SAI BABA GOVORI O VZGOJI – Stepski Stephan Doliwa

Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Vzgoji
Naslovnica Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Vzgoji
Naslov: SAI BABA GOVORI O VZGOJI
Avtor: Stepski Stephan Doliwa
Število strani : 276
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-246-006-X
Vezava: Broširana
ISBN: 961-246-004-3
       

Predstavitev

V pričujoči knjigi dr. Stephana v. Stepski-Doliwe, Sathya Sai Baba opisuje, kaj je tisto, kar lahko starši dajo svojim otrokom, kako jih lahko vodijo in vzgojijo v srečne in uspešne ljudi. Vendar se ne zadrži le temeljnih filozofskih in duhovnih vprašanjih, temveč nam svetuje, kako se soočiti z določenimi problemi, kot so prehrana ali obleka, šola in izobrazba, zdravljenje bolezni, hiperaktivnost, nadarjenost ... Obširna knjiga bo prav gotovo v pomoč staršem in vsem, ki so kakorkoli povezani z vzgojo, tudi učiteljem in vzgojiteljem.

Del besedila knjige:

VSEBINA

ZAHVALA11

PREDGOVOR13

UVOD18

DANAŠNJE STANJE NA SVETU20

Izdajstvo, strah in njun vpliv22

Izdajstvo in strah v okolju25

Izdajstvo in strah za živali in rastline26

Izdajstvo in strah za ljudi30

VZGOJA, IZDAJSTVO IN STRAH32

Kako se pojavi strah?35

Starši so sami žrtve lastnega strahu36

Nejasni, spremenljivi odnosi38

Negotova odločitev za otroke41

Ni časa45

Ni sočutja, ni samovrednotenja49

Ni sreče55

REŠITVE58

Izdajstvo in strah se razrešita s sprejemanjem59

Aktivno, zavestno, pozitivno mišljenje61

Zavist kot preizkušnja63

Z izzivom do notranje svobode67

Trda vzgoja ni rešitev72

NALOGE STARŠEV76

Naloge moških76

Naloge žensk78

- Negativne slike, pozitivne slike80

- Velik dosežek deklic83

Ohrani veselje, radost otrok85

Radost in uspeh86

Učenje rešitev90

Učenje vrednot92

Družba dobrih ljudi95

Prazniki in običaji99

Kairós103

Zgled ljubezni108

Kritizirati111

Vzgoja skozi posledice116

Vzpostavitev zaupanja120

Držati obljubo125

Ravnanje z denarjem127

Osnovna načela glede denarja134

NALOGE OTROK137

Spoštovati starše137

Bratstvo ljudi in očetovstvo Boga139

Otroci morajo biti luč sveta144

IZOBRAZBA IN IZOBRAŽEVANJE146

Cilj je oblikovanje značaja146

Vrtci150

Naloge šol152

Vrednote, religija, spiritualnost155

Meditacija je »praktična« religioznost156

Učitelji morajo biti posebni ljudje157

Motivacija161

Zapisovanje ciljev166

Vzpodbujanje kreativnosti, petja in igre168

Jeziki in narečje170

Nadpovprečno nadarjeni otroci173

Legastenija176

Sindrom pomanjkanja pozornosti180

- Metode terapije186

Pridobitev poklica190

Univerze194


PRAKTIČNI DEL198

Jasne predstave in odločitve še pred nosečnostjo198

Pozitivna usmerjenost med nosečnostjo200

Vloga, položaj bratov in sester v družini202

Posvojeni otroci204

Nežen porod206

Veliko telesnega stika207

Volna, svila, bombaž210

Prehrana212

- Česa naj ne bi jedel214

- Kaj naj bi jedel in pi217

Primer Danske v času prve svetovne vojne219

Izbirčnost pri hrani221

Navajanje na kahlico223

Neprekinjeno nočno spanje225

Osteopatija226

Alopatija, homeopatija227

Antibiotiki229

Cepljenja230

Obliž za lokalno anestezijo232

Bivanje v bolnišnici233

Zobozdravnik237

Kljubovalnost238

Jeza, bes240

Potrditev242

Pravila lepega vedenja244

Hvala in prosim248

Ali so otroci prijatelji staršev?250

Puberteta253

Partnerstvo255

Gayatri259

Terapije260

Komunikacija265

DODATEK270

LITERATURA272



PREDGOVOR

Ko sem preko Phyllis Krystal, znane jungovske terapevtke, spoznal svoje kozmične oziroma idealne starše, sem se zavedel, da sem o njih že kot otrok imel povsem jasno predstavo. Kajti te »kozmične starše« sem spoznal v bližini Benetk, kamor smo se preselili z družino, ko sem bil star štiri leta.

Moj odnos do Italije je ambivalenten, kot je pogosto odnos do ljubljene stvari, predmeta ali osebe. Trpim zaradi italijanske nenatančnosti, pomanjkljivega načrtovanja in ker neprimerne zgradbe kvarijo videz sicer prečudovitih mest.

Ljubim pa prisrčnost ljudi, njihovo veselo naravo, njihovo sposobnost doživljanja, toploto in luč – znotraj in zunaj.

Ljubim tudi čudovita mesta, raznolike pokrajine z belimi voli, zlato rumeno in temnomodro grozdje, lepo rjavo prst, zelene jase in šumenje topolov. Vonj svežega kruha, okus zrelega sira in kadeče se, sveže kuhane testenine.

Idealne starše sem našel pri okoliških kmetih, ki sem jih zelo ljubil in s katerimi sem deloma tudi odraščal. Tudi uslužbenci mojega očeta so mi dali zelo veliko, kar še vedno nosim v srcu kot dragocen zaklad. Porajajo se mi številne podobe, ki mi prinašajo globoko radost, kot na primer številne zime, ki sem jih preživljal s kmeti po hlevih. Tu so se srečevale družine, tukaj so otroci delali domače naloge, ded je rezljal različne stvari iz lesa, sin je izdeloval stol, mati je šivala, babica pa pletla na prav poseben italijanski način. Tu sem bil doma. Tu se je hranila moja duša.

Potem sem se vrnil v Nemčijo. Bilo je grozno. Moral sem v internat, in to v Obersalzbergu, kjer je sneg prekrival pokrajino od konca oktobra pa vse do začetka maja.

Zame je to bil šok. Dobra stran tega je bila, da sem začel brati in si postavljati pomembna vprašanja.

Snega nisem prenesel, mučilo pa me je tudi domotožje po mojem italijanskem domu. Dneve in noči sem strmel skozi okno na gorovje na jugu in si mislil: »Za gorovjem je svoboda!« Moja mati, ki me je razumela, je zato poiskala rešitev.

Tako sem šel v nov internat v kraj Ising ob jezeru Chiemsee. Pokrajina se mi je tu zdela bolj prijazna in lepa, saj sem zaradi vpliva Benetk ljubil vodo.

A vodja internata je bil neizprosen človek. Ob jutrih je na primer preverjal, ali so starejši fantje dobro obriti. Gorje tistemu, ki ni bil!

V tem času mi je svobodo predstavljalo gostišče Zum Goldenen Pflug (Pri zlatem plugu), ki je bilo v neposredni bližini internata. Tukaj sem s svojimi sošolci preživljal čudovite trenutke ob čaju in kolačih, pogovarjali pa smo se predvsem o tem, kaj bi mi naredili drugače, kako bi drugače ravnali kot naši učitelji in vzgojitelji.

Potem se je moja pot nadaljevala in podoba gostišča je v meni postopoma zbledela. Opravil sem maturo, se lotil študija in izvajanja terapij. Tedaj sem prišel tudi k Sai Babi, kjer sem sam izkusil eno najbolj intenzivnih terapij. Soočal me je s samim seboj, kjer koli sem bil.

Sledila je poroka, gradnja hiše v Grafrathu, rojstvo najinega sina in nato selitev v Italijo (1999–2001), kjer sva s pomočjo drage prijateljice našla prekrasno posestvo v Umbriji. Oba z ženo Constanze sva imela občutek, da je ta kraj idealen za izgradnjo terapevtskega centra. Če sva že zapustila Nemčijo in vse najine prijatelje in znance, potem je to bil pravi razlog.

Sai Baba me je v tem času poklical k sebi v Indijo, v Puttaparthi, kjer sem preživel štiri mesece. Na ganljiv način sem ga ves ta čas čutil ob sebi, tako da sem v Njegovi neposredni bližini popravljal knjigo Sai Baba govori o psihoterapiji. Na enem od intervjujev je Baba s svojim arhitektom blagoslovil najine načrte v Italiji in mu naročil, naj nama stoji ob strani.

In čemu vse to? Da sem lahko izkusil najgloblje plasti aktualnih tem današnjega časa: izdajstvo in grozo.

Načrti s posestvom v Umbriji so se vlekli. Prodajalec naju je celo napotil v Rim, kjer pa se potem ni pojavil. Resnično sva doživljala grozo. Ob tem sem v Benetkah spoznal arhitekta, s katerim sva se dogovarjala, da bi uredil najino stanovanje. Bil je prijateljski, v resnici pa naju je hotel ogoljufati, kar bi mu tudi uspelo, če mi Baba ne bi priskočil na pomoč in me rešil.

Dve leti sva z ženo živela v negotovosti. Delala sva v različnih krajih po Italiji, nisva pa vedela, kam naju to potovanje vodi. Bilo je grozljivo. Bila sva brez doma, brez varnosti in ob tem sva doživljala še vse notranje procese, ki so se pri tem odvijali.

V Nemčiji sva si zgradila pravi dom in lep center, v Italiji pa sva namesto tega sedela na neizpraznjenih kovčkih. Naučil pa sem se le nekaj odločilnega: dano mi je bilo izkusiti izdajo in grozo. In to se je splačalo!

Ko sva se odločila za povratek v Nemčijo, se nama je odvalil kamen od srca. Želela sva ponovno kupiti najino nekdanjo hišo, ki sva jo pred odhodom v Italijo prodala, in to je trajalo nekaj časa. Vendar smo kot družina uživali v domačem okolju, mnogi udeleženci mojih seminarjev pa so bili zelo srečni.

Tedaj sem v bližini jezera Chiemsee organiziral seminar z naslovom Izdaja in groza. Seminar se je odvijal od 7. do 11. septembra 2001 in je bil nadvse dramatičen. V nedeljo, 9. septembra 2001, mi je Sai Baba sporočil, naj se odpeljem v gostišče »Pri zlatem plugu«, kjer mi bo narekoval osnutek knjige Sai Baba govori o vzgoji.

Takoj sem se odpravil, našel udoben kotiček v prostoru, kjer sem nekoč posedal kot dijak, Baba pa mi je v nepretrganem toku narekoval osnutek knjige. Bilo je čudovito.

Tu, kjer sem posedal kot nesrečni dijak, mi je On narekoval, kakšna naj bi bila dobra vzgoja.

Z zelo lepimi občutki sem se vrnil na kraj seminarja. Zanimivo, nikoli prej in nikoli več pozneje v tem delu države nisem izvajal seminarja. Krog mojega razvoja se je zaključil. Temu primerno, globoko in osrečujoče, je potekal seminar. Vsi udeleženci so izkusili osnovna spoznanja, ki so temeljila oziroma bila prežeta s posebno energijo mojega doživetja 9. septembra 2001.

11. septembra 2001, točno ob 13.00 uri, smo zaključili seminar. Pospravil sem svoje stvari in se odpeljal po avtocesti v smeri Münchna, ko sem po radiu slišal, da se je v New Yorku letalo zaletelo v enega od stolpov Svetovnega trgovinskega centra.

Groza, ki smo jo tako živo izkusili na seminarju, je nenadoma postala zelo očitna. Bil sem pretresen – vendar sem čutil, da kljub vsem katastrofam, ki spremljajo našo dobo, nad tem svetom bdi Božja roka in ga usmerja, tako da bomo kot človeštvo lahko izgradili Zlato dobo.

Baba je naju s Constanze vodil pri mnogih vprašanjih vzgoje najinega sina Gopale. Napotki so prihajali že kmalu po njegovem rojstvu v obliki narekovanja knjige Sai Baba govori o svetu in Bogu. Veliko sva se naučila iz poučnih zgodb te knjige. Na veliko vprašanj nama je odgovoril tudi preko notranjega glasu.

Pričujoča knjiga me je prav tako naučila veliko temeljnih resnic. Kako lepo je vedeti, da ljubeča vzgoja, razumevanje, spoštovanje, potrpežljivost in trdna vera v najboljše v naših otrocih dosegajo čudeže ter premikajo gore.

Zato upam, da bo knjiga bralcem v pomoč in oporo ter da jim bo dala odgovore na vprašanja, ki se jim porajajo o ljubeči, pozorni vzgoji.

Čisto »po naključju« pa je danes 3. 3. 2003 (seštevek je 9)! Devet je število, ki simbolizira Boga. Lahko ga poljubno množimo, vsota števila je vselej 9!

Goa, 3. 3. 2003

Dr. Stephan von Stepski-Doliwa

UVOD

Vzgoja je sol življenja. Brez vzgoje večina bitij ne bi preživela. Kaj vse ne naredijo ptice, da bi svoje mladiče naučile leteti in loviti? Kako veliko se morajo naučiti nešteti sesalci.

Bitje, ki je od vseh najbolj odvisno od vzgoje, je prav človek. Koliko se mora naučiti! To učenje pa traja vse življenje! Kajti vse življenje je vzgoja! Zato pravim: Life is the best teacher, življenje je najboljši učitelj!

Vzgoja konec koncev pogojuje človekov uspeh, srečo in zdravje. Prav tako tudi dobro ali slabo karmo, ki jo nato človek odnese s sabo v smrt.

Velika kriza, v kateri je danes človeštvo, in s tem tudi svet, zahteva od človeka, da spremeni svoje mišljenje.

Človek mora korenito spremeniti svojo življenjsko naravnavo, svoje mišljenje, svoje odnose, prehrano in tudi način vzgoje.

Ta knjiga naj bo tvoje vodilo. Sporoča ti, na kaj moraš biti pozoren in česa se moraš izogibati.

Prav tako naj tebi in tvojim otrokom pomaga pri oblikovanju samozavesti in samovrednotenju. Ko boš odkril svojo vrednost, boš našel tudi Sebe. In ko boš našel Sebe, boš našel Boga. Ko boš našel Boga, pa boš dosegel trajno srečo.

In prav to je tvoja usoda.

Zato bodi srečen – tako boš že na cilju.

Pot do tega naj ti nakazuje ta knjiga. Vselej imej v mislih, da si blagoslovljen. Zato so sreča, uspeh in zdravje tvoje pravo poslanstvo, tvoja usoda, Božansko pa je tvoje pravo bistvo, tvoj pravi Jaz.

Sathya Sai Baba



DANAŠNJE STANJE NA SVETU

Starši veliko žrtvujejo. Nešteto mater in očetov žrtvuje svojo mladost, zdravje in neredko tudi življenje za svoje otroke.

Veliko otrok pa svojim staršem ni hvaležnih, kljub vsemu, kar so od njih prejeli. Ali je nehvaležnost značilnost otrok? So morda vsi otroci nehvaležni?

Seveda se veliko staršev v veliki meri žrtvuje. Ob tem pa svoje otroke pogosto tudi prizadenejo, ne da bi opazili, da to počno, kdaj, še manj pa, kako to počno. Pogosto so popolnoma prepričani, da ravnajo prav.

So pa tudi starši, ki ob svojem trudu za materialno skrb za otroke, uživajo v tem, da jih njihovi otroci idealizirajo zaradi njihovih vrednot. Ob tem pa jim dajejo vso pozornost, ljubezen in razumevanje, ki je sami nikoli niso bili deležni.

Če so bili tepeni, ponižani, prezrti, globoko ranjeni, se trudijo z vsemi močmi, da tega ne bi prenašali na otroke. Trudijo se jih obravnavati z neusahljivo ljubeznijo, skrbjo, potrpežljivostjo in sočutjem.

Ti starši resnično ustvarjajo čudeže. Prav oni so ustvarjalci zlate prihodnosti: prihodnosti svojih otrok in človeštva. Oni so ustvarjalci zlate dobe. Njihova dobra dejanja so tista, ki jih varujejo in bedijo nad njimi.

Po kozmičnem redu poznamo štiri dobe: zlato, srebrno, bronasto in železno dobo. Značilnost zlate dobe je, da so Bog, svet, ljudje, živali in rastline v popolni harmoniji. Ta harmonija se iz dobe v dobo manjša, dokler v dobi kali* ne doseže najnižje točke. Tedaj se (ponovno) utelesi Gospod in železno dobo spremeni v zlato.

Prav na tej točki je svet danes. Zdi se, da marsikaj razpada, se ruši. Zdi se, da se kaos vse bolj širi. Z Božjo roko, vodenjem pa bo iz tega kaosa zrasel zlati, Božji red.

Vprašal boš: »Zakaj obstajajo štiri različne dobe?« Ker se morajo duše razvijati. Preprosto povedano to pomeni, da se vsaka duša na vsaki od desetih ravneh svojega razvoja utelesi kot človek sedemkrat. V vsaki dobi se duše učijo nekaj drugega, kar potrebujejo za svojo izpopolnitev.

Doba kali s svojimi strašnimi grozotami, izdajstvom in strahom, ki neredko seže do groze, uči dušo, da negativno ravnanje vodi do težav, do trpljenja in uničenja. Skozi te izkušnje se duša prečisti in prerodi ter doseže zavedanje. Vse to pa pod odločilnim pogojem: da jo nekdo uči.

Zato so danes na Zemlji velike duše, ki učijo ljudi. Napočil je čas za odločilne spremembe: zlata doba je tik pred vrati oziroma je že tu, odvisno od stališča gledanja.

Novo obdobje pa potrebuje tudi nov način vzgoje, kajti prav otroci so tisti, ki ustvarjajo in zaznamujejo novi čas. Današnji otroci bodo kasneje kot odrasli določali zgodovino sveta. Zato se bo svet spremenil, ko se bo spremenila vzgoja otrok. Ostrina, slepa poslušnost, strah in izdaja ustvarjajo dobo kali. Ljubezen, zaupanje in empatija pa so ustvarjalci zlate dobe.

Na začetku te knjige zato ne navajam pravilnih vzgojnih nasvetov, najsi bodo ti še tako koristni. Knjiga se začenja z vzroki problemov. Ti pa so, malce posplošeno izraženo,

____________________

*Kali

Yuga; Yuga = doba, ciklus, sedanja železna doba (op. prev.).

pomanjkljiva empatija, nejasnost in ostrina ter iz njih izhajajoč strah.

Izdajstvo, strah in njun vpliv

Današnji čas še vedno zaznamujeta izdajstvo in strah. Pa vendar, s tem, ko se oba pojma pojavljata že na začetku knjige, ki govori o vzgoji, se bodo gotovo mnogi vprašali, ali je to pravi način za začetek. Ali vendarle ni pregrobo, morda celo patetično? Težava je v tem, da so ljudje v svoji nevednosti prepričani v svojo vsevednost. Mnogi so obkroženi z izdajstvom in strahom, a v večini primerov tega ne zaznavajo in ju zato pogosto širijo naprej. Pri tem pa so žal mnogi prepričani, da je njihovo ravnanje vselej pravilno.

Zato je moja prva naloga, da prebudim tvoje zavedanje strahu in izdajstva. Če se zavedaš, da sta to najpomembnejši temi obdobja kali in posledično tudi tvojega življenja, se lahko, morda prvikrat, vprašaš, v kolikšni meri določata tebe in tvoje življenje ter v kolikšni meri pristopaš do ljudi s strahom in izdajstvom v sebi.

Knjiga, ki govori o vzgoji, mora v današnjem času najprej načeti prav ti dve temi, saj v veliki meri določata vzgojo otrok po svetu.

Najbrž si ob tem spoznal, da je prav strah tisti, ki zaznamuje obdobje kali. Ta strah pa včasih seže vse do groze. Pomislimo le na vse grozote, ki so se dogodile v obeh svetovnih vojnah. Vendar pa tudi danes strah in groza še vedno vladata marsikje po svetu.

Vprašal boš, kaj pa izdajstvo, ali je res toliko izdajstva v vzgoji otrok? Da, je moj jasni odgovor. Otroci so izdani v neštetih oblikah. En primer takšnega izdajstva je, da otroci že pred rojstvom izkusijo nezaželenost s strani staršev. Kadar starši ne spremenijo svojega negativnega odnosa do otrok in se do njih vedejo odklonilno, otroci to nedvomno doživljajo kot sovraštvo, čeprav ne nujno zavestno.

Izdajstvo in strah, ki neredko sežeta vse do groze, sta občutji, ki ju otrok doživlja od svojega rojstva, najpozneje pa tedaj, ko razvije svoj Jaz, to je svojo samostojnost. Zato sploh ni čudno, da je v današnjem času na svetu nešteto oseb z najtežjimi psihičnimi težavami, psihiatrične ustanove pa so pogosto povsem prenapolnjene.

Če prihajajočo zlato dobo razumemo kot obdobje svetovne zgodovine, v kateri bodo dojenčki odraščali v zavedanju bratstva človeštva in božjega očetovstva, pa je obdobje kali zaznamovano s tem, da ljudje ne morejo odpreti svojih src, egoizem pa slavijo kot hvalevredni življenjski nazor. Za vladajoče pa je značilna velika nevednost, sla po moči in deloma neobrzdana brutalnost.

Nadaljnja značilnost obdobja kali, in s tem tudi ena od oblik vzgoje, ki se mora nujno spremeniti, da bo človeštvo in tudi svet ozdravelo, je sledeče dejstvo: očitno je, da mnogi ne poznajo odločilnih vprašanj (ki jih bom načel tudi sam v nadaljevanju knjige) ali pa imajo napačne odgovore. Vendar pa so trdno prepričani v svoj prav. Mnogi pri tem spominjajo na majhnega dečka, ki je trdno prepričan svojemu očetu trdil, da je šest minus štiri tri. Nakar ga oče ljubeče popravi: šest minus štiri je dve. Nikoli in nikdar, reče Karelček, v to sem trdno prepričan: šest minus štiri je tri. Oče pa ob tem nemočno pomisli: No, Karlovi učitelji bodo imeli še veliko dela!

Napačna vzgoja, nezadosten stik s samim seboj in z Bogom se kažeta v precenjevanju samega sebe (kar bi se pravzaprav moralo imenovati precenjevanje ega) in njegovih daljnosežnih posledicah.

Posledice takšne slepote so, da ljudje delajo velike napake. Sebi in drugim prizadejajo grozote, vendar pa so trdno prepričani v svoj prav.

Izraz napačne vzgoje je tudi sledeče: v kolikor se otrok v svoji zgodnji mladosti ne počuti razumljenega in spoštovanega, večinoma »otrdi« in se zapre pred finimi vibracijami sočutja, nežnosti, resnice, poštenosti, notranjega glasu in s tem povezanim Božjim redom.

Tisti, ki pa je odprt in v sebi čuti tok ljubezni in resnice, ta ljubezen in resnico tudi misli, govori in živi, kar pomeni, da harmonično povezuje emocionalno in racionalno inteligenco.

V kolikor pa je zaprt, je na ta način izgubil resnični stik s sabo in svojimi najglobljimi koreninami ter živi kot rastlina, katere korenine ne rastejo v zemljo, ampak molijo v zrak. To seveda ne more dolgo uspevati, razen če človek ni deležen pomoči. Vendar, hvala bogu, pomoči je veliko.

Kako pa naj odrasli s svojim čustvovanjem in mišljenjem stojijo ob strani svojim otrokom, ko pa so v resnici povsem izkoreninjeni, tako da resnice ne poznajo, ampak jo celo vztrajno zanikajo?

Otroci dobro občutijo, kadar kaj ne drži. Kako pa naj to posredujejo svojim staršem, vzgojiteljem ali učiteljem, če ti niso odprti za resnico in za njihovo vedenje.

Ubogi otroci. Ubogi zato, ker veliko trpijo in ker so v nevarnosti, da bodo odrezani od lastne resnice, tako kot so njihovi starši in učitelji.

Zato ni mogoče previsoko ceniti dosežka dobrih staršev. Ti resnično opravljajo božje delo. Zato ne mine dan, ko ne bi hvalil matere, ki svojim otrokom izkazujejo ljubezen, sočutje, spoštovanje in moč. Te matere so resnične junakinje današnjega časa, kajti one spreminjajo svet s svojo ljubeznijo – z neskončno ljubeznijo, ki jo dajejo svojim otrokom. Zato so otroci takšnih staršev graditelji nove dobe. V njih namreč zacvetijo semena, ki so jih vanje posejali njihovi starši.

Izdajstvo in strah v okolju

Ti dobri starši in posledično dobre družine pa se morajo boriti proti določenemu odporu, vse dokler ne bo napočila zlata doba, ki jo bodo vsi videli in izkusili. Vendar te dobre družine uživajo posebno zaščito Boga, kajti On ve, kaj vse žrtvujejo, kako dobra so njihova srca in kako velikega pomena so za ves svet.

Marsikaj bodo morali še opraviti, dokler ne bo minila doba bojevanja, sovraštva, samouničevanja in nedotakljivosti. Nekateri ljudje v svojem odnosu do okolja, ljudi, živali in rastlin še vedno izražajo nedotakljivost, ravnodušje in brutalnost. Pri tem se poraja vprašanje: Kje so se tega naučili? Odgovor je žal: v otroštvu!

Človek obravnava druge ljudi in stvari v okolju tako, kot je to doživel in se naučil v otroštvu. Vzgoja je zato najpomembnejša na svetu. In ker so matere oz. ženske tiste, ki ponavadi vzgajajo, so prav one najpomembnejše osebe. Noben moški ne more na poklicnem področju doseči tega, kar doseže mati v družini. Zato moški, ki izgubi svojo ženo, otroke, dom, in s tem svojo srečo v privatnem življenju, tega ne more izenačiti na poklicnem področju, pa če je še tako uspešen. Ženske, ki vzgajajo otroke, ustvarijo oz. oblikujejo dom, so najpomembnejše – s tem pa nosijo tudi zelo veliko odgovornost.

Pozitivna moč je vselej povezana z nalogami, odgovornostjo in odrekanjem. Tisti, ki to sprejme, ga sadovi moči ne bodo pokvarili. Deležen bo bogatega blagoslova kot na primer žene v zlati dobi.

Vendar pa ženska, pa naj bo še tako pozitivno naravnana, proti sovražnemu duhu časa nima veliko moči.

Če je onesnaževanje okolja nekaj samoumevnega, če je zastrupljanje rastlin, to je sadja in zelenjave, naravno, če je mučenje in klanje živali nekaj povsem normalnega, tedaj je družba zdrsnila oziroma potonila zelo globoko. Negativni vplivi okolja pa bodo zaznamovali, če že ne uničili, družine.

Vendar ne pozabi, kot je dejal Hegel, svetovni duh se razvija. Določene stvari, ki so bile pred petdesetimi, sto ali dvesto leti mogoče, sedaj izzovejo ogorčenje.

Na primer javna usmrtitev bi danes v združeni Evropi izzvala plaz ogorčenja. Prav tako transport sužnjev iz Afrike v Ameriko. Sicer pa je v tistih časih transport sužnjev potekal tako, kot danes poteka transport živali. Vendar tudi to se bo spremenilo.

Izdajstvo in strah za živali in rastline

Vedi, da so narava, svet in vesolje eno. Vse je en Bog, ki se preko maye, iluzije, kaže v mnogočem. Vse je eno. Ena velika duša. Duša sveta. Božja duša.

Če kot ženska svojemu možu in kot mati svojim otrokom daješ uživati meso, tedaj podpiraš izdajstvo in strah.

Rejec izda žival s tem, ko je ne spoštuje kot živo bitje, ampak je zanj le meso, produkt. Zaradi tega živali doživljajo strah in celo grozo, saj je vedno več tako mislečih ljudi.

Klanje živali je postala aktualna tematika. Ali ni to samo navidezno? To, da živali najprej omamijo, nato pa zakoljejo, prikrivajo dejstvo, kako grozljiva je vzreja živali, njihov transport, čakanje v klavnicah in omamljanje. Veliko živali v klavnicah zakoljejo brez omamljanja. Zakaj ljudje govorijo o načinu klanja, namesto da bi govorili o tem, kako bi živali lahko pustili živeti? Kateri politik govori o tem? Niti eden. Kakšna sramota! Kakšno izdajstvo, kakšna grozota za živali.

Ta diskusija pa je vseeno lahko koristna, ker dokazuje, kako so ljudje postali surovi. Le kako lahko človek zakolje žival in pri tem trdi, da je to božja volja? Le kakšno predstavo imajo ti ljudje o Bogu? In kdo so tisti, ki klavcem prodajo živali, ko pa vedo na kakšen način jih ti pobijajo?

Ženske, ki kupujejo meso in ga pripravljajo zase in za svojo družino – ne glede na to, od kod je to meso in od katere živali , bi se morale zavedati kakšni nevarnosti izpostavljajo sebe in svojo družino. Kajti v življenju ni ničesar brez posledic.

Tako mnoge družine dnevno uživajo meso in se ob tem čudijo, da se morajo boriti s številnimi boleznimi. Ronald Zürrer in Armin Risi v svoji nadvse informativni knjigi Vegetarisch leben pravita: »S tem ko je v 20. stoletju v prehrano prešlo veliko živalskih izdelkov, so se za 3 do 5 % letno zvišale bolezni srca in ožilja ter tudi rakaste bolezni. Prav te bolezni povzročajo smrt več kot dvema tretjinama ljudem zahodnega sveta (poudarek avtorja). V obdobju desetih let, med letoma 1975 in 1985, so v Nemčiji za 41 % narasle bolezni srca in ožilja, tumorna obolenja so pri otrocih in odraslih narasla za 80 %, število napotitev v bolnišnico se je zvišalo za 114 %, bolezni ob nosečnosti, porodu in v poporodni dobi pa so narasle za 227 % (podatki izhajajo iz Nemške zveze zdravstvenih zavarovanj).«

Zürrer in Risi še pravita: »Vegetarijanci so najmanj dovzetni za bolezni, imajo večinoma normalno telesno težo, najboljše laboratorijske izvide in tudi krvni tlak. Dovzetnost za infekcije je pri vegetarijancih v povprečju manj kot 20-odstotna, prav tako je občutno nižja pogostost zdravljenj. V nasprotju z zelo razširjenimi predsodki vegetarijanci ne poznajo npr. bolezni zaradi pomanjkanja vitaminov in jih tudi ne muči zmanjšana telesna zmogljivost oziroma storilnost. Kljub občutno daljši življenjski dobi je pri njih občutno manj rakastih obolenj.«

Zato imej vselej v mislih: na koncu ne bo kruto okolje tisto, zaradi katerega boš trpel, ampak vse slabo, krivično in nepošteno, kar si dajal svojim bližnjim.

Nič ne pomaga, da tožiš in se pritožuješ, ne da bi se kaj naučil in potegnil sklepe. Danes se pritožuješ. Ampak, ali se te je kdaj dotaknila tožba in bolečina drugih - tvojih sosedov, soljudi, živali, saj tudi ti izražajo svoja občutja?

Stari Rimljani so poznali zelo moder rek: Memento mori, misli na smrt. Takšen, kot si ti danes do drugih, tako se bo nekoč godilo tebi. Ne skrbita te trpljenje živali in grozote, ki jih doživljajo. Ali si se že vprašal, da boš morda nekoč sam na lastni koži v neki bolnišnici doživljal isto? Skalpel in zdravila ti bodo predstavljali pekel. Boš tedaj uvidel povezavo med temi dogodki?

Ne zavrni lahkomiselno mojih besed. Koliki tožijo nad svojo usodo, vendar, ali so se sploh kdaj spraševali o usodi drugih?

Modri Thich Nhat Hanh v svojem delu Vierzehn Tore der Achtsamkeit pravi: »Količina žita, ki jih zahodne dežele porabijo za krmo živine in kuho žganja, je ogromna. Profesor Francois Peroux, direktor pariškega Inštituta za uporabno matematiko in gospodarstvo, je ugotovil, da bi bilo mogoče popolnoma odpraviti lakoto v deželah tretjega sveta, če bi zahod za 50 % zmanjšal porabo mesa in alkohola. Žito, ki bi pri tem ostalo, bi nahranilo svet. Na zahodu pa bi posledično, če bi ljudje uživali manj mesa in alkohola, umrlo manj ljudi v prometnih nesrečah in zaradi srčnih obolenj.«

To je knjiga o vzgoji. Naslov je načrtno splošen in širok, kajti vzgoja je vse. In tudi druge lahko vzgajaš šele, če si sam vzgojen. Pri tem imam v mislih vzgojo, ki te nauči priti v stik z dobroto, lepoto in Bogom, ki je v tebi. Takšna vzgoja te pripelje do sreče in doživetja zlate dobe. Vse drugo je zame zapravljanje časa, če ne celo zavajanje. Samo tisti, ki je sam vzgled, lahko vzgaja in usmerja v pozitivno smer. Vzor, zgled* pa je lahko samo nekdo, ki je vzgojen. Vzgajanje je učenje. In le s pravim učenjem lahko postaneš vzor, zgled.

Odločilnega pomena v življenju je stavek: Vse šteje. To pomeni, da ne moreš biti, kot se je sicer dogajalo med drugo svetovno vojno, po eni strani ljubeč družinski oče doma, po drugi strani pa pošast. Prav tako ne moreš sovražiti tujce, do svojih bližnjih pa biti prijazen in ljubeč. Vse šteje, kajti vse je Eno.

Prav tako ne moreš biti prijazen do tujcev, obenem pa živali in rastline hraniti z antibiotiki oziroma pesticidi. S tem izkazuješ nespoštovanje, prezir do živali, rastlin in tudi ljudi. Tudi ne moreš biti prijazen do živali in rastlin, ljudi pa prezirati. Kajti vse je Eno. Vse je Bog. In ta Bog si ti. Vendar tega še ne veš. V tem je srž problema!



____________________

<*Besedna igra; das Vorbild = zgled, gebildet = izobražen, omikan (op. prev.).

Izdajstvo in strah za ljudi

»Vse je Eno« pomeni tudi, da se zavedaš, da si pracelica

družbe. Omenili smo že, da se ženske težje borijo proti toku. To pa zato, ker so v svojem trudu povsem same in je ta boj zanje neskončno težak. Vendar nobena okoliščina ni nespremenljiva. Vsak človek ima nešteto možnosti, priložnosti prav

zato, ker ima neskončno sposobnosti v sebi. Če o sebi menite, da sebe in svojega okolja ne morete več spremeniti, je to zato, ker se omalovažujete in podcenjujete. Že grški filozof, Táles iz Mileta je pred 2500 leti govoril o »točki zunaj sveta«. Ta točka je v tebi, z njeno pomočjo lahko spremeniš vse. Ta točka je tvoj resnični Jaz. Enačba je preprosta: Čim bolj živiš svoj najvišji, resnični Jaz, torej svoje Božansko, tem bolj bosta upadali izdajstvo in strah. To božansko se izraža skozi resnicoljubje, ljubezen, požrtvovalnost, taktnost, potrpljenje, nenasilje, miroljubnost, pravičnost, sočutje, spoštovanje, pozornost in pazljivost (primerjaj tudi Sai Baba govori o psihoterapiji). Te lastnosti lahko razviješ v družbi dobrih ljudi, z meditacijo, s ponavljanjem božjega imena in spoznanjem, da je vse Eno.

Živi svojo božanskost in vse se bo podredilo božanskemu Sebstvu. In prav to Sebstvo je merilo za dobro vzgojo.

Zato na tem mestu izhajam iz zelo splošnega stališča: Pomembno je temeljno stališče vzgoje, ne pa posamezna praktična navodila. O njih bom pozneje sicer govoril, odločilnega pomena pa je vendarle tvoj odnos, naravnava. V kolikor je tvoj odnos napačen, bo tudi vse drugo napačno.

Napačen odnos po mojem vključuje: zaverovanost v svoj prav, nepotrpežljivost, očitno ali subtilno zatiranje, manipuliranje, hlad, nezanimanje in naglo jezo.

Tukaj pa ponovno naletimo na izdajstvo in strah. Če imajo starši napačen odnos, menijo pa, da je pravilen, na ta način izdajajo čustva svojih otrok. Otroci pa v tem trenutku doživljajo strah, kot ga bodo vedno znova doživljali tudi v prihodnosti.

Dandanes je težava prav v tem, da skoraj vsi izhajajo iz napačnih predstav, predpostavk in načel, pri tem pa so prepričani, da so le-ti absolutno pravilni. To je tista resnično grozljiva značilnost današnjega časa. Ljudje ravnajo narobe, pri tem pa so absolutno prepričani v svoj prav!

Takšni ljudje pričenjajo vojne, razstreljujejo hiše, mesta, cela področja, pri tem pa so prepričani, da je njihovo početje pravilno, celo v skladu z božjo voljo. Ti ljudje bodo našli nešteto somišljenikov, ki mislijo in ravnajo enako, saj so prav tako prepričani v svoj absolutni prav.







VZGOJA, IZDAJSTVO IN STRAH

Izhajajoč iz povedanega, sem proti revoluciji, proti nasilju, proti zatiranju in seveda proti uničevanju. Zagovarjam pa moč ljubezni. Ta moč deluje počasi – zato pa nezadržno. V primeru, da imaš nekega sovražnika in ne izkoristiš njegove šibke točke, bo ta sovražnik postal tvoj prijatelj – kar pa še ne pomeni, da ne bodi čuječ in jasen!

In kako boste prišli do tega spoznanja, ko pa vam neumni in zločinski mediji nenehno pripovedujejo ter vas prepričujejo, da lahko nekaj pozitivnega dosežete le s silo in brutalnostjo?

Zato ti postavljam odločilno vprašanje: Kako boš dobro vzgajal svoje otroke in uspel vzdrževati pozitiven partnerski odnos, ko pa dopuščaš, da nate vplivajo ti grozljivi in uničevalni mediji?

Najprej bi moral odstraniti televizijo, nato odjaviti večino časopisov oziroma jih nehati prebirati.

Meniš, da lahko prenašaš in obvladuješ to poplavo negativnih informacij? Kako to veš? Kako to, da sebe tako dobro poznaš? Ali žival ve, kaj z njim načrtuje njegov rejec? Ali ovca ve, kaj z njo načrtuje trgovec, ki jo je prodal klavcu oziroma mesarju? Kaj pa mesar, ali ta ve kaj dela?

Praviš, da so ti primeri pregrobi? Meni se zdijo še preblagi v primerjavi z vsemi grozotami, ki jih dnevno lahko vidimo po televiziji in beremo v časopisih in revijah.

To, kar vidiš, te oblikuje. Pomisli na latinski izraz informare – oblikovati znotraj. Vsaka tako imenovana informacija te izoblikuje navznoter. Tudi v tem primeru najprej pride do izdaje, potem pa se pojavi strah ali pa celo groza. Kar pomeni, da si najprej napačno informiran, na koncu pa je tvoje življenje daleč od izpolnitve, ki si jo iskal.

Vprašaj kdaj ljudi, ki so na očeh javnosti, kako pogosto so jih mediji obrekovali in kako pogosto so se zaradi medijev počutili izdane in ogoljufane.

Zakaj mediji počno to? Ali morda zato, da bi te informirali? Ne, nasprotno. Zaradi želje po uspehu, moči in denarju. Zato vedi: ti, tvoja sreča, tvoj razvoj, tvoje iz-oblikovanje – vsega tega med omenjenimi cilji medijev ni mogoče najti!

In če tako slabo skrbiš zase, če dopuščaš takšno napačno oblikovanje tvoje notranjosti, kako boš potem dobro skrbel za svoje otroke? Kako boš vedel, kaj je dobro zanje? Morda ena, dve ali celo tri ure gledanja televizije na dan?

Skoraj neverjetno, vendar je dejansko veliko takšnih staršev, ki si vzgojo predstavljajo natanko tako. Svoje otroke posadijo pred televizijo, glavno je, da se ti umirijo. Vendar za kako dolgo? Kako dolgo lahko otrokom daješ napačno duhovno hrano, vse dokler ne izbruhne škandal?

Mnogi starši tedaj rečejo: »To ni več moj otrok!« Ali še huje: »To nikoli ni bil moj otrok!« Kako enostavno! Kako nespametno! Tvoj otrok je v dani inkarnaciji za vselej tvoj otrok.

Obenem pa ne pozabi na besede iz Ved: Starši svojim otrokom predstavljajo Boga, tako kot to predstavlja guru oziroma duhovni učitelj. Kaj to pomeni? Starši so v veliki meri odgovorni za usodo svojih otrok. Otroku predstavljajo Boga, v prvi vrsti zato, ker jih otroci poveličujejo kot bogove, drugič pa zato, ker so starši v otroških očeh vsemogočni, kot je Bog, tretjič pa, ker so v veliki meri odgovorni za razvoj svojih otrok.

Torej, če otroci ne odrastejo v takšne osebe, kot so si to predstavljali starši, se morajo ti vprašati, kaj so sami naredili narobe.

Žal pa večino staršev ne zanimajo lastne napake, niti tisto, česar bi se morali naučiti. V ciničnem pogledu so resnično podobni Bogu. So vsevedni in ne delajo napak!

Kaj pa že omenjeni rek Memento mori? Le kako boš lahko mirno umrl, če nisi bil blagoslov za svoje otroke?

Tukaj pride do izraza zakon karme, to je zakon vzroka in posledice: Če ne moreš ali ne znaš skrbeti za svoje otroke, tudi zase ne moreš skrbeti. Če ne znaš skrbeti zase, boš prej ali slej naletel na ljudi, katerih dejanja boš doživljal kot grozljiva. Resnično, to je grozno. Vendar, ali si to poskušal preprečiti? Ali si sploh kdaj pomislil na vse ljudi, ki so zaradi tebe doživljali in še vedno doživljajo strahote? Ali ti je glede tega sploh kdo lahko kaj rekel? Ali si se dejansko kdaj vprašal, če je bilo dobro in prav, kar si storil svojim otrokom oziroma jim to še vedno delaš?

Vsak najde ali dobi odgovore, če jih le išče. Povedano drugače: Vsak najde to, kar resnično išče. Če resnično iščeš odgovor in se trudiš, da bi ga našel, ga boš tudi našel. Tak je kozmični zakon. Sicer tudi zakon uspeha in neuspeha: najdeš vedno le tisto, kar iščeš iz vsega srca. Če iz srca iščeš pot, način, kako bi se približal svojemu otroku, boš to tudi našel. Če pa te poti ne najdeš, tedaj za to ni kriv otrok, ampak si ti tisti, ki ni iskal dovolj resno in s pravo mero občutka.

Sedaj smo prišli do naslednjega pomembnega načela, ki se glasi: Izdaja je zmeraj obojestranska. Tisti, ki izda sočloveka, vselej izda tudi sebe. To izhaja iz resnice, da smo vsi Eno. Ne morem si na primer odrezati roke, ne da bi me to ne prizadelo. Mi vsi smo delčki enega organizma – sveta oziroma kozmosa. Kar prizadene posameznika, prizadene nas vse.

To veliko resnico lahko ponazoriš z navadnim poskusom. Skupina ljudi naj se postavi tako, da si vsakdo izbere dve osebi, do katerih se postavi v njemu ustrezajoči se razdalji. Čez čas bodo vsi našli svoj položaj. V kolikor pa bi se sedaj katera oseba premaknila, torej če bi spremenila svoj položaj, bi se morali premakniti vsi in ponovno zavzeti mesto oziroma položaj, ki jim ustreza.

To je tudi dober primer tega, da smo mi vsi Bog. Kajti že majhen premik posameznika povzroči, da morajo vsi udeleženi zavzeti nov položaj.

Kako se pojavi strah?

Če smo na tak način vsi povezani med seboj, tedaj imamo tudi veliko moč nad drugimi. Tisti, ki ima veliko moč, ima po božjem redu tudi veliko odgovornost.

Kdor izvaja moč brez občutka odgovornosti, dolžnosti in požrtvovalnosti, in s tem drugim daje slab vzgled, ta zagreši izdajstvo.

To pomeni: strah se pojavi zaradi izdajstva tistih, ki imajo moč, a se ne ozirajo na to, kaj pomeni imeti moč. Danes se mnogi ne trudijo izvedeti, kaj je njihova dolžnost do moči. Se pa skoraj izključno sprašujejo o tem, kaj so drugi dolžni njim, ker jih obvladujejo oziroma ker so le-ti obvladani. Zaradi tega dobivata izdajstvo in posledično tudi strah takšno širino.

Pri vzgoji otrok to pomeni, da se starši ne sprašujejo o tem, kaj potrebujejo njihovi otroci, kako občutijo, kar jim je rečeno ali storjeno, ter kakšne posledice ima to zanje. Tukaj naj jasno poudarim nekaj, kar bom v tej knjigi tudi sicer nenehno izpostavljal. Slaba vzgoja, to pomeni vzgoja brez ljubezni, sočutja, razumevanja, vrednot in spoštovanja, je naravnost grozljiva. Zakaj? Ker v otroku uniči nekaj izredno pomembnega: njegovo vrednotenje samega sebe. Ti ne veš, da si Bog, ker sebe ne znaš pravilno vrednotiti. Kdor pa se zna pravilno vrednotiti, za tistega je vse mogoče. Človekove meje niso v njegovih pomanjkljivih sposobnostih ali možnostih, temveč edino v njegovem napačnem vrednotenju sebe. Pravilno samovrednotenje, ki ga otroku vzgojijo starši, odloča, ali bo ta otrok v življenju postal kralj ali pa berač. Zato drži, kar pravijo Vede: Tvoji starši so Bog, kajti s tem, ko v tebi izgradijo (ali ne izgradijo) samovrednotenje, odločajo o tem, kaj bo s teboj v prihodnosti.

Starši so sami žrtve lastnega strahu

Prišli smo do naslednje točke, ki zaznamuje vso dilemo pedagogike današnjega časa: človek zelo težko spreminja svoje navade. Kako se glasi pregovor? Kar se Janezek (ne) nauči, to Janez (ne) zna.

Z drugimi besedami: V učenje nečesa, kar je bilo zamujeno v mladosti, bo pozneje potrebno vložiti veliko truda. Starši bi zato morali izkoristiti rosna leta svojih otrok, da bi jih naučili pravilnega vedenja, ki je oziroma bo zanje blagoslovljeno.

Kaj pa se zgodi, če starši sami ne vedo, kaj je dobro in kaj je narobe? Če ne poznajo nobenih splošnoveljavnih, pozitivnih načel, po katerih bi ravnali? Če ne razumejo svojih otrok, ne sočustvujejo z njimi, jih ne znajo voditi na ljubeč način? Če do njih niso pravični in jih otroci ne morejo idealizirati? Tedaj postane jasna tesna povezava nizkega samovrednotenja, napačnih in celo katastrofalnih odnosov, negativnih stališč, negotovosti, strahu in neuspeha.

In kako pride do vsega tega? Zakaj starši delajo takšne napake, ki imajo tako daljnosežne posledice? Ker so sami globoko v sebi ranjeni. Ker so sami žrtve. Ker so sami izgubili srečo, radost, lahkotnost in smeh.

Zato bom na tem mestu izjavil nekaj provokativnega: Kdor se ne zna veseliti življenja, kdor se ne zna smejati, kdor ne občuti lahkotnosti življenja, ta bi se moral vprašati, ali je prav, da svoje nazore – vede ali nevede – prenaša na svoje otroke.

Obstaja fraza Nič ni bolj uspešno od uspeha. Sam bi ga spremenil v: Nič ni uspešnejše od radosti, kreativnosti, pozitivnosti, lahkotnosti in smeha. Ali ni največji uspeh, da se dnevno smejiš in veseliš življenja? Ali ni prav tak odnos do življenja skrivnost, zaradi katere so, kot je pokazala neka raziskava, prebivalci Bangladeša, te najrevnejše in nesrečne pokrajine na svetu, vendarle najsrečnejši ljudje na svetu.

Za tiste, ki iščejo dobro in resnico, sta nujni dve stvari. Najprej morajo spoznati, da so izdajstvo, strah in nizko samovrednotenje pomembne teme današnjega časa, ter ugotoviti, kako lahko namesto tega na svoje otroke prenašajo radost, kreativnost, pozitivnost oziroma pravilno samovrednotenje.

Le tisti, ki vidi, kaj počne, lahko spremeni svoje ravnanje. Drugače rečeno: Če so tvoji otroci nesrečni, če si do njih krivičen, če je veliko prepiranja in skaljenega veselja v vašem domu, tedaj se moraš kot starš vprašati, kaj gre narobe, prav tako pa moraš pri sebi presoditi, kaj sam delaš narobe.



In kako se glasi odgovor? Vprašaj svoje otroke, vprašaj svojega partnerja in boš zagotovo prejel pomembne odgovore. Morda ne boš našel tisti pravi odgovor, vendar če boš dovolj dolgo iskal, bo tvoj trud zagotovo poplačan s koristnimi predlogi, tako da boš našel pravo rešitev oziroma boš prišel do pomembnega uvida.

Tukaj imej v mislih pravilo: Ljudje lahko dosežejo vse, pod pogojem, da ne obupajo, da ne odnehajo prehitro. Večina tistih, ki jim domnevno spodleti, prehitro odneha. Kdor se za nekaj resno zavzema in pri tem dovolj dolgo vztraja, bo uspešen.

Gotovo se ti bo kdaj zazdelo, da je pravočasen umik edina rešitev. Vendar le včasih. V večini primerov je to izdaja lastnih ciljev, ki niso imeli priložnosti učinkovati, ker si ti nisi vzel potrebnega časa, da bi jih dosegel.
Natančno premisli, kaj je tisto, kar hočeš doseči. Nato si to napiši, vztrajaj, ne odnehaj, in dosegel boš veliko – tudi pri vzgoji svojih otrok
.

Nejasni, spremenljivi odnosi

Omenil sem že negativni vpliv medijev. V večini primerov je njihov cilj uspeh, ki pa ga merijo po prisluženem denarju. Na kakšen način pa se denar lahko najlažje zasluži in se nato spet izgubi? Tako, da mediji v človeku izzivajo njegove nagone. Čim bolj elementarne so potrebe, ki se zadovoljujejo, tem lažje se zdi, da se lahko doseže uspeh. Vendar ne na dolgi rok, kajti na neetičen način pridobljeni denar se zmeraj izgubi. Koliko ljudi v filmski industriji je s prikazovanjem nasilja, promiskuitete, zapeljevanja, brutalnosti, prevar in iz- dajstva z lahkoto zaslužilo in izgubilo ogromna premoženja.

Sprva gre vse dobro, zato tudi mnogi v zabavni industriji stavijo na najbolj ceneno zabavo, razvedrilo, ki vključuje seksualnost, umore in nestalne odnose. Vse to diši po svobodi, po velikem, širnem svetu. Drži! Veliki, širni svet – svet strasti. Strast pa, kot je znano, rodi trpljenje. Trpljenje za odrasle, odraščajoče, otroke in dojenčke. Vse potegne vrtinec strasti. Vsi so izpostavljeni trpljenju, prepirom in ranjenosti. Kar pa je značilnost obdobja kali. Obdobje, za katero se zdi, da je v njem vse dovoljeno.

Mnogi se tudi obnašajo, kot da jim je v največje veselje tisto, kar najbolj boli: prešuštvo in nestalni odnosi.

Tukaj ponovno pride do izraza izdajstvo, ki mu sledi strah oziroma groza. Očitno je tudi, kako ju olepšujemo. V nemški jezikovni rabi se uporablja izraz Fremdgehen, tj. skočiti čez plot. V italijanščini je sam izraz veliko bolj dramatičen, saj govorijo o tradire in tradimento, tj. izdati, pustiti na cedilu.

In kdo je izdan? Partner? Da. In to je tisto brizantno? Ne, brizantno je izdajstvo samo po sebi. Zakaj? Ker ljudje ne vedo, kaj delajo. Sicer ne bi bilo toliko razočaranih in nesrečnih ljudi, ki obžalujejo svoja dejanja, ki bi jih najraje izbrisali in se vrnili v staro stanje, ljudi, ki tožijo, kako so bili neumni.

Drži, deloma so res neumni. Večinoma pa so žrtve nizkotne manipulacije, zavajanja ali celo prevar.

Kajti resnica je, da je veliko ljudi prevaranih zato, da bi si lahko redki posamezniki nakopičili velika bogastva. To je izdajstvo. Množica ljudi ne opazi, kako ta peščica manipulira z njimi, da bi prišla do njihovega denarja.

Pa smo ponovno prišli do enega od zakonov dobe kali: Najprej se zgodi izdajstvo, ki mu sledi strah oziroma groza. Mnogi verjamejo vsemu, kar vidijo v filmih in to tudi posnemajo. Nakar doživijo najhujša razočaranja.

Današnja ideologija se glasi: Delaj, kar hočeš, in boš srečen. Sledi svojim potrebam in našel boš izpolnitev. Loči se od svojega partnerja, kadar koli ti ustreza, in izkusil boš pravo veselje.

Jaz pa pravim: Če boš to naredil, z gotovostjo ne boš ušel nesreči, neuspehu, žalosti, prepirom in ponovnemu rojstvu! Verjemi mi, to drži brez izjem.

Zato te sprašujem, kje so pri tem ljubezen, odgovornost in požrtvovalnost? Kje so mir, varnost, lahkotnost in zaupanje?

Veliki analitik Heinz Kohut ima prav, ko v svojem delu Narzissmus vedno znova poudarja, kako pomembno je za zdrav razvoj otroka, če starši znajo sočutiti z njim in če jih otroci lahko idealizirajo. Idealizirati ne pomeni drugega, kot da otrok lahko občuduje svoje starše. Koliko staršev lahko dandanes zase trdi, da se vedejo tako, da jih njihovi otroci lahko idealizirajo?

In kako lahko takšen starš sočuti s svojimi otroki, če nima odprtega srca za svojega partnerja in zase?

Zato bodi zelo previden s prenagljenimi odločitvami in dejanji. Kako hitro je lahko kozarec počen. Njegovo popravilo pa je zelo težavno. V mnogih primerih tudi nemogoče. Koliko ljudi je le enkrat hotelo doživeti pustolovščino, izkusili pa so nočno moro, iz katere niso več našli izhoda.

Vselej imej v mislih največjo slabost človeka: premalo ceni tisto, kar ima, preveč pa, česar nima. Tudi to je ena izmed oblik izdajstva, kajti vse, kar dobi, je manjvredno!

Zato tudi ne pozabi ene največjih kreposti, odlik človeka: to je zadovoljstvo. Resnično zadovoljen človek je zelo blizu blaženosti.

Vse gospodarstvo oziroma trgovina pa temelji na nezadovoljstvu. Kajti potrošnik je tisti, ki hoče več, ki hoče še nekaj drugega, boljšega.

Zakon proti nezadovoljstvu, proti izdajstvu, strahu in razočaranju se zato glasi: potuj z malo prtljage, vendar s trdnimi ideali. To pomeni: vselej preveri svoje želje tako, da jih primerjaš s svojimi ideali.

Ne zaupaj na videz preprostim, lahkim rešitvam. Takšnih rešitev ni, ker so vselej povezane z veliko strasti.

Naredi najpomembnejše, kar lahko narediš v življenju: Bodi srečen človek. Bodi pameten in ne verjemi nesmislu, ki pravi, da je v življenju mogoče nekaj doseči brez žrtev in odpovedovanja. To ne more biti res že zaradi tega, ker sta žrtvovanje in odpoved najboljši sredstvi proti izdajstvu in strahu.

Ne išči cenenih, preprostih rešitev, kajti teh ni.

Vsakdo ima pravico do uspeha. Vendar ima uspeh tudi svojo ceno – ki pa je mnogi niso pripravljeni plačati. Problem se skriva v tem in ne v nedosegljivosti uspeha!

Imej v mislih, da boš nekega dne moral odložiti svoje telo. Takšno, kot je bilo tvoje življenje, bo tudi tvoja smrt: polna sreče ali polna trpljenja!

Negotova odločitev za otroke

Najbolj gotova pot k sreči je, da prevzameš odgovornost za svoje življenje. Ne podcenjuj se. Vse tvoje težave, vsi tvoji neuspehi izhajajo iz tega, da se ne ceniš dovolj. In veš kaj to pomeni? Da si bil napačno vzgojen! V sebi nosiš destruktivno predstavo, da ne moreš doseči ničesar.

Kdor ima v sebi takšno naravnavo, pa naj bo zavestna ali podzavestna, vselej škoduje samemu sebi. Zakaj? Zaradi negativnih izkušenj iz otroštva.

Nič ni bolj destruktivnega od misli, kot so: »Tega ne zmoreš!«, »Tega tako ali tako ne znaš!« ali »Zakaj se tako bahaš!«. Še hujše pa so te misli, kadar so izrečene v prisotnosti drugih. Njihov učinek je namreč tedaj še bolj destruktiven!

Jaz zmeraj pravim: Ne zmerjaj in ne žali svojih staršev, kajti oni krojijo tvojo usodo. Zakaj pravim tako, ko pa je večkrat očitno, da so starši pri vzgoji ne le neuspešni, ampak počnejo resnično hude reči?

To pravim zato, ker so zmerjanja in žalitve izven jasno postavljenih okvirjev terapije ne le nesmiselne, ampak tudi skrajno nevarne (primerjaj Sai Baba govori o psihoterapiji). Sedaj se gotovo čudiš. Vendar drži. Zmerjanje je skrajno nevarno, ker ti daje iluzijo, da si ti sam v redu, dober, drugi pa to niso.

Takšen odnos je napačen v več pogledih. Tvoja karma pogojuje, da si se rodil v dobi kali, točno določenim staršem, ob katerih si odrasel. Zmerjanje ne rešuje ničesar. Vse tarnanje in toženje, ki ničesar ne spremenita, je nesmiselno. Tako v življenju kot tudi tekom terapije. Pa ne le to. Je tudi zelo nevarno, kajti daje ti iluzijo, da si boljši, ker si žrtev. Inteligentna Anna Freud, ki se je uveljavila na področju terapevtskega dela z otroki, je že kot mlada ženska briljirala s svojim člankom »Das Ich und die Abwehrmechanismen«, ki ga tudi sam rad citiram.

Otroci se podzavestno istovetijo s tistim staršem, ki ga zaznavajo kot nevarnejšega. To pomeni, čim bolj zavračaš nekoga v svoji družini, več imaš z njim skupnega. Odločujoče pa je dejstvo, da je velika verjetnost, da boš na svoje otroke prenesel prav to, kar si prejel sam in zaradi česar si močno trpel oziroma očitno še vedno trpiš!

Mi vsi smo mojstri v prepoznavanju težav drugih – in njihove težave tudi zelo radi rešujemo! Lastnih težav pa nočemo videti, pri reševanju le-teh pa se nam prav tako zatika.

Poznate tole »šalo«: Srečata se dva terapevta in eden reče drugemu: »Pozdravljen, kako sem jaz? Kajti kako si ti, lahko vidim sam!«

Starši morajo zato, v kolikor imajo sami nerešene težave s svojimi starši, biti izredno pozorni. Kajti verjetnost, da bodo le-te prenašali na lastne otroke, je zelo velika (primerjaj Sai Baba govori o psihoterapiji).

Razširjenost tega problema je vidna v dejstvu, koliko staršev ne prevzame odgovornosti za svoje otroke.

Tudi v tem lahko prepoznamo izdajstvo, ki vodi, še posebej pri otrocih, v destruktiven strah. Ta pa ima ustrezne posledice za njihovo samovrednotenje.

Velika težava današnjega časa je, da se ljudje nepremišljeno spuščajo v partnerske odnose. Pri tem pa niti ne pomislijo, da bi njihovo početje utegnilo imeti daljnosežne posledice. In kaj se zgodi, če ženska zanosi? Kaj narediti? Nekateri se tedaj vendarle odločijo za družino. Vendar otrok v temeljih in trajno spremeni vse. To je dejstvo, na katerega starši očitno premalo opozarjajo svoje odrasle oziroma že poročene otroke.

Otrok spremeni partnerstvo v vseh pogledih. V odnosu, kjer si partnerja otroka želita, je ta sprememba z vsemi prilagajanji, odrekanjem in težavami vendarle velik dar.

Če eden od partnerjev ali pa celo oba nočeta otroka, se situacija spremeni v dramo. Nenadoma se razkrije pravi odnos partnerjev. Če se je njun odnos razvijal v napačno smer ali pa ni imel pravih temeljev, se to tudi z otrokom ne more spremeniti. Otrok zahteva zelo veliko. Pri tem ni prostora za nejasnosti ali polovičarstvo.

V partnerskem odnosu vedno obstaja možnost oziroma verjetnost spočetja otroka.

Ta povsem jasen naravni zakon je danes odrinjen oziroma potlačen. Tako je dandanes veliko partnerjev povsem presenečenih nad nosečnostjo.

Vzgoja otroka oziroma odnos staršev do otroka se ne prične z nosečnostjo, ampak pred njo. Le tisti, ki imajo jasne predstave in trdne ideale, le tisti, ki so se pripravljeni zavzemati, lahko izgradijo uspešen partnerski odnos. Kajti zavedajo se, v kaj se spuščajo, in zato zavestno iščejo partnerja, s katerim bodo lahko izgradili trajno zvezo. Le tisti, ki sami usmerjajo svoje življenje, ščitijo sebe in druge pred razočaranji, izdajstvom, bojem, strahom in uničenjem lastnih vrednot, le tisti, ki jasno in spretno izgradijo temelje, lahko potem na njih postavijo veliko hišo. Kdor tega ne naredi, se ne bi smel čuditi, če hiša ni takšna, kot si jo je predstavljal. Pri poševnem stolpu v Pisi je lepo vidno, kaj povzročijo temelji!

Le kdor že od začetka jasno izpostavi svoje cilje, nanašajoče se na partnersko zvezo, in si jih tudi zapiše, bo uspešen v svojem življenju.

Kaj potrebujejo otroci? Varnost. Gotovost. Seveda potrebujejo ljubezen in naklonjenost. Najbolj pomembna poleg ljubezni pa je varnost. Če se otrok ne počuti želenega, če sluti, da ga bodo morda dali v posvojitev ali pa da se bosta starša ločila in se na ta način odvrnila od njega, tedaj je to za otroka skrajno grozeče in destruktivno.

Opirajoč se na knjigo Kinder brauchen Ordnung, avtorice Jane Nelsens, trdim: »Red, ki ga otroci najbolj potrebujejo, je red v partnerskem odnosu.« Za otroke je izjemnega pomena, da se starša odločita drug za drugega in tudi za otroka ter da pri tej odločitvi tudi vztrajata.

Vselej poudarjam (primerjaj Sai Baba govori Zahodu; 17. 8., 21. 11.), da je prepir lahko zelo nevaren. Vendar ima prepir v trdnem odnosu lahko eno dejansko prednost, če partnerja s prepirom razrešita problem in najdeta rešitev. Otroci se tedaj pri tem naučijo, da se starši kregajo, vendar se ne razidejo. Naučijo se, da nesoglasja, razhajanja v mnenjih še ne predstavljajo vzroka za ločitev. Naučijo se, da je na koncu vse dobro, če se ljudje jasno odločijo za nekaj in se te odločitve ali dane besede tudi držijo. Dobri starši so tisti, ki se odločijo, obvežejo, prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in krivde ne pripisujejo nenehno drugim. Stojijo za svojimi dejanji in posledicami le-teh.

Ni časa

Kdor se ni odločil, kdor noče uvideti, kaj je dolžan sebi in drugim, ta pogosto nima časa. Pomanjkanje časa oziroma denarja sta daleč najbolj razširjeni opravičili oziroma izgovora ljudi, ki svoja življenja ne vzamejo v svoje roke, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoja življenja.

Otroci potrebujejo čas. Odnosi prav tako.

Kdor nima časa za svojega partnerja in za svoje otroke, ta bo kmalu rabil veliko časa za reševanje svojih težav. Nekaterim sicer lahko uspe, da se težavam nekako izmuznejo. Prej ali slej pa morajo biti vsi računi poravnani. Pametni takoj poravnajo svoje račune, saj s tem prihranijo čas, energijo in živce. Obenem pa s tem najdejo notranji mir, zadovoljstvo in pravo mero samovrednotenja. Račun, ki ga danes dobiš in plačaš jutri, ne bo več v tvojih mislih. Čim dlje pa pustiš račun čakati, tem več energije ti pobere. Tvoje energije. Misliš nanj, vendar ne storiš ničesar. Misel nanj te zavestno ali podzavestno zaposluje ves čas. Zaradi zavlačevanja se iz navadnega računa lahko razvije dolgotrajen, težaven postopek, vključno s sodno izterjavo. Vse to le zaradi zavlačevanja, pomanjkanja časa in nereagiranja. Takšno ravnanje te izjemno izčrpa, oslabi.

Vedi, da nesporazumevanja, nekomunikacije ni. Kadar te nekdo ogovori, se lahko odzoveš, kakor hočeš, vendar je prav tvoj odziv določen način komunikacije. Nereagiranje je prav tako oblika komunikacije.

Starši bi se zato vselej morali zavedati, da otroci njihovo pomanjkanje časa, nereagiranje in njihovo odsotnost zaznavajo kot zavračanje. In pri tem imajo prav. Koliko časa starši zapravijo z neumnimi, nepotrebnimi opravki, za svoje otroke pa ne najdejo časa. To otroke močno prizadene. Najboljšo vzgojo ne zaznamujejo velike besede, očitki ali celo nasilno ravnanje, ampak dober vzgled. Otroci so pametni, dejanja cenijo bolj kot besede! Otroci natančno opazujejo. Vidijo, opazijo in zelo dobro začutijo, kadar nekaj ni v redu.

Ali lahko s čisto vestjo od otroka zahtevaš, da ima pospravljeno sobo, ko pa tvoja soba ni pospravljena? Zakaj zahtevaš od otroka, da te posluša, ko pa sam ne poslušaš? Zakaj pričakuješ od njega, da ne kriči, ko pa sam nenehno dviguješ glas?

O čem govori Kohut? Starši morajo biti takšni, da jih otroci lahko idealizirajo. Zato morajo starši znati začutiti otroke in sočutiti z njimi. Idealizacija in sočutje. Če se starši držijo tega, tedaj bodo vzgojili čudovite otroke. Otrokom dajejo možnost, da so in da ostanejo takšni, kot so že od malega: čudoviti!

Če te tvoj otrok lahko občuduje, če si njegov vzornik, če znaš začutiti otroka, če čutiš, kaj potrebuje, tedaj te bo otrok doživljal kot prisotnega, navzočega in se bo lahko temu ustrezno dobro razvijal.

Kdor pa se izgovarja, da nima časa, ta ne more biti vzor otroku iz preprostega razloga, ker ne govori resnice. Kdor ne govori resnice, izčrpava sebe. Kdor je šibak, vendar tega ne priznava (s čimer bi se lahko spet okrepil), ne more biti idealiziran. Obenem tudi ne čuti svojih otrok, sicer bi začutil, da potrebujejo druženje z njim. Zato se moje vprašanje glasi: Zakaj preživljajo mnogi starši tako malo časa s svojimi otroki? Odgovor je zelo preprost. Otrok v odraslem prebudi notranjega otroka, to je njegov čustveni svet. Čim bolj je nekdo odrezan od tega sveta, tem manj si želi priti v stik z njim. To so tista znamenita trupla v kleti, vsa čustva in doživetja, ki jih želimo odriniti v pozabo.

Pogosto pa so prav tu skrita naša najbolj nežna občutja, prav tista, ki jih naši otroci nujno potrebujejo, da bi njihovo odraščanje lahko bilo srečno, lahkotno, kreativno in nežno.

Klet je simbol temeljev in nezavednega. Nekateri ljudje v sebi skrivajo izredno težka in nerešena vprašanja. Si lahko predstavljaš, kako je njihovim otrokom?

Otroci ne potrebujejo samo reda. Vsaj v tolikšni meri potrebujejo tudi resnico. Resnica se namreč izraža v notranjem redu. Otroci potrebujejo stik. Če otrok ni deležen dovolj stika, če starši ne zaznavajo njegovih potreb, tedaj s tem izražajo, da sami niso v stiku s svojimi najglobljimi občutji in potrebami. Na tak način pa svojim otrokom ne morejo nuditi čustvene živahnosti in fleksibilnosti, ki ju ti tako zelo potrebujejo.

Dovoli, da si to pomembno področje ogledamo še iz drugega zornega kota: zavest vam je bila dana, da bi lahko uresničili Boga. Zavest je visoko razvit instrument za ločevanje dobrega od slabega, zavestne vsebine pa prečiščuje tako dolgo, dokler se v tebi ne pokaže žareči Bog.

Otroci morajo delati domače naloge. To drži. Kaj pa starši? Tudi oni bi morali opravljati svoje domače naloge. In ali ni glavna domača naloga odraslih uresničenje Boga? Kaj pa to pomeni? Pomeni, da morajo starši biti odprti za vse, kar se jih neposredno tiče. In kaj je to? Nič drugega kot njihov čustveni svet. Kajti jedro vseh čustev je ljubezen, jedro ljubezni pa je Bog. Kdor se približuje notranjemu otroku v sebi, se približuje svoji pravi biti in tudi pravi usodi. To je ljubezen.

Te misli lahko povzamemo s sledečimi besedami: Če nimaš časa za svojega otroka, tudi nimaš časa za otroka v tebi, saj se eno navezuje na drugo. Če nimaš časa za otroka v sebi, nimaš časa za svoje resnično uresničenje, izpolnitev, ki je ljubezen. Zakaj pa hočeš potem živeti, če ne moreš živeti svoje ljubezni? Če nočeš živeti svoje ljubezni?

Čas je neskončno dragocen! Tega se pogosto ne zavedaš, kajti čas je povsem abstrakten pojem. Poleg tega je čas tudi kategorija, ki jo v veliki meri doživljaš izven sebe. Če pa pojem časa zamenjaš s pojmom življenja, tedaj te misli dobijo povsem novo dinamiko. Če nimaš dovolj časa, v bistvu nimaš dovolj življenja.

To pa ustreza natanko temu, kar mnogi ljudje počnejo dandanes. Zapravljajo neskončno veliko časa, ne da bi dojeli, da v resnici zapravljajo svoje življenje! Denar lahko zapraviš in ga ponovno dobiš, lahko izgubiš prijatelje in najdeš nove, lahko celo izgubiš svojo podobo in si izgradiš povsem novo. Izgubljenega časa pa nikoli več ne dobiš nazaj. To, kar si izgubil, so namreč delčki tvojega življenja, ki so nenadomestljivi. Tudi zaradi tega je življenje tako dragoceno in ne bi smel zapravljati niti minute, kajti ta se ne povrne več. Nikoli več.

Ni lepšega, kot da polno uživaš življenje in da svoja doživetja deliš z drugimi. V našem primeru s svojimi otroki.

Zato ne reci, da nimaš časa za intenzivno druženje s svojimi otroki. Raje uživaj, da lahko svoje življenje deliš z njimi. Če tega ne zmoreš, si predstavljaj, kako bi se počutil, če bi to bil tvoj zadnji dan tvojega življenja. Kakšen bi bil tvoj odnos do partnerja, do otrok in do sebe, če bi ti zdravnik rekel, da boš živel samo še en dan? Kako bi si tedaj porazdelil svoj čas oziroma svoje življenje?

Sicer pa bi zmeraj moral živeti tako, kot da živiš svoj zadnji dan življenja. Nikoli ne veš, kdaj se bo to res zgodilo. Prav tako pa ta miselnost tvojemu življenju daje intenzivnost in globino. Ti pa v tebi odpirata povsem nove dimenzije tvojega bitja.

Ni sočutja, ni samovrednotenja

Nemogoče je govoriti o otrocih, o vzgoji oziroma življenjskih ciljih človeka, ne da bi spregovorili o sočustvovanju in samovrednotenju. Zakon se glasi: če je vsaj eden od staršev lahko otroku vzor, se tak starš tudi pozitivno vrednoti. Edino na tak način bo njegov otrok v sebi razvil pravo mero lastnega vrednotenja.

Če starši ne morejo biti vzor svojim otrokom, bodo ti v življenju imeli veliko težav. Prav tako se bo podobno godilo tudi njihovim otrokom, kajti otroci nezavedno prevzamejo življenjske vzorce svojih staršev.

Če hočemo v sebi in izven sebe ustvariti zlato dobo, se moramo na vsak način osvoboditi napačnih predstav, kot so: »svet je slab«, »jaz sem slab«, »nihče me ne ljubi«, »nihče me ne vidi« in »jaz sem tako ubog človek«. In veš kaj je resnično grozljivo? Če razmišljaš na tak način, imaš dejansko prav. Ti si ubogi človek in tvoje življenje bo postalo dolina solz, kajti vselej postaneš to, kar misliš!

K temu sledi zgodba. Jeoffry je bil eden tistih zgub, za katere je kozarec vselej napol prazen, ki v vsaki rešitvi vidijo težavo, v vsaki priložnosti neuspeh, v vsaki resnici pa izgovor. Že od malega je bil naravnan, lahko bi rekli programiran, na neuspeh. Njegov oče je bil eden tistih neumnih ljudi, ki svojim otrokom ne pripisujejo veliko in jim to tudi povedo. »Tega ne zmoreš! O tem se ti še sanja ne! Iz tebe nikoli ne bo nič!« Jeoffry je te besede poslušal pogosto, svojega očeta pa je kljub temu tako zelo ljubil, da je njegovim besedam vse bolj verjel. Na koncu je bil povsem zmeden. Povsod je videl le težave in ni maral ne sebe ne drugih. Z eno besedo, ubogi Jeoffry si je silno oteževal življenje. Življenje pa se je igralo z njim. Življenje se namreč vselej odvija natanko tako, kot se nanj odzivaš ti. Če si vesel, ti bo življenje prineslo radost. Če si žalosten, boš zmeraj našel veliko razlogov za jok. Vse dokler ne boš krenil po novi poti.

Jeoffry je bil zelo žalosten, vendar je imel razlog za to. Saj če ima nekdo tako negativnega očeta in v sebi nosi usodne vzorce kot rezultat vzgoje, je to razlog za obup in nesrečo.

Vendar je Jeoffry le imel srečo. Spoznal je Mary. Sicer je bila ravno tako ranjena, vendar mu je bila naklonjena, saj je čutila njegovo prijaznost. Obenem je imela občutek, da je pred njim še pomemben razvoj. Ta občutek se ji je potrjeval z dejstvom, da je Jeoffry ob vsej svoji negativnosti bil zelo jasen in angažiran. Imel pa je, v njenih očeh, presenetljivo posebnost zapisovanja vsega, kar se je dogajalo. Po eni strani se ji je to zdelo dobro, po drugi strani pa, kadar ji je prebiral tisto, kar je izjavila pred štirimi tedni in kaj ji je on na to odgovoril, se ji je zdelo nevzdržno. Včasih se je resnično jezila, kajti Jeoffry je na ta način razpolagal s posebnim spominom, »dokaznim gradivom«, kot je to imenovala, kar jo je na trenutke resnično dušilo.

Presenetljivo je bilo, da je Jeoffry sicer jasno izrazil, kaj je kdo rekel in kaj je drugi odgovoril, vendar tega »dokaznega gradiva« ni uporabil proti Mary, temveč izključno za razjasnitev zadev. Vse to je bilo zanjo precej čudno, vendar način, kako je s tem ravnal, je v njej porajal vse večje zaupanje vanj.

Kmalu se je želel na vsak način poročiti. Sprva se je Mary tega veselila, vendar pa se je čudila, ker je Jeoffry o tem ves čas samo govoril, ničesar pa ukrenil. Ni je niti vprašal, ali bi se hotela poročiti z njim. Niti ni pojasnil, kako si predstavlja njuno poroko, kaj šele, da bi načrtoval datum poroke. To je trajalo nekaj časa, a Mary ni ničesar poizvedovala. Še predobro je namreč čutila, da se z njim nekaj dogaja, zato ga ni želela spraševati o stvareh, ki bi zanj utegnile biti mučne. Nekaj pa je vendarle čutila. A tega ni znala izraziti. V tej pasivnosti se je razkrila njena ranjenost, kajti bila je previdna in zadržana, vse dokler ni čutila obupa.

Pri vsem pa se je zavedala, da se v njem nekaj dogaja, da ga nekaj zaposluje in ga obenem zavira. Nikoli pa ne bi rekla, da je Jeoffryjevo ravnanje povezano z njegovimi notranjimi vzorci, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družino. Vendar bilo je prav to. Jeoffry je Mary močno ljubil. Povsem jasno mu je bilo, da je ona ženska njegovega življenja. Mučil pa ga je paničen strah pred otroki in tudi misel, da bi on sam utegnil postati tako slab oče, kot je sam doživljal svojega očeta. A se tega ni zavedal. Tako je iz dneva v dan omahoval.

Tedaj pa se je zgodilo, kar se zgodi pogosto, kadar se par zelo ljubi, a ni sposoben sprejeti odločitve: odločitev namesto njiju sprejme življenje. Mary je zanosila. Zgodilo se je to, kar sta si oba resnično želela, zavestno ali podzavestno. Vendar ga je to neizpodbitno dejstvo šokiralo, saj se je zgodilo natanko to, kar je želel preprečiti. Postal bo oče, a ni vedel, kakšen oče bo svojemu otroku. Ne, zdelo se mu je, da natanko ve: slab oče! Zajela ga je panika.

Kaj narediti sedaj? V poštev sta prišli dve stvari: poročiti se in ustvariti dom. Mary je čutila njegov strah. Obenem pa je občudovala njega, ki se je kljub temu soočil s situacijo in se postavil zanjo in za njunega otroka. Njeno dobro mnenje o njem se ji je ponovno potrdilo: »Včasih je sicer zelo samosvoj, vendar načelen in zelo dragocen človek.«

Tako sta se poročila, si lepo uredila dom, pri čemer je tudi Jeoffry vedno znova opozarjal, kaj in kako morata urediti, da se bo dojenček dobro počutil. Tedaj je na svet prišel njun sin Benjamin. Bila sta presrečna.

A sreča ni trajala dolgo, kajti začelo jima je primanjkovati denarja, hkrati pa se je Jeoffry ob svojemu sinu počutil povsem nemočnega. »Tako veliko zahteva,« si je mislil, »tega ne bom zdržal! Ali lahko sploh kdo vzdrži kaj takega?« se je spraševal. Polaščal se ga je obup. »Benjamin je moj sin, vendar kako naj mu zadostim? Ali je to, kar čutim, že zavračanje?«

Kot smo že omenili, je Jeoffry imel navado zapisovati pomembne stvari. Tega se je naučil v šoli, od učitelja latinščine, katerega je zelo cenil. Ta je pogosto ponavljal: Verba volant, scripta manent, besede letijo, zapisane besede pa ostanejo. Rad je tudi pripovedoval zgodbe, ki so temeljile na pisnih dokazilih. Poznal je celo zgodbo človeka, ki ga je takšno dokazilo obvarovalo ječe.

Jeoffry je na velik list zapisal sledeče: »Svojemu sinu Benjaminu hočem in tudi bom dober oče. Pomoč za to mi bo dana!« List je pospravil v predal pisalne mize in vsakič, ko je odprl predal, prebral zapisano.

Sprva se ni zgodilo nič. Pravzaprav ne, nekaj se je vendarle zgodilo. Naenkrat imel vse manj časa za svojega sina. Ko ga je Mary opozorila na to, je odvrnil, da je to trenutno, ker si išče boljšo zaposlitev. Vendar te ni našel. Kljub temu pa je bil veliko odsoten.

Ko je nekega večera prišel pozno domov, je bila na obisku Dorothy, ženina prijateljica. Jeoffry ni užival v njeni navzočnosti. Kmalu sta se z Mary začela kregati. Očitala mu je, da ne skrbi dobro za družino in da ji ne stoji ob strani, prav tako ne svojemu otroku. Jeoffry je bil v neprijetnem položaju. Čutil je, da ima Mary prav, vendar ji ni mogel pritrditi.

Iz situacije ga je rešila Dorothy, ki je vprašala: »Povej Jeoffry, ali se počutiš v tem svojem položaju preobremenjenega?« Še preden je lahko odgovoril, je še vedno jezna Mary pripomnila: »Če je kdo preobremenjen, sem to jaz!« Jeoffry se je tedaj odzval: »Popolnoma prav imaš, Mary. Povsem upravičeno se počutiš tako, kajti resnično žrtvuješ zelo, zelo veliko!« Besede so prišle iz srca. Mary je začutila, da jo Jeoffry resnično razume, in njena jeza je v trenutku splahnela.

Dorothy je spretno načela temo: »Mary, imaš vse razloge za preobremenjenost. Tudi jaz vidim in cenim tvoj trud in delo. Vendar pa se sprašujem, ali se morda tudi Jeoffry ne počuti preobremenjenega, sicer na drugačen način kot ti. Zdi se mi tudi, da ne obvlada nastale situacije.« Jeoffry je čutil, da ga Dorothy razume, kar mu je dalo samozavest in pogum, da je razkril svoje strahove, ki so ga mučili in ki se jih je vedno bolj zavedal. »Strah me je, da bi se v vlogi očeta slabo odrezal.« Mary je imela na koncu jezika: »Če boš tako nadaljeval, boš to zagotovo dosegel!« Vendar se je na srečo ugriznila v jezik in raje pozornost usmerila v to, koliko poguma je Jeoffry moral zbrati, da je spregovoril o tem. Dorothy pa je nadaljevala: »Učimo se brati in pisati, pridobimo si poklic, opravimo vozniški izpit, ne naučimo pa se, kako vzpostaviti dober partnerski odnos ali kako postati dober starš. V večini primerov nas tega ne uči nihče, razen nekaj redkih terapevtov. Jaz poznam enega takšnega.« Jeoffry je prisluhnil. »Terapevt, ki ti pomaga postati boljši oče,« je mrmral zase. »Če ti pomaga, zakaj pa ne!« je menila Mary.

Dorothy je še vedno govorila o terapevtu, ko je zajokal dojenček, in tako so preusmerili pogovor. Dorothy se je kmalu poslovila, noben od njiju pa ni več načenjal občutljive tematike.

Kmalu za tem pa je Jeoffry začutil, da resnično hoče rešiti svojo težavo, ki ovira njegov odnos s sinom. Pri Dorothy je dobil telefonsko številko in poklical omenjenega terapevta.

Po nekaj srečanjih je bil vse bolj presenečen, saj je terapevtski pogovor malokdaj nanesel na njegov odnos s sinom, večkrat pa na njegov odnos z očetom. Prav tako ga je presenetilo, kako se je z razčiščevanjem tega odnosa poglabljal njegov odnos z Mary in izboljšal kontakt s sinom.

Kmalu je našel čas za svojega sina in začel tudi neskončno uživati v njegovi družbi. Čutil je, kako pomemben je za Benjamina in Benjamin zanj. »Kakšen dar je doživljati, kako otrok odrašča,« je razmišljal vsak dan.

Zgodilo pa se je še nekaj presenetljivega. Našel si je novo službo, ki ga je izpolnjevala in v kateri je zaslužil toliko, da je lahko dobro skrbel za svojo družino.

Kaj se je zgodilo? S pomočjo terapevta je v sebi odkril povsem novo samozavest, ki je nista zaznala le Benjamin in Mary, ampak tudi drugi. Novo delovno mesto je dobil zaradi svojega jasnega, odločnega in hkrati prijaznega nastopa. Z drugimi besedami: s pomočjo terapevta je v sebi razvil nov program in več samozavesti, s čimer je začel doživljati povsem nove izkušnje.

Ni sreče

Nič ne zaznamuje obdobja kali bolj kot prepiri, vojne, izdajstvo, terorizem, strah in grozote - to pomeni odsotnost sreče. In zakaj je tako? Ker se morajo duše, ki si nabirajo izkušnje v tem obdobju, nekaj naučiti: osebnih interesov ni! Ne morejo biti, ker smo vsi Eno. To je povsem logično, vendar ljudje v današnji dobi tega ne morejo dojeti. Verjamejo, da lahko na račun drugih uveljavijo svoje interese. Da to ne gre, verjamejo šele, kadar to izkusijo na lastni koži.

Eno temeljnih pravil vzgoje je tudi sočutenje. Nekoč so govorili: Kdor noče slišati, mora čutiti! To se je nanašalo na otroka, ki ne posluša in je potem tepen. Kakšen neumen izrek! Nobenih razlogov ni, da bi lahko pretepali otroke. Le tako imenovana »črna pedagogika« trdi, da je otroke potrebno pretepati, tudi če je komu potem žal. Za otroke je to pomembno. To je isto, kot če bi trdili, da bi bil tekač hitrejši, če bi mu polomili noge.

Otroke pretepajo le neumni ali brutalni starši – s tem pa škodijo otroški duši in ranijo otroškega duha. Kajti IQ tepenih in avtoritarno vzgajanih otrok se opazno poslabša. Hvala bogu je vse manj staršev, ki na takšen način vzgajajo otroke, saj v ospredje vse bolj prodira ljubeča in pravična vzgoja otrok.

Zato s čutenjem tukaj nimam v mislih pretepanja otrok, ampak dejstvo, da si morajo tudi otroci nabrati svoje izkušnje. Življenje je navsezadnje najboljši učitelj.

Klasičen primer predstavlja vroča kuhalna plošča. Večina otrok staršem, ki trdijo, da je plošča vroča, ne verjame. Ne verjamejo, ker jim pojem vroč ne pomeni ničesar. Ko pa se enkrat dotaknejo vroče plošče, vedo.

Še bolj nazoren pa je primer elektrike. Ta predstavlja še močnejšo dvojno sporočilo. Po eni strani je uporaba elektrike povsem samoumevna, po drugi strani pa je nešteto predpisov in navodil, kako z njo ravnati, ker je tako nevarna.

Majhnim otrokom pa to ne pomeni nič. Ob prvi priložnosti stvar preizkusijo in potisnejo nekaj v vtičnico. To pa je lahko zelo nevarno in za razliko od vroče kuhalne plošče, kjer otrok hitro umakne svoj prst, se tu nesreča lahko konča s smrtnim izidom.

Pri električnem toku je namreč vse nepredvidljivo. Otroci, ki jih strese elektrika, bi morali obvezno na opazovanje v bolnišnico, saj se lahko tudi še čez nekaj dni pokažejo hude posledice, ki lahko povzročijo smrt otroka. Starši ne bi smeli na noben način otroka pustiti samega v bolnišnici, saj sta osamljenost in zapuščenost, ki ju v tem primeru otrok doživlja, lahko za nežno otroško psiho hujši kot udar električnega toka za telo!

Življenje je dragocena dobrina. Ni pa namenjena samo za učenje, ampak tudi za radost. Čemu bi Bog ustvaril svet in življenje, če bi to bilo le trpljenje in učenje? Le kdo bi hotel takšno življenje? Kdo bi hotel v takšno šolo?

Zato s svojimi otroki ravnaj zelo ljubeče in razumevajoče. Da ne bodo doživeli kakšne negativne izkušnje, kot je udar elektrike, in da ne boš uničil njihove življenjske radosti in ranil občutka lastne vrednosti.

Bodi pozoren, ali morda kakšne stvari vidiš narobe, ali kdaj življenje doživljaš negativno, kdaj te muči samovrednotenje. Reši svoje težave. Ne glej nanje kot na nepremostljive težave, ampak kot na priložnost za rast in s tem tudi priložnost za svobodo.

Kdor ne gleda nase in krivdo vselej išče pri drugih, kdor išče probleme in ne rešitve, si ustvari natanko takšen svet, ki ustreza njegovim negativnim pričakovanjem. Svet je namreč povsem plastičen. Natanko se prilega temu, kar misliš in pričakuješ. Ti si Bog! – bo vodilo prihajajoče zlate dobe. Kar ne pomeni drugega, kot da s svojim mišljenjem ustvarjaš tisto, kar boš nato tudi doživel. Mogočen si – tudi če kot revež vegetiraš pod mostom, saj si sam ustvaril ta položaj. Nihče drugi kot ti sam s svojim mišljenjem, svojimi pričakovanji, svojimi cilji in podzavestnimi programi.

Pravzaprav bi se knjiga o vzgoji lahko tu že zaključila, kajti vse je že povedano: Zavej se svoje neverjetne moči, natančno si zabeleži jasne in pozitivne cilje – in prenesi to znanje na svoje otroke. Tedaj boš zase, za svoje otroke in ljudi, ki so v stiku s tabo, ustvaril izpolnjeno življenje.







REŠITVE

Vedno znova ponavljam, saj je v današnjem času to zelo pomembno, da je življenje čudovit dar. Mnogi pa danes to vidijo in občutijo čisto drugače. Poleg tega je najpomembnejši cilj vzgoje posredovati otrokom vedenje o tem, da je življenje lepo in dragoceno ter kakšen velik dar je.

Življenje je tako čudovito tudi zato, ker lahko, če se držiš kozmičnih zakonov, počneš skoraj vse. Tako je tudi skoraj vse rešljivo.

Zakaj pa človek danes tako trpi, predvsem zaradi različnih oblik bolezni? Ker je bil napačno, slabo vzgojen oziroma sploh ni bil vzgojen, ker ne upošteva globokih življenjskih resnic, ne pozna širše povezanosti in zaradi vsega tega ne živi svoje prave usode, to je radosti in sreče. Z drugimi besedami: Ker išče težave in ne rešitve.

Komur ni mar za večne resnice življenja, temu ni mar za svojo pravo usodo. Komur ni mar za svojo pravo usodo, temu ni mar zase. Komur ni mar zase, se izgubi. To pa je izdajstvo človekove usode. Ni pa pomembno samo to, da ti je mar in da skrbiš zase, torej za svoj telesni blagor, ampak tudi, da ugotoviš, kaj je tvoja naloga kot človeka.

Vsi smo med seboj povezani, zato nekdo, ki izda sebe, izda tudi druge. Primer: Predstavljaj si, da si v utrdbi, ki je obkoljena s sovražniki. Predstavljaj si, da je pomemben vsak posameznik, da bi odbili napad. Vendar pa polovica mož, namesto da bi se borila, poseda in igra karte. To je gotov poraz tega boja in utrdbe.

Izdajstvo in strah se razrešita s sprejemanjem

To, kar bi se lahko zgodilo v tej utrdbi, se dogaja tudi v našem življenju. Kajti več kot je ljudi, ki jim ni mar za globlji pomen njihove eksistence, tem manj dobrega lahko dosežejo tisti, ki se trudijo za pozitivno usmeritev svojega življenja, skupnosti, v kateri živijo, in nasploh sveta.

Do izdajstva in strahu pride zaradi nesprejemanja. Ljudje ignorirajo svoje resnične potrebe, ne sprejemajo svoje božanskosti, niti božanskosti svojih otrok in soljudi. S tem pa izdajo sebe in druge ter povzročijo grozljive posledice za vse.

Torej, rešitev za izdajstvo in strah je preprosto: sprejemanje. Izdajstvo in strah lahko primerjamo s psom. Če se ne zmeniš zanj, če mu obrneš hrbet ali pa celo pobegneš pred njim, se prelevi v nevarno zver. Če pa se mu približaš, vzpostaviš prijateljski stik in si jasen v svojih namenih, tedaj je lahko pohleven kot jagenjček.

Kot smo že rekli, do večine težav pride zaradi nesprejemanja oziroma ignoriranja. Dolgoročno pa ti to ne pomaga veliko, saj ti življenje ustvarja težave tako dolgo, dokler jih nisi resnično prisiljen uvideti, sprejeti in razrešiti.

Šele s sprejemanjem oziroma ozaveščanjem odrasteš in postaneš pravi človek. Človek, ki sprejema, izraža svojo božanskost s tem, da se ne podcenjuje, se ne izogiba svojim nalogam, ne odriva ali potlači, ampak aktivno rešuje svoje naloge.

Sprejemanje, zavzemanje in angažiranje razvijajo pravilno samovrednotenje. Nesprejemanje pa uničuje samovrednotenje in vodi v izdajstvo, strah, paniko ali celo v grozodejstva.

Zato se veseli svojih težav, veseli se, če moraš ali če lahko zavzameš stališče, kajti to je priložnost za tvoj razvoj. Prav tako ti daje občutek pomembnosti, dragocenosti.

Zato ti pravim: bodi kot lev. Bojuj se kot lev. Bojuj se do konca in si izbori zmago!

Če ravnaš tako, ne krepiš le svoje samozavesti, ampak tudi samozavest svojih otrok. Na tvojem primeru se učijo, kako naj se obnašajo v življenju. Otroci, ki so se naučili vztrajati, ne obupajo. Tako postanejo zmagovalci, saj zmaga tisti, ki ne obupa. Vselej! Zmaga v igri ali v raznih izzivih in premaga težnje v sebi oziroma svoje navade, zaradi katerih se podcenjuje.

Kdo je človekov najboljši prijatelj in obenem največji sovražnik? Njegove navade. Človek se določenega vedenja navzame v treh do štirih tednih. Tedaj to ravnanje oz. vedenje preraste v navado. K navadam pa spadata vsebina in pomen. Če je na primer otrok že od malega navajen na brezmesno prehrano, je to zanj nekaj samoumevnega. Nasprotno pa bo otrok, ki uživa meso, v okolju, kjer mesa ne uživajo, jedel na primer sojo, če bo podobnega okusa kot meso ali pa okusa, ki ga ta otrok pozna. In lahko se zgodi nekaj presenetljivega: ta otrok bo povsem normalno užival jedi s sojo, če ima okus po mesu. Če pa mu povedo, da to, kar uživa, ni meso, noče več jesti. Ali ni to presenetljivo? Navada je tako močna, da okus, ki ga človek ne more povezati z znano vsebino, v tem primeru z mesom, zanj ni sprejemljiv! Prav tako ni sprejemljivo meso, ki ne »diši« po mesu!





Aktivno, zavestno, pozitivno mišljenje

Navade imajo veliko moč. Ker pa nas muči velika težava odvezovanja od nam ljubih navad, je izjemno pomembno, da smo pozorni na to, kaj nam preide v navado. Prav tako je pomembno, katerih navad se, bodisi preko našega ali preko zgleda drugih ljudi, navzamejo naši otroci.

Tukaj bi rad ponovno poudaril, kako pomembno je razlikovati. Res je, življenje je lepo. Vendar naj te to ne zapelje v lahkomiselnost ali nejasna dejanja. Pozitivno mišljenje je zelo pomembno. Gledano na dolgi rok je lahko uspešen le nekdo, ki mu pozitivno mišljenje preide v navado. Uspeh je v veliki meri odvisen od pozitivnih predstav in afirmacij, od pozitivnega odnosa do sebe in drugih ter od vztrajnosti. Kdor ne misli pozitivno in ni vztrajen, dolgoročno ne bo uspešen in srečen. Vztraja pa lahko samo tisti, ki verjame, da bo njegov napor oz. trud poplačan. Vendar pa vztrajnost in pozitivno mišljenje ne moreta nadomestiti predhodne kritične analize, modrega tehtanja in preučevanja možnosti uspeha. Nepremišljen spust v usodno avanturo namreč ni nikakršen poseben uspeh.

Velik uspeh je, da nekomu preide v navado natančno preučevanje situacije, modro tehtanje nevarnosti in natančna preučitev možnosti uspeha. Uspeh predstavlja tudi, če človek po teh natančnih študijah pride do jasnega prepričanja, da bodo stvari tekle dobro in bo pri tem vztrajal kljub vsem težavam. Tako dolgo, dokler se ne pokaže uspeh.

Zato pravim: Cum granum salis (s ščepcem soli). Stari Rimljani so s tem imeli v mislih, da je v življenju ščepec soli prav tako pomemben kot ščepec modrosti, brez katere nič ne more uspeti.

Tako je vsaka odločitev lahko dobra ali slaba, odvisno od »ščepca soli«, torej od mere modrosti, ki je prisotna. Lahko da si ravnal zelo modro, vendar, kaj pa če si pozabil na kakšen zelo pomemben dejavnik oziroma nisi znal predvideti morebitnega pomembnega dogodka, ki lahko pripelje do povsem drugačnega izida. Ali je tedaj vztrajanje pri prvotni odločitvi še modro? Morda je, morda ni. To je v veliki meri odvisno od drugih okoliščin.

Pozitivno razmišljanje ti v tej točki še ne pomaga veliko. Trditev, da bo še vse v redu, res ne zadošča, ampak te vodi naravnost v katastrofo.

Kaj ti je lahko v pomoč? Najprej natančno preuči svojo trenutno situacijo. Nato vse dobro premisli ali pa se posvetuj s strokovnjaki in ne reci, da bo še vse dobro, temveč sezi po duhovnih tehnikah. Prosi Boga za pomoč in odgovore, pri tem pa naj tvoja prošnja jasno izraža, da se zavedaš resnosti situacije, v kateri si se znašel, in da se zato obračaš k Njemu, ki ti lahko pomaga oz. hoče pomagati. Prosi ga, naj ti pokaže, ali je zate koristno, da še naprej vztrajaš v situaciji. Ko si to razčistil, je prav tako zelo koristno, da si predstavljaš, da se je situacija že pozitivno razpletla, in se za to tudi zahvališ*.

In kaj to konkretno pomeni? Kako lahko to preneseš nase in na svojo predstavo o vzgoji? Kaj pomeni to za tvoje otroke? Odgovor se skriva v Svetem pismu: »Neodločni bodo izgubljeni!« Kako naj bi to razumel? Zavzemi se, deluj, napni vse svoje sile, ne dopusti, da stvari tečejo same po sebi, raje teci ti! Če pogosto spremljaš šport po televiziji, še ne pomeni, da si v dobri kondiciji. Dobro kondicijo si lahko pridobiš edino tako, da za to nekaj narediš.



____________________

<* Zelo koristne so pri tem afirmacije Cathrine Ponder v knjigi Bete und werde reich<.
Tvoje telo je velik dar. Zakaj? Ker z njim lahko deluješ. Življenje tvorijo dejanja, ne pa dobri nameni. Sicer tudi te prištevamo k dejanjem, kakor je dejanje tudi nekaj, kar ne storiš. Kajti aktiven si tudi tedaj, ko se odločiš za neaktivnost. To je sicer negativna oz. pasivna aktivnost, ki te ne pripelje daleč. Aktivno, zavestno, pozitivno oblikovanje oz. ustvarjanje tvojega življenja pa prinaša blagoslov.

Če pa si samo misliš, da bo vse šlo dobro, je to izraz manj pozitivne, pasivne aktivnosti. Zato naredi nekaj. Kako je že rekel Buda? »Stori najboljše, kar lahko!« Če se boš pri svojem ravnanju držal tega modrega reka, še posebej kot učitelj oz. vzgojitelj, boš veliko dosegel. Tvoje življenje oz. življenje tvoje družine pa bo vzcvetelo.

Zavist kot preizkušnja

Če razmisliš, kaj vedno znova pravim o zavisti, sovraštvu, ponosu in pohlepu, te je morda pričujoči naslov presenetil. Spraševal se boš in premišljeval, kaj bi to pomenilo.

Najpomembnejši cilj vzgoje, kar bom v tej knjigi pogosto ponavljal, je ohranjanje oziroma izgrajevanje radosti, kreativnosti in samovrednotenja.

Zavist ima vselej opraviti z lastnim vrednotenjem oziroma s pomanjkanjem samozavesti in z napačnimi vzorci.

Zakaj so ljudje zavistni? Ker so prepričani, da imajo drugi več, kot imajo sami. Česar ne bodo nikoli dosegli! Kar je seveda povsem narobe!

Zavist je kot preizkušnja, ki te opozarja na različne stvari. Na primer:

1. Nisi še odkril lastne vrednosti, kar pomeni, da ne razpolagaš z visokim samovrednotenjem.

2. Tvoj življenjski program je povsem napačen.

3. Premalo načrtuješ.

Podrobneje to pomeni:

1. Ljudje s pravšnjo mero samovrednotenja se ne primerjajo toliko z drugimi. Po Platonu je pravičnost to, da ima vsak svoje in tudi počne svoje. Uspešni, kreativni ljudje niso zavistni. Ne zato, ker bi imeli več kot imajo drugi, ampak, ker se osredotočajo na svoje naloge. Zavistni niso zato, ker so toliko samozavestni, da jih ne skrbi, da bi jim kdo utegnil kaj vzeti ali pa da ne bi bilo dovolj za vse. Kdor ceni sebe, v sebi čuti obilje, in ga zato najde tudi okoli sebe.

2. O napačnem življenjskem programu bi lahko rekel, da so zavistni ljudje večino svojega časa obremenjeni s tem, namesto da bi počeli kaj drugega. Svet je zgrajen tako, da človek lahko hitro omaga, mu spodleti ali ne doseže ničesar. Kot pogoj za uspeh pa so bogovi določili napor. Uspeh je dosežen s trudom, načrtovanjem, aktivnostjo, disciplino in vztrajnostjo.

Ali vidiš razliko? Neuspeh je dosežen »enostavno«, z neaktivnostjo. To je vse. Nasprotno pa uspeh zahteva načrtovanje, trud, disciplino, vztrajnost, potrpežljivost in celo žrtvovanje ter odpovedovanje. Ali sedaj razumeš razliko? Neuspeh in zavist sta »enostavna«, uspeh in zadovoljstvo pa predstavljata velik trud.

3. Ljudje pogosto niso uspešni, ker ne načrtujejo. Vesolje temelji na redu in jasnosti in je osnovano na božjih zakonih. Red, čistoča, načrtovanje in disciplina spadajo med te zakone. Kdor se jih ne drži, ne bo uspešen (primerjaj Sai Baba govori o svetu in bogu).

Zato je dolžnost odraslih, da z redom, čistočo, načrtovanjem in disciplino dosežejo rezultate. Prvi rezultat je uspeh, drugi pa samovrednotenje!

Starši so obvezani, da te pozitivne programe približajo svojim otrokom. Otroci so pogosto zavistni. Prav te situacije pa bi starši morali izkoristiti za učenje otrok. Izjave kot »Ne smeš biti zavisten!« ali »Zavist je negativno čustvo, ki se mu moraš izogibati!« ne spremenijo ničesar in učinkujejo nasprotno od želenega.

Smiselno je, da starši ugotovijo, zakaj je njihov otrok zavisten, in mu nato nakažejo, da je neki drugi otrok sicer nekaj dosegel, kar pa lahko doseže tudi sam. Žal pa uspeh ne pade v naročje, ampak se je treba zanj potruditi.

Otroci se morajo zato zgodaj naučiti, da lahko z redom, načrtovanjem, disciplino, vztrajnostjo, s čistočo kreativnostjo, in potrpežljivostjo dosežejo skoraj vse.

Vselej imej v mislih: Bog ti je dal vse – v obliki zasnov. Moraš jih samo razviti. V besedi »razviti*« se skriva vsa resnica. Vse je v tebi, ovito v tebe. Moraš pa to odkriti in razviti.

Prav to pa je milost, ki ti je dana. Kajti z razvojem svojih sposobnosti razvijaš sebe, odkriješ samovrednotenje oziroma najdeš Sebe. To je najgloblji pomen kreativnosti.

To je možno doseči izključno z delom in naporom. Vendar je prav to milost, kajti delo je milost. Delo je velik dar. Brezdelje pa je kazen, iz katerega se porajajo zavist, pohlep, nezadovoljstvo in sovraštvo.

<____________________

<* Besedna igra: entwickeln <= razviti; einwickeln - oviti, zaviti v (op. prev.).

Zato se veseli, če lahko delaš. Bodi svojim otrokom dober vzor. Pokaži jim, da svoje delo doživljaš kot milost. Prav tako jih nenehno opominjaj, da je tudi šola oz. izobraževanje milost, saj predstavlja temelj uspeha.

Tako smo prišli do naslednje pomembne teme: soodvisnost uspeha in zadovoljstva. Uspeh ne vodi nujno v zadovoljstvo in zadovoljstvo ne v uspeh.

V čem je torej ta soodvisnost? V tem, da uvidiš, kaj imaš. To je ena velikih skrivnosti življenja: ne išči vselej nove cilje, ampak uvidi, kaj imaš!

Večina ljudi ni zadovoljnih, ker se prehitro navadijo na pridobljeno stvar in ne vidijo več tega, kar so dosegli, kar so si izgradili, kar imajo danes v primerjavi s tem, kar so imeli prej.

Veliko ljudi ima povsem napačno filozofijo, mišljenje. Pozorni so na težave in dopuščajo, da te vplivajo nanje v veliki meri. Dobre, pozitivne stvari pa imajo za samoumevne in jim ne posvečajo posebne pozornosti.

Opusti ta odnos in opozarjaj svoje otroke, naj se zavejo tega, kar imajo – in kako pomembno je to!

Uspeh ti namreč ne pomaga veliko, če ne uvidiš, kaj imaš, in si zaradi tega nesrečen. Največji uspeh predstavlja prav tvoje zadovoljstvo!

S tem smo prišli do enega naslednjih pomembnih naukov, katerega nas uči zavist: Načrtuj tisto, kar hočeš doseči!

Kaj to pomeni? Pomembno je, da si zapišeš svoje cilje: kaj hočeš doseči, kako, kdaj in s čim (primerjaj S. von Stepski-Doliwa, Ich bin ich und ich bin gut).

Še bolj pomembno pa je, da si zapišeš, s čim boš zadovoljen. To je najpomembnejši cilj v življenju. Največja vrednota je zadovoljstvo, kajti najprej vodi k sreči, nato pa k blaženosti.

Bodi pozoren na zavist, ne prezri je, raje se poglobi v njo. Sprašuj, sprašuj in prejel boš pomembne odgovore. Kajti Gospod ti je vse položil v tvoj razum in tvoje srce – ne pa v tvoje naročje! Zakon, ki je neizpodbiten, se glasi: Sreča je vztrajnost. Ta zakon velja vedno, za vse, brez izjeme. Če se ti zdi, da si odkril izjemo, bodi prepričan, da si situacijo napačno razlagaš ali pa nimaš pravega pregleda nad časom oz. samim življenjem. Resnica je, da nikomur ni nič podarjeno. Vsak mora opraviti svojo nalogo. Vsak, ki je uspešen, si je to pridobil z delom.

Zato ni nič narobe, če si zavisten, da bi nekaj razumel, da bi nekaj spremenil ali da bi nekaj dosegel. Zavist pa je prav tako lahko nevarna kača, ki te lahko oropa življenjske energije. Zato pa bodi zavisten in naredi nekaj. Naredi veliko in nekega dne ne boš več čutil zavisti, saj boš uspešen, sebe boš cenil in ne boš hrepenel po ničemer.

Vsaka stvar ima lahko pozitiven, srečen konec. Vse je odvisno le od tvojega truda, kreativnosti, vztrajnosti, potrpežljivosti, požrtvovalnosti in vere.

To so vzorci, po katerih moraš živeti in ki jih moraš posredovati svojim otrokom. To je največji dar, ki jim ga lahko podariš. Z njim bodo uspešni, izgradili si bodo samovrednotenje in postali bodo zadovoljni in srečni.

Z izzivom do notranje svobode

Na tem mestu bi se rad vrnil k Jeoffyju, ki je delal na sebi, saj je hotel postati dober oče svojemu otroku. Mislim, da je ta njegov odnos vreden občudovanja in zgleden.

V čem je njegov uspeh? Če pogledamo natančneje, so pomembne tri stvari: prepoznal je svoje čustvene težave, bil je pripravljen na njihovo reševanje in je to tudi naredil!

Neštetim ljudem spodleti že pri prepoznavanju lastnih problemov. Mnogi se ne spremenijo, ker prehitro obupajo ali pa zapadejo napačnemu prepričanju, da je uspeh lahko doseči. Ti ljudje v življenju ne bodo veliko dosegli. Zakaj? Zato, ker življenje zaznamujeta dva dejavnika: izziv in reakcija na ta izziv.

V življenju je odločilno, katere izzive boš sprejel in kako se boš nanje odzval. Zmotno je prepričanje ljudi, da lahko v svojih življenjih dosežejo nekaj brez vsakršnega napora.

To je destruktivna ideologija. Če ji podležeš, se lahko zgodi, da boš slej ko prej pristal na dnu.

S tem smo prišli do odločilne točke: Sočustvuj s tistimi, ki jih je prizadela usoda. Ko pa prizadene tebe, si ne dovoli nobenih izgovorov! Bodi sočuten do beračev, daj jim oblačila, daj jim hrano. Le v skrajnem primeru daj tudi denar. Ti sam, ki si denar dal, pa si odgovoren za ravnanje z njim. Ne sodi o beraču, saj ne poznaš njegove usode. Morda se mora v tem življenju učiti skromnosti, da bi v naslednjem lahko zasedel pomembno vodilno mesto. Kdo ve!

Ti pa bodi v takšni situaciji trden in discipliniran. Ne dovoli si omahovanja, odlašanja, tožbe ali zavisti, kajti takšno ravnanje te bo le oslabilo, tvoje božanske sposobnosti pa bodo ostale neizkoriščene in bodo zakrnele. Ne dovoli si toženja ali objokovanja. Lahko ju sicer dovoliš svojim otrokom in sočustvuješ z njimi, vendar pa bodi zanje vzor pri načrtovanju, kreativnosti, vztrajnosti, natančnosti, disciplini in potrpežljivosti. Ne pritožuj se, nikoli ne pripisuj drugim krivde za lasten neuspeh, ampak vselej v celoti prevzemi odgovornost za svojo usodo. Mnogim je od pomivalca posode uspelo prilesti do milijonarja. Zakaj pa ti ne uspeš doseči vsaj blaginje, ki si jo želiš zase?

Vse je odvisno od tebe. Če uspeh ne postane tvoja resničnost, si za to odgovoren sam. Ni kriv svet ali zle okoliščine ali ljudje. Sam lahko dosežeš vse. To je tudi najboljša naravnava, odnos, ki ga lahko predaš svojim otrokom: sočutje z drugimi, jasnost in vztrajnost. Zakaj spodleti večini ljudi? Ker prehitro obupajo. To je treba poudariti. Ker prehitro obupajo! Poleg tega pa tudi nimajo trdnih idealov!

Za ponazoritev sledijo trije primeri: Hans je treniral karate. Trening je pripomogel k temu, da se je počutil vse bolj gotovega in varnega. Vendar pa, namesto da bi mu karate pomenil rekreacijo in tehniko obrambe, se je bahal in kitil, kaj vse zna in zmore. Megalomanija oz. pretirana domišljavost se pojavi pred padcem. Tako se je nekoč v nekem lokalu sporekel z nekim zlobnežem. Hans je bil tako močno ujet v svojo lastno predstavo moči in veličine, da se je spustil v prepir in nato celo v pretep. Povsem napačno je ocenil svojega nasprotnika in tudi okoliščine ter hudo poškodovan pristal v bolnišnici. Vendar je ostal živ.

Kaspar je od očeta podedoval uspešno podjetje. Vendar pa se je oče bolj ukvarjal s podjetjem kot pa z vzgojo lastnega sina. Zato je ta, sicer podzavestno, prevzel sledeči vzorec: »Vlaganje v delo je slabo, ker od tega sam nimam veliko«. To je bila posledica tega, ker je oče zaradi službenih obveznosti zanemarjal svojega sina. Zato se Kaspar ni dovolj angažiral v podjetju. Malo pozornosti je posvečal naročilom, še manj plačilom oz. izplačilom. In kaj se je zgodilo? Zelo hitro je bankrotiral in izgubil vse, kar mu je zapustil njegov oče.

Sabine se je od nekdaj zavzemala za svobodno ljubezen. Menila je, da lahko partnerja v odnosu počneta vse, kar se jima zahoče. Moški in ženska sta vendarle enakopravna. Tudi njen mož, Thomas, je bil zagovornik te ideje in je v vseh pogledih užival svoje življenje. Tedaj pa je spoznal Roswitho, ki pa je imela povsem drugačne nazore. Želela je jasen, trden odnos, želela si je poroke, imeti otroke in si tako izgraditi srečno družinsko življenje. Thomasa je to povsem prevzelo. Čutil je varnost in gotovost, ki ju je pri Sabine pogrešal, zato se je ločil in se poročil z Roswitho. Sabine je bila zaprepadena.

Vsi ti primeri imajo nekaj skupnega: za neuspeh je vsakdo kriv sam. Zakaj? Zaradi napačnih predstav, idealov, napačnega odnosa. Večina se ne sprašuje o vzrokih za lasten neuspeh. To je tisto, kar je najbolj žalostno. Ne pa neuspeh.

Meni se neuspeh ne zdi nič slabega. Vsakemu lahko spodleti v tem ali onem pogledu, enkrat ali večkrat. Kar pa ni tragično. To pa je tudi tisto, kar bi starši morali že zgodaj naučiti svoje otroke: Neuspeh oz. nedosežen cilj je del življenja. Kdor ne prenese poraza, ta tudi ničesar ne bo dosegel. Razen tega pa te neuspeh uči skromnosti, sočutja in vztrajnosti. In če se ne vdaš, te bo neuspeh nagradil s samovrednotenjem!

Zato še enkrat ponavljam: neuspeh ni napačen. Napačno je, če se iz njega ničesar ne naučiš! In zakaj je to narobe? Ker vodi v ponavljanje. Kajti vsakdo dobi veliko, včasih tudi nešteto priložnosti. Če pa ne zgrabiš nobene, se bo neuspeh kot bumerang vrnil k tebi.

Zato se pravilo glasi: neuspeh je posledica zaslepljenosti oziroma zatiskanja oči. Kdor ne vidi, s kom ima opravka, kot v našem primeru Hans, pristane s polomljenimi kostmi v bolnišnici. Lahko je vesel, če ostane živ. Kdor ne vodi svojih poslov, lahko hitro propade. Kdor se ne ozira na svojega partnerja in ne skrbi zanj, ga bo izgubil. To je po eni strani zelo boleče oz. kruto, po drugi strani pa zelo dobro! Gotovo se sprašuješ, kako je to mogoče. To je dejstvo, kajti pomeni, da je življenje predvidljivo. Če se držiš določenih pravil, boš tudi uspešen. Če se jih ne držiš, boš propadel.

Predstavljaj si, da bi ti rekel, da ni nobenih pravil, ampak samo sreča in smola. Eni bi vselej imeli srečo, drugi pa nesrečo. Ali ne bi bilo to strašno? In česa bi potemtakem učil svoje otroke? Da lahko počnejo, kar hočejo, saj je vse že vnaprej določeno? Kako grozljivo!

Volker Michels je zbral nekaj Hessejevih del pod naslovom Die Hölle ist überwindbar (Pekel je premagljiv). Jaz bi to raje izrazil pozitivno: Raj je mogoče ustvariti tukaj in sedaj. Prav tako naj povzamem s preprosto, vendar jasno formulo: Pekel, strah in grozo si ustvariš sam. Ustvarjaš jih s pasivnostjo (brezdeljem) in občutkom krivde. Raj pa dosežeš s trudom, pozitivnimi ideali, kreativnostjo, z odgovornostjo do sebe in s potrpežljivostjo.

In kaj je potemtakem neuspeh? Nič drugega kot vsota grehov, nastalih s tvojo nedejavnostjo ali napačno dejavnostjo. To so grehi, ki so posledica tega, da nečesa nisi storil, da si storil premalo, da si storil napačno, da nisi dovolj fleksibilen in da se ne učiš dovolj hitro.

In s tem smo prišli do bistvene točke: pekla ni. Le tisti, ki si zatiskajo oči, ki na noben način ne potegnejo zaključkov iz situacij, na katere naletijo, si ustvarijo okoliščine, ki jih doživljajo kot pekel.

Pravilo je v bistvu zelo preprosto: kdor se ne sooči s tem, kar se mora naučiti, ne bo dosegel notranje niti zunanje svobode. Prav nasprotno: kdor se nenehno trmasto obrača stran in noče uvideti, se mu lahko zgodi, da si bo ustvarjal »peklenske« situacije.

Mnogi pa vede ali nevede živijo po načelu: raje dobro znan pekel kot pa neznan raj. In zakaj? Ker ne spremenijo svojega mišljenja, ker nočejo spremeniti ničesar! Res je, navade so nam pri srcu, razen tega pa se jih tudi močno oklepamo.

Tako mnogi, zavestno ali podzavestno, raje vztrajajo v svojem peklu, kot pa da bi spremenili svoje mišljenje. Prav tako raje drugim pripisujejo krivdo, kot pa da bi opustili in spremenili svoje vzorce poraženca ter neuspešneža. Tako ostanejo ujeti vse do svojega grenkega konca, ujeti med grozljive zidove svojih vzorcev, tako kot njihovi starši, stari starši, prastarši. Ta program se prenaša iz generacije na generacijo.

Vendar pekel je mogoče premagati! Zato spremeni svoje vzorce!

Trda vzgoja ni rešitev

Kot starš moraš na vsak način opustiti trdo vzgojo. Seveda lahko otroka s krutostjo vzgojiš v uspešnega človeka. Ali bo tudi srečen in sposoben vzpostavljati pristne odnose? Če ne, kaj mu bo ves ta uspeh? Ali nisi tedaj kot starš prav takšen nesposobnež oziroma poraženec kot tvoj otrok – kljub vsemu njegovemu poklicnemu uspehu?

Poraženci oziroma starši s kruto vzgojno naravnavo na svoje otroke prenašajo svojo negativno življenjsko usmerjenost, pogosto so nepravični, ne poznajo empatije, otrokom niso dober zgled, ob tem pa jih še kruto kaznujejo. S tem škodijo otrokovemu telesu, njegovi duši in duhu ter pogosto povzročijo učno blokado in »precejšnje poslabšanje inteligenčnega kvocienta« (James T. Webb, Hochbegabte Kinder, ihre
Eltern, ihre Lehrer
).

To so tisti starši, ki trdijo, da je pretepanje otrok uporabna vzgojna oblika. Nekateri pa celo trdijo, da kdor svojega otroka ljubi, ga tudi telesno kaznuje. To je resnično toliko, kot če nekdo trdi, da kdor ljubi svoj avto, ga obdeluje s kladivom, kdor ljubi svoj dom, razbije okenske šipe, kdor ljubi svojega kanarčka, ga dnevno poškropi z ledeno vodo.

Zakaj sem izbral te primere? Ker se otroci ne morejo ubraniti, ravno tako ne avto, hiša ali pa ptič v kletki. Izročeni so na milost in nemilost svojim staršem, prav tako kot avto, hiša ali pa ptič v kletki, ki ne more pobegniti.

Zato se morajo starši zavedati svoje velike odgovornosti.

Vzgoja pogosto odloča o tem, ali bo otrok v življenju postal zmagovalec ali poraženec – pri čemer negativnost in nezainteresiranost staršev učinkujeta podobno destruktivno kot trda, kruta vzgoja.

Kdor svoje otroke vzgaja trdo, brez ljubezni, razumevanja in sočutja, je daleč od tega, da bi jim nudil spoštovanje, ki si ga zaslužijo. Otroci, ki so vzgojeni brez ljubezni, sočutja in spoštovanja, jim v življenju ni lahko. Vendar pa moraš do teh poražencev imeti kanček sočutja. Imeli so namreč slabe starše, kot otroci pa so dejansko bili žrtve. Starši so jim podajali svoje nazore, neredko so jim te vcepili s pretepanjem. Zaradi teh so postali poraženci.

Imej sočutje z njimi.

Če je bilo tvoje otroštvo takšno, tedaj si zaceli svoje rane. Ne zapadi pa v nesmiselno objokovanje in obtoževanje. Odloči se in prilezi iz tega »močvirja«. Obvladaj se in nikoli ne obupaj. Moli in bodi uspešen.

Če potrebuješ pomoč, oporo in sočutje, poišči dobrega terapevta in se z njegovo pomočjo pozdravi.

Ne obupaj, ne izgubljaj se v brezizhodnem zavračanju svojih staršev. Takšen odnos se konča v slepi ulici: koliko ljudi nenehno zmerja svoje starše, navsezadnje pa prevzamejo njihov način vedenja ali pa postanejo še hujši od njih! Hujši so že zaradi tega, ker za časa njihovih staršev še zdaleč ni bilo možnosti za osebni razvoj, ki so na voljo danes.

Zato ne udrihaj čez svoje starše, da bi naposled povsem zadovoljen prekrižanih rok poniževal svoje otroke, do njih bil oster in nepotrpežljiv ali jih celo pretepal.

Namesto tega se sramuj in še v tem trenutku spremeni svoje vedenje.

Prav tako grozljivo oziroma nizkotno je, če namerno, da bi otroka kaznoval, ne govoriš z njim dneve ali celo tedne. Vedi, to nima ničesar, prav ničesar skupnega z ljubečo vzgojo, ampak le dokazuje, kako zaprto je tvoje srce.

Namesto da molčiš, z otrokom razčisti zadeve. Bodi v stiku z njim. Povej, s čim imaš sam težave. Kot najpomembnejša oseba za otroka, pa bodi zmeraj na voljo. Z odprtim srcem bodi ob svojem otroku tudi tedaj, kadar tvoj odnos nakazuje, da nečesa pri otroku ne odobravaš.

Kritiziraj ravnanje, ne pa otroka. Reci: »Ne zdi se mi prav, da izostajaš od pouka!« Ne govori pa npr.: »Ker izostajaš od pouka, si slab!«

Ne pozabi: Ko otroka enkrat kritiziraš, ga moraš nato petkrat pohvaliti.

V zlati dobi svet potrebuje ljudi, ki živijo oziroma v svojih življenjih uresničujejo ljubezen, spoštovanje, požrtvovalnost, samoodgovornost, sočutje, milost in potrpežljivost.

Otroci, ki uresničujejo te lastnosti, so sedaj že na Zemlji, vzgajajo pa jih starši, ki uživajo vse moje spoštovanje. Kajti jaz ljubim tiste starše, ki svojim otrokom z razumevanjem, ljubeznijo in s kreativnostjo posredujejo to, kar se ti morajo naučiti, da bi postali žareče luči tega sveta. Ne postali, marveč ostali, kajti žarečo luč imajo že v svojih srcih!

NALOGE STARŠEV

Spoznali smo najpomembnejše naloge staršev in videli, kako velika je njihova odgovornost do otrok. Starši so odločilne osebe v življenju otrok, njihovo mesto lahko nadomestijo drugi le, če staršev ni (npr. če zgodaj umrejo) ali če v svoji vlogi zatajijo v taki meri, da lahko drugi za otroke skrbijo bolje in jim nudijo več (npr. posvojitev).

Vendar tudi če starši otrokom ne stojijo ob strani oz. v svoji vlogi niso uspešni, vendarle ostanejo odločilne osebe v njihovem življenju. Navsezadnje so otrokom dali življenje v tej inkarnaciji.

Naloge moških

Moški predstavljajo družino navzven. Poklic moškega, njegov položaj v družbi in, nenazadnje, njegov prihodek v veliki meri določajo ugled družine.

Moški pogosto žrtvujejo zelo veliko. Mnogi postavijo na kocko svoje zdravje, notranji mir ali celo življenje, da bi zaslužili denar, ki ga potrebujejo za vzdrževanje svoje družine.

V današnjem času pa mnoge moške zaznamujejo velike napake. Nimajo trdnih idealov, ne znajo ljubiti oziroma ne znajo biti ljubljeni, prav tako ne znajo spoštovati in biti sami spoštovani.

Moški se danes obnašajo kot potepuški psi, ki brezciljno tavajo in iščejo hrano, to je denar, uspeh, ugled in erotiko. Teh pogosto ne najdejo – kajti te vrednote najbolje uspevajo tam, kjer so odgovornost, jasni cilji, trdni ideali, mir in ljubezen.

Večina moških zavrača odgovornost. Veliko raje iščejo krivdo pri drugih – in s tem stopajo po gotovi poti v neuspeh!

Prav tako mnogi nimajo jasnih ciljev ali pa jih ne načrtujejo – včasih tudi oboje! To seveda predstavlja jasno zavestno ali podzavestno odločitev za nedosego ciljev, še posebej ne uspeha in blaginje!

Zato vselej načrtuj svoje jasno začrtane cilje, kajti to je podobno, kot če pokličeš informacije in sprašuješ po telefonski številki neke osebe, ki jo poznaš po imenu, veš kje živi in veš, da ima telefonski priključek. Pri tako podrobnem opisu boš zagotovo takoj dobil iskano številko. Če pa ne poznaš ulice in mesta, kjer ta oseba živi, in niti ne veš, ali ima telefonsko številko objavljeno v imeniku, tedaj bo iskanje težavno, najti informacije pa nemogoče.

Tukaj bi izpostavil dva odločilna pojma: iskati in najti!

Žal je tako, da mnogi moški raje iščejo, kot pa najdejo. To bodo seveda odločno zanikali, kar nenazadnje dokazuje le, kako malo se poznajo in v kako veliki meri so žrtve nevarnih iluzij.

Če živiš odgovorno, tedaj naj se tvoje zlato pravilo glasi: če si na poslovnem in tudi privatnem področju uspešen, zagotovo živiš in ravnaš pravilno. Če pa nisi uspešen, pa si z gotovostjo v zmoti in nasedaš mogočnim napačnim predstavam.

Aleksander ni dosegel veliko. Vzrok njegovega neuspeha se skriva v besedah, ki jih je nekoč izrekel Klavdiju. Spoznala sta se slučajno v baru ob kavi. Zapletla sta se v pogovor in Aleksander se je čudil svojemu sogovorniku, ki je že veliko dosegel v svojem življenju. »Starši so ti zagotovo plačali študij,« je zanimalo Aleksandra. Klavdij je odgovoril, da si je sredstva za študij zaslužil sam. Aleksander pa je nato odvrnil: »Jaz za to nisem imel časa, saj sem že mlad moral začeti delati!« Bil je tako močno ujet v svoje nazore, da ni razumel, da je delal tudi Klavdij, vendar s čisto drugačnimi cilji!

Tukaj bi omenil izrek: Kdor dela, nima časa služiti denar! In kaj pomeni? Mnogi moški nimajo časa, nimajo nobenih idealov, se ne spoštujejo in vrednotijo dovolj, pogosto pa tudi v sebi nimajo veliko ljubezni. Zato končajo kot Aleksander: vedno so nezadovoljni, se pritožujejo in drugim pripisujejo krivdo, še posebej okoliščinam, kolegom in lastni ženi!

Dokler ti moški ne bodo spremenili svojih pogledov, si tudi ne bodo uspeli izgraditi uspešnega življenja.

Klavdij ni nikomur pripisoval krivde. Svojo neskončno svobodo je videl v tem, da je bil v celoti odgovoren za svoje življenje. Svoje življenje je imel v rokah on sam in nihče drug. Zato je zmeraj pravil: »V življenju lahko dosežem vse! Ali ni to čudovito?« Zato je tudi veliko dosegel v privatnem življenju in na poklicnem področju. Bil je zelo uspešen, srečen in zadovoljen.

Naloge žensk

Zakaj opisani moški ne uživajo srečnega družinskega življenja? Ker naletijo na »napačne« ženske!

Moški, ki se ne vrednoti oz. ceni dovolj, pripisuje krivdo drugim, nima jasnih ciljev in trdnih idealov, bo z veliko verjetnostjo iskal in tudi našel žensko s podobnimi nazori. S tem je konflikt določen že vnaprej. Drug od drugega bosta terjala potrditev, priznanje, spoštovanje in ljubezen. Sama tega sicer nista zmožna nuditi, saj tega nikoli nista bila deležna.

K tej bedi dandanes veliko prispeva zelo razširjena ideologija, ki ob vsem nesmislu zagovarja tudi, da si morajo ljudje, kar se tiče partnerskih odnosov, nabrati veliko različnih izkušenj. Zagovorniki te ideologije seveda ne vedo o čem govorijo, sicer tega zagotovo ne bi zagovarjali tako goreče.

Jaz pa pravim: ženska, ki ima za sabo več kot tri partnerske odnose, ni sposobna zdravih odnosov. Moški, ki ima za sabo več partnerstev, se bo navsezadnje odločil za žensko, ki ni sposobna izgraditi zdravega partnerskega odnosa. Lahko si predstavljate, kaj se jima bo dogajalo, ko se bosta trudila ustvariti družino in vzgajati otroke ter stremela k uspehu! Zgodilo se jima bo ravno to, kar se dogaja večini parov danes: prepirajo se, pretepajo, zaničujejo in se uničujejo navznoter in navzven. Ko za enega ali pa oba okoliščine postanejo nevzdržne, se ločita v upanju, da se bo trpljenje oziroma groza s tem končala. Vendar pa se bosta, predvsem če imata otroke, prepričala o nečem drugem: groza in trpljenje se nadaljujeta v enaki meri še naprej in terjata posledice!

Vloga žensk pri tem je velika in je ne smemo podcenjevati. V vseh štirih knjigah serije Sai Baba govori o … sem vedno znova izpostavljal odločilno vlogo ženske. V knjigi Sai Baba govori o svetu in bogu ni zgodbe, ki ne bi hvalila žensk in opominjala moških. Vendar pa moram ženske opomniti, saj se pogosto ne zavedajo, kaj povzročajo s svojimi dejanji, kako so uničevalne, kako malo možnosti puščajo možu in otrokom, ker se niso naučile skrbeti zase, ampak živijo življenje žrtve, ki vodi do lastnega uničenja.

Zato je glavna težava žensk v današnjem času njihovo nizko samovrednotenje. To pa je posledica slabe vzgoje (glej v nadaljevanju) in napačnih partnerstev. Ženska si svojo samozavest dvigne s tem, da si izgradi srečno, trdno partnerstvo in družino. Če se ji to ne posreči, bo kljub njenemu poklicnemu uspehu trpela njena samozavest, pri čemer tudi ne bo videla nobene možnosti, kako to popraviti. In zakaj? Ker ženska podzavestno ve, kakšna je njena moč, prav tako se zaveda, da sama te moči ne živi oziroma je ne uresničuje, še posebej, če je njen zakon neizpolnjen. Ženska ima namreč sposobnost, dar za vzpostavljanje zdravih odnosov, kar pa za moškega ni značilno.

Veliko žensk pa se je žal naučilo le povzročati prepir in se v njem dokazovati. Tega so se naučile v svoji družini in preko medijev. Kako se izogniti prepiru oz. če se je ta že vnel, kako ga uspešno razrešiti? Tega se niso naučile. Žal se tudi v šoli tega ne učijo.

Tako se ženske in moški v današnjem času skozi številne primere doma, v kinu in preko medijev učijo, kako se človek prepira in kako izgleda strasten odnos. Kako pa doseči srečo, harmonijo, spoštovanje in medsebojno razumevanje, o tem se danes ne govori veliko!

Negativne slike, pozitivne slike

Ženske bi zato morale prevzeti odgovornost za svoje življenje. Moški se ne bi smel sklicevati na slabo družbo in okoliščine, ki zavirajo njegov uspeh in so krive za njegov majhen zaslužek, ženske pa bi se morale zavedati, da v mnogih primerih ne posežejo po svojih sposobnosti (anime), s pomočjo katerih bi lahko hitro omilile kakšen spor.

Te sposobnosti so na primer: dajati odnos, sočutje - empatija, doseči kompromis, vzpostaviti ugodne situacije, v katerih sta zmagovalca oba partnerja, ter »dojeti razvojne potrebe drugih in vzpodbujati njihove sposobnosti« oziroma »razširiti, izgraditi priložnosti, ki se porajajo kot posledica raznolikosti ljudi*«.

Ženske bi morale pričeti živeti oziroma uresničevati svoje velike socialne sposobnosti, prav tako bi morale uvideti, kako mogočne in vplivne so lahko le-te. Ženske se morajo prenehati podcenjevati in drugim, še posebej moškim, nehati pripisovati krivdo.

Ženske še zdaleč ne uresničujejo svojih sposobnosti, predvsem svojega izrednega potenciala, ki se tiče odnosov. V nobeno korist jim ne bo, če se bodo pomilovale in se povezovale s »sotrpinkami«.

Mnogo žensk se tudi ne zna ceniti. Menijo, da o njih drugi, predvsem moški, mislijo slabo. V kolikor bi ta problem izpostavili v terapevtski skupini in bi ga praktično prikazali, bi lahko takšna ženska ugotovila, kakšno je v resnici njeno mnenje o sebi. Skozi takšen prikaz lahko ženska neposredno izkusi, kakšno je njeno podzavestno mnenje o sebi. Gotovo bo močno začudena, vendar pa bo z ozavestitvijo in spremembo svojih podzavestnih predstav in procesov prišla do drugačnega pogleda – s tem pa bodo odpadli tudi vsi očitki!

Veliko žensk ima o sebi zelo slabo mnenje, od partnerja pa pričakujejo, da bo o njih imel pozitivno mnenje. Kar je nemogoče. Tudi tukaj se mora vzgoja temeljito spremeniti, o čemer bom govoril v nadaljevanju.

Resnica je: takoj ko ženska uvidi (na primer v terapevtski skupini) svojo podobo slabe ženske, jo sprejme in se od nje poslovi, postane dobra ženska, posledično pa se spremeni

____________________

<* Glej: Daniel Goleman, EQ, Der Erfolgsquotient<.

tudi njen partnerski odnos. V pozitivno smer! Kar je maloprej še delovalo kot nepremagljivo, se bo razrešilo kar samo od sebe. Res je, težava se razreši od Sebe*, saj ženske in tudi moški, ki se spremenijo, v sebi najdejo moč, mir, pripravljenost dajati in razreševati, česar prej niso poznali.

Drage ženske, ne podcenjujte se. Kdor je tako močan, kot ste ve, a se podcenjuje, ne živi v skladu z resnico. In kdor ne živi v skladu z resnico, tepta svojo samozavest oziroma lastno vrednotenje. Kdor pa uniči svoje samovrednotenje, izgubi sebe, svojega partnerja in svoje otroke.

Rasti v sebi. Uvidi svojo moč. Prevzemi odgovornost, ki jo imaš do svojega partnerskega odnosa in do svojih otrok.

Ne toži, ampak raje nekaj spremeni.

Morda je tvoj mož res najslabši mož na svetu. A kaj ti pomaga objokovanje ali celo ločitev? S tem bi krivdo prevalila nanj. Raje prevzemi odgovornost in se vprašaj, zakaj si izbrala ravno tega človeka. Zakaj si se združila z njim? Zakaj nisi že prej uvidela tega, kar se ti zdi, da vidiš danes? Ali res vidiš prav? To sicer ni mogoče že zato, ker bi v tem primeru najprej morala videti svojo odgovornost, ne pa krivdo partnerja. Ob tem pa imaš več kot dovolj priložnosti, da partnerja spremeniš s tem, da spremeniš sebe.

Ženske razpolagajo z neprecenljivimi komunikacijskimi sposobnostmi. Zakaj pa jih tako malo uresničujejo? Zakaj ne napadejo in se uprejo uničevalni komunikaciji, ki vlada v današnji negativni, moško zaznamovani zabavni industriji? Zakaj danes tako veliko žensk – kot tudi moških! - prisega na prepir in boj, ne pa na pozitivno moč notranjih in zunanjih podob, ki vplivajo na komunikacijo?

____________________

* S pomočjo Sebstva, višjega Jaza, op. prev.

Drage ženske, razvijte svojo samozavest in vrednotenje! Ne pustite se zapeljati tistim, ki vam obljubljajo uresničitev ega v podobi uresničitve sebe. Pravim vam: imate velikanske pozitivne sposobnosti, ki jih komajda uresničujete. Najdite sebe. Najdite svojo moč, ne igrajte neumnih igric, ki vam jih določa današnja skrajno negativna moška družba. Odkrijte prave ženske sposobnosti in vrednote, ki se skrivajo v pozitivni komunikaciji, in sposobnosti vzpostavljanja in ohranjanja trdnih, srečnih odnosov. Ne da bi pri tem izgubile sebe ali moža, temveč tako, da resnično najdete sebe!

Velik dosežek deklic

Mnogi bodo sedaj rekli: »Dobro, okrepimo lastno vrednotenje. Vendar, ali bo tedaj bolje? In kaj lahko mi kot starši spremenimo pri vzgoji?« Modro vprašanje, ki pa v sebi že skriva odgovor. Namreč, nasploh se premalo ceni trud deklic in ženski dar dajanja odnosov.

Naj razložim. Otroci, torej deklice in tudi dečki, imajo že pred rojstvom tesen odnos z materjo. Te jih dojijo, tolažijo, nosijo in ljubijo.

Objekt ljubezni je deklicam – kot tudi dečkom – potemtakem mati.

Vendar pa se zgodi revolucija: v ojdipalnem obdobju, kot je to imenoval Freud, to je med tretjim in šestim letom, mora deklica zamenjati svoj objekt ljubezni. Sedaj to ni več mati, ampak oče. Kako velik dosežek je to za majhno dekletce! Koliko mora žrtvovati, kako se mora povsem na novo orientirati in kako osamljena mora biti!

Vendar, ali starši in družba cenijo ta dosežek deklic in sočutijo z njimi? Ali mati otroka pogladi po laseh in mu notranje, v sebi reče: »Vem, kaj preživljaš in kakšna je tvoja žrtev ter kako težko se je na novo usmeriti. Vendar, jaz te razumem in podpiram, jaz sem vedno ob tebi, saj ti si moj nadvse ljubljeni otrok!«

Kaj pa oče, ali stoji svoji hčerki ob strani? Ali je zanjo dosegljiv? Ali ga lahko ljubi in idealizira? Ali jo vzame v naročje in ji daje občutek ljubezni, varnosti in gotovosti – brez sledi subtilnih oblik zapeljevanja, bojevanja proti materi, ki ravno tako veliko žrtvuje, ko mora »izpustiti« svojo hčerko? Ali moški vidi, da njegova žena preživlja podobno obdobje kot njegova hči?

Zato je naloga moškega, da uvidi, ceni in prizna ženi in tudi hčerki njuno veliko žrtev oziroma dosežek.

Oba starša morata uvideti hčerin dosežek. Ta dosežek je tista podlaga, iz katere bo nekoč črpala svojo posebno sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja odnosov, saj kot ženska pozna obe usmeritvi – k mami in k očetu.

Zato so ženske, ki uspešno preživijo ojdipovo fazo, tako razumevajoče, pozitivne, zadovoljne s sabo in z drugimi, mirne v sebi, sočustvujoče in sposobne vzpostavljati zdrave odnose. V sočloveka se znajo vživeti tako dobro ravno zato, ker so bile tesno povezane tako z materjo kot tudi z očetom.

Šele, ko bo družba cenila ta velik dosežek žensk, šele ko bodo starši podpirali svoje hčere v njihovem trudu in doživljanju, se bo tudi okrepilo njihovo lastno vrednotenje. In te ženske, upoštevane, cenjene in ljubljene, bodo lahko imele srečne, ljubeče, mirne partnerske odnose in na ta način tudi ustvarile srečne družine.

Te ženske so jedro zlate dobe.

Zato moški in ženske imejte v mislih: kako lepo, da so na svetu deklice, kako lepo, da so tudi ženske, kajti one predstavljajo ljubeče, dobrotljivo srce nove dobe.

Ohrani veselje, radost otrok

Le starši, ki so srečni, lahko uresničijo nalogo, ki je po mojem mnenju najpomembnejša pri vzgoji otrok, in ta je: ohraniti radost otrok*.

Ljudje, ki si zadajo, da se bodo vsak dan smejali, so že dojeli enega največjih življenjskih načel: Vselej iz vsega naredi najboljše. Drugače rečeno: Dan brez smeha je izgubljen dan! Ne uleži se zvečer k počitku, ne da bi se tisti dan nasmejal.

Smej se. Smej se sam. Smej se s partnerjem. Smej se z otroki. Smej se s prijatelji. Smej se z znanci in neznanci. Smej se kadar koli lahko. Vendar, ne na račun drugih. Smeh na račun drugih namreč ni vesel, ampak žalosten smeh, ki ni koristen za srečno življenje. Če se že moraš ali hočeš smejati na račun drugih, tedaj se smej sebi. S tem ne boš nikogar prizadel in vsi ti bodo hvaležni.

Smej se s svojimi otroki. Razmisli, kako jih lahko vsak dan znova nasmejiš. Otroci, ki se znajo smejati iz srca, so veseli otroci. Veseli otroci pa so tudi zdravi otroci.

Naredi vse, prav vse, da bi ohranil in vzpodbujal smeh svojih otrok! Bodi pozoren na svoj zdrav občutek. Če otrok ponoči ne more spati, ne prakticiraj brutalnih tehnik*, ki na

____________________

<* Primerjaj Henning Köhler, Von ängstlichen, traurigen und unruhigen Kindern<; avtor v knjigi prikazuje, kako se starši najbolje vživijo v svojega otroka.

<* Jedes Kind kann schlafen.

primer zagovarjajo, da moraš otroka pustiti jokati vsak dan malo bolj dolgo, da bo potem nehal jokati. Ali veš, kako na ta način škodiš otroku? Se zavedaš, da se pri tem v otroku porajajo nešteti strahovi in upada njegovo samovrednotenje? Kdo pravi, da otrok morda ne trpi za sindromom pomanjkanja pozornosti ali pa ima osteopatični problem, ki je lahko posledica težavnega poroda? Morda otrok potrebuje tvojo posebno skrb, da bi lahko pozdravil stare rane, morda iz katerega od prejšnjih življenj?

Res je, nekatere noči so res težke. Nekatere noči se zdijo nevzdržne. Vendar kljub vsemu naporu, ki ga terjajo od tebe, ali se ne splača ohraniti nasmeha v očeh in na obrazu tvojega otroka?

Na svoj trud moraš gledati iz sledečega zornega kota: Ali ni vreden vsakršen trud, če s tem ohraniš radost v duši, srcu in na obrazu svojega otroka ali pa ga celo, kot po čudežu, še okrepiš?

Otroško veselje je najpomembnejše. Otroku ne moreš dati boljše popotnice za življenje, kot sta radost in veselje, ki sta povezana z disciplino. Najpomembnejši cilj vzgoje otrok je, da bi otrok nekoč domačo hišo oziroma starše zapustil radosten, lahkoten in khrati odgovoren ter dosleden.

Ni večjega uspeha, kot dati otrokom na pot te lastnosti. Ali ni posredovanje teh vrednot najboljši program uspeha?

Radost in uspeh

Kdor svoje otroke vzgaja lahkotno, obenem pa ciljno usmerjeno, jih na ta način uči »strategije delfinov«, ki jih v isto- imenskem delu modro in z veliko humorja opisujeta avtorja Dudley Lynch in Paul Kordis. Razlikujeta štiri tipe vedenja, ki jih opišeta na primerih živali, in sicer krapa, »navidezno razsvetljenega krapa«, morskega psa in delfina. Njuna razvrstitev je zelo dobra in na čudovit način ponazarja, kaj lahko doseže vzgoja v dobrem in slabem smislu oziroma kakšni so rezultati nezavednih programov. Zato navajam definicije in razlago:

Krapi pravijo: Ne morem zmagati. Nato ponavljajo to sporočilo v različnih oblikah, vse do zanikanja resničnih posledic poraza:

· Nevednost je blagoslov.

· V preteklosti sem bil nemočen in tak bom ostal zmeraj.

· Moje trpljenje ima smisel.

· Poraz je del življenja.

· Vsi pomembni dosežki vsebujejo kakšen element žrtvovanja.

»Navidezno razsvetljeni krapi« pa menijo drugače: Vse ribe naj se ljubijo in skrbijo druga za drugo. Da se bo to res zgodilo, moramo le verjeti. To prepričanje podpirajo na različne načine:

· Ni pomembno, kdo zmaga ali izgubi – pomembno je le, kako človek igra.

· Ni cilj tisto, kar šteje, ampak pot.

· Vselej moramo pustiti, da gredo stvari svojo pot in vse bo dobro.

Morski psi pa si mislijo: Jaz moram zmagati. Njihovo mnenje se izraža v sledečih oblikah:

· Dejstvo je, da en morski pes požre drugega.

· Resnično ti nisem hotel odtrgati roke, vendar nisem imel druge možnosti, ko si zgrabil svoj plen.

· Resnica je, da sem ti hotel odtrgati roko, zato pa bi moral prej, še preden si zgrabil svoj plen, misliti na moje opozorilo.

· Res je, hotel sem ti odtrgati roko, ko si zgrabil svoj plen, kljub temu da sem ti zagotovil, da to nikoli ni bil moj namen.

· Konkurenca je neizogibna.

· Konkurenca nas motivira, da od sebe damo najboljše.

· Konkurenca je edina možnost, da imamo svoje veselje.

· Konkurenca oblikuje značaj.

Delfini pa pravijo: Rad bi, da zmagava oba in naj bo ta zmaga elegantna in prepričljiva. Ni pomembno, kakšne so možnosti in kako velike so težave ali kako dolgo bo trajalo.

· Naučiti se moramo izkoristiti moč valov.

· Naučiti se moramo oblikovati prepričljive, trdne vizije in se po njih ravnati.

· Naučiti se moramo osvoboditi in izpustiti.

· Vsak posameznik med nami mora razviti trdno samospoštovanje.

· Naučiti se moramo biti odprti za presenečenja in za prihodnost.

· Moramo biti odgovorni.

· Odkriti moramo svoj osebni življenjski smoter in ravnati v skladu z njim.

Te definicije in prispodobe različnih živali in njihovih življenjskih stilov ponazarjajo, kaj povzročajo njihovi nazori v prenesenem pomenu: kakšna je posledica vzgoje.

Nikoli ne pozabi: postaneš to, kar misliš. Natančneje: tvoj otrok bo postal to, kar ti misliš, da bo!

Zato si čimprej prisvoji strategije delfinov in naj bo tvoje življenje prav tako veselo, lahkotno in uspešno, kot je življenje delfinov, naših velikih prijateljev.

Vedi, morski pes ne more škodovati delfinom, ker ti živijo v trdnih skupnostih in držijo skupaj, ob morebitnem napadu pa morskega psa dregajo s svojimi smrčki tako dolgo, dokler ta ne pobegne ali pa zaradi poškodb pogine. Iz te strategije delfinov lahko potegneš še en zelo pomemben nauk: Delfini ne ugriznejo. Morski psi pa so usmerjeni v boj in sploh ne pomislijo na beg. In prav zaradi tega izgubijo življenje!

Misli na srečo, smeh in humor. Svoje življenje in življenje svojih otrok pa oblikuj lahkotno in usmerjeno, po vzoru delfinov. Tedaj bodo tvoji otroci uspešni in pripravljeni
pomagati*, tako kot ti čudoviti sesalci, ki imajo veliko večje možgane, kot jih ima človek.





____________________

* Pomisli na terapije z delfini, s pomočjo katerih težkim invalidom lajšajo bolečine in kateri celo ozdravijo; primerjaj ganljivo poročilo avtorice Kirsten Kuhnert, Das Geschenk der Delfine.

Učenje rešitev

Poraženec si misli: zame ni rešitve. Če pa bi se že našla kakšna rešitev, tedaj bi zame gotovo bila neizvedljiva, nemogoča, predraga, dolgočasna in od nje ne bi imel ničesar.

Zmagovalec pa pravi: če si pomagam sam, mi bo pomagal tudi Bog! Vselej so na voljo najmanj tri rešitve: ena na duhovni, ena na duševni in ena na fizični ravni. Če ne morem ničesar spremeniti na fizični, to je na faktični ravni, se bom potrudil in zavzel drugačno emocionalno stališče ali pa bom o problemu preprosto spremenil svoje mnenje. Le zakaj se ne bi dalo ničesar spremeniti, ko pa je vendar vselej kakšna pot!

Tako razmišlja zmagovalec. In ker razmišlja tako, zmaguje. Zakaj? Ker ne pozna neuspeha. To je njegova skrivnost. Zmagovalci poznajo samo različne etape na poti do cilja. Thomas Edison, ki je med drugim izumil žarnico in gramofon (primerjaj tudi Heinrich Goebel!), je naredil 10.000 poskusov, dokler ni našel rešitve. V vsakem neuspelem poskusu je videl namig, da mora raziskovati v drugi smeri. Ni bilo govora o neuspehu ali omaganju, ampak le o mnogih različnih korakih do enega cilja. Ni čudno, da je dosegel svoj cilj. Zmagovalci ga zmeraj dosežejo, saj je zanje tudi še nedosežen cilj pomemben korak. Zmagovalci ne poznajo poraza ali zatajevanja, le še nedosežen cilj.


Eden od pomembnih ciljev vzgoje je tudi naučiti otroke uporabiti lastno kreativnost pri iskanju rešitve – torej, najti, ne pa iskati! To so te drobne razlike, ki so tako pomembne pri doseganju ciljev. Če hočeš iskati rešitve, jih boš tudi iskal. Če pa hočeš rešitev najti, tedaj boš tudi dosegel svoj cilj.

Rudolf Steiner, Rebeca Wild in Maria Montessori so vedno znova poudarjali, da morajo otroci biti vzgajani tako, da se podpira in vzpodbuja in ne zavira njihova kreativnost.

V današnjem času ne prednjači več tisti učenec, ki se zna dobro učiti na pamet. Danes so zaželene lastnosti učenca,
kot so kreativnost, fleksibilnost in njegova čustvena inteligenca.

Dobre ocene in odlično prilagajanje nista več zagotovili za uspeh.

Daniel Goleman v svoji odlični knjigi Emotionale Intelligenz (Čustvena inteligenca) opisuje in dokazuje, kako pomemben je duševni razvoj otroka in odraščajočega. Prav čustvena inteligenca odloča med uspehom in neuspehom ter med srečo in nesrečo.

Starši bi morali poznati te temeljne razlike in temu primerno prilagajati vzgojo otrok. Obdobje slepe pokorščine je mimo. S čim pa je to obdobje zaznamovalo človeštvo? Ljudje so bili vzgojeni za vojno, boj, ubijanje in pasivno uboganje. To je pripeljalo do neštetih vojn, opustošenja in neskončnega trpljenja.

To se mora sedaj končati. Ne potrebujemo živih trupel, ki kot roboti izpolnjujejo ukaze svojih strahotnih voditeljev. Potrebujemo žive, srečne, kreativne ljudi, ki so našli pravo povezavo med srcem in razumom in so zato odprti za ljubezen in kreativne rešitve. Zato morajo otroci nove dobe najti stik s kreativnostjo v sebi, kar je tudi pogoj za trajno srečo. Kajti sreča se ne poraja iz trme in okorelosti, ampak skozi spremembo in lahkotnost.

Kako se glasi božanski zakon? Ničesar se ne oklepaj – in boš prejel vse. Okleni se, pa boš izgubil.

Ne izsiljuj ničesar – in vse bo prišlo k tebi. Izpusti, pa boš ohranil.

Zakaj je temu tako? Ker so trma, zadrževanje, prisila in oklepanje lastnosti ega - to je izraz nizkega samovrednotenja.

Sebstvo, notranji jaz, pa zna izpustiti, kajti ve, da bo vse prišlo k njemu. Ob pravem času in v primernem obsegu.

Verjemi v sebe, svojega partnerja, svoje otroke in Boga, saj boš tako živel čudovito, kreativno življenje, ki ti bo naklonilo nešteto srečnih rešitev.

Če živiš tako, boš sam največji dar za svoje otroke, saj jih bo tvoj zgled spremljal celo življenje in jih vodil k uspehu.

Učenje vrednot

S tem smo prišli do naslednje pomembne teme: primarni cilj vzgoje naj ne bi bil posredovanje znanja, ampak oblikovanje značaja. Drugače rečeno: ni pomembno kopičenje znanja na račun razvoja osebnosti, ampak izoblikovanje dobrega značaja in osvojitev temeljne izobrazbe! Vse drugo je zapravljanje časa! Kajti edino dober značaj, povezan s temeljnim znanjem, je zagotovilo za srečo.

Če je bil Goethe zadnji univerzalni genij, pa imamo danes celo vojsko domnevnih strokovnjakov, ki v resnici sploh niso strokovnjaki, ker jim za to primanjkuje tako etike kot tudi izčrpnega znanja.

Omenjeni strokovnjaki danes ne poznajo več nobene poklicne etike. Pred približno petdesetimi leti je to še bilo prisotno v deželah Evropske unije. Takrat so ljudje še delali za to, da bi nekaj ustvarili. Zanje je bilo pomembno, da je njihovo delo dobro opravljeno in s tem tudi smiselno. Danes pa to pogosto ne velja, kajti vse se pretežno vrti le okoli denarja.

Denar je pomemben. Zdrav odnos do denarja in pravilno ravnanje z njim pa je nekaj, kar je otroke potrebno naučiti (glej nadaljevanje). Vendar, denar ni cilj sam po sebi, kar ljudje danes pogosto pozabljajo.

Indijanci, ki so bili nekoč tesno povezani z naravo, so verjeli, da ko bo beli človek vse zastrupil in iztrebil, bo končno razumel, da denarja ne more jesti. Podobno se je godilo kralju Midasu, čigar želja se je izpolnila: vsega, česar se je dotaknil, se je spremenilo v zlato. Dolgoročno pa bi to povzročilo njegovo smrt, ker ne bi ničesar več mogel jesti! Zlata oziroma denarja ni mogoče jesti. Denar ni cilj sam po sebi, ampak le sredstvo za dosego cilja. Po svetu razširjena negativna ideologija pa ljudi danes prepričuje, da je denar (oziroma moč) cilj vseh želja. In zakaj propagirajo takšno zmotno prepričanje? Ker predstavlja najboljšo metodo, s katero nekateri posamezniki služijo veliko denarja na račun drugih! Kajti, kako najlažje zaposliš ljudi? Tako, da jim obljubiš, da bodo s tvojo pomočjo na lahek način in brez posebnega napora veliko zaslužili. Na tak način delujejo vsa strukturna podjetja in vsi verižni sistemi. Kakšna pa je tu zakonitost? Zadnji nosi vse posledice!

Cilj vzgoje je zato posredovati otrokom trdne ideale in večne vrednote, ki sem jih med drugim povzel kot pet temeljnih vrednot. Te so: ljubezen (prema), resnica (sathya), poštenost oz. pravičnost (dharma), mir (shanti) in nenasilje (ahimsa). Ljubezen, ki je udejanjena, je poštenost, ljubezen kot misel je resnica, ljubezen, ki jo čutimo, je mir, ljubezen, ki jo doumemo, pa je nenasilje! To je ljubezen, ki povezuje vse in vsakogar.

Človek, ki živi v skladu s temi krepostmi, je blagoslov za ta svet. Če bi bilo več takšnih ljudi, bi tudi svet bil boljši, saj ti ljudje oblikujejo zlato dobo!

Tvoja starševska naloga je, da svojim otrokom posreduješ pravilne vrednote in si jim za vzgled. Šele tako bodo dojeli, da je cilj življenja uresničevanje vrednot (podobno kot pri delfinih), ne pa premagovanje in zatiranje drugih, kot je to značilno za morske pse. Delfini so zato simbol rešitve, kjer sta zmagovalca oba partnerja.

Tudi otroci hočejo zmagovati. Če jim to dopustimo in jih pri tem pravilno vodimo, bodo stremeli k uspehu, radosti, resnici, ljubezni in h kreativnosti. Otroci hočejo vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Otroci hočejo izvedeti, katere so pomembne vrednote. Tako tudi ni čudno, da imajo otroci zelo izrazit čut za pravičnost. Če pa jih ta s strani staršev ali učiteljev vedno znova razočara ali rani, se iz tega naučijo, da je resnica tista, ki je na strani močnejšega. S tem so se naučili nekaj skrajno destruktivnega, kar bodo nekega dne zagotovo tudi udejanjili.

Starši in učitelj naj bodo zato zgled kreposti, etike in pravičnosti, obenem pa morajo dopustiti, da otroci uberejo svojo pot k resnici. Kajti resnica je sicer ena, poti do nje pa je veliko. Preveč vneti ljudje na to včasih pozabijo.

Dober primer je Constantinova zgodba. Ko je imel štiri leta, je slišal pravljico o zlobnem škratu* in menil, da je konec pravljice krivičen. Ni mogel razumeti, kako lahko nekdo vzame otroka materi. Prav tako ni razumel, zakaj zlobni škrat ni dobil svojega plačila. Človek bi mislil, da zagovarja zlobnega škrata, kajti prepričan je bil, da je ta bil ob svoje plačilo. V resnici pa je le izražal dramatično komponento pravljice: Mlinarjeva hči postane kraljica. Poroči se z vladarjem, ki pa
____________________

<* Glej Grimmove pravljice, op. prev.

ji grozi, da bo izgubila svoje življenje, če ne bo polno kamrico slame spremenila v zlato. Zaradi bahanja in laži svojega očeta se znajde v strašni situaciji, iz katere ji pomaga zlobni škrat tako, da slamo s predenjem spremeni v zlato in ji s tem reši življenje. V zameno od nje zahteva njenega prvorojenega otroka. Vendar, zakaj se je mlinarjeva hči poročila s takšnim lakomnim, nepravičnim, brezsrčnim in nemilostnim vladarjem? Zakaj ni šla na svojo pot, takoj ko je bila svobodna? Ali je škrat edino zlobno bitje v tej pravljici? Teh pomembnih vprašanj Constantin pri svojih štirih letih seveda ni mogel razumeti, vendar jih je začutil. Zato je tudi izpostavil nepravični konec pravljice. Na srečo je Konstantinova mati bila dovolj modra, da je takoj prepoznala resnico, ki jo je potem tudi predstavila sinu.

Družba dobrih ljudi

Naslov napoveduje naslednji pomemben vidik vzgoje, in ta je: sathsang, kot se imenuje v sanskrtu druženje z dobrimi ljudmi. V življenju nima nič bolj blagodejnega ali usodnega učinka, kot je družba ljudi, s katerimi si obkrožen. Veliko staršev se dandanes pritožuje nad slabo družbo svojih otrok. Pri tem se mi porajajo ključna vprašanja: Ali so sami, kot starši, dobra družba svojim otrokom? Ali se vedejo tako, da so za otroke dober zgled? Ali lahko otroci za merilo razlikovanja med dobrimi in slabimi ljudmi jemljejo svoje starše? Ali se starši trudijo, da bi otroci lahko odraščali v dobri družbi? Ali so tudi šolo, ki jo obiskujejo otroci, izbrali po tem merilu? Ali svoje otroke obravnavajo s spoštovanjem? Ali se z njimi pogovarjajo spoštljivo?

Vsak oče in vsaka mati morata sama odgovoriti na ta vprašanja. Vendar pa vam pravim: otroci posnemajo svoje starše. Ta odnos je tako močan in hkrati subtilen, da starši ne bi smeli podcenjevati vpliva, ki ga imajo na svoje otroke. Če pa tvoj otrok ni takšen, kot si predstavljaš in želiš, se vprašaj, ali si do njega takšen, kot on to potrebuje.

Sathsang se pričenja doma. Zato se morajo starši že od otrokovega spočetja truditi, da so zanj dobra družba. Še nerojenemu otroku naj berejo sveta besedila, pojejo svete pesmi in mu ljubeče in nežno prigovarjajo. Naj bodo pozorni na prijazen porod, kar pomeni, da otrok ni izpostavljen ostrim lučem v porodni sobi, da ga po rojstvu ne ločijo od matere, da ga ne dojijo po strogo določenem urniku in da ga ne silijo k spanju s strogimi in brutalnimi metodami.

Če povzamemo: Starši morajo svoje otroke obravnavati z resnično ljubeznijo in spoštovanjem. To je mogoče le, če spoštujejo sebe, kar pa izhaja iz tega, da so usklajeni s svojim resničnim jazom, to je z Bogom. Če ravnajo tako, bodo dobra družba za otroke in s tem ne le blagoslov zanje, ampak tudi za ves svet.

Sathsang je preveč pomemben, da bi ostalo samo pri teh nekaj stavkih. Tega ne morem dopustiti tudi zato, ker veliko ljudi meni, da družba nanje nima nobenega vpliva in da je v redu, če v prijateljstvih privolijo v kompromise. Previdno! Prepričanje, da se poznanstva lahko omejijo izključno na eno področje, je nevarna iluzija, ki te lahko stane življenja. Prav tako pa ima lahko bistven vpliv na tvojo družino.

K temu primer: Jacques je oboževal lepe in hitre avtomobile. Že od malega je bil tako navdušen nad njimi, da si je delo z avtomobili izbral za svoj poklic. Če pa hočeš prodajati lepe, hitre in drage avtomobile, moraš nagovarjati izbrane stranke. Sprva mu te stranke niso bile prijetne. Sčasoma pa jih je spoznal tudi bliže. Ko sočloveka spoznaš bolje in se mu prilagodiš, se ti to obrestuje tudi na poklicnem področju. Jacques je naredil tako.

Tako je njegov posel zacvetel, spoznaval je ljudi, ki so ga vabili na svoje razkošne zabave, in postajal vedno bolj premožen. S tem se je povzpel na družbeni lestvici – vendar, kaj to pomeni »povzpeti se na družbeni lestvici«? To, da se je sedaj gibal v krogih, do katerih se je prej povsem upravičeno distanciral. Ni več opazil subtilne negativnosti, neprikritega konkurenčnega boja in zasvojenosti s profitiranjem na račun drugih in resnice. Nasprotno, oblačil se je kot njegovi novi prijatelji in postopoma prevzel njihove navade.

Samemu sebi se je zdel nadvse uspešen. V resnici pa ni bil nič drugega kot navaden, neumen povzpetnik, ki taji svoje korenine. Kaj pa je drevo brez korenin?

In s kom se druži nekdo, ki taji svoje korenine? Z ljudmi, ki ravnajo podobno! In kako se to konča? Ali so ti ljudje dobra družba?

Poglejmo, kako se nadaljuje naša zgodba.

Jacques je bil sedaj sprejet v novih krogih, izžareval je uspeh in samozavest, poleg tega pa je bil tudi pameten. S tem je postal zanimiv tudi za ženske, česar se sam ni zavedal. Tako je spoznal Jacqueline, pravzaprav je ona spoznala njega! Hitro se je zapletel v afero, ki se je razvila v odnos, nato je pristal v zakonski zvezi, nazadnje pa v družini z dvema otrokoma. Vendar pa se je hitro pokazalo, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Jacqueline je kmalu ugotovila, da je eden izmed dobrih Jacquesovih prijateljev veliko bolj zanimiv od njenega moža, zato se je z otrokoma in s polovico premoženja, ki ji je pripadalo po zakonu, preselila k njemu.

Kot da to še ne bi bilo dovolj hudo, se je Jacquesovo življenje še bolj zapletlo. Jacqueline in njen novi partner sta imela močan vpliv v krogih, ki so predstavljali Jacquesovo življenje, saj je med temi ljudmi sklepal posle, navezoval stike in si uredil nov dom. To se je potem hitro spremenilo, kajti bivša žena in njen novi partner sta ga začela obrekovati v taki meri, da ga je stara družba odrezala od sebe v vseh pogledih, zaradi česar je propadlo tudi njegovo podjetje. V kratkem času je izgubil vse: ženo, otroke, prijatelje, dom, podjetje, življenjski standard in svoj ugled.

Vendar Jacques ni bil poraženec, ampak zmagovalec. Ni se prepustil objokovanju, ampak se je vprašal, kaj se lahko nauči iz nastale situacije. Spomnil se je na svoje stare dobre prijatelje, ki jih je »žrtvoval« za novo, snobistično družbo. Ti stari prijatelji so ga sedaj spomnili, čemu se je odpovedal zaradi uspeha, ugleda in denarja. Jacques je nato ustanovil novo podjetje, pri čemer je bil pozoren na dvoje: na odnos s svojimi dobrimi prijatelji in na trdne vrednote, ki so določale njegovo življenje. Tako je našel novo, tokrat trajno srečo.

Vzemi si za zgled Jacquesa, ki je imel srečo, da se je lahko zatekel k starim, dobrim prijateljem, ki so mu pokazali pravo pot. Vselej se drži dobrega in dobrih ljudi. Nič ni bolj nevarno od negativnih, zlobnih ljudi, ki ti lahko škodijo, pa bodo kljub temu prepričani, da so ravnali prav*.

Ne pozabi: slaba družba niso le (očitno) zlobni ljudje ali celo kriminalci. To so tudi negativni ljudje, ki imajo slab vpliv nate, slabo govorijo o drugih, so brez pozitivnih idealov, škodijo živalim, se okoriščajo na račun drugih in slabijo tvoje samovrednotenje.




<____________________

<* Sai Baba govori zahodu<, 14. 9.

Prazniki in običaji



...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Vzgoji
Ovitek Knjige Stepski Stephan Doliwa - Sai Baba Govori O Vzgoji

Comments are closed.