SAI BABA GOVORI O SVETU IN BOGU – Stepski Stephan Doliwa

Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Svetu In Bogu
Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Svetu In Bogu
Naslov: SAI BABA GOVORI GOVORI O PSIHOTERAPIJI
Avtor: Stepski Stephan Doliwa
Število strani : 372
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-357-1
       

Predstavitev

Sai Baba, avatar našega časa, je v pričujoči knjigi Dr. Stephanu v. Stepski-Doliwi narekoval zgodbe, v katerih nam preko življenjskih izkušenj posreduje vedenje o življenju. Sai Baba pravi, da je življenje najboljši učitelj, zato nam pripoveduje o različnih usodah, ki se nas dotaknejo in v sebi nosijo priložnost, da razmislimo o sebi in se iz tega učimo.

Del besedila knjige:

KAZALO

Zahvala

Predgovor

Uvod

Velikonočna zgodba

Roke ali kako doseči Boga

To dluje

Krst

Don Juan ali kako se razrešujemo stare vezi

Moč nežnosti

Kako me razumeš

Dixi ali ljubezen spremeni vse

Spoštuj in ljubi živali

Deček imenovan Krišna

Dve poti ,en cilj

K.D.ali kako deluje karma

Daljše poti so lahko krajše

Heinrich ali moč usode

Levjesrčni ali Per aspera ad astra (preko težav do zvezd)

Primer milosti

Dve ženski ali otroci potrebujejo ljubezen

Sam si svoje sreče kovač

Eveline ali Carpe diem ,izkoristi dan

Jules in Jim ali tvoja družina je velika dragocenost

Izak ali pravi trenutek

Odnosi niso za preizkušnje

Odnosi potrebujejo vodstvo in pomoč

Sreča je, ko vidimo kaj imamo

Alina ali Bog hitro ukrepa

Matvej in Sergej ali moč Maye

Išči družbo dobrih

Arche in anarhija

Brez Boga ne gre

Kralj Ashok ali dežela doseže dharmon

Resnica zmaguje

Patricija in Klavdija ali dharma varuje

Odnosi potrebujejo ideale in vztrajnost

Corali ali vse bo še dobro

Erik ali marsikaj je očem prikrito

Vitalno

Ahimsa ali pazi na svojo prehrano

Machiavelli ali to ni tako enostavno!

Red je božanski

Edith in Judith ali moč reda

Felix ali moč negativnosti

Kralj ali njegovi trije sinovi ali moč dobrega

Navada je železna srajca

Ulrich ali blagoslov ljubezni

Glady ali o globljem smislu tega, kar se nam dogaja

Aramina ali ljubezen

Kaj je bistvo, esenca te knjige?

VELIKONOČNA ZGODBA

Nekoč je živel fant, ki je vsakodnevno prebil nekaj časa v molitvi in meditaciji pod nekim drevesom. To drevo je bila velika bukev, ki je stala v parku. Že od daleč si jo lahko opazil, kajti pred njo se je raztezal velik travnik. Preko travnika je vodila potka, po kateri so se sprehajali mnogi ljudje. Mnogi, mnogi so hodili po tej poti. Vendar je komaj kdo opazil fanta, ki je zaprtih oči in sklenjenih rok sedel pod drevesom.

Njegova starša sta vedela, kje je in kaj počne. Ker pa je, v zadovo-ljstvo vseh, izpolnjeval vse svoje domače in šolske obveznosti, in čutila sta, da to posedanje pod bukvijo dobro dene tako njemu ka-kor tudi njima, sta njegovo početje iz vsega srca podpirala.

Nekega dne, ko je fant imel štirinajst let, se mu je približal neki morilec. Bila je jesen. Listje je že odpadlo. Bilo je vlažno in mrači-lo se je. Morilec se je bližal k dečku in ga nameraval zabosti. Tedaj je fant odprl oči in ga pogledal, najprej čisto mirno, nato pa z vso ljubeznijo. »Ah, to si ti, oče!« je dejal. Radost in ljubezen sta razžarili fantov obraz. »Pridi, usedi se zraven mene«, je nadaljeval, »že leta čakam nate. Kje si bil ves ta čas? Kaj se je zgodilo? Kdo te je prizadel?« Besede in fantovo izžarevanje so se morilca globoko dotaknile v srcu. Usedel se je k njemu in začel pripo-vedovati o sebi. Pripovedoval je in pripovedoval. Zunaj se je že  stemnilo, a on je še vedno sedel tam, sedaj držal fantovo roko in pripovedoval ter se jokal in jokal.

Naenkrat je obmolknil. Dolgo je molčal. Tako dolgo, dokler ni ponovno z obema rokama stisnil roko fantu, se priklonil in odšel. In spremljala ga je luč.

Dnevi so minevali in fant je še vedno sedel pod bukvijo ter molil in meditiral. A ga mnogo ljudi ni opazilo. Vendar je njegova ener-gija bila tam. In oni so hodili skoznjo.

Tedaj je k njemu prišla neka bolna ženska. Nanj je naletela bolj po naključju. Bila je tako šibka, da se je morala usesti. Šele ko se je usedla, je opazila, da ob njej sedi fant. Sedaj je imel že šestnajst let.

Odprl je oči, segel po njenih dlaneh in dejal: »Mati, kako si pretre-sena! Toliko tega se te je dotaknilo. Tako veliko si dala. Kako zelo si blagoslovljena!« Solze ganjenosti so polzele po njegovih licih. Jokala je tudi žena. To so bile solze mnogih, premnogih skrbi, bolečin in velike žalosti. Tudi ona je naenkrat v sebi začutila luč, ki je še nikoli ni doživela.

Dolgo je molčala. Tedaj je objela fanta in se tudi ona zdrava vrnila domov.

Ko je fant dopolnil osemnajst let in je bil že mladi mož, je k njemu pod bukev pristopil bogat družinski oče. Pravkar je izgubil svojo ženo, ki jo je nadvse ljubil. Ona je bila njegovo resnično bogastvo. Sedaj mu je ostal samo še denar.

Mladenič ga je pogledal z vso svojo ljubeznijo in nenadoma je srce bogataša napolnila neizmerna sreča; to isto srce, ki se je pred nekaj trenutki skoraj zlomilo od bolečine.

»Ah, brat«, je dejal naš mladi mož, »kako lepo, da si prišel. Že leta namreč čakam nate. Kolikšno srečo prinašaš v moje življenje! Zahvaljujem se ti, da si prišel v moje življenje. Kako zelo si me obdaril!« Ob teh besedah je vstal in iz vsega srca objel bogataša.

Nato sta šla skupno pot.

Z denarjem bogataša sta zgradila ustanovo za zapuščene, nepre-skrbljene otroke in mladino.

Mnogi siromašni otroci so v njej našli zatočišče, varnost in razumevanje, kajti ta bogataš je svoje življenje popolnoma spre-menil in je sedaj vse svoje početje posvetil pomoči potrebnim, sku-

paj z mladeničem. Tako je smrt njegove žene, skozi mladeničevo ljubezen, zanj postala izvir velike radosti.

Ta dan, ko je bogataš srečal fanta pod bukvijo, je bila velikonočna nedelja.

Ta dan je srečal Kristusa: ljubezen svojega srca – izvir vse sreče. Bil je tako ganjen, da je ta ljubezen, ta luč za vselej ostala v njegovem srcu.

Danes je velikonočna nedelja. Vsak dan je velikonočna nedelja. Najdi Kristusa v svojem srcu. Dopusti, da se v njem razcveti ljubezen. Stopaj v svet z velikonočnim sporočilom. V svoj svet. In vedi, da je velika noč vselej na začetku pomladi, na začetku tvojega prebujanja, tvojega razcvetanja. Ti si ta pomlad. Ti si to prebujanje. Kajti ti si ta ljubezen. Kajti ti si Kristus sam. Neštetokrat si se že žrtvoval zase in za svet.

Pojdi v svet in bodi njegov blagoslov. Kajti ti si luč sveta.

ROKE ali KAKO DOSEČI BOGA

Celina je bila dobra ženska. Bila je prijazna do sebe in drugih, marljiva v svoji službi in negovala je tesen odnos z Bogom.

Zaradi svoje karme je imela težave z moškimi. Že v svojem zadnjem življenju je imela zapletene odnose z njimi. Tudi njen oče v sedanjem življenju ni bil le težaven, temveč neljubeč, hladen, ravnodušen. Poleg vsega tega je spoznala še Reinera. Reiner je bil velik egoist. Kakor je Celina mislila na druge, tako je Reiner mislil le nase. Drugi so zanj bili le statisti v njegovem življenju. Pomembno je bilo njegovo življenje. Vse drugo je bilo le stran-skega pomena. Celina ni hotela slišati glasov, ki so jo svarili. V Reinera je bila zaljubljena in se hotela poročiti z njim. Ali je vede-la v koga je zaljubljena? Seveda ne, kajti sicer se s tem človekom ne bi poročila. Vsaj na eni ravni. Na neki drugi ravni pa se je zgodilo nekaj povsem drugega, kakor bomo videli.

Celina je bila srečna, ker se je Reiner poročil z njo, pa čeprav temu egoistu ni bilo za nič mar. Zaslužil je ravno toliko, da sta s tem nekako shajala, ko je Celina rodila prvega otroka. Reineru ni bilo mar za otroka, kakor tudi za Celino ne. Vseeno mu je bilo, če bosta imela otroke. Ljubil pa je »spontanost«, kakor je to sam imenoval. S posledicami pa naj se ukvarja Celina. In tako je Celina zanosila še trikrat. Reineru bi bilo tudi prav, če otrok ne bi donosila. Imeti otroka ali ga ne imeti, zanj je bilo to vseeno. Celina je vedno znova omenjala svojo stisko. Bila je povsem preobremenjena s štirimi otroki, na razpolago pa je imela le malo denarja. Vrh tega pa je zelo trpela, ker Reinera skoraj nič več ni bilo doma. To mu je nekega dne omenila, čisto prijazno in mirno. Reiner pa je odgovoril: »Čemu naj hodim domov in poslušam tvoje tarnanje? Vesela bodi, da pridem takrat, ko sem sproščen, tako je vsaj eden, ki je tukaj dobre volje! Ti imaš itak le skrbi!« »Seveda me skrbi«, je odgovorila Celina, »imava štiri otroke, malo denarja in ti si redko doma.« To je dejala povsem prijazno. Reiner pa je ni hotel razumeti, še manj pa sočustvovati z njo. Zanj je obstajal le njegov svet oziroma njegovi interesi, s katerimi si je lajšal svoje življenje. Da je Celina trpela, da je rabila njegovo podporo, to ga ni zanimalo. O tem ni hotel slišati nič.

Tako je še naprej redko ostajal doma in pogosteje zahajal v gostilne in tam porabil denar, ki so ga sicer nujno potrebovali nje-gova žena in otroci. Ko ga je Celina opomnila na njegovo zahaja-nje v gostilne, je postal zelo besen. To da se nje ne tiče. Denar zasluži on, ne ona. »Jaz skrbim za otroke, gospodinjstvo, perem, likam tvoje srajce, hlače in suknjiče. Ali to ni nič?« je vprašala Celina. »Proti temu, kar delam jaz, to res ni veliko. To zmore vsaka čistilka!« je prezirljivo odgovoril. Reiner je pač bil popoln egoist in kot tak je bil sposoben videti le sebe in nikogar drugega.

Ti pogovori so Celino zelo prizadeli. Razočarana in žalostna se je tedaj umaknila in molila. To ji je pomagalo.

Reinera pa so te diskusije »zmotile«! Želel je živeti življenje brez problemov, zato so ga motile Celinine zahteve in pričakovanja. Hotel je, da ga pusti na miru, da skrbi za otroke tako, da njemu ne bodo v breme, da mu pere, dobro kuha in vzdržuje red v hiši. Sicer pa naj ga pusti na miru. Da bi pa utegnila kaj potrebovati od njega, naj ji ne pride na misel. Za kaj takega v njegovem svetu ni bilo prostora.

Nekega večera, ko je zopet enkrat v krčmi zapravil skupni denar in skupne trenutke, ki bi jih moral preživeti s svojo družino, je spoznal Ulrike. Ulrike se je vedla svobodno in sproščeno, poleg tega je bila egoistka kakor on. Z Reinerjem sta se v trenutku ujela, kakor da se poznata že celo večnost – in resnično je bilo tako, vendar je bilo to pred dvema življenjema, a onadva o tem nista vedela ničesar.

Reiner in Ulrike sta začela odnos. Niti njega niti nje ni skrbelo ali ganilo, da je poročen in da ima ženo in štiri otroke.

Življenje z Ulrike se mu je zdelo mnogo bolj zanimivo kakor s Celino. Tako je enostavno zapustil Celine in se preselil k Ulrike. »Ah, končno zopet živim!« si je mislil. Kmalu pa je opazil, kolikšni so stroški pranja perila v pralnici in prehranjevanja po restavracijah, kajti kuhanje ga ni mikalo. Razen tega pa Ulrikino življenje ni bilo ravno poceni. Ob večerih je vedno odhajala v lokale. Reiner jo je spremljal, kajti drugače bi moral sam posedati pri njej doma. Spoznal je veliko ljudi, kajti Ulrike je poznala mnoge. Vedno je bila dobre volje. S cigareto v eni roki in s kozar-cem vina v drugi je z lahkoto zabavala vso družbo. Ob tem je na Reinera včasih popolnoma pozabila. Spogledovala se je s tem in onim, zato je bil Reiner pogosto ljubosumen. Ker pa je vselej odšla domov z njim, in čim več je popila, tem tesneje se je privijala k njemu, je Reiner potlačil svoje ljubosumje.

Medtem je Celina trpela peklenske muke. Sedaj je bila povsem sama. Razen tega je imela še manj denarja kot prej, ker Reiner sploh ni pomislil na to, da bi ji dajal neko primerno oziroma pošteno vsoto. Celina je bila v veliki stiski. Marsikateri dan ni jedla, da so imeli otroci dovolj. Takrat je pogosto ponoči od lakote in skrbi budna ležala v postelji, medtem ko sta Reiner in Ulrike praznila kozarce v kakšnem lokalu.

Njena finančna stiska je postala tako velika, da je nujno morala zaslužiti denar. »A kako?« se je spraševala. Kot tajnica ni mogla delati, kajti zaradi otrok ni mogla ostajati tako dolgo zdoma. Njena mati ji je sicer pomagala, kolikor je le mogla, a kljub temu ni imela dovolj časa za takšno službo.

Zato je znova in znova molila k Bogu. Naj ji pomaga. Celina je ljubila Boga in Bog je ljubil njo. V tem življenju je imel z njo velike načrte.

Tako je nekega dne srečala svojo nekdanjo sošolko Barbaro. Z Barbaro je Celina v osnovni šoli sedela v isti klopi. Takrat sta nenehno tičale skupaj in delile tako vesele kot žalostne trenutke. Dokler se Barbarini starši niso odselili. Kako boleče je to takrat bilo za obe! Kako sta jokale ob slovesu! Po drugi strani pa se je to odvijalo po Božjem načrtu in to je bil Njegov dar! Če bi takrat Barbara in Celina ostali skupaj, bi se sčasoma odtujili in ne bi bilo več te iskre, ki je obstajala samo še zato, ker sta bili ločeni na tako boleč način.

Celina in Barbara sta se srečali slučajno pri skupnih prijateljih in sta si od veselja padli v objem. Ko pa je Barbara bolj pozorno pogledala Celino, je ugotovila, kako hudo se ji mora goditi. Objela jo je in rekla: »Ne godi se ti najbolje, a ne?« – in njen pogled je božal njena upadla lica. »Res je, ne gre mi dobro!« je odgovorila Celina in oči so se ji napolnile s solzami. »Pridi, usediva se«, je rekla Barbara, potisnila skupaj dva stola in prosila Celino, da se usede in pripoveduje. Celina je pripovedovala in Barbara je bila ganjena, kako boleče se je odvijalo njeno življenje z Reinerjem. Ko je slišala, da Celina nima denarja, je dejala: »Ti, to pa je kot nalašč! Ali znaš šivati?« – »Seveda«, je odgovorila Celina, »saj vendar vse zašijem sebi in otrokom. Zato imam tudi sedaj na sebi tole patchwork krilo. Sešila sem ga zgolj iz preostankov blaga. Ko pa pogosto nimam niti denarja, da bi si kupila blago za kakšno oblačilo, ki ga nujno potrebujem. Tedaj razrežem stare, uničene stvari in si iz njih sešijem nove.« – »Čudovito«, se je veselila Barbara, »kajti odprla sem butik in iščem šiviljo, ki bi delala zame.«

Ko je Barbara to dejala, jo je pogledala s svojimi toplimi, dobrimi očmi. »Kako ljubeznivo«, je nato odgovorila, »vendar žal nimam časa. Ko pa sem tako vezana zaradi otrok! – »Nič ne de! Saj lahko delaš doma. Če hočeš, se dogovoriva, kaj želiš šivati in potem lahko to prodajaš v moji trgovini. Cene so visoke, zato lahko pri tem prav lepo zaslužiš!«

Celina je bila ganjena od Barbarine ljubeznivosti. Kako zelo ji je ustregla! Kako je bila pripravljena pomagati!

Preden sta se ta večer razšli, sta se dogovorili za naslednji dan, ko bosta načrtovali vse nadaljnje stvari. In res se je tako zgodilo in Celina je postala šivilja nadvse ekskluzivnega butika. Zaslužila je resnično dobro in Barbara je bila skrajno poštena do nje. Kljub temu pa je Celina morala veliko delati. Medtem ko sta Reiner in Ulrike noči preživljala po lokalih, je Celina sedela ob svojem šivalnem stroju in se velikokrat borila s spancem. Barbarina skrb se je je zelo dotaknila, prav tako ljubezen Boga, ki je tako hitro odgovoril na njene prošnje. Kljub temu pa je Celina pogosto bila na koncu svojih moči. Tedaj je sedela pri šivalnem stroju, z dragim blagom v roki in s tesnobo v srcu spraševala Boga, zakaj ji tako otežuje življenje. »Zakaj mi je tako težko? Zakaj me vodiš do skrajnih meja mojih moči?« se je vedno znova spraševala.

Celina ni vedela, da je že v svojem zadnjem življenju bila visoka duša, ki je naredila veliko dobrega in se preko tega zelo razvila, prav tako ni vedela, da naj bi v tem življenju dosegla svojo popo-lnost. Celina o tem ni vedela ničesar in tudi o tem ne, da je njeno sedanje življenje zadnje na zemlji. Namesto tega je sedela tam, se borila s spancem in se spraševala, zakaj ji Bog to počne. »Kdo je pravzaprav Bog?« se je nenadoma vprašala. »Kako prepoznati Boga? On je zmeraj ob nas, kajti On je vse. »Ja, ja», si je mislila pri sebi, »a kako in kje Ga lahko vidim?« Medtem ko je tako tuhtala, je potegnila svojo roko izpod blaga. Njena roka je sedaj ležala natanko pod svetilko. Celina je gledala svojo roko in se čudila. Čudila se je iz dveh vzrokov. Prvič, ker si še nikoli zavestno ni ogledala svoje roke in drugič, ker ji to še nikoli ni vzbudilo pozornosti. Opazovala je svojo suhljato roko in se čudila. »Kakšno čudovito orodje je takšna roka! Kaj vse lahko roka nare-di! Vse, vse, vse! Le kaj bi brez svojih rok!« si je mislila in se še kar čudila. Nato jo je prešinilo: »Na svojih rokah lahko vselej vidiš, da je Bog v tvoji bližini. Da je zmeraj ob tebi. Da je vse Bog. Kakor tvoja roka: neskončno popoln. Istočasno pa povsem neopazen. Čisto vsakdanji. Čisto »normalen«! To je Bog!« Celina se je čudila. Čudila se je nad tem, kar je slišala in čudila se svoji roki. Kakšne usluge so opravljale zanjo! In ob tem niso nikoli zganjale cirkusa. Njene roke so bile tu. Pomagale, kjer so le mogle. Dnevno sta ji neutrudno služili – ona pa ju ni nikoli prav opazila! »Presenetljivo!« si je mislila Celina, »posedujem to čudovito orodje in si tega nikoli nisem ozavestila! Kako presenetljivo!«

Od tedaj naprej je Celina vedno znova in prav pozorno opazovala svoje roke ter se čudila. Še posebej, ko je šivala ponoči in ni mogla več naprej, je opazovala svoje roke. Tedaj je sedela zatopljena v svoje misli in razmišljala, kako čudežno je stvarstvo. »Vendar, sa-mo trenutek!« je pomislila neko noč. »Vedno znova si ogledujem svoje roke. Čudim se, kaj vse zmorejo. Kje pa je pri tem Bog? Ja, ljubi Bog, kje si?«

Čez nekaj noči je ugotovila, da opazuje svoje roke, se čudi njiho-vim sposobnostim in se zatopi v misli vselej takrat, ko je še pose-bej utrujena in da tedaj, ko to počne, postane vselej povsem budna. »Opazovanje mojih rok je vendar kakor meditacija!« si je mislila. »Zatopim se v misli o sposobnostih mojih rok in sposobnostmi Boga in nato sem znova polna poguma in moči! Kakšno darilo! Morda je Božansko na mojih rokah tisto, ki mi pri opazovanju in ozaveščanju daje toliko moči?« se je spraševala.

Sčasoma se je Celinin zorni kot spremenil. Opazila je vse več rok in njihovih fascinantnih sposobnosti. Ko je bila v Barbarinem buti-ku in je stregla stranke, je pogosto imela priliko opazovati njihove roke – še posebej takrat, ko je morala kaj popraviti na krilu in se skloniti, je bila pogosto s svojim obrazom na višini njihovih rok. V takih trenutkih je vselej bila ganjena in zamišljena. V teh trenutkih je njen obraz prekril poseben žar, ki se je dotaknil vseh. Nena-zadnje je zato postala srce Barbarinega butika.

Vsega tega pa Celina ni opazila. Nasprotno, bila je presenečena, kako je iz dneva v dan vse bolj jasno zaznavala to čudežnost, to Božanskost v vseh rokah. Zanjo skoraj ni bilo več razlik med posameznimi rokami – in to kljub temu, da jih je tako natančno opazovala. Vsaka roka, brez izjeme, je zanjo bila čudežna, Bo-žanska, enkratna. Polna luči.

Tedaj je napočil dan, ko te luči ni videla le v rokah, temveč na vseh obrazih. In čez čas se je ta luč razširila na vso telo.

Tedaj je Celina jasno videla Boga v vseh in vsem. In odslej je bila polna radosti.

Dosegla je svoj cilj.

Svoj cilj? Ne, ne njen cilj, temveč tisto, kar ji je namenil Bog: mokšo, dokončno osvoboditev.

Tako je tudi spoznala, da Reiner, popolni egoist, ni bil njen sovražnik, kar je dolgo mislila, ki je naredil vse, da bi jo prizadel. On ni bil njen sovražnik, ampak pomemben impulz, ki jo je usmeril k odločilnim korakom na njeni poti do popolnosti. 

»Tudi on ima dve roki. Kako čudežno!« si je mislila o Reineru. In luč je žarela v njenem srcu.

In kaj se je dogajalo z Reinerjem?

Reiner je bil deležen milosti, kajti Ulrike ni bila dobra ženska!

Sedaj se čudiš, ker meniš, da je milost lahko le v tem, da ima člo-vek dobro ženo. Vendar to ne drži. Odvisno je namreč povsem od tebe in tvoje karme, ali se boš lahko učil skozi pozornost, ljubezen ali pa skozi trpljenje. Za Reinera, čistega egoista, je ustrezalo to zadnje. Zato je tudi naletel na Ulrike. Ona si ga je izbrala samo za-to, ker jo je zapustil njen prijatelj Norbert. Zato je tudi vsak večer odhajala v lokale. Vedela je, da bo tam srečala Norberta. Zato je vselej, kjer je le mogla, naredila velik »show«, le da bi jo Norbert opazil. Reiner je bil zanjo zgolj statist ali celo del kulise, s katero bi v Norbertu vzbudila ljubosumje. Drugega od njega ni hotela.

To je nekega dne opazil celo Reiner, slepi egoist. Ko je Ulrike prišla domov, ji je dejal: »Nekako imam občutek, da me ne ljubiš.« Ker pa je Ulrike to zanikala, se o tem nista več pogovarjala in Reiner, naivni egoist, ki je videl le samega sebe, ni vztrajal več pri razreševanju tega problema, ampak je popolnoma miren zaspal.

Že naslednji dan ga je Ulrike poklicala iz službe in dejala, da ima veliko dela in da bo prišla pozno.

Domov je prišla šele pozno ponoči in rekla, da se je vse zavleklo tako dolgo, ker so vsi skupaj šli še »na pijačo«. Resnica pa je bila, da se je dobila z Norbertom in z njim preživela popoldne in polo-vico noči. Ker pa še ni bila povsem prepričana v ponovno zvezo z Norbertom, z Reinerom zaenkrat še ni želela prekiniti. Norberta je srečevala na skrivaj tako dolgo, dokler ni bila gotova, da bosta zopet prijatelja. Ko je to bilo jasno, je Reineru dejala: »Z Norber-tom sva ponovno skupaj. Prosim, da se v nekaj dneh izseliš!« Reiner je obstal odprtih ust. Bilo je očitno, da ni mogel dojeti, da je lahko nekdo ravno tako brutalen kot je on. Čez nekaj časa je le izdavil: »Ampak, ampak jaz sem vendar zate žrtvoval svoj zakon!« Tedaj je Ulrike v svoji brutalnosti postala njegova učiteljica: »Ti žrtvoval zame? Kako smešno! Kaj se mene tiče tvoj zakon? To je tvoj problem. Nekaj časa sva bila skupaj, ker je to za oba ustrezalo. Sedaj ne ustreza več obema, torej se moraš izseliti. To je vendar čisto normalno. Ničesar ni, nad čimer bi se pritoževala. Morda so stvari, ki jih morava razčistiti – in to počneva pravkar. Takšno je življenje: »Trdo, vendar pošteno!«

»Če si zopet z Norbertom, tedaj nisem bil jaz nič drugega kot nadomestilo!« Ulrike je Reinerova čustva imela za zelo sentimen-talna. Najraje bi ga takoj postavila pred vrata. Vendar se je obvla-dala in mirno rekla: »Mislim, da si lahko vesel, da sem si te izbrala za nadomestilo, kajti skupaj sva preživela čudovite dni. To je edi-no, kar je pomembno. Razen tega pa si na vsak način hotel stran od svoje žene in otrok. In pri tem sem ti jaz celo pomagala!«

Reiner, čisti egoist, je ostrmel, kajti spregledal je, da je Ulrike najmanj toliko egoistična kot on. Ona je bila njegovo popolno ogledalo – tega seveda ni prepoznal, ker je bil še premalo kritičen do sebe. Ulrike pa mu je zadala odločilni udarec. Njen hlad in egoizem sta ga tako prizadela, da je še mesece razmišljal o tem in temu primerno trpel.

Globoko je bil prizadet. To je bil odločilni korak na poti njegovega zdravljenja. Zdravljenja njegovega zaprtega srca. Kajti bolečina ga je odprla.

Bilo je še veliko takih udarcev. Močnejših in šibkejših. Razpo-re-jeni preko dolgega obdobja. Tedaj se je Reiner, čisti egoist, spre-menil v Reinera, čistega* človeka, ki je imel odprto srce zase in za soljudi.

___________________________

*Opom. prev.: besedna igra: nem. rein=čist

V tem času Reiner že dolgo ni mislil na svojo dobro učiteljico Ulrike. A tudi ona se je spremenila.

In ali se je še imenovala Ulrike? In je njemu še bilo ime Reiner?

Čas in življenje mineta, kot bi mignil. Edino, kar ostane, je odprto srce. Ta se nikoli ne stara, nikoli ne umre. Natanko kot sijoče roke, ki jih je videla Celina. Tudi te so bile prežete z ljubeznijo, z lučjo, tako da jih je Celina videla lepe in popolne. In zakaj jih je lahko videla takšne? Ker je njeno srce bilo tako odprto, da je vse roke sprejelo vase.

In če boš roke nekoga ovil v ljubezen, boš s tem ravno tako ovil njegovo dušo v svoje srce.

Dolga je ta pot. Vendar čisto preprosti cilj.

TO DELUJE

Iza je že vrsto let prihajala k meni v Puttaparthi. Obiskala me je vselej takrat, ko je imela občutek, da bi njeno življenje bodisi po-trebovalo nov impulz bodisi si je želela pri meni nabrati novih moči.

Iza je imela prijateljico Yve. Yve še nikoli ni bila pri meni. Tudi ni resnično verjela, da bi jaz lahko spremenil njeno življenje. »Za vsak slučaj«, kakor je sama dejala, pa je vendar imela mojo sliko in me je vedno znova prosila za izpolnitev katere svojih želja.

Yve je imela brata Leandra, ki pa o meni ni hotel niti slišati. Menil je, da sem eden izmed mnogih domnevnih gurujev, ki nikomur ne morejo pomagati, kajti kot prvo bi si morali pomagati sam sebi.

Leander je bil poročen z Babette in pred kratkim se jima je rodil otrok, Corinne. Corinne je bila zelo nemirna in je veliko jokala.

Yve se je od Ize naučila gayatri mantro. Sai-gayatri je zelo močna in učinkovita mantra. Mantra je molitev z globoko segajočim delo-vanjem. Je duhovna formula, ki v duši, in s tem tudi v telesu, ustvari neko določeno, posebno vibracijo, preko katere tisti, ki jo recitira, napreduje v svojem duhovnem razvoju.

Sai-gayatri se glasi:

Om Sai Ishwaraya Vidmahe

Sathya Devaya Dhimahi

Thanna Sarvah Prachodayath

V prevodu to pomeni:

Vemo, da je Sai Bog sam.

Meditiramo o Božanski resnici

z vsemi svojimi duhovnimi sposobnostmi.

Molimo, da bi nam bilo dano izkusiti,

da je vse, kar je, le izraz Enega Boga.

 

Ta mantra ne izraža ničesar drugega kot resnico: Jaz sem avatar, Božja inkarnacija Sathya Sai Baba. Za marsikoga, ki tega še ne more oziroma še ni uvidel, lahko to zveni arogantno, kot pris-vajanje. Pri tem pa to ni sploh nič posebnega: vsak človek je Bog. Vsakdo je izbran. Edina razlika med mano in vsakim dvomljivcem je v tem, da jaz vem, kdo sem.

Za Leandra in Babette je ta mantra bila nezaslišanost. V njunih očeh ni imel nihče pravice, da bi zase trdil, da je Bog. Kljub temu pa je njun otrok jokal.

Nekega dne, ko je dojenček zopet jokal, je na obisku bila Yve. Vprašala je, če lahko svojo majhno nečakinjo vzame v naročje, kar so ji radi dovolili. Komaj je Yve imela dojenčka v naročju, se je spomnila, da jo je Iza za njene otroke naučila Sai-gayatri mantro. In tako je dojenčku v naročju začela peti mantro. Yve je pela, Corinne pa je postajala vse bolj mirna. Dokler ni zaspala.

Starša sta ostrmela.

»Kaj je to, kar poješ?« je vprašala Babette.

»To je zelo učinkovita mantra«, je odgovorila Yve, »ki sem jo pogosto prepevala svojim otrokom. Skoraj vedno je pomagala. Ima namreč neko vibracijo, ki očitno deluje zelo pomirjujoče!«

»Očitno!« je smeje menil Leander, kajti učinek je bil jasen. »Ali bi lahko naučila tudi naju?« je prosila Babette.

»Seveda! Čisto preprosto je.« Yve je nemudoma začela s petjem, Leander in Babette pa sta se ji pridružila. Kmalu sta osvojila tako melodijo kot tudi tekst.

Vselej, ko je Corinne bila nemirna, ali pa se je jokala iz nepo-jasnljivega razloga, sta ji starša prepevala gayatri mantro. In poma-galo je. Pri tem sta jo pogosto nosila v naročju ali na rami v polo-žaju lemniskate, to je ležeče osmice, kar jo je prav tako pomirilo, kajti mantra je ustvarila prijetno vibracijo v duši, lemniskate pa v telesu.

Gayatri je pomagala tudi zato, ker je Corinne takoj začutila vibra-cijo mantre. Zanjo je bilo nepomembno ali njeni starši v to verja-mejo ali ne. Odločilna je bila vibracija in vsebina oziroma njuna zakoreninjenost v resnici. Resnica vselej pomiri. Zato je resnica tako mogočna sila. Dojenčki prihajajo iz nebes. Iz neposredne bližine Boga. S tem prihajajo naravnost iz resnice. Zato se tudi reče, da prihajajo iz luči. Resnica je luč sveta. Ko dojenčki pridejo v stik z globoko segajočo resnico, ki pride do izraza v vibraciji mantre, tedaj so ganjeni. Ta ganjenost jim prinaša mir.

Sedaj se najbrž sprašuješ, če lahko ta mantra pomaga tudi staršem.

Odgovor je: Da, v kolikor vmes ne poseže njihov razum. Postaneš, kar misliš. Nikoli ne pozabi tega. Če verjameš, da ti nekaj ne more pomagati, ti ne bo pomagalo. Če pa verjameš, da boš ozdravel, boš ozdravel. To mišljenje, vera mora seveda priti iz srca. Vedenje, v katerem je srce udeleženo le na pol, ne vodi nikamor. Mala Corinne teh problemov ni poznala: ni se ji še bilo treba boriti z dvomi, ki so pogosto povezani z razumom. Ona je bila še povsem v čustvih. Zato se jo je mantra lahko neposredno dotaknila.

Drugače pa je bilo z Emilie. V avtomobilski nesreči si je Emilie poškodovala hrbtenico tako, da je ostala paralizirana in bila je vezana na invalidski voziček. Sicer je lahko premikala zgornji del telesa, roke in glavo, njene noge pa so bile brez moči in je niso mogle več nositi.

Emilie je zelo trpela v tem svojem stanju.

Preko nekega prijatelja je slišala o meni. Vendar ni verjela, da bi ji jaz lahko pomagal. Zato tudi ni imela namena priti k meni. Vendar je na prigovarjanje svojega prijatelja vseeno prišla. Jaz sem jo povabil na intervju. Dotaknil sem se njenega kolena in na kozmi-čni ravni dal ukaz, naj Emilie znova shodi. Dvignil sem jo iz vozička. Nekaj trenutkov je stala. Nato se je ponovno morala use-sti: zmagalo je njeno negativno mišljenje! V globini svojega srca je bila prepričana, da ji ne bom mogel pomagati. To je bila njena resnica, katere se je oprijemala in je ni hotela izpustiti. Tako moj kozmični ukaz še ni mogel prodreti do nje. Pravim »še ne«, kajti Emilie je bila kljub svojemu nezaupanju, dvomu in delnemu zavračanju ganjena.

Kdor preveč razmišlja, ta resničnega stika s svojim srcem še ni našel. Vsakdo pa išče ravno ta stik. Kajti edino stik s srcem prinaša srečo in notranji mir.

Ta stik je iskala tudi Emilie. S tem, da sem jo dvignil iz vozička, sem vzpostavil ravno to povezavo. Moja ozdravljenja različnih bolezni temeljijo na tem, da se na ravni najfinejših kozmičnih ene-rgij dotaknem bolnikovega srca. Ljubezen tedaj ponovno steče in s tem telo lahko ozdravi.

Emilie je bila ganjena. Čeprav je na ravni razuma dvomila, je v srcu bila ganjena – in srce, dolgoročno gledano, zmeraj zmaga.

Tako je Emilie pogosto mislila na to doživetje, ko je vstala iz svojega invalidskega vozička. In vsakič, ko je mislila na to, je ene-rgija ljubezni tekla v njeno srce in iz njega. Ta energija je spre-menila njeno mišljenje. Čisto počasi, a vendar.

Sedaj si je že upala vedno več. To pomeni, da je dobivala vse več vere in zaupanja. Tako je že sama vstala iz vozička.

Sprva je lahko le stala in se potem zopet morala usesti. Sčasoma je že lahko vse bolj dolgo stala. Dokler si ni nekega dne drznila nare-diti prvega koraka. Z rokami tesno na naslonjalu vozička je stopila prvi korak. Njeno srce je bilo tako glasno, da je mislila, da to sliši-jo tudi drugi – in seveda je srce bilo glasno, kajti iz njega je izhaja-la ta temeljna sprememba. In Emilie je strmela, kajti njene noge so jo dejansko nosile. Da, bile so še majave, a so jo držale. Ta uspeh ji je vlil zaupanje, da je vse bolj zaupala svojim nogam. Korak za korakom. Tako dolgo, dokler ni zopet hodila. Sprva je sicer še po-trebovala voziček za oporo, vendar se je tudi to sčasoma spreme-nilo.

Danes Emilie hodi kot vsakdo drug – pa ne povsem tako, kajti pri vsakem koraku se zaveda, kakšno darilo je hoja, kakšno darilo je zdravje, in je temu primerno hvaležna.

Torej je delovalo. Pri Corinni je učinkovala gayatri mantra in lemniskate, ker je imela še neposredni stik s svojim srcem in jo je pravilnost lahko neposredno dosegla.

Emilie je sprva morala opustiti svoje negativne predstave. Za to je energija srca potrebovala nekaj časa. A vendar se je tedaj zgodil tisti čudež, ko je Emilie v pravem pomenu besede korak za kora-kom lahko izpustila svoje strahove in negativne predstave. Vse bolj je prihajala v stik z energijo svojega srca. Vse bolj si je zaupala in se je preko tega opomogla. In ne samo, da je shodila, našla je povsem nov stik s svojim srcem, stik s svojim občutkom lastne vrednosti. To je v osnovi bilo tisto resnično darilo.

KRST

Sveti zakrament krsta ima globok pomen.

V tistih časih na zemljo ni prišel le Jezus Kristus, da bi učil, ljubil in rešil ljudi.

Na zemljo je prišla tudi sveta duša Janeza Krstnika. To je bila mogočna duša, ki se je inkarnirala pri čudovitih starših. Janezova mati Elizabeta je bila ženska velikega, ljubečega srca. Elizabeta je tekom svojega življenja, polnega odrekanja, ne samo uspela ohraniti odprto srce, ampak se je celo vse bolj širilo in odpiralo. Janezov oče Zaharija je bil moder, dober, ljubeč človek. Ne-ustrašno se je zoperstavil biričem tirana Heroda, ki so dojenčka Janeza hoteli umoriti, ravno tako kakor tudi mnoge druge doje-nčke. Ni jim izdal, kje je skrit njegov sin, ampak je prostovoljno in pogumno žrtvoval svoje življenje. Zaharija je v določenem po-gledu svojega sina krstil z lastno krvjo, kajti njegova žrtev se je v obliki blagoslova spustila na Janeza.

Janez je bil zgodaj razsvetljen. Prehranjeval se je kakor jogi - samo s koreninami, sadjem in oreški. To mu je povsem zadostovalo.

Janez je v reki Jordan krstil Odrešenika in je s tem izpolnil svoje poslanstvo. Svoje telo je zapustil, ko je Salome od svojega strica in svojega očima za svoj ples zahtevala njegovo glavo.

Janez Krstnik je izgubil svoje telo, a v zameno je prejel Večno luč.

Salome in druge krivce je dohitela njihova negativna karma in preko trpljenja so se naučili, da se nobenemu Božjemu slu ne sme prizadejati nič žalega – čeprav to Janezu Krstniku ni predstavljalo trpljenja, ampak akt osvoboditve.

In kaj pomeni vse to? Pomeni, da krst in tudi mnogi drugi rituali, simbolizirajo tesno povezavo človeka in Boga. Gospod Bog ne po-šilja le Svojega sina, Njemu posebno ljubo dušo, ampak istočasno pošilja še eno prav tako zelo visoko dušo, ki naj Kristusa krsti in izpriča tesno povezavo med Bogom in Kristusom.

Krst je tipičen krščanski simbol. Krščanstvo je nauk o odprtem srcu, pretakajoči ljubezni. S premislekom sem dejal »krst in mnogi drugi rituali«, kajti s tem sem želel izraziti, da nosi vsaka religija v osnovi le eno sporočilo: da je človek bil izbran od Boga. Da Bog naredi vse, da bi rešil vsakega človeka. In On to počne z vso Svojo ljubeznijo, z vso Svojo odločnostjo. In pri tem je vselej uspešen.

Tudi zato je voda simbol krsta. Božja ljubezen do človeka, do vseh bitij, do vseh duš se pretaka kakor voda – neomajno, nezausta-vljivo. In vselej prinaša blagoslov.

Pomen krsta je zato: Ti si izbran. Zato o sebi misli, da si Bog, ki se v vidni obliki mudi na zemlji. Vselej se zavedaj svoje božanskosti. Vedi, da postaneš preko zakramenta krsta del neskončnega toka ljubezni. V tvojem srcu se nahaja celotni kozmos. Neskončna širina – in to si ti. Prepoznaj torej v vsaki vodi, ki jo vidiš, Boža-nsko vodo; vodo, s katero je sveti Janez Krstnik krstil Kristusa – in s katero so bili krščeni vsi. Kajti vsi so potrebovali in še vedno potrebujejo spomin, da so Božji otroci. In ne glej na to vodo kot na čisto, tekočo materijo, ampak kot na tok ljubezni, ki povezuje vse, kajti voda je v vsem. To simbolizira Kristusov krst: Kristus je s svojim bivanjem na zemlji ustvaril novo zavest. Zaradi Njega vedo ljudje, da se celo največje duše – in ravno te! – žrtvujejo, da bi pomagale ljudem. Iz ljubezni.

Vsi iščejo to ljubezen. Vsi se želijo kopati v tem toku.

Eni ga iščejo na napačnih krajih, se zapletajo v napake in končajo v prizadejanju krivice kakor Salome, njena mati in očim.

Drugi pa so izvir tega toka odkrili v svojem srcu. Zato jih lahko pribijejo na križ ali vržejo v temnico. A oni s tem toka te ljubezni, te sreče ne izgubijo, ampak ga čutijo še bolj, bolj intenzivno, še bolj osrečujoče.

Jezus ni umrl na križu. Janez Krstnik ni omagal, zatajil, ko je bil obglavljen. Oba sta bila globoko osrediščena v svojem resničnem izvoru, zaradi česar sta imela le eno željo: dajati, samo dajati.

Zaradi tega sta oba tako bogato obdarila svet.

Kakor tudi marsikdo drug. Prenekateri, o katerem nikoli nihče ni govoril ali govori. Vendar pa se je popolnoma daroval/darovala za svet. In zaradi česa so bile te duše tako popolnoma zveste temu svetu? Zato, ker so bile popolnoma zveste sebi.

To je resnična skrivnost življenja in s tem krsta: če si v toku, si v stiku z neskončno resnico; tedaj si v stiku s samim seboj. Tedaj si tisto vseobjemajoče notranje bistvo, ki izžareva v svet, ker ima v sebi toliko ljubezni, da želi brezpogojno ljubiti. Ti si to vseljubeče notranje bistvo, Sebstvo. Tako tesno si povezan s svojim izvorom, da Kristus in Janez Krstnik ne moreta videti nobene ločenosti med tabo in Bogom.

Krst bi ti zato moral posredovati, ponazoriti, ozavestiti edino, vseobsegajočo resnico: ti si Bog, ti si popolnost, ti si čudežnost. Ti si odrešen. Ti si Odrešenik.

Ti si luč sveta – luč, ki se zrcali, odseva v neskončno mnogih, neskončno lepih barvah v toku sveta, v toku tvojega krsta.

DON JUAN ali KAKO SE RAZREŠUJEJO STARE VEZI

Juan je ljubil ženske. Ljubil jih je nadvse. Njihov videz. Postavo. Telo. Vonj. Njihove gibe. Juanu so se ženske zdele preprosto čudovite. Užival je v občudovanju žensk. To je bilo čudovito. Te-žava je bila le v tem, da je zmeraj moral imeti več žensk, mnogo žensk. Z eno samo se ni mogel zadovoljiti. Razen tega pa z nobeno ni zdržal dolgo. Če je kakšen odnos trajal le malo dlje, se je že počutil omejenega, bil nezadovoljen – in že je bil znova na begu. Na begu k naslednji ženski.

Dolgo časa je živel tako. Čas pa je mineval. Čas s svojimi zakoni. Čas s svojo nalogo, vsakogar pripeljati k luči. Čas, ki neomajno teče, a vendar ne izgubi nobene duše. Čas je Juana pripeljal do treh odločilnih izkušenj: postaral se je in zbolel, našel je žensko, ki se ga je dotaknila in učitelja, ki ga je učil. Juan je zbolel za multiplo sklerozo. Njegovo telo, ki ga je tako visoko cenil in ki ga je upo-rabil in zlorabil za vse mogoče stvari, je prišlo do svojih meja. V tistem času, ko je izbruhnila bolezen, je Juan prijateljeval z Juanito. Juanita je bila dobra duša, ki mu je veliko dala. Juan pa ni hotel spremeniti svojega načina razmišljanja. Tudi ko je bil v odnosu z Juanito, se ni hotel globlje prepustiti. Čeprav je vedno bolj trpel zaradi svojega telesa, je hotel še naprej zahajati v lokale, zavzeti svojo značilno pozo in poskušal očarati ženske. Tako je bilo, dokler njegovo telo ni postajalo vedno bolj šibko. Juanita ga je požrtvovalno negovala. Juana je vse bolj zaznamovala bolezen in vse manj je lahko pobegnil. Kmalu ni mogel več zapustiti hiše. Nato se je lahko gibal le še od enega stola do drugega. Naposled pa je ostal prikovan na posteljo. Juanita pa je nenehno bila ob njem. Negovala ga je od jutra do večera. In od večera do jutra. In molila zanj. Znova in znova je molila, naj Bog Juanu odpre srce. Ne zanjo, ampak nasploh, kajti natanko je čutila, da Juan roma od ene ženske k drugi zato, ker ne dopusti, da bi se katera dotaknila njegovega srca.

Juan je umiral. Zadnje, kar je rekel, ko se je Juaniti zahvalil in se naposled poslovil od nje, je bilo: »Želim si, da bi se v kakšnem no-vem življenju zopet srečala!« – »Jaz tudi!« je odgovorila Juanita. In solze so ji lile po licih.

Juan je umrl in se znova rodil. Juanita je umrla nekaj let pozneje in se prav tako znova rodila.

Juan se je v svojem novem življenju zelo veselil, da ima zdravo telo, in se je že pri šestnajstih začel zanimati za ženske. Tedaj je srečal Juanito. A Juanita je že bila obljubljena drugemu. Zakoni dežele so bili takšni, da se je ženska morala poročiti z moškim, ka-teremu je bila obljubljena. Juanu je to zlomilo srce. K Juaniti ga je vleklo tako zelo, da je bil prepričan, da nikoli več ne bo mogel ljubiti kakšne druge ženske. Juanita je zanj bila tista ženska, ki jo je vselej iskal v drugih. Ničesar pa seveda ni vedel o svojem na-gnjenju: o romanju od ene ženske k drugi, da je to v svojem prejšnjem življenju izživel do ekstrema, – o tem, da ga Juanita takrat ni mogla zadržati. Namesto tega se je jezil na »brutalno, trdosrčno usodo«, kakor jo je imenoval, ki je kriva, da je svojo žensko spoznal šele, ko je »vse že bilo prepozno«.

Usoda pa je – kakor vselej – opravila zelo natančno delo. Izpolnila se je tako Juanitina želja glede odpiranja Juanovega srca, kakor tudi usoda njenega ženina in vse to se je skladalo z Juanitino lastno karmo. Za vse tri je bilo zelo pomembno, da se Juanita poroči z moškim, ki so ji ga določili. S tem so, prvič lahko izpolnili svojo karmo, drugič pa je Juanu bila dana priložnost, da Juanito romantično idealizira. Ker je Juanita bila ženska, ki je ni mogel dobiti in je poleg tega iz prejšnjega življenja med njima obstajala zelo tesna povezanost, je lahko dopustil, da se je približala - povsem približala njegovemu srcu. Juanita je bila ženska njego-vega življenja. Nanjo je hotel čakati. Še posebej potem, ko je po nekaj aferah, v katere se je spustil, da bi pozabil na Juanito, opazil, da mu to čisto nič ne pomeni. Kljub temu pa se ni hotel za vedno odpovedati kakšnemu »bežnemu odnosu« tu in tam. Ta manjša doživetja so podžigala njegovo dobro počutje, saj so mu vlivala občutek, da je zaželjen. Prav tako se ni bil pripravljen odpovedati telesni bližini. A kljub temu je Juan bil žalosten. Juanita se je poro-čila. In to mu je zlomilo srce.

Sedaj je napočil pravi trenutek, da Juan najde svojega učitelja. Ahmed je bil neopazen moški. Ni bil človek, ki bi vzbujal pozor-nost. Ni hotel vzbujati pozornosti. Živel je mirno življenje kot maj-hen trgovec. V svoji trgovini je prodajal vse, kar je človek v majhnem mestecu potreboval. Svoje delo je ljubil nadvse, kajti bi-lo mu je v veliko veselje, da je svojim strankam lahko svetoval. Seveda je hotel tudi zaslužiti denar, ki ga je potreboval zase in za svojo družino. Vendar pa ni želel nikogar opehariti. Ne, ni želel opehariti, ampak preprosto deliti. To je bil cilj, ki si ga je zadal za svojo dejavnost. In ta cilj je tudi v vse večji meri uresničeval. Ahmed je bil mojster »pravičnega trgovanja«, kakor je to ime-noval. Če je pri kakšnem blagu zaslužil nekaj več, je lahko nekomu, ki je bil v stiski, pomagal tako, da mu je nekaj drugega prodal po nižji ceni. Čisto neopazno. Kot darilo! Ahmed je poznal zakone življenja in jih je uresničeval v svoji trgovini. Povsem nevpadljivo. Povsem mirno. Hodil je z življenjem in življenje je hodilo z njim. Tako je živel s svojim srcem.

Nekega dne je s svojim dostavnim vozilom obtičal nekje na poti domov. Deževalo je in se stemnilo. Ahmed je mirno sedel v svo-jem avtu, kajti verjel je, da bo pomoč zagotovo prišla. »Pomagaj drugim in jim daj čas, da pomagajo tebi, in pomoč bo prišla«, je bil njegov moto. In pomoč je res prišla. To je bil Juan. Ko je opazil Ahmedov avto, se je takoj ustavil. Juan in Ahmed sta se poznala že od prej. Juan je pogosto nakupoval pri Ahmedu. Vendar razen nekaj besed, kakor »dober dan, rabim to in ono«, nista sprego-vorila drugega.

Sedaj, ko je Ahmed sedel v Juanovem avtu, sta prvikrat načela osebne teme. V družbi, v kateri je živel Juan, so se ljudje nago-varjali s »ti«. Tako je Ahmed dejal: »Kako se ti godi Juan? V zadnjem času si veliko trpel. Jaz to dobro razumem!« Juan sploh ni opazil, kako iznenada ga je nagovoril Ahmed. Način, kako ga je Ahmed ogovoril, se ga je zelo globoko dotaknil. Takoj mu je od-govoril: »Da, težko mi je. Izgubil sem svojo ljubezen!« – »Vem«, je dejal Ahmed, in v njegovem glasu je bilo mnogo razumevanja. »Ne vem, kaj naj naredim!« je Juan izrazil svoj obup. »Oprosti«, je na to odgovoril Ahmed, »oprosti, če te vprašam, ali resnično iščeš odgovor ali pa je tvoje vprašanje le izraz tvoje zbeganosti?« Ahmedove besede so se dotaknile Juana. Nekaj so premaknile v njegovem srcu. Nekaj v njegovem srcu se je odzvalo in to je lahko prav jasno občutil. Razmislil je. »Da, iščem odgovor!« je nato dejal. »Če iščeš odgovor, moraš zanj nekaj žrtvovati. Ali veš, zakaj so nekoč bogovom prinašali živalske daritve? Iz dveh razlogov: ker so ljudje bili nevedni in ker je to imelo globlji smisel. Bili so nevedni, kajti človek naj ne bi ubijal, razen tega pa Vsemo-gočnemu, vseposedujočemu Bogu v dar ne moreš prinesti Njegove lastnine. To je protislovno samo po sebi. Drugi razlog pa v sebi nosi globlji smisel: ljudje so z živalskimi daritvami želeli pokazati Bogu, da želijo žival v sebi darovati Njemu. Hoteli so žrtvovati živalske tendence v sebi in s tem v sebi uresničiti Boga. To je tisto darilo, ki ga Bog ljubi. Če sebe ljubiš, ker ljubiš Boga v sebi, tedaj Bog sebe ljubi v tebi. To je ta čudežna Enost. To je tista žrtev, ki je v resnici za vsakogar darilo.« Tukaj je Ahmed naredil premor.

Čez nekaj časa pa je nadaljeval: »Zato moraš nekaj žrtvovati. To terja ljubezen. To v osnovi terjaš ti sam. To terja Bog. Resnični Bog v tebi.« Juan je postal razmišljajoč človek. Zato ni takoj odgo-voril. Sprva tudi ni postavljal vprašanj, ampak je pustil, da to, kar je slišal, v njem učinkuje. Ne le, da so zanj Ahmedove besede ime-le smisel. Tudi dotaknile so se ga. Čez nekaj časa, ko sta že skoraj prispela do Ahmedovega doma, je vprašal: »Kako pa izgleda tak-šna žrtev?« – »Najprej moraš svojo ljubezen očistiti in jo nato ohranjati čisto!« Juan ni razumel. »Kako misliš očistiti in ohraniti čisto?« – »Ne smeš več romati od enega razmerja k drugemu. Svoje stare afere moraš zaključiti. Tvoje srce je bojišče. V pri-merjavi z njim so bojišča marsikaterega vojščaka nedolžna!« – »In kako očistim svoje srce?« – »Oprosti«, je dejal Ahmed, »oprosti, če ti na to ne odgovorim. V miru premisli, ali želiš resnično darovati žrtev za svojo ljubezen. Če boš jasno začutil, da to resnično hočeš, tedaj se oglasi pri meni. Vselej sem ti na voljo. Pridi in se bova pogovorila!« – »Najlepša ti hvala«, je odgovoril Juan in parkiral avto pred Ahmedovo hišo. »Jaz se ti zahvaljujem, da si me pobral. Moj avto je resnično odpovedal!« je rekel Ahmed odhajajoč.

Ahmed in Juan sta se poslovila in Juan se je zamišljen odpeljal domov. »Kaj ima Ahmed v mislih z darovanjem žrtve? Kaj pome-ni zaključiti stare afere?« je razmišljal in ni in ni mogel razumeti.

Ko je prispel domov, se je usedel in razmišljal. Ahmed se ga je globoko dotaknil s tistimi stavki, ki mu jih je izrekel. »Koliko mora vedeti, čeprav pove le nekaj stavkov, pri tem pa izrazi tako veliko!« je razmišljal Juan in se v mislih začel poglabljati v svoje življenje. Tako se je spomnil neke ženske, s katero se je dobival še nedolgo tega. Bila je zelo prijetna in zelo prisrčna do njega. Tudi se je resnično potrudila, da bi se vživela v njega, da bi ga razu-mela. In kaj je naredil on? On jo je izkoristil le za razvedrilo. V bistvu je ves večer mislil le na Juanito. »Resnično sem jo zlorabil«, si je mislil Juan in bil zelo prizadet. »Nimam nobene pravice početi kaj takega. Kako je bila prijazna! Kako se je trudila! Kako prisrčna je bila! In jaz? Jaz pa sploh nisem mislil nanjo. Kako podlo!« Juana je zelo prizadelo, ko se je spomnil tega. Vendar se ni zaprl pred svojimi mislimi, temveč se je nadalje izpraševal: »Saj vendar nobeni ženski nisem dal priložnosti. Tako ni čudno, da nimam priložnosti pri Juaniti! Ni čudno, da je usoda hotela, da se poroči z drugim!«

Tako je Juan, ki se v sedanjem življenju ni več imenoval Juan, pre-mišljeval še nekaj časa. Vendar ni razmišljal o tem, kaj vse lahko sproži le nekaj besed mojstra. Nekdo dela vedno znova iste napake in vendar se ga nič ne dotakne. Tedaj pa pride mojster, izreče tistih nekaj, odločilnih stavkov in srce se že prične odpirati. Tako se je Juan s težkim srcem in polno glavo misli odpravil k počitku.

Že naslednji dan se je oglasil pri Ahmedu. Ta se je vidno razveselil obiska, vendar ni imel časa. Tako sta se dogovorila za popoldan, ko je imel Ahmed trgovino zaprto.

Tako sta se srečala in skupaj pila čaj. Čez čas je Ahmed dejal: »Na tvojem čelu vidim oblake.« Juan je svoje oči obrnil navzgor, kakor da bi hotel pogledati svoje čelo. Nato se je zasmejal nad samim seboj in dejal: »Prav imaš. Včeraj zvečer sem razmišljal o mar-sičem. Moje življenje se ne odvija tako, kot bi se moralo!« Znova se je zasmejal in dodal: »Če se izrazim na pozitiven način!«

Ahmed ga je pogledal čisto mirno, odprto in ljubeče, ter nato dejal: »Prav imaš, tvoje življenje ne teče. Nisi v toku tega sveta. Ne veš še, kam vodi tvoje potovanje.« Juan ni razumel. »Kaj imaš s tem v mislih?« je zato vprašal. »Življenje je reka. Če ne greš s tokom, se tvoje življenje blokira. A življenja ne moreš ovirati. Življenje je mogočen tok. Nikdar ga ne moreš zadržati. Bober lahko vpliva na tok reke s svojo gradnjo jezov«, je Ahmed namenoma poudaril glagol. »Velike reke pa ne more resno ogroziti. Na sredi Misisipija bobri nikoli ne bodo gradili jezov. Ne bi se obdržali. To bober ve. Zato se drži meja svojih možnosti. Meja vodnega toka. Meja življenja. Ali ti poznaš svoje meje? Ali se lahko omejiš? Bober preživi, ker natanko ve, kako mora ravnati s svojim elementom. On pri svojih gradnjah jemlje v obzir celo poplave. Kje so tvoje meje?« Juan je strmel. Nekaj se ga je dotaknilo, čeprav tega ni ra-zumel. Vprašujoče je gledal Ahmeda in ta je nadaljeval: »Žalosten si, ker nisi mogel poročiti ženske svojega srca. Ampak, ali si se sploh pripravil nanjo? Ali si v svojem srcu naredil prostor zanjo? Kaj ti pomeni zvestoba? Bober je vselej zvest vodi. Vse svoje življenje se ukvarja z vodo in se ves preda, prepusti reki, v kateri gradi svoje jezove. Zato pa tudi ne doživi neprijetnih presenečenj, pa čeprav ima reka silno moč, še bolj silno pa lahko razvije.

Ženske so nosilke življenja. Ženske rojevajo. Ženske hranijo novo življenje. Ženske so tok sveta. Ženske so globoko zakoreninjena moč vode. Vode, ki v življenju teče kot življenje. To je velika moč ženske. Ali poznaš to moč? Komaj kakšen moški jo pozna! In veš zakaj? Ker se moški težko prepusti samo eni ženski. On ni kakor bober. On je prej kakor žrebec, ki se vselej seli na nov pašnik. Če obstane, se mu odebelijo noge. To je tragika, to je dilema moške-ga. On je žrebec in kljub temu se mora ustaviti. Le če svojo ženo razume, se ji prepusti, bo prispel na cilj in ne bo dobil debelih okovov, ker plava s tokom življenja.

»Izgubil si svojo žensko?« ga je vprašal Ahmed in Juanu namenil jasen pogled. »Naj ti povem nekaj«, je nadaljeval, »nihče ne izgubi svoje ženske. Bober tudi ne izgubi svojega instinkta, svojih zob, svojega repa in svoje naklonjenosti do vode. To spada k njemu, drugače ne bi bil bober. Nobena ženska ne zapusti svojega moške-ga. Tega ne more. Ravno tako ne, kakor reka ne more teči na-vzgor. Ženska vselej ostane pri svojem moškem.

Naj ti povem še nekaj, kar mi boš morda verjel – v nasprotju z mnogimi ljudmi, ki jih njihove misli in želje vlečejo za nos. Če neka ženska zapusti moškega, je vselej kriv moški. Vselej. Moški predstavlja animo, moški del duše, ki je odgovoren za ločitve. Zato ti pravim, da odgovornost za ločitev vedno nosi moški. Kajti bodi-si je ni vzel za svojo ženo, bodisi je ni hotel vzeti za svojo ženo. Zadnje se zgodi takrat, kadar neki moški dvori ženski, ki ne ustre-za njemu. Če to počne, je ne bo hotel vzeti za svojo ženo, kajti ona to nikoli ne bo postala. Bober se tudi ne združi z voluharjem. On tega ne naredi zato, ker pozna svoje meje. Nasprotno pa moški uži-va, da ima na razpolago veliko možnosti. Čim več možnosti ima, tem bolj svobodnega se počuti. In pod svobodo razume, da lahko počne, kar hoče. Svoboda v zakonu pa je, da razumeš svojo ženo. Tedaj si svoboden. Neskončno svoboden. In zakaj si svoboden? Ker te več ne veže tvoja glava, tvoje želje, ampak srce. Navezanost na resnično, na pravilno je svoboda. Svoboda, ki te povezuje, vključuje v življenjski tok: tečeš z življenjem in se pri tem sprehajaš z Bogom. Zato si svoboden.« Ahmed je molčal. Juan ga je pogledal. Tedaj sta molče pila svoj čaj. Juan je natanko vedel, da to ni pravi trenutek, da postavlja vprašanja. Spoštovanje do povedanega, spoštovanje do Ahmeda je zapove-dovalo, da ne sprašuje, da se s tem moč Ahmedovih besed ne razvodeni. Juan je natanko čutil, da tok življenja, ki mu ga je približal Ahmed, zapoveduje molk. Tako je v miru pil svoj čaj in pustil, da se njegov pogled sprehaja po gričevnati pokrajini.

Ahmed in Juan sta še nekaj časa molčala. Nato sta plačala, se po-slovila in šla. Vsak svojo pot. Vendar poti sta se med sabo zbližali.

Juan je šel domov in razmišljal. »Ahmed je mnogo povedal!« si je rekel. »Jaz sem torej žrebec. Divji žrebec. In vendar, moral bi biti bober! Kako lahko postanem bober? Da, natanko o tem moram povprašati Ahmeda.« Tako je Juan naslednjega dne zopet šel do Ahmeda in dobila sta se na čaju. Ahmed je sprva govoril o navi-dezno nepomembnih stvareh. Tedaj je Juan iznenada dejal: »Pra-viš, da sem žrebec. Moral pa bi biti bober. To sem vsekakor včeraj razbral iz tvojih besed. In zelo se me je dotaknilo, čeprav nisem povsem razumel.« - »To drži«, je odgovoril Ahmed, »menim, da si lep, močan, divji žrebec. To te fascinira. Vendar žrebec je vselej v gibanju. Njegovi gibi so čudoviti. Harmonični, mehki, elegantni. A vselej je v gibanju. Celo ko spi, se premikajo njegova ušesa. Ti ro-maš od ženske do ženske. Pri tem vselej misliš na neko drugo. Na žensko, ki je ne moreš dobiti. To povzroča nemir. Tvoj trebuh, tvo-je prsi, tvoja glava, tvoja medenica so polni nemira.« – »To drži«, mu je dal Juan prav, »v meni je veliko nemira. Bili so časi, ko sem preprosto moral iti. Moral sem ven. Se dobiti z neko žensko. Se pogovarjati z njo. Ji biti blizu.« – »Na tak način nikoli ne moreš biti blizu ženski! To ne gre. Telesna bližina je resnična bližina le tedaj, če izvira iz psihično-duševne bližine. Mojstrovino lahko ustvariš le, kadar si jo že oblikoval v sebi. Zunanje je vedno izraz notranjega. Brez srca se nobena roka ne more premikati. Srce pa lahko zelo dobro udari, kadar ni rok.« Juan ni razumel. »Kaj misliš s tem, biti blizu ženski?« je vprašal. »Poglej«, je odgovoril Ahmed, »ljubiš določeno žensko,dobivaš se pa z drugimi. Kje naj bi tu bila bližina? Kje je tu resnica? Vendar to so že druga vpra-šanja. Glavno vprašanje je lahko v tem trenutku zate samo: Kako to narediš? Kako je mogoče, da to zmoreš?« Juan je obnemel. Te-ga vprašanja si ni postavil še nikoli. Preprosto uspevalo mu je. Ahmed je opazil njegovo začudenje. In to se mu je zdelo dobro.

Po premoru je Ahmed vprašal: »Kje je tvoje srce, ko si z neko žen-sko?« To vprašanje je Juana zadelo v srce. Vedel je, da s srcem nikoli ni bil pri kakšni od teh žensk. Nikoli. Njegovo srce je vselej bilo kje drugje. V tem življenju pri Juaniti. V prejšnjem življenju vselej že pri naslednji ženski. Model je v obeh življenjih bil podo-ben, kljub temu da se je spremenilo nekaj odločilnega: v tem življenju je Juan ostal naravnan na eno žensko - v tem je bila razlika. Velikanska razlika. To razliko sta povzročili njegova bole-zen in smrt v zadnjem življenju.

»In kako najdem svoje srce?« je vprašal Juan. »Ni ti treba najti svojega srca«, je odgovoril Ahmed in naredil majhen premor, med-tem ko je spil požirek čaja. »Ni ti treba najti svojega srca«, je ponovil, ko je odložil skodelico, »moraš ga le odpreti!« Juan ga je pogledal in molčal. »Ta Ahmed pa veliko ve«, si je mislil, »veliko več, kot pove. On je očitno mojster. Pri tem pa sem ga doslej poz-nal le kot skromnega prodajalca! Kakšna moč se skriva v tej skro-mnosti!« S temi mislimi je Juan izrazil natanko tisto, kar je pove-dal Ahmed: ni mu treba najti svojega srca, mora ga le odpreti. In natanko to je naredil on. In sicer njemu. A vendarle nekomu, ki ga je priznaval za mojstra. To je bil velik korak. Juan je molčal in pustil, da besede in misli učinkujejo nanj. To je predstavljalo že polovico poti.

Juan je vprašal Ahmeda, če želi še čaja. Ko je ta pritrdil, je nalil njemu in sebi. Ko je odložil čajnik, je vprašal: »In kako človek odpre svoje srce?« – »Vsakdo na svoj način. Bog je za vsakogar določil njegovo pot. Če pa sem te prav razumel«, je nadaljeval Ahmed, »bi rad vedel, kako bi ti lahko odprl svoje srce.« – »Da, natanko to me zanima!« - »Ali resnično hočeš vedeti?« – »Da, resnično«, je Juan odgovoril z resnim obrazom. »Zate obstaja le ena pot: abstinenca. Vzdržnost. Ni druge poti!« Juan je komaj lahko dojel odgovor. »Za kako dolgo?« - »Dokler ne dobiš Jua-nite!« – »A to lahko traja celo večnost«, je tesnobno menil Juan. »Tvoje srce ni tako zelo zaprto!« Ta Ahmedova opazka je bila zelo modra. Ponazarjala je, da je lahko videl v Juanovo srce in razen tega v njegovo prihodnost. Tukaj postane jasno, zakaj je Ahmed bil tako skromne narave, saj je bil vendar razsvetljen!

»In kako izgleda ta abstinenca?« je Juan moral ponovno vprašati. »Tako, da se ne spuščaš več v odnose z ženskami. Niti emocional-no niti seksualno.« - »Tega ne bom vzdržal!« je menil Juan malce kljubovalno. »Nikoli, nikoli ne smeš razmišljati tako. Nikoli ne misli, da tega ne zmoreš, ampak da je to tvoja pot, ki ti jo je določil Bog, da bi na njej lahko našel svoje srce in s tem sebe.« Ju-an je razmišljal. Vse, kar je Ahmed dejal, se ga je zelo dotaknilo. Toda dvomil je, da bi sam to zmogel. Ženske so bile osrednja stvar njegovega življenja. In sedaj se jim naj odpove? Kako bi to bilo mogoče?

Ahmed je lahko z lahkoto bral Juanove misli. To bi lahko vsakdo, ko pa so se jasno pisale na njegovem čelu. Vendar je Ahmed molčal. Čez čas pa je dejal: »Napačno razmišljaš in si s tem ote-žuješ življenje. Predstavljaj si, da pred majhnega otroka postavijo vso hrano, ki jo bo použil v svojem življenju. Verjetno bi obupal in nič več jedel. Ali pa bi temu otroku dejali, kaj vse bo v svojem življenju moral narediti. Najbrž bi mu to vzelo vso voljo, tako da ne bi nič več počel. Zaradi tega obstaja tančica nevednosti. Varuje te pred malodušnostjo in obupom, ki vodita k nedejavnosti. Zato si ne otežuj življenja. Ne misli na to, da celo večnost ne boš imel ženske, ampak si vsak dan znova reči: danes ne. Ne misli na vče-raj. Ne misli na jutri. Misli le eno: danes ne. In ko boš zvečer sam šel spat, se vzdržal, tedaj se veseli. Veseli se svojega uspeha vsak večer, vedno znova. Na vsak način se moraš veseliti. Nujno. Tega ne smeš pozabiti!«

Juana so Ahmedove besede zelo ganile. Dotaknile so se njegovega srca. Osrečile so ga, kljub temu da so mu vzbujale tudi strah. A kljub strahu se je počutil nagovorjenega. Zaradi Juanite je že toliko pretrpel. Moral se je bojevati s tolikšnim notranjim nemirom, zakaj potem ne bi preizkusil neke nove poti?

Juan je še nekaj časa ostal z Ahmedom. Pila sta čaj in se pogo-varjala o poslih in politiki. Ahmed je spretno usmeril pogovor na stvari, ki se Juana osebno niso dotikale. Ni hotel namreč, da bi Juan imel občutek, da se lahko z njim pogovarja le o težkih, ose-bnih temah. Razen tega pa je videl, da je Juanov čas za spremembe notranje že napočil, na zunaj pa še ne.

Kmalu po tem pogovoru je Juan srečal neko žensko. To je bila zelo atraktivna ženska in Juan je takoj pozabil na pogovor z Ahmedom ter se kmalu z njo zapletel v odnos. Ta ženska pa je bila vsaj tako ranjena kakor on – in ravno tako atraktivna in zapletena kakor on. Juan tako nikoli ni vedel, kaj naj si misli o njunem odnosu. Enkrat ga je hotela videti. Drugič raje ne. Naslednjič je bila zelo distan-cirana. Spet drugič mu je bila povsem blizu. To nihanje mu je po-vzročalo preglavice in ga zelo izčrpavalo. Znova in znova se je hotel ločiti od nje. Na svoje veliko presenečenje pa je ugotovil, da tega ne more narediti. Takšno stanje se je vleklo mesece. Juan ni vedel, kaj naj naredi. Natanko je čutil, da to na noben način ni odnos, ki ga je iskal. Istočasno pa je tudi prepoznal, da je vezan na to žensko in se ne more, pa naj še tako zelo hoče, ločiti od nje. Trpel je in trpel. Trpel je tiste bolečine, ki jih je on sam prizadejal ženskam v tem in prejšnjem življenju. Tedaj se je omenjena ženska odselila, spoznala je nekoga drugega in ni bilo več glasu od nje. Tudi to je Juana zelo prizadelo. Tako zelo se je trudil, toliko tega naredil, preizkusil, da bi se razumel z njo, ona pa je bila sposobna preprosto oditi, začeti odnos z drugim in se nič več oglasiti! Juan je bil ogorčen. In ranjen.

Ko je nekega večera posedal na balkonu svoje hiše, gledal oblake in razmišljal, se je v njem prvič utrnila misel: »Tako kot se jaz po-čutim sedaj, so se počutile ženske, s katerimi sem sicer imel odno-se, zanimale pa me niso. Kako nepošten sem bil!« si je mislil in se čudil, kako hitro so plavali oblaki na nebu in se nenehno spremi-njali. »Kako lahkotni so oblaki. Kako svobodni. Kako srečni izgle-dajo. Prepričan sem: oblaki so srečni!« si je mislil. Tedaj so mu na misel prišle Ahmedove besede. »Biti sam. Biti sam. Da, sam bom! Vsak dan znova si bom dejal: Danes ne!« Tako je Juan ostal sam. A ni bilo preprosto. Vedno znova je bil v skušnjavi, da bi se zaple-tel v kratek, neobvezujoč odnos. Večkrat je pri sebi premišljeval, kako bi bilo prijetno preživeti nekaj trenutkov s kakšno žensko. Vendar njegova zadnja izkušnja je ostala globoko v njem. In tedaj je vselej pomislil na mir, ki ga je izžareval Ahmed. Mir, ki se ga je dotaknil. Mir, ki ga je občudoval. Zaradi tega miru je hotel poiz-kusiti. Zaradi tega si je vsak dan dejal: »Danes ne!« – in pri tem ostal.

Takšna drža, mu je dobro dela. Juan se ni počutil več tako vpetega, tako napetega, tako priganjanega. A občutil je tudi veliko osamlje-nost. Njegovo življenje je nekako izgubilo svoj smisel. Juan je pretrpel marsikatere peklenske muke. A je vzdržal. Že pol leta.

Toda tedaj ni mogel več in bil je tik pred tem, da pade nazaj v svo-je staro življenje. Tedaj so ga vpoklicali v vojsko. Njegova dežela je bila v vojni in tudi on je moral na fronto. »No dobro«, si je mislil, »bom pa šel na fronto. Tudi ne more biti huje, kot je tu doma! A preden grem, bom še obiskal Ahmeda.« V preteklih te-dnih in mesecih je Ahmeda vedno znova srečeval in ta mu je dajal veliko opore, miru in upanja.

Sedaj ga je ponovno srečal in se ljubeče poslovil od njega. »Bog te blagoslovi, moj ljubi«, je dejal Ahmed. »Pred tabo je zelo inten-zivno življenje. Gre za življenje in smrt. Za tvoje življenje in živ-ljenje drugih. V kakšno dimenzijo se odpravljaš! Drži se Boga in On te bo vodil. Drži se Boga in On te bo varno pripeljal domov. Moli zjutraj in zvečer in tekom dneva ponavljaj ime Gospoda. Pro-sti čas pa izkoristi, da bi se opravičil.« – »Opravičil?« je vprašal Juan, kajti ni razumel. »Da, opravičil«, je ponovil Ahmed. »Svet je namreč zgrajen na zakonih Božanskega reda. Vse ima svoj zakon, svoj red, po katerem se ravna. Obstaja red, po katerem se gibljejo planeti. Obstaja red, kako se vrti svet. Kako se izmenjujejo letni časi. Obstaja red, kako se morajo obnašati obrtniki, vojščaki, so-dniki, vladarji. Sanskrtski izraz za to je dharma. Prevaja se kot poštenost, kot red ali pravilno delovanje. Korenine tega pravilnega delovanja segajo vse k Bogu. In to pomeni: če deluješ v ljubezni, resnici, miru in nenasilno, si pošten in Bogu ljub. Nenasilnost pa kot vojščak živiš tako, da nikoli ne raniš iz sebičnosti, kaj šele, da ubijaš iz sovraštva.

Dharmo v odnosu med moškim in žensko predstavlja zvestoba. Zvestoba je udejanjena, uresničena ljubezen. Kdor ni zvest, kdor se loči, ta ni v ljubezni. Ta ni v resnici in ni nenasilen, ker rani. Bog ljubi, Bog živi monogamno.« Juan je pogledal Ahmeda z razprtimi očmi. Veliko je bilo tega, kar ga je očaralo. Najprej same misli. Globoko so se ga dotaknile. Tedaj je tu bilo tudi dejstvo, da je Ahmed vse to vedel in povedal tako jasno – in da je to naredil šele sedaj! Ni prišel s tem na plan že prvega dne njunega bližnjega poznanstva. Ali pa kasneje, ko sta se srečala. Ne, šele sedaj ob tako pomembnem slovesu. Juan je bil globoko ganjen. Čutil je, da je Ahmed natanko vedel, kdaj je pravi trenutek. »Ali ni tudi to dharma?« si je mislil in Ahmedove misli sprejel tako, da je bilo jasno, da je takoj razumel, kar je ta imel v mislih.

»Povej mi Ahmed, komu se naj opravičim?«

»Vsem, ki so neposredno in posredno prizadeti zaradi tega, ker se ti nisi držal dharme enoženstva.

1. opraviči se vsem ženskam, s katerimi si bil.

2. opraviči se partnerjem teh žensk, ki imajo na ta ali oni način opraviti s tem, da so one bile s tabo.

3. Bogu se moraš opravičiti, da si se spustil v odnose brez Njegovega blagoslova.

4. ravno tako se Bogu opraviči, da si imel odnose, pri katerih sploh nisi hotel imeti blagoslova, kajti tem srečanjem že od vsega začetka nisi pripisoval velikega pomena.

5. samemu sebi se opraviči in si odpusti, da si se tako nizko cenil, da si se zapletel v tako nejasne in egoistične odnose.

6. tudi Juaniti se opraviči, ker si ji v srcu sicer bil zvest, ne pa v svojih mislih, željah in s telesom.

To je zelo pomembno zate. Kajti vsak, ki je imel takšne odnose, bi se tem partnerjem moral opravičiti.«

Kakor ponavadi, ko je slišal kaj pomembnega, je Juan najprej molčal. Premišljeval je o slišanem in pustil, da besede odmevajo v njem. Povsem umirjeno je pil svoj čaj. Čez čas je dejal: »Čutim, da je to, kar praviš, pomembno Ahmed. Ti veliko veš. Imam pa še eno vprašanje: »Kako se naj opravičim? Ali moram vsakogar osebno obiskati?«

»Pomembno vprašanje! Tukaj obstajata dva odgovora: prvič, ni treba, da vzpostaviš osebni kontakt, ampak prosi Boga, da tvoje opravičilo poda naprej. To je v tem primeru najboljša oblika opra-vičila, kajti Bog bo posredoval naprej natanko tisto, kar je prav in pomembno.« – »Kako pomembno!« je rekel Juan. »In drugi odgo-vor?« Ahmed se je smejal: »Opazil si, da sem omenil le enega! Vidim, da mi slediš v pogovoru! Drugi odgovor se glasi: Spolnost spremeni vse. Za vedno. Tukaj ni poti nazaj. Obstajale so družbe, v katerih so ljudje mislili, da je spolnost nekaj povsem banalnega. Vsak je bil skupaj z vsakim in naslednjega dne so se obnašali, kot da se ni nič zgodilo. Vse takšne družbe so propadle – ali pa še bodo. Spolnost je božanska energija, kajti ustvarja novo življenje. Kdor je ne spoštuje, ne spoštuje Boga! Zato ne bi smel vzdrževati stika s svojimi nekdanjimi partnerkami. Kar je bilo, je bilo. Zato ni nobene poti nazaj. Ne glej nazaj, ampak se osvobodi s pomočjo opravičila. In ne opravičuj se sam osebno, temveč prosi Boga, naj preda tvoje opravičilo. Pojdi z Bogom in postani svoboden!«

»Kako pomembno!« je ponovno dejal Juan. Kakor vedno, sta se tudi sedaj še nekaj časa pogovarjala o drugih stvareh. Nato sta se poslovila. Juan je bil zelo ganjen. Ahmed ga je objel in mu zaželel božji blagoslov.

Naslednjega dne je Juan zgodaj zjutraj odšel na fronto. Pred njim so bili težki časi. Moral se je skrivati v strelskih jarkih, streljati na sovražnika, pomagati svojim ranjenim tovarišem, prenašati vlago in mraz. Čas je mineval. Kadarkoli pa je utegnil, se je pogovarjal z Bogom in Ga prosil, naj prenese njegova opravičila, tako kot ga je učil Ahmed. Nekega dne je bil težko ranjen. Bolj mrtvega kot živega so ga pripeljali v lazaret, vojaško bolnico. Mnogo, mnogo tednov je ležal tukaj in dolgo časa zdravniki niso vedeli, če bo sploh preživel. Ena od sester pa ga je še posebej požrtvovalno negovala. To je bila ženska, ki je Juana v enem od prejšnjih življenj prav posebej prizadela. Sedaj je imela priliko, da to po-pravi. Ko je Juanu polagoma šlo na bolje, se je vse več pogovarjal z omenjeno sestro. In zopet se je prebudil njegov »lovski nagon«. Najraje bi bil povsem zdrav in bi to ljubko sestro povabil ven, da bi jo bolje spoznal. Tedaj pa se je zavedel svoje naloge: saj ni hotel nadaljevati svojega starega življenja, temveč je končno hotel biti prost za Juanito. »Ali si sploh želim to?« se je vprašal. »Kaj naj z Juanito?« – »Če želiš nekaj doseči, moraš za to nekaj žrtvovati«, mu je nekoč dejal Ahmed. »Kaj hočem jaz? Čemu sem preživel?« se je spraševal Juan, medtem ko je ležal v bolnišnici in opazoval stropne grede. »Kaj hočem? Kaj je prav zame? Kam hočem? Hočem Juanito ali pa to medicinsko sestro? … Ahmed mi je dejal, naj si odpustim. To je pomembno. Pod odpuščanjem razumem tudi, da si vzamem čas. Da ničesar ne prehitevam. Da premislim, iščem in poskušam ugotoviti, kaj hočem jaz, kaj hoče moje resnično jedro.« Tako je Juan v naslednjih dneh vedno znova pri-sluškoval svojemu srcu. Pri tem je opazil, da vse ženske primerja z Juanito. »Če vse ženske primerjam z njo, tedaj je ona, samo ona tista, ki jo iščem. Preživel sem težko poškodbo in podarjeno mi je novo življenje«, si je mislil Juan, »in to življenje hočem izkoristiti zase. Hočem se odločiti zase. In če se odločim zase, se moram odločiti za Juanito, kajti ona je tista, ki je v mojem srcu.«

Druženje s čedno in prisrčno medicinsko sestro za Juana ni bilo vselej lahko – še posebej, ker mu je šlo vse bolje in so njegove življenjske moči in vitalnost postajali vse močnejši. V trenutkih, ko je bil soočen s skušnjavo, je mislil na Ahmedov napotek: »Vselej si reči: danes ne!« To mu je pomagalo. Kljub temu pa ga je njegova duša vedno znova »pekla«. »Zakaj naj bi se odločil za nedosegljivo Juanito, ko pa je tukaj ta ljubka sestra?«, so ga skušale silovite, neobrzdane strani njegovega bitja. »Zakaj bi sploh?« se je vprašal Juan. »Ker sem dovolj dolgo počel vse mogoče, nikoli pa se nisem vprašal, kaj pomeni živeti to, kar potrebuje moja duša. Danes jasno čutim, da mi je moja odločitev v korist. Vem, da je Juanita v mojem srcu. In enkrat samkrat v svo-jem življenju želim biti zvest svojemu srcu. Enkrat samkrat!«

Vendar pa to sploh ni bilo tako preprosto. Juana je vedno znova obhajal dvom. Vedno znova je bil v skušnjavi, da bi se vrnil na svojo staro pot. Še posebej tedaj, ko so drugi okrevajoči bolniki dobivali obiske, odhajali ven in se vračali dobre volje, je on komaj zdržal. V njem sta se borila dva nasprotna in tako močna pola, da ga je včasih preplavil strah, da bo na mestu zblaznel. In kako pogosto je ponoči ležal buden in dvomil v svojo odločitev – in v svoj razum! Tedaj je ležal tam in imel velike težave, da se ne bi prepustil najlepšim sanjam, kako lepo bi bilo biti skupaj z »nje-govo« medicinsko sestro. V teh trenutkih se je prisilil, da je mislil na Juanito. In če mu to ni uspelo, je mislil na Boga in ponavljal Njegovo ime. S tem se mu je povrnil mir in iz srca se je zahva-ljeval Ahmedu in Bogu.

Situacija se je ponovno znatno poostrila, ko se je približeval nje-gov datum odhoda iz bolnice. Vedel je, da bo »svojo« medicinsko sestro izgubil izpred oči, ko bo zapustil lazaret – in ona njega. Vedno znova ga je razjedal dvom. Vrh tega pa je še trpel, ko je gledal, kako se neki drugi vojak trudi okoli sestre. Kaj se bo zgo-dilo, ko bo on odšel? In če nikoli ne bo skupaj z Juanito? Trpel je tako zelo, da je lahko samo še ponavljal ime Gospoda. To mu je nudilo olajšanje, a bolečine so se na novo porodile, kakor hitro je s tem prenehal. Juan je čutil, kako njegovo telo iz dneva v dan po-staja vse bolj zdravo, njegova duša pa vse bolj razklana. Tako je šepal z imenom Gospoda na svojih ustnicah in z berglami vadil prve korake. Trpel je tako zelo, da je poskušal ne misliti na nič drugega. A kako naj bi mu to uspevalo, ko pa mu je »njegova« ses-tra vselej pomagala pri hoji? Takrat mu je bila tako blizu, nepo-sredno oprijemljiva, dosegljiva. Ni mogel drugače, kot da se je zatekal k imenu Boga. Ponavljal in ponavljal jo je. Tedaj se mu je nekega dne pojavila podoba, da bo, če ne bo zdržal, izgubil neskončno veliko. Ta podoba mu je vlila upanja. Vedel je, da bo kmalu odpotoval – da bo moral iti. Zadnje dni je trpel zavestno in se vsakič, ko je videl »svojo« sestro, s solzami v srcu poslavljal od nje – solzami, ki jih na noben način ni hotel pokazati.

Napočil je dan, ko so ga odpustili iz bolnice. Šel je do nje, ji predal lepo darilo in se iz srca poslovil od nje. Pri tem je prosil Boga, naj jo varuje, vodi in blagoslavlja. Nato je šel, še preden bi mu njegov zlomljeni glas vse pokvaril. Kajti vedel je, če bi se ga preveč dota-knila, se ne bi mogel več upirati.

Odpeljal se je in še nekaj časa mahal. »Oh, moje srce je v mojih rokah«, si je mislil ob slovesu, »in nikoli nisem vedel, da lahko tako zelo trpi! Bog, kakšno težko pot si izbral zame!« Žalosten in zatopljen, obrnjen vase je prispel domov. Usedel se je na svoj velik balkon in je zopet pogledoval za oblaki. »Ja, ja, oblaki«, si je mislil, »spremeniti se moramo kakor oblaki. Povsem mehko plava-ti. Vselej v stiku z nebom. Vselej blizu luči! Da, življenjski tok – o katerem je govoril Ahmed! Le kako se mu godi po vsem tem ča-su?« Juan se je umil, oblekel in takoj šel k Ahmedu. Komaj je vstopil v trgovino, ga je Ahmed uzrl in takoj zaznal, kako zelo se je spremenil. »Ah, ti si to!« je vzkliknil Ahmed. »Kako lepo, da si zopet tukaj. In kako lepa je tvoja duša!« Juan se je čudil. »Ravno prav si prišel, namreč zapiram in lahko greva na čaj.« – »Z vese-ljem Ahmed«, je odgovoril Juan, potem ko ga je prisrčno objel.

Ahmed je povprašal po njegovih izkušnjah, poškodbah – notranjih in zunanjih. Juan je pripovedoval o svojih dnevih v bolnici in o tem, kako zelo ga je prizadela izguba »njegove« medicinske sestre. »Kako velik uspeh si dosegel«, ga je občudoval Ahmed. »Kako veliko bitko si izbojeval! Čestitam ti. Kako zelo so te ta tri leta spremenila! Šel si kot vojščak in se vrnil kot junak! Junak si zato, ker si premagal stara nagnjenja in izgradil globok odnos z Bogom. Komur to uspe, je resnično junak. Odlikovan boš z redom – karma bo z gotovostjo poskrbela za to!« - Ahmed je s čajno skodelico nazdravil Juanu in njegove oči so žarele.

Nato sta govorila o tem in onem, kar se je med tem časom zgodilo. Čez nekaj časa, ko se je dovolj dolgo naravnaval na vibracijo Juanove duše, je Ahmed dejal: »Še eno novico imam zate: Juanitin mož je tako kot ti in mnogi drugi moral v vojno. Že na samem za-četku je padel. Tega je že skoraj tri leta.« Juanu je srce nehalo biti. Isto srce, ki je pri slovesu od sestre tako trpelo, da bi se skoraj zlomilo, je sedaj obstalo in v njem se je porodil zdravilen žarek upanja kakor modra luč.

Ko je prišel domov, je Juan takoj razmišljal, kaj bi naredil. Nemu-doma je hotel poklicati Juanito. Vendar je ves drgetal. Tedaj je molil k Bogu, naj ga vodi in mu pomaga, da naredi tako, kot je naj-bolje za vse udeležene. Potem ko je tako molil, je s tesnobnim srcem zavrtel številke. Oglasila se je Juanita. V njenem glasu je slišal, kako se veseli, da jo je poklical. To ga je opogumilo in mu pogrelo srce. Dogovorila sta se, da se popoldan naslednjega dne srečata v kavarni. Juan celo noč ni spal. Njegovo srce mu je razbi-jalo celo v glavi.«Hvala Bogu, da imam ime Gospoda«, si je mislil, »sicer bi gotovo zblaznel! Tako zelo sem vznemirjen!«

Tedaj je napočil popoldan. Juan je bil skoraj vročičen. Ure so se vlekle. Tako neskončno dolgih ur še ni doživel. In to ravno danes, ko je tako zelo upal, da bodo minile, kot bi trenil!

V kavarno je prišel – seveda - prezgodaj. Tako je zopet celo več-nost čakal. Končno je prišla Juanita. Vstal je in ji šel naproti. Žare-la je in bila prisrčna kakor vedno. Kljub temu pa se mu je zlomilo srce. To ni bila Juanita njegovega srca. To je takoj vedel. Bila je samo ljuba, ljuba ženska. V njegovem srcu pa je bila neka druga. Bil je osupel. V prvem trenutku morda tudi malo razočaran. Nato pa je v sebi začutil veliko radost. Čutil se je povsem širnega. Povsem odprtega. Povsem svobodnega. Prvikrat v svojem živ-ljenju je bil svoboden. Prost bolestnega pritiska, ki ga je določal kakor lutko. Prisilen pritisk, ki ga je Juan narobe razumel kot svoboda. Sedaj pa je bil prost. Čutil je šanti, notranji mir, v svojem srcu. Zunanjo Juanito je očitno za vedno izgubil. V svojem srcu pa je našel svojo Juanito. Ta podoba ženske, ki je nikoli ni imel, je sedaj živela v njem in mu dajala notranji mir – mir, ki je segal v srečo.

S smrtjo svojega moža je tudi Juanita lahko povsem izpustila Jua-na. Tudi ona je nenehno mislila nanj. Tudi zanjo doživetja zad-njega življenja niso šla mimo brez sledu. S tem, ko je njen mož padel v vojni, pa je postal junak njenega življenja. Preko tega je izgradila odnos do njega, preko tega je bila sposobna, zmožna glo-bine in odprtosti, preko katere bo lahko v svojem naslednjem živ-ljenju z njim živela v skrajno osrečujočem zakonu – v naslednjem življenju, ki bo napočilo kmalu, kajti nekaj mesecev po tem srečanju je umrla.

Juan je na omenjenem srečanju do Juanite pristopil zelo prisrčno, ji izkazal veliko spoštovanja in hvaležnosti. Jasno je čutil, da to ni njegova partnerka. Zavedal pa se je tudi, da se njej lahko zahvali za svojo notranjo Juanito. To ji je povedal in tudi ta izraz hvale-žnosti ga je osvobodil.

Ko je ta večer prišel domov, je čutil, da je Juanita bila njegova učiteljica. Čutil pa je tudi, da Juanita ni več pravo ime za njegovo notranjo podobo. »Le kako bi jo poimenoval?« se je vprašal. Po-mislil je na Marijo, božjo mater. Marija je simbol ljubezni, s katero Bog skrbi za svet. Marija je dobra, prijazna duša, ki je s svojo lju-beznijo spremljala Jezusa po vseh njegovih poteh. Marija je Božja mati, preko katere se je v njenega sina pretakala neskončna ljube-zen. Marija je podoba idealne ženske, ker je idealna ženska in ma-ti. To sliko je Juan pustil, da teče skozi njegovo dušo. Kakor ikona, ki vselej poziva k čaščenju, molitvi, je bila ta slika v njem. Slika, ki jo je tekom tolikih življenj iskal pri tolikih ženskah. To polnost, izpolnitev je iskal. Namesto tega pa je našel ogromno praznino, ker je izpolnitev iskal na telesni ravni in ne na duhovni.

Tri dni po srečanju z Juanito je srečal Ahmeda. Pogovarjala sta se o tem srečanju in Ahmed se je iz srca veselil, da je Juan šel skozi tako čudoviti razvoj. Znova sta se pogovarjala o tem in onem, ko je Ahmed znova načel temo: »Kaj boš naredil sedaj?« je iznenada vprašal Juana. »Intenzivno se bom posvetil svojemu delu«, je odgovoril Juan. »To je dobro. A vidim neko senco v tvojem srcu.« – »Senco v mojem srcu?« je ponovil Juan. »Da, neko senco!« je odločno dejal Ahmed. »In kaj naj bi to pomenilo?« – »Iz ene skrajnosti greš v drugo«, je odgovoril Ahmed. »Nekoč si imel eno »zunanjo« žensko za drugo, brez da bi imel notranjo žensko. Sedaj imaš čudovito notranjo žensko, nimaš pa zunanje. To ni uravno-teženo. Jaz pravim: življenje je tok. Narava vsakega toka je, da teži k izravnavi. Kje je tvoja izravnava?« Juan ni razumel. Zvest svoji stari navadi je molčal in pustil, da v njem zvenijo Ahmedove besede. Čez čas je nato dejal: »Ahmed, kaj mi želiš s tem pove-dati? Ne razumem te.« – »Ikona v tvojem srcu potrebuje sliko pred tvojimi očmi!« – »In kako to izgleda?« je vprašal Juan in sploh mu ni bilo jasno, kaj ima Ahmed v mislih. Ahmed se je delal, kakor da zamišljen pije svoj čaj, pogledal Juana in čez čas dejal: »Ti si spo-znal svojo žensko. Vendar si takrat mislil, da je Juanita tvoja ženska in si jo zato pregnal iz svoje zavesti. Ampak v tvojem srcu je še vidna. Kje je medicinska sestra, ki se je tako zelo dotaknila tvojega srca? Ne smeš je pregnati. Ona je del tvojega srca! Danes si zrel zanjo. Danes lahko postane tvoja žena, kajti v tvojem srcu lahko najde dom, kajti danes dopustiš, da se te ženska dotakne.« »Le kako naj jo najdem? Bolnišnica je zagotovo ukinjena ali pa je odpotovala ona«, je dvomil Juan. »Če je ne boš iskal, nisi niti vre-den, da bi jo našel, niti je ne boš našel. Ona je dobra ženska. In zato jo boš tudi našel, ker ti je zvesta. In zvesta ti je, ker je zvesta svojemu srcu. In svoje srce lahko ohrani zate, ker si se je dotaknil s svojo integriteto, s svojim notranjim iskanjem in zvestobo. Bodi ji zvest, zvest svojemu srcu, zvest ženski v svojem srcu in našel jo boš. Takšen je zakon: če se nekdo z vsem svojim srcem naravna, usmeri k svojemu partnerju, ga bo tudi našel. Le če je slika v tvo-jem srcu nejasna, če ga en del tebe vendarle noče, ga ne boš našel. Sicer se bosta neogibno našla. Videl boš!«

Juana so te besede zelo ganile. Ahmed je v njem nagovoril tisti del, ki ga je potisnil stran in nanj pozabil. Sedaj pa je znova vzpo-stavil stik z njim in v njem je zaživela nova moč.

Tako je Juan kmalu za tem bil na poti in iskal svojo medicinsko se-stro. Ko je prišel do bolnice, je ta bila zapuščena, kakor je to s stra-hom pričakoval. Vendar je ona pustila svoj naslov moškemu, ki je ostal tam. Tako jo je našel le nekaj kilometrov stran. »Zakaj si mu pustila svoj naslov?« jo je vprašal Juan. »Vedela sem, da se boš vrnil«, je odgovorila in ga pogledala z mirnim leskom v očeh. »In kako si to vedela?« – »Ker si ti del moje duše. Moj del si moral v svoji duši še najti. Jaz pa sem že dolgo tega prispela k tebi. Edino, kar naju je ločevalo, je bil čas. Čas, ki naju je sedaj povezal.«

Kmalu zatem sta se poročila in rodila sta se jima dva otroka, ki sta ju skupaj vzgajala. In kar strmela sta, česa vsega je sposobna ljubezen. Ljubezen, Bog, ki sta ga videla, ko sta se ozrla v svoje srce. In Bog, ki sta ga videla v svojih srcih, je imel obraz partnerja. Ta Bog je blagoslovil njun zakon s spoštovanjem in srečo. In notranji mir je krasil njuno življenje.

En dan brez ljubezni je kakor telo brez življenja.

MOČ NEŽNOSTI

Moč nežnosti je moč vode. Voda je simbol ženskosti. Voda teče, se vali čisto preprosto, čisto mehko. Vendar teče. Nezadržno. Voda je vselej v gibanju. In večino tega gibanja je nežna, delno nevidna. Le kdo lahko vidi izhlapelo vodo? Kdo vidi vodne kapljice v obla-kih? Kdo lahko vidi posamezne kapljice v potočku? Nihče jih ne zaznava, a kljub temu so tam in ohranjajo življenje.

Oglej si kakšen potoček. Oglej si življenje na njegovih bregovih. Poglej, kako veselo, šaljivo in lahkotno žubori in kako je v njem ujeto sonce, ki zrcali polnost življenja in ljubezni. Ne verjameš tega? Vendar, Jaz to vem. Jaz vem, da sonce, ta veličastni Bog, ljubi in uživa, da se lahko zrcali in blešči v žuborečem potočku. Sonce ljubi življenje, zato pa mu tudi tako nesebično, požrtvovalno in neutrudno služi. Žuboreč potok je utelešenje utripajočega življenja. Ženske moči. Živahne svetlobe nežnosti.

Kot ženska moraš to moč odkriti v sebi. Jaz pravim: Western life, wasted life, zahodno življenje, zapravljeno življenje. Ravno zato, ker zahodne ženske komaj, če sploh, najdejo pot do moči svoje nežnosti.

Mnogi problemi nastanejo danes zato, ker moški nimajo več višjih idealov in zato najraje razmišljajo o ugledu, moči, denarju in o tem, kako bi svojo srečo lahko našli v menjavanju partnerk. Mno-ge ženske pa podpirajo to stališče moških, s tem, da k njim ne pristopajo s svojo nežnostjo. One celo verjamejo, da morajo s svo-jimi možmi tekmovati in, če je potrebno, se tudi boriti. Kateri odnos pa lahko obstane, če se partnerja neprestano borita drug pro-ti drugemu? Kateri odnos pa se utrdi z nenehno tekmovalnostjo? Ženska, ki se bori proti svojemu možu, je izgubila svoj cilj izpred oči. Ona se ne bi smela boriti proti svojemu možu, temveč za svojo nežnost. Če že razmišlja v bojnih kategorijah, bi si morala ozavestiti, da ji njeno »zmago« lahko omogoči le nežnost. Ker nežnost vedno vključuje oba, njo in njenega partnerja. Vedno imej v mislih, da zmage nikdar in nikoli ne more biti, če nekdo svojo težnjo po oblasti uveljavlja proti drugemu. To se nikoli, nikoli ne konča dobro. Obstaja le ena zmaga: boj za tvoje Božanske ideale, kajti s tem počneš tisto, kar hoče Bog. Tedaj lahko zmagaš, ker s tem v sebi izbojuješ boj, ker se zavzemaš za nekaj, kar te po-vzdigne nad samega sebe. Če pa nekoga premagaš zato, da lahko živiš svojo težnjo po oblasti, to vedno pomeni le, da si le preložil trenutek svojega poraza. Danes sicer nisi bil premagan, zato pa boš nekoč v prihodnosti. Zakaj? Ker so zmage moči zmage ega, in ego, ki te danes pripelje do zmage, te bo nekoč zagotovo pustil, da izgubiš, ker je ego dolgoročno gledano vedno slab svetovalec.

To vidiš tudi po tem, da egu ni kaj dosti mar za nežnost. Meni, da je nežnost veliko preveč šibka, preveč nepomembna. Ta zmota prej ali slej ego najprej spotakne, nato pa ga pusti, da pade. Koliko žensk – in moških! - doživlja to danes! Mislijo, da se morajo v svojem odnosu boriti, da morajo uveljaviti svoje interese, pa naj stane kar hoče (odlična fraza!). In kaj se zgodi? Zakon razpade, oni pa trpijo – kajti svojih resničnih interesov niso poznali. Boj sam po sebi ni nikoli vrednota. Mnogi pa ga vendar jemljejo tako. Marsikateri zakoni niso razpadli samo zato, ker se oba partnerja tako rada prepirata. Vendar pa prej ali slej prideta do točke, ko mo-rata ali spremeniti svoje mišljenje ali pa njun zakon propade.

Resnični interes slehernega človeka ni boj, ampak ljubezen. Boj ni nič drugega, kot poskus vplivati na neko situacijo tako, da se na koncu zopet lahko pretaka ljubezen. Boj zato nikoli ni poslednji cilj, ampak kvečjemu le sredstvo, da bi malo napredovali na poti k temu cilju. Cilj je nežnost. To je tista moč, ki nek odnos ustvari in ga ohranja. Nežnost je moč, ki je kos vsem težavam – pogosto tudi tako, da sploh ne dopusti, da bi te nastale ali pa vsaj ne v takšni meri.

Mnogi moški imajo radi, da ženske uporabljajo parfume. Parfum jih navdihuje, dopusti jim, da sanjarijo in jih magično priteguje. Kar je na telesni ravni parfum, je na psihični nežnost.

K temu zgodba: V neki majhni afriški vasici je živela ženska, ki je bila globoko verna. Vsakodnevno se je pogovarjala s svojimi bo-govi. Ko je jedla, jim je vselej darovala nekaj hrane in tudi drugače se je držala ritualov svoje skupnosti. Častila je svojega moža in ljubeče vzgajala svoje otroke. Nekega dne je slonja čreda opusto-šila polja, ki jih je z ostalimi vaščani mesece mukotrpno obdelo-vala. Ves pridelek je bil izgubljen. Da pa ne bi trpeli lakote, so po-novno posejali žito in molili k bogovom, naj pustijo, da žito uspeva ter naj jih varujejo pred opustošenjem. Komaj pa so seme-na vzklila, je ženska sanjala, da bo slonja čreda ponovno prišla. Vendar ni cela čreda tako brezsrčna, temveč le eden izmed sam-cev. Nekoč so ga ljudje ranili, zato je izgubil spoštovanje do njiho-vih polj.

Naslednji večer je čreda res prišla in vodil jo je omenjeni mogočni samec. Ženska je vedela, da bodo zopet opustošili polja. Prosila je bogove za pomoč. Takoj ji je bilo jasno, da mora nekaj narediti, da bi ganila tega samca. Tako je vzela skledo kaše, nanjo položila nekaj listov zelenjave za okras in z Božjim imenom na ustnicah krenila naproti čredi slonov. Majhna, nežna ženska je šla naproti tem orjakom! Medtem ko jim je hodila naproti, jim je ves čas molila skledo kaše. Samec geste ni razumel, vendar je kljub temu obstal. Samice pa je nežnost te geste takoj ganila. Takoj jim je bilo jasno, da nikoli več ne smejo poškodovati polj v tej vasi. Povzdi-gnile so svoje rilce in zatrobile. To je bila gesta srca do srca. Sam-ec ni mogel drugače, kot da je svoje obnašanje prilagodil obna-šanju samic. Preko samic je moč nežnosti ganila tudi njega.

To ni nikakršna pravljica, temveč le eden od mnogih primerov, ki ponazarjajo, da je vsa narava ena celota. In ta celota je Bog. Ne oddaljeni Bog v še bolj oddaljenih nebesih, temveč bližnji in dostopen Bog v tvojem srcu, ki ti govori kot tvoja duša. Ta duša, ta dostopen Bog, je v vsem in vsakomur. Zato te sloni razumejo ravno tako kot hijene, vrane, miši ali kače, če jim le pristopiš z ne-žnostjo svoje ljubezni, kajti vse to je le ta edini Bog.

Ta primer te seveda ne bi smel napeljati k temu, da bi se sedaj naivno odpravil k divjim živalim ali pa da ne bi prisluhnil opo-zorilom pametnih soljudi. Primer naj bi te pripeljal v stik s svojim srcem, da bi se tako iz moči svojega srca lahko varno in gotovo odločal. In tedaj lahko najbolj nevarni živali pristopiš brez nevar-nosti.

Razvij svojo nežnost, kajti brez te moči se ta nevarna žival, o kateri je bilo govora, lahko skriva v tebi oziroma v tvojem par-tnerju. Ne bi bilo prvič. Zato se v prvi vrsti ne bojuj navzven, tem-več navznoter, da bi našel moč, ki te povezuje z vsemi bitji, in te hkrati povezuje s samim seboj.

KAKO ME RAZUMEŠ?

Martina je bila dobra žena. A v njej je zelo močno vladal radžas, to je agresivnost, nemirnost in aktivnost v človeku. Človek gre v svojem razvoju skozi tri odločilne stadije: tamas, radžas in sattva. Tamas pomeni lenobo, topost. Kdor se torej nahaja v guni tamas, to je v stanju tamasa, ta je len, ta ne bo napredoval. Tak človek je zelo daleč od tega, da se aktivno udeleži življenja. Kdor je v guni radžas, ta je spet zelo aktiven, agresiven in nemiren. Meni, da si svoje življenje lahko izoblikuje edino z aktivnostjo, z bojem. Tak človek ima, podobno kot v guni tamas, velik ego. Zato ničesar ne naredi za druge, ampak vselej le zase, to pomeni za svoj ego. Tako pomaga drugim, ker želi biti dober človek in bi rad, da ga kot takšnega tudi vidijo. Ego določa njegovo življenje, ki je temu ustrezno naporno, utrudljivo.

Tisti pa, ki živi v guni sattva, je svoje življenje popolnoma usmeril k Bogu. Drugim služi, ne ker bi želel služiti sebi, ampak, ker želi služiti Bogu. Stoji ob strani drugim, ker bi rad stal ob strani Bogu. Zato ničesar ne naredi zase, temveč vso svoje delovanje izroči Gospodu in Njemu prepusti sadove svojega dela. S tem je prost vezi in bo zato dosegel mokšo, poslednjo osvoboditev. Vrh tega bo Gospod skrbel zanj na vseh področjih: kajti On je vedno znova poudarjal, da bo skrbel za tistega, ki se Mu bo povsem predal. Sattva je tako zelo prevzet z Bogom, da se osvobaja vseh svojih vezi, navezanosti in s tem tudi opušča vse svoje lastnosti, eno za drugo. To pomeni, da preseže celo stanje sattve in s tem doseže poslednjo osvoboditev in se spoji z Bogom.

Zato so pomembna vsa tri stanja gun: preko prve se naučiš, da z letargijo, duševno otrplostjo, ne boš niti napredoval niti ne boš našel sreče. Preko radžasa prepoznaš, da je nasprotje nečesa slabe-ga ravno tako slabo: če si prej bil pretirano pasiven, si sedaj pre-tirano aktiven. Nič od tega te ne bo pripeljalo niti k blaženosti niti k notranji uravnoteženosti in miru. Guna sattva te uči, da je vse, kar iščeš, v Bogu. V Njem, v Njegovih k tebi iztegnjenih rokah le-ži obilje, leži vse tisto, kar iščeš. Ko prideš v stik s temi rokami, si najprej navdušen. Kmalu boš pa boleče občutil omejitev, kateri si še podvržen. Nočeš več, da bi te te roke obdarovale, ampak želiš, kot te roke, darovati, to pomeni: nočeš biti več ločen od Boga. Niti za en sam trenutek. Nasprotno, želiš se na vsak način s temi roka-mi, s tem čudovitim Bitjem spojiti. Zato tudi odvržeš zadnji osta-nek svojega ega, da bi postal eno z izpolnitvijo vseh tvojih želja. Ves se predaš. Povsem se vdaš. In ravno skozi to najdeš sebe. Najdeš svojo resnično bit. Kajti ta Bog z rokami iz luči, neba in širjave, ta Bog si ti. Ta Bog je tvoje bistvo, tvoja narava. Ta Bog je vselej tvoja bit. Zaradi česar je vsako ločevanje v tej biti v resnici samo iluzija.

Martina pa še ni dospela tako daleč. Bojevala se je s sabo in svojo okolico. Z drugimi besedami: borila se je skozi življenje. Tako je tudi spoznala partnerja, ki je podobno mislil in čutil kakor ona ter se temu ustrezno bojeval. Hans je predstavljal idealno ogledalo za Martino. Veliko je delal, se veliko boril, prizadejal druge in bil sam hitro prizadet. Martina ga je občudovala. Oba sta imela obču-tek, da sta našla svojega partnerja. Tako ni bilo nenavadno, da sta se noro zaljubila in se kmalu tudi poročila. Tudi v zakonu sta se dobro ujemala. Telesno bližino sta doživljala kot posebej lepo in izpolnjujočo. Skupaj sta se spustila v posel in s časom sta si zaslu-žila čedno premoženje, in tudi veliko prihranila. Martina in Hans sta resnično bila uspešna. Uspešna pa sta bila tudi v prepiranju. Radžas prihaja do izraza ne samo kot aktivnost, agresivnost, ampak tudi kot zaverovanost v lastni prav. Tako sta vselej oba ho-tela imeti prav. Noben ni popustil.

Kako pa zvenijo besede ljudi, ki jih določa ego in hočejo imeti zmeraj prav? To sem ti vendar že povedal! Tega nisem nikoli dejal! Vselej obračaš moje besede! Vedno hočeš imeti prav! S tabo se človek ne more pogovarjati! Vse izkriviš! Ravnokar si rekel nekaj povsem drugega! Jaz imam prav! S tabo človek ničesar ne more razjasniti! K temu pridejo še posplošitve kot: Vselej praviš… Nikoli ne rečeš…Vse, kar poveš…In seveda žalitve vseh vrst.

S tem, ko je guna radžas tako tesno povezana z jezo, je nagnjenje k zmerjanju drugega samodejno zelo veliko. Žalitve in vsa druga »bojna sredstva« pa niso ugodna za ohranitev, še manj pa za po-globitev nekega odnosa. Odnosi morajo sčasoma rasti, se razvijati. Odnosi so kakor rastline: če ne rastejo, so bolne in se prej ali slej posušijo.

Odnos Martine in Hansa že dolgo ni več rasel. Skupaj sta ostajala le zaradi otrok, poslov in Boga. Oba sta namreč bila verna. Tako sta oba vsakodnevno molila za svoj odnos in za srečo drugega, otrok in celotnega sveta. Bog je slišal njune molitve. Čas pa še ni bil zrel, da bi jima lahko pomagal. Njun ego je bil tako velik, da si nista hotela pustiti pomagati. Pričakovala sta namreč pomoč, ki bi bila v tem, da bi drugi spremenil svoje mišljenje. »Jaz«, tako sta mislila vsak za sebe, »se nimam kaj naučiti. Če bi bil skupaj z »boljšim« partnerjem, bi lahko bil srečen«. Vendar ju je usoda, ta zoprna sila, pripeljala skupaj! »Kakšno smolo sva imela takrat, ko sva se spoznala!« sta si mislila. Resnica pa je bila, da sta oba imela tako velik ego, da bi ta trenutek vsaka pomoč preprosto šla mimo njiju.

Tako sta trpela, kakor mnogi drugi, ker se nočejo učiti. Mnogi lju-dje se pritožujejo nad trpljenjem. Pravijo, da jih trpljenje uničuje. Nočejo imeti bolečin. Ne priznajo pa, da raje trpijo, kot da bi se spremenili. Marsikateri človek raje prestaja peklenske muke, kot da bi sebe enkrat samkrat kritično pogledal. Tako se je godilo dol-go časa tudi z Martino in Hansom. Tedaj je napočil trenutek, ko jima je Bog lahko pomagal: v drzni transakciji v njunem poslu sta izgubila veliko denarja in Hans je zbolel za rakom. Skozi to dvojno ogroženost sta imela toliko skrbi, da sta za spoznanje zmo-gla odpreti svoja srca in sta se vse bolj in bolj lahko odpovedala prepirom. Če Hans ne bi zbolel za rakom, bi zaradi velike finančne izgube z očitki dobesedno raztrgala drug drugega. Ker pa je Hans poleg tega bil eksistencialno ogrožen, so se njune agresivne tendence zmanjšale. Hansa so odpeljali v bolnišnico in ga operi-rali. To je bila zelo dobra klinika, ki je rakasta obolenja poskušala zdraviti na več ravneh. Rak vselej nastane zaradi pomanjkanja ljubezni – razen pri velikih jogijih ali svetnikih. Ramakrishna Paramahamsa je obolel za rakom, ker je nase prevzel veliko nega-tivne karme svojih učencev.

Večina ljudi oboli za rakom, ker se v njih ne pretaka več energija ljubezni. Kdor se veliko krega z drugimi, se veliko krega tudi sam s sabo. Zunanje je zmeraj zrcalo notranjega. Zdravniki, ki so zdra-vili Hansa, so se tega zavedali. Zato so organizirali skupine, v katerih so se bolniki skupaj s svojci lahko pogovarjali. Martina in Hans sta prišla v skupino in sta se takoj začela prepirati. Kmalu za-tem pa sta že bila pri zgoraj omenjenih obtožbah: »Tega jaz nikoli nisem dejal!« je Martina ozmerjala Hansa. »Vem, ti nikoli nič ne rečeš. Še posebej ne tedaj, ko postane jasno, kakšne neumnosti kvasiš. Ampak, jaz sem jasno slišal, da si to rekla!« je ugovarjal Hans. »Nehaj s tem«, je grozila Martina, »ne prilivaj olja na ogenj. S svojim podtikanjem me le vznemirjaš!«

»Zelo dobro«, je dejal zdravnik, ki je vodil skupino. Martina in Hans sta se zdrznila, kajti niti v sanjah si ne bi mislila, da bi nekdo lahko pohvalil njun način komunikacije. »Zelo dobro«, je ponovil zdravnik. »Kaj pa delata narobe?« Sedaj sta se Martina in Hans čudila še bolj. Kaj delata narobe, sta se vprašala oba. Oba naj bi nekaj delala narobe? To je bilo zanju novo, kajti doslej je bil vsak od njiju prepričan, da se narobe obnaša le drugi. Sedaj pa naj bi to bila oba? To je zanju bil velik zalogaj! Redko sta se tako strinjala kot sedaj. Zato sta oba silovito ugovarjala zdravniku. Zdravnik pa je bil moder. Poznal je Budov izrek, da se negativnost, ki je ne sprejmeš, povrne k pošiljatelju. Tako je mirno pustil, da sta ga Martina in Hans napadala. Kmalu sta se zopet zapletla in se pono-vno začela prepirati. »Poglejte, to je tipično za agresije: vselej si poiščete neko žrtev. Agresije lahko primerjate z vodo. Voda si vedno utre pot. Kaj je torej odločilnega pomena?« je vprašal zdra-vnik in se ozrl po ljudeh. Oni pa so ga samo osuplo in pričakujoče gledali. »Odločilno je«, je nadaljeval zdravnik, »da svojo pozor-nost obrnete od sebe k drugemu. Ne mislite si: »Tega jaz že nisem rekel«, ampak vselej: »Aha, razumel/a me je!« To pomeni, da iz svojega besedišča izbrišete formulacije kot so: Ti me narobe razumeš, to že ne more biti res, vselej razumeš le, kakor hočeš ti. Tako, in sedaj poskusite ta način!«

»Nikoli mi ne prisluhneš!« je takoj začel Hans. »Samo tako ne!« je smeje dejal zdravnik. Če hočete poskusiti«, je nadaljeval zdravnik, »tedaj Martino vprašajte: Ali čutiš, da te razumem?« – »To pa je že malo preveč«, je ogorčeno menil Hans. »Najprej mi jih primaže okoli ušes, da so vsa rdeča – simbolično rečeno -, jaz pa naj ji še gostolim: Ti, ali se počutiš prav razumljeno?! To pa je resnično preveč, kar se pričakuje od mene! Tedaj sem raje bolan, samo da obdržim svoj prav!« - »In Hans, ali ste dobili svoj prav?« je vpra-šal zdravnik. »Ne!« je ta ogorčeno odgovoril. »Čemu torej ves ta boj Hans je bil ogorčen in je temu primerno glasno izkričal svoje ogorčenje. Martina je bila prizadeta in je obmolknila.

Čez čas je vprašala Hansa: »In sedaj?« – »Kaj naj zdaj tukaj pome-ni »in sedaj«? Kaj sploh hočeš od mene?« je razdraženo vprašal Hans. »Nič, čisto nič nočem!« je odvrnila Martina.

»Trenutek!« je pripomnil zdravnik. »Tako ne bosta prišla nikamor. Ali bi sploh rada ubrala drugo pot?« Oba sta pritrdila in tedaj, ko vendar k ničemur ne vodi?« je rekel zdravnik. Hans je ostrmel, kajti čutil je, da to drži. »Kaj naj torej naredim?« – »Meni prisluhni!« je Martina razdraženo pripomnila. »Jaz naj te vselej poslušam! In kdo posluša mene? Nihče. Nihče. Nihče!« je nada-ljeval: »Odločilna sprememba pri vama lahko napoči le tedaj, ko se ne bosta več spraševala, kaj potrebujem jaz, ampak, kaj potre-buje drugi. Ko svojo pozornost od sebe obrnete k drugemu, lahko najdete novo pot!« - »In kako naj začneva?« je vprašal Hans. »Tako da Martino vprašate, kaj potrebuje od vas.« Hans je zbe-gano pogledal zdravnika: »Martino naj vprašam, kaj potrebuje od mene? To naj bi pomagalo? Saj vendar vselej pove, kaj rabi – če jo vprašam ali ne! Sedaj pa naj jo še sprašujem?«

Martina je Hansovo reakcijo zopet označila kot »višek«. Končno enkrat naj bi nekaj naredil zanjo, in kaj je bila njegova reakcija? Odklonitev. Martina je bila tako ogorčena in Hans tako besen, da sta se znova silovito skregala. Čez čas je zdravnik dejal: »Konec! Ta vedenjski vzorec sta živela leta in leta. Prinesel vama je le probleme, bolezen in bolečine. Prosim vaju, da poizkusita, kar sem vama predlagal. Kdo bo začel?« Hans je hotel začeti. Najprej je Martino pogledal tako, kot bi jo hotel z očmi prebosti. Tedaj pa je dejal: »Kaj potrebuješ od mene, Martina?« Martina se je čudila nad vprašanjem. Končno je bilo izrečeno, ona pa se je počutila povsem nepripravljeno! Kaj je potrebovala od Hansa? Ni vedela kaj odgovoriti.

Zdravnik je opazil njeno zmedo in dejal: »Povejte, kako se poču-tite. Ni treba, da imate perfekten odgovor pri roki!« Martina se je zopet začudila. Tedaj pa je rekla: »Hans, hvala da si me vprašal. To se me je resnično dotaknilo. Vendar jaz sploh ne vem, kaj po-trebujem. Tega si nikoli ne bi mislila!« Hansa je Martinina odkri-tost zelo ganila. S solzami v očeh je dejal: »To je zame povsem novo… Da te vidim takšno, Martina. Tega si nikoli ne bi mislil!« – »Mislim«, je na glas razmišljala Martina, »mislim, da potrebujem to pozornost, sočutje s tvoje strani. Zelo me gane! In tako blizu te čutim!«

Martina in Hans sta se zelo veselila te nove poti. Kmalu pa sta jo zopet izgubila, ko se je vnovič prikradla neka zahteva in z njo želja po oblasti. Tako je Martina, ko sta zopet enkrat bila tik pred prepi-rom, zahtevala: »Vprašaj me, kaj potrebujem, namesto da mi go-voriš vse to!« Hans je postal jezen in je obmolknil.

Problem sta izpostavila v skupini. Tedaj je zdravnik vprašal: »Ali sta verna?« – »Da«, sta pritrdila oba. »Tedaj poskusita videti Boga v sebi, ne pa v oddaljenih nebesih.« – »V naju?« sta presenečeno vprašala. »Da, v vaju«, je ponovil zdravnik. »Vselej poskušajta vi-deti v drugem pozitivno. Ne pripisujte mu negativnih namer. In vselej, vselej poskušajta ugotoviti, kaj potrebuje drugi. Verjemite mi, tisto kar potrebujete vi, je povsem drugotnega pomena!« - »Drugotnega pomena?« je ponovil Hans z osuplostjo, ki je mejila že na nemoč. »Da, drugotnega« je ponovil zdravnik. »Kajti tako, kot sta se pokazala tukaj, vidva sploh ne vesta, kaj resnično potre-bujeta. Domnevata, da iščeta razčiščenje. Vendar ga ne iščeta. Tem bolj se obnašata tako, da bi prikrila, da je tisto malo bližine, ki jo imata, ravno tolikšna, da jo še lahko preneseta. Preveč bližine va-ma je že preveč, kakor se je to zadnjič lepo pokazalo. Eden od vaju vselej ohranja potrebno razdaljo. Sta kot rokoborca. Na eni ravni sta si nasprotnika, ker vsakdo hoče premagati drugega. Na drugi ravni pa sta najtesnejša partnerja, kajti imata toliko telesnega kon-takta kot sicer le ljubimca. Vajin boj je oblika vajinega kontakta. Ta oblika je tudi eden izmed vzrokov, da je Hans obolel za rakom na pljučih. Sedaj pa je čas, da najdeta novo obliko komunikacije. To je težko. To vliva strah. Zato bosta vedno znova v skušnjavi, da bi zdrsnila v stari vedenjski vzorec. Takrat se na to ljubeče opo-zorita. To je vajina pot.«

Martina in Hans sta bila osupla. Vendar sta razumela. Zdravnikove besede so ju ganile, kajti natanko sta vedela, da tako, kot je bilo sedaj, ne more iti več naprej. Tako sta nekaj časa v skupini vadila novo obnašanje. Seveda sta se nekajkrat zapletla. A zdravnik jima je pomagal in onadva sta sprejela pomoč. S tem se je njuna komu-nikacija spremenila. In z njuno komunikacijo se je spremenilo nju-no življenje. Nova vrata so se odprla. Martina in Hans sta čutila, da ju je njuna stara pot vodila le v probleme, žalost in bolezen. Njuna nova pot ni bila povsem brez težav, vendar jima je prinašala radost. In ta radost jima je potrjevala, da sta na pravi poti.

Sicer pa ti procesi niso bili zmeraj preprosti. Martina in Hans sta na tak način živela iz nezavednega namena. Ljubila sta »sladkost besa«, in temu se ni bilo lahko odpovedati. Vezanost na agresije je močnejša, kot si to mnogi predstavljajo. Jeza namreč daje globoko zadovoljstvo egu. Ko se jeziš, imaš samodejno občutek, da imaš prav ti – drugi pa je neumen. To ti daje močan občutek premoči. Sicer se jeziš, istočasno pa je v tebi en del tebe, ki se veseli, išče in ustvarja situacije, v katerih se lahko jeziš in se s tem počutiš moč-nejši, boljši. Jeza tako na neki bolj ali manj nezavedni ravni pri-naša ne nepomembno radost. Temu se nihče noče brez nadaljnjega oziroma brez nadomestila odreči. Tako za jezo obstaja le eno, edi-no nadomestilo, in to je ljubezen. Ljubezen ne povezuje le, kakor povezujeta boj oziroma bes. Ljubezen ne le povezuje, ampak daje mnogo radosti, med dvema človekoma ustvari tok, vibracijo, ki je enkratna. Ljubezen je tisti občutek, ki se ga v osnovi vsi, ki se bojujejo, na eni strani izogibajo, po drugi strani pa ga iz dna srca iščejo. Ker pa je njihovo srce zaradi mnogih bojev praviloma zapr-to, oni v večini primerov svojega hrepenenja po bližini in varnosti sploh ne zaznavajo.

Martina in Hans pa sta že prispela do praga sprememb. Njuni pora-zi in Hansova bolezen so odprli njuna srca. Jaz pravim: Izreči do-brodošlico bolečinam in trpljenju, kajti učita te ponižnosti in spo-štovanja, omogočita ti, da razumeš stvari ter odpirata tvoje srce. In kaj sta ponižnost in spoštovanje? Sta lastnosti pravega, notranjega jaza. Kjer sta ponižnost in spoštovanje, ego več ne more določati tvojega ravnanja, kajti preko ponižnosti in spoštovanja se začneš čuditi. Čudenje je pot odpiranja in s tem spreminjanja načina razmišljanja. Če se čudiš, si lahko fina energija ljubezni utre pot, preko katere lahko teče. Ta tok ljubezni zdravi tvoj odnos.

Martini in Hansu je bilo težko vedno znova spraševati drugega, kaj ta potrebuje. Pogosto sta se zapletla in sta bila tik pred tem, da bi se vnovič sprla. Sčasoma pa sta se vedno lažje spomnila vprašanja »Kaj potrebuješ?« – in ga tudi izgovorila. Sčasoma so njuni pogovori postajali vsebinsko bolj polni, prisrčni, pristni.

Ta proces je trajal dobro leto, tekom katerega sta vedno znova potrebovala pomoč skupine in zdravnika.

Tedaj je Hans ozdravel – kajti, kakor je bilo rečeno, rak nastane iz pomanjkanja ljubezni in se s pomočjo ljubezni zaceli. Ozdravlje-nje, ki ga povzroči ljubezen, seže vse do najglobljih korenin.

In še nekaj presenetljivega se je zgodilo: njun posel je ponovno zacvetel. Razumevanje, ukvarjanje drug z drugim, se je odražalo tudi v odnosu s poslovnimi partnerji in strankami. Martina in Hans sta se skozi njun skupen razvoj prepustila velikemu toku – in ta vselej vodi k uspehu.

To je bil uspeh, skupnost, tok skozi katerega sta Martina in Hans vidno vzcvetela.

\

Pristopaj k svojemu bližnjemu z ljubeznijo, in srečal boš mene.

DIXI ali LJUBEZEN SPREMENI VSE

Dixi je bil trmoglavec. V bistvu se Dixi sploh ni imenoval Dixi, ampak Josef. Mnogi so ga klicali tudi Jeff. Večina pa ga je poznala kot Dixija. »Poznala« ima tukaj dvojni pomen: prvič, tako so ga imenovali, drugič, vedno znova so doživljali, kakšen trmoglavec je Dixi. Ta vzdevek je namreč dobil, ker je vselej hotel imeti prav in je pogosto razjezil svojega sogovornika s tem, da je vselej, ob pra-vem in nepravem času, trdil: »To sem vendar jaz že dejal!!« Dixi je latinski izraz, ki pomeni »rekel sem«.

Dixi je verjel, da ve več od drugih. Menil je, da ima vselej prav in da mora to dati vedeti tudi drugim. Vendar: Dixi je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Namreč, če hoče nekdo vselej imeti prav, ne da bi se oziral na mnenje in argumente drugih, je s tem že vnaprej obsojen na neuspeh.

Zakon namreč pravi: Tako kot spoštuješ druge, tako boš sam spoštovan. Kdor drugih ne spoštuje, bodisi ni uspešen ali pa ne bo dolgo.

Tako se je godilo tudi Dixiju. Šolo je zaključil, ker je bil dovolj in-teligenten, da se je potrudil za »pozitivne« ocene, čeprav so vsi njegovi učitelji bili soglasnega mnenja, da je fant težaven, težaven in še enkrat težaven.

Opravil je celo maturo in šel študirat. Ampak študija ni zaključil, niti ni našel službe, ki bi mu bila všeč – pri tem ni šlo samo za to, da bi služba bila všeč njemu, ampak, da on ni bil všeč svojim delodajalcem. Tako je vedno znova izgubljal službe. Ker pa je on vselej vedel več od drugih in je vselej hotel imeti prav, se iz vseh svojih izkušenj ni naučil ničesar.

Poleg tega se je dogajalo, da velikokrat ni plačal stanarine, ker je bil pogosto brez denarja, zato je večkrat bil brez strehe nad glavo.

To je šlo tako daleč, da je nekoč ostal brez vsega. Bil je brez de-narja, brez strehe nad glavo, a kljub temu je še vedno bil Dixi: še vedno je menil, da ima on prav.

Čas je mineval, življenje pa je pletlo svoje zapletene zanke. Dixi je živel od odpadkov družbe. Zbiral je steklenice in pločevinke, tu in tam malo pomagal in si s tem zaslužil najnujnejše za preživetje.

Potem ko je že večkrat pomagal nekemu kmetu pri delu, ga je ta povprašal po njegovem stanovanju. Ko mu je Dixi odgovoril, da nima stanovanja, mu je kmet predlagal, da bi lahko zastonj sta-noval v njegovem skednju na robu gozda. On tega skednja ne po-trebuje in bi bil vesel, da bi nekdo dobil streho nad glavo.

Dixi se je zahvalil in se s svojimi stvarmi, odejami preselil v pro-padli skedenj.

Dixi si je mislil: »Kakšno neverjetno srečo imam! Dobil sem skedenj, ki si ga z nekaj truda lahko dogradim. Uredil si bom vrt in si priskrbel rabljena okna in peč. Razen tega pa je v gozdu veliko drv za kurjavo.

Dixi je sčasoma postal modrejši in spoznal je omahljivost ljudi. Tako je ob neki ugodni priliki kmeta prosil za pogodbo, s katero bi sklenila, da lahko vse do svoje smrti živi v skednju. Kmet se je zdrznil, ker ga je spreletel občutek, da bo nekaj izgubil. Dixi pa je imel ustrezen odgovor na dlani. Dejal je: »Ne skrbi, da bi ti kaj vzel. Prav nasprotno, tvoj skedenj bom prav lepo uredil. Jaz dobro vem, kako je, ko si ob svoje imetje.

Naučil sem se, da so pogodbe iz dobrih časov v veliko pomoč v težkih časih. In jasno napisane pogodbe preprečijo, da bi trpelo prijateljstvo!« Te besede so prepričale kmeta, ki je bil dobrega srca in Dixiju naklonjen. Tako je omenjene stvari skrbno napisal na papir, naredil kopijo, podpisal oboje in en izvod izročil Dixiju.

Tako je Dixi postal lastnik hiše. V tem trenutku je sicer imel le dokaj propadel skedenj, pred svojimi očmi pa je že videl očarljivo hišo z rožami in bogatim zelenjavnim vrtom.

Dixi je od jutra do večera žagal in tolkel s kladivom. Z opeko iz porušenih hiš je prekril streho, vgradil okna in vrata ter izoliral tanke stene. Poleg tega je stene odebelil z deskami, vmesni prostor pa napolnil s slamo in ilovico. Našel je tudi star štedilnik, na ka-terem si je lahko kuhal in kateri je grel tudi njegov dom.

Dixiju je uspelo: z najbolj preprostimi sredstvi in za malo denarja si je zgradil čedno hiško! Ampak: še vedno je ostajal Dixi – še vedno je vselej imel prav. Tako je čas mineval. Na vrtu je vse raslo in cvetelo. Rože so krasile njegovo hiško. A Dixi je še zmeraj bil sam. Nihče ni hotel živeti z njim. Tisti, ki so ga obiskali, niso hote-li ostati za dalj časa.

V tistem času je izbruhnila huda vojna. Deželo so zasedle tuje čete. Veliko so uničili, izropali in celo morili. Dixi se je hotel zavzeti za svojo domovino, vendar je dobil odgovor: »Klateži nimajo kaj iskati v vojski. Takšnih kot si ti ne potrebujemo!« Tako se je Dixi vrnil domov in obžaloval, da je takšen ničvrednež, da ni dober niti za »hrano topovom«.

Nekega jutra, ko je stopil iz hiše, je na klopci, ki jo je našel med staro šaro, sedel fantič z okamnelim, objokanim obrazom.

»Živijo!« je rekel Dixi prijazno. Fant se je prestrašil in hotel pobe-gniti. »Ne boj se, ljubi moj, nič ti ne bom storil. Ravno naspro-tno!« Ko je fant to slišal, se je ustavil in si natančneje ogledal Dixija. Ko je uzrl njegove dobre oči, je obstal in tudi sam dejal: »Zdravo«.

»Zakaj te je tako zelo strah, ljubi moj?« je vprašal Dixi soču-stvujoče. Čudil se je, da je fanta že drugič poklical z »ljubi moj«. »Strah me je…«, fant je obstal in v njegovih očeh je zopet bila tista otrplost. Solze so mu zopet zalile oči. Nenadoma, kot da je bruhnilo iz njega, je fant dejal: »Vse, vse so jih pobili. Le jaz sem ostal. Samo jaz. V hlevu sem se igral s teličkom, ki se je skrival pod kravjim trebuhom. Vselej sem se lahko igral s telički. Moji starši so bili tako dobri, tako dobri, tako dobri…Tudi moje sestre in oba brata. In moje tete in strici. Vsi so bili tako dobri…Vendar samo jaz sem se igral v hlevu…« Fantovo pripovedovanje je Dixi-ja globoko ganilo, zato se je usedel k njemu na klop in prav pre-vidno položil svojo težko roko fantu okrog ramen. Ta se je sprva prestrašil, nato pa je svojo glavo prislonil k Dixijevi rami in se grenko zjokal.

Po dolgem molku je Dixi iz globin svojega srca dejal: »Lahko ostaneš pri meni. Jaz bom skrbel zate, ti dober mladenič.« To je fanta zelo ganilo in veselil se je, da je bil Dixi tako ljubeč do njega. »Hvala ti. Ime mi je Immo. Hvala ti!« – »Dobro Immo, jaz sem Dixi. Najbolje je, da se takoj odpraviva in ti priskrbiva žimnico in posteljo, kajti v hiši je doslej bila le ena postelja.« Dixi bi lahko razprostrl le nekaj odej in tako Immu pripravil ležišče, vendar je imel občutek, da je najboljše za Imma, da se zamoti, in vsaj za nekaj časa pozabi na svojo bolečino.

Komaj pa sta se odpravila iskat posteljo in žimnico, je Dixi že začel s svojim »saj sem ti dejal!«. Immo pa je bil veliko preveč prizadet in prestrašen, da bi to zavestno opazil, kaj šele, da bi kaj rekel.

Našla sta vse, kar sta potrebovala, odnesla domov in sestavila posteljo.

Immo je bil po eni strani zadovoljen, po drugi strani pa je zelo pogrešal svojo družino. Vendar je bil Dixi do njega zelo pozoren. Ves ta čas, ko je bil sam, zaničevan in poniževan, se je v njem porajala velika želja, nekoč nekomu nekaj dati, kar bi ta potreboval in bi ta od njega to tudi sprejel.

Vendar pa Dixiju z Immom ni bilo vedno čisto preprosto. Fant je lahko bil en trenutek povsem razposajen, že naslednji trenutek pa se vrgel na posteljo in grenko jokal. Ko ga je Dixi vprašal po razlogu, je Immo le odvrnil: »Ah, nič, le svojo družino pogrešam.«

Ker se je to vedno znova dogajalo in je Dixija zelo prizadelo, se je v njem nekega dne pojavilo vprašanje, kdaj nastopi pri Immu stanje, ko ga povsem prevzame žalost. Dixi je iz dneva v dan vse bolj natančno opazoval sebe in Imma. V zadnjem času se mu je pripetilo, da je celo dvakrat prismodil juho, kar se mu doslej še nikoli ni zgodilo – tako zelo je bil zaposlen s tem, da bi ugotovil, kaj se dogaja z njegovim dragim fantom. Tako je nekega dne ugo-tovil, da je to žalost vselej sprožilo nesoglasje, različnost mnenj med njima.

Nekega jutra sta Dixi in Immo sedela na klopci pred hišo – tako kot takrat, ko sta se prvikrat srečala. Sedela sta tam, z ramo ob rami, ko je Dixi dejal: »Mislim, da postaneš žalosten vedno tedaj, ko o nečem razpravljava…« »Odkod pa tebi to?« je osuplo dejal Immo. »Dolgo sem naju opazoval in sem pred kratkim prišel do tega zaključka. Ali drži?« – »Da«, je fant odgovoril odrezavo in Dixi je postal pozoren. »Nekaj je še, kar te muči, ne?« – »Ah, veš«, je odgovoril Immo, in na njegovem obrazu je žarela hvale-žnost, »tako veliko si naredil zame, nimam nobene pravice, da bi te kritiziral. Zame si oče in mati, oba brata in sestra, obe teti in stric, da, celo hlev z živalmi! Tako zelo si dober. Kaj bi se potem le pritoževal?« Dixija so se te besede močno dotaknile. Opazil je, da se o fantu ni zmotil. To je bil resnično čudovit, dober deček in Dixi se je tega veselil. A kako naj razkrije skrivnost tega dečka, se je spraševal.

»Ljubi moj, skleniva pakt. Povem ti, kaj potrebujem jaz in ti poveš meni, kaj potrebuješ ti!« – »To ne bo šlo«, je Immo hitro odvrnil. »Zakaj ne?« je presenečeno vprašal Dixi. Namesto da bi odgovoril, je Immo molčal. »Zakaj molčiš?« – »Ah, Dixi, nima nobenega smisla!« se je branil deček. »Zakaj nima nobenega smisla?« Molk. Nenadoma pa je iz dečka, iz globin njegove duše izbruhnilo: »Ker imaš ti vselej prav. Ti imaš vedno, vedno, vedno prav. In kje sem pri tem jaz? Vedno ko rečeš »saj sem ti rekel«, se v meni prebudi bolečina zaradi izgube moje družine. Tedaj se zavem, kaj sem izgubil. Kako osamljen, osamljen, osamljen sem!« Tako se je de-ček grenko zjokal in svojo glavo naslonil na Dixijevo ramo.

Dixi je bil sprva presenečen, nato pa globoko ganjen. Še nikoli mu ni nihče dejal, da ga je njegova zaverovanost v svoj prav prizadela. Vsi so mu le dajali vedeti, da je tepec, in da oni vedo več od njega. Nihče pa mu tega ni povedal tako kot Immo in se pri tem tako zelo dotaknil njegovega srca. Dixi je sedel tam in bil hvaležen, da sme objemati tega dečka in na svoji rami čutiti njegovo glavo. In oblju-bil si je, da bo spremenil svoje obnašanje ter bo odslej pazil na to, da Immo zaradi njega ne bi bil več žalosten. »Kako ljubeče je dejal, da sem jaz njegova družina, da mu nadomeščam celo kravji hlev«, je razmišljal Dixi. »Kakšno darilo, da smem poznati tega fanta!«

To, kar mu toliko let ni uspelo, se je sedaj zgodilo. Čas je bil zrel in Dixi se je lahko učil. Od omenjenega pogovora na klopi je izredno natančno pazil, da ne bi rekel, da je on to že dejal in da ima prav. In tako se je zgodilo še nekaj čudežev: skupno življenje Dixija in njegovega fanta je bilo poslej harmonično in za oba osrečujoče.

Tudi Dixijevi stiki z zunanjim svetom so se temeljito spremenili: ne le da si je našel delo, ki ga je obdarilo z veliko veselja in uspeha, spoznal je tudi veliko ljudi, ki so ga spoštovali, ki so cenili njegovo navzočnost in se radi pogovarjali z njim.

Deček se ga je dotaknil v njegovem srcu, kajti on je to dopustil. S tem je dobil ključ k uspehu, ki se glasi: ljubezen, odprtost in pripravljenost prisluhniti drugemu in vselej poskušati učiti se od drugih in jim pomagati. Kdor pristopa k ljudem na tak način, lahko počne. kar hoče, kajti uspeh je na njegovi strani!

In Dixi je spremenil svoje ime. Od sedaj naprej se je zopet ime-noval Josef, tisti, ki pomaga. Sebi in drugim. Josef, tako, kakor je bil tudi krščen.



...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Svetu In Bogu
Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Svetu In Bogu

Comments are closed.