SVETA MAGIJA ABREMELINA MAGA – Ben Simeon Abraham

Naslovnica Ben Simeon Abraham Sveta Magija Abremelina Maga
Naslovnica knjige Sveta Magija Abremelina Maga avtorja Ben Simeon Abraham
Naslov: SVETA MAGIJA ABREMELINA MAGA
Avtor: Abraham Ben Simeon
Število strani : 220
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-6342-24-X
       

Predstavitev

Vsak človek si slej kot prej zastavi vprašanja, ki so svojstvena samo človeški naravi: "Kdo sem, kam grem in katera je moja življenjska pot ter kako naj vem, da je ta pot prava?" Zelo pogosto so to vprašanja današnjega človeka in zelo malo ljudi ve odgovor nanje. Posledica tega ne védenja, neznanja o smislu bivanja na tem svetu, so tegobe našega časa: nezadovoljstvo kljub materialnemu bogastvu, zasvojenosti vseh vrst, obupanost in depresije iz nerazumljivih vzrokov, ki vodijo v samomore ipd. Kateri naj bi bil tisti odgovor, ki bi nam pomagal najti pravo smer? Odgovor je: "Vprašaj se, ali ima pot po kateri hodiš srčnosti, ali ima pot srce?" Pot srca je lahko težka, vendar daje življenjsko radost in izpolnitev, tako kot bo potovanje po napačni poti pripeljalo do nezadovoljstva v življenu. Ena pot daje človeku moč, druga jo jemlje. Zapisi Abrahama v tej knjigi nam kažejo, kako zelo težko je dobiti svojo pot, pot srca, ki je tudi pot znanja. Težko si v današnjem času predstavljamo tedanje razmere potovanj in silno željo pisca, da doseže pot resničnega znanja. Knjiga, ki je pred vami podaja možnost doživeti izpolnjenost človeka, ki je po dolgih mučnih potovanjih, zablodah in vseh mogočih težavah, to pot našel. Priče smo srčnosti, ki jo oče daje ljubljenemu sinu. Če jo beremo z odprtim srcem, bomo doživeli, kot bi to srčnost prelivali na nas. Ta srčnost, ki sije iz teksta prve knjige, bo bralcu odprtega srca dajala moč. Abraham priporoča redno preučevanje predvsem prvih dveh knjig, redno preučevanje in utrjevanje tekstov, priporočenih v tej knjigi. Natančno opisane priprave v trajanju šestih lun ali šestih mesecev imajo cilj navezati "stik in razgovor s svojim Svetim Angelom Varuhom" oziroma posvetitev izvajalca operacije. To je predpogoj za vsakršno izvajanje operacij opisanih v Tretji knjigi. Žal pomanjkljivosti, ki jih vsebuje človeški značaj kot so: pohlep, sebičnost, neznanje in drugo, botrujejo nesrečam, ki so se zgodile z zlorabo vsebine te mogočne knjige in leteh je bilo kar nekaj. Zato ne bo odveč resno opozorilo: VSAKRŠNO IZVAJANJE OPERACIJ OPISANIH V TRETJI KNJIGI JE ZELO RIZIČNO IN SKRAJNO NEVARNO, če jih izvajamo brez uspešno končanih šestmesečnih priprav za dosego "stika in razgovora s svojim Svetim Angelom Varuhom" in harmoniziranjem velikih moči, ki jih je mogoče pridobiti z uspešno opravljeno operacijo. V knjigi so opisane, kot prisega poslušnoti predvsem Zlih Demonov. Izdajatelji slovenske izdaje knjige smo imeli izjemno možnost vpogleda v kopijo originalnega rokopisa iz knjižnice Arsenal, ki ta rokopis hrani. Vendar je bil prevod iz angleškega teksta že narejen in knjiga je že bila pred izidom. Primerjava teksta pa kaže, da je prevajalec S.L. Mc Gregor Meters, ki je prevajal omenjeni francoski izvirnik v angleščino, to delo korektno opravil. Knjižno delo, kot je ta knjiga, zasluži bogatejšo izvedbo, vendar se tudi tu odreja meja z višino finančnih sredstev, ki so za izdajo na razpolago. Še vedno pa je možnost, da se v primeru zadostnega zanimanja za to knjižno delo, v bodočih izdajah pripravi ekskluzivnejša različica. Ta bi obsegala, poleg osnovnega prevoda še tekste v knjigi navedenih psalmov, konstruktivne dopolnitve, ki se nanašajo na samo izvajanje pripravljalnih opravil šestmesečnih priprav, komentarje, ki so bili do sedaj napisani k tej knigi in podobne zanimivosti.
Marec 2002 J.K.

Del besedila knjige:

iz kazala: Spoznati vse pretekle in prihodnje dogodke Pridobiti informacije in se seznaniti s predlogi in z dvomljivimi vedami vseh vrst Povzročiti prikaz katerega koli duha v katere koli obliki; kot človek, žival, ptica itn. Za razne vizije Kako obdržati domače duhove, ujete ali proste Povzročiti najdbo rudnikov in pospešiti vsa dela povzana z njimi Pripraviti duhove do tega, da z lahkoto in hitro opravijo vsa potrebna kemijska dela in operacije Povzročati nevihte Spreminjati živali v ljudi, ljudi v živali itn. Preprečiti uresničitev vseh nekromantskih ali magijskih operacij Dobiti nazaj vse knjige, izgubljene ali ukradene Izvedeti skrivnosti katere koli osebe Povzročiti oživitev mrtvega telesa in njegovo opravljanje vseh funkcij živega bitja Postati neviden za vsakogar. Da nam duhovi prinesejo vse, kar hočemo pojesti ali popiti Poiskati in prilastiti si zaklade vseh vrst Leteti po zraku in potovati kamor koli. Zdraviti različne bolezni Za naklonjenost in ljubezen vsake vrste. Spodbuditi sovraštvo in nasprotja, neslogo, spore, prepire, boje, bitke, izgubo in škodo vseh vrst. Preobraziti se in prevzeti različne obraze in oblike Čaramo in uresničujemo zlo vsake vrste Zrušiti stavbe in trdnjave Odkriti tatvine, ki so se že zgodile Hoditi po vodi in delovati pod njo Odpreti katero koli ključavnico, brez ključa Povzročiti vizije Imeti zlata in srebra po želji Prikazati oborožene ljudi Povzročiti prikazovanje komedij in oper ter glasbe in plesov vseh vrst.
UVOD
napisal S.L. MacGregor Mathers
Morda je bil napisan zato, ker nepogrešljivi “Baedecker” namenja le tri ali štiri vrstce knjižnici “Bibliotheque de l’Arsenal” – njeno ime, lokacijo in vsebino pa pozna le malo angleških ali ameriških obiskovalcev Pariza, čeprav je večina vsaj videla “Bibliotheque Nationale” in “Bibliotheque Mazarin”. “Knjižnico Arsenal”, kot se zdaj imenuje, je kot zasebno zbirko ustanovil Antoine Rene Voyer D’Argenson, markiz de Paulny: za javnost so jo prvič odprli 9. Floreala v petem letu Francoske republike (t.j. 28. Aprila 1797), se pravi pred natanko sto leti. Omenjeni markiz de Paulny, ki je živel od leta 1722 do 1787, je bil najprej vojni minister, nato pa ambasador v Švici, na Poljskem in v Beneški republiki. Zadnja leta je posvetil urejevanju Knjižnice, za katero pravijo, da je ena najbogatejših znanih zasebnih zbirk. Leta 1785 jo je kupil grof D’Artois, danes pa je v državni lasti. Nahaja se na desnem bregu Seine, v ulici Sully, blizu reke in nedaleč od trga Bastille ter je znana kot “Bibliotheque de l’Arsenal”. Danes šteje približno 700.000 tiskanih knjig in okoli 8000 rokopisov, med katerimi imajo nekateri precejšnjo vrednost. Med slednjimi najdemo Knjigo o sveti magiji, ki jo je napisal AbraMelin tako, kot jo je Jud Abraham prenesel svojemu sinu Lamechu: zdaj jo prvič predstavljam javnosti v tiskani obliki. Rokopis mi je pred mnogimi leti prvič omenil znani okultist, ki je medtem že umrl: nanj pa me je pred kratkim ponovno opozoril osebni prijatelj, znani avtor, predavatelj in pesnik Jules Bois, ki se je pred časom začel ukvarjati z okultnimi zadevami. Prvi me je obvestil, da sta rokopis poznala tako Bulwer Lytton kot Eliphas Levy. Del Levijevega opisa rozenkreuzerjevega modreca Mejnourja naj bi temeljil na AbraMelinu, pripoved o takoimenovanem Observatoriju Sir Philipa Dervala v “Čudni zgodbi” pa naj bi bila do določene mere prepisana in temeljila na Magičnem Oratoriju in Terasi, podanem v 11. poglavju Druge knjiga dela, ki je pred vami. Tudi način poučevanja neofita Glyndona v “Zanoni”, na primer preizkušnja, ko oddide na krajšo pot in se nepričakovano vrne, je zelo podoben tistemu, ki ga je AbraMelin uporabil pri Abrahamu, s to razliko, da je slednji preizkušnjo uspešno opravil, Glyndon pa ne. Avtor “Nenavadne zgodbe” naj bi imel pred očmi predvsem preizkušnje, ki so podrobno opisane v Tretji knjigi, ko lik Sir Philip Dervala v zgodovini svojega življenja govori o okultnih eksperimentih, ki jih je opravil in ki so na njegovo presenečenje uspeli. Ta redek in edinstveni rokopis Svete magije AbraMelina, katerega prevod imate pred očmi, je francoski prevod hebrejskega izvirnika Juda Abrahama. Podan je v slogu, ki je bil običajen v 17. in na začetku 18. Stoletja, napisala pa ga je ista roka, ki je napisala še en rokopis, Magija Picatrixa1, ki ga prav tako najdemo v “Bibliotheque de l’Arsenal”. Ni mi znano, da bi obstajala še kakšna kopija ali prepis Svete magije AbraMelina, še v Britanskem muzeju ne, katerega ogromno zbirko okultnih rokopisov sem zelo podrobno preučil. Prav tako nisem slišal iz običajnih virov, da bi kjerkoli obstajala še kakšna kopija2. S tem ko ga zdaj predstavljam javnosti menim, da dajem angleškim, predvsem pa ameriškim študentom okultizma nekaj zares koristnega, saj imajo prvič na dosegu roke tako pomembo delo o magiji v okviru okultizma. Rokopis je razdeljen na tri knjige, vsaka pa ima posebno naslovno stran, uokvirjeno z enostavno oblikovanim robom z rdečim in črnim črnilom, za katerega je očitno, da nima nikakršnega simbolnega pomena, temveč je le delo marljivega kaligrafa, ki je želel dati naslovnici videz čistosti in celovitosti. Naslovnica je pri vseh enaka: “Livre Premier (Second ali Troisieme) da la Sacree Magie que Dieu donna a Moyse, Aaron, David, Salomon et a d’autres Saints Patriarches et Prophetes qui enseigne la vraye sapience Divine laissee par Abrahama Lamech son Fils traduite de l’hebreu 1458”. Prevod naslova sem podal na začetku vsake od treh knjig. Na veznem listu izvirnega rokopisa se nahaja opomba napisana v slogu konca 18. stoletja: – Ta zbirka vsebuje tri knjige in leta je prva. – Abraham in Lamech, o katerih tukaj teče beseda, sta bila juda iz 15. stoletja, znano _______________________________________________________ (1) Verjetno isti kot Mag Gio Peccatrix, avtor številnih rokopisov o magiji (2) Potem, ko sem to napisal, sem mimogrede slišal, da naj bi se en del ali celota nahajala v Holandiji pa je, da so bili judje tistega časa, ki so posedovali Salomonovo Kabalo, najboljši čarovniki in astrologi.” Temu sledi z drugačno in novejšo pisavo: – “Zbirka, sestavljena iz treh delov – 1. del 102 strani 2. 194 3. 117 413 Junij, 1883 Slog francoščine, ki je uporabljen v besedilu rokopisa je precej nedoločen in nejasen; dve lastnosti, ki ju še bolj poudarja skoraj popolna odsotnost ločil ter precej redka ureditev po poglavjih. Največkrat ni pike na koncu stavka, začetek novega stavka pa tudi ni označen z veliko začetnico. Ta primer je vzet blizu konca Tretje knjige; “Cest pourquoy la premiere chose que tu dois faire principalement ates esprits familiers sera de leur commander de ne tedire jamais aucune chose deuxmemes que lorsque tu les interrogeras amoins queles fut pour tavertir des choses qui concerne ton utilite outon prejudice parceque situ ne leur limite pas leparler ils tediront tant etdesi grandes choses quils tofusquiront lentendement et tu ne scaurois aquoy tentenir de sorte que dans la confusion des choses ils porroient te faire prevariquer ettefaire tomber dans des erreurs irreparables ne te fais jamais prier en aucune chose ou tu pourras aider et seccourir tonprochain et nattends pas quil tele demande mais tache de scavoir afond.” itn. Izvleček dobro nakazuje, kakšna je kakovost francoščine. Slog, v katerem je napisana Prva kniga pa je precej bolj pogovoren kot v Drugi ali Tretji, ker jo je Abraham naslovil svojemu sinu Lamechu in vseskozi uporablja drugo osebo ednine. Tukaj velja omeniti, kar nekateri angleški čitatelji morda ne vedo, da se francoski “tu”, ti, uporablja le med zelo intimnimi prijatelji in sorodniki, med zakoncema, ljubimcema itn., medtem ko je “vous”, vi, običajen in splošen način ogovarjanja med ljudmi. Tudi v svetih knjigah, v molitvah itn. se uporablja “vous”, medtem ko pri nas uporabljamo “thou” (ti), ki zveni bolj svečano kot “tu”. Od tod francoski glagol “tutoyer” = “biti z nekom zelo domač, biti s komurkoli v izredno prijateljskih odnosih in celo biti nesramno domač.” Prva knjiga vsebuje nasvete glede magije ter opis Abrahamovih popotovanj in izkušenj, prav tako pa omenja številna čudežna dela. ki jih je lahko storil s pomočjo sistema Svete magije. Druga in Tretja knjiga (ki dejansko vsebujeta Abramelinovo magijo in praktično temeljita na dveh rokopisih, ki jih je Abramelin zaupal Abrahamu, leta pa jima je dodal svoje komentarje) se slogovno razlikujeta od Prve, frazeologija je staromodna in ponekod nedoločna, namesto “tu” pa je največkrat uporabljena druga oseba množine, “vous”.
Delo lahko torej razdelimo takole:
Prva knjiga – Nasveti in avtobiografija, ki jih je avtor naslovil na svojega sina Lamecha Druga knjiga – Splošni in popolni opis načina za dosego željene magične moči Tretja knjiga – Uporaba te moči za uresničitev ogromnega števila magičnih dejanj. Čeprav je v izvirnem besedilu vsako poglavje Druge in Tretja knjige posebej naslovljeno, tega v Prvi knjigi ni, zato sem v “Vsebini” to pomanjkljivost nadomestil s skrbno analizo določenega materiala. Abraham priznava, da je sistem Svete magije dobil od maga AbraMelina, trdi pa tudi, da je sam dejansko preizkusil večino čudovitih del opisanih v Tretji knjigi in še mnoge druge. Kdo je torej bil Jud Abraham? Možno je, čeprav rokopis tega nikjer ne omenja, da je bil potomec tistega Juda Abrahama, ki je napisal slavno Alkimijsko knjigo na dvaindvajsetih straneh lubja ali papirusa in ki je prišla v roke Nicholasu Flamelu: leta naj bi jo preučil in z njeno pomočjo prišel do “Kamna modrosti”. Vse, kar je danes ostalo od cerkve SaintJacques de la Boucherie je stolp, ki se nahaja blizu trga Chatelet, približno deset minut hoda od knjižnice Arsenal. Še bližje temu stolpu najdemo ulico “Rue Nicolas Flamel”, torej je spomin na Flamela v Parizu še živ, tako kot je živ spomin na bližnjo cerkev ob kateri je skupaj z ženo Pernelle dal postaviti lep peristil, potem ko si je pridobil Kamen modrosti. Sam avtor navaja, da se je rodil leta 1362 in da je rokopis napisal za svojega sina Lamecha leta 1458, ko je bil star šestindevedeset let. Kar pomeni, da je bil sodobnik Nicholasa Flamela in Pernelle ter mističnega Christiana Rosenkreutza, ustanovitelja znamenitega rosenkreutzerskega reda ali bratstva v Evropi. Zdi se, da ga je, tako kot Rosenkreutza, že zelo zgodaj zagrabila želja, da bi si pridobil magično znanje; tako kot Rosenkreutz in Flamel je odšel od doma in potoval po svetu, da bi našel sveto modrost; kot oba predhodnika se je vrnil domov, da bi postal čudodelnik. V tistem času so ljudje večinoma verjeli, da je skrivno znanje dosegljivo le tistim, ki so se pripravljeni odreči svojemu domu in domovini ter med iskanjem premagovati vse nevarnosti in težave; ta ideja se je do določene mere ohranila do današnjih dni. Potrjuje jo na primer življenje pokojne gospe Blavatske. V času, ko je živel Jud Abraham, so skoraj vsi verjeli v magijo, njene učitelje pa so spoštovali; to potrjujejo Faust (ki je bil verjetno avtorjev sodobnik), Cornelius Agrippa, Sir Michael Scott in še mnogi drugi, ki bi jih lahko naštel, da ne omenjam znanega Dr. Deeja, ki je živel kasneje. Zgodovina tega modreca, njegova zveza s Sir Edwardom Kellyem in vloga, ki jo je odigral v evropski politiki svojega časa so predobro znane, da bi jih tukaj posebej opisoval. Da Jud Abraham ni niti najmanj zaostajal za temi čarodeji glede političnega vpliva bo očitno vsakomur, ki preuči tole delo. Vidimo ga kot zabrisano in zasenčeno podobo za številnimi zapleti srednjeevropskih prevratov v tistem grozljivem in poučnem obdobju; alkimisti njegove vrste so se in se bodo vedno pojavljali na odru zgodovine med velikimi krizami narodov. To je bil čas, ki se lahko pohvali s tremi nasprotujočimi si silami, ki so zahtevale zase vodstvo dveh največjih družbenih gibal – papeštva in nemškega imperija – ko so medsebojna zavist škofij, strmoglavljanje dinastij, pretres rimske cerkve, do samih temeljev naznanili v Evropi tisti strahoviti boj, ki se vedno zgodi pred družbeno reorganizacijo, tisti divji vihar nacionalnih krčev, ki potegne v svoje jedro civilizacijo včerajšnjega dne, da bi lahko pripravil ponovno rojstvo jutrišnjega. Ogromna zgodovinska vrednost mož, kot je bil naš avtor, je vedno podcenjena in v glavnem zbuja dvome, pa čeprav je njihov nastop na zgodovinskem in političnem odru, kot zapis na zidu med Belshazzarjevo gostijo, podoben opozorilu Meneja, Mene Tekela in Upharsina neumnemu in kratkovidnemu svetu. Popolno in resnično zgodbo vsakega alkimista lahko napiše le on sam, pa še takrat je vprašanje, koliko ljudi bi ji verjelo, če bi jo predstavil svetu. Celo kratka in nepopolna pripoved avtorja o omembe vrednih dogodkih, ki jih vsebuje prva knjiga bo pri bralcih vzbudila popolno nejevero. Vsakega pa bo zbodla v oči izjemna moč njegove vere, ki jo je vsa leta izkazoval na številnih in nevarnih potovanjih skozi divje in neudomačene predele ter v kraje, ki so še danes težko dostopni, kljub temu da so možnosti za potovanje vse večje. Vera mu je na koncu prinesla nagrado, pa čeprav šele v trenutku, ko je že izgubljal pogum in ga je bolelo srce zaradi neizpolnjenih upov. Kot njegov veliki soimenjak, praded hebrejskega rodu, ni zaman zapustil dom, svoj “Ur Kaldejcev”, da bi lahko odkril tisto luč svete modrosti, za katero se je njegova duša jokala toliko dolgih let. Vrhunec njegovih popotovanj je bilo srečanje z AbraMelinom, egiptovskim magom. Od njega je prejel tisti sistem magijskega pouka in prakse, ki tvori ogrodje Druge in Tretje knjige tega dela. V izvirnem rokopisu je njegovo ime napisano na več načinov. Tega sem se držal skozi vse besedilo. Različice so: AbraMelin, Abramelin, Abramelim in AbrahaMelin. Med njimi sem za naslovnico in Uvod izbral pisavo AbraMelin. Kolikor je mogoče razbrati iz besedila, je Jud Abraham po končanih potovanjih pretežno živel v Wurzburgu ali kakor se mu je reklo v srednjem veku, v “Herbipolisu”. Poročil naj bi se bil s svojo sestrično in imel z njo dva sinova, starejšega Jožefa, katerega je poučil o skrivnostih Svete Kabale in mlajšega Lamecha, kateremu je zapustil ta sistem Svete magije in nanj naslovil celotno Prvo knjigo. Dalje govori o treh hčerah, katerim je dal za doto po 100.000 zlatih florinov. Posebej poudarja, da si je pridobil ženo in zaklad 3,000.000 zlatih florinov s pomočjo nekaterih magičnih operacij, ki so opisane v Tretji knjigi. Prav tako priznava, da se mu je prvič razvil okus za kabalistični in magijski študij takrat, ko ga je njegov oče Simon že kot otroka poučil o skrivnostih Kabale, zato si je po očetovi smrti goreče želel potovati in poiskati mojstrskega Učitelja. Za iskrenega in zavzetega preučevalca okultizma bo ta knjiga nedvomno dragocena, bodisi kot ohrabritev na poti k najredkejši in prepotrebni vrednoti, neomajni veri, bodisi kot pomoč pri razločevanju med resničnimi in lažnimi sistemi magije, bodisi kot zbornik navodil za izvajanje magičnih del, za katere avtor trdi, da jih je uspešno uresničil. Še posebej so dragocene opazke Juda Abrahama o raznih profesorjih “umetnosti, ki ji nihče ne more dati imena”, ki jih je srečeval na pohajkovanjih in popotovanjih; njegove pripovedi o številnih čudežih, ki jih je opravil; predvsem pa skrbna klasifikacija magičnih eksperimentov v Tretji knjigi, skupaj z ustreznimi opombami in nasveti. Nič manj niso zanimive znane osebnosti tistega časa, za ali proti katerim je izvajal čudeže: nemški cesar Sigismund, grof Friderik Prepirljivec, škof njegovega mesta (najverjetneje Ivan I., ki je začel z ustanovitvijo Wurzburške univerze leta 1403 z dovoljenjem papeža Bonifacija IX. ali pa Echter von Mespelbrunn, ki je dokončal to plemenito dejanje), grof Warwiški, angleški kralj Henrik VI., rivalski papeži – Ivan XXIII., Martin V., Gregor XII. in Benedikt XIII., Svet Konstance, vojvoda Bavarski, vojvoda Leopold Saksonski, grški cesar Konstantin Palaeologos in najverjetneje nadškof Albert Magdeburški ter nekateri husitski voditelji – to je spisek imen, ki so proslavila zgodovino tistega nemirnega časa. Z ozirom na čas, v katerem je živel in na nacijo, kateri je pripadal se zdi, da je bil precej svobodomiseln glede vere; ni le vztrajal, da sistem magije lahko dojame vsak, naj si bo jud, kristjan, mohamedanec ali pogan, temveč je Lamecha tudi nenehno opozarjal, naj ne naredi napake in ne spremeni vere, v kateri je odrasel; temu dejstvu je pripisal občasne neuspehe magijca Jožefa Pariškega (edine osebe, ki jo poleg sebe in AbraMelina omenja kot poznavalca tega sistema magije), ki je bil sicer vzgojen kot kristijan, vendar je zavrgel svojo vero in postal jud. Na prvi pogled ni povsem razvidno, kakšno oviro naj bi to dejanje predstavljalo z okultnega stališča. Moramo pa se zavedati, da je v njegovem času spreobrnitev v drugo vero vedno pomenilo popolno, slovesno in temeljito odpoved in zanikanje vseh resnic, ki jih je oznanjala prejšnja religija spreobrnjenca. V tem tiči nevarnost, kajti ne glede na napake, korupcijo ali zmote katerekoli oblike religije, vse temeljijo in izhajajo iz priznavanja vrhovne božanske sile. Torej bi zanikanje katerekoli religije (namesto da obsodimo le njene napake in zmotne dele) bilo enako uradnemu in slovesnemu zanikanju resnic, na katerih je bila utemeljena že od vsega začetka; torej človek, ki je to storil in ki se začne ukvarjati z operacijami Svete magije, bo prisiljen potrjevati z vso svojo voljo prav tiste obrazce, ki jih je prej magično in slovesno (čeprav nevedno) zanikal; in kadarkoli bo to poskušal, se bo po okultnem zakonu reakcije spomin na slovesno zanikanje, ki ga je prejšnja odpoved čvrsto zasidrala v njegovo okolico, dvignil kot obredna ovira proti učinku, ki ga želi izzvati. Moč tega spomina pa bo povsem sorazmerna z načinom in stopnjo, s katero je zavrgel svojo prejšnjo vero. Namreč, od vseh ovir na poti do magičnih dejanj je največja in najbolj usodna prav nevera, ki zavira in prekine dejanja volje. To opazimo tudi pri najbolj naravnih opravilih. Noben otrok se ne bi naučil hoditi, noben študent si ne bi mogel zapomniti formul katerekoli znanosti, če bi najprej pomislil, da tega ne zmore. Iz tega razloga so vsi pristaši in veliki učitelji vere in magije vedno vztrajali, da je vera nujna. Čeprav je bil zelo odprt pri priznavanju odličnosti vsaki religiji, pa je bil žal do žensk krivičen in ljubosumen, kar je bilo stoletja dolgo značilno za moške; po mojem mnenju je takšno gledanje izviralo preprosto iz prirojene zavesti, da če bi bi bilo ženskam enkrat dovoljeno tekmovati z njimi na katerikoli ravni brez zavor, ki so jih tako dolgo ovirale, bi kmalu dokazale svojo premoč, tako kot starodavne Amazonke; lete (kot neradi priznavajo v svojih spisih celo njihovi največji sovražniki Grki) niso doživele poraza zaradi večje vrednosti nasprotnikov, ampak zaradi njihove številčne premoči. Kakorkoli že, Jud Abraham je nejevoljno priznal, da si Sveto magijo lahko pridobi tudi devica, obenem pa vsakomur odsvetuje, da bi jo o tem poučil! Danes nam najboljši odgovor na to nudijo številne uspešne študentke okultizma. Kljub zgoraj omenjenim pomanjkljivostim pa so njegovi nasveti o načinu uporabe pridobljene magične moči v čast Bogu, za dobrobit in v pomoč bližnjim ter za blagostanje vsega živega stvarstva vredni največjega spoštovanja; vsak, ki ga bo prebral bo začutil, da je bila njegova največja želja biti dorasel svojemu prepričanju. Po drugi strani pa njegovega nasveta o odmaknjenem življenju po pridobitvi magične moči (ne govorim o potrebnem šestmesečnem umiku med pripravami) ni mogoče zaslediti v opisu njegovega življenja, saj se je nenehno zapletal v tekmovanja in krče svojega časa. Naj bo zavzemanje za življenje puščavnika ali samotarja še tako močno, sem le redkokdaj opazil, da bi ga izvajali tisti adepti, ki jim bom rekel razsvetljeni in čudodelni posredniki med velikimi skritimi adepti in zunanjim svetom. Primer prvega je naš avtor, drugega pa AbraMelin. Shema ali sistem magije, ki ga zagovarja tole delo je do določene mere “sui generis”, vendar le do določene mere. Edinstven je pravzaprav po načinu uporabe. V magiji, se pravi v znanosti o nadzoru skritih naravnih sil, sta vedno obstajali dve veliki šoli, ena, ki je bila velika po Dobrem, druga pa po Zlu; prvi se reče magija Luči, drugi magija Teme; prva je običajno odvisna od poznavanja in klicanja angelskih bitij, druga pa od klicanja demonskih rodov. Prvo ponavadi imenujemo bela magija v naspotju z drugo, črno magijo. Torej je klicanje angelskih sil v delih o magiji običajna zadeva, kot je običajna zadeva slovesno paktiranje in podrejanje zlem duhovom. Sistem, ki ga tole delo uči, temelji na sledečih idejah: a) dobri duhovi in angelske sile so močnejši od padlih duhov teme; b) leti so bili za kazen obsojeni, da služijo poučenim o magiji luči (to idejo najdemo tudi v Koranu, ali kot je pogosto in bolj pravilno napisano, v “QurAnu”); c) kot posledica tega nauka so vsi običajni materialni učinki in pojavi posledica delovanja zlih duhov pod poveljstvom dobrega; č) kadarkoli bo zlim demonom uspelo pobegniti izpod nadzora dobrega, bodo iz maščevanje storili vsako zlo; d) raje kot da bi ubogali človeka, si ga bodo poskušali podrediti tako, da ga bodo napeljali k sklenitvi pogodb in sporazumov z njimi; e) za nadaljnjo izpeljavo svojega načrta se bodo posluževali vseh sredstev, da bi človeka obsedli; f) da bi človek lahko postal adept in si jih podredil, mora imeti izredno trdno voljo, usklajenost duha in namena ter moč samonadzora; g) to je mogoče doseči le s samozatajevanjem na vseh ravneh: h) človek je torej vmesna sila in naravni nadzornik vmesne sile med angeli in demoni, zato ima ob sebi tako angela varuha kot zlohotnega demona ter določene duhove, ki lahko postanejo zaupni prijatelji; sam se bo odločil, komu bo pripisal zmago; i) da bi lahko nadzoroval in si podredil nižje sile in zlo, mora spoznati višje sile in dobro (ali kot se reče v današnjem jeziku teozofije, spoznati mora svoj Višji jaz). Iz vsega tega izhaja, da je magnum opus, ki ga predlaga knjiga, takšen: s čistostjo in samozanikanjem si je treba prodobiti znanje in se pogovarjati z angelom varuhom ter si na ta način zaslužili pravico do uporabe zleh duhov kot služabnikov v vseh materialnih zadevah. To je torej sistem Svete magije maga AbraMelina, kot se ga je njegov učenec Jud Abraham učil in ga razdelal do najmanjših podrobnosti. Z izjemo priznanih grimoarjev črne magije se pri operacijah klicanja, ki jih opisujejo in učijo srednjeveški magijski rokopisi in tiskana dela, vztraja na potrebi po priklicanju božanskih in angelskih sil za nadziranje demonov. Povedal sem že, da to ni nič nenavadnega, bolj je nenavaden način njegovega razvoja med šestmesečnimi pripravami; poleg tega pa nikjer drugje ne zasledimo tako natančne in popolne razvrstitve demonov, njihovih področij delovanja in posledic njihovih dejanj. Poleg zanimivih opisov potovanj imajo še posebno vrednost Abrahamovi skrbni zapisi o osebah, ki jih je srečeval in ki so zase trdile, da imajo magično moč ter o tem, kaj so lahko ali niso mogle narediti in kakšni so bili razlogi za njihov uspeh ali neuspeh. Ideja o uporabi otroka kot jasnovidca pri klicanju angela varuha ni neobičajna; na primer v “Mendali”, načinu orientalskega prerokovanja, ki je znan vsem bralcem novele Wilkieja Collinsa, “The Moonstone”, so v otrokovo dlan nalili črnilo, izvajalec je izgovoril določene mistične besede in otrok je dobil jasnovidne vizije. Vsem znano klicanje, kateremu naj bi bil prisostvoval veliki srednjeveški kipar Benvenuto Cellini, je bilo tudi delno izvajano s pomočjo otroka kot jasnovidca. Pravijo, da si je sam Cagliostro3 v ta namen zagotovil usluge otrok. Ne morem povsem razumeti, zakaj je nujno potrebno uporabiti otroka pri klicanju angelov, če ima klicatelj čisto dušo in če je razvil klicateljsko sposobnost, ki spi v vsakem človeku in ki temelji na miselni viziji. Miselno vizijo izvaja skoraj podzavestno vsak človek, ko misli na nek kraj, osebo ali stvar, ki jih dobro pozna; bliskovito, istočasno z mislijo, se slika prikaže pred mentalnim očesom; zavestno in hoteno razvijanje te sposobnosti pa ni nič drugega kot temelj tistega, čemur _______________ (3) glej Dodatek B običajno pravimo jasnovidnost. Znano je, da se ta sposobnost pogosto manifestira pri škotskih gorjanih. Angleži ji ponavadi rečejo “preroški dar”. Žal, kot premnogo okultistov svojega časa je tudi Jud Abraham kazal očitno nestrpnost do magičnih sistemov, ki so se razlikovali od njegovega; celo znamenito ime Petrusa di Abana4 ni zadostovalo, da bi ne obsojal knjige “Heptameron ali magični elementi” v zaključnem delu Tretje knjige. Na prvi pogled se zdi, da je spise o magiji, čaranju, pentaklih, pečatih in simbolih ter uporabo magičnih krogov in drugih jezikov namesto materinega, grajal kar vse vprek, vendar sem po natančnejšem pregledu besedila ugotovil, da je bolj obsojal njihovo zlorabo iz nevednosti kot pa inteligentno in ustrezno urejeno uporabo. V prid pravim proučevalcem bo treba skrbno pregledati te točke z okultnega stališča posvečenca. Abraham večkrat poudarja, da osnovo sistema Svete magije najdemo v kabali. Izrecno navaja, da je o kabali poučil svojega starejšega sina Jožefa, ki je imel pravice prvorojenca, tako kot je njega samega poučil njegov oče Simon. Sistem magije pa je zapustil mlajšemu sinu Lamechu, kot nekakšno tolažilno nagrado, ki naj bi nadomestila vpeljavo v Kabalo, saj se zdi, da je bil položaj mlajšega sina po tradiciji resna pomanjkljivost. Iz tega razloga je očitno, zakaj Lamecha svari pred uporabo določenih magičnih znakov, pentaklov, nerazumljivih besed itn.; ti naj bi namreč temeljili na skrivnostih Kabale, njihova uporaba s strani nevedne osebe pa bi bila lahko sila nevarna, ne zaradi morebitnega ampak gotovega izkrivljanja skrivnih formul, ki jih vsebuje. Vsak napreden študent, ki je seznanjen s srednjeveškimi zapisi o magiji, bodisi rokopisi ali tiskanimi deli ve, kako ogromne in številne so napake pri magičnih znakih in pentaklih ter hebrejskih in kaldejskih imenih, ki so jih zagrešili neizobraženi prepisovalci in posnemovalci; zadeva je šla tako daleč, da bi v določenih primerih uporaba izkrivljene formule imela dejansko nasprotni učinek od pričakovanega. (O tej temi sem na dolgo razpravljal v svojih zapiskih za knjigo “Solomonov ključ”, ki sem jo objavil pred nekaj leti). Občutek imam, da je Jud Abraham v vnemi, da bi ga rešil pred nevarnimi napakami pri magijskem udejstvovanju, svojemu sinu raje vcepil prezir do vseh drugih sistemov in načinov dela razen do tukaj opisanega. Poleg zgoraj omenjenih izkrivljanj magičnih simbolov je obstajala tudi ne le možna ampak verjetna okoliščina, da bi mu prišli v roke številni grimoarji črne magije, tako kot so Abrahamu, v katerih ___________________ (4) rojen okoli leta 1250 so simboli božanskih imen in znakov namenoma izkrivljeni zato, da bi pritegnili zle duhove in odvrnile dobre. Tretja knjiga je natrpana s kabalističnimi črkovnimi kvadrati, ki so pravzaprav pentakli, njihova dejanska vrednost pa leži v uporabljenih imenih. Med njimi najdemo znamenito obliko Sator, Arep, Tenet, Opera, Rotas, ki je eden od pentaklov v “Solomonovem ključu”. Abrahamova formula je malce drugačna: S A L O M A R E P O L E M E L O P E R A M O L A S ....
V “Solomonovem ključu” je formula (kot pentakel) vpisana znotraj dvojnega kroga, v njem pa je vrstica iz Psalma LXXII, v. 8: “Njegovo kraljestvo bo segalo tudi od morja do morja ter od vesoljnega potopa do konca sveta”. V hebrejščini ima verz natanko petindvajset črk, kar ustreza številu črk v kvadratu. Takoj je opaziti, da sta ta oblika in tista, ki jo je podal Jud Abraham popolna primera dvojnega akrostiha, se pravi, da ju je moč prebrati v vseh smereh, navpično ali vodoravno, naprej ali nazaj. Oblika pentakla, ki je podana v “Solomonovem ključu” pa naj bi veljala v primeru nesreče in obrzdala ponos duhov. Ta primer torej jasno kaže, da Abraham ne nasprotuje toliko uporabi simbolnih pentaklov kot njihovi neustrezni uporabi. Prav tako opazimo, da čeprav so v Tretji knjigi mnogi simbolni črkovni kvadrati akrostihi, jih je tudi veliko, ki to niso, v številnih primerih pa nekatere črke manjkajo in so razvrščene v obiki nekakšnega gnomona itn. Spet pri drugih je sredina kvadrata povsem prazna. V Dodatku C Uvoda bom za primerjavo podal nekaj primerov angelskega klicanja, ki sem jih našel drugje. Jud Abraham večkrat priznava, kot sem že prej povedal, da ima sistem Svete magije AbraMelina svojo osnovo v kabali. dobro bi bilo pogledati, kakšen pomen ima v tej knjigi. Sama Kabala je razdeljena na veliko delov: večji del je mistično doktrinarne narave in podaja notranji okultni pomen judovskih svetih spisov. Prav tako uporablja številčne vrednosti hebrejskih črk, da bi s tem pokazala analogijo med besedami, pri katerih je skupna številčna vrednost črk enaka; že preučevanje tega dela je izredno zahtevno in bi tukaj ne služilo našemu namenu, še posebej zato, ker sem v svoji knjigi “Razkrita Kabala” podrobno opisal vse te točke. Tako imenovana Praktična Kabala zajema uporabo mističnih naukov za uresničitev magičnih dejanj. Razvrstitev božanskih in angelskih imen, angelskih gostov in redov, duhov in demonov, osebnih imen nadangelov, angelov, inteligenc in demonov je namreč v kabali opravljena do najmanjših podrobnosti, zato njeno poznavanje pripomore h kritični oceni razmerij, simpatij in antipatij, ki vladajo v Nevidnem svetu. Abraham želi torej povedati, da se je na ta sistem Svete magije mogoče popolnoma zanesti, ker je pravilen v vseh točkah, zato ni nobene možnosti, da bi izvajalec uporabil imena in formule ob nepravem času in napačno. Treba pa je tudi povedati, da Jud Abraham (verjetno z namenom, da bi Lamecha kar najmanj zmedel) govori le o dveh velikih skupinah duhov: o angelih in hudičih; prvi da nadzorujejo, drugi, da so nadzorovani; popolnoma pa zanemarja ali bolje povedano, ne opisuje razširjenega rodu bitij, elementarnih duhov, ki združujejo nepregledno število podskupin, med katerimi so ene dobre, druge pa zle; kar precejšen del pa ni ne eno ne drugo. Očitno je tudi, da bi za dosego rezultatov, ki so predlagani v Tretji knjigi, bilo bolj smiselno uporabiti elementarne duhove kot pa demone. Vsak izobražen posvečenec, kar je Abraham nedvomno bil, mora poznati njihov obstoj, moč in vrednost; prisiljeni smo torej sklepati, da Lamechu ni želel odkriti tega znanja ali, kar je mnogo bolj verjetno, bal se ga je zmesti z veliko količino dodatnega učenja, ki bi bilo potrebno, da bi temeljito razumel njihovo razvrstitev, naravo in naloge. Takšen način poučevanja niti ni bil najbolj nujen, saj pravilnost simbolov v Tretji knjigi skoraj povsem izključuje možnosti za napake; tisto, kar je Abraham pravzaprav hotel naučiti Lamecha je, kako doseči praktične magijske rezultate, bolj kot pa skrito modrost Kabale. Dolgovezno opisovanje narave duhovnih bitij, dobrih ali zlih, bi daleč preseglo okvire tega Uvoda. Zato bom le na kratko in strnjeno omenil bistvene razlike med angeli, elementarci in hudiči. Rečemo lahko, da imajo angeli, čeprav razdeljeni na številne rodove in razrede, predvsem te lastnosti: so popolnoma dobri po naravi in v dejanjih, so zavestni upravljalci božanske volje nad ravnjo materialnega univerzuma; so odgovorni in ne neodgovorni predstavniki, zato lahko tudi padejo; so neodvisni od tokov neštetih skrivnih sil narave in zato lahko delujejo samostojno, čeprav so zaradi svoje razvrstitve in lastnosti včasih bolj naklonjeni enim kot drugim silam in to v različnih stopnjah. Po drugi strani pa elementarci, čeprav razvrščeni v neskončno število razredov, predstavljajo elementarne sile narave in so upravljalci njenih tokov; zato nikdar ne morejo delovati izven in neodvisno od teh tokov. V določenem smislu torej niso odgovorni za delovanje določenega toka kot celote, so pa odgovorni za tisti njegov del, v katerem delujejo neposredno. Zato so obenem odvisni od splošnega toka sile, v katerem živijo, se gibljejo in obstajajo, čeprav prevladujejo nad tistim neposrednim in določenim delom, s katerim upravljajo.Takšni rodovi so glede intuicije in magične moči nad človekom, pod njim pa v drugih ozirih, nad njim so glede moči v toku določenega elementa, pod njim pa zato, ker so le do določene mere udeleženi v tistem elementu, to pa je nujno pripeljalo do njihovega pojavljanja v vseh antičnih mitologijah. Palčki in škrati Skandinavcev, nimfe, hamadriade in duhovi narave pri Grkih, dobre in slabe vile v legendah naših otroških dni, v katerih so gostovale morske deklice, satirji, favni, silfide in škrati, fetiši črnske rase, ki naj bi privlačili in pomirjevali sile narave niso pravzaprav nič drugega kot slabo razumljene manifestacije velikega razreda elementarcev. Nekateri med njimi, kot sem že prej omenil, so dobri; takšni so, recimo, salamandri, undine, silfide in gnomi iz rosenkreuzerske filozofije; mnogi so grozljivo hudobni, uživajo v vsaki obliki zla in bi jih neobveščeni zlahka zamenjali s hudiči, le da je njihova moč manjša; mnogi med njimi niso ne dobri in ne hudobni in delujejo iracionalno, kot opice ali papagaji; po svoji naravi so res podobni živalim, predvsem pa kombinaciji živali, katerih izkrivljene in mešane oblike predstavljajo njihovo simbolno manifestacijo. Obstaja še en zelo velik razred, ki pa ne postopa iracionalno ampak z namenom in to tako, da vedno sledi močnejši sili, dobri ali slabi, v svojem okolju. Na primer, če duh te vrste pride v skupino dobrih ljudi, se bo trudil usmeriti njihove misli k dobremu, če pa pride med zlohotne ljudi, jih bo poskušal napeljati na zlo. Koliko je kriminalcev, katerih edino opravičilo je, da “so nenehno slišali nekaj, kar jim je govorilo, naj storijo hudodelstvo”! Vendar pa ti predlogi ne izhajajo vedno le iz elementarcev, marveč tudi iz izprijenih astralnih ostankov pokojnih zlobnih ljudi. Hudiči so mnogo močnejši od elementarcev, vendar njihovo delovanje za zlo teče vzporedno z delovanjem dobrih angelov za dobro: njihova hudobija je grozovitejša od hudobije zlih elementarcev, saj jih ne omejuje določen tok, zato je njihovo področje delovanja mnogo širše; obenem pa zla nikoli ne storijo iracionalno ali mehanično ampak vedno povsem zavestno in z namenom. Ne strinjam se povsem z načinom obnašanja do duhov, ki ga svetuje Abraham; nasprotno, pravi posvečenci so vedno trdili, da mora eksorcist biti do duhov skrajno spoštljiv, razen v primeru, ko se zelo upirajo in je treba ostreje ukrepati; hudičem prav tako ne smemo očitati, da so takšni, kakršni so; z nepravim načinom delovanja bo čarodej gotovo storil napako. Morda je Abraham želel le posvariti Lamecha pred nevarnostjo, da bi jim med opravljanjem eksorcizma popustil. Očitno je, da je beseda “demon” v tej knjigi uporabljena skoraj kot sinonim za hudiča; toda večina izobražencev ve, da izhaja iz grškega “daimon”, ki preprosto pomeni duh, bodisi dober ali slab. Delo. ki je polno sugestivnih magičnih referenc je dobro znana knjiga “Arabske noči”; zanimivo je, koliko je v Tretji knjigi navodil za doseganje učinkov, ki jih omenjena knjiga izpostavlja. Na primer, deveto poglavje Tretje knjige navaja simbole, ki jih je treba uporabiti pri spreminjanju ljudi v živali, kar je eden najpogostejših dogodkov v “Arabskih nočeh”, recimo v zgodbi o “Prvem starčku in košuti”, o “Treh koledarjih in petih damah iz Bagdada”, o “Bederju in Giauharu” itn. itn., ki se razlikujejo od namernega spreminjanja čarodeja v drugo obliko, recimo v “Zgodbi o drugem koledarju”, katerih simboli so podani v enaindvajsetem poglavju naše Tretje knjige. Omenjena poglavja bodo spomnila moje bralce na izredna magična dejanja, ki naj bi jih bil izvedel Faust; mimogrede, po vsej verjetnosti je bil sodobnik Juda Abrahama, kot sem že prej povedal. Vendar način delovanja, ki je predstavljen v tej knjigi, ni črnomagijsko paktiranje s hudičem in njegovo oboževanje, na kar nas avtor nenehno opozarja, ampak sistem kabalistične magije, ki je podoben tistemu v “Ključih kralja Solomona” in v “Ključnicah rabina Solomona”, razlikuje pa se po tem, da se angel varuh kliče samo enkrat za vse evokacije, medtem ko se v omenjenih delih angeli kličejo pri vsaki evokaciji posebej s pomočjo magičnega kroga. Torej Abraham ni imel namena obsojati teh in podobna dela, saj tako kot njegov sistem temeljijo na skrivnem nauku Kabale; ta pa izvira iz mogočnega sistema starodavne modrosti, iz egipčanske Svete magije. Vsak študent, ki se bo poglobil v študij Kabale in pa sodobne egiptologije bo dojel, da je korenine in izvor prej omenjenega treba iskati v tej deželi skrivnosti, v domovanju bogov, čigar simboli in razvrstitev so očiten del posvečenih obredov in kjer je nastalo in se ohranilo do današnjih dni toliko receptov za izvajanje magije. Treba je namreč skrbno ločevati resnično staroegipčansko magijo od arabske predstave in tradicije, ki danes prevladuje v Egiptu. Zdi se mi, da je učeni Lenormant v svojih zapisih o kaldejski magiji povedal, da je razlika med staroegipčansko in egipčansko šolo v tem, da je čarodej starega Egipta v resnici klical duhove, medtem ko se je egipčanski čarodej odtujil in med evokacijami prevzel lastnosti in imena bogov, s katerimi naj bi ukazoval duhovom; takšen način dela kaže, da je prvi kritično poznal naravo in moč bogov, da jim je popolnoma zaupal in jih prosil za pomoč pri nadzorovanju priklicanih sil; drugače povedano, to je najglobji sistem bele magije, kar si ga je mogoče predstavljati. Naslednja točka, ki jo je vredno omeniti je, kako Abraham vztraja na uporabi materinščine, tako pri molitvi kot pri evokacijah; poglavitni razlog za to je, da je treba popolnoma in temeljito razumeti s srcem in dušo tisto, kar usta pripovedujejo. Čeprav se popolnoma strinjam s tem, želim navesti nekaj razlogov v prid uporabi kakšnega drugega jezika; predvsem dejstvo, da um lažje dojame višji vidik operacije, če uporabljamo jezik, ki naj bi ga imeli za svetega in čigar stavki se ne nanašajo na zadeve iz vsakdanjega življenja. Dalje, če hebrejščino, kaldejščino, egipčanščino, grščino, latinščino itn. pravilno izgovarjamo, bo bolj zveneča od večine modernih jezikov in bo zato ustvarila bolj svečano vzdušje. Poleg tega pa je mnogo bolje, če je magična operacija kar seda daleč od vsakdanjega. Kljub temu pa se popolnoma strinjam z Abrahamom, da je na prvem mestu popolna razumljivost izvajalca pri molitvi ali klicanju. Povedal bi še, da starodavni jeziki z večjo lahkoto zapopadejo “obrazce skladnosti” kot pa sodobni jeziki. Pentakli in simboli predstavljajo dragoceno uravnoteženo in prilagojeno osnovo za sprejem magične sile; toda če izvajalec ne zna dejansko obrniti sile v njihovo smer, ostanejo le mrtvi in zanj brezvredni diagrami. Nasprotno pa če jih uporabi posvečenec, ki povsem razume njihov pomen, postanejo zanj močna zaščita in pomoč, ki so njegovi volji v oporo in jo osredotočijo. Čeprav sem to morda že prej omenil, ponovno opozarjam proučevalce okultizma, naj se izogibajo napačnim sodbam, do katerih bi lahko prišli zaradi besed Juda Abrahama o uporabi magičnih krogov in o dovoljevanju odhoda duhov. Res je, da pri klicanju duhov, kot ga opisuje, ni treba oblikovati magičnega kroga zaradi obrambe in zaščite; toda zakaj? – Ker je celotna skupina Spalnic, Oratorijev in Teras posvečena s pripravniškimi obredi preteklih šestih mesecev; na ta način je ves prostor zaščiten, magijec pa se nenehno nahaja znotraj magičnega kroga. Iz tega izhaja, da dovoljevanje odhoda duhov skorajda ni potrebno, saj duhovi ne morejo prodreti znotraj posvečenih meja, ki jih tvorijo stene poslopja. Navadnemu izvajalcu eksorcizma zagotavljam, da če to ne bi držalo in bi bilo klicanje opravljeno izven posvečenega kraja, brez izrisanega magičnega kroga za zaščito, bi pri klicanju mogočnih grozovitežev kot so Amajmon, Egin in Belzebub sledila takojšna smrt eksorcista; simptomi njegove smrti bi bili podobni epilepsiji, kapi ali zadavitvi, odvisno od trenutnih okoliščin. Potem ko je krog že zarisan, se mora klicatelj skrbno izogibati prehajanju, počepanju ali nagibanju izven njegovih meja med klicanjem in preden je bilo duhovom dano dovoljenje za odhod. Iz tega vzroka, poleg ostalega, se med delovanjem kroga ustvarjajo nenormalni atmosferski pogoji, saj se vzdraži vrsta sile znotraj kroga, ki je drugačna od zunanje; zato bo nepripravljena sprememba atmosfere tudi brez zlega namena duhov resno vplivala na eksorcista, ki bo takrat doživljal izredno živčno napetost. Tudi dovoljenja za odhod ne smemo preskočiti, saj bodo zli duhovi še preveč zadovoljni, če se bodo lahko maščevali operaterju, ki jih je zmotil s tem, da je neprevidno zapustil krog ne da bi jih poslal stran ali celo prisilil oditi z nasprotnim klicanjem. Ne strinjam se z Abrahamom, da je operacijo Svete magije treba princu ali državniku zamolčati. Vsak zares velik sistem okultizma ima lastne okultne čuvaje, ki se bodo znali maščevati za nedovoljene posege. Čeprav se morda ponavljam, bom ponovno opozoril proučevalce okultizma na nevarno avtomatično naravo določenih magičnih kvadratov v Tretji knjigi; če jih boste namreč brezskrbno pustili ležati naokrog, se lahko zgodi, da bodo obsedli občutljive ljudi, otroke ali celo živali. Abrahamove opazke o napakah v astrologiji na splošno in o funkciji planetarnih ur, so vredne skrbnega pregleda. Kljub temu se mi zdi, da je navadna funkcija planetarnih ur do določene mere učinkovita. Za vse primere, ko najdemo kaj težkega ali nejasnega v besedilu, sem dodal obsežne razlage; toliko jih je, da sem komentarje razvrstil po skupinah. Še posebej veliko dela sem moral vložiti pri imenih duhov, začenši s spoznavanjem njihove korenske oblike. Enako lahko rečem o simbolih v Tretji knjigi. Oklepaji, ki sem jih uporabil v dejanskem besedilu pomenijo, da sem dodal določene besede ali stavke zaradi bolj jasnega razumevanja. Na koncu bom samo še povedal, da sem napisal ta razlagalni Uvod povsem in edinole kot pomoč resničnim proučevalcem okultizma; mnenje navadnega literarnega kritika, ki ne razume in ne verjame v okutno, me prav nič ne zanima.
DODATEK B
UPORABA OTROKA – JASNOVIDCA PRI CAGLIOSTRU
Dobro znani Joseph Balsamo, grof Cagliostro, naj bi se rodil leta 1743 v Palermu. Na sojenju v Rimu leta 1780 in v Zurichu leta 1791 je bil obtožen za “sleparije vseh vrst; za izdelovanje zlata in za poznavanje skrivnosti podaljševanja življenja; za poučevanje kabalističnih umetnosti; za klicanje in izganjanje duhov; za dejansko napovedovanje prihodnih dogodkov, še posebej na majhnih in tajnih zborih; predvsem s pomočjo majhnega dečka, ki ga je jemal s seboj v posebno sobo, da bi ga pripravil na jasnovidnost.” O tem, kako je uporabil otrokajasnovidca, najdemo v sodnih spisih tole informacijo: “Otrok je moral poklekniti pred majhno mizico, na kateri so stali vrč vode in nekaj prižganih sveč. Otroku je ukazal, naj gleda v vrč vode, sam pa je nato pričel s svojimi čarovnijami; otroku je položil roko na glavo in v tem položaju naslovil molitev na Boga, da bi bil poizkus uspešen. Na ta način je otrok postal jasnoviden: povedal je, da je najprej videl nekaj belega; nato je dobil vizije, videl angela itn.” V dokumentu je še zapisano: “Opravljal je običajne obrede, vse pa je bilo čudovito potrjeno s prikazom angela”. Cagliostro naj bi si bil v Milanu pridobil jasnovidne usluge za možitev godne sirote. Omeniti je treba, da se je njegov način dela močno razlikoval od tistega, ki ga uporabljajo današnji magnetizerji in hipnotizerji. Vsa moč izvajalca je bila osredotočena na magični obred evokacije, pri katerem je bila roka položena na otrokovo glavo, da bi se ustvarila medsebojna vez; nikakor ni mogoče reči, da je bil otrok v bednem položaju avtomatičnega transa, ki se izvaja danes in ki bi ga resnično napreden okultist prvi obsodil, saj pozna njegove nevarnosti. Po drugi strani pa obstaja očitna podobnost med Cagliostrovo metodo in sistemom orientalskega prerokovanja, imenovanega Mendal, ki sem ga že prej omenil.
(DODATEK C)
PRIMERI DRUGIH METOD KLICANJA ANGELOV
V prid študentom okultizma bom podal še dva sistema klicanja angelov. Prvega sem vzel iz knjige “Barrettov Mag” (1801) in nosi naslov “Ključ do obredne magije”. Drugi je prepisan iz moje knjige “Ključ kralja Salomona”. Iz “Popolnost in ključ do .... obredne magije”, ki je drugi del Druge knjige “Mag ali Nebeški poročevalec” 6avtorja Francisa Barretta, F.R.C.: “Dobri duhovi nas lahko pokličejo ali pa jih mi pokličemo na različne načine. Predstavljajo se nam v raznoterih oblikah in načinih, saj govorijo odkrito tistim, ki so pozorni ter se nam prikazujejo pred očmi ali pa nas obveščajo skozi sanje in prerokbe o zadevah, ki bi jih nadvse radi izvedeli. Kdorkoli bo poklical dobrega duha, da bi se z njim pogovoril ali da bi se mu leta prikazal, mora biti nadvse pozoren na dve stvari; prva je razpoloženje klicatelja, druga pa se nanaša na predmete, ki naj bi bili uporabljeni pri klicanju in ki naj bi ustrezali klicanemu duhu. “Klicatelj se mora torej več dni pripravljati na to skrivnost: ostati mora čist in vzdržen in se v največji možni meri odpovedati vsem oblikam tujih in posvetnih zadev; mora se tudi postiti, kolikor je le mogoče; oblečen v čisto belo perilo mora vsak dan med sončnim vzhodom in zahodom klicati Boga in naslavljati priprošnje na angele, jih klicati in rotiti, tako kot veleva zakon, ki se ga je že prej naučil. Število postnih in pripravljalnih dni znaša ponavadi en mesec, se pravi obdobje ene lunacije. Pri kabali pa priprave na splošno trajajo štirideset dni. “Glede prostora: biti mora čist, neomadeževan, zaprt, tih, zavarovan pred kakršnimkoli hrupom in izven dosega nepovabljenih oči. Najprej je treba tak prostor eksorcirati in posvetiti; v njem naj bo miza ali oltar, pokrit s čisto bombažno tkanino in obrnjen proti vzhodu: na vsako stran postavimo dve posvečeni in prižgani voščenki, čigar plamen mora goreti vse dni. Na sredino oltarja položimo lamene ali prej opisani sveti spis, pokrijemo ga s finim bombažnim prtom, spisa pa ne smemo odpreti do konca posvetitve. Pripravljena mora biti tudi dragocena dišava in čisto oljno mazilo. Oboje mora ostati ves čas posvečeno. Nato postavimo na sprednjo stran oltarja ka __________________ (6) Prva izdaja Lackington & Allen, London, 1801; ponatis in nova izdaja Bernard Quaritsh, Picadilly, nekaj let pozneje dilnico, v kateri vzdržujemo sveti ogenj in pripravljamo vsak dan ob molitvi dragoceno dišavo. “Zdaj pa o oblačilu: oblečemo dolgo belo bombažno obleko, zaprto spredaj in zadaj, ki lahko pokriva večji del nog, ledja pa ovijemo s pasom. Izdelati damo tudi vel iz čistega belega bombaža, na katerem mora s pozlačenimi lamenami biti izpisano ime Tetragrammaton; vse omenjeno mora biti pravilno posvečeno in sanktificirano. Ne smemo pa vstopiti v ta sveti prostor, dokler ga ne operemo in pokrijemo z novim in čistim prtom; šele takrat vstopimo, vendar z bosimi nogami. Ko smo notri, se poškropimo s sveto vodo in na oltarju pripravimo dišavo; potem pred oltarjem kleče molimo, kot smo vas naučili. “ Na zadnji dan pred koncem predpisanega obdobja se bolj strogo postimo; postimo se tudi naslednji dan: ob sončnem vzhodu vstopimo v sveti prostor in opravimo prej omenjene obrede, se pravi se poškropimo in pripravimo dišavo, nato pa s svetim oljem naredimo križ na čelu in si namažemo oči, med temi posvetitvami ves čas molimo. Odpremo lamen in molimo kleče pred oltarjem; potem opravimo invokacijo kot sledi: Invokacija dobrih duhov “V imenu blagoslovljene in svete Trojice si želim, mogočni angeli (tukaj imenujemo duha ali duhove, ki naj bi se pojavili), če je takšna božja volja Tistega, ki mu je ime Tetragrammaton, itn., Sveti bog, Oče, da prevzamete obliko, ki najbolj ustreza vaši nebeški naravi in se nam prikažete v tem prostoru ter ugodite naši prošnji, če s tem ne presegamo meja božje milosti in dobrote z željo po nezakonitem znanju; blagohotno nam pokažite tisto, kar je za nas najbolj koristno glede znanja in dejanja, v slavo in čast njegovega božanskega veličanstva, ki živi in vlada brezkončnemu svetu. Amen. “Gospod, naj se zgodi tvoja volja na zemlji in na nebu – očisti naša srca in nam ne vzemi Svetega duha. O Gospod, poklicali smo jih s Tvojim imenom, dovoli, da nam pomagajo. “Naj se vse stvari uresničijo v Tvojo čast in slavo in naj bodo Tebi, Sinu in blagoslovljenemu Duhu pripisani vsa moč, dostojanstvo in kraljestvo ter svet brez konca. Amen. “Ko je invokacija opravljena, se bodo prikazali željeni dobri angeli, z njimi se pogovorimo na preprost način in jim potem dovolimo oditi. “Lamen, ki se uporablja za klicanje kateregakoli dobrega duha mora biti narejen iz ustrezne kovine ali iz voska, kateremu so bile primešane ustrezne začimbe in barve; lahko pa je narejen iz čistega belega papirja z ustreznimi barvami, zunanji rob je lahko kvadraten, okrogel, trikoten ali podobno v skladu z zakonom o številkah; vanj morajo biti vpisana božanska imena, tako splošna kot določena. V sredino lamena vrišemo heksagon7 ali črko s šestimi vogali; vanj vpišemo ime in položaj zvezde ali duha, njegovega vodjo, kateremu je podrejen dobri duh, ki naj bi se prikazal. Okoli te črke mora biti vpisanih toliko črk s petimi vogali ali pentakli 8, kolikor je duhov, ki jih želimo naenkrat priklicati. Če pa kličemo le enega, moramo kljub temu vrisati štiri pentagone, v katere vpišemo ime duha ali duhov in njihov položaj. Lamen pa mora biti izdelan takrat, ko se luna debeli, na tisti dan in ob uri, ki sta duhu prijazna; če pa še izberemo srečen planet, bo izvajanje še toliko bolj učinkovito; če sta miza ali oltar pravilno izdelana na način, ki smo ga podrobno opisali, ju je treba posvetiti po zgoraj omenjenih pravilih. “ Mizo ali lamen, ki sta izdelana na opisani način, veljata za klicanje kateregakoli duha; njune oblike si lahko ogledate na slikah pentaklov, žigov in lamenov. “Predstavili vam bomo še en obred, ki ga je v te namene lažje izvajati: človek, ki želi sprejeti prerokbo od duha naj bo čist, neomadeževan in posvečen; izbere naj čist, neomadeževan prostor, ki je povsem prekrit s čistim belim prtom na Gospodov dan nove lune; vstopi naj v prostor oblečen v bel bombaž; prostor naj eksorcira, ga blagoslovi in vanj vriše krog s posvečenim ogljem; na zunanjem delu kroga naj vpiše imena angelov, na notranjem pa mogočna imena Boga; na štirih delih sveta9 znotraj kroga naj postavi posode za dišave. Po umivanju in postenju naj vstopi v prostor in obrnjen proti vzhodu izmoli Psalm CIX v celoti: “Blagoslovljeni naj bodo neomadeževani itn. Nato prostor odišavite in pokličite Angele z omenjenimi božanskimi imeni; prikazali se bodo in vam razkrili ali odkrili tisto, kar si tako iskreno želite; to počnite šest dni zapored, umiti in tešči. Sedmega dne vstopite umiti in tešči v krog, odišavite ga in se namažite s svetim oljem po čelu, po očeh, po dlaneh obeh rok in po nogah; nato kleče izrecite prej omenjeni _____________________ (7) Verjetno napaka, namesto “heksagram” ali “šesterokotnik” (8) Verjetno napaka, namesto “pentagrami” ali “peterokotniki” Psalm, z božanskimi in angelskimi imeni. Ko ste ga zmolili, vstanite in hodite okoli kroga v smeri od vzhoda proti zahodu, dokler se vam ne bo začelo vrteti v glavi in v možganih; nato padite v krog, kjer se lahko spočijete in vas bo prevzela ekstaza; prikazal se bo duh in vas obvestil o vsem, kar morate vedeti. Opozorimo naj, da se morajo v krogu nahajati štiri posvečene sveče, ki naj gorijo na štirih koncih sveta in ki ne smejo izgubiti luči ves teden. “Postimo se takole: odpovemo se vsemu, kar je živega in tistemu, kar iz živega izhaja, pijemo samo čisto tekočo vodo; prav tako ne uživamo hrane ali vina do sončnega zahoda. “Dišava in sveto mazilno olje naj bo narejeno kot je opisano v Eksodusu in drugih svetih spisih Biblije. Opozoriti je treba, da vsakič ko vstopamo v krog, moramo imeti na čelu zlat lamen, na katerem je izpisano ime Tetragrammaton, tako kot smo že prej povedali.” V “Ključu kralja Salomona”10 (Knjiga II – Poglavje XXI) se nahajajo druga navodila za klicanje duhov, kot sledi: “Izdelajte majhno knjigo, ki bo vsebovala molitve za vse operacije, imena angelov v obliki litanij, njihove pečate in položaje; ko boste to opravili, jo boste posvetili Bogu in čistim duhovom na ta način: “Na določeno mesto postavite majhno mizico, prekrito z belim prtom, nanjo pa položite knjigo, odprto na strani, kjer je veliki pentakel, ta pa mora biti narisan na prvi strani omenjene knjige; ko boste prižgali luč, ki naj visi nad sredino mize, obdajte omenjeno mizo z belo zaveso11; oblecite se v ustrezno oblačilo, držite v rokah odprto knjigo in kleče ter z izredno ponižnostjo izrecite sledečo molitev: _______________________ (10) Izdal G. Redway, London, 1889 (11) Podobno majhnemu tabernaklju okoli oltarja
Molitev
“Adonaj, Elohim, El, Ehejeh Asher Ehejeh, Princ Princev, Obstoj Obstojev, usmili se me in se ozri na svojega služabnika (N.), ki te najbolj predano roti in te kliče s tvojim svetim in veličastnim imenom, Tetragrammaton, bodi milosten in ukaži svojim angelom in duhovom, naj pridejo in se nastanijo na tem mestu; o, vi angeli in duhovi zvezd, o, vi angeli in elementarni duhovi, o, vsi vi duhovi, ki se nahajate pred obličjem Boga, jaz, zastopnik in zvesti sluga Najvišjega vas rotim, naj vas sam Bog, Obstoj Obstojev, prosi, da pridete in prisostvujete tem operacijam; jaz, služabnik Boga, vas milo prosim. Amen. “Nato knjigo odišavite z dišavo, ki ustreza planetu in dnevu ter položite knjigo nazaj na prej omenjeno mizo, obenem pa pazite, da plamen luči ne ugasne med operacijo in da so zavese zagrnjene. Obred ponavljajte sedem dni zapored, začenši s soboto, in vsak dan knjigo odišavite s kadilom, ki ustreza planetu, ki prevladuje tistega dne in uro, pazite pa, da bo luč gorela dan in noč; zatem knjigo pospravite v temu namenjen predalček pod mizo, dokler je ne boste ponovno potrebovali: vsakič, ko jo boste želeli uporabiti, se oblecite v svoje oblačilo, podžgite luč in kleče ponovite prej omenjeno molitev, ADONAJ, ELOHIM itn. “Pri posvetitvi knjige je treba prav tako priklicati vse angele, katerih imena so vanjo vpisana v obliki litanij, kar boste storili z vdanostjo; ne bodite presenečeni, če se angeli in duhovi ne bodo prikazali med posvetitvijo knjige, saj so čiste narave in težko navežejo stike z ljudmi, ki so nestanovitni in nečisti; če boste pravilno opravili obrede in izrekli besede, z vdanostjo in vztrajnostjo, bodo prisiljeni priti in zgodilo se bo, da jih boste ob prvi invokaciji videli in z njimi govorili. Priporočam pa, da se ne lotite ničesar nečistega ali omadeževanega, kajti takšna nadležnost jih še zdaleč ne bo pritegnila, temveč le prepodila; pozneje pa vam jih bo izredno težko ponovno privabiti v čiste namene.”

PRVA KNJIGA
S V E T E M A G I J E
ki jo je bog predal Mojzesu, Aronu, Davidu, Salomonu indrugim svetnikom, POGLAVARJEM IN PREROKOM, KI UČIJO RESNIČNO BOŽJO MODROST Abrahamovo volilo sinu Lamechu
Prevod iz hebrejščine 1458

Čeprav je Prva knjiga bolj namenjena uvodu kot pa dejanskim pravilom za pridobitev Božje in Svete magije, o, Lamech, sin moj, boš v njej vendarle našel določene primere in druge zadeve1, ki ne bodo nič manj koristne in uporabne od smernic in načel, ki ti jih bom predstavil v Drugi in Tretji knjigi. Zato ne zanemari proučevanja te Prve knjige, ki ti bo služila za uvajanje2 v resnično in Sveto magijo ter v njeno izvajanje, kar sem se jaz, ABRAHAM, SIMONOV SIN, naučil delno od svojega očeta, delno pa od drugih modrih in vernih mož, in za katero sem dognal, da je pristna in stvarna, ker sem jo preveril in preizkusil. Napisal sem jo lastnoročno in jo zaprl v tole skrinjico ter jo zaklenil kot najdragocenejši zaklad; ko boš dosegel polnoletnost boš namreč lahko občudoval, pretehtal in užival v čudesih Gospodovih; tako kot tvoj starejši brat Joseph, ki je kot prvorojenec od mene prejel Sveto tradicijo Kabale 3. _____________________________________________________ (1) “Des exemples et des circonstances” (2) “D’acheminement” (3) Menim, da je ta pisava bolj pravilna od običajne “Cabala”
P R V O P O G L A V J E
Lamech, če želiš vedeti, zakaj sem ti zapustil tole knjigo, premisli o svojem stanu, o tem, da si zadnje rojeni sin in vedel boš, zakaj se nanaša nate; veliko napako bi storil, če bi ti odtegnil milost, s katero me je Bog tako obilno in širokosrčno obdaril. Na vso moč se bom potrudil, da se izognem gostobesednosti v tej Prvi knjigi; v mislih bom imel le starost te častitljive in potrjene znanosti. RESNICA ne potrebuje razlage in komentarja, ker je preprosta in prava; samo ubogaj vse kar ti bom rekel in se zadovolji s preprostostjo, bodi dober in pokončen4 in pridobil si boš večje bogastvo od tistega, ki bi ti ga jaz lahko zapustil. Naj bi edini in najsvetejši Bog namenil vsem ljudem milost, ki je potrebna za razumevanje in dojemanje visoke skrivnosti Kabale in Zakona; vendar se morajo zaenkrat zadovoljiti s tistim, kar jim je Gospod dal; če bodo namreč želeli poleteti višje proti njegovi božji volji, tako kot Lucifer, jih ne bo doletelo drugega kot sramoten in usoden padec. Zato je treba biti izredno previden in upoštevati NAMEN, zaradi katerega sem opisal tole metodo operacije; z ozirom na tvojo mladost ne bom poskušal drugega kot navdušiti te za raziskovanje Svete magije. Način, kako jo pridobiti bo prišel kasneje, v vsej svoji popolnosti, in ob pravem času; učili te bodo namreč boljši učitelji od mene, namreč sveti angeli Boga. Nihče na tem svetu se ni rodil kot mojster, zato smo prisiljeni učiti se. Tisti, ki se bo pri tem potrudil in študiral, se bo tudi naučil; človek pa ne more imeti sramotnejšega in bolj grešnega naziva5 kot je Nevedna oseba. ____________________ (4) “Reel” (5) To je identično z orientalsko doktrino, da je namreč nevednost enaka zlu in nesreči
D R U G O P O G L A V J E
Priznavam torej, da se jaz, celo jaz, nisem rodil kot mojster; prav tako nisem z lastno genialnostjo izumil to znanost; toda naučili so me drugi na način, ki ti ga bom predstavil, in to po pravici. Moj oče SIMON je malo pred smrtjo dal določene znake in napotke o načinu pridobivanja svete Kabale; res pa je, da ni vstopil v sveto skrivnost po pravilni poti; zato je nisem mogel v zadostni meri in popolnoma dojeti tako kot mi je nalagal razum. Moj oče se je vedno zadovoljil z razumevanjem, kakršnega je imel in ni iskal naprej resnične znanosti in magične umetnosti, katere te želim naučiti in ti jo raztolmačiti. Po njegovi smrti, ko sem bil star dvajset let, me je prevzela prava strast po razumevanju resničnih Gospodovih skrivnosti; toda z lastnimi močmi nisem mogel priti do cilja, ki sem si ga zadal. Zvedel sem, da v mestu Mayence živi rabin, ki je bil znan modrec in krožile se govorice, da v celoti obvlada božjo modrost. Moja velika strast do učenja me je spodbudila, da sem ga šel iskat, da bi se od njega učil. Toda tudi ta človek ni od Gospoda prejel DARU in popolne milosti; čeprav se je trudil, da bi prenesel name nekatere globoke skrivnosti svete Kabale, še zdaleč ni dosegel svojega cilja; pri svoji magiji nikakor ni uporabil modrost Gospoda, temveč se je posluževal določenih umetnosti in vraževerij nevernih in malikovalskih narodov, ki so deloma izhajali iz egipčanskih6, obenem pa je uporabljal slike Medijcev in Perzijcev, zelišča Arabcev ter sile zvezd in ozvezdij; skratka, črpal je iz vseh narodov in nacij, in celo iz kristjanov, nekakšno hudičevsko umetnost. Pri vseh zadevah so ga duhovi tako preslepili, četudi so ga pri nekih smešnih in nepomemnih stvareh ubogali, da je dejansko verjel, da sta njegova slepota in zabloda resnična magija, zato ni šel dlje pri iskanju resnične in Svete magije. Seznanil sem se tudi z njegovimi nesmiselnimi eksperimenti in ostal deset let zakopan v tej globoki zmoti, dokler nisem po desetih letih prispel v Egipt v hišo stare ___________________ (6) Prava Kabala pa nedvomno izvira iz egipčanske in vzhodnjaške modrostit.j. od angelov ga modreca, imenovanega ABRAMELIN, ki me je postavil na pravo pot, kot ti jo bom kasneje opisal; dal mi je boljše znanje in vedo od vseh ostalih; toda to posebno milost mi je podaril vsemogočni Oče vseh milosti, se pravi VSEMOGOČNI BOG, ki mi je korak za korakom razsvetlil razum in mi odprl oči, da bi videl in občudoval, pretehtal in našel njegovo božjo modrost; omogočil mi je, da sem vedno lažje razumeval in dojemal svete skrivnosti, s pomočjo katerih sem začel spoznavati svete angele ter uživati v njihovi prisotnosti in ob njihovem svetem pogovoru; od njih7 sem kasneje sprejel osnove resnične magije ter sposobnost ukazovanja in obvladovanja zlih duhov. Kot zaključek tega poglavja ne morem reči drugega, kot da sem pravo izobrazbo prejel od Abramelina8, pravo in nepodkupljivo magijo pa od svetih angelov Boga
T R E T J E P O G L A V J E
Že v prejšnjem poglavju sem povedal, da sem kmalu po očetovi smrti začel proučevati resnično modrost in skrivnost Gospodovo. V tem poglavju bom na kratko omenil mesta in dežele, skozi katere sem potoval v prizadevanju, da bi se naučil tistega, kar je dobro. To bom storil zato, da ti bo služilo kot pravilo in primer, kako ne zapravljati mladosti za malenkostne in nepotrebne cilje, kot to delajo deklice, ki sedijo okoli kamina. Kajti nič ni bolj obžalovanja vrednega in nevrednega kot človek, ki je neveden v vseh okoliščinah. Tisti, ki dela in potuje se veliko nauči in tisti ki se ne zna vesti in se obvladovati daleč od rodne dežele se bo znal še manj v lastni hiši. Po očetovi smrti sem štiri leta živel z brati in sestrami ter skrbno preučil, kako naj donosno uporabim tisto, kar mi je oče zapustil; glede na to, da mi moje premoženje ni zadostovalo za pokrivanje stroškov, sem uredil svoje zadeve in posle ter odšel na pot v Vormatio9 do Mayence, _____________________ (7) t.j. od angelov (8) Ime je ponekod napisano “Abramelin”, drugje pa “Abramelim”. Zato sem ga povsod skrbno napisal tako kot je v rokopisu. (9) “Vormatie”; to je pokrajina pod oblastjo mesta Worms, ki se je v latinščini nekoč imenovalo “Vormatia” da bi srečal zelo starega rabina po imenu Mojzes, v upanju, da bom v njem našel tisto, kar sem iskal. Kot sem že povedal v prejšnjem poglavju, njegova znanost ni imela podlage kakršno ima resnična božja modrost. Z njim sem ostal štiri leta10 in bedno zapravil čas ter se prepričeval, da sem se naučil vsega kar sem želel vedeti; nisem mislil na nič drugega kot na vrnitev v očetovo hišo, dokler nisem po naključju spoznal mladeniča iz naše sekte po imenu SAMUEL, ki je bil doma iz Bohemije in katerega obnašanje in način življenja sta mi pokazala, da želi živeti, hoditi in umreti na Gospodov način in po Njegovem svetem zakonu; z njim me je povezalo tako tesno prijateljstvo, da sem mu odkril vsa svoja čustva in namere. Odločil se je, da bo odpotoval v Konstantinopel, da bi se tam srečal z očetovim bratom in nadaljeval pot v Sveto deželo, kjer so živeli naši predniki in iz katere nas je vsemogočni Bog pregnal in zavrgel zaradi naših velikih napak in hudodelstev. Ker se je tako odločil11 in ker me je seznanil12 s svojim namenom, sem začutil izredno željo, da bi ga spremljal na poti; menim, da me je vsemogočni Bog želel na ta način prebuditi, saj nisem imel miru dokler si nisva prisegla, da bova pot opravila skupaj. Na 13. dan februarja v letu 1397 sva odšla na pot prek Nemčije, Bohemije, Avstrije, nato pa prek Madžarske in Grčije do Konstantinopla, kjer sva ostala dve leti; od tam ne bi bil nikolii odšel, če mi smrt ne bi bila vzela Samuela z nenadno boleznijo. Znašel sem se sam, s prebujeno željo po potovanju, ki je bila v mojem srcu tako močna, da sem začel brez prestanka hoditi iz kraja v kraj, dokler nisem končno prispel v Egipt, kjer sem štiri leta potoval z enega konca na drugega; bolj ko sem izvajal eksperimente rabina Mojzesa, manj so mi bili všeč. Nadaljeval sem pot v našo staro domovino, kjer sem ostal eno leto in kjer nisem poslušal drugega kot zgodbe o bedi, nadlogah in nesreči. Po tem času sem spoznal kristjana, ki je prav tako potoval naokoli, da bi našel tisto, kar sem tudi sam iskal. Sporazumela sva se in se odločila, da bova odšla v puščavske predele Arabije, da bi našla tisto, kar sva tako goreče iskala. Bila sva prepričana v govorice, da se tam nahajajo pravični in učeni možje, ki živijo v tistih krajih zato, da bi lahko študirali brez ovir in se posvečali umetnosti, ki sva jo tudi midva iskala; ker pa tam nisva našla ničesar, kar bi opravičilo trud, ki sva ga vložila ali pa bilo vredno najine pozornosti, mi je šinila v glavo neverje ____________________ (10) V prejšnjem poglavju je napisal, da je ostal na tej poti deset let (11) t.j. Bog (12) Samuel tna ideja, da ne bi šel nikamor več, temveč da bi se vrnil domov. O tem sem seznanil svojega sopotnika, vendar je leta želel nadaljevati svojo namero in poiskati srečo; pripravil sem se torej na povratek.
Č E T R T O P O G L A V J E
Na poti domov sem začel premišljevati o času, ki sem ga izgubil na potovanjih in o velikih in nepotrebnih stroških, saj nisem dobil tistega, kar sem si želel in zaradi česar sem se podal na pot. Odločil pa sem se, da se bom iz arabske puščave vrnil domov prek Palestine in Egipta, kamor sem dopotoval po šestih mesecih. Končno sem prispel v majhno mestece na bregovih Nila imenovano ARACHI, kjer sem se nastanil pri starem judu, imenovanem AARON, pri katerem sem že prej stanoval; zaupal sem mu svoje občutke. Vprašal me je, če mi je uspelo najti tisto, kar sem si želel. Užaloščeno sem mu odvrnil, da nisem naredil popolnoma nič in mu podrobno opisal vse muke in težave, ki so me doletele; zgodbo sem pospremil z jokom, ki ga nisem mogel zadržati, kar je pri starcu vzbudilo sočutje, zato me je skušal potolažiti z govoricami, ki jih je slišal, medtem ko sem bil na poti: v zapuščenem kraju nedaleč od Arachija naj bi živel zelo pobožen in učen mož po imenu ABRAMELINO13; Aaron me je nagovarjal14 naj ga obiščem, glede na vse, kar sem že storil do tedaj, češ, saj se me bo vsemogočni Bog morda usmilil in mi dodelil tisto, kar sem si po pravici zaslužil. Zdelo se mi je, da poslušam nek GLAS, pa ne človeškega, temveč nebeškega, in v srcu sem začutil tako radost, da ne morem povedati; in nisem imel ne miru in ne počitka, dokler mi Aaron ni našel človeka, ki me je pospremil do najbližje poti; tri dni in pol sem hodil po finem pesku, ne da bi videl člo veško prebivališče in končno prispel do vznožja nizkega hriba, obdanega z drevesi. Moj vodič mi je dejal: “V tem gozdićku prebiva mož, ki ga iščeš”. Pokazal mi je, kam naj grem, ni pa hotel iti naprej; ko sva se poslovila, se je vrnil domov po isti poti po kateri sva prišla, skupaj z mulo, ki nama je prenašala hrano. Ko sem se znašel v tem položaju, mi ni preostalo drugega, kot prepustiti se Božji Previdnosti tako, da sem priklical Njegovo sveto __________________ (13) Tako je tukaj napisano (14) jud Aaron ime, ki me je v tistem trenutku obdarilo s svojo sveto milostjo; ko sem namreč pogledal v prej omenjeno smer, sem zagledal častitljivega starca, ki mi je prihajal naproti; ljubeznivo me je pozdravil v kaldejščini in me povabil v svoj dom; njegovo prijaznost sem sprejel z izrednim veseljem, saj sem se v tistem trenutku zavedel, kako velika je Previdnost Gospodova. Dobri stari mož je bil do mene zelo spoštljiv in se vedel zelo prijazno; nešteto dni mi ni govoril o nobeni drugi zadevi kot o bogaboječnosti, mi priporočal, naj vedno živim dobro urejeno življenje, od časa do časa pa me je svaril pred določenimi napakami, ki jih ljudje zagrešijo zaradi človeške ranljivosti; dal mi je tudi vedeti, da sovraži kopičenje bogastva in dobrin, kateremu se predajamo v naših mestih s tem, ko odiramo in škodujemo našim bližnjim. Zahteval je, da mu svečano in jasno obljubim, da bom spremenil svoj način življenja in da ne bom več živel po naših zmotnih načelih, temveč skladno z načinom in zakonom Gospoda. Te obljube sem se neomajno držal do konca dni in ko sem se pozneje ponovno znašel med sorodniki in drugimi judi, so me imeli za hudobnega in neumnega moža; toda rekel sem si: “Naj se zgodi Božja volja in naj nas obzirnost do ljudi ne odvrne od prave poti, kajti človek je slepar.” Zgoraj omenjeni ABRAMELIN, ki je vedel, kako goreča je moja želja po znanju, mi je dal dve na roko napisani knjigi, po obliki zelo podobni tistim, ki sem ti jih jaz zapustil, o, Lamech, sin moj; vendar sta bili zelo nejasni: dejal mi je, naj ju pazljivo prepišem za lastno uporabo; to sem tudi storil, on pa je skrbno pregledal eno in drugo. Vprašal me je, če imam kaj denarja, jaz pa sem mu odgovoril: “Da.” Dejal mi je, da potrebuje deset florinov, ki jih mora po Božji zapovedi lastnoročno razdeliti kot miloščino med dvainsedemdeset revnih ljudi, ti pa morajo ponoviti določene psalme15; potem ko se je postil na soboto, ki je dan Sabata, se je odpravil v ARACHI, saj je bilo zapovedano, da mora denar sam razdeliti. Ukazal mi je, naj se tri dni postim, se pravi naslednjo sredo, četrtek in petek, s tem, ___________________________ (15) Kabalistični bralec bo takoj opazil simbolizem številk “deset” in “dvainsedemdeset”; prva je število Safirotov, druga pa Schemahamphorascha. Ker pa mnogi bralci verjetno niso seznanjeni s pomenom in virom teh besed, jih bom na kratko razložil. Deset Safirotov so najbolj abstraktne ideje in koncepti desetih številk navadne decimalne lestvice ter se v Kabali uporabljajo kot idealno sredstvo za razlago raznih emanacij ali lastnosti Božanstva. Na ta način je Pitagora uporabil abstraktne ideje številk kot sredstvo za metafizični pouk. Šemahamforaš ali “razdeljeno ime” je kabalistična metoda za raziskavo narave Imena s štirimi črkami IHVH (Jehova), ki naj bi združevalo vse naravne sile. V knjigi o Eksodusu so trije verzi v štirinajstem poglavju, ki opisujejo stebre ognja in oblakov, ki so zaščitili da bom jedel le enkrat na dan, in to hrano, ki ne vsebuje ne krvi in ne mrtvih stvari16; ukazal mi je še, naj začnem ob točno določenem času in naj ne izpustim ničesar, kajti za dobro delovanje je treba dobro začeti; svetoval mi je tudi, naj ponovim vseh sedem17 Davidovih psalmov enkrat v teh treh dneh in naj ne opravljam nikakršnih pritlehnih opravil. Prišel je dan njegovega odhoda, s seboj pa je vzel denar, ki sem mu ga dal. Zvesto sem ga ubogal in opravil do pikice natančno vse kar mi je naložil. Vrnil se je petnajst dni pozneje, dan po njegovi vrnitvi (bil je torek) pa mi je ukazal, naj se pred sončnim zahodom obrnem na Gospoda s ponižno in pobožno spovedjo o vsem svojem življenju, z iskreno in čvrsto obljubo in odločitvjo, da mu bom služil in se ga bal povsem drugače kot v preteklosti in z željo, da bom živel in umrl po Njegovem svetem zakonu ter ga ubogal. Spoved sem opravil z vso potrebno pozornostjo in natančnostjo. Trajala je vse do sončnega zahoda; naslednjega dne sem stopil do ABRAMELINA, ki mi je z nasmejanim obrazom dejal: “Takšnega bi te vedno želel imeti.” Nato me je pospremil v svoje stanovanje, kjer sem vzel dva majhna rokopisa, ki sem ju prepisal; vprašal me je, če si iskreno in brez strahu želim spoznati Božji nauk in resnično magijo. Odvrnil sem mu, da je bil to edini cilj in izključni razlog, zaradi katerega sem začel svoje dolgo in mučno potovanje, da namreč sprejmem od Gospoda to posebno milost. ABRAMELIN je rekel; “Jaz pa, ki zaupam Božji milosti, ti podarjam in predajam ta Sveti nauk, ki si ga boš pridobil na način, ki je predpisan v teh dveh ročno napisanih knjižicah, ne da bi izpustil tudi najnenavadnejšo stvar iz njune vsebine; ne smeš dajati nikakršnih pripomb ali komentarjev o stvareh, ki mogoče so ali pa tudi niso, saj je Umetnik, ki jih je napisal, tisti Bog, ki je iz Niča ustvaril vse. Tega svetega nauka ne boš v nobenem primeru uporabil na način, ki bi razžalil velikega Boga ali pa prinesel nesrečo tvojemu bližnjemu; ne boš ga predal naprej nobenemu človeku, ki ga nisi spoznal skozi dolgotrajno prakso in pogovor in dobro boš premislil, ali ga ta človek želi uporabiti za dobro ali ______________________ otroke Izraela pred Egipčani. V hebrejščini ima vsak od teh treh verzov dvainsedemdeset črk in če jih na določen način napišemo eno pod drugo, dobimo dvainsedemdeset stolpcev s po tremi črkami; vsak stolpec se obravnava kot ime iz treh črk, njihov pomen pa se išče v določenih verzih Psalmov, ki vsebujejo ta imena; slednji naj bi bili verzi iz Psalmov, o katerih teče beseda v tekstu in ki jih je moralo dvainsedemdeset revežev zrecitirati. (16) Ni nujno, da so bila jajca in mleko prepovedana. (17) Tako piše v rokopisu. za Zlo. Če boš potem še vedno za to, da mu ga predaš, se dobro in natančno držal načina, ki sem ga uporabil pri tebi. V primeru, da boš ravnal drugače, ne bo imel tisti, ki jo sprejema, nikakršne koristi. Namena, da bi Nauk prodal ali z njim služil, se varuj kot kače; kajti milost Gospodova nam je dana zastonj in brezplačno in bi ne bilo pametno, če bi jo mi prodajali. Ta resnični nauk bo ostal v tvoji posesti in posesti tvojega rodu dvainsedemdeset let18, pa tudi v naši sekti ne bo ostal dlje. Naj te radovednost ne prisili, da bi razumel zakaj je tako temveč si reci, da smo tako dobri19 – da je naša sekta postala neznosna ne le za ves človeški rod, temveč tudi za samega Boga!” Ko sem prejel ti dve ročno napisani knjižici, sem se hotel vreči predenj na kolena, toda pokaral me je, češ, poklekniti smemo le pred Bogom. Priznam, da sta bili knjižici20 tako natančno napisani, da jih smeš ti, o Lamech, sin moj, videti šele po moji smrti, dokazali pa ti bosta, kako zelo sem te spoštoval21. Res je, da sem jih pred odhodom vestno prebral in preučil, ko pa sem naletel na kaj težkega ali nerazumljivega, sem se obrnil na ABRAMELINA, ki mi je dobrohotno in potrpežljivo vse razložil. Ko sem se vsega dodobra naučil, sem se od njega poslovil in dobil njegov očetovski blagoslov; to je simbolno dejanje, ki ni v navadi le med kristjani, temveč je bil običajen tudi med našimi predniki; podal sem se na pot proti Konstantinoplu, kjer sem ob prihodu zbolel; moja bolezen je trajala dva meseca; vendar jo je naš Gospod v svoji milosti pregnal, tako da sem si kmalu spet opomogel; vkrcal sem se na ladjo, ki je bila namenjena v Benetke; po prihodu v to mesto sem nekaj dni počival, nato pa odšel v Trst, kjer sem se izkrcal in potoval po kopnem prek Dalmacije ter končno prispel do očetove hiše, kjer sem živel s sorodniki in brati.
_______________________ (18) Bodite ponovno pozorni na število dvainsedemdeset. (19) Tukaj je očitno izrečeno z ironijo. (20) Verjetno ima v mislih kopije, ki mu jih je Abramelin ukazal napisati, ne pa originale. (21) “Et tu connoitras la deference dont je me sers avec toy”.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Ben Simeon Abraham: Sveta Magija Abremelina Maga
Ovitek knjige Ben Simeon Abraham: Sveta Magija Abremelina Maga

Comments are closed.