SVET OSLOV – Gabriele Boiselle

Naslovnica knjige Gabriele Boiselle - Svet Oslov
Naslovnica knjige Gabriele Boiselle - Svet Oslov
Naslov: SVET OSLOV
Avtor: Gabriele Boiselle
Število strani : 298
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-496-7
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-514-8
       

Predstavitev

Gabriele Boiselle je mednarodno priznana fotografinja konjev. Z veliko razumevanja, potrpežljivosti in s posebnim čutom ji uspevajo čisto posebne, edinstvene slike. Skozi svoj objektiv ne ujame le lepote oslov in konjev, ampak tudi milino njihove duše. Izvira iz družine vzrediteljev konjev, študirala pa je komunikologijo v Münchnu. Po študiju je delala za radio in televizijo v Nemčiji ter prepotovala ves svet.

»Že več kot 20 let fotografiram konje in niti en dan se nisem dolgočasila. Zapeljala me je ljubezen teh bitij, ki me obdarujejo z vedno novimi zamislimi in prebliski, s katerih zornih kotov jih naj portretiram. Leta 1985 sem izdala svoj prvi koledar z arabskimi konji in od takrat sem zapisana estetiki in lepoti teh prečudovitih bitij. Pri tem pa ni pomembno, ali fotografiram zelo visoko cenjenega arabskega žrebca, osla, islandskega konja ali haflingerja. Vedno je bistvena osebnost vsakega posameznega konja ali osla in kaj ta izžareva. Da lahko delam s konji, je zame privilegij. Zelo sem hvaležna, da mi je dano skozi objektiv gledati in upodabljati te živali na poseben način. Moji konji pa v zameno vedno znova poskrbijo za to, da fotoaparat tudi odložim in se usedem v sedlo. Jezdenje je najlepša stvar na svetu in ima pravzaprav prednost pred fotografiranjem.

Del besedila knjige:

Uvod

Vsebina

Na svojih popotovanjih

ki so me kot fotografinjo konjev vodili okrog sveta, sem vedno srečevala veliko oslov. Naj bo na bazarju v Kairu, v južnoafriškem gorovju Lesoto ali na tržnici v Marakešu – človeku so služili kot tovorna ali jahalna žival. Na podeželski cesti v Namibiji sem naletela na te štirinožce v polnem galopu. Osli so dragocena delovna sila in nepogrešljivi v vseh deželah, kjer se morajo še vedno znajti brez tehničnih pripomočkov, kjer ni urejenih cest in da pridejo do vasi, ki ležijo visoko v hribih. Čeprav se je svetovna populacija oslov precej zmanjšala, so v državah v razvoju še vedno pomemben gospodarski faktor.

V Evropi se je število oslov v zadnjih 20 letih zmanjšalo na minimum. Če se nekaj ljubiteljev oslov ne bi združilo z namenom, da bi ta trend ustavili, bi nekatere pasme že izumrle. Takšen preporod je znak pozornosti in spoštovanja, ki ju danes izkazujemo oslom, da jim priznamo zasluge, ker že tisočletja služijo človeku.

S to knjigo bi rada prispevala k temu, da se naučimo ceniti in imeti radi osle. Kdor je bil že kdaj v družbi oslov, mi bo pritrdil, da so to čudovite živali.

Iz vsakdanjega življenja dolgoušcev 4

Vzgoja osličkov 4

Družinske vezi 4

Oskar – družinski osel 4

Stari osli 5

Zakaj imaš tako velika ušesa? 5

Nega kožuha 5

Radovednost in razposajenost 6

Močan temperament 6

Osli doživijo večjo starost, kot mislite 7

I-a – je to le kričanje ali kaj več? 7

Osli niso vedno sivi 7

Osli imajo radi suh in mrzel sneg 8

Osli ne marajo mokrote 8

Osli radi dremajo 9

Ali osli res vse jedo? 9

Strupene rastline 9

Prijateljstvo 10

Na raziskovalnih odpravah 10

Osli po svetu 10

Zgodovina tu in tam 10

Osli v Severni Afriki 11

Osli v Franciji 11

Osli v Španiji 12

Osli v Italiji 13

Osli v Avstriji in na Madžarskem 14

Osli v Grčiji in Turčiji 14

Osli na Irskem 15

Osli in mule v Ameriki 15

Osli v Braziliji 15

Osli so po vsem svetu 16

Osli v službi človeka 16

Mule in mezgi – »muliji« 16

Mule in mezgi 17

Nekoč je živel osliček… 17

Epilog 18

Literatura 18

Viri fotografij 20


Iz vsakdanjega življenja dolgoušcev Vzgoja osličkov


Kdor je kdaj v rokah držal novorojenega oslička, se bo tega malega, običajno sivega, krhkega bitja spominjal vse življenje.

Mame oslice imajo svoje otroke nenehno na očeh, zato se ne smemo nikoli približati nepoznani oslici z mladičkom. Skrb oslic za njihove mladičke je prav ganljiva: zelo ljubeznivo in skrbno jim sušijo moker kožušček ter jih z rahlimi sunki spodbujajo, da poiščejo seske. Pri dolgodlakih oslih so ti še posebno dobro skriti pod gostim materinim kožuhom, zato se morajo oslički toliko bolj potruditi, da jih najdejo.

Ko pridejo mladički oslov na svet, se na noge postavijo s prav takšno težavo kot mladički konjev.

Stati na dolgih tankih nogah in potem še hoditi je za njih zelo težko.

Tu in tam pride na obisk kakšna teta, da bi si ogledala novega člana skupine, a mama oslica nikogar ne spusti v neposredno bližino – če se kdo poskuša približati, položi ušesa nazaj in zagrozi z zobmi.

Mladički iščejo toplino in varnost pod maminim trebuhom. Tu se dobro spočijejo in ležijo v senci, mame pa jim s čopom na koncu repa odganjajo muhe. Mirno in spokojno lahko oslice dolgo dremajo na enem mestu.

Osli se premikajo po travniku ter jedo počasi in selektivno. Nič ni narobe, če pride mimo kakšna goska ali svinja – osli se običajno obnašajo mirno. Zaupajo svojim obrambnim sposobnostim, ogledujejo si nove stvari in natančno premislijo, ali bi bilo smiselno bežati ali pa se lahko branijo. Napadejo le, kadar jim je nekaj popolnoma neznano in se počutijo ogrožene.

Družinske vezi

Mame oslice so ljubeče in potrpežljive, a kadar se bojijo za svoje mladičke, se jim ne približujte. Takrat postanejo sicer miroljubne mame zares nevarne. Ko branijo svoje mladičke, spustijo ušesa in znajo zelo hitro udariti s kopitom. Tudi samci branijo svoje mladičke pred tujimi samci – čeprav po našem prepričanju niso ravno ljubeči moški, ampak živijo grobo spolno življenje.

Male osličke skrbno varujejo v sredini skupine, kjer jih na očeh nimajo le matere, ampak tudi tete, bratje in sestre.

Med nego kožuha se vez med mamo in mladičkom še poglobi, saj to počenja le mama, ki še posebej ljubeče liže in neguje ušesa. Pri tem ne gre le za ohranjanje čistoče, ampak za spodbuditev življenjskih energij. Pri človeku in pri oslu so namreč v ušesih refleksne točke živcev.

Oskar – družinski osel

Fotograf Hans Reinhard fotografira živali in z njimi tudi živi. Še posebej osli so vedno v bližini njegove hiše in so del njegove družine. O žrebcu Oskarju govori čisto poseben del družinske zgodovine.

Nils Reinhard pripoveduje: »Pred več kot 30 leti je v našo družino po hecnem naključju prišel prvi osel. Poimenovali smo ga Oskar. Bil je osamljen fant in njegov »i-a«, ki nam je segel do srca, se je razlegal po naši mali dolini. Seveda smo se lotili iskanja družbe zanj. Pri nekem trgovcu smo našli dve nekoliko izčrpani oslici, ki sta z veseljem sprejeli vlogo Oskarjevih družabnic. Od tistega dne je Oskar s svojima družabnicama Rosi in Nelli zadovoljno klamal skozi gozd. Že leto pozneje sta prišli na svet dve zdravi oslički – Joschka in Ronja. Za njiju in poznejši oslovski naraščaj smo poiskali lep nov dom. Nekaj jih je odšlo k pastirju, ki jih je dal na pašo z ovcami, drugi mladički pa so delali družbo osamljenim konjem.

Ko se je Oskar postaral, je imel zelo neobičajno navado: z velikim navdušenjem se je pogosto valjal v hladnem pesku na pašniku ali pa si je privoščil peščeno kopel. To je lahko počenjal z vedno večjim navdušenjem tudi več kot pol ure. Neizkušeni mimoidoči so pogosto mislili, da se bori s smrtjo, in so nas zato obveščali o domnevni smrti našega osla.

Ko je Oskar dopolnil 26 let, smo mislili, da se bliža njegova zadnja ura. Bil je suh, deloval je apatično in brezvoljno. A le za kratek čas – lepa mlada oslica je v njem vzbudila veselje do življenja in spet je bil dobri stari Oskar. Dočakal je 33 let. Ne da bi bil bolan ali imel opazne bolečine, se je neko popoldne ulegel na travo in mirno zaspal. S svojimi otroki in vnuki bo vedno živel v naših srcih.«

Stariosli

Osli pogosto doživijo štirideset let ali več. S starostjo postanejo nekoliko togi ter so pogosto videti slabotni in suhi, kar pa ima svoj smisel: kostem ni več treba nositi tako velikega bremena. Vendar s starostjo potrebujejo več toplote in zato pozimi dober topel hlev.

Tudi presnova ne deluje več tako dobro, zato potrebujejo več hrane. Vendar moramo biti s hrano, bogato s kakovostnimi beljakovinami, tudi v starosti zelo previdni. Predobra hrana lahko povzroči laminitis, bolezen kopit.

Sicer pa starost pri oslu določamo drugače kot pri konju, kjer starost najpravilneje določamo na osnovi stanja zobovja. Zobje osla se namreč obrabijo drugače. Če jo poskušamo določiti po ugrizu konja, se lahko kaj hitro uštejemo za nekaj let.

Zakaj imaš tako velika ušesa?

Če ima kdo velika ušesa, še ne pomeni, da tudi bolje sliši. Toda pri oslih je sluh najbolj izrazit čut – dejansko slišijo bolje, kot vidijo. Temu primerno so velika tudi njihova ušesa, ki so pravo veliko resonančno telo. V stepi, svoji domovini, lahko osli slišijo sovražnika že na več kot kilometer daleč in se lahko v miru pripravijo na to, ali bodo zbežali ali pa se sovražniku postavili po robu, kar pri oslih sploh ni tako redko. Njihova ušesa so kot antene, ki jih po potrebi posamično premikajo in z njimi nadzorujejo okolico.

Katalonski veliki osli in veliki pirenejski osli imajo domnevno najdaljša ušesa med osli, ki lahko zrastejo tudi do 60 cm. Znotraj so poraščena s puhasto dlako, tako da muhe in drug mrčes ne morejo v notranjost ušesa. Dlakasta podloga pa ni namenjena le obrambi, ampak preko dlačic na njej zvočni valovi potujejo na čutnice v koži. Ta začuti že najmanjšo sapico in se na okolico odzove z živahno igro ušes.

Iz ušes lahko razberemo tudi razpoloženje osla. Če se vam bliža osel z nizko spuščenimi ušesi in odprtim gobcem ter vidno očesno belino, morate to vzeti kot resno grožnjo in se mu raje ne približujte.

Po položaju ušes lahko tudi ugotovite, ali vas osel posluša ali ne, ali varuje ostale osle za sabo in ali je žalosten. Takrat namreč svoja ušesa neutolažljivo in trudno spusti ob strani navzdol.

Nega kožuha

Osli se radi kratkočasijo s čohanjem hrbta in praskanjem, kar po malem počnejo ves dan. Pri naših udomačenih oslih hierarhija določa, kdo sme koga, kdaj in kje ter še posebej kako praskati. Včasih osli nežno grizljajo majhne kožne gube, včasih pa se z glavo močno drgnejo ob boke.

Če utegnete, si vzemite čas ter se usedite na travnik, kjer se pasejo osli, in jih opazujte pri njihovem najljubšem delu. Stavite, da se jim boste pri čohanju pridružili tudi sami? Mogoče vas bodo celo sprejeli in tudi pocrkljali. Osli se znajo s svojimi gobci zelo nežno sprehoditi čez človekov obraz in ga požgečkati s svojo dolgo brado.

Ravno tako kot so previdni z vami, ravnajo tudi pri medsebojni negi dlake. Z nežnimi signali se sporazumevajo, kje so dobra mesta za čohanje.

Človek ima pri krtačenju osla težje delo, saj mora opazovati njegovo odzivanje.

Oslova dlaka je trda in je ne moremo primerjati s konjevo. Tudi griva in rep sta nekoliko redkejša; rep je pogosto le tanek čop. Griva in repni čopek ne potrebujeta veliko nege, dovolj je le malo česanja.

Toda dlako je treba redno in dobro krtačiti. Poleti to ni težava, pozimi pa težko pridemo skozi gosto spodnjo volneno dlako. Volna osla varuje pred mrazom in mokroto. Če pa se zgodi, da se dlaka popolnoma zmoči, je treba osla oviti v toplo ogrinjalo in ga pustiti v toplem hlevu brez prepiha, dokler se kožuh popolnoma ne posuši, sicer se osel prehladi.

Dolžina dlake je odvisna od pasme. Nekatere pasme imajo pod trebuhom in pod vratom daljšo dlako, ki jih varuje ob ležanju na mrzlih tleh.

Poseben kožuh pa ima osel poitou. Dolge, zlepljene štrene so tako rekoč zaščitni znak te nenavadne pasme oslov.

Te štrene morajo ostati takšne, kot so, saj so izredno učinkovita obramba pred ostrim podnebjem v gorati domovini osla poitou. Nega tega kožuha tako zahteva spretne prste.

Nekateri osli imajo v starosti težave z menjavo kožuha in zimskega kožuha ne izgubijo pravočasno. Zato ga moramo konec maja, ko so tudi noči že tople, skrbno postriči, da ne doživi vročinskega udara. Osli striženje običajno mirno prenašajo – najbrž že pri prvem rezu škarij ugotovijo, da postaja bolj zračno.

Radovednost in razposajenost

Radovednost in razposajenost sta pri mladih oslih, tako kot pri vseh mladih živalih, zelo izraziti. Lovijo se ali skupaj tekajo po ogradi, med seboj se ščipajo v zadnjico in polni veselja do življenja brcajo z zadnjimi nogami.

Včasih se mali oslički odpravijo na raziskovalno pot in najdejo luknjo v ogradi ali pa ugotovijo, kako enostavno jo je preplezati. A bolj ko se oddaljujejo od svoje mame in skupine, bolj obotavljiv postaja njihov korak. Če ravno takrat vzleti kakšna raca ali jim pot prekriža zajec, je to dovolj velik razlog, da se obrnejo na zadnjih kopitih in v hitrem galopu oddrvijo nazaj k mami.

Razposajenost z leti popušča, a radovednost nikoli. Zdi se, da je to naravna posebnost oslov. Tako pregledajo vsako novo ključavnico in vse vrste ograj. V kratkem času odkrijejo, kako delujejo zapahi in gumbi, in pred njimi zato ni nič varno.

Hleve, v katerih živijo osli, prepoznamo po zelo izpopolnjenih ključavnicah, saj za odkrivanja željne osle enostavne kljuke in zapahi niso prav noben izziv.

Osel nič ne preizkuša – najprej opazuje in potem naredi ravno tisto, kar je prav. Medtem ko konji raje nenačrtno eksperimentirajo, si osel v glavi že pripravi načrt. Nadpovprečno inteligentni so ti dolgoušci. Zaradi te radovednosti sklepajo tudi vedno nova prijateljstva, tako z drugimi osli kakor tudi z ostalimi živalmi in ljudmi. Osli se presenetljivo dobro razumejo z ostalimi bitji in poskušajo prepoznati njihove značilnosti. So opazovalci, ki veliko mislijo. »Neumen osel« je pravljica, ki si jo je izmislil neumen človek.

Močan temperament

Slika o trmastem oslu se je zasidrala v mnogih človeških glavah. A tako prepričanje je zmotno: dobro hranjeni in skrbno negovani osli so zelo vesele živali z živahnim temperamentom.

Kdor je že videl, kako razposajeni osliček poskakuje čez pašnik, medtem ko njegov redek rep v hitrem galopu kroži kot propeler, on pa od veselja do življenja meče glavo sem in tja ter »tuli« s polnimi pljuči – ta dobi popolnoma drugo sliko »potrpežljivega, ponižnega« osla.

Da ne govorimo o fazi lebdenja v zraku v galopu, ki je pri nekaterih oslih na las podobna galopu arabskih konjev in kaže njihov pravi temperament…

Osli doživijo večjo starost, kot mislite

Mnogi ne vedo, da živijo osli veliko dlje kot konji. Ko je konj star 28 ali 30 let, je to zanj že biblijska starost. Osli doživijo pogosto 40 let in še več. Če nameravate imeti osla, morate to nujno upoštevati.

Kot druge živali in človek tudi osli z leti razvijejo svoje kaprice. Radi živijo v družini, ki jim posveča dovolj pozornosti in kjer se počutijo varne. Radi imajo utečen potek dneva in opoldanski spanec, prav tako kot kakšen starejši družinski član. Njihov dnevni ritem je za njih nekaj svetega. Točno vedo, kdaj bodo dobili hrano in glasno vztrajajo pri točnosti. Dobro je, da spoštujemo oslovo starost in mu popuščamo.

V kobilarni arabskih konjev Gut Grabau v Spodnji Saški živi čarobna, približno petdesetletna dama oslica z imenom Cosi. Ima čisto svoje predstave o življenju. Tako na primer noče biti skupaj s kobilami, ampak živi v hlevu skupaj z žrebci.

Vsak dan, ko se odpravi ven, caplja za konji čez regionalno cesto do obrobja vasi. Potem ji pot postane predolga, najbrž začuti svoje stare noge. Obrne se in steče nazaj v hlev ter tam čaka na svoje konjske prijatelje. Vsak dan enak obred.

Cosi je maskota kobilarne, ki vsakega prišleka – naj bo človek, konj ali pes – pozdravi z glasnim »i-a«. Svobodno in prosto teka okrog po vsej kobilarni, odpreti zna vsa vrata, toda nihče ni jezen nanjo. Njen čar je preprosto osupljiv.

Leta 1997 je našla svojo veliko ljubezen: arabskega konja z imenom Milek el Waha. Cosi ga je spremljala v ogradi in pri vseh izhodih ter si očitno ni jemala k srcu, da je njen občudovanec kar 35 let mlajši od nje.

Toda en sam samcat arabec ji je očitno premalo. Cosi ima dovolj ljubezni za dva: belec Solanum je njen drugi ljubljenec. Če ga ni tam, kjer bi po njenem mnenju moral biti, ga išče po vsem posestvu.

Za petdesetletno damo oslico ima odlično kondicijo. To tudi potrebuje, saj redno obiskuje žrebičke na pašniku, včasih pa tudi trgovce v vasi.

Kot vsi stari osli seveda tudi njo pesti nekaj starostnih tegob. Hrbet se ji počasi poveša in z leti tudi ona potrebuje vedno več toplote. Votline nad očmi so vedno večje in ugriz vedno bolj škarjast, tako da potrebuje tu in tam tudi mehkejšo hrano. Mimogrede, v mrzlih zimskih dneh imajo prav stari osli radi skodelico ali vedro zeliščnega čaja.

V kobilarni Grabau upajo, da bo Cosi še dolgo živela, kar lahko glede na njeno konstitucijo in kakovostno hrano tudi pričakujejo. In ko bo enkrat umrla, bo za njo ostala velika praznina.

I-a – je to le kričanje ali kaj več?

Za to ni ne leksikona ne navodil za uporabo: osli kričijo, kakor hočejo, nekateri le redko, drugi pogosteje, včasih iz veselja, včasih ker jih ločimo od prijateljev. Lestvica glasov »i-a« je pestra: od bučanja in trobljenja prek bridko zvenečega vdiha in nato težkega izdiha zraka do zvoka veličastne trobente. Barva, ton in dolžina so tako raznoliki kot razlog za kričanje. Povsem jasno je, da brez zadržkov kličejo za družinskim članom, ki so ga ljudje ravno odpeljali. Oglašajo se tudi iz nepotrpežljivosti, ker morajo na nekaj čakati, na primer na vsakodnevno krmo ali korenje, ki ga vedno prinese gospa. Ob 16. uri se zapre pisarna – če je ob 17. uri še ni izza vogala, je treba protest vendar glasno izraziti.

Nesrečni osli kličejo vedno tako zelo ganljivo, da se človeku kar trga srce. Ko začne klicati več oslov, se lahko to sprevrže v oglušujoč koncert. Pred mnogimi leti sem bila v Kairu na sejmu česna pri Bab al Futuhu. Vsi tamkajšnji felahi, egiptovski kmetje z Nila, so imeli na vozovih z vpreženimi osli umetelno spletene sveže glave česna. Že zgodaj zjutraj so se pripeljali v mesto, da bi jih prodali. Na tem mestu je v primitivnih vpregah pridno stalo kakšnih sto oslov. Glave so imeli pokorno spuščene, sonce pa je že ob osmih neusmiljeno pripekalo. Nenadoma je eden od oslov dvignil glavo in očitno spoznal prijatelja. Začel je »peti«, potem pa so vsi osli dvignili glave in imeli tako glasen koncert, da deset minut nismo mogli slišati ali razumeti nič drugega.

Osli ne kričijo le, kadar so bolni. Čeprav zna biti tišina prijetna, pomeni znak za preplah. Nekateri lastniki oslov, ki so njihovo jutranje tuljenje na tiho, pa tudi že na glas prekleli, so se razveselili, ko je začel njihov osel po daljši prekinitvi spet vpiti. Končno je spet zdrav. Kaj je vpitje proti bolezni!

Osli niso vedno sivi

Kdo pravi, da mora biti osel siv? Številni ljudje imajo stereotipno predstavo o oslu, ki je siv in ima preko hrbta črn križ.

Pa vendar poznamo toliko različnih pasem oslov, ki so visoki od 60 do 150 cm in različnih barv. Poznamo belega osla, kot je asinera albino s severa Sardinije, ki ima modre oči, in velikega črnega osla iz pokrajine Berry v Franciji. Obstajajo tudi rjavi osli s štrenasto dlako iz pokrajine Poitou, pisani irski osli in osli, ki so skoraj barve marelice.

Na Madžarskem sem naletela na osla z dolgo dlako bež barve. In potem še na ljubkega črnega osla z belim gobčkom, kot bi ga posul z moko, in s skoraj diaboličnim belim obročem okrog oči. Na kratko, raznolikost je velika in zanimivo je opazovati mešanice. Ko govorimo o oslih, imamo pred očmi seveda določen osnovni tip: malega sivega osla s temno progo na hrbtu, kratko črno grivo, temnim križem na plečih, precej bornim repom s kratkim čopom ter s prekrasnimi črnimi očmi in ljubkim belim gobcem.

Temu prototipu v vseh pogledih ustreza provansalski osel. Je ljubek, prijazen in vajen trdega dela. Nekoč je nosil skromno imetje pastirjev s planine na planino in spomladi spremljal črede ovac ali koz v hribe, jeseni pa spet nazaj v dolino. Tega osla najdemo v starih nemških pravljicah, kot sta »Mizica, pogrni se« in »Mestni godci iz Bremna«.

Bolj ekstravagantno pa delujejo pisani osli, pri katerih barvna lestvica lis zajema vse ‒ od črne preko rjave, skoraj do oranžne. Osel z enim belim in enim črnim ušesom in morda še s črno obrobljenimi očmi – to pa je nekaj! A ne glede na zunanjost se v njih vedno skriva osel – ti pa so v bistvu vsi enaki.

Osli imajo radi suh in mrzel sneg

Čeprav prihajajo z območij somalijskih in libijskih polpuščav in kot puščavske živali dobro prenašajo vroče in suho podnebje, so se v približno dveh tisočletjih prilagodili na hladnejše evropsko vreme. Ko pade prvi sneg, ovohavajo belo razkošje in razposajeno norijo po snegu kot majhni otroci.

Že v času Rimljanov, ko v Alpah še ni bilo cest in mostov, so celoten prevoz blaga s severa na jug in nazaj opravili osli in mule. Na gorskih poteh za tovorne živali so njihovi vodniki previdno vodili cele karavane z dragocenim tovorom preko gora, tako poleti kot ob prvem snegu. Za težak tovor in zahtevne poti v gorah so osli in mule bili in so še vedno primernejši od konjev. Osli in mule niso tako boječi – najprej temeljito premislijo, ali bi bilo v dani situaciji treba bežati ali pa je bolje varčevati z energijo, zato so za ozke, nevarne gorske poti to idealne tovorne živali.

Če je bil tovor pretežak, so ga nesle mule, ki so še močnejše od oslov. Lažji tovor so razdelili med številne osle, ki so se, pogosto brez uzde in le z enim vodnikom na približno deset oslov, pridno drug za drugim vzpenjali na strme gore ter se tudi pozimi na spolzkih poteh previdno in zelo samozavestno, z občudovanja vredno preudarnostjo in neverjetno dobrim ravnotežjem, vrnili v dolino.

Časi tovornih živali v Alpah so mimo, razen za nekaj tradicionalnih ljubiteljev oslov. Pa vendar vojska še danes v nekaterih predelih Alp, kjer se spomladi in jeseni vreme bliskovito hitro spreminja in lahko pade sneg, uporablja mule. Tako švicarska kot nemška vojska imata četo mul – sicer uporabljajo tudi konje haflingerje, norveške konje in švicarske frajberžane, a za pot na zelo zahtevne in težko dostopne poti s težkim tovorom osedlajo mule. Četa mul indijske vojske je že skoraj legendarna in je deležna zelo velikega spoštovanja.

V nemški vojski nosijo mule oskrbni in vojaški material do najvišjih gorskih grebenov ter so že večkrat letele na nujne intervencije v tujino, tja, kamor se še vojaška vozila s pogonom na vsa kolesa ne morejo prebiti. Tako so imele na primer v zadnjih letih intervencije na Balkanu.

Kar oslom omogoča, da prenašajo visoko vročino, jim pomaga tudi pri mrazu in snežnih padavinah: njihov kožuh ima dolgo, trdo dlako in gosto neprepustno spodnjo volneno dlako. Ta spodnja dlaka deluje kot moderna športna oblačila: ohranja toploto telesa, prepušča vlago od znojenja navzven, a navznoter, na kožo, ne prepušča zunanjega mraza in vlage.

Zaradi tega oslom mraz ne pride do živega. Tudi če je hud mraz, se osel udobno zlekne na tla in uživa na zimskem soncu. Ko po opoldanskem spancu vstane, se sneg na mestu, kjer je ležal, ni stopil – tako dobro je njegov kožuh izoliran od znotraj.

A tudi od zunaj ima dobro izolacijo. Sneg se na njegovem gostem krznu ne stopi, pa tudi čez oči imajo osli pozimi posebno debelo zaščito iz dolgih dlak, prave strehice.

Poleg tega že jeseni poskrbijo za to, da pojedo več in si naberejo zimsko maščobo. To je najbrž dediščina njihovega porekla iz pustih, nerodovitnih step.

Pri naši dobri oskrbi se oslom za zimo ni treba zrediti. Če se lahko pozimi najedo suhe hrane do sitega in imajo zavetje pred vetrom, ne bodo zmrznili.

Osli ne marajo mokrote


Nikoli ne smemo pozabiti, da so osli živali suhega podnebja in suhih tal. Vročina in mraz, pa tudi suhi sneg jim ne povzročajo nobenih težav. Problematična pa je mokrota, saj nanjo niso odporni.

Njihova kopita so trda in se obrabijo le na zelo kamnitih tleh. Preveč vlage na ilovnatih tleh ali dolgotrajno zadrževanje na mokri travi ali v snežni brozgi povzroči, da se kopita preveč zmehčajo. Če so nekoliko daljša, se lahko deformirajo.

Žabica, živi del kopita, je velika in mehka. Kot goba vsrkava vlago in tako lahko na žalost pride do gnilobe, boleče bolezni, ki jo je treba dolgo zdraviti in lahko dolgotrajno poškoduje celotno kopito.

Oslov debeli kožuh sicer dolgo časa odbija vlago. Če pa se spodnja dlaka enkrat res premoči, traja dolgo, dolgo časa, da se spet posuši. To je namreč izolirni sloj, ki ima funkcijo zaščitnega sloja med kožo in zunanjim svetom. Če ta izolacija ne deluje več, se zgodi ravno nasprotno. Potem pomaga le topel hlev in najbolje lahka odeja, ki jo vsako uro zamenjamo z novo, dokler ni spodnja dlaka popolnoma suha. Pomaga tudi debel sloj zrahljane slame ali sena na oslovem hrbtu in čezenj lahka odeja iz flisa, kajti slama in seno ohranjata zunanjo toploto, vpijata vlago in jo preko tanke odeje oddajata navzven.

Če se notranja dlaka ne posuši, se ohladi in okrog celega telesa nastane ledeni ovoj. Neizogibna posledica tega je bronhitis – poklicati je treba veterinarja in ubogega osla, ki kašlja in pogosto tudi smrka, dobro oskrbeti. Tipična smrt oslov v naših krajih zaradi bolezni je posledica prekomernega hranjenja večno lačnih dolgoušcev ali bronhitisa, ki se lahko hitro razvije v kronično obolenje in pri slabem vremenu vedno znova izbruhne.

Ko osel kašlja, takoj pokličite veterinarja, poskrbite, da bo na toplem in suhem ter ga dobro oskrbite. Sicer pa imajo osli pri mokrem in hladnem vremenu radi zeliščni čaj: liste koprive, timijan in žajbelj v vroči vodi – to jim dobro dene. In za švicarske zeliščne bombone so pripravljeni narediti »stojo na rokah«.

Osli radi dremajo


Poznate razliko med dremanjem in spanjem? Osli dremajo skoraj ob vsaki priložnosti in pri tem zaprejo oči. To se lahko zgodi v vsaki situaciji – ko stojijo in včasih skoraj tudi med hojo. Kot delovne živali, ki jih tisočletja uporabljamo in pogosto zlorabljamo, se poskušajo med vsakim odmorom čim bolj odpočiti. Le kadar se lahko zares sprostijo in se počutijo povsem varne, trdno spijo. Pri tem se uležejo na stran, se popolnoma iztegnejo, dolga ušesa skrbno spustijo in galopirajo skozi sanjsko deželo. Med sanjanjem jim trzajo kopita in oči so trdno zaprte. Njihov spanec je tako trden, da jih je včasih nemogoče zbuditi.

Pri dremanju pa stojijo, a se pri najmanjši motnji zbudijo in so spet prisebni. Na pol zaprta ušesa se spet dvignejo in se obrnejo v smer kakršnega koli hrupa. V primeru nevarnosti je osel takoj spet buden, nadzira svojo okolico in je pripravljen na vse.

Ali osli res vse jedo?


To ne drži povsem. Osli lahko jedo skoraj vse, kadar gre za preživetje. V Severni Afriki sem videla osla, ki je jedel kaktusove cvetove – zelo previdno, da se na trnih ne bi poškodoval. Pospravijo tudi trde liste datljeve palme in celulozo v kakršni koli obliki, da lahko napolnijo svoj želodec. Kot rečeno, če gre za preživetje, šteje vsak kos.

Naši evropski osli pa se soočajo s preveliko ponudbo zelenih travnikov in hrane, o čemer lahko njihovi sorodniki v Severni Afriki le sanjajo. Zaradi njihove dedne zasnove pa jim to preobilje ne dene dobro.

Prvotno vendar izvirajo iz pustih območij, iz puščav in step. Ta dedna zasnova še vedno določa njihove prehranjevalne navade. Tako sledijo motu: »Kdo ve, kdaj bo spet kaj za pod zob?« in jedo, dokler se dobesedno ne zgrudijo na tla. Prekomerna teža, bolezen civiliziranega sveta, je pri srednjeevropskih oslih zelo razširjena.

Osla zato nikakor ne smemo spustiti na dober pašnik. Še posebej spomladi, ko je trava res »mastna«, po mrzlih jesenskih nočeh, ko trava ne raste in vso energijo zadržuje v čakanju na sonce, ki ga potrebuje za rast, jim to ne dene prav nič dobro. Osli lahko zato zbolijo za zelo nevarno presnovno boleznijo, imenovano laminitis. Pri tej bolezni so bolečine res hude, ob dobri hrani pa lahko pri oslih, ki so za njo že zboleli, vedno znova izbruhne.

V knjigah lahko vedno znova beremo, da imajo osli radi osat in druge bodičaste rastline ter da jedo predvsem listje. To je res, ampak le, ko ni hrane, ki bi jih hitro nasitila, torej trave in sena. Osli si namreč želodec najprej napolnijo s sočno travo. Ko so že siti, iščejo – tako rekoč za posladek – osat, robidovje in tudi posušene koprive. Vse te rastline so kakovostna živila, ki delno vsebujejo povsem specifične sestavine, kar osli očitno nagonsko vedo. Robidovje lahko damo oslu tudi pozimi – hvaležno ga bodo sprejeli. Tudi kopriv se ne smemo znebiti kot plevela, ampak jih občasno pokosimo. Dobre, sladke koprive teknejo oslom že nekaj ur po košnji.

Strupene rastline


Osli imajo glede strupenih rastlin izreden nagon. Zlatičnic, ki jih konji jedo, osli ne jedo, prav tako pa tudi ne grinta in jesenskega podleska.

Zares nevarne zanje so samo tiste strupene rastline, ki že v majhnih količinah povzročijo smrt osla ali konja. Te so:

tisa: 50 g lahko povzroči smrt ponija, protistrup ni poznan;

naprstec (digitalis): hiter srčni zastoj;

negnoj: 100 g semen je smrtnih za srednje velikega konja;

robinija (neprava akacija): lubje in listi so že v majhnih količinah smrtni.

Če se osel obnaša neobičajno, moramo takoj pomisliti na strupeno rastlino in pregledati okolico. Rastline, ki so zelo strupene že v majhnih količinah, povzročijo tudi opazne simptome.

Nikoli ne smemo pozabiti, da osli običajno neradi kažejo bolečino, kar je posledica črednega nagona: osel vedno misli na to, da se mora prilagoditi čredi in plenilcem ne kaže znakov oslabelosti. Tako ravna tudi kot udomačen.

V primeru zares neobičajnih simptomov moramo torej takoj poklicati veterinarja.

Prijateljstvo


Ko osla ločite od prijatelja, mu skoraj poči srce. Osli vzpostavijo močne družbene vezi, imajo se radi in svoje oslovske prijatelje spoznajo tudi, če se spet srečajo šele po dolgih letih. Če vas osel enkrat zaklene v svoje srce, potem tam ostanete. Zaupa vam in vas posluša. Velike, pametne oči poskušajo dognati, kaj želite, in seveda čakajo, ali bo za to kakšna nagrada.

Osli zelo intenzivno negujejo prijateljstvo. Med seboj si čohajo dlako, grizljajo ušesa in delijo pašnik. Po drugi strani pa so lahko osli včasih zelo zamerljivi in si zelo dobro zapomnijo ravno najbolj nemogoče situacije. Celo če znova srečajo človeka, ki jih je nekoč razjezil in ga že dolgo niso videli, v njem spet spoznajo svojega starega nasprotnika in obnovijo stari spor. Njihov spomin je izvrsten – za prijatelje in za sovražnike.

Na raziskovalnih odpravah


Osli so radovedna bitja. Včasih se vedejo, ko bi jih obsedel hudiček – enostavno morajo izvedeti, kaj se vendar skriva na drugi strani ograde, kjer se pase skupina.

Dobro je, da je ograda ograjena z najmanj tremi električnimi trakovi, od katerih eden ni več kot dvajset centimetrov nad tlemi, saj se lahko sicer oslički izmuznejo skozi. Gosti kožuh osle razmeroma dobro varuje pred električnim udarom. Če pa je električni trak močneje pritrjen na ograjo, bo osel nanjo naletel z ušesi ali gobcem – tega udara ne bo nikoli pozabil in se bo v prihodnje izogibal električnim ograjam, ki so pod napetostjo.

Zunaj so potem osli pogosto prevzeti od želje po odkrivanju. Medtem ko konji običajno ostanejo v bližini pripadnikov svoje vrste, pa osle vleče proti cilju, ki so si ga izbrali, ko so bili še v čredinki. To je morda gradbišče v bližini, ki so si ga že dolgo želeli pobližje ogledati, zgolj sosedova hiša ali pa glasen otroški vrtec za vogalom.

Na svojih raziskovalnih odpravah niso boječi. Znajo se dobro braniti in se tudi psov ne bojijo kot na primer konji. Branijo se z močnim udarcem kopita in prav tako močnimi zobmi. Če proti njim teče pes, jih še zdaleč ne zgrabi panika. Prej položijo priložnosti primerno ušesa grozeče ozko na glavo nazaj, sovražno zožijo nozdrvi in dajo psu jasno vedeti, naj izgine. Psi to običajno takoj razumejo in osla pustijo pri miru. Nagonsko pravilno ocenijo njihovo moč.

Takšen oslov izlet lahko traja kar dolgo, saj se za vsem novim skriva še kaj novega, kar velja odkriti. Pri tem ga ne ustavi niti regionalna cesta, ki jo počasi prečka, niti samotna pokrajina, kjer se nič ne boji. Le votlo zveneči mostovi oslom niso domači, saj ne morejo oceniti, ali so te človeške stvaritve dovolj trdne. Tudi ozki kovinski pokrovi kanalizacije, ki potekajo preko ceste ter jih avti in ljudje zlahka in varno prevozijo ali prehodijo, so za osle zaradi hrupa vode v globini nepremostljiva ovira.

Po razburljivih raziskovalnih odpravah se osli skoraj vedno počasi in mirno vrnejo domov. So razumne živali – kadar se odpravijo raziskovat, bi bile vse skrbi odveč, če le ne bi bilo tako nevarnih stvari, kot so avtomobili ali avtobusi, saj njihove nevarnosti žal ne znajo oceniti.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Gabriele Boiselle - Svet Oslov
Ovitek knjige Gabriele Boiselle - Svet Oslov

Comments are closed.