica žoge borila proti svoji drugi polovici? Žal je dejansko tako, da se ena polovica sveta bori proti drugi. Ali natančneje: vsak se bori proti vsakomur! Nič čudnega, da se moški in ženska obnašata podobno. Tako se tudi vladajoči borijo proti tistim, katerim bi morali sami vladati z ljubeznijo, skrbnostjo in požrtvovalnostjo. Ker pa se ljudstvo počuti ogoljufano, se borijo proti svoji tako imenovani vladajoči eliti. Tako so vsi dejansko enaki. Vsi so v prijemu negativnega in uničujočega ter so cilj svojega življenja, namreč Boga, povsem izgubili izpred oči. Če se Bog, kot odločilno žarišče, človeku izgubi izpred oči, se najprej izgubi posameznik, nato družina, nato skupnost, nato država in naposled celi svet. Kaj pomeni to za terapevte? Ker so vsi od malega obdani z negativnim, z izdajstvom, sploh ne opazijo več, kako so tudi oni sami izdani, kako dopuščajo, da jih izdajajo. Današnja družba v pomanjkanju boljšega znanja meni, da so vsi enaki. To enakost pa najde v zgrešenosti petih temeljnih vrednot, ki so resnica, pravilno delovanje, ljubezen, mir, nenasilje, ne pa v samouresničenju skozi notranjo bližino z Absolutom. Le na tak način je mogoče razložiti, da terapevti dopuščajo, da njihovi pacienti nivelirajo, izravnavajo različne statuse. Le kako bi se nekdaj kmetovalec ali obrtnik poročil s kraljevsko hčerjo? Dandanes je to nekaj povsem samoumevnega in se ceni kot velik dosežek. Jaz ljubim kmete in obrtnike, njih sem določil za velike obnovitelje družbe. Vendar si dandanes kmetovalci tega naziva v večini primerov sploh ne zaslužijo. Z izjemo nekaj bioloških kmetovalcev so mnogi padli na tako nizko raven, da ničesar več ne obnavljajo, ampak samo še kvarijo, zastrupljajo, izdajajo. Namesto da bi spoštovali vsa bitja, trpinčijo živali na neopisljivo grozljiv način, onesnažujejo polja in rastline s kemikalijami ter na koncu prodajajo izdelke, ki si prej zaslužijo naziv strup kot pa živilo7. Večina ljudi danes to molče prenaša, koruptni voditelji pa celo financirajo to dejavnost. Nič čudnega, da v tej nejasnosti na vseh nivojih in slojih vsak z vsakim počne nekaj. Zakaj se potem tudi ne bi mogel vsak z vsakim poročiti? Te povezave pa ne temeljijo na skupni osnovi etike in idealov, ampak pogosto izvirajo iz vsesplošne neorientiranosti. Z drugimi besedami: vse je dovoljeno in mogoče, ker nihče več ne ve (ali si ne upa vedeti!), kaj je prav in kaj narobe, kaj prinaša blagoslov in kaj ne, kaj odgovarja božanskemu redu in kaj vodi v razočaranja, bolečine ali celo katastrofo.

Urejenost različnosti
Vsak bi moral ostati v svojem sloju. Vsak bi se moral povezovati in družiti z ljudmi, s katerimi je v trenutni inkarnaciji na isti stopnji in s katerimi si deli isto domovino. Zakaj se različni sloji ne bi smeli poročati med seboj? Ker ima vsak sloj svoje načine vedenja, svoja pravila, svojo etiko in svoje naloge. Tako so ljudje iz različnih slojev vzgojeni za izpolnjevanje različnih ciljev. Cilj pa določa človeka. In če imajo ljudje, ker izvirajo iz različnih družb, dežel ali ras, različne usmeritve, bodo imeli velike težave s tem, da bi našli pot do skupnega družinskega življenje. Ali drugače rečeno: ta skupnost, sorodnost se dandanes ne išče več, ker se namesto k stabilnosti podobnega stremi k privlačnosti različnega. Vsako mešanje ponazarja, da je vse postalo nejasno, nepravilno, ________________________ 7 das Lebensmittel=živilo, das Todesmittel=strup nesrečno in s tem nezadovoljivo. Vse, kar ni v dharmi, v božanskem redu, ni sveto in je zato dolgoročno nezadovoljivo in bo propadlo. Kajti zmaga je neizogibni spremljevalec božanskega reda, poštenosti oz. pravilnega delovanja. Maitri - prijateljstva bi se morala sklepati le znotraj iste generacije, istega statusa, iste kulture in iste blaginje. Sicer nastane razlika, razpon, ki ga »šibkejši« poskuša na vsak način izenačiti, s čimer se po možnosti še bolj oslabi. Karuna - sočutje bi se moralo izkazovati tistim, ki imajo nižji položaj. Muditha - prizna(va)nje bi se moralo izkazovati tistim, ki so bolje situirani. Nikoli ne bi smel biti zavisten do tistih, ki jim gre v življenju bolje kot tebi, temveč se veseli, da jim gre tako dobro. Muditha zato tudi pomeni osvobojenost od zavisti. Če razen tega iščeš skupnost dobrih ljudi in se ogibaš tistih, ki počnejo slabo, tedaj boš zagotovo dosegel samouresničenje. V tem pravilu ni nobenih izjem. To zelo dobro vem, kajti pravilo sem ustvaril jaz. Zato nikoli ne dvomi vanj, sicer te bo spravilo ob tvojo srečo. »Ampak v knjigi Sai Baba govori o svetu in Bogu je zgodba »Aramina ali ljubezen«, v kateri ciganki Aramini uspe osvojiti srce princa svoje dežele, se z njim poročiti in postati kraljica« boš pripomnil. Povsem drži. Kako si pozoren. Vendar prav v tej zgodbi je tudi stavek, ki pravi, da je v dobi kali božanski red na mnogih področjih izgubil svojo veljavo. To ima mnoge slabosti. Ena od prednosti pa je v tem, da »kaos v sebi skriva nešteto priložnosti«. Priložnost, ko se ljudje iz povsem različnih slojev ali kulturnih krogov srečujejo, združujejo, skriva, kakor že rečeno, mnoge nevarnosti, ima pa veliko prednost, da lahko nekaj povsem novega odpravlja stare, zakostenele odnose. To velja za obdobje kali. Za zlato dobo pa ne velja več. Ta nastaja oz. se oblikuje tako, da je božanski red ponovno v veljavi in preko te jasnosti so ljudje ponovno zaščiteni, predvsem pred zli presenečenji. Zato se morajo terapevti vprašati, po kakšnih merilih živijo in od kod črpajo svojo moč, da so drugim merilo. Če pa se nekdo oddalji od resnice, se mora vprašati (in dopustiti, da ga vprašajo), zakaj nudi terapije? Kakor že rečeno, je problem dobe kali v tem, da je vse mogoče. Prodajalke čevljev, vozniki taksijev, da, celo berači se lahko okličejo za terapevte, v časopisih oglašajo svojo dejavnost pod rubriko »življenjska posvetovalnica« in nato planejo na uboge paciente. Lahko se zgodi, da razsvetljeni živi kot povsem navaden človek, kakor npr. v zgodbi »Don Juan, ali kako se razrešujejo stare vezi« v knjigi Sai Baba govori o svetu in Bogu, kjer je ta živel kot majhen trgovec. Vendar bil je tako razvit, da je preko pogovorov povsem spremenil Don Juanovo življenje. Ahmed je Don Juanu lahko pomagal zato, ker je natanko vedel, kaj počne in kaj je njegov cilj. Razen tega je dobro vedel, da za nikogar ni dobro preskakovanje stanovskih in drugih meja. Tudi skok na višjo socialno raven ni tako preprost, kakor si to mnogi predstavljajo, in je že marsikoga potegnil v prepad! Odločilno je prijateljstvo, sočutje, priznavanje in druženje z dobrimi ljudmi. Terapevti, ki jih imam v mislih, se nahajajo na povsem drugi ravni kot njihovi pacienti. Zavedajo se, da jih njihov duševni razvoj, in iz njega izhajajoč status, popolnoma ločuje od njihovih pacientov. To ločevanje ne more biti pretrgano brez posledic. Kdor to naredi, ni terapevt, ampak je sam pacient. Terapevt ima lahko prijateljski stik s pacientom le, če je ta opustil svojo miselnost, to je svojo tamastično naravnanost. Če temu ni tako, sledi razočaranje! Mnogi pacienti svojim terapevtom nezavedno zamerijo, očitajo, če jim gre bolje kot njim ter da jih morajo prositi za pomoč in jih za to celo plačajo. Zato samo čakajo na ugodno priložnost, da bi terapevtu dokazali, da sploh ni bolj razvit kot oni sami. Če jim uspe svojega terapevta »razkriti«, »razkrinkati« oz. zapeljati, ga praviloma izgubijo, vidno pa se jim zviša občutek lastne vrednosti. Pacient se namreč lahko potreplja po ramenih in trdi, da je svojega terapevta »dobil«. Naj zveni še tako nenavadno, ima pacient v določenih pogledih prav. Kajti najmanjšo slabost, najmanjšo nejasnost terapevta bo po načelu: »Saj tega ne more misliti, govoriti, početi!« v svojih očeh imel za resnično veliko napako. Tako terapevta »odčara« in si izgrajuje svoje ego-zavedanje. S tem mu je uspelo terapevta potegniti dol na svojo raven. Dokazal je, da terapevt ni »boljši«, da ga v svojem razvoju ne prekaša in da ni bolj samozavesten od njega. Če pa ugotoviš, da te nekateri, ki si jih previsoko ocenil, v razvoju sploh ne prekašajo, da celo »z vsemi svojimi napakami« iščejo tvojo družbo, tvojo bližino, tedaj s tem izenačiš vse temeljne razlike. In naenkrat so vsi enaki. To bo neobhodno vodilo do velikih problemov.

Spoštovanje
Kaj se zgodi, če se princesa poroči s preprostim moškim? Njeni podložniki si bodo zavedno/nezavedno mislili: »Zakaj smo mi podložniki? Kdo je tukaj pod in kdo nad? Če se je princesa poročila z enim izmed nas, tedaj je tudi ona ena izmed nas!« A razlike se ne smejo zabrisati. Pomisli le, kaj se je zgodilo, ko je kralj Drupada hotel poročiti svojo hčerko, in ji kljub dolgotrajnemu iskanju ni našel ustreznega ženina. Priredil je veliko praznovanje in oznanil, da se bo tisti, ki bo v lokostrelstvu zmagal, lahko poročil z njegovo hčerko. Na to praznovanje so prišli tudi bratje-Pandave, oblečeni kot brahmani, kajti zaradi nizkotnih spletk svojih bratrancev Kurujev so morali živeti v pregnanstvu. Nobenemu od kraljev in princev ni uspelo zadeti cilja. Tedaj se je pojavil Ardžuna. Ves žareč in zmagoslaven je z lahkoto zadel cilj. Draupadi, hči Drupade, mu je okoli vratu obesila venec iz rož in mu podala roko kot znamenje privolitve v poroko. Navzoči pa so bili ogorčeni, kajti ni se spodobilo, da bi za zmagovalca razglasili brahmana, ki ni imel pravice udeležiti se tekmovanja. Krišna, avatar (božja inkarnacija), ki je bil navzoč na prireditvi, je vedel, kdo je Ardžuna, namreč eden najbolj plemenitih princev svojega časa, kar se je izražalo tudi v njegovem imenu, ki pomeni čistost in svetost. Zato je Krišna odobraval Draupadino izbiro ter jo skupaj s Pandavami vodil in ščitil ob vseh neprijetnostih. Tako kot Rama je tudi Krišna bil velik zagovornik dharme. S tem smo prišli do odločilnega pojma: spoštovanje. Tudi ta pojem je danes že »iz mode«, če se malo bolj previdno izrazim. Spoštovanje je tesno povezano s služenjem. Kadar nekoga spoštuješ, tedaj globoko v sebi čutiš nagnjenost do tega, da bi mu pomagal in služil. Dandanes nihče več noče nikomur služiti. Vsi bi radi bili gospodje oz. vladarji8. Vsekakor pa takšni gospodje, ki ne morejo prenesti, da bi se jim služilo iz srca. Le modrec, razsvetljeni, resnični kralj lahko sprejme, da mu služijo v znamenju priznavanja njegovega dostojanstva. V pravilnem vrstnem redu je na prvem mestu spoštovanje ter nato služenje. Od kod pa izhaja beseda »spoštovanje9«? Iz latinskega glagola respicere, kar pomeni gledati nazaj. Kaj to pomeni? Tisti, ki je spoštljiv, gleda nazaj. Kam je torej zagledan? S častivrednim obnašanjem spoštljive osebe se opazovalca pripravi do tega, da v človeku uzre ________________________ 8 der Herr=gospod, der Herrscher=vladar 9 der Respekt=spoštovanje božansko. Opazovalec takorekoč v spoštljivi osebi, skozi njeno spoštljivo vedenje, uzre Boga. Spoštljivo vedenje človeka opozarja na Boga, kajti pravo spoštovanje lahko izkazuje le tisti, ki odseva božjo naravo, božje bistvo: ljubezen, skrb, požrtvovalnost, spoštovanje, poštenost, pravilno delovanje, znanje in skromnost. To so bile lastnosti tako Rame kot tudi Krišne. Krišna je kot voznik opravljal najnižje naloge, a kljub temu je nenehno žarel v največjem siju. Nihče, ki ga je doživel, ni mogel, da ne bi občutil spoštovanja do njega. Draupadi je bila prav tako prežeta s poštenostjo, zato ji je vsakdo izkazoval spoštovanje. To je red, ki ga hoče Bog. Grozilo pa je njegovo uničenje, ko je eden od bratov Kurujev žalil Draupadi in jo poskušal ponižati. Krišna ji je odhitel na pomoč in na bojišču Kurukshetra je bila ponovno vzpostavljena dharma. Dharma je življenje sveta. Dharma je dihanje Boga. Zato se Gospod od časa do časa inkarnira, da bi dharmo zaščitil, branil ali ponovno vzpostavil. Gospod prihaja, da bi prinesel radost tistim, ki verujejo Vanj. S tem se krog zaključi! Z ljubeznijo do Boga in Njegove skrbi do verujočih si človek pridobi dostojanstvo, ki se izraža v spoštovanju drugih do njega. Tako se preko statusa resnično spoštljive osebe lahko neposredno uzre Tisti, ki je vzrok vsakega statusa. Princesa se lahko poroči z moškim iz ljudstva le tedaj, če ta daleč prekaša svoje soljudi v krepostih. Zlato pravilo se namreč glasi: čim višji je status, tem višje morajo biti vrednote, tem večja požrtvovalnost in ljubezen. Princesa ne bi smela biti spoštovana zato, ker je bogata in mogočna. Svojemu posebnemu položaju v tej inkarnaciji bi morala zadostiti s tem, da bi bila poseben vzgled kreposti: resnice (sathye), poštenosti, pravilnega delovanja (dharme), ljubezni (preme), miru (shanti) in nenasilja (ahimse). Svoj resnični status pa dobi predvsem preko svojega očeta, kralja, ki pa bi moral biti razsvetljen. Zato so v tisočletjih pred dobo kali kralji bili resnični modreci in terapevti. Na prvi pogled so vedeli, kaj potrebujejo njihovi podaniki in so jim to lahko tudi nudili. Razen tega so ljubili svoje podanike in zanje skrbeli kakor za lastne otroke. Ne, v bistvu so na prvem mestu bili podložniki, nato njihove družine in na koncu oni sami! Danes pa je spoštovanje iz mode. Vendar bo ponovno prišel njegov čas, ko bodo na oblasti razsvetljeni, krepostni in ljubeči. Ti bodo človeštvu prinesli ozdravljenje. To bi terapevtu moralo predstavljati merilo. Terapevt bi moral biti kralj na duševnem področju. Zato nikoli ne naredi ničesar, še posebej v kritičnih trenutkih ne, ne da bi se prej vprašal: Kaj bi sedaj naredil Bog, kako bi se v tej situaciji obnašal Jezus, Sokrat, Frančišek Asiški ali Gandi? Niti za milimeter ne odstopi od najvišjega cilja. Drži se temeljnih vrednot. Kajti kdor se drži teh vrednot, jih bodo te ščitile, temu je porok sam Gospod! Ali veš zakaj se moraš držati temeljnih vrednot resnice, pravilnega delovanja, ljubezni, miru in nenasilja? Ker le tako najdeš nekaj, kar je odločilnega pomena zate: namreč spoštovanje samega sebe. Glavni problem, s katerim se ubada toliko ljudi je, da se ne spoštujejo. O sebi imajo slabo mnenje. Menijo, da so odveč ali celo škodljivi. Zato preusmeri svoj pogled. Od sebe se ozri k Bogu ali k božjim ljudem, ki sem jih omenil zgoraj. Ti si njihov neposredni potomec in zato pomemben, izbran, božanski.

Nevarnost za terapevte
Ta preusmerjen pogled je za terapevta tako zelo pomemben zato, ker je njegova dejavnost povezana z mnogimi nevarnostmi. Izpostavljen je deloma zelo negativnim čustvom svojih pacientov, njihovemu besu in sovraštvu, željam po uničenju – lastnemu, terapevtovemu ali celo obojemu. Prav tako se mora terapevt soočati z željami po simbiozi, bližini in seksualnosti. Vzdržati te energije je zelo težko. Če se terapevt ne zaščiti tako, da se tesno naveže na Boga, mu lahko te energije škodijo. Povzročijo mu lahko veliko škode oz. ga celo uničijo. Stopnja zasvojencev, telesno in duševno bolnih med zdravniki in terapevti je zelo visoka. Mnogi ne morejo vzdržati tega pritiska in si vzamejo življenje. Terapevt je tako izpostavljen nevarnostim, ki lahko njegovega duha, psiho in telo ter s tem tudi njegovega partnerja, otroke in prijatelje prežamejo z nemirom. Zato sta že omenjena molitev in ponavljanje Božjega imena med terapijo odločilnega pomena, ker predstavljata najboljšo zaščito. Pomembno je tudi, da se terapevt na ta pritisk omenjenih energij in odgovornosti, ki ga ima do svojih pacientov in njihovih družin, ne odzove s tem, da bi napihnil svoj ego. Da na svoje uspehe ne gleda tako, da bi si govoril, kako sijajen je, kajti ta sijajnost10 se prej ali slej spremeni v norost. Zato si kot terapevt nikakor ne dopusti vpletanja v energije svojih pacientov s tem, da jim zavedno ali nezavedno sporočaš, kako čudovit, odličen si. Žal se to dogaja zelo pogosto, kajti skušnjava je velika. Najprej zato, ker meniš, da če se izdajaš za odličnega terapevta, je to kakor čudoviti izvesek nad vrati tvoje ordinacije, ki pacientom kaže na tvojo uspešnost in sposobnost. Kot drugič, meniš, da boš preko razkazovanja tvojega »dobrega počutja«, tvoje odličnosti tudi pri svojih pacientih vzbudil vesela, pozitivna čustva. To je vsekakor mogoče. Moraš pa se varovati tega, da bi se imel za nekoga, ki zna vse, obvlada vse, ki ga ne težijo nobeni problemi. Še posebej, če to ne ustreza resnici. Nikoli ne pozabi, da je resnica najboljša zaščita. ________________________ 10 toll=sijajen, odličen, tudi blazen, nor

Molčanje
Živeti v skladu z resnico ne pomeni, da moraš o vsem govoriti drugim. Resnica terapevta ni v tem, da svojim pacientom pripoveduje, kakšni strahovi ga mučijo, kako se kdaj pa kdaj počuti neznatnega, ter celo, kakšne probleme ima s svojim partnerjem in otroci. Nekateri terapevti pri tem nihajo iz ene skrajnosti v drugo. Lahko se zgodi, da se kažejo pred svojimi pacienti z rdečimi očmi, z oteklim nosom, a vendar niti z besedo ne omenijo, da so prehlajeni. Pacienti seveda takoj ugotovijo, da je terapevt bolan, kot tudi to, da o tem ne želi govoriti. Ali veš, kaj se tu dogaja? Pacienti svojega »molčečega« terapevta v tem primeru obravnavajo, kot da bi bil pacient! Rečejo si: »Ubogi, povsem očitno je, da se ne počuti dobro. Njegova stroka pa mu predpisuje, da molči. Zato sedi, trpi in vztrajno molči. Resnično mi ga je žal. Vendar očitno meni, da je njegovo obnašanje pravilno, zato bom to spoštoval!« Takšno obnašanje terapevta na noben način ni pravilno, kajti s svojim molkom sebe postavi nad svoje telo in nad čustva svojih pacientov. Neverbalno jim sporoča: »V nasprotju s tabo mi ni treba govoriti o mojih problemih. Jaz jih obvladam brez tega!« Takšen odnos med terapevtom in pacientom ustvari nesmiseln razkol in izredno ovira terapijo.

Preveč govoriti
Drugo skrajnost so tisti terapevti, ki svoje paciente obravnavajo ne le kot prijatelje, ampak celo kot svoje zaupnike, ali še huje, kot očeta ali mater. Odkrito govorijo o svojih problemih, skrbeh in trpljenju. Menijo, da s tem pacientom še posebej izkazujejo prijaznost. Lahko rečem samo: niti slučajno! Terapija, strokovni odnos med terapevtom in njegovim pacientom, zahteva jasno zadržanost terapevta. To ni njegov termin, ampak pacientov. To je treba spoštovati. Kako pa naj bi se vedel? Tukaj imamo dober primer tega, zakaj pravim, da bi terapije smel opravljati le razsvetljeni terapevt. Ta namreč ve, kaj je pravilno in kaj odveč. In to je odvisno od šestih vprašalnic: komu, kaj, kako, kdaj, kje in zakaj. Komu lahko terapevt kaj pove, komu lahko zaupa in pred kom mora vsekakor molčati. Terapevt bi moral pacientu o sebi povedati le malo, zelo malo. Niti tega ne,da je staknil prehlad, kajti tega pacient morda ne bo opazil, morda ga niti ne zanima. Kateri drugi pacient pa lahko to doživlja kot žalitev, če terapevt z nobeno besedo ne komentira svojega razpoloženja, ki pa ga pacient jasno zaznava. Prav tako je prizadet, če mu terapevt ne odgovori na vprašanje, ali je poročen in ali ima otroke. Če se vrnemo k primeru prehlada, mora terapevtu biti jasno, kaj bo o tem dejal. O sebi lahko v jasno začrtanih okvirih pove, da je npr. prehlajen. Če se le da, mora zamolčati, da je npr. napet, ker sta se s partnerjem kregala, oz. ker ima težave s svojimi otroki. Pomembno je tudi, kako poroča o svojem prehladu. Če razlaga na dolgo in široko, ne da bi se oziral na to, kaj od tega hoče njegov pacient sploh slišati, je to nekaj povsem drugega, kot če natanko začuti, kaj njegovega pacienta zanima in kdaj je tega dovolj. S tem smo prišli do vprašalnice kdaj. Lahko se zgodi, da je pacient tako zelo zaposlen sam s seboj, da bi takoj rad povedal, kaj ga muči. V tem primeru bi terapevt s svojim poročilom o svojem razpoloženju samo motil. Ko pa pacient pove, kaj ga bremeni, se lahko zgodi, da se tedaj bolj posveti terapevtu in bi rad z njim vzpostavil stik tako, da ga npr. vpraša, kako se počuti. Seveda je to zopet lahko, kakor prav vse v terapiji, le odvračanje pozornosti od lastnih problemov. Če terapevt na njegovo vprašanje ne odgovori, ali pa se mu izmika, je to lahko znak zavračanja ljubeče pacientove želje po stiku. In smo že pri kje. Lahko se zgodi, da se pri pozdravu ali slovesu izven terapevtskih prostorov med obema vzpostavi povsem drug stik. Če terapevt svojo pozornost usmerja na razlike v vedenju svojega pacienta v različnih situacijah, lahko npr. ugotovi, kako je diferenciran ali razklan. To pomeni, da ga pacient v terapevtskih prostorih lahko doživlja kot avtoriteto ali celo kot sovražnika, izven pa kot enakovrednega tovariša. In zakaj je razklan? Zakaj terapevta med terapijo doživlja kot avtoriteto ali kot sovražnika? Zakaj pa ne tudi izven? Ta vprašanja so zelo pomembna, ker lahko terapevta pripeljejo k povsem novim odgovorom, ki pomenijo odločilne impulze za njegovo delo. Razen tega mu nudijo priliko, da izve, kako diferencirano se pacient vede do sebe in drugih. Kajti ta vprašanja se ne omejujejo le na razmerje terapevt-pacient, ampak določajo vsako obliko medčloveških odnosov. Ravno tako mora biti vsaka tehnika v tej ali oni obliki uporabna tudi v vsakdanu, sicer je zaprašena, nenaravna in neuporabna. Odločilnega pomena je tudi, da se nobena tehnika nikoli ne uporabi z namenom pridobitve premoči in oblasti, ampak zato, da se doseže razčiščenje, razumevanje in bližina. Ob teh mislih smo prišli do zelo pomembne točke: vsega tega se noben terapevt ne more naučiti tekom še tako diferenciranega šolanja. Edino njegov razvoj, njegov stik s svojimi čustvi mu lahko kaže pot, kako naj se vede, kako naj se odzove na omenjenih šest vprašalnic. Če v kakšni situaciji ni gotov, kaj bi moral narediti ali povedati, kako bi se moral vesti, je najbolje, če na to opozori svojega pacienta. Lahko ga npr. vpraša: »Ali te to zanima? Ali je to zate preveč izčrpno? Je zate ta nasvet uporaben?«

Ponižnost
Za kaj takega nujno potrebuje določeno lastnost, ki bi k terapevtu morala spadati tako kot vlaga k vodi, vročina k ognju; to je ponižnost. Po čem prepoznaš razsvetljenega? Predvsem po njegovi ponižnosti in skromnosti! Ponižnost11 razumem kot Dei-Mut, pogum Boga, božanski pogum. Ponižni ima namreč pogum, da se sooči s svojim egom, da uzre svoje slabosti in vztraja pri resnici. To je velik dosežek, kajti večina ljudi meni, da se morajo kazati kot nekaj povsem drugega, kot mislijo, da so. Vselej vedi, da si troje: tisti, ki misliš, da si, tisti, ki ga v tebi vidijo drugi in tisti, ki si v resnici. Enkrat telo, nato duh in končno Atman, v skladu s tem, s čimer se istovetiš. Kajti si, kar misliš, da si! Dokler ne prideš v stik z izvirom, boš vedno znova v skušnjavi, da bi zapadel videzu, da bi nosil masko in tako prikril sebe. To je samodejno, kajti dokler ne veš kdo si, meniš,da se moraš pred drugimi pretvarjati. Modrec pa se ne razburja, kajti ve, da skozi njega deluje Bog in se mu ne more zgoditi nič boljšega, kot da je opozorjen na napake, kajti s tem nenehno spoznava sebe in druge. Druge zato, ker to kar vidijo v njem, tudi veliko izpričuje o njih samih. Razsvetljeni razpravlja, a se ne prepira. Razsvetljeni ne poskuša uveljaviti svojega mnenja. Razsvetljeni ne stremi za tem, da bi si o sebi ustvaril določeno sliko. Razsvetljeni dopušča, da pride, kar mora priti, kajti zaveda se, da lahko nekaj doseže le, če se prepusti toku življenja. In to je izvir njegove ponižnosti, božanske skromnosti. Razsvetljeni je preko stika s svojim izvorom prepoznal, da ničesar ne more izsiliti. Da nasilne spremembe nikoli niso trajne. In ker niso trajne, potrebujejo in zapravijo veliko energije. Razsvetljeni se giblje sinhrono, sočasno z naravo. Ta se premika počasi. Pa vendar nezadržno! V čem se skriva silna moč narave? Da noče ničesar svojega, ampak ________________________ 11 die Demut=ponižnost, der Mut=pogum, deus, lat.=bog povsem ponižno uresničuje božji načrt. Narava se nikoli ne razkazuje. Ne šopiri se. Narava dela to, kar je treba narediti, in to tako popolno, da je njeno delovanje nenehno prežeto z lepoto. Poglej obzorje morja. Razglej se z vrha gora. Poglej po dolini, in neposredno boš izkusil neskončno moč ponižnosti. Ponižni terapevt nase gleda kot na božjega služabnika. Zato ponižnost pomeni tudi ustrežljivost, uslužnost. Ponižni ima sebe za orodje, zato rad opravlja svoje delo. Terapevt, ki ga imam v mislih jaz, je razsvetljen in ponižen, ker v skladu s svojo naravo rad počne, kar mora početi. Zato je tudi resnično svoboden. Ne bori se proti danostim, kaj šele proti dharmi, božanskemu redu. Razsvetljeni je ponižen zato, ker ne deluje zase, temveč izključno Zanj. Ne stremi po slavi, priznanju ali hvali. Počne, kar je za početi, ker ve, da tudi Bog deluje po istem načelu. Bog se ne baha s svojo ustvarjalnostjo. Je tako zadržan, skromen, da ateisti lahko celo verjamejo, da Ga sploh ni. Tukaj lahko prepoznamo širok pomen, ki ga ponižnost nudi terapevtu: pogojuje, da se terapevt umakne, tako da pacienti domnevajo, da so oni sami opravili delo oz. vodili proces. Oni sami so iskali in našli pot. Njihov terapevt jim je dal le nekaj uporabnih napotkov! Vse se odvija gladko, ker procesa ne ovira nobeno razkazovanje. Nikogar ni, ki bi se trepljal po ramenih in bil ponosen nase, češ, kako je odličen. Zakaj pa to sploh kdo počne? Treplja po ramenih in se hvali? Ker v globini svojega srca ne verjame, da bi bil hvalevreden! Le tisti, ki ne verjame vase, poudarja, kako je dober. Vendar pozor! To ne pomeni, da nekdo, ki se jasno zaveda svoje vrednosti, te ne bi smel v pravem trenutku tudi zagovarjati. To nima nič opraviti z bahanjem, ampak s preprostim prizna(va)njem dejstva, ki je. Kajti neiskrena, ponarejena ponižnost je tudi ena od oblik »sramežljivega trepljanja po ramenih«, zato nima nič opraviti z resničnim zavedanjem lastne vrednosti. Včasih je prav tako pomembno, da terapevt da pacientu jasno vedeti, da lahko vztraja pri svojem, z namenom da bi tako svoje paciente vzpodbudil, da tudi sami vztrajajo pri svojem oz. pri sebi. Navidezna ponižnost, prav tako kot bahaštvo, ne vodi do česa smiselnega, kajti ne zvišuje občutka lastne vrednosti, niti preko nje človek ne doseže drugih. Bahaštvo je nesmiselno in za terapevta nekoristno oz. nevarno zato, ker njegovi pacienti podzavestno takoj začutijo, da ta odnos ni pristen. Nasprotno pa ponižnost izkazuje tako moč, zato ker se tisti, ki je z njo prežet, ne ubada s svojim vplivom na druge. Tem bolj pa ga skrbijo vrednote sathya – resnica, shanta – skladnost, harmoničnost, sama – umirjenost in dama – samoobvladovanje. Tako s kotičkom očesa ne oprezuje, kakšen učinek ima na druge, ampak z zbranim pogledom spremlja, kaj mu sporočajo te štiri vrednote ter se tega drži. Zato je njegovo delovanje tako silno. Če se v skladu s svojim znanjem in sposobnostmi usmerjaš k vidyi oz. k brahmavidyi, to je resnični izobrazbi, k absolutnemu vedenju in se tega trdno držiš, tedaj je tvoje delovanje vselej blagoslovljeno, prav tako pa tudi tvoja veljava, učinek na druge. Če se pa ravnaš po ljudeh okoli sebe, je tvoje delovanje neskončno šibko, kajti vsakdo pričakuje od tebe nekaj drugega in večina ne ve, niti kaj pričakujejo niti zakaj. Kaj šele da bi vedel, kaj si dosegel, naredil doslej, kaj lahko narediš oz. kaj moraš še narediti, da bi izpolnil svojo nalogo.

Svetohlinstvo
Vendar pozor! Mnogi, ki so krenili na duhovno pot, a še niso prišli do izvira, morajo biti zelo previdni. Kajti kaj je največji in najnevarnejši spremljevalec duhovnega iskalca? Ego! Čim više si, čim bolj se bližaš soncu, tem večja je verjetnost, da te bo tvoj ego spodkopal. To je vzrok, zakaj bi moral imeti dobrega učitelja, ki bi ti kazal pot in te obvaroval pred uničujočimi prijemi tvojega ega. Če pa veš, kdo si v resnici in kaj drugi potrebujejo od tebe, tedaj se kažeš takšnega, kot misliš, da bi moral biti. S tem je nevarnost velika, da nisi ponižen, ampak svetohlinski12. Beseda svetohlinski pove vse: navidezno se obnašaš, kot da si svet, vendar to nisi. Svetohlinec zato v veliki meri živi zapleten v mayo, privid, iluzijo, ne pa v stiku s svojim resničnim jazom. Z obnašanjem daje vtis, kakor da je v svojem razvoju pred teboj. Da bi rad bil nekdo drug. Vendar ni. In tega dejstva ne more sprejeti. Pogosto je tudi tako zelo zaposlen s svojim videzom, da sploh ne vidi oz. noče videti, kakšen je v resnici. Svetohlinstvo in ponižnost se vselej izključujeta. Svetohlinstvo je rezultat maye, videza. Ponižnost svojo moč črpa iz bližine, povezanosti z izvirom – to je z Deusom13. Mnogi se dandanes razdraženo odzivajo na besedo Bog (in menim, da upravičeno) ter na dokumentiranje vere oz. duhovnosti, ker se veliko preveč razmišlja, govori in počne iz svetohlinskih nagibov kot pa iz resnične vere. Ponižnost, zadržanost, resnicoljubnost in prava previdnost, kar je v bistvu vse zajeto v sathyi, so najboljši spremljevalci ljudi in zato tudi terapevtov. Kajti samo resnica povezuje. Nasprotno pa videz ločuje tem bolj, čim bolj ošabno se prikazuje.

Terjati in podpirati pripoznanje
Ponižen, resnično dober terapevt ve, kdaj mora od svojih pacientov terjati priznanje. Takoj prepozna, kdaj mu pacient ne izkazuje spoštovanja. Terapevtu pacientovo nepriznavanje sporoča nekaj po- membnega: da ga pacient smatra za tekmeca, da je zaposlen le s ________________________ 12 scheinheilig=svetohlinski, hinavski, schein-heilig=navidezno svet 13 lat. deus=bog samim seboj ali pa da ga preprosto ne zanima. Tukaj se ponižnost jasno razlikuje od lažne skromnosti in svetohlinstva. Nekdo, ki ve in je zaradi tega tudi ponižen, prepozna, kaj se skriva za kakšnim obnašanjem, nato načne problem in najde rešitev. S tem ničesar ne terja zase, ampak podpira razvoj svojih pacientov tako, da razkrije resnico in točno ve, zakaj, kdaj, komu in kako načeti nek problem. Svetohlinec pa meni, da mora biti skromen. Zato brez besed dopušča, da ga pacient prekinja, se zviška obrača nanj, je nepozoren in ne sodeluje v terapiji. Svetohlinec meni, da mora to prenašati, kajti to dokazuje njegovo razvitost, notranjo svobodo, odsotnost ega, njegovo neprizadetost, pri čem pa so vse te trditve že znak svetohlinstva! Resnično ponižen človek si lahko zavestno dopusti, da se mu pripisuje, podtika ego, ter se mu očita, za kako pomembnega se ima. Kdor ne ceni druge, tudi samega sebe ne ceni! Če terapevt prezre vedenje svojega pacienta, se hitro znajde v koluziji, v nezavednem paktu terapevta in pacientovega ega. To je vselej skrajno nevarna kombinacija, ki ima razen tega usodno lastnost, da vselej eksplodira ob najbolj napačnem trenutku. Ponižni terapevt zato ne govori iz prizadetosti, ampak iz svojega notranjega miru, ki ga zaznava. Zato preprosto, prijazno in brez očitanja pravi: »Ali se zavedaš, da me ne upoštevaš?« Če pacient ne uvidi svoje napake, mu jo bo terapevt preprosto opisal. Brez očitkov, brez obtožb. Preprosto kot opozorilo. Če ta vendarle še vedno ne uvidi, ali pa noče videti, in terapevtu celo očita »občutljivost«, se ta ne pusti zmesti in ga npr. vpraša: »Kako bi se ti zdelo, če bi se skupaj peljala s podzemno, stala tesno skupaj in bi ti jaz z močnimi škornji stopil na nogo, obuto le v lahek čevelj? Kaj bi si mislil o meni, ko bi od bolečine kriknil, jaz pa bi povsem začuden dejal: »Doživljam te kot zelo občutljivega in tvoje vedenje je povsem pretirano!« Bil bi ogorčen. In to upravičeno. Vendar je fizično bolj oprijemljivo in bolj očitno kot psihično. Tako se telesne rane in poškodbe jemljejo nasploh bolj resno kot duševne. Pri tem se telesne poškodbe praviloma hitro zacelijo, psihične pa včasih celo življenje ne. Pameten terapevt bo zato svojega pacienta opozoril, v primeru, če ta le malo spoštuje čustva drugih. Naj bodo čustva in občutki še tako nejasni, težko razumljivi, so vendarle njihova realnost in se morajo zato spoštovati. Za mnoge paciente je takšna primerjava, kljub temu da je zelo nazorna, vendarle preveč abstraktna. V tem primeru je lahko zelo koristna praktična ponazoritev problema. Pacient, ki ga pesti omenjeni problem, izbere nekoga iz skupine za svojega predstavnika in nekoga drugega za vlogo terapevta ter prosi oba, naj povesta, kaj v teh vlogah občutita. Pacient lahko tako presenetljivo hitro izve, kaj ti občutijo v svojih vlogah. Ko si nekaj časa ogleduje situacijo, lahko zavzame tako svojo kot tudi vlogo terapevta in v trenutku mu bo jasno to, kar mu prej preko mnogih besed ni bilo razumljivo. Pravilo se, kakor za življenje tako tudi za terapijo, glasi: doživetje, izkušnja je neskončno bolj poučna kot pa poslušanje! Hitro se lahko zgodi, da skozi vajo na dan pride nekaj zelo zanimivega: da je pacient, ki se tako malo ozira na čustva drugih, v resnici svetohlinec, ki se kaže kot zelo angažiran, zavzet, izven terapije pa odlično prikriva svojo brezobzirnost. Takoj ko pa mu nekaj ne ustreza, odvrže svojo masko svetohlinstva in pokaže svoj pravi obraz, tako da drugemu v ostrem tonu očita občutljivost, pomanjkanje razumevanja ali celo grobost. Ker je tako zelo prepričan v svoj prav, ker sebe doživlja kot neoporečnega, se pri svetohlincu nikoli ne pojavijo niti najmanjši dvomi glede pravilnosti ali primernosti njegovih reakcij. Ponavadi si vse poenostavi: on je dober, drugi pa so slabi! Prav na ta vzorec je v terapiji potrebno ljubeče opozoriti. Preprosto in lahno skozi igro. Ali kakor že omenjeno, skozi izmenjavo vlog. Zamenjava vlog, ki jo bomo še podrobneje obravnavali, je tako koristna zato, ker večina ljudi ne ve, kdo so in kakšni so. Iz tega razloga tudi nikakor ne morejo ugotoviti, kako učinkujejo na druge. Zato je zelo koristno, če pacient prevzame vlogo terapevta, nekdo drug pa igra vlogo pacienta. Pred očmi pacienta se mu tedaj neposredno odvija in zrcali njegova slika, tako ima priliko videti in začutiti, kako vpliva na druge. Takšna zamenjava vlog je, kakor že rečeno, zelo preprosta. Odločilno vlogo pri tem igra jasnost terapevta in celotne skupine. Skupina je lahko zelo koristna, kajti tistemu, ki ima problem, lahko marsikaj posreduje ali pa nakaže nekaj, kar mu je morda povsem novo. Preko preproste igre (pozneje se bom temu še podrobneje posvetil) se razjasni položaj, ne da bi pri tem kdo bil prizadet ali razgaljen. Prav nasprotno, pacient igrivo spoznava svoje strani, katerih se na tak način doslej ni zavedal. To, da se vse dogaja na igriv način, je odločilnega pomena. Kajti igra je prava, resnična narava življenja. Vsakdo bi moral igrivo iti skozi življenje. Igrivo, pa vendar tako resno in zavzeto, kot to počno otroci.

Meja
Platon je menil, da je zadnji vzrok meja, vseobjemajoči namen, merilo vsega. Meja namreč določa, kje se nekaj začne in kje se konča. Meja zaznamuje tisto, kar spada skupaj in tisto kar je ločeno. Meja je zato odločilno merilo. Tako npr. meja zaznamuje, kje se konča Nemčija in začne Avstrija. Meja s tem ni le nekaj, kar ločuje, ampak tudi tisto, kar povezuje. Kajti na meji se Nemčija oz. Avstrija ne le končata, ampak tudi stikata. Meje so tudi v medčloveški komunikaciji (pa ne le tam) odločilnega pomena. Npr. otroci, ki odrastejo brez jasnih mej, so bolehni, škodijo sebi in družbi, v kateri živijo, ter v svoji brezmejnosti, v brez-mejnem neupoštevanju meja drugih, gredo tako daleč, da sebe in druge onesrečujejo na raznotere načine. Meje so v življenju pomembne tako, kot je sol v juhi. Dodatki juhe so lahko še tako odlični in priprava še tako umetelna in ljubeča, brez soli pride juha komajda do izraza. Prav tako odločilno, kot je sol v kuhinji, so v življenju odločilne meje. Starši se lahko še tako zelo prizadevajo za svoje otroke, če pa jim ob pravem času v pravi meri ne postavijo meja, je lahko vse zaman. Enako velja za terapevte. Večina pacientov ima težave, ker se ne znajo odzivati na meje - na svoje in na meje drugih ljudi! Zato mora terapevt vedno znova opozarjati, kje se pojavljajo prekoračitve mej ter prekoračenje oz. nespoštovanje meja drugih. To vselej vodi do pomembnega medsebojnega vpliva in s tem do kontakta. Pravilo je preprosto: kdor nakazuje svoje meje, omogoča kontakt. Prav tako tudi tisti, ki spoštuje meje drugih. Če pa nekdo ne nakaže svojih meja, ne pove, kaj hoče in česa noče, ne more priti do kontakta, če pa vendarle pride, ta bodisi ni trajen ali pa je nabit s konfliktom. Jasno ravnanje oz. odzivanje na meje je zato odločilna sposobnost, ki jo ljudje potrebujejo, da bi si izgradili medsebojni odnos. Terapija ni nič drugega kot posebna oblika odnosa. Njena posebnost je v tem, da sta terapevt in pacient sicer v medsebojni interakciji, terapevt pa v korist pacienta umakne svoje interese. Terapevt ne stremi za tem, da bi prišel na svoj račun, ampak svoj pogled usmeri na to, da bi pacient prepoznal čim več o sebi in svojem načinu komunikacije, to pomeni o svojem načinu postavljanja mej. Terapevt zato na podlagi skupne interakcije pacientu posreduje, da večina medčloveških problemov nastane zaradi pomanjkljive oz. slabe komunikacije ter da je odločilni del komunikacije to, da človek resno jemlje svoje meje, jih jasno izrazi, vztraja pri njih in se prav tako skrbno odziva na meje drugih (primerjaj poglavje »Komunikacija«). Nekoga, ki se pravilno odziva na svoje meje, prepoznaš tudi po tem, da je tako moder, da hoče vedeti, kje in kakšne so meje drugih. Moder človek bo najprej hotel vedeti, kje in kakšne so meje njegovega nasprotnika, kajti živi po motu: »Če poznam tvoje meje, poznam tebe. Če poznam tvoje in moje meje, vem tudi, kaj lahko pričakujeva drug od drugega.« Kjer so meje jasne, je jasen tudi odnos. Če je odnos jasen, je jasna tudi pot do sreče. Da pa bi se lahko jasno odzival na meje, moraš biti močan. Le tisti, ki je močan je lahko pogumen. Le pogumni14 lahko razvije ponižnost.

Šibkost in manipulacija
Če se počutiš šibkega, si drugemu ne upaš povedati, kaj potrebuješ, kaj pričakuješ, kaj si želiš in česa nočeš. Če nisi močan in ne vztrajaš pri svojem, je verjetnost zelo velika, da boš zaigral vlogo žrtve. Žrtev manipulira s svojo okolico s pomočjo svoje šibkosti. Kdo pa ne bi pomagal šibkemu in pomoči potrebnemu? Tukaj posega vmes celo zakonodaja, kajti v primeru, če zapustiš ponesrečenca in mu ne pomagaš, si kaznovan. Kar pomeni, da tvoja slabost, šibkost druge pripravi do delovanja. Šibkost nekoga pogojuje, da drugi skrbijo zanj, ne da bi povedal, kaj hoče. To je tista fatalna (lat. fatum = usoda) lastnost šibkosti. Beseda ima tukaj dvojni pomen: fatalno v smislu negativnega in v smislu usodnega, pogubnega. Negativno zato, ker ga to, kar nekdo počne s svojim igranjem žrtve, potrjuje v njegovi naravnavi. Vedno znova izkuša, da se vloga žrtve »splača«, saj mu drugi pomagajo. Torej vztraja pri tem. Cena tega pa je negativnost oz. pesimizem. Žrtev zastopa mnenje, da je svet ________________________ 14 bes.igra: der Mutige=pogumni, die Demut=ponižnost slab, kajti ta slab, pokvarjen svet je kriv, da je on sam žrtev. Kar preko karme neizbežno vodi k drugemu vidiku pojma »fatalno«. Žrtev, ki ne pove, kaj hoče, druge pa s svojo šibkostjo sili k delovanju in ob tem še tarna, si neizbežno nabira negativno karmo. Dokler se nekega dne sam ne znajde v neprijetnem položaju, ko ga nekdo manipulira s svojo šibkostjo, kar pa predstavlja prvi korak k ozdravljenju. S tem opisom seveda nimam v mislih resničnih žrtev, torej tistih, ki se prebijajo skozi težko usodo in se iz svojega življenja trudijo narediti najboljše, ne da bi pri tem druge poskušali izkoristiti. Kajti v nasprotju z zgoraj opisanimi žrtvami si človek, ki trpi, ki je obziren do sebe in drugih, nabira pozitivno karmo! Manipulacija je vselej vplivanje na nekoga, ki se sam ne zaveda dobro, kaj se mu dogaja oz. kaj drugi počne z njim. V večini primerov se tudi ne zna odločiti niti povedati, ali to, kar manipulirajoči z njim počne, sploh hoče. Manipulacija deluje tako, da človek obide resnico, če se ji že jasno ne izogne. Izogne tako na daleč, da lahko seže vse do neresnice in laži.

Manipulacija in resnica
Zato se, kolikor le gre, izogibaj manipulaciji. Preko nje se polaščaš nedovoljene, prigoljufane moči nad tvojim nasprotnikom, kar se dolgoročno gledano vselej vrne nazaj k tebi. Razen tega te manipulacija šibi. Oropa te odgovornosti, da bi moral jasno izraziti, kaj hočeš. Tako nisi pozvan, da bi povedal, zakaj nekaj hočeš, zakaj hočeš tako in ne drugače, in bi pri tem moral še vztrajati. Vse v življenju ima svojo ceno. To je čudežna lastnost življenja in odraža globoko pravičnost, ki določa življenje. Pravičnost je v tem, da tisti, ki daje, dobi, vzame pa se tistemu, ki jemlje. Zato ne išči poceni rešitev, ki bi te ošibile in ne izogibaj se težavam, ki bi te okrepile! Žrtev oz. tisti, ki manipulira, sebe vselej doživlja kot šibkega in nemočnega. Zato meni, da lahko to, kar hoče, doseže le preko manipulacije, preko trikov. Kdor pa jasno pove, kaj hoče, svojemu nasprotniku nudi priliko, da se odloči, torej da lahko pritrdi ali pa odkloni. V tem primeru je obema dana možnost odločitve. To zahteva jasnost, odprtost in pogum. Kaj to ponazarja? Da zmaga tisti, ki se drži sathye – resnice. Kajti če se nekdo strinja s tem, kar drugi od njega hoče, tedaj ima ta zadoščenje, da se njegovim željam ustreže. Če pa se ne strinja, se lahko drugi veseli vsaj tega, da je odkrito zagovarjal svoje stališče in vztrajal pri tem, kar hoče. In to krepi njegov občutek lastne vrednosti.

Trpljenje kot priložnost
Sledeča trditev je odločilnega, življenjskega pomena za vsakega terapevta. Če si pravilno usmerjen, če imaš pravi odnos, je v življenju zate vse dobro. Tedaj razumeš in veš, da je veselje osnova današnje sreče, trpljenje pa je podlaga bodoči sreči. Trpljenje je velik učitelj, ki te uči ponižnosti in spoštovanja, odprtosti in moči. Zato bi se moral previdno in modro odzivati na svoje trpljenje in trpljenje drugih. Tisti, ki želi trpljenje preprosto odpraviti, je daleč od tega, da bi razumel, kaj šele poznal, večje, skrite povezanosti življenja. Nešteto ljudi gre skozi trpljenje, se skozenj prerodijo in so s tem obvarovani še česa hujšega. Moder terapevt se mora tega zavedati in tudi temu primerno obnašati. Sicer bo nepričakovano sam povezan, vpleten v karmo svojih pacientov in bo nekega dne trpel, da bi razumel. Še enkrat si oglejmo primer Marte in njenega terapevta, ki jo je vzpodbujal, da je zaradi uresničenja ega zapustila moža in otroke. Omenjeni terapevt se bo nekega dne, povsem odvisno od svoje karme v tem ali v enem od bodočih življenj, sam znašel v vlogi zapuščenega partnerja, da bi tako na lastni koži izkusil, kaj pomeni izgubiti svoje ljubljene, svoja upanja in smisel življenja. Varuj se razsojanja v takih primerih. Če nekdo trpi zato, ker je iz srca ljubil, tedaj nikoli ne reci: »Če se mu to dogaja, bo že imelo svoj smisel. Kdo ve, kaj je storil svoji ženi v eni od prejšnjih življenj. Zagotovo se mu sedaj vrača to, kar ji je nekoč prizadejal!« Tudi ne razmišljaj tako: »Ni čudno, da trpi oz. da so ga bližnji zapustili. Saj vendar ljubi človeka in ne Boga! Le kako lahko!« Takšna misel bi le dokazovala, kako velik je tvoj ego. Varuj se takšnih misli. Noben modrec jih ne bi mislil, kaj šele izrazil, kajti tvoje srce zapirajo pred sočutjem. Sočutje pa je tisto, kar nekdo tedaj najbolj potrebuje. Zato v takšni situaciji ni zaželjena tvoja sodba oz. obsojanje, ampak razumevanje, ljubezen in sočutje. V tem primeru se je nekdo zanesel na ljubezen in božanski red. Menil je, če ljubi, če nase jemlje žrtve in je zvest in skrben, tedaj lahko računa na zanesljivost svojega partnerja. Martin terapevt bi ji zato moral, da bi odvrnil negativno karmo od nje in od sebe, vedno znova predočiti, kaj pomeni uničiti neko družino. Uničenje družine se namreč lahko enači z umorom. Kajti v tem primeru ne samo da je partner oropan svojega življenjskega smisla, tudi otroci so prikrajšani za varnost intaktne družine, kar je vpliv, ki se lahko odraža skozi mnoga življenja. Zaradi izgube varnosti otroci razvijejo napačno vedenje, ki bo določalo njihovo življenje in odnose do drugih ljudi. Slab vzgled enega od staršev jim vrh vsega še posreduje, da je grob, brutalni egoizem sprejemljiva pot. To je tisto najslabše, česar se otroci lahko naučijo. Ta korak lahko vodi do najhujših zločinov. To lahko razbereš iz tega, kako zelo je današnji svet zaznamovan z brezobzirnostjo, brutalnostjo, nasiljem oz. umori in uboji. Kar pa ni nobeno naključje, kajti današnje družine se nahajajo v skrajno obupnem, žalostnem stanju. In če je uničena družina, je prav tako uničena tudi družba. Moder terapevt, ki količkaj sluti večjo povezanost, soodvisnost življenja, bo takšni pacientki previdno, vendar jasno razložil, kako nevarno je to, kar počne oz. kar je naredila. Kdor pa jo v njenem mnenju podkrepi, ji pritrjuje, da je njeno ravnanje povsem pravilno, ter da se mora čim bolj potruditi prebroditi bolečino ločitve, ta ni »terapevt«, ampak nevaren človek. Trpljenje se tukaj na noben način ne bi smelo omiliti. Ali boš npr. majhnemu otroku pomagal, da se nasloni skozi okno v dvanajstem nadstropju? Kdor to počne, je blazen. Prav tako kot tisti, ki je zaradi svojih čutov in s tem uresničenja ega zapustil svojega partnerja in otroke, kajti čuti, ki jih nima v oblasti, ustvarijo to blodno zaznavo, tako da mu nesrečo predstavljajo kot srečo. To blaznost je zato na vsak način potrebno razkriti. Pacienta je potrebno osvoboditi te blaznosti oz. nadvlade čutov. To je pacientova pravica – in obenem naloga terapevta! V ta namen bi terapevt moral izkoristiti trpljenje svojega pacienta. Modrec dobro ve, da je naloga trpljenja v tem, da te uči, kaj je prav in kaj narobe, kaj je zate dobro in kaj ti škodi. Tako je trpljenje temelj jutrišnje sreče. V primeru, da ga razumeš in imaš ob sebi nekoga, ki ti pomaga pravilno razumeti, te trpljenje uči pravilnega delovanja. Kaj pa je današnja sreča? Posledica včerajšnjih dobrih dejanj. Kaj pa so tvoja dobra dejanja danes? Temelji tvoje jutrišnje sreče! Tak je zakon karme, kateremu je vse podvrženo in v katerega Bog poseže samo v skrajnih primerih, sicer pa ga ščiti in podpira, kajti je podlaga, temelj celotnega univerzuma in po njem se ravnajo celo sonce in planeti. V nasprotju z nevednežem, ki si stvari olajša in nad trpljenjem raje stoka in se pritožuje, namesto da bi se spraševal, kaj mu sporoča, pa modrec hvaležno sprejme trpljenje, kajti ve, da ta vselej nudi neko priložnost. Moder človek bo razmislil, kaj se lahko iz trpljenja nauči, kaj mu hoče povedati in kam ga hoče voditi. Zato se modrec ne upira trpljenju, ampak se z njim sooči, dokler zanj ne najde zadovoljivega odgovora. Takšno ravnanje pogojuje, da je modrec močan ter hkrati prožen, gibek. Vsakdo, ki resnično sprejme svoje trpljenje, bo postal oz. ostal prožen, gibek in bo kmalu osvobojen tega trpljenja. Kajti trpljenje te uči najpomembnejše kreposti: kshame, potrpežljivega prenašanja. Če trpljenje prenašaš potrpežljivo, se skozi njega ne le okrepiš, temveč tudi vse bolj narašča tvoja potrpežljivost. Potrpežljivost in sposobnost razločevanja sta velik dar, ki odlikujeta človeka in vodita do velikih skrivnosti življenja. Zato tudi v tej knjigi tako veliko govorim o potrpljenju. Modrec to ve, zato išče pomen trpljenja in potrpljenja. S tem je vselej odprt za novo, nepričakovano. Prav ta odnos, povezan s ponavljanjem Božjega imena ter z željo spoznati zadnji vzrok, ga vodi od modrosti k razsvetljenju. In kaj je razlika med modrostjo in razsvetljenjem? Modrec razume globlje, skrite povezanosti življenja. Razsvetljeni pa jih dojema, kajti neposredno izkuša ljubezen Boga. Razsvetljeni je vselej miren, srečen in zadovoljen, ker natanko čuti, kako ljubeče skrbi zanj Bog. Zato ni zaskrbljen in je lahko nenehno srečen. To je tudi globlji razlog, da je razsvetljeni ponižen. Neposredno doživlja, da ne on sam, ampak Bog zanj naredi vse. Bog dejansko skrbi za vse, Bog za vsakogar vselej hoče le najboljše. »Jaz pa nimam občutka, da bi vsi vselej dobili le najboljše!« boš pripomnil.

Sreča
Resnica je: TI sam predstavljaš MEJE tvoje SREČE. Nihče drug razen tebe! Sreča je vseprežemajoča. Če je ne občutiš kot vseprežemajočo, tedaj jo omejuješ TI SAM. Sreča je kakor ocean. Vsepovsod se pretaka. Če se kam ne pretaka, je to zato, ker ta kraj leži previsoko. Ne moreš se povzpeti na pettisočaka in hkrati upati, da ti bo noge oblival ocean. Vselej imaš lahko le eno ali drugo. Mnogo ljudi, in žal tudi večina terapevtov, v življenju ni izkusilo globoke izkušnje sreče, niti ne vedo, da je ne želijo imeti, ravno tako ne vedo, zakaj je temu tako (primerjaj poglavje »Temeljna terapevtska postavitev«). To so odločilne resnice. Tukaj se skriva tudi vzrok za mnoge nesporazume v terapijah oz. za njihov neuspeh. Mnogi ljudje imajo namreč povsem napačne predstave o sebi oz. o sreči. Menijo, da jo iščejo, vendar pa je sploh ne morejo iskati, še manj najti, kajti srečo prepogosto zamenjujejo s strastjo, poleg tega pa sreče ne morejo vzdržati. Najprej zato, ker mislijo, da je niso vredni, drugič, ker ne iščejo miru Atmana - Absolutnega, ampak spremenljivo srečo življenja. Zakon življenja se glasi: vsakdo najde tisto, kar išče. Vsakdo dobi tisto, za kar je prosil. Tragika se skriva v tem, da se večina ljudi niti najmanj ne zaveda, kaj v resnici išče, k čemu v resnici stremi! Verjemi mi: vselej najdeš tisto, kar iščeš. Če misliš, da si dobil napačno stvar, tedaj najprej preveri, kaj si v resnici iskal, in ugotovil boš, da si našel natanko to, kar si iskal.

Zavedno in nezavedno
Mnogi ljudje iščejo strast. Pri tem se ta ne omejuje le na partnerstva, ampak se nanaša na način, kako ljudje živijo. Strastnega človeka določajo oz. obvladujejo njegovi čuti. Če pa te določajo tvoji čuti, so neobhodne posledice tega: oklepanje, razočaranje, ljubosumje, pohlep, jeza ali celo sovraštvo. Če svojo srečo iščeš v minljivih stvareh, boš prej ali slej razočaran, kajti vse, kar nastane, bo nekega dne tudi minilo. Od tod tudi globlji pomen strasti: oklepanje na svet, ljudi, okoliščine, navade, čustva, naklonjenosti in druge zunanje pogoje v najširšem smislu ustvarja trpljenje. Mnogi menijo, da je to sreča. In ko najdejo strast, in ne sreče, se žal ne vprašajo, kaj so v resnici iskali, ampak so jezni – in trpijo! S tem so dobili natanko to, kar so iskali. Na žalost jim to v večini primerov ni jasno. Tega tudi nočejo vedeti! Zakaj ne? Z odgovorom se znajdejo v začaranem krogu, kakor je to v mayi, zunanjem svetu, v prividu: ker so v resnici našli natanko to, kar so iskali! Modrec prevzema odgovornost in si misli: našel sem tisto, kar sem tudi iskal. Modrec ve, kar je tudi Freud dobro vedel, da je človek produkt svojega nezavednega, ali bolje rečeno, svojega resničnega prepričanja. Nezavedno je tako močno zato, ker ne more lagati. Nezavedno se vselej drži resnice. Nezavedno ni, kakor je to domneval Freud, šop bolj ali manj močnih želja in nagonov. Nezavedno sega od najnižjih želja vse do Boga. Splošno veljavna resnica je tista, ki nezavedno po eni strani veže na Boga, po drugi strani pa Boga s pomočjo resnice ohranja, zadržuje v nezavednem. To nezavedno je zato najbolje poimenovati nad-zavedno. Kaj je torej največja razlika med zavednim in nezavednim? Nezavedno vselej stremi po uresničenju resnice, zato se nezavedne želje vselej uresničijo, naj bo to na ravni nagonov ali na ravni unio mystice15, to je uresničenja Boga. Nasprotno se zavedno, še posebej, če je zaradi razuma, ega in identificiranja s telesom, usmerjen v napačno smer, pogosto trudi, da bi drugim ugajal, ne da bi odkril, ugotovil, zmogel in hotel ugotoviti, kaj v resnici hoče. Ker si se skozi več življenj navezoval na strast, te to vodi do ponovnega rojstva. Kajti navade, naj bodo še tako škodljive, imajo lastnost, da nasedejo oz. se te oprimejo. Različna življenja predstavljajo veliko šolo, v kateri si od strasti voden do neskončne božanske sreče. ________________________ 15 lat. mistična združitev (z Bogom) Ta Različna življenja predstavljajo veliko šolo, v kateri si od strasti proces traja več življenj, kajti nisi pripravljen tako hitro izpustiti strasti, pa čeprav zaradi nje trpiš. Ali si lahko predstavljaš, kaj lahko doseže takšna naravnava, takšna želja po izpolnitvi te potrebe, če pogojuje celo ponovno rojstvo? Da, neskončno veliko!

Strast in trpljenje
Strast vodi do trpljenja16. Ali veš zakaj? Odgovor dobiš, če pogledaš s stališča razsvetljenega in hkrati izkusiš, kako ljubeče je vse urejeno. Kdor išče strast, bo prej ali slej vselej našel trpljenje. Ker je iskal v napačni smeri. Menil je, da je strast sreča, vendar je ta le nekaj, kar ustvarja trpljenje. Z drugimi besedami: trpljenje te preprosto ne »zadene«, ampak ga iščeš in ustvarjaš sam s svojim vedenjem. Kaj pa je v tem dobrega, zdravilnega? To, da te trpljenje okrepi. S tem smo prišli do resnice, ki je skrita za vsem videzom, prividom: strast iščeš le zato, ker si še preveč šibek, da bi vzdržal srečo. Pravilo je preprosto: kdor išče strast, je šibak in se mora okrepiti, najti moč preko trpljenja. Tisti, ki pa išče srečo ali celo blaženost, je tudi dovolj močan, da jo vzdrži. Preživel je že toliko trpljenja, da ga ne išče več in razvil je toliko moči, da je sposoben vzdržati srečo. To pravi tudi Krišna v Bhagavad Giti: noben slabotnež ne bo dosegel Brahmana, Boga. Kar pomeni, noben slabotnež ne bo nikoli dosegel blaženosti, ker je niti ne bi mogel vzdržati. Krišna se je takrat Ardžuni razkril v vsem svojem božanskem sijaju in Ardžuna je zmogel vzdržati ta pogled največje blaženost le zato, ker je bil tako močan. Mnogi bi danes bili na mestu mrtvi, kajti premagala bi jih moč neskončne sreče. ________________________ 16 das Leiden=trpljenje, die Leidenschaft=strast Ker razsvetljeni vse to ve, in je doumel globljo povezanost, soodvisnost, vselej pozdravi tako srečo kot tudi trpljenje, kajti v obeh prepoznava delovanje globoke resnice. Zato pameten terapevt vselej raziskuje vzroke trpljenja svojih pacientov in jim poskuša pojasniti, da sprva ne iščejo to, kar sami trdijo, da iščejo. Pogosto ne iščejo sreče, ampak strast, to pomeni večjo ali manjšo odsotnost, pomanjkanje sreče. Ena od metod, s katero lahko pacienti to izkusijo, še posebej na individualnih srečanjih, je, da dopolnijo sledeča stavka: Sreča je zame … Ko sem srečen, sem … V njegovo veliko presenečenje bo pacient stavka dopolnil z: »Sreča je zame strahotna, grozljiva. Sreča je zame osamljenost in smrt. Ko sem srečen, me nihče noče! Ko sem srečen, umiram…!« Tako bo z osuplostjo ugotovil, da v njem deluje neka povsem drugačna instanca, kot je to mislil doslej. Morda prvikrat v življenju bo ugotovil, da so lahko njegove zavestne in nezavedne želje in cilji povsem različni ter da so prav nezavedne želje tiste, ki ga zaznamujejo.

Zapisovanje
Večina pacientov, in sploh mnogo ljudi, ne stremi k sreči in naredijo vse, da bi jo preprečili. Ali si lahko predstavljaš, kako zelo je oddaljen od resnice, in od tistega, kar bi moral nuditi svojim pacientom, tisti terapevt, ki povsem preprosto in brez premisleka podpira njihove želje po uresničenju ega, ločitvi in po drugih dejanjih, ki vodijo v nesrečo? Ker tako veliko ljudi v prvi vrsti išče nesrečo in ne sreče, je prva naloga terapevta, da ugotovi, na kateri točki se v tem trenutku nahaja njegov pacient in kam je usmerjen. To pomeni, da poleg tega še ugotovi, kako močno pacient stremi po strasti, v kolikšni meri se tega zaveda in če se tega sploh hoče zavedati. Če o tem noče slišati, mora terapevt, kot svoj prvi cilj, vselej imeti pred očmi: da mu pacient v resnici poskuša vsiliti nerazrešljivo dvojno sporočilo. Po eni strani je cilj človeške inkarnacije uresničenje pravega, notranjega jaza in tako najdenje blaženosti. Zato tudi pravi cilj dobre terapije ni nič drugega, kot pomagati pacientom, da v sebi odkrijejo Božansko. Istočasno pa zgoraj omenjeni pacient ne išče sreče, ampak strast in s tem nesrečo. Kako se lahko razreši takšna paradoksalna situacija? To je eno od pomembnih vprašanj, ki vselej spremlja terapije. Žal se mnogi terapevti z njo ne ubadajo. Zato takšna terapija (v kolikor jo sploh lahko imenujemo terapija) traja v nedogled, ne da bi pripeljala do vidnih uspehov. Tako je pacient ogoljufan, kajti zapravljal je svoj čas in denar, pogosto celo zato, da so ga pripeljali do napačne poti, do poti v ne-srečo. Razsvetljen terapevt zato svojega pacienta najprej prosi, naj si zapiše, kateri so problemi, ki ga pestijo, in kaj želi doseči s terapijo. Z eno besedo, kaj je njegov CILJ. Če nimaš trdnih, močnih idealov in jasnega cilja, dolgoročno gledano ne boš uspešen, ampak boš dosegal oz. doživljal le nejasnost, nezadovoljstvo, nesrečo, strah, depresije in revščino. Jasni cilji, močni ideali, velik trud in uspeh se prav tako medsebojno povezujejo kakor kaos, nezanimanje, problemi in skrbi vseh vrst. Tako terapevt od pacienta zahteva dopolnitev stavkov po zgoraj omenjenem vzorcu, v katerem je že naveden dani cilj. Če je srečen odnos to, k čemur stremi, se bo stavek glasil: Če je moj odnos srečen, tedaj… S tem mu lahko takoj na začetku postane jasno, ali dejansko išče to, kar meni, da išče. Vse to si mora pacient zapisati, kajti ljudje praviloma radi pozabljajo predvsem na neprijetne stvari. Neprijetno pa je človeku, ki se nekega dne uzre nazaj in ugotovi, kako zelo je bil nekoč oddaljen od sreče oz. kako malo je bil pripravljen zastaviti, da bi jo dosegel.

Samovrednotenje
Odločilnega pomena je tudi, da si tako terapevt kot pacient zapišeta, kaj želi pacient doseči. Kajti dogaja se tudi to, kar je žal tako značilno za mnoge ljudi in predstavlja glavni vzrok njihove nesreče: ne cenijo tega, kar imajo! Vsa njihova pozornost je obrnjena k tistemu, česar nimajo. To vidijo, in človek bi skorajda lahko dejal: to cenijo. Ne cenijo pa tistega, kar imajo. Če bi znali ceniti to, kar imajo, bi to vodilo v zadovoljstvo. Zato pa zadovoljstvu tudi pripisujem tako velik pomen, kajti zadovoljstvo vodi k miru, shanti, kakor to lepo ponazarja sam izraz17. Shanti pa vselej pripelje do anande, k veliki sreči, ki je v tebi. Prvi korak k zadovoljstvu je, da terapevt pacientom pove, kaj so že dosegli, da bi najprej pod vprašaj postavili svoje zavestne in podzavestne naravnanosti oz. odnose, in jih nato lahko spremenili. Na žalost je tako, da nešteto ljudi ne ceni samih sebe. To lahko povsem jasno vidiš v sledečem dejstvu: čim bolj negativno nekdo misli o ljudeh in stvareh, tem slabše misli o sebi. Če kdo druge skuša ponižati s svojimi mislimi, besedami in dejanji, tedaj je povsem očitno, da slabo misli o sebi. Kajti samo nekdo, ki o sebi misli slabo, misli slabo tudi o drugih. To lahko postane pravo mučenje. Ne le za prizadete, ampak tudi za tistega, ki misli slabo. Zaradi svojega negativnega občutka lastne vrednosti se nenehno primerja z drugimi – in temu primerno trpi. Pri tem je primerjava napačni izraz. Da bi primerjal, moraš videti obe strani. Vendar tisti, ki o sebi misli slabo, dejansko vidi samo drugega. Želi si, da bi v drugem našel vse tiste slabe lastnosti, za katere meni, da jih prepoznava v sebi. ________________________ 17 die Zufriedenheit=zadovoljstvo, zu-Friedenheit=k, proti miru, bes.igra, op.prev Največja težava tistega, ki o sebi misli slabo, je, da ima vse, kar je v povezavi z njim, za manjvredno in nevredno besed. Pri drugih pa vidi samo tiste lastnosti, ki bi jih rad imel sam. Zato nenehno išče njihove napake. Te naj bi izravnale njegov manjvrednostni občutek, ki nastane zato, ker je v prvi vrsti usmerjen v druge in ne v sebe. Tako zelo bi rad bil tak, kot so drugi, ker na noben način noče biti on sam. To je njegov glavni problem. Zaradi zavisti postaja slep. Slep za svoje resnične dobre strani. Celo lastnosti, s katerimi daleč prekaša druge, ne vidi. Vselej se ukvarja z drugimi, ker o sebi noče vedeti ničesar. To je njegova resnična tragika. Takšno je tudi duševno stanje mnogih ljudi, ki se odločijo za psihoterapijo: o sebi imajo tako slabo mnenje, da bi jim bilo najljubše, če bi jih terapevt preprosto kar »zamenjal« z nekom drugim. Tukaj se skriva tudi eden od vzrokov, da se mnogi pacienti sicer udeležujejo individualnih terapij, v skupino pa se nočejo vključiti. Nevzdržna jim je že misel, da bi bili s tolikimi ljudmi, ki jim gre itak veliko bolje kot njim, soočeni tako od blizu. Takrat ko ugotovijo, da drugim na noben način ne gre bolje, ampak da so njihovi problemi včasih lahko celo večji, je presenečenje in olajšanje še posebej veliko. Problem skupine pa vseeno ostaja: ne vidijo tega, kaj imajo. Ignorirajo uspeh, ki so ga dosegli. Njihovo nizko samovrednotenje jih slepi, da ne uzrejo svojih sposobnosti, zato je zanje zadovoljstvo še zelo daleč. Po določenem času, najpozneje po treh mesecih, se mora zapisano primerjati z doseženim. To je odlično preverjanje pacienta in obenem tudi terapevta, razen tega pa tudi dobra metoda, da se počasi izgrajuje samovrednotenje pacienta. Pacient lahko na tak način jasno vidi, kaj je dosegel – in v kakšni meri, če sploh, prepoznava, kaj je dosegel! Terapevt lahko na podlagi teh zapisov preverja svoje delo. Lahko vidi, kako uspešno je bilo njegovo delo ter v kakšni meri je bilo usmerjeno v iskanje rešitev. Razen tega bi se moral terapevt navaditi zapisovati vsak, še tako majhen uspeh, in potem to vedno znova prebirati, kajti tudi to krepi samovrednotenje.

Kamen modrosti
Mnogi ljudje svoje dosežke nemudoma razvrednotijo, in sicer ravno zato, ker so prišli v stik z doseženim! Dokler so njihove želje daleč in se zdijo nedosegljive, so v veliki meri vredne njihovega truda. Ko pa dosežejo svoj cilj, naenkrat vse izgubi svojo vrednost. Nekoč tako čudovito v trenutku postane nezanimivo, da, celo zaničevanja vredno. V nemščini obstaja pregovor, ki lepo odraža to stanje. Pravi: Tisto, kar je blizu, je brezvredno, kar pa je oddaljeno, pa je dragoceno. Kdor razmišlja tako, gre skozi življenje tako, kakor da bi v rokah imel »nasprotje« kamna modrosti. Kamen modrosti so v srednjem veku iskali ne le alkimisti, ampak tudi ljudje različnih slojev (celo nekdo iz rodbine Medici naj bi se udeležil iskanja). Menili so, da ima ta kamen sposobnost (kakor kralj Midas v starogrški mitologiji), da vse, česar se dotakne, spremeni v zlato. Dolgo časa so bili ljudje tako zelo prepričani v obstoj tega kamna, da so naredili vse, da bi ga našli. Škoda, kajti iskali so ga na napačnem mestu! Vendar kamen modrosti resnično obstaja: leži v tebi in je tvoj pravi, notranji jaz. Ko dosežeš svoje pravo bistvo, se v resnici vse, kar pride v stik s teboj, spremeni v zlato. Kajti Sebstvo, pravi jaz, ki si ga odkril, povzroči, da vse zažari v luči Absolutnega. Tedaj je vse luč, vse zlato, vse je resnično čudovito in čudežno. To je pravi vpogled, razumevanje. Resnični vpogled v edino, najvišje Sebstvo. Tisti, ki je našel »nasprotje« kamna modrosti, na eni od svojih zavestnih/nezavednih ravni, meni, da je vse, kar pride v stik z njim, manjvredno. Prepričan je, da ga lahko doleti samo slabo. Dobro se ga izogiba, beži od njega, kakor sam najraje beži od sebe. Zato takšen človek nikoli ne uvidi, kaj je dosegel, kaj ima in kaj dobiva. S tem druge vedno znova odvrača od sebe, kajti njegovo negativno mišljenje in delovanje pogojujeta, da je neprijeten in naporen za svojo okolico. S tem konec koncev vendarle doseže, kar je »hotel«. Ker se ga ljudje izogibajo, sklepa, da je dejansko slab! Ali resnično razmišlja tako? V odgovor lahko samo rečemo, da je to neumno, noro mišljenje. Kajti tako hitro se nevednež ne zadovolji s svojo negativnostjo. Ljudje delujejo, ker si od tega nekaj obetajo. Nihče si ne želi in ne pričakuje škode od svojih dejanj.

Pesimizem in moč
Negativno misleč človek vidi v drugih slabo iz povsem določenega razloga. Skozi to ne doseže višjega samovrednotenja, ampak moč. Zato tisti, ki o sebi misli slabo, tako rad pozabi ali spregleda, kaj je dosegel skozi terapijo, kajti s tem se s terapevtom bojuje za moč oz. prevlado, kar mu daje zadoščenje. Misli si: »Jezi me, da gre terapevtu bolje kot meni. Seveda mu mora iti bolje, kako bi mi sicer lahko pomagal. Da, tako je prav. Vendar pa me vseeno jezi. Razen tega me jezi tudi, da sem od njega odvisen!« Kljub temu se nerad izpostavlja takšnim mislim. Zato zanika vsakršen razvoj in raje tarna, kako težko se mu godi. Če mu terapevt ne uspe dopovedati, kaj je dosegel, je negativno misleči to bitko izbojeval zase. Misli si: »Potrebujem pomoč, tega se zavedam. Zato bom poiskal terapevta, kar je zame velik korak. K terapevtu se bom odpravil, ker v njem iščem človeka, ki mu samoumevno gre bolje kot meni. In zakaj mu gre bolje? Ker v svojem razvoju prednjači. On je gotov, vse takoj spregleda. Vendar mi žal ne more pomagati!« To je nedvoumen odvzem moči terapevtu - pacient ga najprej hvali, kako je jasen, gotov, da bi ga naposled lahko s pomočjo »razočaranja« strmoglavil. Razočaranje sem napisal v narekovajih, ker je to je tisto, kar je hotel pacient. Poveličevanje ima cilj, namreč da drugi ne more zadostiti previsokim zahtevam in je zato razočaran; pacient pa se lahko pobit in brez upanja umakne. Njegov odnos v obeh primerih pacienta vodi do tega, da naredi vse, da bi pri terapevtu našel napake. V prvem primeru z namenom, da bi izbojeval bitko za moč. V drugem primeru pa, da bi ga »vrgel s prestola«, mu torej odvzel moč. Tisti, ki o sebi misli slabo, nima nobenega namena, da bi se umaknil. Rad bi ostal ob terapevtu in užival v njegovem »razočaranju«. To mu sporoča: »Saj terapevt ni boljši od mene. Ne, on je tako slab, da mu lahko celo jaz, jaz, ki sem niče, dokažem vse njegove napake. Morda sem res niče, le kakšen niče pa je šele ta terapevt, če mu lahko dokažem, da sem boljši, močnejši od njega ter da ga prekašam!« Preko svoje negativnosti, to pomeni skozi to, da tako jasno vidi napake drugih, si negativno misleč človek pridobiva moč. S pomočjo napak pri drugih se lahko potrjuje, kako je pameten, saj vendarle razume, ve toliko več kot drugi, celo veliko več kot njegov terapevt. Terapevt zato dela prav, ko ves čas ugotavlja, kaj je bilo doseženo, in raziskuje tisto, kar njegov pacient spregleda. Prav tako razloge, zakaj nekaj spregleda. Terapevt, ki se zadovolji z danim stanjem je v nevarnosti, da prezre veliko stvari in da mu temu primerno hitro spodleti. To obširno temo o žrtvi in napadalcu je podrobno raziskal Alfred Adler. Med drugim je ugotovil, da mnogi ljudje svoj manjvrednostni občutek poskušajo uravnovesiti z močjo in oblastjo. Žal Freud ni prepoznal pomena Adlerjevega dela, zaradi česar je ta izgubil svoj položaj v družbi psihoanalitikov, njegove misli pa so bile le v majhni meri, ali pa sploh ne, sprejete v psihologijo Freuda in C. G. Junga. To je nadvse obžalovanja vredno, kajti Adlerjeva odkritja predstavljajo odlične temelje za delo pri »odporu, upiranju moči« in se prav tako lahko razumejo kot odlična psihoanalitična razlaga transakcijske analize Erica Berna. Moder terapevt se zato temeljito posveča tako individualni psihologiji Adlerja kot tudi transakcijski analizi, o katerem bom še spregovoril, vendar se istočasno tudi zaveda, da volja do moči ni vse in da manjvrednostni občutek ni najpomembnejši vzgib v človeku.

Prav in narobe
Te misli nas pripeljejo do nadaljnjih osnovnih ugotovitev: psihologija ima prednost, da veliko razume, veliko razloži in malo vrednoti, če sploh. Vendar iz tega sledi tudi njena slabost, ki je v izravnavanju razlik. Tedaj zanjo nič ni pravilno in nepravilno, dobro in zlo, črno in belo, ampak je naenkrat vse sivo in mlačno. Vendar to ni v skladu z mojo naravo. Ljubezen je esenca življenja. Vendar ljubezen pomeni tudi da in ne, mejo in razmejitev, stik in distanco. Tako obstajajo pravilna in nepravilna delovanja. Pozitivni in negativni odnosi. Dobri in slabi ljudje. Terapevt mora na primer udeležence v skupini ščititi pred nekom, ki bi jih lahko prizadel. Če nekdo kaže jasne poteze slabega značaja, mora terapevt premisliti, kako bo to vplivalo na skupino in če bo lahko paciente ustrezno zaščitil pred vplivom tega udeleženca. Če te zaščite ne more zagotoviti, mora najprej posvariti omenjenega udeleženca. Če se ne spremeni, ga mora prositi, da zapusti skupino. Temu je kos le razsvetljen terapevt, kajti drugim se lahko hitro zgodi, da jih vržejo iz skupine le zato, ker se sami z njim niso ujeli. Razsvetljen, moder terapevt je najbolj primeren, da tekom svoje odlične terapije iz »slabega« človeka naredi dobrega. Kaj je tisto, kar razlikuje dobrega in slabega človeka? Čas. Čas je tisti, ki vsakomur nudi priložnost, da prispe do dobrega. Morda boš pripomnil: »Kateri so dobri in kateri so slabi ljudje? Ali mi lahko razložiš? Ta opis namreč zveni precej splošno.« Rama je v tem primeru postavil jasna merila. Rama, avatar, je prišel pred 15.000 leti, da bi rešil sathyo in dharmo - resnico in poštenost oz. pravilno delovanje. Pozorno preberi sledeče vrstice. Ne prepusti se lahkomiselnemu vrednotenju. V mislih imej, da ta razmejitev med dobrim in slabim človekom prihaja od Rame, od avatarja, Boga, ki je prišel na zemljo. Njegovo mnenje ima večno veljavo. To bi morali vedeti vsi psihologi, psihiatri in terapevti.

Dobri in slabi ljudje
Nekega dne je Bharata vprašal svojega brata Ramo: »Rad bi vedel, v čem se razlikujejo med seboj dobri in slabi ljudje.« (Sathya Sai Baba, Die Geschichte von Rama, 2 knjiga, str. 200-202) »Rama se je razveselil, da mu lahko odgovori na to vprašanje, in dejal: »Brat, pozitivne lastnosti, ki odlikujejo dobre ljudi, so neskončne v svojem številu, kakor pravijo Vede in Purane. Razlika, ki ločuje dobrega od slabega človeka, je tako velika, kot je razlika med sandalovino in sekiro. Vedi: tudi če sekira poseka sandalovo drevo, drevo sekiri podari svoj vonj. Sekira ga ubije, a drevo svojemu rablju podari le dobro. Zato vsi nadvse cenijo sandalovino. Bogovi ljubijo svoja čela mazati s sandalovino. (…) Slabi, zlobni ljudje v tem pogledu dobrim ljudem prizadejajo le skrbi in žalost. Dobri ljudje pa želijo in počnejo slabim vselej samo dobro, naj jim ti še tako zelo škodijo. In kaj je njihov cilj? Zagotovo bodo dosegli nebesa, kar pomeni, da so v nenehni blaženosti. Nasprotno pa se morajo slabi, zlobni ljudje vselej boriti s skrbmi in nezadovoljstvom. Izpostavljeni so strahotnim bolečinam; čeprav se na zunaj lahko kažejo kot srečni, pa jih notranje razjedata sram in sovraštvo. Naštel ti bom značilnosti dobrih ljudi. Poslušaj: niso v krempljih čutnih zadovoljstev. Zaznamujejo jih najboljše kreposti in vèdenje. Veselijo se sreče drugih ljudi; žalostni so, če so drugi žalostni. Na vse ljudi gledajo z enako naklonjenostjo. Nimajo sovražnikov, vendar jih ne bi motilo, če bi jih vendarle imeli. Obdarjeni so z modrostjo, z vedenjem o objektivnem svetu in globokim smislom, občutkom za izpuščanje stvari. Njihova srca so nežna; sočustvujejo s šibkimi in nemočnimi. (…) Radujejo se, da lahko služijo meni. Ne ozirajo se na slavo, ne na sramoto, niti na čast in nečast. Najbolj pomembno zanje je, da služijo drugim; nikoli ne podležejo želji po sebičnosti, samoljubju (…). Njihova dejanja so čista in jasna; njihova srca so vedno mirna in spokojna. Hrepenijo po priložnosti za odpovedovanje; v vsakem trenutku so polni radosti. Pohvala in graja sta zanje eno in isto. Preljubi brat! Kdor koli ima v sebi te lastnosti, je moje narave. On je jaz, jaz sem on. Sprejmi to kot resnico. Sedaj pa ti bom pripovedoval o lastnostih slabih ljudi. Prisluhni! Na vsak način bi se moral ogibati njihove družbe. Skrb, žalost te bo prevzela, če se boš znašel v njihovi družbi. Če se drugim godi dobro, njihova srca občutijo bolečino. V veliko zadovoljstvo jim je, da drugim povzročajo neprijetnosti. Zli ljudje negujejo šest sovražnikov dobrega človeka; ti so ugodje, jeza, lakomnost, poželenje, ponos in sovraštvo, ter so jim podložni na najmanjši namig. Usmiljenja in ljubezni do bližnjega ni zaslediti v njihovem vedenju. Prepir začnejo brez pravega razloga, ne da bi bili izzvani. Sovraštvo razvijejo celo do tistih, ki zanje počnejo dobro. Njihova dejanja so napačna; njihove izjave so napačne; njihov odnos do dajanja in jemanja je napačen. (…) Slabi ljudje uživajo, če lahko škodijo ugledu drugih.« To so silne besede sijočega avatarja in žarečega kralja. To so besede, ki bi te morale voditi in ne plašiti. Besede, ki bi ti nakazovale, kako hitro se lahko preko svojih negativnih misli znajdeš v slabi družbi, ki te lahko oropa še zadnjega koščka tvoje sreče. Nikoli in nikdar ne verjemi, da si slab. Raje sprejmi besede tega avatarja in se usmeri k pozitivnemu, k luči, k tistemu, kar prinaša blagoslov. V skrajnem primeru si poišči dobrega terapevta, ki ti bo pomagal, da se osvobodiš svojega negativnega mišljenja. Naredi nekaj, kajti tvoja usoda je natanko to, kar Rama pravi o dobrih ljudeh: »V vsakem trenutku so polni radosti«! To je tvoja usoda. Ta cilj moraš doseči na vsak način. Zato se nikakor ne zadovolji s čim manjšim!

Dobro in zlo
Tudi za terapevta so te besede velikega pomena. Terapevt namreč živi v nenehni dilemi. Kot dober terapevt mora vselej postavljati pod vprašaj, celo dvomiti v to, kar sliši, vidi, prav tako mora dvomiti v obnašanje svojega pacienta. Nikoli ne sme ničesar sprejeti samoumevno18, kajti njegov pacient se je za terapijo odločil ravno zato, ker ne razume sebe, to je svojega Sebstva, pravega, notranjega jaza. Terapevt mora zato vselej biti na preži, pazljiv, pripravljen na vse. Hkrati pa ne sme razmišljati negativno. Kajti če razmišlja negativno, omeji s tem sebe in svoje paciente. To dozdevno protislovje lahko terapevt razreši s pomočjo svoje ljubezni in radovednosti. Ljubezen pogojuje, da lahko sprejme vse, kar vidi in sliši. Radovednost pa je tista, zaradi katere nenehno išče globlji smisel nekega obnašanja. Vse ima svoj smisel. Vedi: za tistega, ki resnično išče, ne obstaja več dobro in zlo, ampak edino enost Absolutnega, ki se v svetu odraža kot dvojna sila. Nevednost oz. tako imenovano zlo, in iz njega izhajajoče trpljenje, te vodita k dvojnemu cilju: k ozavestitvi in k moči, ki ti daje spo- ________________________ 18 selbstverständlich = samoumevno, das Selbst = sebstvo sobnost, da vzdržiš srečo. Vse je združeno v absolutno Dobrem: tako imenovano zlo kakor tudi dobro. Sedaj se čudiš, zakaj govorim o »tako imenovanem« zlu. Vprašal boš: »Ali obstaja temeljno zlo?« Odgovor je preprost in jasen: Ne! Ničesar ni, kar bi bilo v osnovi zlo. Vse zlo je zlo le zato, ker ima v sebi premalo dobrega. Poudarek pa je na premalo! V bistvu obstaja samo dobro. Zato tudi dobro vselej zmaga. Zlo vselej propade. Vselej! V tem pravilu ni nobene izjeme, kajti Gospod se je obvezal človeštvu, da ga bo rešil vselej, ko mu bo grozilo zlo. Zato tudi prihaja na zemljo kot avatar, inkarnirani Bog, uničuje zlo, okrepi dobro in ščiti trdne vrednote sathyo, dharmo, premo, shanti in ahimso (resnico, poštenost, pravilno delovanje, ljubezen, mir in nenasilnost). Tako je bilo že neštetokrat. In se bo vedno znova zgodilo. Nenehno poudarjam: » Ne oziraj se na preteklost, kajti minila je!« Niti se ne ubadaj s prihodnostjo, kajti ni je še. Raje se ukvarjaj s sedanjostjo, s tem trenutkom, kajti edino to je tisto, kar je v resnici. Ubadaj se s tem trenutkom, kajti sedaj je na zemlji avatar. Izkoristi Njegovo božansko energijo in se otresi zla ter dopusti, da se v tebi vse bolj razrašča dobro. Zla v resnici ni. Razsvetljeni, tisti, ki je uresničil Boga, namreč zla več ne zaznava. Namesto tega vidi, kako se Bog na vse mogoče načine trudi, da bi vodil ljudi. Kakor koli je že grozljivo neko dejanje na določeni ravni, je na drugi ravni blagoslovljeno. Demoni tega iztekajočega stoletja (ali celo tisočletja!) so povzročili grozote. To je neizpodbitno. Gledano z višjega stališča, pa so naredili tudi nekaj dobrega: povzročili so, da se je inkarniral Bog, poleg tega pa so človeštvo pripeljali do najglobljih nižin. Skozi te izkušnje se je mnogo ljudi naučilo, da morajo zapustiti pot teme, in tako se je razvila zavest. Poleg tega so tudi izpolnili svojo karmo. Nihče, ki nikomur ni škodoval, se ne bo znašel v nesreči. Če danes počneš slabo, se ti bo jutri zgodilo slabo. Svetu namreč vlada zakon: kakor ti drugim, tako drugi tebi. Odločilen je preobrat v tem stavku: kakor ti meni, tako jaz tebi! Ti demoni bodo šli svojo pot. Preživeli bodo še toliko inkarnacij, dokler tudi sami ne bodo tako zelo prežeti z dobrim, da bodo izključno videli, slišali in počeli samo dobro. Podali so se v najglobljo temo, da bi postali luč sveta. Kaj to pomeni? Bodi srečen, kajti zla v resnici ni. Obstaja samo razvoj. Kar pomeni, tvoji nujni, neizbežni koraki k sreči! (To je izrek za 21. junij v knjigi Sai Baba govori zahodu, za katerega pa ljudje doslej še niso bili zreli. Zaradi tega sem takrat besedilo ponovno narekoval za 3. marec. Od danes naprej se lahko namesto starega teksta vstavi ta tekst.)

Sočutje
Kakor sem omenil že prej, te resnice ne smeš nikoli uporabiti, da bi zaprl svoje srce. Mnogi ljudje, ki nejasno tavajo po svoji duhovni poti, zavračajo marsikatere pomembne kot tudi nepomembne stvari. Duhovne nauke izkoristijo, da bi druge obsojali, razvrednotili in zaprli svoje srce. S tem so popolnoma zgrešili svoj cilj. Takšno ravnanje je isto, kot da bi v cirkusu napovedali vrvohodca, ki naj bi na napeti vrvi visoko v zraku izvajal svoje umetnije. Namesto tega pa ta plesalec na tleh, v pesku arene, izvede nekaj kapriol in zapusti šotor. Namesto da bi se dvignil visoko navzgor (k soncu in svetlobi), se valja v prahu sveta (v brezsrčnosti). S tem je zgrešil cilj, kajti smisel in namen sveta ni nič drugega, kot da vsakdo najde svoje srce in se z odprtim srcem obrne k sebi, svojim soljudem in k Bogu. Mati Terezija sicer ni govorila o karmi, je pa pomagala kjer koli je le mogla. Ni razmišljala o odgovornosti in ponovnem rojstvu, ampak je sledila svojemu sočutju. To ji je dajalo moč, da je globoko spremenila svet. S svojim odprtim srcem je našla Boga, soljudi in samo sebe. Tak je tudi pravilen vrstni red, po katerem so živeli tudi Pandave. Pri Kurujih, ki so na koncu propadli na vseh ravneh, je ta vrstni red bil ravno obraten, namreč: jaz, svet in šele nato Bog. Kdor živi tako, vedno prej ali slej propade, kajti božanski red postavlja na glavo, pri čemer na prvem mestu ni Bog, ampak ego. Ego in uspeh, ego in notranji mir, ego in ljubezen pa se izključujejo. Ozdravljenje se zgodi preko ljubezni. Bolezen se pojavi zaradi pomanjkanja ljubezni. Želje po oblasti se porodijo zaradi pomanjkanja ljubezni. Do boja pride zaradi pomanjkanja ljubezni. Zavist se porodi zaradi pomanjkanja ljubezni. Do ločitev pride zaradi pomanjkanja ljubezni. Svet je stal, in stoji tudi danes, na robu prepada - zaradi pomanjkanja ljubezni. Vendar sojenje ali celo obsodba tu ne moreta pomagati oz. zdraviti. Zdravi lahko edino ljubezen. Psihoterapevtska ljubezen razume, zrcali in sočuti. Ko terapevt dojame, kako njegovi pacienti nočejo uvideti svojega napredka, ker bi s tem ohranili moč in preko te okrepili svoje samovrednotenje oz. ego-vrednotenje, tedaj on tega ne vrednoti. Prav nasprotno, v pravem trenutku jim nakaže, kaj počnejo in kakšne prednosti jim to prinaša. Dober terapevt na tem mestu ne obstane, ampak gre tako daleč v preteklost, nazaj v otroštvo, dokler ne odkrije vzrokov za neko obnašanje. Tedaj se to obnašanje pogosto spremeni kar samo od sebe, kajti znanje in sočutje lahko povzročita neverjetne stvari. Pacienti preko terapevtovega sočutja morda prvikrat v življenju izkusijo, da njihova usoda nekoga gane, da so za nekoga pomembni, da nekomu ni vseeno za njihova čustva in trpljenje, da jih ne podcenjuje in ne prezre. Pacienti občutijo, da ima njihov terapevt odprto srce zanje in jim poleg tega to tudi pokaže, tako da jim zaupa, kako ga gane njihovo trpljenje. Sočutje zdravi, kajti pacienti in tudi drugi ljudje preko njega neposredno začutijo, da jih nekdo zaznava, jemlje resno, da so za nekoga pomembni. Ponovno je na vrsti moder terapevt. Kajti so tudi takšni ljudje, ki so tako zelo prizadeti, da jim preveč ljubezni in preveč sočutja, razumevanja lahko prizadeja bolečino. In to, kar je za nekoga preveč, je lahko za drugega minimum! Za narcistično moteno osebo je npr. ta minimum lahko nevzdržen, zaradi česar bo prekinil terapijo. Ne preveč in ne premalo, ampak prava mera je tista, ki zdravi. Prava mera je resnična ljubezen! Zato ljubezen tako hitro ozdravi tako veliko stvari. Tiski, ki npr. o sebi misli slabo, to počne zato, ker se mu vedno znova dopoveduje, sporoča, da je nepomemben, odveč in slab. To ga prizadene. Iz te globoke, nenehne žalitve se porodi negativno vrednotenje sebe in s tem negativno mišljenje kot mehanizem preživetja. In prav tu ljubezen terapevta, ki jo tvorita razumevanje, sočutje in sprejemanje, zdravi. Zdravi pa zato, ker daje tisto, kar je ta človek že od nekdaj iskal: sprejetost in ljubezen. Terapija kot gola tehnika zato ne zdravi in ne more zdraviti. Nekaj življenj prej - pred svojo inkarnacijo psihoanalitika - je Freud veliko trpel. Predal in zapisal se je ljubezni in iskanju resnice. A njegova ljubezen je bila uničena, iskanje resnice pa dokazano za nesmiselno. Tako je v tedanji inkarnaciji umrl z nepotešeno željo, in sicer priti resnici do dna. Ker se je v tem življenju v veliki meri ukvarjal z religijo in teologijo in bil deloma razočaran nad cerkvijo in njenimi predstavniki, je na vsak način hotel najti široko, zdravilno, znanstveno utemeljeno resnico, katere ne bi mogel zavreči ali celo spremeniti ter prevrednotiti kateri koli duhovnik. To je v veliki meri določalo njegovo sledečo inkarnacijo. V naslednjem življenju, kot Sigmund Freud, je razvil psihoanalizo kot tehniko zdravljenja psihičnega trpljenja. Zdravil je s pomočjo svojega dobrega srca, ki ga je odkril prav v svojem prejšnjem življenju, ko bi se skorajda zlomil zaradi teologije, cerkve in nepoštene oblasti, moči mogočnežev. Vzemi si Freuda za vzgled. Ne poskušaj zdraviti samo s pomočjo svoje »intuicije«, niti z »duhovnostjo«, niti se ne zanašaj zgolj na priučeno tehniko. Gola tehnika je tako, kakor da bi verjel, da znaš igrati šah samo zato, ker znaš premikati figure. Terapija brez sočutja je, kakor da bi nekdo hotel brati, ne da bi odprl knjigo. Sočutje, naj je še tako blagodejno, pa še ni terapija. Sočutje brez tehnike je topo, tehnika brez sočutja pa slepa in zato preostra! Vselej imej na umu, da je sredina točka moči. Sredina, osrediščenost terapevta je v tem, da njegovo znanje v povezavi z razumom najde faktične, stvarne povezanosti. Sočutje pa k temu vzpostavlja stik s srcem. To pripelje k notranjemu uvidu. To je kakor stik dveh gorečih sveč. Goreča sveča podaja svojo luč naprej, ne da bi sama pri tem izgubila kaj te luči. Sočutje je izvir radosti. Če bi v Nemčiji vladalo več sočutja, do teh grozljivih vojn ne bi prišlo. Če bi bilo dandanes več sočutja, bi ves svet lahko bil bolj srečen. Sočutje je najpomembnejše zdravilo - ne le v Nemčiji, ampak po celem svetu. Zato se uri v sočutju. Bodi sočuten do ljudi in razcvetel se boš. Ne le ti, ves svet bo naredil velik razvojni korak. Velik korak k zlati dobi, kajti sočutje spada k zlati dobi kakor zrak k dihanju, voda k življenju, Bog k dosegi prave sreče. Sočutje je široka cesta, ki vodi naravnost k Bogu. Sočutje te namreč približa tvojim soljudem. Kaj pa je Bog drugega kot tvoj sočlovek? Kaj pa je Bog drugega kot ljubezen, ki povezuje vsakogar in vse in pogojuje, da se vse razcveti v luči. Sočutje je most, preko katerega se srca povezujejo med seboj. Ker pa se dandanes to narobe razume, bi k temu dopolnil: srca blizu, telesa narazen. Kajti sočutje povzroča, da se vzpostavi bližina. Preko telesne bližine pa v večini primerov pride do distance. Molitev, ki izraža sočutje do sveta in esenco Ved, se glasi: Loka samastha sukhino bhavanthu. 19 Naj bodo ljudje vsega sveta srečni.

Šala
Šala je velik ustvarjalec in hkrati tudi preprečevalec bližine. Ena sama šala lahko veliko razdaljo spremeni v bližino, tesno bližino pa v razdaljo. Zato je primerno, da na tem mestu povem nekaj več o šalah. Namreč o šalah se ne govori, šale se le pripovedujejo! V tej knjigi nadvse poudarjam, da mora terapevt biti nadvse jasen. To se seveda nanaša tudi na odnos do šale. Kajti le modrec odlično obvlada dvorezni meč šal. Kako se že glasi star nemški rek? »Šala je poskus izenačiti neenako. Z višjim se ne šali, kajti ne bo ti odpustil. Z nižjim se ne šali, kajti uprl se ti bo!« Ta izrek izraža več resnic hkrati. Istočasno pa formulira velik strah. Vedi: šala je orožje, ki ga ne smeš podcenjevati. S pomočjo šale lahko nekdo v trenutku spremeni situacijo, kajti šala, ki uspe, vodi v smeh. Smeh pa rahlja, sprošča. Zato tudi vsakdo išče smeh, kajti izkusili bi radi globoko sprostitev. Smeh rahlja napetosti in s tem zdravi. Ljudje, ki se veliko smejijo, ________________________ 19 melodija te mantre se lahko naučite v »Satya Sai centih« tudi pri nas, (op. Izdaj.) so vsekakor bolj zdravi kot tisti, ki se smejijo malo ali pa nič. Razen tega tudi ljudje, ki se smejijo, živijo dlje. Zato je smeh resnični vrelec mladosti. Če ima torej nekdo sposobnost, da določeno situacijo sprosti s pomočjo šale ali šaljive pripombe, ima ne le smeh, ampak tudi srca na svoji strani. A le pod odločilnim pogojem: v kolikor šala prihaja iz srca in ne le iz glave. Šala, ki prihaja iz srca, hrani. Šala, ki prihaja samo iz glave, razdira. Ironik, ter še posebej cinik, zbija šale na račun drugih. Njegove šale prihajajo iz glave, zato zgornji rek drži: nekdo višji od tebe ti ne bo odpustil, da je bil razkrinkan, osramočen. Ne bo dopustil, da bi poskus cinika, ki bi s pomočjo svoje ostrine duha rad izničil njegovo avtoriteto ali ga s svojim cinizmom celo osramotil, ostal nekaznovan. Nekdo nižji od tebe se bo uprl. Ker je prizadet, začne boj. Ironik, še bolj pa cinik, bo nenadoma soočen z bojevnikom, ki je bil doslej njegov podrejeni. Žaljiva šala je v bojevnika spremenila nekoga, ki je bil prej v povsem drugem položaju. Šala ga je ranila, prizadela v dno duše in ga s tem ogrozila. Prizadeti zato reagira kakor v kot stisnjena oz. ranjena žival, ki se zagrizeno bori, saj ne more izgubiti ničesar več. Zato bi moral tisti, ki se šali, vselej upoštevati zlato pravilo, ki se glasi: šala je zelo nevarno orožje, ki lahko v trenutku prijatelja spremeni v sovražnika. Prav tako lahko sovražnika spremeni v prijatelja. Kako? S pomočjo ene največjih dosežkov človeštva: posrečene povezave srca in duha! Kdor v pravem trenutku najde prave besede in jih izrazi s prisrčnostjo – zanj je svet odprt. Če pa ima nekdo poleg tega še šarm, kar pomeni, da je povezan z naravnimi in spontanimi občutki svoje lastne vrednosti, temu svet leži ob nogah. Kdor ima vse to, izžareva neverjetno pozitivno moč. Moč, ki odlikuje razsvetljenega. Ta se zna rokovati s šalami tako, kot sem opisal in kot to zahtevam jaz. Sposoben je omiliti ter sprostiti situacijo in bliskovito pričarati radost. Terapevt je svoje paciente dolžan opozoriti, če opazi, da njihovo ravnanje vodi v probleme. Pacienta to lahko boli. Če v takem primeru terapevt v pravem trenutku s pomočjo prisrčne šale pacientu da vedeti, da ga razume in da njegovega opozorila ne sme jemati za prehudo, tedaj je s tem izgradil zlati most, ki ga pacient, kakor tudi drugi ljudje, tako zelo potrebujejo. Kaj predstavlja moč razsvetljenega? Da je sposoben omiliti, olajšati težke situacije. Da dosega velike stvari, a ne dopušča, da bi te postale težke. To je odločilno merilo. Dogaja se, da ljudje, ki so v svojem otroštvu bili zelo prizadeti, verjamejo, da so vse šale ironične ali celo cinične in da gredo vse na njihov račun. Ti ljudje se bodo zagotovo prej ali slej oglasili pri terapevtu. Tukaj pa bodo občutili, da so osramočeni že s tem, ko se terapevt šali. Pri tem mora biti terapevt zelo previden. Vprašati se mora, po potrebi pa tudi terapevtsko skupino, ali je v njegovih šalah resnično bilo kaj žaljivega, ali so šale izvirale bolj iz glave kot iz srca. Če je tako, se mora pacientu opravičiti. Če ni tako (moder terapevt namreč premisli prej, kakšen učinek ima lahko njegova šala), tedaj se mora posvetiti temu, zakaj njegove šale pri pacientu izzovejo takšne občutke, kaj povezuje z njimi, kakšna doživetja iz preteklosti pogojujejo njegove reakcije. Z drugimi besedami: kaj izraža njegov odziv v danem trenutku. Vendar ponavljam: Pozor! Noben terapevt nima pravice svojega pacienta spraševati po njegovih idejah ali celo odzivih zato, ker se sam noče opravičiti zaradi svojih šal, ki so spodletele in zato nekoga prizadele. Zlato pravilo se glasi: šaliti se ne bi smel nihče, ki ni zmožen jasno presoditi, kaj govori, in tisti, ki se za svoje napake ne zmore iz srca opravičiti. Če je terapevt tega sposoben, tedaj je šala, kakor že rečeno, zelo lep instrument, ki v nasprotju z zgornjim stavkom, ne ločuje, ampak čudežno povezuje. Da, uspela, prisrčna šala je pravi čudež, nekaj neverjetno ustvarjalnega, božanskega, ki lahko iz najbolj neprijetne situacije ustvari za vse lep dogodek. Prisrčna šala je razen tega najboljša metoda za razvijanje humorja. Uspela šala namreč ubije kar dve muhi na en mah: jasno ponazori, naj človek samega sebe ne jemlje tako resno, da je smeh pogosto najboljša rešitev, ter da je življenje v resnici lahko. Zato pa razsvetljeni izžareva le zanj značilno radost in lahkotnost. Zato je tudi Buda tako pogosto prikazan z značilnim blaženim nasmeškom. Sledi primer: Neki moški se je zapletal v vedno nova protislovja.Vendar si tega ni hotel priznati. Zato, ker si v bistvu ni hotel priznati, da njegova samozavest ni tako velika, kakor se je pretvarjal. Nadel si je masko, katere se je oklepal, čeprav so ga drugi pacienti v terapevtski skupini hitro spregledali. Ko se je situacija vse bolj zapletala, je terapevt nekoč dejal: »Moški kakor drevo … imenovali so ga bonsaj!« Vsi so se smejali, kajti vsak je vedel kako miniaturna so japonska drevesa – bonsaji. Tisti, na katerega se je šala nanašala, se je prav tako moral nasmejati, kajti začutil je, da se mu nihče ne posmehuje, ampak da je šala bila povsem primerna za sprostitev in razrešitev situacije. Naslednja dobra terapevtska metoda za razvijanje humorja je ta, da terapevt v primernem trenutku pove šalo, besedno igro ali smešno zgodbo. Prava umetnost v življenju je namreč, neko resno stvar podati naprej na tako lahkoten način, da se lahko dobro sprejme, vendar kljub temu ne izgubi svoje globine. Majhne igrice z besedami, zvoki in pomeni lahko hitro ponazorijo, v kakšnem odnosu je nekdo v danem trenutku in kako je (še) aktiven v njem igrivi, igrajoči se otrok. Življenje je igra, zato bi terapija poleg vsega drugega morala biti tudi šola igre. Da bi lahko to razvil, so šale in humoristične opazke nadvse primerne. Pomembno je, da igrate življenje, se igrate v življenju, da se igrate z življenjem - a ga ne postavljate na kocko20! – in prav šale so idealni preizkus za to. Tako npr. analitik na začetku psihoanalize izvede preizkuse, da bi ugotovil, kako je pacient občutljiv. S pomočjo reakcij, ki lahko gredo tudi tako daleč, da terapevt pacientu npr. postavi vprašanje: »Ali se vedno odzovete tako narcistično?«, lahko uvidi, kako občutljiv je pacient. Terapevt, ki ni tog, zato s pridom posega po šalah. Freud ni zaman napisal dela Der Witz und seine Beziehung zum Unbewussten (Šala in njen odnos do nezavednega, op.prev.) in svoj duhoviti humor uporabil celo proti nacistom, ki so ga zaradi tega preganjali. Šala je čudoviti merilni instrument. Ne le da ponazarja razpoloženje tistega, kateremu je šala namenjena, ampak tudi nakazuje, kje je, na kakšni točki je tisti, ki šalo pove. Zato se okosteneli, zakrneli ljudje pogosto niso sposobni šaliti, kajti šale pri njih ne izvirajo iz srca in lahkotnosti. Kdor je okostenel, je zato pogosto v nevarnosti, da bo iz prisrčne šale zašel v zbadajočo ironijo ali jedki cinizem. Kar nikakor ni najboljši pogoj za delovno razmerje oz. za dober odnos med terapevtom in pacientom.

Humor
Šala je neredko izraz ostroumnosti, pronicljivosti. Koliko dobrih šal in šaljivih odgovorov ljudi, tekom različnih stoletij, se je ohranilo do dandanes? V Evropi ta zgodba sega vse do grških časov. Grki so med drugim postali slavni prav kot pisci komedij. Tako ni nič nenavadnega, da so bili velik vzgled za Rimljane ter tudi še za mnoge kulture zatem. Obstaja pa temeljna razlika med šalo in humorjem Šala pogosto izraža ostrino duha, humor pa duševno moč. Humor je zato ________________________ 20 spielen = igrati se, aufs Spiel setzen = postaviti na kocko; bes.igra (op.prev.) pomemben cilj, h kateremu bi moral stremeti vsak človek. In kaj je sploh humor? Humor pomeni, da si se sposoben smejati samemu sebi, situaciji, v kateri se znajdeš, svojim odnosom, opredeljenostim, svojim mislim in – prav posebej! –napakam. Istočasno pa pomeni smejati se šaljivim stvarem nasploh. Tako npr. moški, ki ga zbadajo zaradi njegove pleše, na zbadljivke odgovori: »Nekoč je bilo več valov, sedaj pa je več plaže!«, s tem dokazuje prekrasen humor. Humor je sposobnost, da življenje jemljemo z njegove lahke strani, ne da bi pri tem bili lahkomiselni. Hkrati je humor tudi pomembna lastnost, sposobnost prepoznati šaljivost oz. komičnost in se temu primerno odzvati s smehom, v kolikor to nikogar ne prizadene. Natanko to bi moral biti cilj terapije. Ljudje bi tekom terapij preko dobrohotnih šal morali izkusiti, da se je mogoče smejati, ne da bi pri tem tistega, na katerega se je šala nanašala, prizadeli. Humor, torej sposobnost smejati se samemu sebi in kakšni smešni stvari nasploh – in morda tudi stvari jemati ne tako resno -, se pojavi tedaj, ko ljudje izkusijo, da so ljubljeni, spoštovani in sprejeti takšni, kot so. Kar pomeni biti sposoben vse, ali skoraj vse, videti z ljubeče, smešne strani. Terapija bi pacientom na vsak način morala posredovati to pomembno spoznanje, takšno naravnanost. Človek brez humorja ima pred sabo še dolgo pot. Ali pa si morda lahko predstavljaš razsvetljenega, ki bi vselej resno in strogo gledal v svet? »Platona so v starem veku zasmehovali prav zaradi njegove resnosti«, boš pripomnil - in to upravičeno. Da, Platon je bil zelo resen človek. V svoji Akademiji je celo prepovedal smeh. Dokler je še živel Sokrat, ki je ljubil šale, anekdote in besedne igre ter se tudi sam nadvse rad smejal – lahko celo rečemo, da je na ustnicah vselej imel fin, ljubeč nasmeh -, se je smejal tudi Platon. Po usmrtitvi Sokrata se je Platon zresnil, kot izraz žalosti, žalovanja za svojim ljubljenim, čudovitim učiteljem. Gledano s tega stališča je to velik dosežek. Platonov slavni učenec Aristotel je imel do smeha, šale in humorja povsem drugačen odnos. Zanj je imel smeh velik pomen, kar je tudi jasno poudaril v drugi knjigi Poetike. Vendar je prav tako razlikoval med šalo, ki lahko prizadene, torej šalo na račun drugega, ter med šalo, ki šaljivo poudari situacijsko komiko. Tako ti lahko samo svetujem, naj bo tvoj odnos do šal, ki so naslovljene nate, sproščen kolikor se da, obenem pa se ne pretvarjaj. Svojega sogovornika ne obremenjuj s preveč pikrimi, ostrimi šalami. Bodi ljubeč in mu vselej daj vedeti, da ga sprejemaš in ceniš takšnega, kot je. Tedaj je med vama idealna »delitev dela«: eden posreduje šalo, drugi pa jo s svojim smislom za humor sprejme. In kaj sledi? Čudovit, vesel, ljubeč, sproščujoč smeh! Kaj hočeš še več od dveh, treh stavkov? Kaj ni res, da se pri tem muza tudi ne-razsvetljeni!

Situacijska komika
Življenje je igra. Življenje je sen. Življenje je izziv. Življenje samo po sebi je umetnina. Zato je tudi prav, da se vedno znova pojavljajo namerne in nenamerne, čudovite komične situacije. Situacijska komika je darilo življenja človeku. Ravno zato bi jo vselej morali sprejemati z ljubeznijo in spoštovanjem ter seveda z vedrino in lahkotnostjo. Kdor ne zna uživati v situacijski komiki, ne more uživati niti v svojem življenju. V vsaki terapiji se vedno znova pojavljajo skrajno komični trenutki, ki bi jih terapevt na vsak način moral izkoristiti oz. jih vsaj dopustiti. Kako zelo pomembno je, da terapevt v svoje delo vključi situacijsko komiko, lahko vidimo na primeru, kjer se to ni zgodilo. V neki skupinski terapiji se je izkazalo, da eden izmed pacientov v svojem življenju nikoli ni izkusil opore oz. moči s strani svojega očeta. Ta pa po svoji strani tudi ni izkusil opore svojega očeta, torej starega očeta omenjenega pacienta. In ta tudi od svojega očeta ne, torej od prastarega očeta pacienta. Terapevtka je nato vse te očete simbolično, s pomočjo drugih pacientov, postavila izza njega, da bi ta s tem začutil ali zaslutil moč svojih moških prednikov. V trenutku, ko so vsi stali za njim, je zunaj zapel petelin. Prekrasna izrazna oblika moškosti! Vsi so se zasmejali. Terapevtka pa tega ni razumela, ampak je menila, da morajo resno in zbrano delati, zato je zaprla okno. Hujšega ne bi mogla storiti! Kajti s tem je zaprla, izključila »moškost« iz terapije. Situacija je dobila grenak priokus, moškost pa, ki je bila izza pacienta simbolično postavljena kot opora, je bila s hitrim prijemom, gibom izključena s strani ženske! Pri tem je težava tega pacienta bila ravno v tem, da so bili v njegovi družini moški šibki, ženske pa izjemno močne. Natanko v tistem trenutku, ko bi se glede tega lahko kaj spremenilo, je terapevtka ravnala tako, kakor da bi bila svojec tega pacienta in izključila moškost iz družine. Škoda, kajti majhna situacijska komika, ki bi lahko imela čudežni učinek, je bila onemogočena zaradi pruskih predstav o disciplini. Tako je nekaj, kar naj bi se zgodilo in k čemur bi pripomogel petelin, bilo uničeno. Pravilo se glasi: bodi gibek, bodi lahek. Giblji se s tokom. Če tega ne moreš, tedaj delaj na sebi in ne na drugih ljudeh. Ne zamenjuj resnosti s težo. Resnost lahko povzroči spremembo k pozitivnemu. Teža ne spremeni nič oz. kvečjemu spremembo k negativnemu.

RAZLIČNE TERAPEVTSKE METODE
Dandanes je nešteto terapevtskih oblik, ki so v mnogih ozirih koristne. Želja, h kateri stremim v tej knjigi, pa ni, da bi ti pokazal, kako bi lahko bolje živel, ampak kako lahko dosežeš blaženost samo. Zato najprej opisujem metode, za katere menim, da so dobra dopolnitev, vendar pa niso zmožne doseči cilja, h kateremu stremim jaz.

Vedenjska terapija
Vedenjska terapija je v veliki meri usmerjena v praktično. Ne ukvarja se veliko s vprašanji kot so: kako je bila ustvarjena duša, kakšen je lahko vpliv travm in kakšna je usoda človeka. Predpostavlja se, da je duša črna škatla, slavni »blackbox«, v katero človek nima vpogleda. To, s čimer se ukvarja, so reakcije. Če npr. nekoga soočimo z dražljajem, bomo videli, kako bo reagiral. Ta reakcija je tisto, na kar želi vplivati vedenjska terapija. Znotraj te terapije se razvijajo mnoge različne tehnike, ki so si zadale za cilj, doseči pogojni refleks. Mnogi so pri tem zelo direktni. Če ima kakšen pacient strah pred velikimi in odprtimi prostori, ga terapevt spremlja v takšne prostore. Če ga je strah vožnje s podzemno železnico, se terapevt vozi z njim s podzemno železnico in to tako dolgo, dokler se strahovi ne poležejo oz. izginejo. Če otrok ponoči moči posteljo, se pod njega položi tako imenovana zvočna odeja, ki na to reagira. Otrok se zaradi nenadnega zvoka oz. zvonjenja prestraši ter preneha močiti posteljo. Ta tehnika seveda ni primerna temu, da bi se zavedel svoje božanskosti. Vendar je natanko tisto, kar med drugimi učim na primeru terapevtskih metod. Vedenjska terapija je v svojem bistvu naravnana materialistično. Večje duševne in metafizične povezanosti, ozadja so ji tuja. Zato iz duševnega konflikta ni sposobna razviti priložnosti za večje prepoznanje. To je v mnogih primerih obžalovanja vredno, v primeru otroka, ki moči posteljo, pa je lahko tragično. Ta otrok namreč s svojim obnašanjem izraža stisko, ki v vedenjski terapiji nikakor ni tematizirana, kaj šele, da bi bila razumljena. Če bi jo razumeli, bi se terapevt vprašal, katero obnašanje oz. ravnanje staršev je krivo za otrokovo močenje v posteljo. Kljub vsemu pa vedenjska terapija dokazuje uspehe na svojem področju. Tako nekateri psihoanalitiki sodelujejo z vedenjskimi terapevti, ker ugotavljajo, da se marsikateri problem lahko hitreje razreši s pomočjo vedenjske terapije kot pa z dolgotrajno analizo. S tem nadaljujejo Freudovo tradicijo, kajti Freud je med drugim odobraval zdravljenje treme pri svoji hčerki Ani z vedenjsko terapijo.

Reinkarnacijska terapija*
Med vedenjsko in reinkarnacijsko terapijo je velik razkorak, saj predstavljata nasprotujoča si pola, med katera se lahko uvrstijo vse ostale terapevtske oblike. Če je vedenjska terapija pretirano praktična, je reinkarnacijska pretirano nerealistična. ________________________ * Omenjeni primer reinkarnacijske terapije najdete v knjigi »Memento« – izšla pri Založbi Stella – op. urednika Pravilo je povsem preprosto: v ta svet, v trenutno inkarnacijo, se rodiš zaradi svoje karme in s svojo karmo. Kar pomeni, da tvoja karma določa tvoje starše, brate in sestre, okolje, šolo, tvoje učitelje, delo, kariero, partnerja in tvoje otroke. Nadalje to pomeni, da tvoja dobra in slaba dejanja iz prejšnjih inkarnacij - kar že obvladaš in kar se še moraš naučiti - določajo tvoje trenutno življenje. Torej se v določenem pogledu ukvarjaš tudi s prejšnjimi življenji, če v sedanjem razrešuješ probleme ali celo travme iz preteklosti. Težava pri tem je, da se človek do določene razvojne stopnje ne spominja svojih prejšnjih življenj in se jih tudi naj ne bi spominjal, kajti to bi bilo zanj preveliko breme. Koliko ljudi pozablja nešteta leta in dogodke svojega trenutnega življenja, ker so zanje preveč boleča. Zakaj bi se potem obremenjevali še s preteklimi življenji? Rešuj probleme, ki te – sicer pogojene z dejanji iz prejšnjih življenj – pestijo danes. S tem boš dosegel zelo veliko. Premisli tudi, kakšna karma ti je naložena preko tvojih družinskih članov. Če prepoznaš in razrešiš zaplete, ki jih imaš z njimi, se lahko samo iz tega naučiš neverjetno veliko o svojem življenju. Če poleg tega, pod budnim očesom dobrega terapevta, izvedeš metodo temeljne terapevtske postavitve, ki jo bom podrobneje opisal pozneje, si lahko pojasniš veliko svojih nezavednih naravnav in s tem doživiš veliko spremembo in razvoj.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Psihoterapiji
Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Psihoterapiji

Comments are closed.