SEDEM DNI DO APOKALIPSE – Benedict Damjanovič Božidar

Benedict Damjanovič Bozidar - Sedem dni do Apokalipse
Naslovnica knjige Sedem dni do Apokalipse avtorja Benedict Damjanovič Božidarja
Naslov: SEDEM DNI APOKALIPSE
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 218
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-047-1
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-046-4        

Del besedila knjige:

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story.Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada. Predstavitev: Sedem dni do apokalipse je roman, ki preseneti. Je grozljiv, pa vendarle ne na način, ki bi si ga - glede na naslov - lahko predstavljali. Tako kot v vseh drugih romanih B. D. Benedicta, se tudi v tem zgodba zapleta, dokler se ne razplete v konec, ki prinaša pisateljevo sporočilo. Beseda avtorja: To je moj zadnji roman iz serije o "paralelnem svetu". Ker po Apokalipsi ne bo ničesar več, o čemer bi se dalo pisati, je seveda razumljivo, da je to zadnja knjiga te zvrsti. Vsi tisti bralci, ki so do sedaj zvesto spremljali moje knjige, in statistika trdi, da jih je na ozemlju bivše Jugoslavije okoli 1,500.000, si bodo lahko končno oddahnili. V tem, zadnjem romanu iz serije, za nekatere izmed vas najvznemirljivejšem izmed vseh, gre za fiktivne (vendar možne) dogodke, ki se bodo zgodili v zadnjih sedmih dneh pred Apokalipso. Več vam ne smem odkriti. Do Apokalipse vas bom še naprej zabaval, vendar zgolj z zgodovinskimi romani, kot sta "Plemič" in "Kraljevi človek", ki sta, sodeč po pismih bralcev, mnoge poučila in zabavala. Moja naslednja knjiga se imenuje INKVIZITOR in opisuje burne in krvave dogodke iz časov Otta von Bismarcka in njegovo ustvaranje velikonemške federacije. Pridružite se kraljici Fridericki in njenemu boju za neodvisnost ene izmed zadnjih malih kraljevin (Ober - Holstein), ki jo neustavljivi pruski vojni stroj želi požreti.

Del besedila knjige:

VSEBINA P R V I D A N
POVELJSTVO NORAD-a, ZDA, ob 20:47 …..…9
TORONTO, KANADA, ob 22:45 ………………….19
WASHINGTON, ZDA, ob 24:00 ...……………...…33
D R U G I D A N
TORONTO, KANADA, ob 10:15 ………………….39
MOSKVA, RUSIJA, ob 15:25 ………………………50
T R E T J I D A N
THUNDER BAY, KANADA, ob 10:30 …………..59
Č E T R T I D A N
BAYA, ŠPANIJA, ob 11:26 ……………………........95
JADRANSKO MORJE, ob 19:45 ………………….107
P E T I D A N
MÜNCHEN, NEMČIJA, ob 9:45 ……………….....117
POVELJSTVO NORAD-a, ZDA, ob 22:30 ..….....140
Š E S T I D A N
VATIKAN, ITALIJA, ob 10:45 …………………….157
ATLANTSKI OCEAN, ob 16:15 …………………...174
S E D M I D A N
THUNDER BAY, KANADA, ob 14:35 ……..……183
PRVI DAN
POVELJSTVO NORAD-a, ZDA, ob 20:47
Poveljstvo severnoameriške protiletalske obrambe, bolj znano pod kratico NORAD, se nahaja nedaleč stran od Colorado Springsa v Združenih državah Amerike. Ta podzemna mreža hodnikov, dvoran in hangarjev je skopana globoko v podnožje granitne gore Chayene. Ves vojaški kompleks je zgrajen iz jekla in armiranega betona in v morebitni atomski vojni ga ne bi močneje poškodoval niti direkten površinski napad z atomsko bombo. Pod poveljstvom NORAD-a se nahaja več kot 350 raznih radarskih in letalskih oporišč Amerike in Kanade. V sistem je vključenih okoli 140.000 vojaških oseb iz obeh držav. Centru poveljuje ameriški general, njegov namestnik pa je vedno Kanadčan. V prvih letih NORAD-a, natančneje, v času tako imenovane "hladne vojne" s Sovjetsko zvezo so center z informacijami oskrbovali trije posebni radarski sistemi - mreža radarjev na Aljaski in Grenlandiji; nad celino je ponoči in podnevi letalo 25 radarskih letal in približno 50 bombnikov s pripravljenimi atomskimi bombami v svojih debelih trebuhih. Ta sistem obrambe je leta in leta uspešno pokrival celo severnoameriško poloblo in nepovabljene je lahko odkril 3.000 milj daleč. Postopek je bil zelo enostaven. Če se je na radarskem ekranu po naključju pojavilo "neznano leteče telo", so poslali prestreznike, da so ga identificirali; če pa se jim to ni posrečilo, so dobili ukaz, naj ga takoj uničijo. Do te skrajnosti ni nikoli prišlo. S pojavom prvih satelitskih radarjev in vohunskih kamer v vesolju so nehali uporabljati predrage nenehno leteče radarje. Tudi bombniki z jedrskim orožjem so nehali leteti, ker so bile medcelinske balistične rakete ne samo hitrejše temveč tudi natančnejše. Danes vso to poloblo in dober del planeta pokrivajo vohunski sateliti velesil in letala, ki so letala podnevi in ponoči, sedaj v pripravljenosti stojijo v svojih oporiščih. Te hladne novembrske noči je v Coloradu zapadel prvi sneg. V veliki podzemni dvorani NORAD-a je vladalo sproščeno vzdušje rutinskega opazovanja ogromnih ekranov, na katerih so se prižigale in ugašale elektronske lučke, ki so označevale položaje ameriških in tujih vojaških in komunikacijskih satelitov nad Zemljo. Signali so svetili v različnih barvah. Modri in zeleni so pomenili "zahodne" oziroma prijateljske satelite, rdeči in oranžni pa so še vedno bili simboli ruskih in kitajskih vohunskih satelitov. Dežurni general, Theodor Wilcock, je zamišljen sedel v svoji kontrolni loži na nadzidku in spremljal postopke tistih spodaj v dvorani. Okoli devetih zvečer v ložo skoraj neslišno vstopi mlada poročnica Sally, ta večer generalova tajnica. Na pladnju mu prinese topel čaj in tri vrste običajnih pilul za krepitev srca. General se vzdrami in nasmehne simpatični svetlolaski. - Hvala, Sali. Če se do devetih ne bo zgodilo nič posebnega, vas bom prosil, da mi pripravite posteljo. Ne vem, kaj za vraga se danes zvečer dogaja z mano; ne počutim se najbolje. - Razumem, general, - Sally pokima z glavo in odide. Vendar ne mine niti pol ure, ko na samem začetku velikega ekrana, nekje nad Aljasko, hkrati ugasnejo tri signalne lučke. Wilcock te spremembe ne opazi takoj. Ko je goltal svoje pilule, je pred njim zazvonil telefon. Narahlo ga dvigne in še naprej srka topel čaj... - General! - se zasliši živčen glas dežurnega dispečerja, polkovnika Stronga. - Če bolje pogledate na veliki ekran... Samo nad Aljasko utripajo trije signali! En naš in dva ruska satelita preletavata to ozemlje! Wilcock počasi odloži skodelico s čajem in si natakne očala za gledanje na daleč. Malo se celo nagne naprej in se, ne da bi trenil, zazre v ta del ekrana. - Da ne gre za kakšno tehnično napako? - vpraša zaskrbljeno. - Kadar koli začne kaka lučka utripati, kar pa se redko zgodi, to pomeni, da satelit ne deluje več. General, vsi trije sateliti so mrtvi! - Vsi trije hkrati?! - se je zdrznil Wilcock. - To ni mogoče! Pa saj ni isti meteor zadel vseh treh hkrati! - Ne isti, vendar so morda naleteli na meteorski dež. To je bilo možno, vendar zelo malo verjetno. Do takrat se je to zgodilo le enkrat in to le enemu satelitu. Na mizi naenkrat zazvoni "rdeči telefon" in Wilcock od neprijetne jeze otrpne. Ta telefon je bil direktna povezava z Rusi, ki so jo vzpostavili še v času Sovjetske zveze. Preden dvigne slušalko, si Wilcock suhe ustnice ovlaži z jezikom… - Tukaj dežurni general, Theodore Wilcock, - se predstavi. - Tukaj pa general - lajtnant Boris Sokolovski, - se v dobri angleščini predstavi resen glas. - Domnevam, da že slutite, zakaj vas kličem. Pred minuto sta zaradi nam neznanega razloga nad Aljasko nehala delovati dva naša satelita. To se do sedaj še nikoli ni zgodilo in do konca sem vznemirjen. - Potem ste verjetno opazili, da je hkrati z njima z ekrana izginil tudi naš satelit, - ga je poskušal pomiriti Wilcock - Da, opazili smo, vendar bi to lahko bil tudi kak vaš taktičen trik pred množičnim raketnim napadom na nas. Nastane kratek, neprijeten premor. - O čem govorite, general? - Govorim o vaših tajnih načrtih, da izpopolnite protibalistične laserje. Zelo dobro veste, da so sateliti naše "nebesne oči", s katerimi drug drugega opazujemo. V primeru nenadne jedrske vojne bomo tako mi kot vi poskušali uničiti čim večje število vojaških satelitov. Zato vas prosim, da našo vznemirjenost razumete pravilno. General Wilcock se je počasi umirjal. Zazrl se je v polkovnika Stronga, ki ga je od zgoraj, iz nadzorne dvorane, napeto opazoval. Wilcock mu z roko da znak, naj se vključi v pogovor. Strong pohiti do prvega pulta in pritisne neki gumb. Slušalko postavi na levo uho. - General Sokolovski, - se je Wilcock trudil nadzorovati ton svojega glasu, - prosim vas, ne vznemirjajte me. Raje mi pomagajte s kakšno idejo, za kaj gre... Mi smo pravkar razmišljali o trku z malim meteorjem ali meteorskim dežjem. - Nikakor ne! - zavrne razlago Rus. - Gre za nekaj novega, za nekaj, kar je uničilo vse tri satelite hkrati. Meteorski dež bi jih razbil v nekaj sekundnem ali minutnem intervalu. Gre za nekaj drugega, za nekaj, kar nam je popolnoma neznano. - Ali na svojem ekranu ne vidite, da tisti civilni letali še naprej letita? Kako si razlagate, da se letaloma ni zgodilo nič? - Letalom sledimo z zemeljskimi radarji, ki jih uporabljamo tudi kot drugi val protiletalske obrambe; enako, kot vi. Nekaj ali nekdo je uničil te tri satelite, general. Ali ste prepričani, da o tem nimate pojma? Wilcocku so se počasi naježili redki lasje na glavi. Zazrl se je v polkovnika Stronga spodaj v dvorani. Ta mu je z roko pokazal, da mora nujno nadaljevati pogovor. Vendar Wilcock ni vedel, kaj naj Rusu reče... - General! - živčno reče Sokolovski. - Ali ste na zvezi? - Sem, sem, - ga Wilcock hitro poskuša pomiriti. - Za trenutek so se mi ustavili možgani, kakor se reče. Takrat na ekranu ugasne naslednji satelit. - General Sokolovski, ali ste opazili, da je izginil četrti satelit? - Smo. Komunikacijski satelit evropske skupnosti, označen z EU-48. - Potem se vprašajte, zakaj bi mi uničili ta satelit... Čakajte! - se je nepričakovano razburil Wilcock in se zazrl dol, v Stronga, ki mu je z roko kazal na drugi telefon. Wilcock zgrabi slušalko in jo dvigne do drugega ušesa... - General, poročnik Matlock pravi, da sateliti izginjajo z enako hitrostjo, s kakršno se vrti Zemlja! - Nemogoče! - se Wilcocku izvije pritajen vzklik. - Za kaj gre, general?! - živčno vskoči Sokolovski, ki ga je slišal. - Oficir mi pravi, da se mu zdi, da sateliti izginjajo z enako hitrostjo, kot se vrti Zemlja! Na drugi strani nastane napeta tišina. Rusi so se očitno posvetovali. - Če imate prav, - se javi Sokolovski, - potem bo kmalu izginil satelit nemške telefonske družbe, na ekranu označen z DT-132. - Za njim pa na področje hiti nek naš komunikacijski satelit, oznaka US-28, - ga obvesti Wilcock. - Prosim vas, ostanite na zvezi, - prosi Rus. Nastopi nekaj napetih minut, potem pa ugasne nemški satelit, natanko tako, kot je napovedal Strong. Wilcock je otrplo opazoval veliki ekran na zidu. Kaj se dogaja? - General! - ga vzdrami razburjen glas polkovnika Stronga. - NASA pravi, da je prišlo do prekinitve zvez z mednarodno vesoljsko postajo, ki prav tako preletava Aljasko! Na njej sta dva Rusa, dva naša astronavta in en japonski znanstvenik! - General Sokolovski? - preveri Wilcock v drugi slušalki. - Slišim vas, - potrdi Rus. - Pravkar sem izvedel, da so zveze prekinjene tudi z vesoljsko postajo! - Tudi meni so pravkar sporočili isto. Kaj vi osebno mislite, za kakšen pojav gre? - General, nisem elektronski strokovnjak, vendar je mogoče, da nas je oplazil nekakšen močan val sončnega plinskega sevanja, o katerem te dni govorijo. - Nek zelo pameten val, - ga dopolni Rus, z neprepričljivim glasom. - Satelite uničuje z enako hitrostjo, kot se vrti Zemlja! - Kot sem dejal, - Wilcock pogoltne cmok, - nisem astrofizikalni strokovnjak. - Kako si vi razlagate ta neprijetni pojav? - Po vojaško, general. Neka velesila je v vesolju tajno namestila napravo za uničevanje satelitov in sedaj uničuje enega za drugim! - Ali tudi svoje lastne in satelite svojih zaveznikov?! - poudari Wilcock. - Nisem mislil na zemeljsko velesilo, - razloži Sokolovski z nekoliko tišjim glasom. - Kajti če vi trdite, da to ni vaš trik, jaz pa vas prepričujem, da tudi naš ni, potem ostaja samo ena možnost - invazija na naš planet iz vesolja! - Vi se šalite! - konča Wilcock z zamolklim glasom. - Ne pade mi niti na kraj pameti, - ga Rus prepričuje z resnim glasom. - Ali ne bi tudi vi "oslepili" vseh vojaških in komunikacijskih satelitov svojega sovražnika in ga šele potem presenetili z bliskovitim napadom? Wilcock je sedel kot paraliziran. Opazil je, da mu Strong z roko daje znak in mu hoče nekaj povedati... - General, Rusi imajo mogoče prav. NASA nam je pravkar sporočila, da gre za močno sevanje nam še neznanih valov, ki prihaja iz smeri ozvezdja Pegaz. Tako uničevalno je, da uničuje vse naše satelite! Ta val "češe" površino Zemlje in ob prehodu začasno "zaslepljuje" tudi naše radarske sisteme! - Kako to mislite, "začasno"? - Širina sevanja znaša le deset metrov, dolžina pa sega od severnega do južnega pola! Wilcock je hitro razmišljal, potem pa, z odločnim tonom vojaka, Rusu predlagal: - General Sokolovski, mislim, da je čas, da obvestimo naše vlade; verjetno ste opazili, da je pravkar izginil naš komunikacijski satelit z oznako US-28! - Prosim vas, naj bo ta linija nenehno odprta, - zaprosi ruski general. - Zelo pomembno je, da smo v stalni zvezi. Samo tako se bomo izognili usodnemu nesporazumu in katastrofi globalnih razsežnosti. - Strinjam se z vami. Nek moj uslužbenec bo stalno na zvezi, če me boste nujno potrebovali. Zdaj pa grem osebno poiskat našega sekretarja za obrambo. Wilcock narahlo odloži slušalko "rdečega telefona" na mizo. - Kaj se dogaja? - zbegano momlja. - Da se mi vse to morda ne sanja?! Tisti na drugi strani ga je razločno slišal in doumel, da ameriški general zares nima pojma, za kaj gre. To je bil ohrabrujoč znak, da Američani niso vmešani v nobene vojaške trike ali v drzen poskus atomskega napada. Rusi so se še vedno z jezo spominjali Hitlerjevega "Blitzkriega", ki jih je - kot narod - skoraj uničil. - General! - predrami Wilcocka glas polkovnika Stronga. - Do jutra bo nehala delovati polovica vseh svetovnih satelitov, ki pokrivajo polovico te poloble! Ali si lahko zamislite vojno paniko naših in zavezniških sil, da ne omenjam tistih, ki nam niso zelo prijateljsko naklonjene, pa tudi ekonomsko katastrofo?! - O kakšni katastrofi govorite?! - General, skoraj vse novinarske, telefonske in televizijske mreže pošiljajo svoje signale izključno preko komercialnih satelitov velikih družb! Od enajstih podmorskih telefonskih kablov jih sedem že dolgo ne uporabljajo več! Predstavljajte si paniko na borzah jutri zjutraj, ko bodo odkrili, da polovica svetovnih satelitov ne deluje! Danes skoraj vsa mednarodna trgovina poteka preko računalnikov! Zamislite si jutrišnje denarne izgube in padec borznih delnic! Govorim o bilijonih dolarjev! Govorim o bankrotu naše ekonomije in ekonomije drugih držav! Wilcock si z robcem obriše čelo, potem pa še roke. Kaj naj stori? Pogleda na svetlečo se škatlo visoko na zidu, na kateri je pisalo DEFCON-5. To je bila okrajšava za "trenutno vojno pripravljenost", številka 5 pa je označevala najnižji nivo te pripravljenosti. Z drhtečo roko je poiskal gumb na svoji mizi in po kratkem razmisleku pritisnil številko 3. Z vseh strani so začeli zavijati zvočni signali preplaha. V širšem smislu je številka 3 pomenila, da bodo vse posadke kmalu v pripravljenosti čakale v svojih letalih ali na vojaških ladjah. V dvorani je nastala prava panika. Dežurni oficirji so letali od pulta do pulta, telefonirali enotam, nekaj računali in se živahno pogovarjali med seboj. Wilcock jih je skoraj s strahom opazoval, potem pa je odklenil najspodnješi predal svoje mize in dvignil slušalko posebnega telefona, direktno povezanega s Pentagonom... - General Theodore Wilcock, dežurni oficir v NORAD-u, tukaj, - se predstavi. - Prosim vas, hitro me zvežite z državnim sekretarjem za obrambo, gospodom Woodycarom! - Trenutek, general, - prosi umirjeni glas tajnice. - Preverila bom, ali je sekretar še v svoji pisarni. Ta se je ravnokar oblekel, da bi odšel domov. Ob odhodu je opazil, da mu tajnica maha z roko, naj se vrne k telefonu... - Norman Woodycare pri telefonu, - se oglasi globok glas državnega sekretarja. - Kaj lahko storim za vas, general? Nastane daljši, neprijeten premor... - General? - preveri Woodycare. - Ali ste na zvezi?! - Da, da, tu sem, gospod sekretar, - se javi zaskrbljeni glas. - Vendar ne vem, s čim in kako naj začnem. - Kaj se dogaja, general? - se Woodycare počasi usede v fotelj poleg telefona. Wilcock se nekoliko zbere in Woodycaru strnjeno obnovi problem. Ta je dolgo otrplo sedel. - General, ali je to neka meni še neznana vojaška vaja? - končno z negotovim glasom vpraša. - Na žalost ni. Z Rusi sem v nenehni zvezi; bojimo se, da ne bi kdo v paniki pritisnil kakšnega nevarnega gumba. Nivo naše vojne pripravljenosti sem moral dvigniti na DEFCON-3! Naši strateški bombniki so že pripravljeni za vzlet! - O čem govorite, človek?! - se razburi Woodycare. - Pa saj Rusi najbrž ne mislijo, da smo znoreli in da jih napadamo?! - Bojim se, gospod, da si bodo marsikaj mislili, dokler se položaj ne razjasni. Jaz sem za vsak primer našim raketnim in letalskim enotam izdal poseben ukaz za skrajno pripravljenost. - Pa saj to je neverjetno! - se je čudil Woodycare. - Kaj pa, vas in Ruse, napeljuje na misel, da gre za invazijo iz vesolja? - Dejstvo, da si naša, zemeljska tehnologija tega ne more še niti zamisliti, kaj šele narediti. Glejte, pravkar so mi prinesli najnovejše poročilo NASE. - Preko linije se zasliši šumenje papirja. - NASA trdi, da iz ozvezdja Pegaz prihaja nam nepoznano sevanje. Kar koli že se nahaja tam, ni vidno s teleskopom, zato nekateri mislijo, da gre morda za nekakšen zablodeli kozmični žarek iz vesolja. Pravijo, da sevanje povzroča nek nam neznani predmet z močjo najmanj dva milijona kilovatov. Woodycare je zamišljeno molčal. - Invazija iz vesolja?! - ponovi jecljaje. - Ali si predstavljate, kako naj to povem predsedniku? - Počakajte, sekretar, Rusi me kličejo, - prosi Wilcock za premor. Medtem ko je čakal, je ameriški sekretar za obrambo izgubljeno zrl v preprogo pred sabo in po glavi so se mu začele motati najbolj črne misli. - Gospod sekretar! - ga vzdrami razburjen glas generala Wilcocka. - Pravkar sem se pogovarjal s svojim ruskim kolegom, generalom Sokolovskim. Oni potrjujejo svoje prvotno mnenje. Nekdo iz vesolja nas namerava napasti in počne prav to, kar bi mi naredili drug drugemu: uničuje našo prvo obrambno vrsto oziroma satelitske zveze. Rusi trdijo, da namen uničenja naših satelitov ni samo vojaški, temveč tudi psihološki! - Kako?! - je jecljal Woodycare. - Ne razumem. - Sokolovski pravi, da so že vsi televizijski ekrani na delu Sibirije "v megli", oziroma, da so izgubili zvezo s svojimi kanali, ki so jih pošiljali uničeni sateliti. Sporočajo pa mi tudi, da so "v megli" tudi naši, na večjem delu Aljaske in zahodne Kanade. Do sedaj je bilo prekinjeno delovanje 37 vojaških in komercialnih satelitov. To pomeni, - je razlagal Wilcock, - da nam želijo presekati redno pošljanje televizijskih novic. Na srečo večina krajevnih in področnih radijskih postaj še deluje, prav tako pa tudi vse krajevne televizijske postaje, ki delujejo preko zemeljskih relejev in kablov. Mislim, da si je hitro treba izmisliti neko logično razlago za ljudi, da bi se izognili paniki. - Kaj predlagate, general? - Takoj pojdite k predsedniku in mu svetujte, naj v nagovoru ljudem omeni možnost Sončevih sevanj. Ker se trenutno nahajamo v obdobju velike aktivnosti Sonca, lahko rečemo, da nas je nenadoma oplazil eden od močnih magnetnih jezikov, ki se je ločil od Sonca. Do podobnih prekinitev elektrike in komunikacij je v Kanadi in New Yorku že prišlo. Nastane krajši premor. - Šel bom do Bele hiše, da osebno obvestim predsednika, - se odloči sekretar za obrambo. - Dal vam bom posebno številko svojega mobilnega telefona, ki jo ima samo pet ljudi v državi. Prosim, da me pokličete takoj, ko izveste kaj novega - kjer koli že bom! Woodycare mu narekuje številko in spusti slušalko, a še dolgo ostane v fotelju in nekaj razmišlja. Končno se predrami in znova pograbi slušalko. Sekretar za obrambo je bil eden izmed desetih vladnih funkcionarjev, ki so imeli direktno zvezo s predsednikom države. - Ali je predsednik še v ovalni pisarni? - vpraša tajnico. - Pravkar je odšel v svoj apartma. Woodycare je kratek čas razmišljal, potem pa je spoznal, da položaj nujno zahteva pozornost predsednika. - Prosim, obvestite predsednika, da se želim z njim nujno sestati v ovalni pisarni. Gre za resno stvar državne varnosti. Tam bom čez pol ure. Na drugi strani nastane krajši premor. - Takoj bom obvestila predsednika, - obljubi umirjen glas gospe Madison, predsednikove osebne tajnice. - Prosim tudi, da na sestanek pokličete tudi državnega sekretarja Wilsona in svetovalko za nacionalno varnost, gospo Cooper. Njuna prisotnost je zame zelo pomembna! - poudari Woodycare in spusti slušalko. TORONTO, KANADA, ob 22:45 Udobno zavaljen v mehek usnjen sedež novega cadillaca je doktor William Benet razmišljal o končanem kongresu specialistov za lepotno in plastično kirurgijo. Sedem dni je preživel v Torontu in v glavnem poslušal medicinske in farmacevtske strokovnjake iz Kanade in Amerike. Od ogromnega mesta je videl le malo, zdaj pa se mu je mudilo domov, v Thunder Bay, kjer je v krajevni bolnišnici ponesrečencem opravljal lepotne in plastične operacije. Na kongresu so pokazali veliko pretresljivih video posnetkov težko poškodovanih v prometnih nesrečah in v pouličnih spopadih, pa tudi najboljši način, kako tem ljudem "zakrpati" obraze in druge dele iznakaženih teles. Bil je eden od govorcev, ki so poudarili probleme uporabe vojaške kirurgije pri odpravljanju posledic pouličnih spopadov. Pod nekim nadvozom ga ustavi rdeča luč na semaforju. Benet spusti pogled na elektronsko uro avtomobila, ki je kazala petnajst minut do enajstih. Pogled mu uide na termometer, ki je kazal zunanjo temperaturo - deset stopinj pod ničlo. Odločil se je, da bo čim prej zapustil bučno mesto in se spočil v katerem od obcestnih motelov. Ko je čakal na zeleno luč na semaforju, je Benet pogledal na svojo levo. Zunaj je pihal močan veter z ledenim dežjem. V nekem trenutku se mu je zazdelo, da poleg enega od debelih betonskih stebrov nadvoza vidi sklonjen obris neke postave. Benet odpre okno in se zazre v nočno temo. Ni se zmotil; ob stebru je v resnici čepelo neko mlado dekle, očitno brezdomka. Dekle je bila premalo oblečena in vsa se je tresla od mraza. Benet pogleda na zeleno luč semaforja, ki se je prižgala, vendar ostane na mestu. Nekaj ga je zadrževalo, da ni mogel nadaljevati vožnje. Hitro pogleda v vzvratno ogledalo in se prepriča, da za njim ni drugih vozil. Še enkrat se zazre v nesrečno pojavo, potem pa jo pokliče: - Gospodična! Kaj počnete v tem hudem mrazu zunaj?! Vstopite v avto, da se boste malo ogreli! Dekle ga pogleda, tresoč se zaradi mraza. Človek je bil zelo lepo oblečen in vozil je najnovejšega cadillaca, očiten znak njegovega visokega družbenega položaja. - Gospodična! - je vztrajal Benet. - Zunaj je je minus deset stopinj, v tem vetru pa jih je gotovo petindvajset! Prosim, vstopite, zboleli boste v tem hudem mrazu! Zdelo se je, da dekle razmišlja, kaj naj stori. - Skupaj bova pojedla toplo juho in sendvič! - nadaljuje Benet nagovor dekleta. Dekle se s skrajnim naporom vzravna in krene proti temno modri limuzini. Ko opazi, kako močno se dekle trese, Benet izstopi iz avta in ji odpre zadnja vrata. Dekle vstopi in se uleže na zadnji sedež ter pazi, da mu ne bi usnjenih prevlek umazala z blatnimi čevlji. Benet zaloputne vrata in sede za volan. - Kako se počutite? - se obrne, da bi pogledal v klobčič zvito pojavo. Dekle je samo drgetalo in molčalo. Benet ugotovi, da zaradi mraza niti govoriti ne more. Zelena luč na semaforju se že drugič prižge in avto počasi spelje. Ko je vozil po skoraj prazni ulici, je Benet s pogledom nekaj iskal. Opazi neonsko reklamo neke restavracije v pritljičju velike nove zgradbe. Zapelje na malo parkirišče in se na sedežu znova obrne, da bi preveril dekle. - Jaz... Jaz… - je jecljalo dekle, - se ne morem premakniti... Prosim vas, dovolite mi, da... da tukaj umrem... Tukaj je tako... udobno... - Ne pride v poštev ! - stopi Benet iz avta in odpre zadnja vrata. - Gospodična! Ali me slišite? Dajte mi svojo roko! Dekle se močno trudi, da bi mu dala drhtečo roko. Njena roka je bila nevarno mrzla. Dekle se je, ne glede na prijetno toplo klimo, še vedno treslo. Benet ji pomaga, da se na sedežu vzravna. - Kako vam je ime? - Va...Vanessa, - komaj izgovori, z mehkim glasom. - Vanessa, pojdiva v to restavracijo. Potrebujete nekaj toplega. Morda potrebujete tudi zdravniško pomoč. Vanessa izstopi iz avta in se v svojih skromnih oblačilih še naprej trese. Na sebi je imela zguljene kavbojke in jopico, ki se jo je dalo videti pod kratkim starim plaščem. Benet jo je še naprej držal za roko in jo odpeljal proti vhodu. V restavraciji je bilo nekaj poznih gostov. Benet je krenil proti mizi v samem kotu dvorane. Slekel je svoj zimski plašč in sedel za mizo, vendar je Vanessa stoje obstala in z očmi nekaj iskala. - Pot... potrebujem... stranišče, - je šklepetala z zobmi. - Tam, ob strani, - jo Benet z roko usmeri proti dvojnim vratom. - Kaj naj vam naročim? - Pojedla bom…kar koli mi boste naročili. Vanessa gre do bližnjih vrat, k mizi pa pride mlada natakarica z velikim, v usnje vezanim jedilnikom. Benet hitro preleti prvo stran. - Številko tri za gospodično, meni pa prinesite črno kavo, prosim. V ženskem stranišču se je Vanessa še vedno tresla. Stala je, s tresočimi rokami naslonjena na rob umivalnika, in v ogledalu opazovala svojo žalostno pojavo. Mokri, neumiti lasje so ji viseli po obrazu in vratu, nekoč vesele oči so popolnoma izgubile svoj lesk, nežne ustnice pa so obledele in popokale od mraza. Imela je le devetnajst let, a je že bila na koncu svojega življenja. Zaprla je utrujene oči in tako stala nekaj trenutkov. Najprej je odprla toplo vodo in se umila, potem pa se je nekoliko uredila s polomljenim glavnikom, ki ga je nekdo pustil zraven umivalnika. Še enkrat se je na hitro pogledala, potem pa globoko vdihnila in zapustila stranišče. Vanessa je prišla do mize in slekla svoj kratek plašč, podoben plaščem, ki ga nosijo farmerji. Sedla je nasproti Beneta, v katerega se je podrobneje zazrla. Gospod je bil zelo privlačnega videza in brezhibno oblečen. Bil je gladko obrit in nekaj sivih las mu je zelo pristajalo. Vanessa je ugotovila, da nima več kot 45 let. - Naročil sem vam juho, zrezek s krompirjevim pirejem in carsko solato. - Hvala, - pravi dekle z mehkim, toplim glasom. Benet jo zamišljeno opazuje, potem pa vpraša: - Kaj se vam je zgodilo, Vanessa? - To je dolga zgodba, - pogleda dekle proti temnemu, mokremu oknu, ob katerem sta sedela. - Rad imam zgodbe. - Moja zgodba je zelo žalostna in vam bo pokvarila večerjo. - Sem že večerjal, v hotelu, - ji reče Benet. Vanessa ga spet pogleda. - Ali ne živite v Torontu? - Ne. V Torontu sem bil na kongresu strokovnjakov za plastično kirurgijo. Sem specialist za lepotne operacije obraza in iznakaženih delov telesa. Na izmučenem dekletovem obrazu se pojavi žalosten nasmeh. - Moja pokojna mama je delala v bolnišnici. - Pokojna?! - dvigne Benet obrv. - Oba moja starša sta umrla. Ta, novi podatek je razložil veliko stvari. Prevzet nad žalostno pojavo pred seboj Benet vpraša: - Koliko ste stari, Vanessa? - Pred kratkim sem imela devetnajsti rojstni dan. - Vanessa, kaj tako mlado in ljubko dekle počne na teh mrzlih in mračnih ulicah Toronta? Njun pogovor zmoti natakarica, ki s servirnim pladnjem in kavo pride do mize. Vanessi postreže z jedjo, pred Beneta pa postavi lonček s črno kavo. - Oprostite, - prosi dekle in plane na krožnik tople juhe, ki ga začne požrešno prazniti. Ko je z žlico hitro zajemala zalogaje, jo je Benet pazljivo opazoval. Očitno je bilo, da ni jedla že dlje časa. Vanessa krožnik izprazni v rekordnem času in si s papirnatim prtičkom obriše usta. - Kje sva ostala? - pogleda Beneta. - Kako ste se znašli na torontskih ulicah? - jo spomni Benet. Preden mu zaupa svojo žalostno zgodbo, Vanessa globoko vzdihne. - Moj oče je bil ne prav uspešen prodajalec avtomobilov v Coburgu. Da bi mu pomagala, se je moja mati zaposlila kot čistilka v krajevni bolnišnici. Vendar pa vse to ni bilo dovolj. Z muko smo se preživljali. V glavnem smo stanovali v cenenih apartmajih in vedno nam je nečesa primanjkovalo. Moja mati je bila zelo privlačna ženska in pogosto je tožila, da bi se zaradi svojega videza lahko boljše omožila. Mogoče zaradi razočaranja se je moj oče vdal alkoholu, ki ga je nenadoma pogubil, ko sem imela šele 15 let. Da bi ga spodobno pokopala, si je mati morala denar sposoditi v banki in nakopala si je dolgove. Potem pa je lastnik salona avtomobilov, pri katerem je delal oče, mami predlagal, naj pusti svoje slabo plačano delo in se poroči z njim. Iz najinega skromnega dvosobnega stanovanja sva se preselili v njegovo luksuzno vilo s plavalnim bazenom. Moj očim je bil malo mlajši od moje mame, vendar je mama bila zelo lepa in mladostna svetlolaska. Imela sem svojo sobo in vse, kar sem potrebovala. Kmalu sem naredila vozniški izpit in od očima dobila mali polkamion, da sem lahko vozila. Bila sem dobra učenka in pripravljala sem se na akademijo uporabnih umetnosti, ko se mi je pripetila nova nesreča. Benet potrpežljivo počaka, da se dekle zbere in nadaljuje. - Moja mati je kmalu umrla, zaradi raka na prsih. Izguba me je popolnoma potrla, vendar sem pogumno nadaljevala šolo. V trenutkih vse pogostejših kriz je očim prihajal v mojo sobo in me tolažil, ko sem, na postelji zvita v klobčič, jokala. Kmalu sem opazila, da se je njegova roka vse manj ustavljala na mojih laseh in vedno bolj na mojih stegnih. Takoj, ko sem končala gimnazijo, me je očim obiskal v moji sobi in mi razložil položaj. Začel je z uvodom, da ga zelo spominjam na mojo pokojno mamo, katere lepota in spolna privlačnost sta ga zelo vzburjali. Ker sem ji bila po zunanjosti zelo podobna, mu je bilo vedno težje živeti pod isto streho z mano. Predlagal mi je, da mi bo plačal šolanje, vendar je v zameno od mene zahteval, da spim z njim. Ali si lahko to predstavljate?! Vanessa počaka, da bi videla razumevanje v očeh svojega sogovornika. - Ja, lahko, - jo iznenadi njegov odgovor. - Človek z vami ni bil v nikakršnem sorodu; bil je bivši delodajalec vašega pokojnega očeta, ki se je pozneje poročil z njegovo vdovo. Iskreno vam je razložil svoje razloge in moški njegovih in mojih let zelo pogosto sanjajo o intimnih odnosih z mladimi dekleti vašega videza in postave. Vanessa ga je opazovala z nezaupnjem. - Kaj bi radi povedali? - ga vpraša s slabotnim glasom. - Rad bi povedal, da živimo v zelo kruti realnosti potrošniške družbe, ki temelji le na ponudbi in povpraševanju. Da bi nekaj dobili, je treba to z nečim plačati. Potrebovali ste diplomo akademije uporabnih umetnosti, vaš očim pa vaše mlado telo. Naj vas samo opomnim: vaše šolanje bi ga verjetno stalo več kot 20.000 dolarjev. Za ta denar bi lahko dobil 100 nič manj lepih prostitutk. Ali, kakor jih popularno imenujejo, "seksualne delavke"! Jaz v njegovi ponudbi sploh ne vidim problema. Razen, če je bil tako grd, da ga fizično niste mogli prenašati. Vanessa je pobita. Poslovno modrovanje tega človeka jo je zelo potrlo. Upala je, da jo bo ta fini gospod zrelih let bolje razumel. - V resnici, - vzdihne dekle, - je moj očim zelo privlačen moški. - V čem je potem vaš problem, dekle? - je Benet vprašal, kot da bi se čudil. - Ali se šalite? - preveri dekle z negotovim glasom. - Da bi spala s svojim očimom zaradi koristoljubja? S človekom, ki bi po vseh človeških zakonih moral zame skrbeti kot moj drugi oče? Raje bi se predala prvemu brezdomcu, kot temu spolzkemu tipu! Razen tega... Vanessa se nenadoma, sredi stavka ustavi in se ugrizne v razpokano ustnico. - Razen tega?! - Benet radovedno dvigne obrv. Mlado dekle žalostno skomigne z glavo. - Nedolžnosti si nisem želela izgubiti z njim. Na ustnicah njenega sogovornika zaigra čuden, nedoločen nasmeh. - Vse manj vas razumem. Človek vam je ponudil dragoceno diplomo akademije, vstopnico za uspešno kariero, luksuzno stanovanje v vili z bazenom, od vas pa je zaheval samo malo fizične naklonjenosti. Kar pa se vaše "nedolžnosti" tiče, - poudari Benet, - je bil vaš očim verjetno prepričan, da niste več nedolžni. Da ste jo že izgubili s kakšnim fantom iz šole, na zadnjem sedežu njegovega avtomobila - zastonj! Drago dekle, nedolžnost v tem našem materialističnem svetu ne pomeni popolnoma nič. Bolj, kot je dekle "nedolžno", manjše so njene možnosti za uspeh v življenju. Večina današnjih deklet nedolžnost izgubi mlajša, kot ste vi! - Mene ne zanima statistika modernih deklet, - mu zabrusi. - Jaz imam svoje mišljenje o morali in v svojih sanjah sem si drugače zamišljala najintimnejši trenutek v življenju vsake ženske! - Potem vam najresneje svetujem, da se čim prej zbudite! - se Benet nekoliko nagne čez mizo. Vanessa je bila zaradi njegovega nerazumevanja pobita. Ko opazi spremembo na njenem bledem obrazu, jo Benet nagovori z malo blažjim tonom: - Nadaljujte... Kaj se je zgodilo potem? Dekle se spet zazre v prazen krožnik pred seboj in globoko vzdihne. - V potovalko sem spakirala nekaj svojih oblek in nekaj perila in s 650 dolarji skromnih prihrankov sem odšla na avtobusno postajo. Izstopila sem v Torontu, v upanju, da bom v tako velikem mestu hitreje našla kakšno delo. Čeprav sem najela skromno sobo v zelo poceni motelu, so moji prihranki hitro skopneli. Mesec dni kasneje sem se znašla na ulici. Po petih dneh brez hrane sem se pridružila dvema mlajšima fantoma, prav tako brezdomcema, in skupaj z njima sem čistila prednja stekla na avtomobilih, ki so se ob rdeči luči na semaforju ustavili pod tistim nadvozom, kjer ste me našli. Od redkih voznikov, ki so sprejeli naše skromne usluge, smo dobili dolar ali dva, kar smo si pozneje bratsko razdelili. Vanessa spet žalostno vzdihne, vsa tresoča, in nadaljuje: - Eden izmed teh naključnih voznikov je bil zvodnik in nekajkrat mi je ponudil "veliko denarja", če bi začela delati zanj. Govoril mi je, da tako lepo dekle, z mojo postavo, tam samo trati dragoceni čas. Ko mi je začel presedati, sem se odločila, da se mu izognem. Nekaj naslednjih dni sem se preživljala od drobiža, ki sem ga po naključju našla pri telefonskih aparatih ali pa sem obiskovala parkirišča z avtomobili in zbirala drobiž, ki so ga vozniki izgubili, ko so iz žepov vlačili ključe. Nekoč sem našla 20-dolarski bankovec! Kmalu sem se zaposlila v neki majhni gostilni. Lastnik me je nastanil v malo sobico zraven kuhinje. Dva dni sem pomivala posodo in čistila gostilno, potem pa mi je ponudil več denarja in napitnino, če bi stregla gostom. Zahteval je, naj namesto kavbojk oblečem eno izmed krajših kril, da bi bila privlačnejša za stranke. Medtem ko so se gostje do mene obnašali spoštljivo, mi je gospodar tretji večer začel dvigati krilo in me prijemati za prsi in stegna. S ponvijo sem ga udarila po glavi in stekla ven iz gostilne. V tisti sobici sem pustila še tisto malo stvari, kar sem jih imela, in se pridružila nekemu starejšemu brezdomskemu paru. Z njima sem se preživljala s toplimi kavami in cenenimi sendviči. Plašč sem dobila od njiju. Nedavno sta se nekje izgubila, jaz pa sem ostala sama in sem tavala naokoli; lačna, neprespana in prezebla. V očeh mladega dekleta so se pojavile prve solze. Benet je nekaj časa premišljeval, potem pa vprašal: - Ali imate sorodnike? Dekle odkima z glavo. - Ne v Kanadi. Moji starši so emigrirali iz vzhodne Evrope. Samo jaz sem rojena tukaj. Tudi moj ded in babica nista več živa. - In kaj nameravate zdaj? - je zanimalo Beneta. - Vi ste očitno občutljivo in čustveno dekle, nepripravljeno za tavanje po ulicah velikih, modernih mest. - Ne vem, - prizna dekle s tihim, obupanim glasom. - Ne morem se vrniti k svojemu očimu. Tam doli, ob avtocesti, sem začela razmišljati, da bi se vrgla pod prvi težek tovornjak in končala to svoje bedno življenje. Nimam več moči vzdržati vse to... Navadila sem se na svojo toplo sobo, svoj mir... svoje stvari... svojo... Nemočna, da bi nadaljevala, se Vanessa prepusti tihemu joku. Benet potrpežljivo počaka, da se dekle zbere in nadaljuje: - Pa me zdaj poglejte, - je žalostno govorila v joku. - Zdrknila sem na raven obupanke, ki je za krožnik tople juhe pripravljena na vse! Medtem ko si je s papirnatim prtičem brisala oči, je Benet o nečem razmišljal. Nenadoma ji je predlagal: - Recimo, da vam ponudim nekaj denarja, da začnete novo življenje. Kaj bi naredili z njim? Vanessa ga pogleda z upanjem v očeh. - Kaj bi naredila? - ponovi njegovo vprašanje. - No, najprej bi najela sobo v kakem poceni motelu, se najedla in se v nekaj dneh in nočeh naspala. Potem pa bi se malo uredila, si kupila nekaj oblek in poskušala najti kakšno dostojno delo. V šoli sem odkrila svoj talent za grafični design. Vedno so mi prinašali risat stenčas in šolske oglase, poleti pa sem delala v neki reklamni agenciji, kjer sem se naučila risati idejne rešitve za velike reklame. Kupila bi risalni pribor in material in naredila grafični osnutek, s katerim bi poskušala najti delo pri kaki torontski družbi za izdelavo reklam. Dekle naredi opremor in doda: - To je ogromno mesto. Lahko bi minili trije meseci, preden bi potrkala na prava vrata. Kakšen majhen poltovornjak bi mi veliko pomenil. Velike družbe nerade zaposlujejo delavce brez avtomobila. Na začetku bi pazljivo vozila z državnim zavarovanjem, potem pa bi se že nekako znašla. - Vse, kar ste našteli, bi lahko stalo tudi do 4.000 dolarjev, - jo Benet opomni z glasom poslovnega človeka. - Kaj bi pa jaz dobil kot garancijo? Vi ste brez stalnih dohodkov; vse, kar imate, imate na sebi; ničesar nimate, kar bi lahko zastavili - ne imetja, ne dragocenosti. Vanessa ga žalostno pogleda izpod oči. - Edina "dragocenost", ki jo še imam, je, kot ste dejali, brez vrednosti! Benet je razumel, da dekle govori o svoji nedolžnosti. Naredi kratek premor in jo preseneti s predrznim predlogom: - Pripravljen sem jo kupiti od vas. Vanessa je potrebovala nekaj časa, da je prišla k sebi. Ni bila prepričana, ali ga je dobro razumela. Zato z drhtečim glasom preveri: - Vi... Vi hočete reči, da bi plačali 4.000 dolarjev za mojo nedolžnost? - Dobro ste me razumeli, - potrdi Benet. - 4.000 dolarjev sem vam pripravljen plačati za vašo nedolžnost. In če zares mislite, da bi vam ta denar spremenil prihodnost, vam resno svetujem, da razmislite o mojem predlogu. "Neverjetno," je Vanessa razmišljala o svojem šarmantnem sogovorniku. "Tako je imeniten, na zunaj tako privlačen in resen, a duhovno tako prazen in preračunljiv." Vprašala se je, ali je mogoče, da je zdrknila na zadnjo stopnico svojega življenja. Pomislila je, da se ji bo zaradi žalosti njeno utrujeno, žalostno srce ustavilo. - Ne puščate mi dosti izbire, ali ne? - pripomni razočarano. - Kot sem dejal, živimo v zelo surovi, sebični in materialistični družbi ponudbe in povpraševanja, v kateri je za pravo ceno na voljo vse. 4.000 dolarjev je veliko denarja. Za to vsoto bi lahko dobil 20 najlepših deklet z ulice. Živimo v dobi števil, gre za čisto matematiko. Kaj torej rečete na to? Vanessa pomisli, da se bo od njegove neduhovne prisotnosti zadušila. Vendar - kolikor močno jo je njegova preračunljivost motila, toliko jo je privlačila njegova visoka pondba. Tisto, o čemer nikoli ni niti razmišljala, je postalo njen edini izhod iz slepe ulice, v katero jo je porinilo kruto življenje. - Kaj bo dejala vaša žena, če bo kdaj izvedela za to najino poslovno "transakcijo"? - ga je sarkastično izzivala. - Nisem oženjen. Vanessa naredi kratek odmor. - Kaj se bo zgodilo, če sprejmem vašo ponudbo? - Vi boste nadaljevali svojo večerjo, jaz pa bom skočil do hotelske banke in priskrbel gotovino. Če si medtem premislite, se kar vrnite pod tisti nadvoz. Vaš račun bom plačal ob odhodu. - Če pa ostanem tukaj? - je dekletu stiskalo srce. - Potem bova odšla do nekega dostojnega motela, najela bova sobo in izmenjala najini dobrini. Ob misli na še eno ledeno noč, preživeto v zavetju nadvoza, Vanesso kar strese. Za odločitev ni potrebovala veliko časa. - Sprejmem ponudbo, - komaj slišno reče. - Vrnem se čez pol ure, - Benet hitro pogleda svojo zapestno uro in vstane od mize. Ko je oblačil svoj drag zimski plašč, ga je dekle opazovalo s svojimi velikimi, sanjavimi očmi. Za trenutek se ji je vse zazdelo kot neresničen, umetni proizvod njenih preutrujenih možganov. Samo pokimal ji je z glavo in odšel do blaganje, poravnat njun račun. Niti ozrl se ni več, da bi jo pogledal. Dekletu ni bilo več do večerje, na katero je povesila svoj žalosten pogled. Ko je z vilico brodila po bogato obloženem krožniku, so njene trudne oči spet zalile solze. Benet se je vrnil kar hitro. Nočna banka v hotelu, v katerem je prebival med kongresom, mu je brez težav izplačala 4.000 dolarjev. Izstopil je iz avtomobila in se zazrl v veliko okno restavracije. Dekle je sedelo za isto mizo in ga negibno čakalo. Vanessina usta so se razpotegnila v čuden nasmeh. Prišel je do okna in ji tiho potrkal. Vanessa se predrami iz svojih črnih misli in skozi vlažno steklo se zazre vanj. Dolgo se ni premaknila, potem pa je narahlo vstala od mize, oblekla plašč in odšla ven. Med vožnjo nista spregovorila niti besede. Nobene potrebe ni bilo po tem. Vanessa je vedela, da se je vrnil z denarjem, on pa je razumel njeno privolitev, ker ga je počakala. Na samem obrobju mesta Benet zapelje na parkirišče nekega modernega motela. Dekle pusti v toplem avtomobilu in vstopi v razsvetljeno recepcijo. Vanessa ga je sede, skrčena in skoraj paralizirana, skozi okno opazovala, kako je plačal sobo. Premaknila se je šele, ko ji je s ključem v roki pomahal, naj mu sledi. Ko je odklepal zunanja vrata pritlične sobe številka 109, je dekle stalo za njim. Benet je odprl vrata in prižgal luč. Z roko ji je ponudil, naj vstopi prva. Soba je bila zgledno opremljena in ogreta. Benet gre do kopalnice in jo pregleda. Vanessa v kolenih začuti nenadno slabost in se slabotno spusti na rob široke postelje. Ko se vrne v sobo, Benet odpre svojo poslovno torbo in iz nje potegne debelejšo rumeno ovojnico. - Vaš denar, - ji ga ponudi. - Preglejte. Vanessa z drhtečo roko prelista 80 bankovcev po 50 dolarjev. Benet se vrne do svoje odprte torbe in začne nekaj iskati po njej. Dekle ovojnico z denarjem pusti ob sebi na postelji in najprej sleče svoj farmerski plašč. Skoraj avtomatsko sleče staro jopico, nato še majico. Ko ostane le v modrčku, odpne svoje kavbojke in jih začne slačiti. - Vanessa! - jo vzdrami njegov glas. - Kaj pa počnete, dekle?! S kavbojkami, slečenimi že do kolen, se dekle začudeno vzravna in zazre vanj. - Kako, kaj počnem? - ponovi. - Skopat se grem. Ali nisva prišla, da izmenjava svoji “dobrini”?! - se je ponorčevala iz njegove poslovne govorice. - O čem govorite? - Govorim o svoji nedolžnosti! Ali ste si premislili? - Seveda si nisem. Pravkar ste mi jo prodali. Vanessa občuti ostro bolečino v glavi. Tako, napol naga, se je spet počasi spustila na rob postelje. - Jaz... Jaz vas ne razumem, - zajeclja z utrujenim glasom. - Kako, ne razumete? Pravkar ste mi prodali svojo nedolžnost, ki sem jo od vas kupil za 4.000 dolarjev. In ker ste jo prodali kot zastavo za posojilo, nimate več pravice do nje. Sedaj pripada meni. Ker pa opazi paniko v njenih preplašenih očeh, jo hitro poskusi pomiriti: - Ko se boste malo znašli, si opomogli in se postavili na noge, mi boste vrnili denar, jaz pa vam vašo nedolžnost. Pokličite me na ta mobilni telefon, ki ga imam vedno pri sebi, ne glede na to, kje sem. Benet ji da posetnico bolnišnice s svojim imenom, ki jo Vanessa sprejme z drhtečo roko. V njenih utrujenih očeh so se pojavile solze. Ta večer je pričakovala vse kaj drugega, kot pa tako spremembo položaja. Benet zapre svojo torbo in gre mirno, kot da se ni nič posebnega zgodilo, proti vratom. - Počakajte! - prestrašeno zamoleduje dekle. Benet, ki je z roko že prijel za medeninasto kljuko, se obrne k njej. - Rekli ste, da niste oženjeni, - začne z negotovim glasom. - Zakaj me potem ne odpeljete s seboj? Pomagala vam bom v hiši, skrbela za čistočo, mati me je naučila tudi dobro kuhati. Vi pa mi v zameno pomagajte, da bom naredila akademijo uporabnih umetnosti in se postavila na noge. Če bo treba, se bom tudi jaz začasno zaposlila kot čistilka v vaši bolnišnici. Benet jo je negibno opazoval. - Prosim vas, ne puščajte me tukaj, same, - je dekle žalostno jokalo. - Nisem navajena na samoto in po izgubi staršev sem izgubila še tisto malo samozaupanja, kar sem ga imela. Potrebujem nekoga, ki bo skrbel zame. Nekoga, ki mi bo kot drugi oče. Mislim, da bi se z vami počutila varno. Pravkar ste mi povrnili zaupanje v ljudi. V tej sobi se mi je zgodilo nekaj, kar meji na versko izkušnjo! Benet se vrne k postelji in sede poleg nje. S skoraj očetovsko nežnostjo ji odmakne pramen svetlih las z objokanega obraza. Za trenutek ga je spomnila na neko drugo mlado dekle, ki jo je nekoč poznal. - Pred enim tednom, ko sem zadnjič pojedla topel obrok v neki cerkvi Vojske odrešitve, mi je neka žena svetovala, naj nenehno molim k Bogu. Dejala je, da me bo uslišal in mi poslal pomoč. Trdila je, da pomaga vsakomur, ki Ga prosi za pomoč. V zadnjih dneh sem se uporno obračala k Bogu, On pa, kot da me ni slišal. Šele sedaj, v tej sobi, sem razumela, da me je slišal in vas poslal, da me rešite pred popolnim propadom. - V resnici sem želel predlagati, da se mi pridružite, vendar nisem imel poguma. - Zakaj? - Zato, ker je to velika odgovornost in zato, ker sem nekoč davno poznal dekle vaših let, ki me je zelo razočaralo. - Jaz vas ne bom nikoli razočarala! - mu odločno obljubi. Morda iz čiste želje, da bi ga čim hitreje pregovorila, Vanessa dvigne ovojnico z denarjem in mu jo ponudi. Benet spusti pogled na njeno drhtečo roko, vzame rumeno ovojnico in ji z mirnim glasom reče: - Grem do recepcije, najet še eno sobo. Vi pa se okopajte in se čez noč dobro spočijte. Vanessa vstane in sleče svoje zguljene kavbojke. - Že cele tri mesece se nisem okopala po človeško. V glavnem sem se umivala po javnih umivalnicah ali na obali reke. - Od česa pa imate te modrice po stegnih in mečih? Dekle spusti pogled na svoje obtolčene noge. - Pred dvema dnevoma sem nesrečno padla na kamniti obali reke. Ko je odhajala v kopalnico, jo je Benet brez besed opazoval. Dekle je imelo popolno postavo in videti je bila dosti starejša, kot je bila v resnici. Postalo mu je jasno, zakaj si jo je očim poželel. Vanessa je v topli kopeli ostala skoraj celo uro. Njenemu prezeblemu telesu je topla voda neskončno godila. Počutila se je osveženo in nekoliko lažja. Ko se je čez slabo uro vrnila v sobo, je na postelji zagledala njegovo čisto pižamo, na nočni mizici pa sta stala tista rumena ovojnica z denarjem in papirček s kratkim sporočilom: "Dobro se spočijte, zjutraj se bova o vsem pogovorila." Dekle se nasmehne. Preveri ovojnico, v kateri je bil ves denar. Razmišljala je, ali ga je že spet pustil kot "zastavni predmet", da se bo zjutraj vrnil ponjo ali pa kot "vabo", da si do jutra ne premisli? Vanessa ovojnico vrne na mizico in obleče njegovo pižamo. Legla je in se zazrla v veliko vinjeto na poltemnem stropu, ki jo je projicirala nočna svetilka. Zunaj je začela besneti nevihta. Ko so po velikem oknu bobnale debele kaplje ledenega dežja, si je zamišljala, kako sedi pod stebrom tistega nadvoza. Kaj bi se ji danes zvečer zgodilo, če je ne bi opazil? Kaj se bo danes zvečer zgodilo s stotino uličnih brezdomcev, ki sedaj tavajo naokoli in iščejo zavetje? V mislih se je zahvalila Bogu, da se je vse tako srečno končalo. Želela je razmišljati še o marsičem, vendar so se ji utrujene oči kmalu zaprle in utonila je v globok spanec. Benet iz prtljažnika izvleče potovalno torbo in poišče svojo pravkar najeto sobo. Tam je skoraj celo minuto negibno stal, potem pa se je odpravil k postelji in se zamišljeno spustil na njen rob. Dolgo je opazoval preprogo pred seboj, zmeden zaradi nenadnega srečanja z neznanim dekletom z ulice. Kaj se mu je naenkrat zgodilo in zakaj? Da ne gre za prst Božje previdnosti? Vendar pa; kam ga usmerja? WASHINGTON, ZDA, ob 24:00 Točno opolnoči predsednik Združenih držav vstopi v svojo ovalno pisarno. Trije prisotni vljudno vstanejo, da ga pozdravijo. Ko se z vsemi rokuje, šef države sede na enega izmed foteljev in se vidno bled zazre vanje. Dalo se je opaziti, da se ne počuti najbolje. - Opravičujem se vam, ker vas tako pozno vznemirjam, - začne Woodycare, - vendar me je v to prisilila resnost položaja. Državnega sekretarja in gospo Cooper sem ravnokar na kratko obvestil, za kaj gre. Predsednik takoj pomisli, da gre za neko pomembno informacijo o novem poskusu islamskih teroristov. Glede na veliko sovraštvo muslimanov do vsega ameriškega se je bal, da so teroristi dobili kakšno rušilno jedrsko napravo. - Za kaj gre? - vpraša in se boji odgovora. - Zares ne vem, kako naj začnem, - je Woodycare načenjal živce šefa države. - Prosim vas, samo ne recite mi, da so se sovražniki dokopali do jedrskega orožja in da se že nahaja v enem izmed naših mest! - Ne, - odkima Woodycare, - ne gre za terorizem. Vendar se bojim, da gre za nekaj mnogo hujšega! Predsednik ga je ves otrpel opazoval in čakal na razlago. Woodycare mu je jedrnato ponovil tisto, kar je že razložil obema prisotnima funkcionarjema. Predsednik ga je poslušal brez prekinjanja, nato pa še Eleanor Cooper. Zelo je cenil mišljenje te pametne žene, bivše profesorice političnih znanosti. - Kaj mislite vi? - Glede na to, kar vemo do sedaj, mislim, da gre za morebiten napad na naš planet. Prav tako se strinjam z mišljenjem generala Wilcocka, da nas želijo najprej opozoriti in zastrašiti. Z uničevanjem naših satelitov nas bodo strateško "oslepili" in nam hkrati pokazali svojo vojaško in tehnološko premoč. Ko bodo uničili še zadnji satelit, nam bodo verjetno predstavili svoje pogoje ali pa nas bodo brez opozorila napadli! Predsednik Združenih držav jo je gledal, misleč, da sanja. - Saj to ni mogoče! - zaključi. - Vendar se dogaja! - ga opomne njegov sekretar za obrambo. - Ali ste popolnoma prepričani, da nam Rusi ali Kitajci ne pripravljajo kake nevarne pasti? - Ni govora! - je odločen Wilson, ki je do takrat molčal. - Kitajci nam še vedno pridno kradejo male skrivnosti tehnike izstreljevanja vesoljskih sond. To, o čemer govori gospod Woodycare, je lahko samo nezemeljskega izvora. Predsednik ga ravno hoče nekaj vprašati, ko zazvoni Woodycarov mobilni telefon. Na zvezi je bil general Wilcock. Sekretar za obrambo ga posluša in se mu zahvali. Izključi telefon in pogleda predsednika. - General Wilcock, - reče odsekano. - Pravi, da so satelitske televizijske in telefonske zveze z zahodnim delom države sedaj popolnoma prekinjene. Linija sevanja se nam približuje in na svoji poti uničuje vse naše in tuje satelite, ki trenutno preletavajo Združene države. Izvor sevanja je še naprej statičen, nekje v vesolju, hitrost premikanja Zemlje pa opravi ostalo. NASA je sporočila, da je izvor sevanja v smeri ozvezdja Pegaz. Objekt je neviden in to je vse, kar vemo ta hip. Mislim, da smo sedaj lahko popolnoma prepričani, da ne gre za grožnjo zemeljskega izvora. Kar zadeva "nevidne" predmete, tehnološko zaostajamo vsaj tisoč let. Za nas je to še vedno fantazija iz stripov znanstvene fantastike. Vendar je general Wilcock za vsak primer ukazal splošni vojni preplah tretje stopnje. Vse balistične raketne enote so v popolni bojni pripravljenosti. Wilcock vas tudi prosi, da imejte pri roki svoje atomske kode. - Saj to je strašno! - se predsednik prime za potno čelo in pogleda državnega sekretarja. - Možgani mi ne delujejo. Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo, če zares pride do popolnega uničenja vseh satelitov? - Katastrofa, gospod predsednik! - ta ni skrival pesimizma. - Zamislite si ekonomsko krizo, ki bi jo to moglo povzročiti. Gre za milijardne izgube. Na stotine tovarn, katerih proizvodi so odvisni od satelitskih uslug, bi se naenkrat znašlo brez naročil. Z ostalim svetom se bomo lahko pogovarjali samo preko močnih radijskih zvez ali podvodnih kablov. Obseg telefonskih razgovorov se bo stokrat zmanjšal. V tem trenutku nekdo potrka na vrata ovalne pisarne. Vsi se zazrejo v predsednikovo tajnico, Rebecco Madison, ki pokuka noter. - Oprostite, toda pred Belo hišo se zgrinjajo množice novinarjev in televizijskih reporterjev. Sprašujejo, kaj vemo o nekakšni nenadni prekinitvi zvez z našimi in tujimi telekomunikacijskimi sateliti. Vašega sekretarja za informacije sem prosila, naj nujno pride, pa mi pravi, da nima pojma, za kaj gre. Kaj naj rečem novinarjem? In med daljšim premorom potrpežljivo čaka. - Recite jim, naj potrpijo, dokler ne pride sekretar za informacije, - predsednik preloži neprijetno dolžnost. - Gospoda Millerja pa takoj, ko pride, pripeljite sem. Tajnica pokima z glavo in zapre vrata. - Pomeni, da se je začelo, - s potrtim glasom zaključi predsednik. - To ni še nič, - ga opozori gospa Cooper. - Počakajte, da nas začnejo klicati tuji predsedniki, zaskrbljeni za varnost svojih držav! - Kaj jim bomo pa dejali?! - se je vprašal vznemirjen šef države. - Resnico, gospod predsednik, - predlaga državni sekretar Wilson. - In ta je?! - Da nimamo pojma, za kakšen pojav gre! - Šalite se, ali ne? - ga pogleda predsednik. - Naj ljudem in našim zaveznikom povemo, da najmočnejša država na svetu nima pojma, kaj se dogaja? - General Wilcock nam svetuje, naj javnosti razložimo, da gre za izredno močno Sončevo sevanje, ki je nenadoma oplazilo naš planet. Predsednik jih je kratek čas opazoval. Potem pa je, s slabotnim glasom, vprašal: - Ali imate, gospodje, toliko domišljije, da si zamislite, do kakšne panike in množične izgube življenj bi prišlo, če bi po naključju odkrili, da je neka tuja vesoljska velesila zares pripravljena izvršiti invazijo na naš planet? - Da, gospod predsednik, lahko si zamislim ta kaos, - strokovno pritrdi Wilson. - Pa sem se vedno smejal prizorom v znanstvenofantastičnih filmih, v katerih ponorele množice ob samem ''koncu sveta'' razbijajo izložbe trgovin in vlačijo iz njih dragocene predmete ter elektronske in druge aparate. ''Kaj, za vraga, jih bodo potrebovali?'' sem se spraševal, ''ko pa je konec sveta?!'' Gospa Cooper se otožno nasmehne. - Hollywoodski pisatelji in režiserji zelo dobro poznajo skrivnosti človeške osebnosti. Dobro so zaznali pojav množičnih ropov v času "črnih nemirov" v mestih, kot so Atlanta, Miami in Los Angeles. Ko se policija bori z demonstranti, skupine huliganov ropajo trgovine in iz njih odnašajo drage televizorje, hladilnike in drugo blago, ki so ga vedno želeli imeti, vendar jim tega njihove skromne plače niso omogočile. Pa ne samo v Ameriki, temveč povsod po svetu. Kolikor dolgo bo obstajal globok prepad med bogatimi in revnimi, ne bo miru na svetu. - Če ne bomo hitro česa storili, potem kmalu ne bo niti sveta! - jo z mračnim tonom opomne Woodycare. - Predlagam, da takoj zbudimo in sem pokličemo naše najbolj znane doktorje znanosti in jih vprašamo za nasvet. Šele potem bomo pripravljeni za objavo v časopisu. Od naše pravilne ali napačne analize položaja je odvisna varnost ljudi. - Naredite to! - mu z odločnim glasom ukaže predsednik. - Grem se stuširat in malo osvežit, vi trije pa naredite skico kratke izjave za medije. Za sedaj mi razlaga s Sončevim sevanjem najbolj ustreza. Ko pridejo znanstveniki, bomo vse to skupaj prediskutirali in odobrili za objavo. Naglo vstane, vstanejo pa tudi trije prisotni. Vse iznenadi trkanje po vratih. Spet je bila predsednikova tajnica. - Oprostite! - jim reče skozi polodprta vrata. - Predsednik ruske federacije je na telefonu! Na vrsto pa čaka tudi kitajski voditelj! Predsednik stopi do svoje delovne mize in se zazre v dve rdeči lučki na telefonu, ki sta izmenično utripali. Utrujeno pogleda prisotne. - Videti je, da se je kaos, o katerem smo govorili, pravkar začel! Svojim sodelavcem da z roko znak, naj sedejo, pritisne prvi signalni gumb in dvigne slušalko... - Gospod Zahrubin! - se je trudil, da bi bil slišati vedro. - Kako ste, prijatelj? - Nisem dobro, gospod predsednik! - mu Rus prizna odkrito. - Kaj naj vam rečem... Skoraj vsi naši vojaški in civilni sateliti so naenkrat oslepeli, na televizijskih ekranih je ''megla'', kar pa je še ostalo telefonskih linij, se zvijajo od preobremenitve. - Enako je pri nas, - ga potolaži ameriški predsednik. - Ravnokar sestankujemo v moji pisarni in ugibamo, za kašen pojav gre. So vaši vojaški strokovnjaki ali znanstveniki prišli do kakšne konstruktivne zamisli? - Nekateri menijo, da nas bo kmalu napadla neka tuja vesoljska sila, kar pa si jaz, moram priznati, precej težko predstavljam. - Vem, kako se počutite. Vedno smo si težko predstavljali nekoga močnejšega od sebe, naši dve državi pa sta še vedno najmočnejši na svetu. Morda je prišel čas, da se odrečemo našim političnim dogmam in pričkanjem in se združimo pri reševanju tega zelo neprijetnega in za nas vse nevarnega pojava. - Strinjam se z vami. Zato sem vas poklical. Želim, da veste, da smo pripravljeni na vsakršno vojaško sodelovanje ali načrtovanje morebitne bodoče obrambe. Imamo tudi neke zamisli, ki niso za razgovor po telefonu, ker smo prepričani, da nam nekdo prisluškuje. Kaj, če bi v Moskvo takoj poslali vašega podpredsednika, gospoda Kenetha Abramsa? Ne samo zaradi medsebojnega tajnega posvetovanja temveč tudi zato, da bi pomiril našo mlado, nezaupljivo vlado. Tukaj v Moskvi vam mnogi še vedno ne zaupajo, veste. Nekateri naši vojaški strokovnjaki nenehno trdijo, da je to vaš najnovejši trik, da bi nas za vedno izrinili iz vojaškega biznisa! Ameriški predsednik začuti močan glavobol. Položaj se je naglo zapletal. DRUGI DAN TORONTO, KANADA, ob 10:15 Ko je Benet potrkal na vrata njene sobe, je Vanessa že oblečena sedela na robu svoje postelje in negibno buljila v ekran malega televizorja, katerega sliko se je zaradi raznih elektronskih motenj komaj dalo videti. - Dobro jutro, - vstopi Benet v sobo. - Dobro jutro, - se nasmeji dekle. - Kako ste spali? - Kot še nikoli do sedaj v življenju! - namigne na svoje neprespane noči. Benet se zazre v televizor. - Kaj se je zgodilo s sliko? - Nimam pojma. To je neka mala krajevna postaja, ki se jo edino da videti, vendar se jo slabo sliši. Vsi drugi kanali so izginili. Najbrž se je nekje pokvaril kabel, - zaključi. Da bi mu to pokazala, začne Vanessa pritiskati gumb na daljincu, ki ga je imela v roki. Vsi kanali so bili "v megli"! - Preden nadaljujeva pot, - jo vzdrami njegov glas, - vam morava kupiti nekaj nove garderobe. - Na drugi strani ulice sem opazila nekaj prodajaln. - Tam se lahko takoj preoblečete, potem pa bova zajtrkovala v eni izmed restavracij. Počakajte me, da odjavim sobo. Medtem ko ga je čakala, je Vanessa buljila v mali ekran in razmišljala. Nečesa se je spomnila in začela je otipavati prazne žepe svojih kavbojk. Preiskala je tudi star plašč, vendar tudi tam ni našla svojih dokumentov. Kratek čas je razmišljala, potem pa je stopila do velikega ogledala; dolgo je stala in se opazovala. V prodajalnah in butikih malega trgovinskega centra je Vanessa izbrala nekaj oblek in veliko toplega spodnjega perila. Preden je v ozkem oddelku za preoblačenje svoja stara oblačila strpala v plastično vrečo za odpadke, je še enkrat preiskala vse svoje prazne žepe. Ta čas jo je Benet potrpežljivo čakal v eni izmed bližnjih restavracij. Na pot sta krenila okoli poldne. Vanessa je s prekrižanimi nogami sedela na sprednjem sedežu. Cadillac je eden redkih ameriških avtomobilov, v katerih se noge da udobno prekrižati. Ta, v katerem se je vozila, je še vedno dišal po novih usnjenih prevlekah in po svežini. Ko je brez besed pregledala razkošno notranjost, se je zazrla v pokrajino, po kateri sta se vozila. Benet se je odločil, da je ne bo motil med njenim razmišljanjem. Tako je v tišini minilo cele pol ure, potem pa se je Vanessa naenkrat zazrla v njegov profil. - Kar naprej se sprašujem, zakaj ste me sinoči tako duševno izmučili in na koncu preslepili. Predstavili ste se mi kot hladnokrven poslovnež, skoraj brez morale, na koncu pa ste me osupnili z nerazložljivo humanostjo. V čem je bil razlog vašega čudnega obnašanja? Kaj ste želeli s tem doseči? - Želel sem kaj več izvedeti o vaših duhovnih pogledih na današnje življenje. Ali se strinjate z modrovanjem moderne družbe ali pa težite k višjim moralnim ciljem. Preden bi vam razkril svoje mišljenje, sem želel slišati vaše. - Da, vendar... Ko ste ponudili, da boste kupili mojo nedolžnost, sem to razumela kot govorjenje o seksu. - Oprostite mi, če vas je moje obnašanje zavedlo. Vendar pa sva se, kolikor se spomnim, pogovarjala o vaši nedolžnosti kot ''zastavi'' za posojilo. Vanessa ga je kratek čas opazovala, potem pa zaprosila: - Pripovedujte mi o sebi. O vas želim izvedeti čim več. Moja žalostna zgodba vam je v glavnem poznana. Dejali ste, da niste oženjeni in da ste nekoč poznali mlado dekle mojih let. Smisla nekaterih vaših besed ne razumem. - Da, bil sem oženjen, - reče in gleda avtocesto pred sabo. - Z neko ločeno, vendar zelo privlačno bolničarko. Bil sem mlad, še neizkušen zdravnik, ona pa pet let starejša od mene in v vseh pogledih premetena. Zelo hitro in popolnoma me je obnorela. Ne le s svojo veščo igro, temveč tudi s popolnim telesom mlade ženske s srednje strani Playboya. Vendar ne obsojajte me. Seks je bil prva in najpomembnejša tema razgovorov in razmišljanja vsakega mladeniča mojih let. Barbara je to vedela in z zadovoljstvom izpolnjevala vse moje skrite fantazije. Zapeljivo se je oblačila, vabila me je v prazne bolniške sobe, zaklepala vrata za nama in me vodila do delirija; tako s svojim telesom kot s svojimi domišljenimi erotičnimi igricami. Po pol leta zabave sem se odločil, da jo zasnubim, ker je postala moja vsakdanja obsedenost. Takoj je privolila v poroko z mano in šele takrat mi je zaupala, da ima hčerko iz prvega zakona - dekle, staro 13 let. - Bi lahko izvedela razlog za vašo ločitev? Ko ju je prehiteval velik tovornjak, je Benet naredil krajši premor. Preden je nadaljeval, so se mu ustnice spačile v žalosten nasmeh. - Ker je njena hčerka vse do petnajstih let starosti imela navado, da se je včasih zjutraj vrgla na posteljo med naju, naju je moja soproga nekega jutra s polaroidno kamero fotografirala skupaj v postelji. Niti jaz niti dekle se tega nisva zavedala. Žena je pred tem poskrbela, da je dekle omamila z močnim uspavalom, jaz pa sem bil še vedno napol omamljen zaradi preobilice alkohola, ki sem ga popil prejšnji večer na neki privatni zabavi. Ko sem se pozneje zbudil in je dekle prišlo k zavesti, nama je njena "objokana" mati pod nos pomolila grdo fotografijo. Na sliki je bilo razgaljeno dekle v spodnjem perilu. Moja desna roka je ležala preko njenih golih prsi. Ko sem se treznil zaradi prvega šoka, je Barbara po telefonu poklicala svojega novega ljubimca, nekega nič manj pogoltnega in pokvarjenega advokata. Ta je kmalu prišel in mi razložil položaj: ali ji prostovoljno prepustim plačano hišo in vso gotovino v banki ali pa bo proti meni sprožila sodni postopek zaradi zapeljevanja mladoletnega dekleta. V tem primeru ji bo sodišče samo izročilo mojo lastnino, mene poslalo v zapor, škandal pa bo uničil mojo nadaljnjo zdravniško kariero. Nisem dolgo razmišljal. Podpisal sem nekaj papirjev in s tremi kovčki odpotoval k sestri v Thunder Bay, na sam sever Ontaria. Najhuje pa je, da me je prezirala tudi njena hčerka, ki me je sicer oboževala. Ker je v glavnem odrasla brez očeta, saj jo je njen pravi oče zapustil, ko je bila še zelo mlada, je v meni videla človeka, ob katerem bo lahko odrasla v varnosti in razumevanju. Pomagal sem ji pri šolskih opravilih, jo vodil v kino in na različne prireditve in nasploh sem bil njen edini prijatelj. Žal je svoji materi verjela, da sem jo res opijanil, da bi se z njo lahko izživljal. Najtežje mi je bilo, ko mi je ob odhodu pljunila v obraz! - Lahko si mislim, - je sočustvovala Vanessa. - Vaša bivša žena me tako zelo spominja na mojega nemoralnega očima. Po kratkem premoru je Benet nadaljeval: - Zaradi globokega razočaranja sem se z alkoholom "zdravil" skoraj leto dni in kmalu bi hudo zbolel. Zaskrbljena za moje zdravje in zdravniško prihodnost mi je sestra predlagala, naj se prijavim znani svetovni organizaciji iz Montreala, "Zdravniki brez meja''. To je humanitarna organizacija, katere zdravniki in zdravstveno osebje skoraj brezplačno skrbijo za bolnike v najrevnejših državah in pripadnike narodov, vpletene v državljanske vojne. Plača je bila minimalna, osebje pa so večinoma sestavljali tuji prostovoljci - bogati humanisti ali razočarani tipi, kot sem bil jaz. Z neko skupino so me poslali v Ruando, kjer sem se za vedno streznil, tako od alkohola kot tudi od svojega zakonskega poloma. Dejansko sem od groze okamenel. Tistega, na kar sem naletel tam, si do takrat nisem mogel niti predstavljati! - Pripovedujte mi o tem! - ga po premoru zaprosi dekle. - Kakor koli že je bilo grdo. - Bili so dnevi, ko smo dobesedno gazili po krvavem blatu med množico mrtvih teles, iznakaženih z mačetami, ali s koli razbitih lobanj, iz katerih so polzeli možgani. Obračali smo jih po lužah krvi in iskali redke preživele. Prizori so spominjali na tiste iz filmov o velikih bitkah v srednjem veku. To je bil dobesedno pokol. Ustavil sem se nad neko mlado žensko, ki me je otrplo gledala s široko odprtimi očmi. Nenavadno je bilo, ker se na njej ni dalo opaziti nobene zunanje sledi nasilja. Pomolila mi je roko, da bi jo dvignil. Eden izmed vojakov Združenih narodov, ki so nas spremeljali, mi jo je pomagal postaviti pokonci. Z roko mi je nekaj kazala v smeri zatilja. Privzdignil sem ji krvave lase in opazil rano od naboja. Bila je plitva, vendar ji je deloma paralizirala govor in gibe. Takoj smo jo operirali in izvlekli naboj. Ko sem jo kasneje obiskal v terenski bolnišnici, mi je povedala svojo žalostno zgodbo. Vanessa ga je opazovala s široko odprtimi očmi Bila je preprosto osupla od tega, kar je poslušala. - Zakija, kakor je bilo dekletu ime, se je vrgla na kolena pred enim od pobesnelih hutujskih krvnikov in ga prosila, naj je ne preseka z mačeto, ampak naj jo ustreli v zatilje. V zameno mu bo dala ves svoj skromen nakit in denar, ki ga je čuvala v kolibi. Krvnik se je strinjal in ker mu je dala svoje skromno imetje, jo je ustrelil v zatilje. Najbrž se je sama Božja previdnost vmešala v njeno grozljivo usodo, saj se je naboj zaril le nekaj centimetrov globoko. - Grozljivo, - zaključi Vanessa šepetaje. - Tisto najhujše me je še čakalo, - je nadaljeval. - Poleg vsakdanjega krpanja in zdravljenja iznakaženih obrazov in udov sem se soočal z nepopisno bedo in trpljenjem tega siromašnega aftriškega naroda. Obupane matere so nas na kolenih prosile, naj vzamemo njihove preživele otroke. Dogajalo pa se je tudi, da so matere svoje lačne, še napol žive otroke zakopale, ker niso mogle gledati, kako trpijo. Po poljih in poteh je tavalo na tisoče sirot; veliko iznakaženih, z odprtimi ranami, ki so se jim gnojile. To je strašen občutek za vsakega zdravnika - gledati, kako na desetine mrtvih otrok pada v prah, a jim ne more pomagati. - Kaj pa so počeli drugi zdravniki iz te službe? - Isto kot jaz. Obupovali so. Tudi če bi nas bilo nekaj tisoč, nam ne bi uspelo rešiti vseh teh preživelih nesrečnikov. Nas pa je bilo vsega skupaj nekaj čez trideset. Cela Ruanda ni imela več kot nekaj sto zdravnikov. - Kako dolgo ste ostali v Ruandi? - Dovolj dolgo, da sem se nazadnje prepričal, da Bog v resnici obstaja. - Ne razumem, - reče Vanessa. - Ljudje ponavadi trdijo, da Boga verjetno ni, ker s svojega nebeškega prestola ne bi mogel mirno gledati vsega zla in bede ljudi na Zemlji. - Jaz pa sem ga odkril iz nasprotnih razlogov. Ker sem se v Ruandi na lastne oči prepričal, da hudič in njegovi demoni v resnici obstajajo, sem doumel, da mora potem obstajati tudi Bog. Vanessa na to ne reče nič. - Zdržal sem cela tri leta. Potem pa sem upravo prosil, naj me premestijo v Kongo, nato v Sudan ter na koncu v Afganistan, od koder sem se vrnil prejšnje leto. Nisem več zdržal. V Kabulu so nam vsak dan vozili od bomb ali min iznakažene različno stare otroke. Ko sem se soočil s petnajstletnim dekletom brez leve noge, desne roke in desnega očesa, sem ob improviziranih nosilih sedel na tla poleg nje ter se začel tresti in jokati. Doživel sem živčni zlom. Nisem bil sposoben za delo. Vodja misije je to takoj opazil in me je razrešil nadaljnjega dela. Imel sem samo toliko denarja, da sem kupil letalsko vozovnico za Kanado. Ker sem bil brez denarja, mi je moja dobra sestra priskrbela delovno mesto kirurga v bolnišnici Thunder Baya. Ko so slišali, kje vse sem bil in kaj vse sem delal zadnjih 15 let, so me takoj sprejeli na oddelek lepotne kirurgije. Pri njih delam že osem mesecev. Tam "krpam" iznakažene obraze in telesa preživelih v prometnih nesrečah. Živim v hiši svoje darežljive sestre, ki mi je celo posodila ta luksuzen avto! - Od kod pa vam potem tistih štiri tisoč dolarjev, ki ste mi jih ponudili za nedolžnost? - Dvignil sem jih s svojega skromnega računa in tako skoraj prepolovil svoje majhne prihranke. Vanessa ga je dolgo od strani opazovala, potem pa zaključila: - Vi ste zelo human človek. Vaša humanost me navdušuje. Malo ljudi je danes pripravljenih odreči se svojemu denarju, da bi pomagali neznanemu dekletu z ulice postaviti se na noge. In da za to nič ne zahtevajo v zameno. Mnogi bi izkoristili moj težek položaj in nedolžnost in me potem, brez razmišljanja o posledicah, zavrgli. Benet nič ne reče. Vanessa nekoliko pomolči, potem pa ga preseneti z vprašanjem: - Ali vam je v teh državljanskih pokolih kdaj padlo na pamet, da vas je morda sam Bog izbral za humani posel, ki ste ga tam opravljali? - Kako to mislite? - Mislim na vaš neuspel zakon z žensko vam nasprotnega značaja. Ko je postalo jasno, da vas bo izigrala in oropala, vas je morda sama Božja previdnost preko vaše sestre usmerila tja, kjer ste bili veliko bolj potrebni in ljudem koristnejši. - Da, razmišljal sem o tem, - ji prizna Benet in se smeji. - Vendar za svoj zakonski polom krivim le samega sebe in svojo neizkušenost z ženskami. Kakor vsi mladeniči mojih let sem tudi jaz sanjaril le o seksu, kar je moja izkušena žena vešče in brez moralnih predsodkov izkoristila. V resnici sem vesel, da sem vse to doživel. Manj se bom počutil krivega pred Bogom, ko pridem na vrsto. - Ne razumem, - se zmede dekle. - Neka pobožna zdravnica iz Kolumbije, s katero sem delal v Afganistanu, mi je dejala, da pokora in odrekanje čistita in posvečujeta naše duše. Ko gremo skozi svoje in tuje trpljenje, bolje razumemo Boga in njegovo žalost in ljubezen do nas. Hkrati mi je tudi razložila, zakaj se Bog ne vmešava v naše materialne probleme. Po njeni teoriji smo mi prostovoljno zapustili Boga in odšli s hudičem, in ni Bog pregnal nas, kakor so napačno sklepali stari preroki. Zato se sedaj pokorimo in krvavo plačujemo za svojo izdajo in neizkušenost. Ker pa nas je hudič premamil, je naš Oče na Zemljo poslal Jezusa, da bi s svojo nedolžnostjo plačal našo vrnitev v rajsko stanje. - Da, - odvrne Vanesa zamišljeno, - ljubi Bog mora biti zelo nesrečen, ker nas je pustil od sebe. Nastane daljši premor, potem pa Vanesso zaskrbi: - Kaj bo rekla vaša sestra, ko vas bo videla z menoj? - Nič. Stanujem v eni izmed njenih treh hiš in ji plačujem najemnino. - Ali je vaša sestra tako bogata? - Pa... Recimo, da je poslovno veliko sposobnejša od mene. - S kakšnimi posli se ukvarja? - Patricia ima zelo uspešno nepremičninsko agencijo. Približno deset agentov, tako moških kot žensk, dela zanjo. V prostem času pa preko interneta vzdržuje neštete zveze s člani sekte "Priče Apokalipse", ki ji tudi sama pripada in katere območna tajnica je. - Pripovedujte mi o tej sekti. V kaj verjamejo? Benet je buljil v neskončno avtocesto pred seboj. - Verjamejo le v svetopisemske prerokbe. V Svetem pismu se imenujejo "Svetniki zadnjih dni" oziroma pravičniki, ki so trdno verjeli v Boga in Jezusa in se držali njunih nasvetov. Člani sekte pričakujejo, da se bo z neba na Zemljo kmalu spustil Odrešitelj, ki bo zadal končni udarec naši bolni, zli in skorumpirani civilizaciji ter vzpostavil nov, nepokvarjen in v vsakem pogledu pravičen družbeni red. To njihovo verovanje temelji na do sedaj izpolnjenih dogodkih svetopisemskih prerokb. Kmalu bo namreč prišlo do zelo nasilnega konca te civilizacije in vsi ti pravični, od Boga zaznamovani ljudje bodo, kot bi trenil z očesom, izginili iz te dimenzije in bodo prenešeni v drugo, paralelno. V resnici se mi domov mudi zaradi sestre, saj bo jutri v krajevnem hotelu letna skupščina vernikov iz Ontaria. Pozvanih je tudi mnogo potencialnih kandidatov. Če želite, vas bom peljal s sabo. Zanimivo bo. - Rada imam skrivnosti in znanstveno fantastiko. - Fantastiko?! - je presenečen. - Ali je Bog po vašem mišljenju fantazija? - Ne fantazija, vendar pa vesolje, ki ga je ustvaril, presega človekovo domišljijo. Pogosto sem o tem razmišljala, posebej po pouku fizike. Vse, kar je človek do sedaj odkril ali si izmislil, je preprosto smešno v primerjavi s stvaritvami njegovega Tvorca. Po smrti staršev sem ure in ure meditirala o svojem obstoju in zavesti. Spraševala sem se, kako to, da sem se rodila prav jaz, ne pa katera druga? Morda bodo naši znanstveniki nekega dne odkrili atomsko zgradbo vesolja, vendar pa se mi zdi, da zavesti ne bomo nikoli dojeli ali popolnoma razumeli. Vsaj meni se je zdela preveč komplicirana. - Precej težke meditacije za mlado, devetnajstletno dekle, - pripomni Benet. - Pojma nimate, o čem vse brezupneži razmišljajo v trenutkih svoje osamljenosti in obupa. Vi ste sorazmerno hitro našli tolažbo v delu in novem okolju, kakor koli že grdo je bilo, jaz pa, otrok brez staršev, sem bila obsojena na životarjenje brez prihodnosti. Benet zagleda neko obcestno restavracijo in se odloči, da je to dobra priložnost, da zamenjata zapleteno temo in se malo osvežita. - Kaj, če bi šla jest v tisto restavracijo? Kmalu bo tri. Ne da bi počakal, ali se strinja, Benet zapelje z avtoceste. Ustavila sta se na polpraznem parkirišču in vstopila v restavracijo. Prišla sta do neke mize ob velikem oknu, ko se je Vanessa začela obračati in s pogledom nekaj iskati. - Oprostite mi. Najprej moram skočiti do stranišča. Najbrž sem se v teh dneh grdo prehladila. Medtem ko jo je čakal, je Benet vrgel pogled na časopis, ki ga je nekdo pustil na sedežu zraven njega. Pogled se mu je zapičil na prvo stran Toronto Telegrapha. Nad fotografijo Vanessine "mrtve" glave z napol odprtimi očmi je z velikimi črkami pisalo: SKRIVNOSTNA IZGINITEV TRUPLA MLADE BREZDOMKE! Benet je nekaj dolgih trenutkov sedel kot okamenel, potem pa je vzel časopis in začel brati kratko sporočilo policije pod dekletovo fotografijo: "V soboto, 22. novembra, je iz mrtvašnice torontske glavne policijske postaje nepojasnjeno izginilo truplo mlade brezdomke brez dokumentov. Dekle so pripeljali prejšnjo noč, potem ko so jo mrtvo našli pod nekim mostom nad Credit Riverjem. Vzrok smrti ni znan, ker je telo izginilo pred obdukcijo, vendar menijo, da je dekle nesrečno padlo z mostu ali pa umrlo zaradi mraza. Truplo so odnesli skozi okno mrtvašnice, odprto odznotraj. Policija meni, da gre za psihično bolnega človeka, ki se je v stavbo pritihotapil oblečen v zdravniško haljo. Policija prebivalce prosi, naj pomagajo pri odkrivanju dekletove identitete ali njenih najbližjih sorodnikov. Dekle je bilo staro od 18 do 20 let. Če se kdo spomni nesrečne žrtve ali pa ima kakršno koli informacijo v zvezi z njenim izginotjem, naj, prosimo, pokliče na spodaj navedeno telefonsko številko." Benet začuti ostro bolečino v glavi. Znova se zazre v fotografijo mrtvega dekleta z mrtvimi, polodprtimi očmi. Očitno jo je v mrtvašnici posnel fotograf policije. Ni bilo dvoma, šlo je za Vanesso. Benet počasi spusti časopis in se skozi okno zazre na parkirišče, po katerem so začele naletavati prve lahke snežinke. - To ni mogoče, - si mrmra v brk. - To ni mogoče! Nenadoma se mu naježijo lasje na glavi. Kaj pa, če jo kdo prepozna v njegovi družbi in pokliče policijo? Prepognil je časopis in odšel proti ženskemu stranišču. Tam je počakal dekle in jo brez kakršne koli razlage zgrabil za roko in potegnil proti izhodu. Začudeno, vendar brez besed mu je Vanessa sledila. Šele v avtomobilu se je zazrla v njegov prebledeli profil. - Kaj je zgodilo? - vpraša. - Kako naj si razlagam vaše obnašanje? Benet ji brez besed pokaže prvo stran časopisa in ji ga položi v naročje. Počaka, da Vanessa prebere kratko poročilo, potem pa ostro odvrne: - Ali bi radi, da me zaprejo zaradi ugrabitve vašega ''trupla''?! Da me razglasijo za nekega novega, modernega doktorja Hayda, ki opravlja poskuse na truplih mladih deklet?! Vanessa se resno zazre vanj. - Da, to sem jaz, - potrdi. - Našli so me napol mrtvo na obali te reke, vendar so se glede moje klinične smrti motili. Ne vem, kako sem zdrknila po kamniti obali, vendar ste sami videli modrice po mojem telesu, nastale zaradi tega padca. Verjetno sem zaradi slabosti oziroma zaradi stradanja izgubila zavest. V zadnjem času sem životarila s skodelico tople kave in nekaj keksi na dan. V mrtvašnici sem nenadoma spregledala. Popolnoma naga sem ležala na kovinski mizi za seciranje. Ko sem končno prišla k sebi in dojela, za kaj gre, sem oblekla svoje cape, ki so bile tam in skozi okno skočila ven. Uro pozneje ste me, vso tresočo se zaradi mraza, našli pod tistim nadvozom. Ker ni bilo druge logične razlage, je verjel njeni pripovedi. Iz prakse je vedel za nekaj podobnih primerov klinično mrtvih ljudi, ki so se nenadoma vrnili iz navidezne smrti. - Kako to, da policiji ni uspelo najti vaših prstnih odtisov, da bi vas identificirali? - je zanimalo Beneta. - Ko sem stopila z mize za seciranje, sem opazila par kirurških rokavic, ki sem jih takoj nadela. S tem sem zavedla policijo, da so mislili, da me je nekdo ukradel in skozi okno odnesel ven. - Vanessa spusti pogled na časopis v svojem naročju: - To otežuje moj položaj, ali ne? - Najin položaj! - jo popravi Benet. - Le upam lahko, da v oddaljenem Thunder Bayu redko berejo Torontski časopis. Dekle je kritično proučila svojo "mrtvo" glavo na sliki. - Dvomim, da bi me sedaj kdo prepoznal. Če bo treba, si bom tudi postrigla lase. - Ni govora! - protestira Benet. - Imate čudovite svetle lase. Strinjam se z vami, da bi vas težko kdo primerjal s to slabo policijsko fotografijo. Zakaj mi niste tega takoj povedali? - jo karajoče pogleda. - Nisem upala, - prizna in si začne mencati vlažne oči. - Nisem bila prepričana, kako boste reagirali. Želela sem ostati z vami. Bojim se. Nisem navajena biti sama. Pogrešam nekoga, ki bi skrbel zame. Pogrešam starše. Benet ji ne reče ničesar več. Resno opazuje avtocesto pred seboj. MOSKVA, RUSIJA, ob 15:25 Da bi pomirili drugo najmočnejšo jedrsko velesilo na svetu, so Američani svojega podpredsednika Kenetha Abramsa takoj poslali v Kremelj, Ruse prepričat v ameriško nevtralnost glede problemov s sateliti. Ta se je stinjal, da gre tja kot neke vrste prostovoljni ''talec'', dokler se nevaren položaj nekoliko ne razjasni. Ta diplomatska poteza je Ruse presenetila, obenem pa tudi pomirila. Abrams je prišel s posebnim letalom, okoli treh popoldne. Na letališču ga je pričakal ruski podpredsednik, ki mu je zaželel dobrodošlico in se takoj opravičil, ker ga do naslednjega kraja sestanka ne more spremljati osebno. Zaupno mu je razložil, da ga predsednik ruske federacije, Ivan Zahrubin, že čaka na tajnem mestu. Pet minut kasneje je kratka kolona štirih limuzin krenila proti severu. Abrams je skozi okno zamišljeno gledal s snegom prekrite predele, potem pa je pogledal Mc Cormicka, ameriškega ambasadorja, ki je sedel poleg njega na zadnjem sedežu avtomobila. - Kaj pravijo Rusi? - ga vpraša brez uvoda. - Ali imajo kakršno koli teorijo o prenehanju delovanja satelitov? - Strinjajo se z nami, da gre za neko do sedaj neznano vesoljsko valovanje, morda celo poslano s katerega bližnjega planeta. Ne zavračajo pa tudi možnosti invazije nezemeljskih bitij. - Kakšen je njihov načrt? - Predlagajo, naj nekaj raket brez bojnih glav istočasno izstrelimo proti ozvedju Pegaz, da bi lahko z gotovostjo vedeli, ali se tam res nahaja nevidna invazijska skupina ali pa gre za neko zablodelo sevanje uničevalnih žarkov neke tuje civilizacije. Iz tega dela vesolja prihajajo žarki, ki so onesposobili satelite. Naš sistem radijskih teleskopov v Novi Mehiki, najmočnejši na svetu, v tem delu vesolja ni odkril popolnoma ničesar. Rusov o tem še nismo obvestili, saj čakamo, da tudi oni potrdijo podobna odkritja. - Kaj naj storimo?! – se vznemirjeno vpraša Abrams. - To bi bil lahko tudi konec naše civilizacije, ali ne? Oni so tehnološko očitno naprednejši od nas. Naši znanstveniki so mi danes zvečer potrdili, da teoretična oziroma matematična možnost "prozorne materije" zares obstaja. - Pa vendar, ali ne poskušamo že stoletja uničiti sami sebe? - jedko pripomni Mc Cormick. - Morda nam bodo ti vesoljci naredili ogromno uslugo in dokončno zabrisali vsako sled za nami! - Vi se šalite, ali ne? - je preverjal ameriški podpredsednik. - Resnica je, da smo se medsebojno oboroževali z atomskim arzenalom, vendar ni nihče pri zdravi pameti nikoli niti pomislil, da bi ga uporabil. Jedrsko orožje nam je v glavnem služilo za doseganje političnega ravnotežja v raznih pogajanjih s Sovjeti. - Rusi so se pripravljeni odreči svojemu mogočnemu arzenalu, če se mi, Kitajci in Evropejci strinjamo, da vse, kar imamo, skupaj uporabimo za globalno obrambo. Gre za nepredstavljivo rušilno moč nekaj milijonov megaton. Znanstveniki trdijo, da bi eksplozija Luno premaknila z njene tirnice okoli Zemlje, če bi vso to moč sprostili na njenem površju! - Naj nam Bog pomaga, - zamomlja Abrams. - Kam me pa zdaj peljete? - Na tajni vojaški poligon, nedaleč stran od Moskve. Tam se, zakopanih v podzemnih silosih, nahaja na desetine balističnih raket, večinoma programiranih, da prestrežejo prvi val naših medcelinskih raket. To je star sistem, vendar je videti, da deluje veliko bolje, kakor naši predragi protibalistični eksperimenti. Ruski predsednik je že tam in vas čaka v posebnem vojaškem bunkerju. Abrams je nekaj časa molče gledal skozi okno, potem pa vprašal: - Ali Rusi še vedno sumijo, da se za vsem tem skriva neko naše neprijetno presenečenje? - Tudi če sumijo, mi tega ne povejo. Ne pozabite, da nas tudi oni lahko popolnoma uničijo. Še vedno imajo 1.740 balističnih raket, od tega 800 z vodikovimi bojnimi glavami. Abrams ga je gledal z zaskrbljenimi očmi. Vse nekdanje diplomatske "krize", od kubanske do sedaj, so se mu naenkrat zazdele prav smešne. To, kar se je zgodilo z zemeljskimi sateliti, je bil jasen znak smrtne nevarnosti. V oporišče so prišli okoli štirih popoldne. Kolona temnih limuzin se je ustavila pred neugledno vojaško zgradbo. Predsednik ruske federacije je uglednega gosta pričakal osebno, v mali predsobi v zgradbi. Angleško je govoril precej dobro. Odkar so se odnosi med velesilama izboljšali, je večina ruskih funkcionarjev govorila angleško. Po kratki izmenjavi protokolarnih vljudnosti Rus Abramsu z roko pokaže proti odprtemu dvigalu, ki jih je čakalo. Mlada poročnica ruske armade je pritisnila na gumb in dvigalo se je s precejšnjo hitrostjo začelo spuščati. Šest nadstropij niže so se vrata odprla in vstopila sta v majhno ''vojno sobo'' iz armiranega betona. - Sedita, gospoda! - jima ruski predsednik ponudi stola in počaka, da sedeta. - General, - se obrne k oficirju iz spremstva, - vi ostanite tukaj, ostale pa prosim, da nas pustite same. Trije vojaški uslužbenci takoj poslušno zapustijo sobo. Rus je potreboval nekaj časa, da je začel razgovor. - Gospod Abrams, dovolite mi, da se vam najprej zahvalim za vaš prihod. In čeprav so razne vojaške velesile tekom stoletij zavestno žrtvovale svoje visoke funkcionarje, da bi prevarale sovražnika, upam, da ste vi tukaj z najboljšimi nameni. - V to ste lahko popolnoma prepričani, - se mu prikloni Abrams. - Moj predsednik vas pozdravlja in vas prosi za neomejeno sodelovanje pri tem neprijetnem problemu. Tako mi, kakor tudi vi, v popolni temi tipamo za vzrokom prenehanja delovanja naših satelitov. - Kakšna so vaša zadnja odkritja? - Naši radijski teleskopi v delu vesolja, iz katerega je prišlo uničevalno sevanje, niso odkrili popolnoma ničesar. Tudi z optičnimi inštrumenti na tem področju ni videti ničesar. NASA meni, da imajo "oni" - če gre za nezemeljsko civilizacijo - tehnologijo, ki jih dela nevidne ter da imajo protiradarske ščite, ki absorbirajo naše radijske signale. - Težko se je boriti proti "nevidnemu" sovražniku, ali ne? - se razočarano nasmehne ruski predsednik. - General, - pogleda visokega oficirja zraven sebe, - kaj smo do sedaj odkrili mi? Kar povejte. General ruske armade se odhrka in pogleda svojo malo beležko. - Nekateri naši znanstveniki in vojaški strokovnjaki imajo za vse to razlago, ki, po mojem skromnem mnenju, meji na znanstveno fantastiko. Nekateri izmed njih so pripravljeni sprejeti možnost, da je v naše osončje prišla skupina vesoljskih ladij neke razvitejše civilizacije, ki uporablja paralelno dimenzijo. Ker so ga drugi trije opazovali z očitnim nerazumevanjem, je general pogledal v svojo beležko in nadaljeval: - Ni več skrivnost, da so znani matematiki "teoretično" dokazali, da je vesolje večdimenzionalno oziroma da, poleg nam poznanih in vidnih treh dimenzij, obstaja še na desetine nam nedostopnih. Če domnevamo, da se tudi v teh dimenzijah nahajajo nam podobni ali pa od nas razvitejši svetovi, potem obstaja teoretična možnost, da se je ena od teh civilizacij nenadoma pojavila v naši soseščini. Ti znanstveniki namreč trdijo, da je skozi vesolja mogoče racionalno potovati, vendar samo skozi te, nam še neznane dimenzije oziroma nekakšne "črne luknje" med njimi - kar koli že naj bi to pomenilo! - konča general in vprašujoče dvigne svoje goste črne obrvi. Abrams ga je dolgo molče opazoval. - V redu, - se strinja, - kakšno praktično rešitev nam ponujajo ti vaši znanstveniki? Imajo kak vojni načrt ali zamisel, kako naj stopimo v stik s temi superbitji brez nepotrebnega prelivanja naše in njihove krvi? - Nimajo, - ga razočara general - Vendar pa so po podrobnih analizah tega, kar se je zgodilo do sedaj, prišli do skupnega zaključka. Kdor koli že so ti nezaželeni gosti, so tehnološko toliko naprednejši, da je vse odvisno le od njihove dobre ali pa slabe volje. Kar zadeva prelivanje krvi, kakor ste dejali, se bojim, da bo tekla le naša! - To ne pride v poštev! - se skoraj razjezi Abrams. - Nihče ne bo odločal o usodi ameriškega naroda, razen njega samega in njegovega vodstva! Ruski predsednik ga je presenečeno opazoval. ''Ali je mogoče,'' se je vprašal, ''da Američani še vedno ne razumejo resnosti položaja?'' - Recimo, - začne Zahrubin obzirno, - da imajo ti naši znanstveniki prav in da smo zares nemočni v primerjavi z znanjem in znanostjo teh vesoljskih vsiljivcev. Kaj ste vi pripravljeni žrtvovati za našo skupno, globalno obrambo? - Isto, kakor vi. Odrekli se bomo vsemu jedrskemu arzenalu in verjamem, da se nam bodo pridružile tudi druge države, ki ga imajo. - Prav danes zjutraj sem se o tem pogovarjal s kitajskim predsednikom. Tudi oni se strinjajo, vendar ne prej, preden danes ne izvedemo skupnega eksperimenta, zaradi katerega smo tukaj. - Govorite o izstrelitvi balističnih raket v to vesoljsko območje? - Govorim o hkratni izstrelitvi desetih takšnih raket, a brez bojnih glav. Menimo, s tem pa se strinjajo tudi vaši generali in NASINI znanstveniki, da bi to bil najboljši test, da odkrijemo resnične namene nevidnega nasprotnika. Na tem mestu pogleda generala, ki nadaljuje razlago: - Vseh deset raket bo - z desetih različnih lansirnih ramp po svetu - istočasno poletelo proti temu ozvezdju oziroma mestu, s katerega so nam - vsaj sumijo tako - uničili satelite. Če ne gre za "zablodeli" signal iz vesolja, potem bo nekdo razumel, da ga napadamo in bo rakete poskušal uničiti. To pa bo za nas jasen znak, s kom imamo opraviti. Na mizi zazvoni ''rdeči telefon'' in general takoj dvigne slušalko. Nekoga kratek čas posluša, potem pa mikrofon pokrije z roko in pogleda svojega predsednika. - Vse je pripravljeno. Točno ob 16:20 bo poletelo deset naših, ameriških, angleških, kitajskih in ena francoska raketa, iz Gvajane, v vesolje. Poveljstvo čaka na vašo odobritev. Ruski predsednik mu odobri s kimanjem glave. - Imate odobritev! - reče general nekomu v slušalko in jo spusti. - Kaj se bo pa sedaj zgodilo? - živčno vpraša Abrams. - Čez... Pet minut, - preveri general svojo uro, - bodo rakete hkrati poletele in v samo osmih minutah dosegle območje izven gravitacije. Če jih do tega trenutka ne bodo uničili, bodo rakete let nadaljevale v zamišljeni smeri, proti ozvezdju Pegaz, in se bodo eventualno izgubile v vesolju. To bo hkrati znak, da smo žrtve nekega močnega zablodelega sevanja nam še neznane energije iz vesolja. - Kaj pa, če bodo rakete uničili? - zajeclja ambasador Mc Cormick. - To bo potem jasen znak, da nas iz vesolja opazuje neka velesila, tehnološko veliko naprednejša od nas, - mu odgovori Rus. Naslednjih petnajst minut je bilo najdaljših v življenju Kenetha Abramsa. Nihče v sobi ni spregovoril niti besede več. Vsak je bil zatopljen v svoje črne misli. Saj je obstajala tudi neprijetna možnost, da se bo nevidni sovražnik odzval s kakšno novo "kazensko akcijo". Ko je telefon kmalu spet zazvonil, so se vsi za mizo istočasno zdrznili. To je bil slab znak. Dolgo časa nihče ni upal dvigniti slušalke, potem pa jo je dvignil ruski predsednik osebno... - Zahrubin tukaj, - reče z zamolklim glasom. V mrtvi tišini je bilo slišati samo vznemirjen, nerazločen glas iz slušalke. To je trajalo celo minuto, potem pa je Zahrubin z drhtečo roko slušalko vrnil na njeno mesto. Po vrsti je pogledal prisotne in z izgubljenim glasom človeka, ki so mu pravkar prebrali smrtno obsodbo, zamomljal: - Vse izstreljene rakete so druga za drugo eksplodirale na višini 10.000 metrov! Naši opazovalci trdijo, da je nek nevidni žarek vnel rezervoarje za pogonsko gorivo! Ker mu nihče nič ne odgovori, mračno doda: - To hkrati pomeni, da nam enako lahko sestrelijo katero koli letalo ali da nam na koščke razstrelijo kateri koli tank, kamion s cisterno ali ladjo! Da ne omenim balističnih raket v teh silosih, rezervoarjev svetovne nafte, bencina, naravnega plina in nešteto drugih gorljivih kemičnih sredstev! Njegove besede so povzročile vzdušje, podobno tistemu v grobnicah egipčanskih faraonov. - Saj to je strašno! - zaključi Abrams. - S tem nam dajejo vedeti, da smo v primerjavi z njihovo tehnologijo manjvredni. Če jih ne moremo napasti z jedrskim orožjem, pomeni, da nas lahko zravnajo z zemljo kadar koli hočejo! - Ne bodimo preveliki pesimisti, - se vmeša Mc Cormick. - Podrobno analizirajmo vse, kar se je zgodilo do sedaj... Najprej so nam uničili vse satelite, tako vojaške kakor komercialne. Vendar pa so vse zemeljske radarje, telefonske in radijske zveze pustili nedotaknjene. Vedo torej, da naš civilni letalski promet uporablja ta pomembna telekomunikacijska sredstva in niso želeli, da bi prišlo do nepotrebnih človeških žrtev. Vsi ti sistemi še naprej delujejo, vendar so nam sedaj poslali jasen znak, naj ne izstrelimo nobenih balističnih raket več. Če imam prav, in mislim, da imam, potem so nas s tem dejanjem dejansko zaščitili tudi druge pred drugimi! - Strinjam se z vami, - Zahrubin z glavo pokima proti ambasadorju. - Če nam ne dovolijo več izstreljevanja raket, potem ne moremo več napasti drug drugega. Vse bolj se mi zdi, da o nas vedo več, kot mi sami. - Hočete reči, da so na Zemlji imeli neke svoje vire informacij? -vpraša Abrams. - Svoje ljudi? Vohune? - Očitno. Zato predlagam, da ne zganjamo panike, temveč da storimo vse, kar je v naši moči, da bi preprečili globalno paniko prebivalstva. Če pa bi do nje prišlo, bi bil to dosti bolj krvav izhod, kot invazija iz vesolja! - Strinjam se z vami, - reče Abrams. - Dogovorimo se torej o skupni strategiji razlage, ki jo bodo naše vlade dale novinarjem, ki že trkajo na vrata Bele hiše in, verjamem, tudi Kremlja. - Malo prej sem se o tem pogovarjal s svojim podpredsednikom, - reče Zahrubin. - On meni, naj se držimo prvotne inačice, da je nek močan val neznane Sončeve energije oplazil Zemljo in preprečil delovanje naših satelitov. - Ki nam jih več ne dovoli zamenjati?! - ga opomni Abrams. - No, tega pa jim ne smemo reči! Novinarjem bomo sporočili, da pospešeno delamo na novih satelitih, kar pa bo trajalo nekaj časa. Zatrjujem vam, gospod Abrams, da se bo, kar koli že nameravajo z nami, to zgodilo v nekaj naslednjih dneh. V tem primeru... Pogovor prekine telefon in slušalko dvigne general Bukovski. Ta nekaj časa posluša, nato slušalko poda Zahrubinu: - Za vas! - Zahrubin tukaj, - prevzame ruski predsednik slušalko. Kratek čas posluša, potem pa tistemu na drugi strani sporoči: - Kitajskemu predsedniku recite, da ga bom osebno poklical iz svoje pisarne v Kremlju, točno ob osmih zvečer. Za njih imam nove informacije in neke sveže zamisli, o katerih se pravkar pogovarjam s svojimi ameriškimi gosti. Spusti slušalko in pogleda Abramsa. Kaj naj vam rečem? Kitajcem ni jasno, zakaj sta eksplodirali njihovi dve raketi. Naš načelnik generalštaba jih je pravkar obvestil, da so uničene vse rakete. Predlagam, da se takoj vrnete v Washington in svojemu predsedniku posredujete, kar smo se dogovorili tukaj. Poudarite, da se je za vsako ceno treba izogniti paniki! TRETJI DAN THUNDER BAY, KANADA, ob 10:30 V foyerju novega hotela Millennium je vrvelo od gostov. Poleg stotine že omenjenih članov sekte je na skupščino prišlo več kot dvesto skrbno izbranih gostov, v glavnem iz vrst poslovnega sveta in inteligence. Medtem ko je s pogledom iskal svojo sestro, je Benet za roko držal Vanesso, da se ne bi izgubila v tej strašni gneči. Ko začuti, da ga neka roka potreplja po levi rami, se ustavi in se obrne. Bila je njegova sestra. - Dragi Willi! - je veselo čebljala in ga poljubila "mimo obraza", boječ se, da bi si razmazala šminko na brezhibno našminkanih ustnicah. - Vedela sem, da me ne boš pustil na cedilu! - Kako bi te lahko razočaral? Od tvoje dobre volje je odvisno to bedno življenje! - se pošali. - Patricia, dovoli, da ti predstavim gospodično... - zmedeno se obrne k dekletu. - Levitsky, - si ta hitro izmisli. - Vanessa Levitsky! Patricia je tudi njo narahlo poljubila na obraz. Medtem ko ga je spraševala o vtisih s kongresa plastičnih kirurgov, jo je Vanessa molče opazovala. Patricia je bila malo večja od brata, zelo elegantnega obnašanja, telo manekenke pa so še bolj poudarjala oblačila visoke mode. Patricia na koncu s pogledom pazljivo ošine mlado dekle in v francoščini, ki sta jo oba z bratom dobro govorila, pokomentira njeno prisotnost: - Če te ne bi bolje poznala, bi pomislila, da si se končno odločil vrniti se v "življenje"; mala je vražje privlačna. Ker pa te dobro poznam, čutim, da se za njeno prisotnostjo tukaj skriva nek drug razlog. - Prav imaš, - potrdi njen brat. - Dejansko sem jo pobral z ulice v Torontu. S seboj sem jo pripeljal, da ji tukaj pomagam postaviti se na lastne noge. Patricia s pogledom ošine dekletove precej razgaljene noge v tesnem modrem krilu. - No, mislim, da bo s temi nogami še daleč prišla! Benet jo samo karajoče pogleda. - Moja tajnica v sredo odhaja na šest mesecev porodniškega dopusta. Pripelji svojo mlado varovanko, da jo bo zamenjala na recepciji. Grem sedaj, - se jima Patricia opraviči po angleško, - moram se pripraviti za najavo glavne govornice. Iz majhne damske torbice potegne zeleno karto s številko mize in sedeža. - To je številka moje mize. Nisem te pričakovala z gostjo, a naj mlada dama sede na prazen sedež zraven tebe. Kasneje se vama bom pridružila, - jima namigne, se hudomušno nasmehne in gre. Vanessa jo spremlja s pogledom. - Kaj vam je rekla po francosko? - Točno to, kar slutite. Da ste vražje privlačni in da bi, če me ne bi bolje poznala, pomislila, da sem vas pripeljal, da bi se z vami malo "potolažil". Ponuja vam prosto mesto na recepciji svoje agencije. V službi vas pričakuje že v sredo. Počasi sta se prebijala skrozi nagneteno množico. Benet je našel mizo, za katero sta že sedela dva zakonska para zrelih let. Pozdravi ju s konvencionalnim nasmehom in počaka, da Vanessa sede prva. To je bilo njegovo prvo srečanje z novo sekto "v živo". Vse, kar je o sekti izvedel do sedaj, je v glavnem slišal od sestre ali pa prebral v člankih v raznih revijah. Tako sta mirno sedela in z zanimanjem opazovala priprave na odru. Rahlo osivel gospod zraven njiju je več pozornosti posvečal dekletovim elegantno prekrižanim nogam v temnih nogavicah. - Zelo lepo hčerko imate, - pohvali dekle njegova soproga. Benet ji nameni zbegan nasmeh in se ji zahvali tako, da pokima z glavo. Na govorniški oder se povzpne Patricia. Z dviganjem rok umiri hrup, potem pa jih z resnim obrazom nagovori: - Dame in gospodje! Dragi domači in tuji gostje! Sem Patricia Benet, tajnica našega kanadskega odseka. Dovolite mi, da prijazno pozdravim in pričnem letno skupščino našega društva, tretjo po vrsti! Prekine jo kratek, bučen aplavz prisotnih. - Ali se vaša sestra še vedno piše Benet? - pogleda Vanessa svojega dobrotnika. - Nikoli se ni poročila, - ji ta razloži in se nekoliko nagne proti njej. - Kot sem dejal - je zelo pametna in v vsem sposobnejša od mene. - Vaše število kaže, da se nam je pridružilo precej novih članov, - Patricia nadaljuje svoj kratek pozdravni govor. - To pa je najboljši znak, da nismo sami. Vse več ljudi, razočaranih zaradi nesposobnosti človeka, da bi obvladal sebe in svoje naravno okolje, pričakuje neko rešitev "z neba". Nekaj ali nekoga, ki nas bo v tej globalni norosti pogoltnega samouničenja zaustavil. Kakor vsaki civilizaciji pred našo, se tudi tej, naši, približuje konec. Vendar ne konec fizičnega obstoja, temveč konec našega duhovnega tavanja in preporod naše civilizacije v neko drugo, novo, nam še nepredstavljivo. O tem skorajšnjem dogodku, najvažnejšem v zgodovini tega planeta, kakor tudi o njegovih preteklih in skorajšnjih predznamenjih nam bo danes govorila glavna svečenica našega kanadskega odseka, gospodična Melanie Dobson! Štiridesetletna ženska z dolgimi, kostanjevo rjavimi lasmi in s poduhovljenim obrazom pride na govorniški oder in se z njega nasmehne prisotnim. Po dvorani zadoni nov val bučnega aplavza in zasliši se celo nekaj žvižgov gorečih oboževalcev. Ko jo je prisrčno objela, je Patricia odšla z odra, krenila proti mizi in sedla zraven brata. Melanie potrpežljivo počaka, da se hrup gostov utiša. Najprej vse premeri s studioznim pogledom umirjenega, razmišljujočega človeka. - Drage dame in gospodje! Dragi bratje in sestre! Dragi gostje! Pozvali smo vas na ta pomemben zbor, za katerega osebno mislim, da bi lahko bil zadnji v tej dimenziji, ne pa tudi v nadaljnjem življenju, ki bo za mnoge pravične postalo večno. Po mojem skromnem izračunu in nedavnih znamenjih mislim, da smo prispeli na sam konec te naše mučne in vse bolj zapletene tehnološke civilizacije. Ker so vsa v Svetem pismu opisana znamenja drugega prihoda Odrešitelja v glavnem že mimo, je naravno, da tisti, ki v te prerokbe verjamemo, pričakujemo, da se bo kmalu nekaj zgodilo, in sicer vesoljnega obsega. Melanie malo počaka, da prisotni po njenih prvih besedah pridejo k sebi. - Govorim o Apokalipsi, ki po starogrško pomeni "odkrivanje" nečesa dolgo skritega, ter na dogodke, povezane z njo, ki jih je apostol Janez videl v svojih vizijah in tako grozljivo opisal v svojem znamenitem Razodetju. Apokalipsa ima za človeštvo dva pomembna vidika, ker se bo odigrala v dveh fazah. V prvi bodo vsi pravični "kot bi z očesom trenil" prestavljeni v drugo, paralelno dimenzijo, v kateri že žive umrli pravični. Iz teh "pokvarljivih" oziroma umrljivih teles bodo transformirani v druga, "nepokvarljiva" in zato večna. Šele po tej čudežni preobrazbi bo nastopila druga faza Apokalipse oziroma prihod Odrešenika ter sodba in kaznovanje zlih, ki so delali za Njegovega smrtnega sovražnika, Luciferja. Razodetje je napisano na popolnoma religiozen način, kar pa je treba razumeti pravilno in zato upoštevati stare čase, v katerih so vse nerazložljive dogodke avtomatično pripisali višji sili oziroma Božji jezi. Večina krščanskih cerkva te prerokbe še danes razume dobesedno, a mi smo odrasli in sposobni priti do pomembnih zaključkov o našem poreklu in prihodnosti. Ker je danes med nami veliko število novih, mladih članov, mi dovolite, da se zaradi njih na kratko ozrem na našo pradavno preteklost. Melanie da z glavo znak nekemu mladeniču za sprednjo mizo, naj pripravi video projektor in zatemni dvorano. Na velikem ekranu za govornico so se pojavile slike znanih italijanskih mojstrov o svetopisemskem stvarjenju sveta. - Kaj se je v daljnji preteklosti zgodilo med nami in našim Tvorcem, ni najbolj jasno, vendar če podrobno pretolmačimo vse stare legende različnih ver, lahko iz njihovega simbolizma zaključimo, da gre za nekakšen upor vesoljnega oziroma "nebesnega" obsega. Človek namreč ni bil zadovoljen s svojim rajskim, dovršenim duhovnim stanjem in je - potem, ko ga je pregovoril zviti Lucifer - zapustil svojega Očeta in se z Njegovim dovoljenjem naselil v materialnem vesolju. Z nami je bil v materialni svet pregnan tudi Satan. Ob tej priložnosti nam je naš Oče, prepoln ljubezni in razumevanja do svojih naivnih otrok, pustil zadnjo priložnost, da se ponovno vrnemo k njemu. Vsi, ki bomo v tem življenju razumeli prevaro in se spokorili, se bomo vrnili k svojemu Očetu. Vsi tisti, ki se bodo odločili za Satanov svet, bodo pripadli njemu in njegovi zoprni družbi. Ko je videl, da bo Satan premamil velik del človeštva, nam je Bog začasno poslal svoje duhovno nadarjene ljudi in jasnovidne preroke, da bi nas opozarjali na smrtno nevarnost. Na koncu nam je poslal tudi svojega Sina, da je plačal za naše grehe in da nas je opozoril in povedal, da bomo samo preko Njega in Njegovih nasvetov skozi "zlata vrata" ponovo vstopili v mesto večnega življenja. V Novi zavezi so opisane podrobnosti Jezusove skorajšnje vrnitve, pa tudi pogoji naše odrešitve od Satana. Projektor se ugasne, luči v dvorani se pojačajo. - Preidimo sedaj na obljubljeno vrnitev našega Odrešenika. Pozornemu bralcu Svetega pisma bo takoj padlo v oči nekaj pomembnih znamenj, ki naj bi se pojavila pred Jezusovo vrnitvijo na Zemljo. Ta so: vojne in novice o novih vojnah, obnovitev izraelske države, bitka na armagedonu, lakote, potresi, lažni preroki, pojav množičnih morilcev, nove vrste epidemij, vladavina Antikrista in zadnje znamenje - padec velikega Babilona. Na hitro se spomnimo nekaj teh predznamenj in začnimo pri ustanavljanju nove izraelske države. Pred približno tri in pol tisoč leti je Mojzes neposlušnemu izraelskemu narodu prerokoval, da bodo kot država uničeni in razpršeni po celem svetu, kjer jih bodo na veke preganjali, z njimi slabo ravnali ter da bodo v nenehnem strahu in materialni negotovosti. Zgodovina nam je to prerokbo že potrdila. Preroki Ezekijel, Zaharija in Danijel pa Judom obljubljajo, da jim bo "pred koncem sveta", - poudari, - Bog dal drugo priložnost in jim pomagal, da se še enkrat organizirajo v močan narod. Kakor vemo, so maja 1948 znova ustanovili izraelsko državo. Melanie si nadene očala za branje, hitro pogleda svoje beležke in jih začne prelistavati. - Kar se tiče drugih predznamenj, jih omenimo nekaj. Vojne. Ne le, da nehehno trajajo, ampak so vse hujše in vse bolj uničevalne. Samo v državljanskih vojnah v Sudanu, Ruandi in Kongu so pobili več kot tri milijone nedolžnih prebivalcev. Reke so tekle "rdeče od krvi", kakor jih je videl prerok. Pa naj preskočim na stotine tisoč žrtev vojn na Balkanu, v Afganistanu, Iraku in drugih regijah, zastrupljenih s sovraštvom. Kar se tiče "novih epidemij", začnimo z AIDS-om, ki je bil prvi in ki je do sedaj pokopal več kot osem milijonov ljudi, od katerih so mnogi oboleli zaradi transfuzije z okuženo krvjo. V afriških državah AIDS kar kosi množice neizobraženih pebivalcev, kakor eden izmed štirih jezdecev Apokalipse, napovedan v Janezovem Razodetju. Gotovo ste opazili, da se okužbe, kot so ''nore krave'', ''ptičja gripa'', ''opičje ošpice'' ali SARS pojavljajo vse pogosteje in brez logične razlage! - Ko je fantu za video projektorjem z roko dala znak, je Melanie nadaljevala: - Kar se množičnih morilcev tiče, jih še nikoli ni bilo toliko. Serijski morilci, kot so Dahmer, Bandy, Sam’s Son, ostrostrelec iz Washingtona ali ''ruska pošast'', Čukatila, ki je ubil več kot 50 mladih dečkov in deklic, so pravi amaterji, če jih primerjamo z islamskimi ljudmi - bombami, ki so v zadnjih letih na koščke razstrelili sebe in nekaj tisoč Američanov, Angležev, Rusov, Špancev, Indonezijcev, Izraelcev in prebivalcev Iraka. Na ekranu so se začeli vrstiti krvavi prizori razmesarjenih prebivalcev Izraela, pokola turistov, ubitih na otoku Baliju in španski železnici, na stotine iraških vernikov, razmesarjenih pred džamijami in po bagdadskih ulicah in stotine ruskih učencev in njihovih staršev, ki so jih ubili čečenski teroristi. Sledili so krvavi prizori rušenja ameriških ambasad v afriških državah. - Skoraj vsak dan teroristi razstrelijo na desetine, vse pogosteje pa tudi na stotine nedolžnih prebivalcev. Melanie preveri druge beležke in pogleda mladeniča za video projektorjem. Ta takoj zastre luč in začne s projekcijo na veliko platno. - Dovolite mi sedaj, da vam pokažem del včerajšnjega televizijskega poročila o zadnjem rušilnem potresu v jugovzhodni Aziji. Morski valovi cunami, visoki pet metrov, ki jih je povzročil podmorski potres moči devete stopnje, so popolnoma porušili na stotine obalnih vasi in mest Šri Lanke, Indije, Tajske in Indonezije. Število žrtev ocenjujejo na več kot 280.000 ljudi! Da ne omenjam katastrofalnih poplav, ki so jih povzročili tropski uragani, kot sta Katarina in Rita, v katerih je umrlo nekaj tisoč ameriških prebivalcev. Samo v New Orleansu je bilo do temeljev uničenih več kot 50.000 hiš. Ali niso te vse pogostejše katastrofe še eno opozorilo tistim, ki verjamejo v svetopisemske prerokbe? Melanie počaka na konec projekcije in se s pogledom vrne na poslušalce. - Tako pridemo do bitke na armagedonu, ki bi po mojem mnenju lahko že bila izbojevana. V zapisih preroka Ezekijela Bog judovski narod opozarja, da bo obnovljena izraelska država nase pritegnila sovraštvo svojih sosedov, ki se bodo zganili ter jo pregazili in uničili. To pretnjo je treba pravilno razumeti in upoštevati, da je mlada izraelska država pri svoji ustanovitvi na silo zavzela palestinsko zemljo in naselja. Veliko Palestincev je takrat pobegnilo ali pa so bili pregnani. Napovedano maščevanje se je tako ponudilo samo od sebe. Melanie odpre Biblijo na označeni strani in jim prebere: - "In prišel bo iz svojega mesta, s severnega kraja, in dvignil se bo nad moj narod Izraelcev kot oblak, ki prekrije Zemljo. In severni kralj bo planil nadenj kot vihar, z vozmi in konji in mnogimi ladjami; prišel bo v dežele Izraelcev, jih preplavil in odšel… Število konjeniških trum pa je bilo dvesto milijonov; slišal sem njihovo število. Konje in jezdece sem v prikazni videl takole: jezdeci so imeli oklepe ognjene, hiacintove in žveplene barve. Glave konj so bile kakor glave levov, iz gobcev pa so jim bruhali ogenj, dim in žveplo." Melanie prisotne pogleda izza okvirja svojih očal za branje in razloži: - Če upoštevamo, da je v davnih časih apostola Janeza tisoč vojakov ponavadi predstavljalo pravo armado ljudi, ni nenavadno, da je v svoji viziji dejansko število prihodnjih arabskih sil "preštel" v strašnih milijonih. Da pa gre tukaj za tanke in oklepna vozila, pričajo "oklepi" in čeljusti, ki "bruhajo ogenj, dim in žveplo". Janez nadaljuje s še podrobnejšim opisom: "Od vseh treh nadlog, od ognja, dima in žvepla, ki so jim bruhali iz gobcev... Moč konj namreč tiči v njihovih gobcih in repih; njihovi repi so podobni kačam - imajo glave, s katerimi povzročajo škodo." Melanie pusti Sveto pismo odprto in poslušalce opozori: - Te Janezove vizije je treba razumeti pravilno. Zamislite si, da ste pred dva tisoč leti vi zaspali v sanje, v katerih se vam preroško prikazuje napad tankovskih enot. Kako bi jih opisali, če kot najmočnejšo napadalno moč svojega časa poznate le konjenico? Kako bi opisali "ogenj, dim in žveplo" iz tankovskih cevi? Kako bi opisali tankovske "gosenice", s katerimi so se plazili, "kakor kače"? Ni dvoma, da so Janez in drugi preroki videli isto vizijo bodoče vojne proti izraelski mladi državi, njene spopade z jeznimi sosedi oziroma bitko na armagedonu. Kakor sem dejala, je ta zame že preteklost. Melanie počaka, da vidi odziv poslušalcev in opazi, da je nekdo pri zadnjih mizah dvignil roko. Ena izmed mladih gostiteljic takoj stopi k tej mizi, z radijskim mikrofonom v roki. - Oprostite, ker vas prekinjam, - vstane neki mladenič. - Vendar pa - na podlagi česa ste vi osebno prišli do zaključka, da se je bitka na armagedonu že zgodila? - Ker nam apostol Janez odkrije tako ime kot tudi položaj mesta, na katerem bodo to bitko bojevali. Melanie ponovno pogleda na odprto Sveto pismo in mu prebere: - "In zbral jih je na kraju, ki se hebrejsko imenuje ''har-megiddon''… Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje..." - Ali je za ta opis dodatna razlaga sploh potrebna? Ali se vam ta dogodek ne zdi znan od nekod? Saj ste ga s svojimi očmi že videli na malem ekranu vašega televizorja. Tu se očitno govori o prihodnjih vojnah in napadih izraelskih sosedov na novo judovsko državo. V času apostola Janeza je tak kraj v Izraelu celo obstajal. Imenoval se je Har - Magedon in na tej planoti se danes nahaja veliko oporišče izraelskih letalskih sil. In prav okoli tega mesta in nad njim so bojevali glavno zračno bitko med "zlemi angeli" oziroma napadalci in "dobrimi angeli" oziroma branilci obnovljene izraelske države. Izidi teh regionalnih spopadov so nam dobro znani. Kjub premoči v vojakih, tankih in letalstvu arabskim armadam ni uspelo pokoriti male izraelske države. Poražene so se umaknile, "tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje"! Ko je končala s temi vrsticami iz Svetega pisma, je Melanie razložila: - Očitno gre tu za spopad med velikimi vojaškimi enotami, v katerem je dobre oziroma obrambne moči osebno ščitil in vodil arhangel Mihael, napadalce pa "zli zmaj". Med zadnjim arabsko - izraelskim spopadom, bolj znanim pod imenom "vojna na jom kipur", so glavne zračne bitke večinoma potekale okoli vojaškega oporišča in nad njim, pri ruševinah Har - Magedona. Nenadni napad je skoraj privedel do težkega poraza izraelskih sil. Že v prvih treh urah zračnega spopada so z novimi ruskimi raketami SAM uničili tretjino vseh izraelskih letal. Tudi samim Izraelcem še ni jasno, kako so si opomogli in bitko obrnili sebi v prid. Apostol Luka nam dogodke teh vojnih dni opisuje takole... Melanie v Svetem pismu poišče določeno stran: - "Ko pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da bo kmalu razdejan." - Tudi ta vizija se je pokazala za točno. Med ''vojno na jom kipur'' je Sirija imela premoč v tankih tri proti dva, arabske sile v vojakih pa deset proti ena. Sirske tankovske enote so "kot oblak preplavile" severne dele Izraela in prišle skoraj do samih zidov Jeruzalema. Iz neznanih razlogov je tem enotam nekdo ukazal, naj se ustavijo in vrnejo proti Golanski planoti, kjer so jih kmalu uničili; to strateško področje pa je zasedel Izrael. Kaj bi vam rada s tem povedala? Reči hočem, da obstaja velika možnost, da se je bitka na armagedonu dejansko že zgodila. - Zakaj ste potem tako prepričani o tem, da smo se tako nevarno približali Apokalipsi? - vpraša tisti za zadnjo mizo. - Ker so se po vrstnem redu Razodetja vsa predhodna znamenja že pojavila. Ostane le še "odprtje nebes" oziroma prihod Odrešenika in končna sodba na Zemlji. - Kaj pa vladavina Antikrista? Ali menite, da je tudi do te že prišlo? … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.
Benedict Damjanovič Božidar - Sedem dni do Apokalipse
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar - Sedem dni do Apokalipse

Comments are closed.