TITO HOHŠTAPLER – Miroslav Todorovič

Naslovnica knjige Miroslav Todorovič - Tito Hohštapler
Naslovnica knjige Miroslav Todorovič - Tito Hohštapler
Naslov: TITO- HOHŠTAPLER
Avtor: MIROSLAV TODOROVIČ
Število strani : 324
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-426-4
Vezava: Broširana
ISBN: #####




       

VIDOV DAN KOT USODA Napočil je 28. junij 1914. Srebrnkasto, opojno vidovdansko jutro je pregnalo večkrat zaznano slutnjo, da bodo Srbi morda doživeli najusodnejši dan v svoji mučni in zlovešči večstoletni zgodovini. Na zelenkasti ravnini Gazimestana, začasnem zbirališču Srbov, nastanjenih na ozemlju pod vladavino avstroogrske monarhije, po vsej Bosni in Hercegovini, na folklornem Labu in pašniški Sitnici, v pokritem preddverju z belkastim kamnom obložene cerkve Lazarice na Dalmatinskem Kosovu1 in v njeni starejši, do zadnjega kotička napolnjeni kruševski cerkvi istega imena, v posmrtnem dvornem hramu kneza mučenika na Fruški gori, okoli mrtvaškega odra presvetlega carja Lazarja, v pobožni Gračanici, po vsej stari Srbiji in takorekoč povsod, kjer živijo Srbi, se širi vonj po kadilu ter poteka proslava 525. zaporednega Vidovdana, največjega praznika srbskega rodu, praznika junaškega poraza na Kosovem polju 28. junija leta 1389, ko je »na bojnem polju padlo celotno srbsko carstvo«. V prestolnici, Beogradu, so praznično veselje in pisanost poudarjali okra-šeni balkoni, po katerih so se vile kite cvetja, vse od trga Slavije – obračališča Balkan – prek Terazij in opranih glavnih ulic Knez Mihajlove in Kralja Petra, do srednjeveške kalemegdanske trdnjave. Po ulicah, okrašenih s srbskimi zastavami in skrbno negovanimi pelargonijami ter drugim raznobarvnim, dišečim rastlinjem, so se sprehajale vzhičene dame v dolgih oblekah z ozkimi pasovi in s širokimi spodnjimi krili ter klobuki, spremenjenimi v cvetlične gredice. Prizor je bil na las podoben lepi risbi iz šolskih čitank. V osončenem beograjskem predmestju, ki so ga posebej za to priložnost prepleskali belo, so ljudje hrupneje kot kdajkoli vzklikali svobodi in osvobo-jeni svetinji, Kosovu. Presveti metropolit Dimitrij, obdan z resnobnimi
__________ 1Pokrajina pod obronki Dinare, Kozjaka in Promine. Spominja na Kosovo polje. (Op. prev.) deklicami v pisanih narodnih nošah in z dečki v črnih lakastih čeveljčkih in belih dokolenkah, se je natanko ob desetih dopoldne s svetovljanskim mirom povzpel na častno tribuno, postavljeno sredi Kalemegdana in označeno z nacionalnim znakom, da bi z vzneseno molitvijo izkazal čast junakom Kosova, ki so padli »za častni križ in svetlo svobodo«. Nekako ob istem času je nadvojvoda Franc Ferdinand na pretirano okrašeni železniški postaji v daljnem Sarajevu z vojaškim škornjem pritisnil na plin odprtega cesarskega avtomobila. Ta princ avstroogrske monarhije je bil nespravljivi sovražnik majcene Srbije, države, ki jo je v dijaških letih imenoval »hiša lopovov, morilcev in sodrge, nevarno nalezljiva za ostale neukročene južne Slovane in nedostojna grofovskih Habsburžanov«. Pridružil se je svoji nadvse elegantni soprogi, grofici Hohenberg, oblečeni v belo svilo, in vrgel pogled, poln sovraštva, čez sarajevsko obzidje, »tja čez, na ono stran«. Na skrbno negovanem obrazu, ki so ga uokvirjali svetleča reverska pozlata konjeniškega častnika visokega ranga, bleščeče medalje in lente, se je risal zadovoljen nasmešek poveljnika pravkar končanih pompoznih, provokativnih vojaških manevrov, ki so jih namenoma izvedli prav na meji «odvečnega evropskega naroda«, kot so na takratnem Dunaju radi naduto poudarjali. V nasprotju s carjevičevo imperatorsko pozo, so se v očeh metropolita zrcalile sence upanja in strahu, groze in vere, radosti in žalosti, pričakovanja in srha zaradi vsega, kar se je in kar bi se utegnilo zgoditi. Žal so se zle slutnje visokega cerkvenega dostojanstvenika kmalu uresničile, saj je vsaka naslednja minuta nekako napovedovala velike spremembe svetovnega reda. Odštevanje prvih ur nove zgodovine se je začelo z močno in izmenično topovsko salvo, ki so jo v slavo »ozaveščenega Kosova« izstrelili s trdnih zidov nekdanjega turškega obzidja Beograda. Nekaj vojaških oddelkov je skočilo kvišku v spomin na junaka zmagovitih balkanskih vojn (1912-1913). V tedanjih bojih se je Srbija najprej osvobodila zapletenega in pretežkega osmanskega jarma, nato pa še od dunajskega prestola nahujskane Bolgarije, svoje do pred kratkim nezanesljive zaveznice v boju proti skupnemu sovra-žniku. Z vojaško palico jo je spravila k pameti, da v prihodnje ne bi več stegovala rok po sosedovi lastnini. Globoko vkopani temelji kalemegdanske trdnjave so se tresli v prazničnem zanosu, medtem pa se je na drugi strani uboge Drine, najbolj krvave reke v Evropi, ki je s svojim tokom kvarila in motila stoletno težnjo Srbov po zedinjenju, oglasilo zamolklo grmenje velikanskih topov s Trebevića, grebenastega varuha mesta, ki ni bilo ne cesarjevo ne sultanovo. Po-veljniška palica je bila v rokah ponemčenega koroškega Slovenca, pobesnelega guvernerja »celotne Bosne« in zloglasnega generala, stražmojstra barona Oskarja Počoreka. Navzkrižni ogenj težkega topništva je segal do obisti Balkana. Večurno kalemegdansko in trebeviško predvojno razkazovanje mišic je bilo za jasnovidne predznak, da srbski naraščaj čaka zla usoda, katere časovnega in prostorskega dometa ter pogubnosti še ni bilo mogoče določiti. Na ukaz glavnih poveljujočih obeh »prazničnih« strani so pregrete in sem ter tja popokane topovske cevi utihnile. V istem hipu je pozornost vzbujajoča motorizirana arijska povorka šestih avtomobilov zasedla obalo ponovno »pod-jarmljene« sarajevske rečice Miljacke, nezavestne zaradi tujskega škornja in prekrite s pisanimi preprogami in rumenimi, franjevskimi zastavami različnih velikosti. Od obalne poti, ki je bila za to priložnost tlakovana z dragimi kamni, pa vse do Beledije, občinskega poslopja, ki je bilo z mirno predanostjo pripravljeno sprejeti in pozdraviti naslednika cesarstva, ki je napovedovalo vojno celo zunaj evropskih meja, so ljudje mahali z robčki, okrašenimi izključno s papeškim križem in zelenim polmesecem. Nadvojvodovo šopirjenje je zaradi prazne »srbske obale«, brez enega samega pravoslavnega križa »dobrodošlice«, splahnelo kot prazen balon. Vznemirjena telesna straža užaljenega princa, oblečenega v razkošno generalsko obleko ter ravnodušnega do žarečega in podložnega hrvaško-muslimanskega navdušenja in pripadajočih verskih obeležij, se je nemočno vrtela v krogu in ni vedela, kam naj se obrne. Njena zbegana predhodnica je nemo, z begajočimi očmi mimogrede oplazila jekleni obraz sarajevskega učitelja Danila Ilića, brezkompromisnega borca za srbske nacionalne pravice in zagovornika ideje, da se »doseže svobodo z ognjem in mečem«, in njegovih šestih pogumnih soborcev, atentatorjev, ki so bili simetrično razporejeni v zgoščenem »nasprotnikovem« taboru. Najmlajši med njimi, Nedjeljko Čabrinović, je bil tipografski pomočnik, še otrok, z nedolžnim obrazom in zmedenimi, toplimi očmi. Bil je pristaš Bogdana Žeralića, dijaka, ki so ga obsodili na smrt, ker je umoril prvega poglavarja Bosne in Hercegovine, barona Varešanina (leta 1910) in s tem začel atentatorsko obdobje južnih Slovanov, naperjeno proti nasilni Avstroogrski. Čabrinoviću se je mudilo, da bi se ovenčal z neminljivo slavo. Ko je začutil svoj trenutek, je z močnim zamahom desne roke najprej odrinil preveč blizu postavljenega tovariša iz ekipe Branka Zagorca, nato pa vrgel ročno bombo, za tiste čase ogromne razdiralne moči, proti razbesnelemu princu in njegovim spremljevalcem. Zapoznela oglušujoča eksplozija je v trenutku prekrila jasno in mirno nebo brez sapice in se izgubila kot dimna zavesa med okoliškimi hribi. Če koščki nosilke smrti ne bi mimogrede oplazili ordonansa in nekaj zakrinkanih agentov, bi vse skupaj minilo brez kapljice prelite krvi. Ko je nesrečni mladi bombaš ugotovil, da se je znašel v središču maščevalnega prizora, v katerem je odigral vlogo neuspešnega atentatorja, je pogoltnil ampulo ciankalija in se naglo pognal v mestni potoček, katerega strugo so pred kratkim prekopali, in je iz nerazumljivega razloga pritekel mimo. Prastara ljudska vraža, da o stvareh življenja in smrti sprašujmo izključno Boga, se je tistega črnega vidovdanskega dne v zelo kratkem času dvakrat uresničila. Trdi ovoj smrtonosnega strupa se je upiral napadu želodčne kisline utapljajočega se mladeniča ravno toliko časa, kolikor je mestna sanitetna vprega potrebovala, da se je prebila do kraja dramatičnega dogodka. Upravičeno jezni prestolonaslednik je sikal od besa. Ko pa je ugotovil, da je morilska goba spremenila smer in se le rahlo dotaknila tal ter se zakotalila pod njegov, za takratne čase bajno dragi avtomobil, je s hvaležnostjo pogledal proti nebu. Ko je prispel do belo prepleskane občinske zgradbe, si je samoprepričano zašepetal, da je pod božjo zaščito. S tem prepričanjem je s prinčevsko paličico prekinil neprimerni pozdravni govor zmedenih občinskih svetnikov in oglušujoč pozdrav trobent. »Nezvesta Bosna! Se mar tako sprejema najmočnejšo cesarsko krono?! Nisem vedel, da imate v teh krajih tak običaj! Vsa čast vam! Uspel vam je podvig, ki si ga bomo zapomnili! General Oskar, če ti je kaj do življenja, takoj ukaži premik proti bolnišnici. Razganja me od želje, da bi svojemu atentatorju pogledal v oči«, je grmel mladi suveren in se z negovano pestjo dotikal oboda častniške kape, ukrojene po meri. V nepopisni zmešnjavi je bil najbolj priseben poveljnik generalštaba, Conrad von Hetzendorf, človek manjše rasti, zagovornik bliskovitega udara po temeljih Srbije in njenega popolnega uničenja. Razglašena motorna kompozicija nenavadne sestave je skoraj zdrvela mimo svečano okrašene Beledije ter mimogrede oplazila nerodnega mojstra ceremoniala in nališpanega dirigenta redkih sivih las. Zbegana poslanska drhal se je v hipu panično razbežala. Duševno in telesno ohromljeni guverner Oskar se je za las izognil stampedu vojske in nerazsodnega ljudstva, za katerim so ostali le zmečkani fesi in pohojene zagorske resice. Naključni obiskovalec nacionalno in versko večbarvnega Sarajeva bi najbrž osupnil pred to nepo-novljivo sliko. Ko je zlobni Počorek, omamljen od maščevalnega sovraštva in strahu za lastno kožo, končno prišel k sebi, je preprosto iztrgal komandno palico iz gosposkih rok Conrada, naklonjenega Francovemu dvoru, in nenavadno cesarsko družbo neprisebno odpeljal v povsem napačno smer. Nesreče ni bilo več mogoče preprečiti. Voznik v livreji, ki se je bil vajen podrejati izključno glasu starešine, je srditega mladega vladarja nenamerno izpostavil roki skritega in vztrajnega atentatorja, ki je bil imun na zmedeno drhal. Ker je ubogal ukaz rojenega srbomrzneža Oskarja, švaba iz druge roke in poveljnika razbite povorke, kateremu je medtem padla koprena z oči, je na ovinku, oddaljenem kilometer in pol od Latinske ćuprije, z vzvratno vožnjo določil potek zgodovine za nekaj naslednjih stoletij. Umirjena in izurjena roka hladnokrvnega gimnazijca Gavrila Principa, bosanskega Srba, ki je pil rodoljubje že z materinim mlekom, ni zatrepetala. Pozlačena cesarska motorna kočija najbolj prestižnega prinčevsko grofovskega para v Evropi, je bila pri neizogibnem manevru prisiljena prestaviti v najnižjo hitrost. V istem hipu sta odjeknila dva zaporedna premočrtna strela, pod katerimi sta princ nadvojvoda in njegova prefinjena grofica, smrtno zadeta, padla drug drugemu v naročje. V nepopisni gneči je samo Konrad von Hetzendorf ostal priseben. Zagrabil je komandno palico, ki jo je njegov vrstnik Oskar izpustil, in z največjo možno hitrostjo odpeljal cesarski telesi brez življenja v glavno mestno bolnišnico. Položil ju je poleg atentatorja Nedeljka, ki se je nekoliko dvignil s postelje, ob pogledu na nepričakovano »družbo« pa je zaradi šoka izpustil priložnost, da bi skozi na pol odprto okno pobegnil na prostost. Pristaši absolutne pravice so trdno prepričani, da se je prst usode z nebes vmešal v vse, kar se je tistega dne zgodilo v orientalskem Sarajevu; namreč, zaradi njega telegram ruskega carja Nikolaja, s katerim je ukazal, da je treba princu in princesi prizanesti, ni prispel pravočasno. Menijo, da ni bilo druge sile, ki bi lahko njeno pravočasno in ustrezno opozorjeno žrtev pripeljala pred puškino cev, ki se je znašla v rokah zatiranih in podjarmljenih. Za častilce Srbov in njihovih nenehnih tegob je usodna prinčeva smrt pomenila kazen »z najvišjega vrha«, ki prizadene vse, ki teptajo pravice drugih jim ne dovolijo živeti ter uživati svobodo. Kakorkoli, zasuk v poteku zgodovine je bil neizogiben. Kot je bilo pričakovati, razjarjeni Dunaj ni niti najmanj okleval in je takoj obtožil »zločinsko Srbijo«. Uspavana Evropa je iz cesarskih dvorov prejela poziv, naj z vsemi silami napade Srbe povsod, kjer živijo. Divji muslimani in njihovi bratje Hrvati, sovražni do Srbov, ter grabe-žljivi bosanski kovčkarji so začutili svoj trenutek in z vso močjo napadli vse, ki so s tremi prsti naslavljali Boga, ne meneč se za krike nedolžnih in za pogrebne zvonove, ki so v enakomernem ritmu odzvanjali po celotnem ozemlju rumene monarhije. Pred njihovo rušilno slo se ni bilo mogoče skriti. Zaradi ogromne količine prelite krvi nedolžnih, zaradi ognja in pogorišč, ni bilo mogoče nikamor stopiti. Do tedaj na pol prazni bosanski zapori so nenadoma postali pretesni za nepregledne vrste učiteljev, duhovnikov, zdravnikov, obrtnikov, uglednih prebivalcev in številnih drugih pomembnih osebnosti pravoslavne vere, ki so jih okovali v prave, večinoma zarjavele okove. Preračunljiva Evropa, ki jo je zanimal le lastni prag in polna miza, je z varne razdalje opazovala uničevanje malega naroda.
_____________________________________________________ BOMBARDIRAJTE BEOGRAD Sarajevski škof Stadler, umsko prizadeti in sprevrženi tolmač božje besede, je v zločinih združenih muslimansko-hrvaških klavcev prepoznal »izraz spontanega ljudskega gneva in ogorčenja do sovražne Srbije«. Ožaloščeni in besni oče ter tast cesar Franc Jožef je potipal utrip Zahoda tako, da je hermetično zaprl cesarsko državno mejo »pred divjimi plemeni Balkana« – in s tem kaznoval predvsem lastne sonarodnjake, ki so bili vajeni jesti poceni srbsko teletino in svinjske krače iz Šumadije. Zadržana praterska porta, ki jo je spodbudil zgled vojaške trobente njenega gospodarja, je s prodornim zvokom hujskaškega roga ustvarjala hrup, ki se je slišal celo do Londona, Pariza, Moskve in še kdo ve kam. Vojni požar so na svoj način razpihovali tudi avstrijski dnevni časopisi in vplivni tedniki, recimo Neue freie Dresse, Reich-post in Den Zent ter nekaj navdihnjencev spretno sestavljenega »veleizdajnega procesa proti petdeseterici (leta 1908) nezaželenih ciriličarjev in Frudijune«, sodne afere, ki je bila naperjena proti vsej Srbiji. Zaradi zloslutnih vzklikov teh glasil, da je treba »Beograd, gnezdo razbojnikov, svinjarjev in govedarjev, zravnati z zemljo«, je spreletaval srh tudi samozadovoljno evropsko celino. Sivolasi nemški cesar Wilhelm II., ki ga je spodbudilo bobnanje na vojno naravnanih naprav ter dim, ki se je neustavljivo širil čez Drino, je iz svoje zavojevalske berlinske prestolnice pošiljal nad Srbijo grom in strele ter zahteval, »da se to pošast čimprej pokonča«. Svojemu dvojčku po kraljevski tituli ter sorodniku po krvi in izpisu, dunajskemu Francu, je s cesarskega balkona sporočil: »Bombardirajte Beograd! Tukaj sem, da za vas potegnem meč! Udri-hajte po njem z vseh strani, do poslednjega prebivalca.« Začasno pomirjena srbska prestolnica se je naivno zanašala na pripravljenost »svobodoljubne« Evrope, da bo stopila na pravo stran. Ta pa, po tradiciji previdna in preračunljiva, je vedela že od dneva aneksije Bosne in Hercegovine leta 1908 (smrtonosna letnica, ko je nastala ideja o nacionalni osvoboditvi in zedinjenju vseh Srbov pod enotno parolo 'umreti ali zmagati'), da je »Dvojna« pripravljena zasaditi svoje kremplje do konca v hrbet sosedne Srbije, ki ji je Dunaj zameril celo to, da si je pod »črnim Djordjem« drznila upreti se stoletnemu osmanskemu zavojevalcu (1804-1815). Paradoksalni Zahod je pozabil, da je še pred kratkim tej majhni, a hrabri državi z Balkana, izrekel priznanje za njene podvige, pri tem pa pazil, da ni škodoval samemu sebi. Sramežljivo je zaploskal prebujanju nacionalnih gibanj: v Grčiji (1821-1828), da bi se osvobodili Turkov; na Poljskem, da bi se osvobodili jarma Petersburga (1863); med bosanskimi in vojvodinskimi Srbi in Hrvati, da bi se rešili Madžarske (1848/49). Slednja, prevzeta od osvajalskih teženj, je po dunajskem ukazu (1867) sklenila partnerstvo z Dunajem, z namenom, da bi skupaj laže podjarmila južne Slovane. Na diplomatskih srečanjih, na kraljevih in cesarskih dvorih v Rimu, Londonu, Parizu in drugod se je v tistem času šepetalo, da so osvobodilna gibanja po vsej Evropi črpala moralno moč iz zgleda neugnane Srbije, ki jo je »prežemal visok duhovni idealizem in se je živo zavedala svoje preteklosti, zato si jo je bilo težko podrediti«. V potrditev te gole resnice so omenjali omahljive Atene, ki jih je opogumila modrost srbskega državnika Nikole Pašića, ki jo je pokazal na zasedanju Kronskega sveta 6. avgusta aneksijskega leta 1908, ko je izjavil, »da je podložniški mir težji od najtežje vojne, da je v nekaterih okoliščinah smrt lažja od življenja, tako kot je častni poraz vedno manj boleč od sramu.« Vendar pa na zahodni strani evropske celine niso prišli dlje.
_____________________________________________________ SRBIJA – CESTNI RAZBOJNIK Preteklost potrpežljivo uči in opozarja, da so imeli nenasitni interesi »velikih« vedno prednost pred pravicami »majhnih«, ki so si želeli priboriti vsaj najmanjšo možno mero svobode in golo preživetje. V srbski zgodovini se je ta svarilna resničnost najbolje pokazala leta 1878, ko so pred očmi vsega sveta s separatno berlinsko pogodbo iztrgali uporniško Herceg-Srbijo iz turškega jarma in jo še isti hip predali v brezdušno suženjstvo in izkoriščanje grabežljivi dunajsko-peštanski »rumeni monarhiji«. Na nesrečo Srbije je na začetku tistega stoletja igrico skrivalnic, ki so jo mogočni igrali z nezaščitenimi, podpihoval samoljubni minister za zunanje zadeve Rusije, velike zgolj po obsegu, politični izobčenec Izvoljski. Ta sebični diplomat je priliznjeno izrekel priznanje dunajskemu kolegu (27. 3. 1909) Gerhardu Verholdu za aneksijo Bosne in Hercegovine in njeno nadaljnje podjarmljanje ter s tem popisal črno stran v zgodovini Srbije. Hlepel je po osebnem prestižu, zato je namerno preprečil, da bi pismo njegovega carja Nikolaja pravočasno prišlo v roke cesarja Franca Jožefa. Sporočilo se je glasilo: »Rusija ne bo mogla ostati mirna, če bo avstrijski vojak skušal prestopiti Drino in stopiti tja, kjer nima kaj iskati.« Zato se ne gre čuditi, da je Evropa zamolčala sporočilo bojaželjnega in vsiljivega grofa Verholda, »da je treba Srbijo, kot cestnega razbojnika, ki ga lahko ubije kdorkoli, vsekakor izločiti iz družine civiliziranih držav«. Opogumljena Avstrija se je zanašala na svoj nesporni zunanji vpliv, na silo svojega mogočnega cesarstva in na neprimerno večjo vojaško moč, zato se je do slabotne Srbije, državice brez iskrenega prijatelja in zaščitnika, obna-šala osorno in grozeče že pred vidovdanskim Sarajevom. Svojo vojaško moč je pokazala tako, da je že leta 1912 zarožljala z ubijalskim orožjem in od nezaščitenega Beograda zahtevala, naj odstrani vse svoje enote z albanskih področij, do katerih je prišla, ko je uničevala še zadnja oporišča turške vojske, ki je zbežala z vardarskega bojišča. Dunaju preprosto ni bilo všeč, »da je srbska opanka na lastno pest« prodrla do Jadranskega morja in vkorakala v zaželeni Drač. Leto dni pozneje je trmoglavi in maščevalni cesar Franc izvlekel težko orožje iz kasarn in »dinastičnemu« kolegu kralju Petru svetoval, naj zapusti strateške položaje v Albaniji, ki jih je njegova vojska nadzorovala z razdalje, potem ko je zatrla tihe šiptarske upore, ki jih je motivirala težnja po odcepitvi.
_____________________________________________________ SMRT RUSKEGA POSLANCA Močni Dunaj je sosednjo Srbijo, izčrpano od balkanskih vojn, z ultimativno noto silil, naj svoje črnogorske čete umakne iz Skadra, ki ga je krvoločni paša Esad po ogorčenem boju predal v roke knezu Danilu, zakonitemu nasledniku kralja Nikole. Nevihta pred viharjem, zaradi katere Srbe še danes spreletava srh, se je povsem jasno najavila 3. julija leta 1914, po pretresljivi in nenavadni smrti Nikole Harstviga, plemiča in iskrenega prijatelja Srbije ter ruskega poslanca v Beogradu. Ta dostojanstveni poslanec in človekoljub je izdihnil na kanapeju v kabinetu pooblaščenega avstrijskega diplomata istega ranga, barona Gisela von Fislingena, med žolčno razpravo o odnosih med Beogradom in Dunajem po atentatu na nesrečnega princa Ferdinanda. Usoda je hotela, da je že tako ogrožena Srbija ostala brez edinega zvestega mednarodnega zaščitnika. Medtem ko se je rumena »Dvojna« pripravljala na maščevalni pohod čez Drino, se ni ozirala na Nedjeljka in Gavrila, okovana v verige, pritrjene na zid, ki sta vztrajno trdila, da sta princa umorila na lastno pest. Cesarska Avstrija in kraljevska Madžarska, ki so ju družili skupni interesi, sta se zanašali na pregovorno zaspanost svetovne diplomacije in njeno zarjavelo orožje; po Hastvigovi smrti sta postavila ves srbski narod na zatožno klop in ga obtožila za »kolektivni in zahrbtni umor najbolj plemenitega monarhističnega para Evrope«. To obtožbo, brez presedana v mednarodnih pravnih okvirih, je vsemu svetu oznanil nihče drug kot sam cesar Franc. Izčrpani Beograd, nepripravljen na vojno, ni imel izhoda.Vojaško vzgojeni regent Aleksander, ki je dejansko kraljevo oblast prevzel od zaskrbljenega in onemoglega kralja Petra II., je z vlado in Kronskim svetom zasedal brez prestanka. Predstavnike meščanov in vplivnih političnih strank je stoje sprejemal v salonu, prekritem z grozečimi diplomatskimi notami in telegrami. Upošteval je glas razuma, ki se je slišal iz vrst ljudskih izbrancev, »da ni čas za vojno« in položil vroči pogajalski krompir v roke političnemu nasprotniku Nikoli Pašiću. Nacionalni Baja, ki je vedel, da Srbi niso pripravljeni na vojno, se je bal možnih opeklin. Opremljen s širokimi pooblastili glede dunajske ultimativne note in svečano oblečen, je jasnega in sončnega 13. julija 1914, točno ob 17.40 popoldne, sedel v kraljevi avto, ki se je usmeril proti avstrijskemu veleposlaništvu v imenitni Krunski ulici. Na skrivnostnem obrazu tega po naravi nadarjenega politika se je risal komaj zaznaven nasmeh, medtem ko je zavaljen na sprednjem sedežu z obema rokama odzdravljal tako bojazljivcem, ki so kukali izza zaves, kot bojevitežem, ki so stekli na cesto. Odločen je bil, da bo za vsako ceno umiril in, če je le mogoče, povsem ustavil vojno kolo, ki se je že pričelo vrteti. Medtem ko je premišljeval o do takrat najpomembnejšem državniškem nastopu, sta mu prišla na misel oba »zgodovinska Vidova dneva«. Odločen, kot še nikoli dotlej, ni niti za hip dovolil, da bi ga omajale dvignjene rumene monarhistične zastave, zabodene v tla do konca črne cevi ter štiri poslanska vozila, otovorjena s selitvenimi kovčki in prtljago, parkirana v »Dunajski četrti«. Naduti baron von Gisel ga je pričakal s togim pogledom in v izumetničeni veleposlaniški pozi. Pripravljen, da za dobrobit ljudstva okusi tudi grenko kašo, je spravljivi Pašić komajda prepričal svojega neprijaznega gostitelja, naj vsaj prebere srbski mirovni protokol, na katerem je bil čitljiv kraljev podpis in kronski pečat. Domišljavi dunajski poslanik je zaigral vlogo sile, pred katero mora vsak pasti na kolena, in podcenjujoče zabrusil Pašiću, »da ni zadovoljen z odgovorom nasprotne strani.« V enako neprijetnem tonu je izjavil, da je bila ponujena izmenjava spravljivega meddržavnega akreditiva neuspešna. Ob koncu avdience, ki to v resnici ni bila, je v vnaprej pripravljeni izjavi razglasil popolno prekinitev »odnosov med Beogradom in Dunajem«. Zadovoljen z doseženim in ravnodušen do uglednega in pričakovanega gosta, je nadaljeval s prebiranjem zaupnih in osebnih dokumentov, kot da bi bil sam. Pred večernim mrakom se je lagodno in togo sprehodil po »svojem« zemunskem obrežju, pod roko pa je držal svojo prebledelo in vznemirjeno soprogo baronico, ki nikakor ni mogla umiriti svojih nežnih aristokratskih kolen. Za damo, izobraženo v dragih evropskih internatih, je postal strah, ki ga je doživela med potjo skozi kilometrski špalir molčečih Beograjčanov, ki niso čutili nobene želje po maščevanju, zvesti spremljevalec. Nedostojno sprejeti predsednik srbske vlade in pooblaščeni odposlanec krone Karadjordjevićev se je vrnil k svojemu ljudstvu, očitno nemiren, na obrazu pa nenadoma ni bilo več videti skrivnostnega nasmeška.
_____________________________________________________ PRESTOLONASLEDNIKOVO SPREHAJALIŠČE Tik pred polnočjo tistega dne, ko je bila neuradno napovedana vojna, se je domoljubno razpoloženi regent Aleksander sprehodil po prepolni Knez Mihajlovi ulici, glavnem sprehajališču Beograjčanov, v spremstvu le enega ordonanca. Odzdravljal je vzhičenim mimoidočim, ki so mu vzklikali kot v transu, in z držo pokončnega ter hvalevrednega domoljuba vsem dal vedeti, da sta on in njegova monarhija del usode njegovega ljudstva. Prestolonaslednikov polnočni »sprehod« je ljudstvo navdihoval pred neizogibno vojno. Napol osvetljeni mestni trgi in ozke ulice so v hipu postali pretesni za celo vojsko prostovoljnih »branilcev svobode«, ki so nestrpno čakali na uradno mobilizacijo. Zbirna komandna mesta, ki so jih z vseh koncev zasedli samoimenovani in redni naborniki, so govorila v sebi lastnem jeziku. Sajaste strehe vlakov, prekrite z »ljudsko vojsko«, so bile od spodaj videti kot nedeljske praznične izletniške točke. V tesnih železniških čakalnicah so se prepletali vojaki in civilisti. V vsesplošni gneči in vrvežu se je z vseh strani čutil vonj po postani slivovki in vročem pečenem mesu, ki so ga razsekali na drevesnem štoru. Hripavi beograjski kolporterji so se prebijali skozi razgibano množico, ki je nihala sem ter tja, in skušali drug drugega nadkričati z ostrimi glasovi, ko so vzklikali bombastične naslove še vročih posebnih izdaj. Sporočilo predsednika Edmonda Poincarréja domoljubnemu srbskemu ljudstvu, »da Srbija kljub vsemu ni dežela brez prijateljev«, ki so ga predvajali po uličnem razglasu, je sprožilo delirij navdušenja, ki se je razširil prek tresoče se Avale. Ob dovolj glasno prebrani poslanici ruskega vladarja, carja Nikolaja, mlademu kralju Aleksandru II. Karadjordjeviću, »da Rusija v nobenem primeru ne bo pustila svojega naravnega zaveznika brez zaščite, tudi če se ne bodo izpolnile iskrene želje Srbije, da bi se preprečilo nepotrebno uničenje njenega ljudstva«, je nebo potemnelo zaradi šajkač, ki so jih ljudje vrgli v zrak. V tej noči somraka in upanja za Srbijo ni bilo pomembno, da se Evropa ne vojskuje, temveč da drugi zanjo umirajo v boju.
_____________________________________________________ RAZGLASITEV VOJNEGA STANJA Ob zori izredno vročega 15. julija usodnega leta 1914, se je po dveh neprespanih nočeh s severozahodne strani Donave, Save in Drine bliskovito razširila novica, da so arogantni Avstroogri z »vojaškim« telegramom obve-stili planet Zemljo, da je njihova »Dvojna« že od poldneva v vojnem stanju proti »nerazumnemu Beogradu«. Psihoza neizogibne vojne za rodno grudo je na mah prevzela celo srbske zibelke, iz katerih je še vel vonj po dojenčkih. Takorekoč čez noč so bile pozabljene sveže rane tleče turško-bolgarske vojne. Sporočilo, ki je po bližnjici prispelo iz Cetinja, o Srbih in Črnogorcih kot »o štirih očesih v dveh bratskih glavah, združenih na isti fronti proti skupnemu uzurpatorju« je ustvarjalo eruptivni občutek nepremagljivosti, tako v samotnih vaseh, kot v velikih mestih. Množica razklenjenih rok pomešanih prostovoljcev iste krvi, ki so pripotovali iz oddaljene Rusije in bližnje Črne Gore, oboroženi z vsem, kar so imeli pri roki, in ki so zasedli vse dohode do Beograda, je vzbudila pri nestrpnih domoljubih vprašanje, zakaj se je Srbija tako poniževala in izpolnjevala vse, kar je Dunaj zahteval, celo to, da sovražna vojaška sila uvaja red na njenem ozemlju. Ozračje vsesplošnega nacionalnega vojnega zanosa v Srbiji je ravznemal tudi skrbno sestavljeni časopisni uvodnik zmernega Greya, ministra za zunanje zadeve uradno vedno obzirne Velike Britanije, ki je bil objavljen v obliki napol uradnega diplomatskega sporočila. »Če je avstrijski ultimat po svoji surovosti presegel vse meje, ki smo se jih bali, je odgovor, ki ga je Srbija poslala Dunaju, po svoji spravljivosti in popustljivosti presegel vse, kar smo si dovolili upati. Evropa in drugi deli sveta so izgubili pravico, da bi Srbijo nagovarjali k novim koncesijam.« Zanemarljivo majhno število takratnih politikov je v angleškem sporočilu prepoznalo kurtoazno diplomatsko maziljenje in spretno prilagoditev že obsto-ječemu stanju. Dunaj in Pešta, ki so ju vodili zgolj lastni interesi, niso izgu-bljali časa z jalovimi meddržavniškimi polemikami. Marsikaj je kazalo na to, da so se Avstroogri pripravljali na vojno že mnogo prej, preden so poslali prvi ultimat »zgodovinskemu sovražniku«. Njihovo združeno vojaško povelj-stvo je imelo do podrobnosti izdelan načrt za vse vojaške operacije že takrat, ko se je o morebitni vojni samo šepetalo in šušljalo. Zato so se istočasno z vojnim razglasom na luknjičasti mejni črti z izmučeno Srbijo v hipu znašle tri vojske s 355 bataljoni, 64 artilerijskimi eskadriljami in 114 baterijami. Vzporedno z dovažanjem orožja do začrtanih topografskih kot so iz sosedne monarhije samo po železnici pripeljali 512.000 izurjenih vojakov v polni, sodobni vojaški opremi. Medtem so potuhnjeni »krojači« takratne politične scene v Zahodni Evropi »zaskrbljeno« pili izbrana francoska vina in prvovrstne škotske viskije ter opazovali gole in bose Srbe, ki so se jim želodci od lakote skoraj prilepili na hrbtenico, kako se pripravljajo, da bi se znova žrtvovali za »višje cilje«, ki so daleč presegali interese njihove male države. Že dolgo je znano, da je bila Srbija po prvi svetovni vojni razklana na pol v vseh pomenih besede. Po drugi strani pa je takrat doživela svoj prvi pristni stik s svojim prihodnjim gospodarjem, ki je poglavitna tema te knjige in čigar ime in »delo« bomo pomnili do konca dni. Ta skrajšani uvod o predvojnih dogodkih je bil napisan z namenom, da bi to »nesmrtno« osebnost kar najbolje spoznali in karseda jasno dojeli njene dosežke.
_____________________________________________________ »CUKERFIRER« BROZ V SRBIJI V najbolj izurjeni in najbolje opremljeni osvajalski vojski sveta v času prve velike vojne, je posebno mesto pripadlo dvaindvajsetletnemu mladeniču izrazitih, nekoliko ostrih potez, s prodornimi, nebeško modrimi očmi, vojaku, ki ga družina ni pospremila in ki so ga skrbno pripravili za posebne vojaške namene, človeku, ki je čez noč napredoval do čina podnarednika-cukerfirerja in bil razvrščen v Srbom sovražno divizijo Lander, ki je takoj po umoru Ferdinanda odšla na pospešeni bojni pohod. Uradno zgodovinopisje pravi, da je po uradnem seznamu, sestavljenem na Dunaju, temu soldatu bilo ime Josip Broz, da je bil kovinarski delavec z nedokončano šolo, in da se je rodil 25. maja 1892 v krotki zagorski vasi Kumrovec, kot sedmi otrok neiznajdljivega kmeta počasne pameti, Franje Broza, in dokaj mlade in privlačne Slovenke Marije Javoršek. Zakaj naj bi bil ta človek zanimiv za generacije, ki se ga skoraj ne spominjajo več? Srbski narod je nedvomno najbolj kompetenten, da odgovori na to vprašanje. Poleg ostalega tudi zato, ker je v vseh ozirih položil svojo usodo temu neznancu v roke. In to kakšnemu neznancu! Človeku, ki si je v tistih časih z bojevanjem pod sovražnikovo zastavo prislužil visoko odliko-vanje za »globok prodor« v blatno srbsko deželo in uničenje njenih »enot in drugih živih ovir«. In ne le to! Čudežno vzneseni Srbi so v doglednem času tudi za ceno lastnega življenja postavili prav tega tujega kaplarja na gospodarski prestol, s pravico, da jim ukazuje na tem in na onem svetu. S tem so se poistovetili z nekim nesrečnežem, ki je v trenutku pred smrtjo stiskal svojo peterokrako zvezdo in s širokim nasmehom dejal: »Umiram srečen, ker sem bil pod poveljstvom tistega, v katerem sta združena partija na oblasti in opozicija, oblast in premoč, divja gora in krotka polja, voda in zrak, suh kruh in bogato obložena miza, preteklost, sedanjost in prihodnost, zaradi njegovih besed pa reke lepše žuborijo, trava hitreje raste in nebo postane svetlejše.« Minuli časi so pokazali, da je Srbija po lastni volji dobila državnika, kakršnega dotedanja zgodovina še ni poznala, in ki je po mnenju nekaterih človeštvo zavil v črnino, po mnenju drugih pa ga bogato osrečil, »le da nekateri tega še ne čutijo.« Potrpežljivim bralcem, ki gradijo svojo prihodnost na temeljih preteklosti, pa tudi »onim drugim«, nadaljevanje ponuja vpogled v nekoliko drugačno resnico, ki se razlikuje od uradno sprejete. Ta knjiga je posvečena osebnosti, ki je bila pomembnejša za vse južne Slovane in ostale prebivalce bivše Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, kot vsi njihovi dotedanji vladarji. Če začnemo s temi vrsticami in nadaljujemo, dokler ne bomo bolj zane-sljivo odkrili pravi obraz tega vsemogočneža, katerega dlani bodo jugoslo-vanski odpadniki in pristaši še dolgo čutili na svojem golem hrbtu, in sicer »vsak po svojih zaslugah«, se bo ime Josip Broz izgovarjalo pogojno. Seveda je treba že zdaj povedati, da ima vsak bralec, ki bo knjigo prebral do konca, pravico presoditi, ali je tisti dvaindvajsetletnik, ki je vkorakal v Srbijo sredi leta 1914 z golo vojaško sabljo, skovano v kovačiji cesarja Franca Jožefa, in vodil posebne domobranske enote, izurjene za hitre vpade »na sovražnikovo ozemlje in za boj mož na moža«, pravi Josip Broz ali natančni ponaredek. Nekega znanstveno priznanega polemičnega zgodovinarja so v komunističnih zaporniških klopeh nekajkrat »prevzgajali«, ker je glasno izrazil dvom o go-spodarjevem poreklu. Ko je skušal razrešiti to dilemo, je svoje istomišljenike tolažil tako, da jih je spomnil, da je tudi Rusija imela svoje Broze, takoimenovane »carske Dmitrije«, preoblečene v lažne zunajzakonske potomce Ivana Groznega, ki so bili poslani v to veliko in razvratno deželo, da bi zamajali njene temelje in jo spreobrnili v katolištvo, ki je bilo na pohodu.
_____________________________________________________ LAŽNI CESAR »JOSIP MALI« Modri ljudje ničesar ne jemljejo za suho zlato. Zato tudi tale pripomba: Vse tukaj zapisano je sad skrbne obdelave obsežnega arhivskega, publicističnega in književnega gradiva ter zgovornih pričevanj o neogibnih zgodovinskih pojavih in dogodkih. Pomembno je tudi poudariti, da je bila pri oblikovanju dokončnega besedila te knjige uporabljena preverjena metoda demistifikacije osebnosti, katerih življenjepisi se prirejajo v kabinetih. Preden se odločimo za dokončno presojo o tem skrivnostnem človeku, ki nenehno terja našo pozornost, se verjetno vsi strinjamo, da je pred nami najbolj kontro-verzna osebnost novejše dobe. Ne le zato, ker je predmet našega zanimanja edini državnik na svetu, ki je vodil ljudstvo, katerega je z vso silovitostjo zasužnjeval z ognjenim mečem, in ki je s »krvavimi čarovnijami« v relativno kratkem času temeljito spremenil duhovno, moralno in nacionalno sestavo in temelje države ter jih razdružil do najglobljega brezupa, tako da ni ostalo skoraj nič prostora za obnovo (ta pripomba o nasilnežu in žrtvi se nanaša predvsem na srbski rod), temveč tudi zato, ker se »veličina uspeha« tega »balkanskega genija« najbolj odraža v ruševinah tragično uničene SFR Jugoslavije, od katere ni ostal niti kamen na kamnu. Gradil jo je izključno zase in za svoj užitek, po njegovi smrti pa se je razgradila v največjem sovraštvu, neredu in prelivanju krvi. Odraz tragedije te države »za enkratno uporabo« so milijonske žrtve, kruto pobite in pahnjene v še nepreštete množične grobnice, jarke, uvale, zapuščene vodnjake in rudnike, ali pa so umrle na hišnem pragu, na dvoriščih in povsod naokoli. Kdor razmišlja drugače in je prepričan, da nas je Broz posul z iskricami življenja in blaginje, naj se obnaša strpno do ljudi nasprotnega mnenja, ki so prepričani, da so bili štirideset let pod oblastjo človeka, ki je prišel iz »dežele Ni je«, otovorjen s semenom zla, da bi pokoril in preobrazil kdo ve koga in kdo ve kaj. Strpnost pričakujem tudi od ostalih ljubiteljev »brozovščine«, naj jim ušesa še tako para »nova« resnica, da je njihov idol dobesedno postavil pod vprašaj obstoj celotnega prastarega srbskega rodu in vso njegovo pravoslavno vero, kot tudi obstoj še nekaj narodov, ki mu niso bili po volji. Negativna opredelitev »titoizma« najbrž tudi ne zadeva tistih narodov, ki so v »jajčevski Jugoslaviji«, ustanovljeni 29. novembra 1943, pobrali smetano, ostalim pa pustili posneto mleko in sirotko. Tistim, ki netitoističnemu delu Srbije zamerijo, da se tudi ob tej priložnosti postavlja v vlogo največje žrtve komunizma, se zastavlja vprašanje: kaj pomenijo besede nekronanega »rdečega imperatorja«, ki jih je leta 1961 med sproščenim klepetom v hrvaški emigrantski četrti Pittsburga izrekel kiparju Ivanu Meštroviću, besede, in so jih še pred kratkim skrivali kot državno skrivnost: »Ne belite si glave s srbsko hegemonijo. Srbi se niti petdeset let po moji smrti ne bodo zavedali, kaj jih je doletelo.« Temu 'Pittsburškemu protokolu', o katerem so lahko dokaj odkrito govorili le tisti, pred katerimi niso skrivali »velikih skrivnosti«, lahko dodamo precej neznano sporočilo istega vladarja, ki ga je s smrtne postelje poslal hrvaškemu narodu po Stipi Šuvarju, šolskem eksperimentatorju, ki je na glavo gimnazijca poveznil vajeniško kapo, na glavo vajenca pa baretko gimnazijca: »Hrvati naj ponošeno rdečo peterokrako na vsak način prenesejo v Srbijo, da se bodo Srbi okoli nje klali in prepirali, sicer bodo zatrli njihove korenine v naslednjih dvesto letih.« Zaradi teh izjav bi si morali tudi tisti, ki niso zrasli v srbskem suknjiču, potrkati po čelu. Nesrečne okoliščine, ki so na prelomu dvajsetega v enaindvajseto stoletje doletele Srbijo in jo pripeljale na sam rob prepada, so najboljši dokaz, da se ti dve prerokbi počasi le uresničujeta, zato bi bila vsaka prepozna streznitev glede tega, kako se v prihodnje vesti do sebe in do sveta, zelo nevarna. Tudi ti zloslutni podatki v povezavi z vsesplošnim učinkom skrivnostnega Broza, vzbujajo še večje dvome o tem, ali je bil res tista oseba, za katero se je do konca življenja izdajal. Obenem podpirajo rastoče prepričanje, da se je v srce Kraljevine Jugoslavije vtihotapil nekdo, ki ni bil 'On', in ki si je kot tuji zarotnik državo podrejal, jo izrabljal in pustošil po njej do neskončnosti. Če pogledamo zadevo v tej luči, potem zgodba, da se je narodom »tiste« Jugoslavije pripetil »lažni cesar Josip Mali« (Tito je bil visok 172 centimetrov), niti za najbolj zadrte titoiste ni več navadno preganjanje dolgčasa. Sicer pa, kot piše v omembe vredni knjigi Zlom Titovega cesarstva, novinarja in publicista Petra Simića, se je naš nevprašljivi poglavar ob neki priložnosti leta 1978, ko je bil že v poznih letih, pohvalil pred nekim zaupnim sogovornikom, da je »razbil 'svojo' Jugoslavijo, tako kot prevarana soproga razbije taščino stekleno kroglo.« Tudi ta publicistični stavek nosi pomenljivo sporočilo.
_____________________________________________________ HITLERJEV SOŠOLEC Kakorkoli že, danes je tako starim kot mladim jasno, jasno kot beli dan, da je po »drugi Jugoslaviji« netil in požigal nekdanji podnarednik avstroogrske vojske in imetnik okupatorske vojaške knjižice, izdane na ime Josip Broz, ki je sredi leta 1914 vkorakal v čezdrinsko ozemlje goratega Balkana s »sovražnikovo« puško v rokah in jo nameril v stoletja dolgo trpeče srbsko ljudstvo. To oporo cesarja Franca Jožefa so mnogo let pozneje okronali z »rdečimi imperatorskimi diamanti« ter pred njo razgrinjali in pogrinjali rdeče preproge, med drugim tudi preživeli borci prve svetovne vojne pravoslavne veroizpovedi in njihovi potomci, kot tudi drugi srbski rodovi, za katerih zatrtje je Broz dobil prvo od nekaj sto odlikovanj. To očitno dejstvo predstavlja izhodišče za razrešitev uganke 'Broz' in za razpršitev dvomov o tem, kdo je posmrtni stanovalec »Hiše žalosti«, poetično poimenovane Hiša cvetja, v središču z zelenjem obdanih aristokratskih beograjskih naselij Banjica in Dedinje. »Pot do resnice je najtežja od vseh poti.« Zaradi tega prastarega pregovora se je treba v tem poročilu držati reda in dejstev. Zelo kmalu bo minilo sto let, odkar so nekega Josipa, avstroogrskega podnarednika v polni bojni opremi, ob zvoku bojne sirene pospremili z Dunaja proti nepredvidljivi reki Drini. Potomci njegovih sodobnikov pa se še vedno sprašujejo, ali je na tako dolgo in nepredvidljivo pot odšel v lastni ali v tuji koži. Ta Josip je do konca svojega dolgega življenja skrival svoj obraz pred javnostjo in se spretno izogibal pogovorom o svojem šestmesečnem vojskovanju proti Srbom legendarnega leta 1914. Ker je ni skrivnosti, ki ne bi vsaj malce pokukala iz tal, menimo, da bomo tudi mi deležni resnice, »ki nam pomeni življenje« ter nam žgečka domišljijo. Pokojni Josip, za ožji krog prijateljev 'Pipek', predsednik pokojne Jugoslavije, je ob spominih na svojo živo in bogato preteklost dal duška svojim »ustvarjalnim prizadevanjem«, obilno zalitim s prvovrstnim škotskim viskijem, in odškrtnil vrata resnice davnega in zanj politično vznesenega leta 1952, pred mladim novinarjem ameriške revije Life. »Pravzaprav sem vstopil v vojsko že leta 1913 na Dunaju, v vojaško-tehničnem arsenalu, v artileriji. Kmalu po prihodu v kasarno sem bil določen za podčastniško obveščevalno šolo, ki sem jo obiskoval proti koncu istega leta. V šoli sem zelo hitro napredoval in zgodaj postal najmlajši vodnik v polku. Moje pravo služenje vojaškega roka se je začelo tako, da so me poslali v Dvainpetdeseti pehotni polk v Zagrebu. Ko sem služil v avstroogrski vojski, sem se trudil, da bi se kar najbolje naučil vojaških veščin. Sredi leta 1914 sem odšel na srbsko fronto in tam ostal do umika avstrijske vojske s tega ozemlja. Enota, v kateri sem služil, se je po lastnem občutku zajedala globoko v sovražnikovo zaledje, kamor smo vstopili prek Drine, pri Malem Zvorniku, 14. avgusta 1914. Naša naloga je bila zagotoviti ugodne pogoje za pohod glavne divizije. Vojaški uspehi, ki sem jih takrat dosegel, so me pripeljali do čina narednika v polku.« Če ga državniške obveznosti takrat ne bi prekinile pri obujanju spominov, odmerjenih z viskijem, se danes verjetno ne bi spraševali, v čigavo kožo se je postavil. Za vse ljudi, iskrene po naravi, bi moralo nekaj pomeniti, da je za radovednega ameriškega novinarja brez vsakršnih zadržkov imenoval srbski teritorij »sovražnikovo zaledje«. Spontano razkritje, da je pred uradnim odhodom v vojsko obiskoval obveščevalno podčastniško šolo, je pomembno za našo pripoved. Tu in tam se še najdejo knjige nesporne vsebine, v katerih piše, da so se leta 1913 v madžarskem mestecu Pečuh drug poleg drugega urili v vojaških veščinah zelenec Adolf Hitler, suhljati in bolehni ulični dunajski pleskar, ki se mu od 1903 do 1906 trikrat ni uspelo vpisati na umetniško akademijo, in ki je bil soboslikarski dninar celo na slavonskem področju, izhajal pa je iz avstrijskega mesteca Braunau; Miroslav Friedrich Krleža, bodoči plodni pisatelj in avtor romana Gospoda Glembajevi, ki je bil v drugi Jugoslaviji obvezno šolsko čtivo, ter njuna vrstnika Josip Broz in Josip Ambroz. Zagrizeni bralci se že zdaj lahko vprašajo, ali je eden od teh dveh Josipov tisti, ki ga iščemo. Zanesljivi odgovor na to vprašanje zahteva, da še posebej skrbno sledimo nadaljnjemu življenju že do določene mere predstavljenega avstroogrskega podnarednika, dvaindvajsetletnega Josipa. Njegovemu soimenjaku in sošolcu iz Pečuha je v tej knjigi namenjeno posebno mesto.
_____________________________________________________ PRIPRAVLJENI NA BOJ Nekdo je že pred nami v avstrijskem državnem arhivu izbrskal podatek, da so »pogojnega« Josipa tik pred začetkom prve svetovne vojne iz dunajske cesarske kasarne premestili v zagrebško domobransko kasarno, ki se je nahajala na Ilici št. 323, poveljeval pa ji je Herman Kulner, prvi komandant hrvaškega domobranstva. Gotovo je tudi, da je bil ta mladi vojak po prerazporeditvi hrvaških vojaških sil dodeljen 25. domobranskemu polku Petindvajsetega regimenta Dvainštiridesete domobranske pehotne divizije Desete stotnije Trinajstega zagrebškega Zbora. S tem je postal neločljivi del posebej pripravljene in izurjene hrvaške stotnije Marš, ki je štela 350.000 vedno »na boj pripravljenih« vojakov. Ugledni zgodovinarji kot razlog za prostovoljno selitev iz velemestnega in vojakom naklonjenega Dunaja v evropsko balkansko provinco, Zagreb, navajajo privlačno študentko in bankirjevo hči Terezo Štancer, ki je bila bližnja sorodnica Slavka Štancerja, pretkanega poveljnika njegovega polka. Ime te privlačne dame prefinjenega obnašanja se je znašlo v knjigi Ljubezen Josipa Broza pisatelja Filipa Radulovića med šestnajstimi ženskami, s katerimi je imel ali spočel kup zakonskih in zunajzakonskih otrok. Nosečo Maruško Novakovo iz Čenkove na Češkoslovaškem je zapustil na poročni dan; Lizo Spuner iz Plzna na Češkoslovaškem je zapustil v visoki nosečnosti, njun sin Hans Spuner pa je padel kot nemški vojak na Kozari leta 1942-1943. Ljuša Seglovska iz vasi Korugovo, Rusija, sin Kiril, rojen leta 1915; Ira Gligorjeva iz Sjazanskega, Rusija, sin Serjoža, rojen leta 1916, padel kot sovjetski častnik v Berlinu leta 1944; Nina in Svetlana Bazan, dvojčici, Sankt Petersburg, sin ene od njiju Vladimir, rojen leta 1918; Zuhra Badahur, sin Kadi neznane letnice rojstva in življenjske poti; Pelagija Belousova, preživeli sin Žarko in umrla otroka Hinko in Zlatica; Vida Kogej, sin Dimitrij rojen leta 1935; Elza Gerlova, Moskva, sin Viktor rojen leta 1937; Jeanne Cotillet, sin Olivier rojen leta 1938; Zuhra Reuf, Anatolka, sin Izet, datum rojstva neznan; Herta Hass, sin Aleksander-Miša, rojen leta 1941; Davorjanka Zdenka Paunović, sin Slaviša, rojen v Foči; Lucija Bauer, Dunaj, aretirana v Moskvi leta 1938 po Brozovi ovadbi, da je zaveznica Gestapa. Po odpustu iz stroge ječe se je s svojim neidentificiranim sinčkom skrivala pod imenom Jagodina Koling; in še nekaj lepotic, s katerimi je dvigoval nataliteto več držav. Zanosna Tereza, ki je bila priljubljena med zagrebško družbeno smetano, bodoča mati njunih zunajzakonskih otrok (dekletca, ki je umrlo med porodom in sina Paula, po uporabnih dokumentarnih virih uspešnega povojnega inženirja na Dunaju), je igrala pomembno vlogo v Brozovem zgodnjem življenju. Ko se je boril za njeno srce in naklonjenost, je med drugim ob koncu leta 1914, ko je bila napovedana vojna »blatni Srbiji«, v uniformi premeščenega dunajskega nabornika in člana paradno opravljenega Trinajstega zbora pred vzhičenimi Zagrebčani dal vse od sebe, da je kar najbolj milozvočno hvalil jedrnato poslanico klerikalnega nadškofa dr. Anteja Bauerja, željnega »srbske shizmatične krvi«, ki je bil za to priložnost tudi zborovodja s pozlačeno papeško dirigentsko palico: »Hrvati, junaki, hrabro se podajte v boj! Hrvati, junaki, vaš ljubljeni kralj Franc vas kliče v boj! Domovina, ki ji sovražnik grozi, da jo bo razčetveril, upira oči v vas. Naj Bog nakloni zmago vam in srečo vašemu orožju! Bog in večna pravica vas pozivata, da v Njegovih rokah postanete maščevalci zločina v Sarajevu.« »V boj! V boj!« je takrat grmelo celo do izletniškega Sljemena. Ko je slišal »pastirja« z Dunaja, navdahnjenega »božjega paža« dr. Anteja, katerega besede so vpijali kot sporočilo »od zgoraj«, ga je ponesla pripravljenost prepevajočih »Jezusovih pravičnikov«, da žrtvujejo življenje za svoje cesarstvo. Razširil je roke in uprl pogled v daljave, njegov glas pa je skupaj z glasovi vojske hudičevega duhovnika na vso moč zasekal v nebo: Oj, pogumni sin hrvaški, drzno naprej čez Drino! Kri Ferdinanda in Sofije še ni bila maščevana. Svečano napravljena in na nitko poravnana armada, nahranjena s prisego iz Dunaja in Pešte, »z mečem ali na njem«, ni varčevala z glasom. Fedbel Josip je s petjem, ki je segalo do zvezd, nevede utrdil svoje imenovanje za vodnika »pravičnikov«. Nadškofov vojaški blagoslov ga je opogumil. Odvrnil je pogled od ljubljene gospodične Štancer, se pokoril ostremu povelju konjeniškega generala Adolfa Štrehnerja von Remeneja in z dvignjenim čelom zakorakal proti »sovražni in odvečni Srbiji«, trdno odločen, da bo izpolnil zaobljubo, ki jo je dal ljubljenemu cesarju Francu in cerkvenemu velikašu Bauerju. Brezhibno oblečen in oborožen po predpisih, ovešen s topografskimi zastavami, kompasi in 'daljnogledom', se med strumnim korakanjem ni mogel upreti svoji naravi in je s kotički svojih nagajivih oči premeril načičkane gospodične, ki so stale ob robu nabito polnega pločnika. Lovil je šopke svežega cvetja in sočne poljube, ki so jih pošiljale nežne bele dlani, ter z dekliško roko izvezene robčke, pri tem pa vedno trše korakal ter si prepeval: »V boj! V boj!« V vojaško cono, ki sta jo omejevali vznemirjeni mesteci Bjeljina in Djerići nasproti priobalnega drinskega področja, je vstopil z zmagoslavnim zanosom. Z na vrhu ošiljeno kapo domobranskega vodje čete, z golim dvoreznim bodalom in s celotnim vojaškim videzom je pognal strah v kosti lokalnemu prebivalstvu, ki je noč in dan bedelo nad čudežno mirno Drino. Dogodki, ki so sledili, so upravičili strahove ljudi. Ob koncu burnega leta 1914 je Vrhovnemu poveljstvu srbske vojske padel v roke operativni dnevnik 42. divizije, ki so jo zaradi njene krvoločnosti imenovali Vražja. Dešifrirali so ta pomembni dokument in izvedeli, da je »naš bodoči«, ki so ga izurili v Pečuhu, prepeljal svoje diverzante čez Drino 12. avgusta 1914, na dan, ko je padla prva žrtev prve svetovne vojne, srbski borec Milan Mihajlović iz Jagodine, v noči, ko je bil močno vznemirjeni Beograd na nogah.
_____________________________________________________ S TOPOVI NAD BEOGRAD Ko je pogumni regent Aleksander Karadjordjević izvedel, kako ogromna sila se je zgrnila na meje njegovega kraljestva, in da se je vojvoda Putnik, vojskovodja ostrega uma srečno izvlekel iz madžarskega zapora, v katerem se je znašel po vrnitvi iz avstrijskega zdravilišča Schweizelberg, je z držo avtoritativnega vrhovnega poveljnika pozval svoje svobodomiselno ljudstvo, naj se mu pridruži in stopi pod zastavo svobode. Maloštevilnim malodušnežem in omahljivcem pa je sporočil, da tistega, ki »je po videzu ovca, volkovi pojedo« in »da sonce še ni zašlo, ne da bi se ponovno prikazalo«. Prinčeva vojaška odločnost ni utišala osvajalskega načrta domobranca Josipa, še dodatno pa ga je podžgal maščevalni in v spretnem tonu napisani razglas telesno prerojenega cesarja Franca Jožefa, »da ga je Srbija s svojim sovraštvom do njega in do njegovega doma prisilila, da z močjo orožja zagotovi notranji mir svojemu cesarstvu in Evropi«. Prav nasprotno, prekipevajoč od borbene napetosti je nestrpno pričakoval znak za juriš, poročilo o prvih uspešnih operacijah vojske, kateri je pripadal, pa je pospremil z odkrito radostjo. Cesarska poslanica ga je očarala, zato je pričakoval svoj jurišni trenutek ter skrbno položil na dno svojega impregniranega nahrbtnika lastne zapise o uničevalnem bombardiranju nepripravljene srbske prestolnice v noči med 15. na 16. julijem leta 1914. V tem zapisniku dragocene vsebine je poveličeval hrumeče tuljenje velikih topov, zasidranih na zemunski planoti Gardoš, ki so jih zakrivali močni premični žarometi, katerih zelenorumeni snopi svetlobe so segali celo do vznožja Avale. Zadovoljstvo vojaka, ki je pripadal »močnejši, zmagoviti strani«, so še stopnjevala obširna prirejena sporočila, ki so jih pošiljali po »cesarskih« polkih – o smrtonosnem bobnenju havbic s pobočij Bežanije, ki so udrihale po strehah beograjskih stanovanjskih zgradb, spremenjenih v zaklonišča, po tovarnah, avtobusnih in železniških postajah in drugih stavbah, kamor se je ljudstvo zatekalo. Na njegovem brezizraznem obrazu se je zarisala senca zaskrbljenosti, ko je slišal, da je neki madžarski brzostrelni sejalec smrti z dolgo cevjo po pomoti zadel lastni konzulat in kmetijski muzej v veleposlaniški četrti prestolnice. _____________________________________________________
SRBE NA MUHO Bil je še pod bremenom tega neprijetnega dogodka, ko ga je kurir čete obvestil, da so obrambo glavnega mesta Srbije, za katerega so se stoletja dolgo potegovala močna cesarstva, prevzeli pogumni odredi četniškega rodovnega staroste Godevca, izkušeni mestni žandarji in dinastični ordonansi. Te nagle spremembe so ga prisilile, da se je vrgel v rov z odpeto puško, ki je merila v borce v svinjskih opankah in s šajkačami na glavi, ki so čakali na nasprotni strani vznemirjene Drine. Iz pretirano poudarjenega samoljubja je angleškemu vojnemu fotoreporterju dovolil, da ga je ovekovečil v pozi vojaka z namerjeno puško, ne da bi slutil, da si je s tem nakopal težavo, ki bi mu v prihodnosti lahko prinesla zamero Srbov. Šele v visoki starosti je priznal, da je tistega dne morda zavil v črnino nekaj srbskih domov in pohabil na desetine svojih prihodnjih podložnikov. Ko se je, sit oblasti in moči, spominjal časov »z Drine«, mu je v pogovoru s sestavljalcem Zbornika narodnih herojev ušlo tudi tole: »Ko se je leta 1914 začela vojna, so naš polk zelo hitro premestili na srbsko fronto, kjer smo z lahkoto napredovali proti severnemu delu Beograda ter prodirali na sovražnikovo ozemlje.«
...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitekknjige Miroslav Todorovič - Tito Hohštapler
Ovitek knjige Miroslav Todorovič - Tito Hohštapler

Comments are closed.