SONCE V DLANEH – Teodora Taj

Naslovnica knjige Teodora Taj Sonce V Dlaneh
Naslovnica knjige Teodora Taj Sonce V Dlaneh
Naslov: SONCE V DLANEH
Avtor: TEODORA TAJ
Število strani : 204
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-175-1
       

Predstavitev

Življenjska pot terapevta in nenavadne duhovne izkušnje, v katerih je spoznaval skrito plat bivanja na zemlji, nam približajo komplementarno zdravljenje kot čudežno orodje odpravljanja bolezni in spodbujanja duhovne rasti posameznika. Z molitvami, trdno voljo in vero je Božidarju uspelo spremeniti življenje ter kolo usode zavrteti v pozitivno smer. Svoje življenje je posvetil služenju soljudem tako, da jih osvobaja bolezni in jih skuša usmeriti na božjo pot. Njegove terapije so povzročile ozdravljenja celo v domnevno brezupnih primerih. Mnogi, ki so že izgubili vsako upanje na spremembo zdravstvenega stanja, so se po njegovih terapijah popolnoma pozdravili. Njegova spoznanja so v pomoč vsem, ki jih zanimata alternativno zdravljenje in duhovna rast.

Del besedila knjige:

KAZALO Predgovor Prvi koraki Zlom Delo plemeniti ali pa ne Svetlobna krogla Veliko čiščenje Duhovni vid Čutenje vonjav duhovnega sveta Terapevtski prostori Terapevtska praksa Stik z notranjostjo duše Terapija komplementarnega zdravljenja Odpravljanje težav z zanositvijo Zdravljenje otrok Eksorcizem Regresoterapija Hoja po ognjeni preprogi Posvetitev Romanja Predgovor Knjiga, ki je pred vami, je nastala na podlagi izkušenj, videnj in dolgoletnega dela izjemnega človeka. Njegovo življenje potrjuje, da je svet, v katerem živimo, čaroben, nenavaden ter čudežev poln. Njegova osebnost je neulovljiva in se raz-penja od najgloblje srčnosti do trde strogosti, od božanske miline do nepopustljive vztrajnosti, od močnega stika z nebeškim svetom do tesne pri-zemljenosti, od moči do odpuščanja, od neizmer-ne želje po okušanju sreče do težnje po delitvi radosti z vsemi, ki jih sreča. Svoje življenje je posvetil služenju soljudem tako, da jih osvobaja bolezni in jih skuša usmeriti na božjo pot. Uspehi njegovega zdravljenja so tako izredno zadovoljivi, da presegajo najdrznejša pri-čakovanja. Njegove terapije so povzročile že ču-dovita ozdravljenja, celo v domnevno brezupnih primerih. Prej kronično bolni ljudje lahko že po eni ali dveh terapijah živijo zdravo in srečno življenje ter gledajo z zaupanjem v prihodnost. Tisoči, ki so že izgubili vsako upanje na spremembo zdravstvenega stanja, so se po nje-govih terapijah popolnoma pozdravili. Zahvaljujem se Božidarju za potrpežljivost, s katero mi je razlagal podrobnosti svoje terapev-tske poti in za navdih, na podlagi katerega sem njegove življenjske izkušnje zapisala in strnila v knjigi. Upam, da bo tekst, ki je pred vami, navdihnil mnoge še ne izoblikovane terapevte in jih spod-budil k prvim korakom v razvijanju prirojenih zdravilskih zmožnosti. Prav zdraviteljska dejav-nost je namreč tista, ki nas lahko popelje na pot zdravja brez kirurškega noža in brez farmacev-tskih dodatkov. Ko to spoznamo, naše življenje ni več isto. Vsaka beseda, vsaka misel, vsako de-janje postane pomembno ter pripomore k naše-mu notranjemu ravnotežju in telesnemu zdravju. Prvi koraki Na zemljo se je podal dobrih deset let po koncu druge svetovne vojne, ko je dežela, v kateri se je utelesil, okušala posebno zvrst socialistične preobrazbe. Rodil se je tako kot večina zemljanov v tistem obdobju: po prihodu iz trebuha ga je pričakal udarec po riti, na katerega se je odzval s prvim krikom bolečine. Dobil je telo, ki je bilo odvisno od dihanja in hranjenja ter prebavljanja užite hrane. Čeprav je bila religija v tistih časih nezaželena, ga je mati odnesla v cerkev, kjer so ga krstili. Dobil je krstno ime Božidar, da bi nikoli v življenju ne pozabil svojega izvora. Z imenom mu je usoda že ob rojstvu namigovala, da ga bo življenje vodilo po poteh, na katerih preži nevarnost izgube vere v Boga. Preko imena ga je nebeški svet opozarjal: »Izgubiš lahko karkoli v življenju, samo vere v Boga ne izgubi nikoli. To utelešenje ti je bilo dano, da bi preiz-kusil moč svoje vere v božansko silo.« Starša sta bila iz delavskih vrst in sta se po nekaj letih nesoglasij razšla ter razvezala. Mati je skrbela še za mlajšo sestrico, zato ga je zaupala v varstvo starim staršem, v družbi katerih se je odlično počutil. Babica je bila pravi angel, ki ga je varoval pred težavami vsakdanjega življenja. Z njo se je počutil svobodnega in pomembnega. Njena ljubezen mu je dajala varnost in oporo v občutljivih otroških letih. V zavetju njene dišeče kuhinje je imel občutek, da je svet varen in prijazen. Z vstopom v šolo pa se je dobri svet de-hteče kuhinje umaknil novi realnosti zemelj-skega bivanja. Šola je bila zanj premišljeno ubijanje domišljije in ukalupljanje mladih, za vse možnosti odprtih možganov. Čisto nič v šoli ga ni zanimalo. Med poukom je sedel v klopi in sanjaril. Njegov po-gled je nenehno pritegovalo okno in svetovi, v katere je vodil pogled. Najraje je gledal v sonce in se miselno povezoval z njim. Predstavljal si je, da je njegovo srce z nevidnimi nitmi povezano s soncem in kako se polni s sončevo toploto. Z zanimanjem si je ogledoval ptice na nebu in jim zavidal lahkotnost, ki jim daje svobodo letenja. Svet na zemlji se mu je zdel nezanimiv in ves čas je imel občutek, da se prave stvari dogajajo tam zgoraj – na nebu in ne na zemlji. Edina stvar, ki ga je z zanimanjem pritegnila, je bil šport. Imel je izreden občutek za žogo. Nogomet in košarka sta bila njegova prva mla-dostniška ljubezen. Popolnoma se je predal športnim dejavnostim in zanemarjal šolske ob-veznosti. Kraljeval je na nogometnem in košar-karskem igrišču. Kljub športnim uspehom pa je v svoji notranjosti občutil praznino, ki je bila iz dneva v dan večja in vse bolj črna. Začela je zevati v njegovo življenje in njena srhljiva prisot-nost ga je pričela vse bolj zastraševati. Športna zmagoslavja je skupaj z moštvom redno zalival z rekami alkohola in tako preživljal nočno življenje ter zapolnjeval praznino v svoji notranjosti. Večeri, v katerih so s prijatelji praznovali športne dosežke, so se razvlekli v pozne noči in trajali vse do zgodnjih juter. Praznovanja pa so bila vse bolj podobna utapljanjem v litrih alkohola. Pra-znina v njegovi notranjosti se ni prav nič manj-šala in je vse bolj zevala ter ga pahnila v brezno nezadovoljstva, brezupa in brezciljnosti. Živel je v svetu negativnih energij in v alkoholu iskal tolažbe. Zdelo se mu je, da je popolnoma sam na zemlji. Večkrat ga je zasledoval občutek, da se je izgubil na planetu, ki mu je bil tuj in neprijeten. Tudi njegov zaveznik alkohol mu ni dal nobene-ga odgovora na vprašanja, ki jih je porajala nje-gova notranjost. Bil je ponosen nase, ker prijatelja alkohola ni nikoli prevaral s kako drugo substanco. Njegovi prijatelji so mu ponujali marsikaj, pa se ni vdal. Njegovo bitje je nudilo močan odpor do drog, čeprav razumsko ni vedel zakaj. Morda se je podzavestno bal zmede, ki jo lahko droge povzro-čijo v podzavesti ali v čustvenem doživljanju. Zdelo se mu je, da alkohol razkriva resnico (»In vino veritas«), droge pa vodijo v laži in v lažno zaznavanje sveta. Morda se je bal tudi, da bi zaradi drog izgubil stik z nebom, ki ga je vzpo-stavljal že od otroštva dalje. Ne glede na leta brezciljnega tavanja, nočnega popivanja in dru-ženja z brezdelneži, se je s svojo notranjostjo še vedno z upanjem v srcu obračal v nebo. Imel je občutek, da je njegov pravi dom v nebeških višinah, nekje nad zvezdami in ne na zemlji. Nekje globoko v sebi je vedel, da alkoholni opoj ni njegov končni cilj bivanja na zemlji. Zdelo se mu je, da mora obstajati še nekaj boljšega, kar lahko izkusi v fizičnem telesu, pa mu nekako ni uspelo najti poti do tega. Vrtel se je v začaranem krogu športnih uspehov in nočnega opijanja. Nekega poznega večera je sedel na balkonu in razmišljal o najboljšem načinu, da zapusti ta svet, na katerem se še nikoli ni počutil zares doma. Zanj nobena stvar ni imela smisla, pa tudi zanimalo ga ni prav nič od vseh raznoli-kosti, ki so se nahajale na zemlji. Mesto, v ka-terem je živel, se mu je zdelo tuje, hladno in odbijajoče. V njem je vladal ustaljen ritem krute-ga vsakodnevnega dela za preživetje. Temu svetu je manjkal navdih, čarobnost, sreča in notranje žarenje. Vse to je bilo sicer skrito v Božidarjevi notranjosti, pa nekako ni moglo priti na plan. Razmišljal je o tem, kaj bi lahko storil, da bi nje-gova notranjost zažarela tudi v njegovi vsako-dnevni realnosti, o načinih, da bi spremenil svo-je življenje v proces poln čarobnosti, navdiha, ljubezni in sozvočja z božanskim. Brezciljnost vsakdanje realnosti in bednega delav-skega življenja je zarezala tako močno v njegovo dušo, da je nekega večera na balkonu prosil ne-beške sile, naj ga vzamejo nazaj. Razložil jim je, da se na zemlji ne znajde najbolje. Tarnal je o bedi svojega zemeljskega bivanja, o brezciljnosti vsega, kar je počel in neizpolnjenosti, ki jo je čutil globoko v sebi. Imel je občutek, da nebeški svet z ganjenostjo posluša njegovo moledovanje in ne-nadoma je dobil jasen znak, da se je nebo odzvalo na njegove prošnje. Petdeset metrov stran od njegovega bloka se je v popolni temi pojavil črn predmet, ki je s svojo nenavadnostjo pritegnil njegovo pozornost. Gledal je nenavaden pojav, ki je nenadoma zažarel v zaslepljujoči svetlobi. »Menda se mi res ne blede. To je pa res nekaj čisto izjemnega. Čudežna zadeva,« si je rekel. Stekel je po stopnicah svojega bloka, da bi preveril, kaj je videl. Približal se je svetlečemu pojavu na deset metrov, ko je ta izne-nada izginil. Vedel je, da je doživel nekaj ne-navadnega, vendar se ni preveč trudil najti ra-zlage tega dogodka. Že tako je imel težave z ze-meljskim bivanjem, v svoji bližini pa ni imel nikogar, ki bi razumel njegovo doživljanje. »Mislili bodo, da se mi je zmešalo.« Dogodek je enostavno potlačil v svojo notranjost in nadaljeval s svojim povezovanjem z nebom in z božansko silo. Čeprav je vedel, da veliko ljudi na zemlji živi prazno življenje, pa tega ni privoščil nobenemu živemu bitju. Nočno pohajanje po diskotekah in popivanje s prijatelji je njegovo trpljenje še stopnjevalo in ni v ničemer pripomoglo k nje-govemu boljšemu počutju. Mati je bila v skrbeh zanj in je že popolnoma obupala nad njim. Bil je izgubljen in vse je kazalo, da ga čaka pogu-bljenje. Vrtel se je v začaranem krogu nočnega popivanja v družbi brezdelnežev, dokler ni nena-vaden dogodek popolnoma spremenil njegovega življenja. Nenadoma je doživel nekaj, kar je nje-govo življenje obrnilo na glavo in prineslo močne spremembe. Zlom Usodni dogodek se je zgodil v diskoteki, v katero je zataval opit od alkohola. Vso pot, ko je pešačil do diskoteke, je spremljal luno in zvezde ter strmel v nebo. Pogovarjal se je z duhovnimi bitji, za katere je vedel, da mu bodo pomagala. Prosil jih je za spremembo v življenju, za pravo pot, za nekaj, kar bi naredilo njegovo življenje smiselno. Tokrat so se bitja silovito in odločno odzvala na njegove prošnje. V diskoteki s pomenljivim imenom »Mesečina« ga je zagrabil varnostnik in ga zaradi vinjenosti porinil čez prag. Bila je zima in led je spreminjal poti v nevarna drsališča. Na zamrznjenih tleh mu je spodrsnilo in nenadoma se je z vso težo svojega telesa znašel na zemlji. Spodnjega dela telesa sploh ni več čutil. Vedel je, da je to trd pristanek, s katerim je plačal svoje utapljanje v alkoholu in nočno pohajkovanje po diskotekah. V mislih je imel samo en cilj: nujno priti domov. Ni vedel, kako je prišel do stanovanja, verjetno pa je alkohol blažil bolečino telesa, ki se je v vsej svoji bedi vleklo po zemlji. Vedel je, da se je nebo odzvalo na njegove prošnje po spremembi v življenju. To je bil jasen znak in opozorilo. Nebo je zahtevalo, naj se spremeni, naj najde pravo pot ali pa ga čaka popolno pogubljenje. Njegovo življenje se je znašlo na razpotju dveh poti, od katerih je ena vodila v nebesa, druga pa v pekel. Imel je možnost izbire. »Bog je dobrohoten in da-režljiv,« si je mislil. »Dal mi je še eno priložnost, čeprav sem že toliko svojih let življenja popolno-ma zavozil. Moje ponočevanje bi se lahko kon-čalo tudi s smrtnim izidom, pa se ni. Usoda je bila milostna z mano.« Dva dni je ležal na postelji in upal, da bodo ote-kline na nogah izginile same od sebe. Bolečine pa so bile vse hujše in otekline vse večje. Po dveh dneh ležanja v mukah in bolečinah ga je prijatelj le prepričal in ga odnesel v bolnišnico. Zdravniki so diagnosticirali zlom gležnja in pete ter strgane vezi. Obljubili so mu operativni po-seg, vendar mu niso mogli zagotoviti, da bo še kdaj normalno hodil po nogah. Vedel je, da je sam kriv za vse, kar se mu je zgodilo. Upal je, da bo nebeški svet milosten in je prosil za še eno možnost. Pred operacijo je nenehno molil in prosil vsa nebeška bitja za pomoč. Prosil je za zdravnika, ki bi ga operiral in dal njegovim nogam zdravje. V težkih bolečinah je odpiral svoje srce in se predajal nebeškemu svetu. Njegovo prošnje so bile silovite, saj so se rojevale iz neznanskih bolečin in silne želje po novem življenju, po du-hovnem preporodu in boljši realnosti zemelj-skega bivanja. Notranji glas ga je jasno opo-zarjal, da ima moč in priložnost narediti popoln preobrat svojega življenja. Njegove molitve so bile uslišane. Operacija noge je uspela. V novo življenje se je podal z berglami. Opiral se je nanje in se pripravljal za novo hojo po zemlji. Vedel je, da se mora spremeniti in biti pripravljen na korenit preobrat svojega bivanja. Rehabilitacija operirane noge je trajala več me-secev. Imel je trdno prepričanje, da bo spet nor-malno hodil in tekel. Ob razgibavanju noge je nenehno molil in prosil božanski svet za spre-membo svojega življenja ter za vodenje na pravi poti. Iz dna duše si je zaželel spremeniti svoje življe-nje, v katerem do tedaj ni videl nobenega smisla. Začel je moliti in prositi Boga, naj mu nakloni tisto, kar je za zanj in za njegovo dušo najboljše. Prosil ga je, naj mu pokaže njegovo življenjsko poslanstvo in ga usmeri na božjo pot. Z moli-tvami, trdno voljo in vero ter seveda s pomočjo zdravnikov je noga popolnoma okrevala. Pozdra-vila pa se ni samo njegova noga, ampak tudi njegova duša. Rodil se je v novo življenje, ki mu ga je milostno ponudil nebeški svet. Okrevanje po poškodbi noge je v njegovi notra-njosti prebudilo silno moč. Boj za zdravje last-nega telesa je v njem prebudil pogum, samo-zaupanje in neustrašnost. Vsakodnevni rezultati v okrevanju pa so ga v vsem tem še spodbujali. Spoznal je, da je telesno trpljenje samo prehodne narave in ga lahko premaguje s silno potrpe-žljivostjo in vero v ozdravljenje. Želja po prenovi življenja je rasla. Vera v moč preobrazbe je bila vsak dan večja in je dvigovala njegovo samozavest. Mati je uspela najeti poceni garsonjero na morju, kjer je uspešno nadaljeval z rehabilitacijo operirane noge. Več kot mesec dni je vsak dan posvetil zdravljenju svoje noge in duše. Pri tem mu je bistveno pomagalo sonce in njegova energija, s katero je čutil močno pove-zavo že kot otrok. Ugotovil je, da so leta brezciljnega tavanja po zemlji njegovo telo zaznamovala z odvečnimi ki-logrami, ki so opozarjali na zanemarjanje telesa in duha. Trdno se je odločil, da bo okrepil nogo in tudi celo telo. Vsak dan je plaval in njegova noga je bila vidno močnejša, tako da je lahko kmalu tekel po obali. Tek po vročem soncu je bil največji balzam za njegovo dušo. Počutil se je brezskrbnega in svobodnega. V opoldanski vro-čini se je odpravljal na jogging, da bi lahko v čim večji meri okusil moč in toploto sonca. Svoje srce je odpiral soncu in se povezoval z njegovo silno močjo. V skalovju, ki so ga obiskovale le kače in martinčki, je molil. Ob molitvah na vročih skalah je čutil silno energijo in moč, kako se pretakata po njegovemu telesu. V popolni samoti je spo-znaval najsvetlejše plati svoje duše. Dvignil se je v višave in ostajal tam vse dlje in dlje. Spoznaval je, da je eno z nebom. Jutranji in večerni obredi z molitvami pa so krepili njegovo povezanost z božansko silo. Zlom noge je v njem prebudil tudi posebno po-nižnost pred Bogom in njegovo vsemogočnostjo. Spoznal je, da se lahko zanese edinole na Boga, katerega milost je neizmerna. Hvaležen mu je bil za ponovno rojstvo. Čakalo pa ga je še veliko dela. Delo plemeniti ali pa ne Po končani rehabilitaciji noge je sklenil, da si bo poiskal službo. Posebnih šol ni imel, zato je iskal svoji izobrazbi primerna dela. Prvo službo je do-bil v steklarni. Tam je spoznal garaško delo v nemogočih pogojih. Seveda ga to delo ni izpol-njevalo, zato si je iskal drugo. Poleg dela v toarni je opravljal še razna priložnostna dela. Preizkusil se je kot čistilec, smetar, montažer pohištva, pralec avtomobilov. V novem življenju je imel mnogo dela. Prva stvar je bila opuščanje in osvobajanje. Opustil je stare navade in se osvobodil od škodljivih razvad. Alkohol in tobak je pustil v prejšnjem življenju, saj mu v novem nista nič več koristila. Osvobodil se ju je čez noč. V sebi je trdno sklenil, da se odpoveduje škodljivim razvadam in tega se je od tedaj naprej tudi trdno držal. Nehal se je družiti z ljudmi, ki so zapolnjevali njegovo prejšnje življenje. Potrebe po obiskovanju nočnih lokalov in diskotek ni imel več. Ponoči pa je bil buden samo še zaradi nočnega dela v tovarni. V letih brezciljnega tavanja od poklica do poklica mu je uteho nudil le pogovor z nebom. Ne glede na vreme je vsakodnevno stopal na balkon in se uzrt v višave pogovarjal z nebeškim svetom. Imel je občutek, da nebo sprejema vso njegovo bedo in žalost ter mu nudi nevidno tolažbo. Na njego-va sporočila se je nebo odzivalo bodisi v obliki groma, strele ali drugih znamenj na nebu. Kadar se je zagledal v višave, si je zaželel, da bi prejel odgovor, ki bi ga prepričal v obstoj višjih nivojev bivanja. Zazrt v nebo je po napornem delavniku molil na balkonu in se pogovarjal z višjo silo. Ta sila je odgovarjala na njegove molitve in na nje-gove prošnje. Kadar je prosil za dež, ni trajalo več kot petnajst minut, da je pričelo deževati. Prosil je tudi, da padavine prenehajo in nebo je uslišalo njegove prošnje. Vsaka njegova pobuda je bila deležna odgovora in vse to ga je prepri-čevalo v resnično moč božje sile. Dobil je obču-tek, da je eno z vremenom in v tistem hipu ga je vreme uslišalo. »Ali sem res čisto navaden človek? Ne vem. Ne verjamem. Vsem drugim ljudem se zdi življenje na zemlji nekaj normalnega. Meni pa ne. Še zda-leč se mi ne zdi človeškega dostojanstva vredno, da se ljudje kot roboti iz dneva v dan podajajo na delo. Svojo dragoceno energijo izgubljajo za ne-nehno ponavljanje opravil, ki za preživetje sploh niso pomembna. Njihov edini cilj je ubijanje človekovega duha.« Zazdelo se mu je, da je prav v tem tudi odgovor na njegovo zadrego. Moč človeka je skrita v njegovem duhu. Negovanje duha prav gotovo prinese mnoge spremembe v življenje posameznika. Prav to bi si želel pre-izkusiti, če bi le imel vsaj priložnost. Upal je na boljše čase. Zaenkrat je bil zanj že pravi bla-goslov, da je imel sploh delo in redno plačo. Toda želja po nečem višjem in boljšem mu ni in ni dala miru. Pripravljen je bil na nenehne spre-membe v svojem življenju, saj je bil prepričan, da bo našel prav takšno delo, kakršno je zanj najbolj primerno. Čeprav je že komuniciral z nebeškim svetom, pa se vsakdanje zemeljsko življenje še ni bistveno spremenilo. Nenehno je menjal službe, delal je cele dneve in včasih tudi noči, v želji po večjem zaslužku in prijetnejšem življenju. Poleg dela je vsak dan tudi skrbel za svoje fizično zdravje. Spoznal je uživanje v teku. Tek je postal njegov vsakdanji spremljevalec, ki mu je zagotavljal sprostitev in novo moč. Spoznal je, da mora skozi divjino, da bi prišel v svojo obljubljeno deželo. Težaško delo, ki ga je moral opravljati, je bilo v bistvu njegovo Rdeče morje. Kaj je pravzaprav njegova obljubljena dežela še sam ni vedel. Samo to mu je bilo jasno, da bi počel nekaj, ob čemer bi se dobro počutil in občutil navdušenje. Seveda si je želel tudi več prostega časa. Trdno je verjel, da si to res zasluži in bo to tudi dobil. Saj je bil vendar na poti čez Rdeče morje in to je bila pot v svobodo. Morda je moral čez težko obdobje zato, da bi Bogu doka-zal, da misli resno. In vse to so bile preizkušnje njegove vztrajnosti in notranje moči ter notranje želje. Edini način, da pride do cilja je bil v tem, da se v njegovih mislih ne naseli kakšen dvom. Vsak dan se je obračal proti nebu in to je bil dober znak. Po svoje je skušal rešiti svojo dušo in njegovo srce se je iz dneva v dan močneje odpiralo. Odpiralo se je proti višavam in na nek čuden način je občutil, da mu je nebo ljubezen vračalo. Nenehno se je zahvaljeval Bogu, da živi v sreči, varnosti, zdravju in blagostanju. Svetlobna krogla Na balkonu svojega bloka je ob večerih molil z rokami dvignjenimi k nebu in se pogovarjal z božansko silo. Nekega dne se mu je med molitvijo zgodilo nekaj sila nenavadnega. Ko je molil s privzdignjenimi rokami in s pogledom usmerjenim v zvezdnato nebo je nenadoma opa-zil, kako se mu iz vesolja približuje zlata krogla, ki je žarela kot sonce, vendar ni razsvetljevala noči. Krogla je postajala vse večja in večja. Z neznansko hitrostjo se je bližala balkonu, na katerem je stal. Bil je osupel in nenadoma ga je sila žarečega telesa vrgla po tleh v notranjost stanovanja vse do vrat kuhinje. Ni vedel, kaj se pravzaprav dogaja in ko je spet prišel k sebi, je krogla že izginila. »Ljubi Bog, tole je bilo pa močno. Le kaj se je zgodilo?« se je spraševal. »Ob prvem srečanju s svetlobnim telesom je to hitro izginilo, sedaj pa me je z vso silo vrglo po tleh. Prejšnjemu srečanju so sledile korenite spre-membe v mojem življenju. Glede na silo drugega svetlobnega pojava pričakujem, da se bo zgodilo še kaj bolj silovitega od tega, kar sem doživel do sedaj. Ko sem se mu prvič odprl, je Bog vstopil v moje življenje in mi ponudil obilo novih mo-žnosti. Preizkusil sem se že v celi vrsti del in poklicev. Verjamem, da mi bo sedaj ponudil tistega, ki je pravi zame.« Želel si je opravljati delo, ki bi bilo privlačnejše, udobnejše in bi ga vedno znova navdihovalo ter spodbujalo na življenjski poti. Na vsak način si je želel priti iz zapora, v katerega je bila stlačena njegova duša. Počutil se je duhovno omejenega. Njegov duh je bil ujet v kletko in je dihal samo po slamici. Vedel pa je, da je možno duha osvo-boditi. Najprej je moral seveda odkriti, kje je pravzaprav ograja njegovega duhovnega zapora. Mislil si je: »Glavna lastnost zapora je, da v njem človek trpi. To pomeni, da človek, ki ne trpi in uživa, ni v zaporu. Najti moram torej načine bivanja, v katerih se bom dobro počutil in bom užival.« Začel je brskati po svojih potrebah in ločevati resnične od vsiljenih. Pri tem je ugotavljal, da tisto življenje, ki ga v resnici živi, ni prav v ničemer podobno življenju, ki bi ga želel živeti. Na sebe je pričel gledati kot na povsem novo osebnost. O sebi je razmišljal kot o človeku, ki je v življenju uspešen, poln moči, vitalen, notranje miren in poln razumevanja ter ljubezni do sveta, v katerem živi. Trudil se je pozabiti na preteklost in se osredotočati na nove priložnosti, ki so se mu ponujale. Pričel je razvijati svojo osebno no-tranjo moč. Njegova želja po spremembi življenja je bila velika, njegova vera, da mu bo uspelo uresničiti željo, pa še večja. Vsakodnevne mo-litve so njegovo zaupanje, da bodo prošnje usli-šane, še povečevale. Pričel se je ukvarjati z vprašanjem poti, ki bi ga pripeljale k uresničenju lastne želje po izboljšanju življenja. Zavedal se je, da je njegov uspeh odvisen le od moči njegove notranje želje ter vztrajnosti. Prav njegova vera v uspeh je postala magnet za ugoden razplet dogodkov in za nastanek tistih življenjskih situ-acij, ki bi ga vodile k uresničenju cilja. Pričel je prebirati literaturo na temo duhovnosti in pozitivnega mišljenja. Vse to znanje je pričel uporabljati tudi v praksi. Na listke si je napisal stavke iz knjige Pozitivna načela življenja Normana Vincenta Peala in jih nenehno po-navljal v mislih: Vselej in povsod sem deležen božjega vodstva. Vsakič zavijem na pravo pot. Bog mi utre pot povsod, kjer se zdi, da poti ni. Veliko čiščenje Nekaj tednov kasneje ga je v nočni izmeni močno usekalo v križu. Nevzdržne bolečine so se nase-lile v njegov hrbet in nobeno zdravilo jih ni pre-gnalo. Bil je obupan, ker mu zdravniki niso znali pomagati in je iskal še druge možnosti za okre-vanje. Izvedel je za zdravilca, ki je zdravil z reiki energijo in se takoj odpravil k njemu. Že po pr-vih terapijah je začutil silno spremembo v sebi. Fizične bolečine so počasi prenehale, njegovi duši pa se je odprl nov svet. Začel je obiskovati tečaje reikija, karune, biorgo-nomije, bioenergije, pranoterapije, refleksne ma-saže, aktiviranj DNK. Prejel je številne iniciacije in imel odlične rezultate pri prvih poskusih zdravljenja. Izvedel je, da je izkušnjo z žarečo kroglo doživel tudi Mikao Usui in šele tedaj je uspel osmisliti dogodka z balkona. Moč žareče krogle je naznanjala prejem božanske posvetitve, s katero daje božanski svet znamenje posame-zniku, da je prišel čas, ko bo preko njega delovala božanska sila in pričevala o svoji moči in o svojem obstoju. Poleg številnih tečajev, ki jih je obiskoval, se je lotil tudi spreminjanja svojih življenjskih navad. Opuščanja starih navad se je lotil tako, da je začel pridobivati nove. V svoje življenje je uvedel celo vrsto novosti, zaradi česar na stari način življenja niti pomislil ni več. Njegov glavni cilj je bil postati svoboden in vse drugo je podredil temu cilju. Nekje v sebi je vedel, da če si nečesa res želiš, deluje celo stvarstvo temu v prid in ves nebeški svet podpre tvoja stremljenja. Najprej se je lotil velikega čiščenja. Očistiti je moral vse: prostore v katerih je bival, svoje be-sede, svoje misli, svoja čustva. Ob čiščenju je imel nenehno v mislih, da čisti svojega duha vseh negativnih vibracij. Še najbolj enostavno je bilo čiščenje prostorov. Iz stanovanja je odpeljal prav vse stvari, ki jih že leto dni ni več uporabljal. Verjemite mi, nabralo se je ogromno stare krame, od katere se je poslovil hla-dnokrvno in brez kančka obžalovanja. Pohištvo v sobah je prestavil, zamenjal okrasne predmete in z živahnimi svetlimi barvami prepleskal vse stene. Prižgal je kadilo in sveče v vseh prostorih sta-novanja. No, to je bila velika sprememba, pa ven-darle samo uvertura v še večje čiščenje. Počistiti je moral tudi s številnimi informacijami, ki mu jih je vsiljevala okolica in s tem motila njegov notranji mir, zmanjševala notranjo moč ter trdnost. V želji po krepitvi notranjega miru se je odrekel časopisom, televiziji, zabavam in dol-gotrajnim obiskom. Rezultati so bili izjemni, saj nepomembne informacije niso več motile njego-vih misli, televizija pa ga ni več uspavala v brez-voljnem opazovanju ekrana. Lotil se je tudi čiščenja svojih besed. Besede imajo lahko veliko ustvarjalno ali pa uničevalno moč. Prisiliti se je moral, da se je posluževal le tistih besed, ki so na ljudi okoli njega in na njega samega spodbudno vplivale. Najprej se je naloge lotil tako, da je govoril čimmanj. Postal je skop v besedah. Pazil je, da so njegova usta za-puščale samo tiste besede, ki so ljudem prina-šale upanje, tolažbo in notranjo moč. Vse ostalo so bile le verbalne smeti, ki jih ni hotel izgo-varjati. Te smeti so zastrupljale ljudi in jim vli-vale strah. Uničevalno moč besed so potrdile tudi njegove sanje. V sanjah je videl, kako mu je iz ust štrlel izrastek nenavadnih oblik. Bil je enostavno rečeno nagnusen stvor. Podoben je bil izrastkom iz krompirja, ki so se končevali z žuželkami in stonogami, katerih okončine so migotale ter se zvijale. Barve čudnega rogovileža so bile še naj-bolj podobne svinjski koži. Ta sanjski izrastek ga je spominjal, da iz ust lahko prihajajo zelo slabe stvari, ki na ljudi negativno vplivajo. Zahvalil se je svojim sanjam za pomoč, ki mu jo dajejo pri preobrazbi. Poleg besed je pričel tudi z velikim čiščenjem svojih misli. Prizadeval si je odstraniti vse nega-tivne misli iz svojega miselnega programa. Pred-stavljal si je svojo glavo kot božanski vrt, na katerem ne sme dovoliti več rasti nobenemu ple-velu. Samo najlepše rože s prekrasnimi cvetovi so bile zaželene. Njegov miselni vrtiček je naj-lepše zacvetel, kadar je o vsaki stvari, na katero ga je napeljala misel, obrnil v »Ljubim …« Vsak dan je skušal misliti na stvari, ki jih ljubi. To je bila igra, ki se jo je igral s svojimi mislimi. Kadar je pomislil na svoje stanovanje na primer, si je rekel: »Ljubim svoje stanovanje.« Kadar je po-mislil na svoje delo, si je rekel: »Ljubim svoje delo.« Kadar je mislil na Boga, mu je zaupal: »Ljubim te, o Bog. Ti si božanski, ti si nesmrten, vsemogočen, ti si moja ljubezen. Ljubim te, ki si ljubezen sama.« Namerno je pričel z odstranjevanjem vseh tistih misli, ki bi utegnile zmanjšati njegovo srečo. To ni bilo enostavno. Večina misli, ki se je do tedaj podila po njegovi glavi, je bila negativno narav-nanih in začinjenih z občutjem brezvoljnosti, strahu ali jeze. To je bil plevel, ki je motil rast njegove sreče. Pričel ga je izkoreninjati. Uvedel je strogo miselno cenzuro. Za vsako pozitivno misel se je sam pohvalil, vsako negativno pa je skušal čim prej zamenjati s pozitivno. Namesto, da bi tuhtal o tem, kaj slabega in težkega ga v življe-nju še čaka, se je prepričeval, da mu je Bog na-menil samo še lepe trenutke življenja. Nebeško življenje je hotel živeti že na Zemlji. Verjel je, da imajo v onstransko nebeškost dostop le ljudje, ki so jo izkusili in prakticirali že na Zemlji. Pričel se je uriti v drugačnem zaznavanju drugih ljudi. Pomembno se mu je zdelo, da se osvobodi vsakršne kritike drugih. Pričel se je vaditi v poslušanju brez pritrjevanja ali nasprotovanja. Prenehal je razmišljati o napakah drugih ljudi, kaj so storili dobro in kaj ne. Pri poslušanju svo-jih bližnjih je lastno notranjost popolnoma uti-šal. Kontroliral je misli in brisal nasprotovanje ter negodovanja z besedami »ljubim, ljubim, ljubim…«. Pričel je brisati tudi lastni tihi dialog v glavi. Namesto nasprotujočih in begajočih si ra-zmišljanj je nenehno vnašal misli »ljubim, lju-bim, ljubim…«. V nenehnih naporih in vztrajni prizadevnosti je vztrajal štiri leta, da je posekal korenine misel-nemu plevelu. Modrost njegovega početja se je odražala tudi v njegovem življenju. Postal je notranje miren, zbran in trden. Njegova energija ni nič več nihala, njegova pozornost pa se je osredotočala na božanskost. Njegove misli, bes-ede in dejanja so postajale vse bolj mirne. Vsak dan bolj je bil uspešen v premagovanju samega sebe. V tem prizadevanju je bil vztrajen in trden. Iskal je samotne kraje in samotne trenutke, saj je takrat njegova energija naraščala, postajala svetlejša in močnejša. V samoti so bile njegove molitve najmočnejše, njegova zavest je bila mir-na in globoka. Hodil je na dolge sprehode v na-ravo in ob kapelicah ali razpelih v gozdu molil ter se obračal na božansko silo. Začel je iskati trenutke miru in tišine, v katerih je bil nena-doma od znotraj deležen odgovorov na svoja številna vprašanja. Veliko čiščenje je zajelo tudi njegova čustva. Pregnal je vsa čustva jeze, nemira, žalosti iz svojega miselnega programa in jih nadomestil s pozitivnim čustvovanjem. Pričel se je vaditi v sreči. Raztegoval je trenutke notranje sreče ka-kor žvečilni gumi in si prizadeval v to snov, iz katere je skovana sreča, oviti celo svoje življenje. Pri čutenju sreče se je popolnoma notranje umi-ril in vadil različne oblike dihanja. Podaljševal je dih in izdih in ob tem čutil notranje žarenje ter valove radosti in sreče, ki so preplavljali celotno njegovo bitje. V tem urjenju je bil tako spreten, da je sčasoma dosegel občutenje sreče kot ne-nehno prisotno v svojem bitju. To je pričela zaznavati tudi njegova okolica. Sreča je sijala iz celega njegovega bitja, tudi kadar ni imel nasmeha na ustnicah. Njegova pojavnost sama je izžarevala optimizem in magnetizem, ki ga je le težko ubesediti. Sreča, ki se je naselila v njegovo življenje, pa ni bila začetniška sreča. Bila je popolna radost in veselje, ki ga je čutil tako močno, da je ni bilo sile, ki bi ga vrgla iz tega stanja. Sreči se je predal popolnoma in z vsem svojim bitjem. Želel je deliti svojo notranjost tudi z drugimi ljudmi. Hotel je, da bi ljudje začutili srečo, ki je žarela v njem. Vedel je, da je sreča nalezljiva. Kadar je dal svoji notranjosti prostor, da se je veselje v njej bohotilo, so bili tudi ljudje v njegovi okolici videti srečnejši in bolj zadovoljni. Razmišljal je: “Sreča se je naselila v celo moje bitje in me vsega preplavila. Morda bi jo lahko preko dlani pre-nesel tudi na druge ljudi. Dlani so lahko pre-vodnik božanske energije sreče in prav na tak način jih lahko uporabim.” To so bile misli, ki so ga vodile na pot zdravljenja. Spremembe, ki jih je uvedel v svoje razmišljanje, čustvovanje in v svoje življenje nasploh pa so se pričele kazati tudi v njegovi poklicni poti. V mislih je pričel vsakodnevno komunicirati z bo-žanskim svetom. Bil je pozoren na namige uso-de, ki bi ga popeljali na pravo življenjsko pot. Slike iz njegove prihodnosti so pri tem prihajale sporadično v njegovo zavest. Vseskozi ga je spremljal občutek, da je celo svoje življenje že videl, tako kot gledaš film, spominjal pa se je le fragmentov iz tega filma. Te spomine na svojo lastno prihodnost, ki se ima zgoditi, je skušal uporabiti na najbolj smiseln način in si z njimi pomagati pri iskanju prave poti in pravih izbir. Pričel je zahajati v družbo prijateljev posvečenih v duhovnost. Iskal je ljudi, ki bi ga vodili po poti modrosti. Družil se je z ljudmi, s katerimi mu je bilo prijetno in iskal kraje, kjer se je dobro po-čutil. Spoznal je mnoge terapevte in zdravitelje, ki so ga usmerili na pot svetlobe in modrosti. Njegovo življenje je postalo čarobno in magično, prav takšno, kakor si je predstavljal, da bi mo-ralo biti. Spoznavati pa je pričel tudi drugačno plat življenja in ugotavljati, da zaznavata so-dobna znanost in medicina svet le v omejenem obsegu in se pretvarjata, da vsega tistega, kar ne znata razložiti, pravzaprav sploh ni. Duhovni vid Ukvarjanje z duhovnostjo je bistveno vplivalo na njegova čutila. S tehnikami zdravljenja se je seznanjal na številnih tečajih, praktično pa jih je preizkušal najprej na sebi in na svojih so-rodnikih. Že v začetku je imel dobre rezultate. Njegov dar pa se je krepil in plemenitil z vsako novo iniciacijo. Odpiralo se je tudi tretje oko, tako da je lahko že kmalu videl dogajanja na različnih telesih posameznikovega biopolja. S sprostitvijo energetskih blokad mu je uspelo ozdraviti številne težje in lažje zdravstvene težave sorodnikov in prijateljev. Njegov duhovni pogled je začel zaznavati stvari v okolici, ki so mu bile prej nevidne. Najprej je opazil, da lahko zaznava misli, ideje in občutke. Lahko je pokukal v misli ljudi in ugotavljal, kdaj se skladajo z izgovorjenimi besedami in kdaj postavljajo govorce na laž. Občutil je, kdaj so ljudje prikrivali prava čustva ali hlinili občutenje tistega, kar sploh niso čutili v svoji notranjosti. Lahko je videl in čutil človekovo resnično bistvo in pravo notranje čustvovanje. S povečevanjem notranje mirnosti in trdnosti se je postopoma pričel odpirati tudi njegov periferni vid. Sprva je zaznaval le rahle obrise energije okoli ljudi, nato je pričel zaznavati tudi barve avričnega polja in v letu dni se je njegovo tretje oko tako odprlo, da je zaznaval vse plasti avre. Zaznavanje avričnega energetskega polja je bilo zanj izjemnega pomena, saj je lahko na ta način točno ugotovil, zakaj ima posameznik težave z zdravjem in kako jih … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Teodora Taj Sonce V Dlaneh
Ovitek knjige Teodora Taj Sonce V Dlaneh

Comments are closed.