TRGOVCI Z DUŠAMI – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovic Božidar: Trgovci z dušami
Naslovnica knjige Benedict Damjanovic Božidar: Trgovci z dušami
Naslov: TRGOVCI Z DUŠAMI
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 284
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-053-2
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-054-9
       

Del besedila knjige:

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada. Perspektivnega, že nagrajenega filmskega režiserja vržejo iz službe. Ker se ne ukloni zahtevam kapitala, ostane Robert Brant brez dohodka, brez avta, brez hiše, brez prihodnosti. Nekdanji sošolec mu podari navodila za magijski obred, ki prinaša neomejeno bogastvo, uspeh in ugled. Toda Robert svoje duše ne more prodati hudiču... Zvestoba lastnim prepričanjem ga preko dela za mednarodno humanitarno organizacijo pripelje do popolne sreče – v sebi najde vero, snema filme, spozna svojo veliko ljubezen, njegov dokumentarec pa je nagrajen z oskarjem. Zgodba o režiserju, ki brezpogojno sledi svojemu srcu pa je le del mozaika v pripovedi o tem, kako zelo in na kako raznovrstne načine zlo obvladuje sodobnega človeka in upravlja z modernimi, »civiliziranimi« družbami. Pravljično noto romana avtor izredno spretno in napeto dopolni s prepričljivimi zgodbami o korupciji, mednarodni mafiji, nasilju, problemih globalizacije ter krivičnosti in krutosti »desetprocentnega sveta«. V romanu TRGOVCI Z DUŠAMI se loti vzporednih usod dveh holywoodskih režiserjev, enega, ki je prodal svojo dušo vragu, a drugega, ki je svojo ponudil Bogu. Medtem ko prvi doseže trenuten uspeh s sumljivimi filmi, drugi izgubi vse, kar je imel. Roman je postavljen v Novi Babilon, pokvarjeno mesto, nabito s pustolovskimi in erotičnimi prizori, a konec pomaga bralcu odkriti kateremu od obeh gospodarjev se nagiba sam. - 1 - Ko zagleda žarko rdeč porsche na dovozni poti, debeli črni čuvaj družbe pohiti iz svoje hišice in dvigne zapornico. Ne da bi se ustavil mu Robert Brant v znak jutranjega pozdrava zatrobi. Avto ustavi malo naprej in ga pazljivo parkira na svojem privatnem, posebej zanj rezerviranem mestu. Robert vzame usnjeno torbo in stopi iz avta. Toda namesto da bi se takoj odpravil k zastekljenemu vhodu mogočne zgradbe, globoko vdihne in se zazre v marmorno fasado. Pred samim vhodom se je svetil rolls-royce gospoda Taylorja, kar ni bil dober znak. Kadar koli je bil lastnik podjetja prisoten na sestankih upravnega odbora, je ta dan nekomu odletela glava. Danes pa bodo na sestanku odločali ne le o Robertovem televizijskem filmu, temveč tudi o njegovi usodi. Ko se je z dolgimi koraki približeval zgradbi, je opazoval veliko reklamo nad vhodom. Družba Golden Screen Films se je ukvarjala s proizvodnjo filmov in nadaljevank le za potrebe velikih televizijskih mrež in je uspešno tekmovala z znanimi hollywoodskimi hišami, kot sta Paramount in Columbia. V proizvodnji te družbe je bilo več sto televizijskih filmov in šest zelo znanih nadaljevank. Robert Blank je bil eden izmed njihovih najbolj ustvarjalnih režiserjev. Poleg letne plače sto tisoč dolarjev je imel tudi svojo pisarno in tajnico, bil pa je tudi med desetimi izbranci, ki so imeli pravico do uporabe privatnega parkirišča z lastnim imenom, vgraviranim na mali medeninasti ploščici. Zraven dvigala ga je že čakal mali Michael, eden od montažerjev z Robertovega oddelka na osmem nadstropju. Bil je tudi glavni prenašalec čenč družbe, zato mu je Robert prisluhnil z obema ušesoma. “Danes bo pa vroče!” mu reče pomenljivo in s tem ne misli na žarko sonce, v katerem se je to jutro kopal Los Angeles. “Kaj veš?” vpraša Robert na kratko in ga gleda. Michael počaka, da se vrata dvigala odprejo in da vstopita. Pritisne osmo nadstropje in znova pogleda Roberta. “Nisem prepričan, vendar sem slišal, da vam “Lisica” danes pripravlja neugodno presenečenje!” “Lisica” je bila Rhonda Fox, ki so jo zaradi njenega priimka in dvoličnega značaja uslužbenci med sabo tako imenovali. Bila je ena od šestih izvršnih producentov in bolestno ambiciozna. Zaradi njene dobre ali slabe volje so se tresla nadstropja “pod” desetim. Na dese-tem je bila ne le njena pisarna, ampak tudi pisarna gospoda Taylorja, s katerim je bila zelo blizka. Tisti, ki je niso imeli radi, in redki so jo imeli radi, so trdili, da Rhonda vedno zamenja spodnje hlačke, preden vstopi v Taylorjev osebni kabinet. Hudobneži! Dvigalo se ustavi, Robert pa skoraj s strahom pogleda Michaela. “Hvala, Michael. To bom imel stalno na umu.” Preden vstopi, mu mladenič pokima z glavo in pritisne gumb za deseto nadstropje. Vrata se neslišno zaprejo in Robertu se zazdi, da so ga za vedno ločila od ostalega sveta. Čez samo deset sekund se dvigalo znova ustavi. Robert odide proti zavitemu stopnišču, ki je vodilo na vrh zgradbe. Tam je sredi malega vrta stala kupola iz zatemnjenega stekla, v katero se je dalo vstopiti. Sredi kupole je stala velika, okrogla masivna miza iz mahagonija. Robert je takoj opazil, da je od dvanajstih bilo zasedenih le šest stolov. To je bil to jutro drugi slabi znak. Vedno, ko so odločali o glavi nekoga, so ta dan nekateri člani “zboleli”. “Dobro jutro!” pokima Robert že malo sivolasemu človeku in se usede v naslonjač s Taylorjeve desne strani. Taylor je pripadal stari gardi hollywoodskih producentov. Bil je med prvimi, ki so razumeli ogromen potencial televizije in pravočasno je zapustil znani filmski studio, za katerega je delal. Ustanovil je svojo družbo, ki je snemala le za potrebe televizije in na hitro je obogatel. Ponašal se je z lepo zunanjostjo in uglajenim obnašanjem. Nikoli ga niso slišali, da bi na svoje uslužbence povzdignil glas ali izrekel kakšno grdo psovko. Robert iz torbe izvleče svoje papirje in se zazre v prisotne. Zraven Rhonde, ki se mu je preko mize nedoločeno nasmihala, so tu bili še Brad Tonkin, drugi znani režiser družbe, gospodična Tracey, kakor so na kratko imenovali Taylorjevo dolgoletno tajnico in odvetnik družbe, Callahan; na drugi strani okrogle mize, nasproti Taylor-ju, pa je sedel tretji slab znak tega jutra, Ron Goodman. On je bil izvršni producent velike televizijske mreže, za katero je Robert pravkar končal film. Namesto da bi mu pokimal z glavo, Robert podzavestno pogoltne slino. Začuti, da se mu je grlo nenadoma začelo sušiti. “OK, gospodje,” se javi Taylor, “mislim, da so vsi poklicani tukaj.” Gospodična Tracy potrdi z glavo in vzame svojo beležnico. “Ker smo tukaj na zahtevo gospoda Goodmana, predlagam, da sam začne ta sestanek.” Goodman se za kratek čas zazre v svoje beležke in jih preko okvirjev svojih zatemnjenih očal hladno pogleda. “Gospodje, pred mano so poročila in ocene filma “Kralj droge”, ki ga je vaša hiša nedavno naredila za našo televizijsko mrežo in ki ga je režiral gospod Brant. Čeprav smo vas pravočasno opozorili na okus širšega občinstva, s filmom žal nismo zadovoljni! Izmed sedemintridesetih velikih družb, ki so nam obljubljale denarno pomoč in pomoč z reklamami, jih je odstopilo skoraj pol!” Ponovno jih pogleda, toda prisotni so molčali. “Veste, kaj to pomeni, ali ne?” jih je opomnil. “To pomeni,” je poudaril, “da nam bodo od za premiero načrtovanih šestih milijonov ostali manj kot trije! Tudi od video prodaje ne pričakujemo boljšega rezultata in izračunali smo, da bomo imeli izgubo v višini treh milijonov. Prišel sem vas vprašat, zakaj je do tega prišlo? Zakaj ste iz filma vrgli prav to, kar današnje gledalce najbolj privlači?” “Mislite na seks, nasilje, psovke in podobne banalnosti?” se Robert ne more premagati, da ne bi vprašal. “Mislim na okus in želje modernega gledalca oziroma potrošnika!” jezno poudari Goodman. “Morda niste opazili, a vas in mene plačajo prav ti gledalci, ki od nas pričakujejo nagrado v obliki zabave, ki jim ustreza!” Robert najprej pogleda Taylorja, nato pa Goodmana. “Ko sem se odločil za to inačico filma, sem v mislih imel opozorila kongresa, ki meni, da je nasilje na televiziji preseglo vse meje!” “Jebem kongres!” jezno izbruhne Goodman. “Kongres moji družbi ne bo poravnal izgube v višini treh milijonov! Če hočete vi in vaš kongres snemati “fine” filme, jih dajte tudi financirati!” Taylor po Goodmanovem tonu glasu začuti, da se mora vmešati. “Goodman ima prav, Robert,” zaključi s svojim zbranim in mirnim glasom. “Dostaviti moramo takšen izdelek, kakršnega potrošniki od nas zahtevajo.” “Izdelek?” ga Robert razočarano pogleda. “Potrošniki? Tržišče? Kaj je to? Govorite, kot da bi šlo za sejem živine, ne pa za ljudi! Film ni konzerva. Odpreš jo, jo povohaš in če ti je všeč, jo poješ in vržeš proč. Film je umetnost. Kar koli že film obravnava, dobro ali slabo, je treba to pokazati z okusom. Zato sem v “Kralju drog” namesto surovega seksa uporabljal veliko bolj učinkovito erotiko. Namesto krvavih prizorov nasilja sem uporabil zvočne in posebne učinke. - Kaj o filmu mislite vi osebno?” na koncu vpraša Goodmana. “Mislim, da je odličen,” ta iskreno prizna. “Če bi na Akademiji odločal jaz, bi vas nagradil z Oskarjem. Toda tega, kar ste s svojim iskrenim umetniškim žarom poskušali prikazati ameriškemu gledalcu, ta ne bo videl! Za filme, kot je vaš, je potrebna širša kultura. Določeno predznanje. Ameriški gledalec pa je krvoločen in obseden s seksom. Namesto erotike hoče videti, kako junakinjo nago posilijo na tleh tiste jahte! Namesto kapljice krvi na tleh jahte hoče videti, kako tistemu mafijcu iz prerezanega vratu brizgne kri!” “Grozno, ali ne?” se mu je Robert sarkastično režal. “Ker mu je Hollywood desetletja pral možgane, je današnji Američan končno postal “potrošnik” brez lastnega okusa, brez vsake volje! Spremenil se je v amebo, ki mora vpijati vse, s čimer se ji postreže. In to je zapakirano v najlepši papir in deluje naivno, dokler se ga ne odpre. Takrat pa človek zaradi nenadnega smradu skoraj izgubi zavest. Mislim na pakiranje proizvodov ameriške subkulture!” ogorčeno konča. “Bojim se, da z vami ne delim mišljenja o ameriški kulturi!” se k njemu jezno obrne Goodman. “Poleg tega se ne ukvarjamo s proizvodnjo umetniških, temveč komercialnih filmov. Gre za izgubo treh milijonov! Ne pozabite, da je moja družba v vaši blagajni pustila že več milijonov in da od vas pričakuje, da to rešite.” “Kaj pa hočete, da naredim?” “Nič hudega. Vrnite te preklete prizore seksa in nasilja, ne glede na umetniško vrednost filma. Tukaj dobro vemo, kdo ste in kakšni so vaši ideali. Toda, Robert, čas umetnosti v filmu je preteklost! To ne zanima nikogar več!” “Mene pa so učili, da mora film poleg zabave imeti tudi moralna sporočila!” “Prav to sem tudi jaz nekemu znanemu direktorju studija rekel, ko sem bil vaših let. Veste, kaj mi je odvrnil? 'Mladenič, če želiš nekomu prenesti sporočilo, uporabi telegram. To ni mesto zate!'” Robert se mu je skoraj pomilovalno smehljal. Razumel je, da se Goodmanovi želji ne sme več upirati, še posebej, ko mu je Taylor pomenljivo stisnil roko. “Robert, gospod Goodman ima prav. Naredi, kar se od nas zahteva!” Ker je bila Robertova odločnost očitna, Rhonda začuti, da je napočil njen trenutek. “Seveda,” se mu je navidezno prijateljsko smehljala, “če Robert čuti preveliko privrženost svojemu umetniškemu delu, potem bi lahko kdo drug prevzel film in ga dopolnil po okusu gledalcev. Brad, na primer,” pogleda svojega mladega varovanca, ki je sedel zraven nje. “Robert, mi te razumemo. Vsakemu umetniku je njegovo delo del njegove osebnosti, njegov otrok. In vsakemu staršu je njegov otrok najlepši!” “Toda mojemu otroku hočete iztakniti oko, odtrgati roko in odsekati obe nogi! Kdo bi želel videti tako iznakaženega otroka?” “Oh, Robert,” ga tudi ona cinično pogleda, “človek božji, kje pa živiš? Televizijska poročila so polna iznakaženih otrok iz celega sveta! Če ne bi bilo nenehnih vojn, norih morilcev, psihopatov in seksualnih škandalov, bi vsi mi, tukaj prisotni, za košček kruha čistili ulice. Kriminal in nasilje sta vedno bila sestavni del ameriškega javnega življenja. Od prvih vesternov, gangsterskih in vojnih filmov pa vse do danes je nasilje bilo eno od glavnih virov ameriške kulture. Če ne bi bilo kriminalcev in morilcev, bi v Ameriki čez noč ostalo brez dela pet milijonov ljudi! Kaj bi delalo več sto tisoč policistov, zaporniških stražarjev, sodniških uslužbencev in odvetnikov? Da ne govorim o pogrebnih podjetjih, cvetličarski industriji in ostalih spremljevalnih dejavnostih. Zaradi kriminala se v Ameriki na leto obrača več kot petnajst milijard dolarjev. To so statistična poročila FBI-ja!” “Gospoda,” izgubi potrpljenje Goodman, “o čem pa razpravljate?” “O pretiranem kriminalu in nasilju v ameriškem filmu,” mu Robert jezno odgovori. “Mislim, da smo se dogovorili,” se Taylor odloči prekiniti to živčno razpravo. “Brad se bo takoj lotil nove montaže filma.” Robert se samo žalostno nasmehne in začne pospravljati svoje papirje v torbo. Vstane, jih s kimanjem glave pozdravi in brez besed odide proti izhodu iz dvorane … “Tvoje ime bo ostalo v špici,” zlobno pripomni Rhonda, vendar je ni več poslušal. Po kratkem, vendar skrajno napetem premoru Goodman pogleda Taylorja. “Za idealiste in sanjače v tem poslu ni prostora. Bojim se, da boste od ljudi, kot je Robert, imeli več škode kot koristi!” ga opozori. “Jaz to Taylorju pripovedujem že več kot leto dni,” zmagoslavno reče Rhonda. Ker sluti, da zgoraj razpravljajo o prihodnosti njegovega dela v družbi, Robert skoraj steče iz dvigala in veže zgradbe. Zelo ogorčen zaradi neprijetnega dogodka jezno zaloputne vrata svojega porscheja in ob glasnem škripanju gum pohiti proti izhodu parkirišča. Vozil je jezno in hitro, vendar ne dolgo. Po komaj tristo metrih je pred rdečo lučjo semaforja moral zavreti. Zazrl se je predse in se zamislil. Ali ni malo pretiraval, ko je tako reagiral? Mali Michael je imel prav. Tista kurba mu je pripravljala past, v katero je kljub opozorilu tako naivno padel. Bil je razžaljen, pa tudi zaskrbljen. Po več kot petih letih snemanja za gospoda Taylorja začne Robert razmišljati, kaj bo počel, če ga bodo nenadoma odpustili. Iz tega zoprnega stanja ga predrami zelena luč semaforja. Robert zapelje na glavno avenijo, ki je peljala proti Hollywood Hillsu, v katerem je pred kratkim kupil luksuzno vilo v španskem slogu. Tudi drag avto, v katerem se je vozil, ni bil starejši od šest mesecev. Kako bo obdržal ta visok standard, če ga vržejo z dela? Kaj bo delal? Kdo bo potreboval konzervativnega režiserja, starega štirideset let? Hollywood je poln mladih talentov z velikimi zamislimi. V najboljšem primeru ga bo morda vzela kakšna manjša družba ali televizijska postaja, plača pa bi se mu v tem primeru zmanjšala za tretjino sedanje. Nova rdeča luč na semaforju ga znova predrami iz morastih misli. Robert opazi, da se je na njegovi levi strani ustavil še en športni avto, bele barve, in nagonsko pogleda v avto in voznika. Človek za volanom je bil njegovih let in je nosil sončna očala. Robertu se je zdelo, da ga od nekod pozna. Tudi voznik belega jaguarja leno pogleda njega, potem pa počasi sname očala z nosa. Tako sta se kratek čas opazovala. “Robert?” vpraša voznik obzirno. “Robert Brant?” “Ned Fleming!” se Robert končno spomni svojega sošolca, znanega režiserja akcijskih filmov. “Ali si to ti?” “Ne morem verjeti!” Ned poviša glas. “Prav te dni sem govoril o tebi in načrtoval srečanje s teboj! To je prav neverjetno!” Nek živčni voznik za njima kratko zatrobi in ju opozori, da se je luč na semaforju zamenjala. “Počakaj!” Ned zakliče Robertu. “Takoj moram govoriti s tabo. Pelji za mano!” Robert počaka, da tisti voznik spelje, sam pa odpelje za Nedom. Takoj opazi, da sta zapeljala na vzporedno cesto, ki je peljala proti Beverly Hillsu. Prevozila sta Rodeo drive in zapeljala v gosposko ulico. Robert je začel ugibati, katera izmed predragih vil je Nedova. Kmalu se ustavita pred visokimi vrati iz kovanega železa, ki jih Ned odpre z daljincem. Do bele vile, zgrajene v slogu italijanske renesanse, je vodila privatna cesta, dolga nekaj sto metrov. Ustavita se pred veličastnim vhodom. Medtem ko sta se pozdravljala, je iz hiše prišla vitka svetlolaska, ne starejša od petindvajset let. Po kratkem črnem krilu, okrašenem s čipkami v slogu francoske sobarice, je Robert sklepal, da je verjetno del služinčadi. Mirno je stala in čakala, da sta se moška pozdravila. “Robert, prijatelj stari, kako si kaj?” se Ned zazre v svojega gosta. “Ne tako dobro kot ti,” je Robert z očmi begal po razkošni vili, “a tudi slabo mi ne gre.” “To sem opazil že po avtomobilu, v katerem se voziš!” se pošali Ned. “Vstopi, prosim!” mu z roko pokaže proti vhodu. “Michelle,” se obrne k dekletu, “to je gospod Brant, moj sošolec. Prosim, pelji ga v veliki salon, dokler se ne preoblečem, in poskrbi zanj.” Dekle se ljubeznivo nasmehne in spusti Roberta, da vstopi prvi. Ko je s pogledom spremljal Neda, ki je tekel nadstropje više, je Robert mislil, da sanja. Samo veža je bila večja od cele njegove vile. Hiša je morala imeti več kot tri tisoč kvadratnih metrov. Robert se je prvič v življenju znašel v tako veliki in tako razkošni vili. Pomisli, da je moral Ned za ta dvorec plačati najmanj tri milijone dolarjev … “Semkaj, prosim,” ga iz razmišljanja predrami Michellin mehek glas. Ko je šel za njo, je Robert opazoval dekletove zelo razgaljene noge v mrežastih nogavicah. Tako se je oblačila služinčad iz tako imenovane “visoke družbe”. Ni mu bilo jasno, ali je samo hišna pomočnica ali pa tudi ljubimka. V visoki družbi so imeli to za isto. “Izvolite,” mu z gibom roke ponudi, naj sede v enega od svilenih naslanjačev, vendar Robert še naprej stoji. Kakor da je ni slišal, je šel k visokim vratom - oknu, ki so gledala na vrt vile, kjer se je, obdan s cvetjem, lesketal razkošen bazen. Ves je bil tlakovan s keramiko z motivi iz grške mitologije. Prizor je bil nezemeljsko lep. “Vam lahko postrežem s kavo ali s kakšno drugo pijačo?” ga vpraša Michelle. Robert se zdrzne in zazre v dekle. “Boljšo zamisel imam!” se jima približa Ned, preoblečen v bel športni suknjič. “Zakaj nama ne bi postregla z lahkim zajtrkom, tam, na terasi.” Dekle se samo prikloni, Ned pa objame Roberta in ga odpelje na teraso vile. Osuplega gosta pusti, da občuduje prizor in ga od strani pogleda. “Ali ti je všeč?” “Čarobno!” zajeclja Robert. “Preden si me pripeljal sem, sem takšne vile videl le v filmih.” “Pravzaprav sem pravkar končal film, v katerem se del odvija v takšnem dvorcu.” Ned Roberta za roko potegne proti vogalu terase, kjer se je razprostiral velik sončnik, postavljen nad okroglo stekleno mizo in šestimi pletenimi naslonjači z blazinami za sedenje. Robert se usede v mehki sedež in še naprej gleda fasado zgradbe. “Prekrasno!” se Robert ni mogel načuditi. “Hej, saj tega nisem zadel na loteriji!” je Ned veselo ugovarjal. “Kot konj delam po šestnajst in več ur na dan! Naslednji teden potujem v Afriko. Nov akcijski film z velikimi imeni. Šest novih mesecev gnjavljenja, prepiranja, kopanja po dežju in blatu, prerekanja z mestnimi oblastmi in podobno. Ali se ti ne zdi, da sem zaslužil vse, kar imam?” “Tudi jaz delam kot konj, kakor praviš, a vseeno stanujem v hiši, ki je videti slabše kot tvoje garaže!” “To je zato, ker trmasto nadaljuješ s snemanjem “napačnih” filmov!” se Ned odloči biti iskren. “Pa poglej mene. Dobro veš, da sem komaj naredil zaključne izpite. Saj se spomniš, da ste mi vsi v razredu pomagali, še posebej ti. Zaradi tega ti bom vedno hvaležen.” V razgovoru ju prekine Michelle, ki je na vozičku pripeljala dve porciji pečenih jajc s slanino. Dekle jima postreže in odpelje voziček s terase. Ko je to počela, Robert hitro pogleda njene vitke noge in se hudobno nasmeje svojemu sošolcu. “Res si od hudiča! Čisto nič se nisi spremenil.” “Ne sklepaj prehitro,” ga opozori Ned. “Z Michelle nimam nič.” “Nikoli ne mešam dela z zadovoljstvom. To je smrtno nevarno. Poleg tega pa sem poročen.” “Poročen?” je presenečen Robert. “Že tri leta. Njeno ime je Cony Dickson!” Ned ponosno poudari ime. “Cony Dickson?” ponovi Robert nejeverno. “Saj ne misliš znane pisateljice Dickson?” “Prav njo. Zdaj ti je bolj jasno, zakaj živim v vili za pet milijonov. Ko sva se pred tremi leti poročila, sva se odločila s skupnim denarjem kupiti hišo.” “Pet milijonov ?!” ponovi Robert ceno. “Če me spomin ne vara, si se leta in leta ukvarjal s snemanjem pornografskih in cenenih filmov. Odkod imaš nenadoma toliko denarja?” “Dobro se spomniš,” se mu je smehljal Ned. “Leta in leta sem bil nihče. Sprejel sem kakšno koli delo, da sem le preživel. Verjetno pa se spomniš tudi, da sem se pred tremi leti prebil v sam vrh hollywoodske družbe!” “Cony Dickson?” je ponavljal Robert. “Pred petimi leti sva se srečala na nekem sprejemu,” mu je pripovedoval Ned. “Ker je tudi sama bila zelo perverzna, je Cony v meni takoj odkrila velik talent za seks in nasilje v filmu. Ker je bila že slavna in bogata, mi je ponudila ne le režijo svoje nove knjige “Maščevalka”, temveč je sama tudi financirala ta moj prvi veliki uspeh. Samo v Ameriki sva zaslužila osemnajst milijonov dolarjev! Film je bil senzacija.” “Senzacija?” je negodoval Robert. “To je bila prava eksplozija seksa in nasilja, do takrat v Ameriki še neprikazanega! Popolno ponižanje ženske kot človeškega bitja! Že v prvem prizoru filma pride junakinja v kabinet svojega šefa in se mu napol naga preda na njegovi delovni mizi!” “V vseh knjigah moje žene igra glavno vlogo seks. Meni, da je današnji moški moralni slabič. Zato ženskam nenehno vsiljuje misel, da bodo s seksom tudi same prišle do boljšega položaja in denarja. Ob prebiranju njenih knjig doživljajo moški in ženske intelektualni orgazem. Prav to je tisto, kar si publika želi brati in gledati. Sama določa standard. Ameriški standard zahteva vsaj deset mrtvih in seks na vsakem kolutu filma. Film pa ima pet kolutov!” ga Ned opomni v poslovnem tonu. “Ali ni to strašno?!” je protestiral Robert! “Na univerzi so nas učili, da je film medij, preko katerega se široke množice ne le zabavajo, temveč tudi izobražujejo.” “Dovoli mi, da ti citiram, kaj je nekoč Josif Stalin rekel o množicah. “Množice so črede neuke živine, ki jih je treba nenehno držati na robu lakote in jih vsak dan bičati. Množic se ne sme spoštovati, ampak jih je treba nenehno nadzorovati. Vsakogar, ki stopi iz vrste, je treba na mestu ustreliti.” “Odvratno!” naredi Robert grimaso. “Dragi Robert, zresni se,” se mu je smehljal Ned na robu cinizma. “Pa poglej naše lastne ameriške množice. V modernem kapitalizmu niso nič drugega kot možni potrošniki. Veliki biznis in politiki so množice vedno manipulirali in jim prali možgane. Hollywood ni nobena izjema. Tukajšnji producenti so hitro razumeli, da so množice kup neosveščenih bedakov, ki se vsak dan borijo za obstanek. Njihovo vsakdanje življenje je bedno, žalostno, depresivno in brezizhodno. Ostane jim torej le domišljija. Ker mali človek nima denarja niti za hrano, kaj šele za seksi ljubice, jahte, vile in privatna letala, mu je Hollywood ponudil, da ima lahko vse to - na velikem platnu, za dve uri! Začasno tako zadovoljen in duševno nahranjen mali človek odide v svojo bedno sobo na kakšnem podstrešju in še naprej sanja o boljšem življenju. Hollywood mu je pravkar pokazal, da ima lahko tudi on, tako kot filmski junak, to isto priložnost in da lahko, če hoče, v življenju postane zmagovalec!” “Vem, kako to deluje,” se žalostno nasmehne Robert. “Jaz sem, žal, dobesedno razumel, da sta tako mali kot veliki človek enaki človeški bitji, le da ima prvi več sreče kot drugi. Ali pameti, če hočeš. Mislim, da je neusmiljeno in nemoralno malemu človeku prikazovati, kako živijo tisti, ki so uspeli. Še pred kratkim je mali človek upal na nekakšno končno pravico od Boga, ker pa mu je Hollywood leta in leta dokazoval, da Boga v resnici ni, mu zdaj ostane le nasilje. Ker sam nima poguma, da bi znorel ali koga udaril po glavi, gre v kino in opazuje, kako to počnejo drugi. Tudi sam sem študiral psihologijo gledalca, saj se spomniš!” “Če se spomnim?! Dobro veš, da sem bil eden izmed najslabših študentov. Še vedno sem ti dolžan za tisto besedilo o neoimpresionizmu v italijanskem filmu! Če mi ga ne bi ti tako dobro naredil, ne bi diplomiral.” Robert se na to samo nasmehne in naprej jé zajtrk. Ned ga nekaj časa mirno proučuje, potem pa ga vpraša: “Pripoveduj mi zdaj še malo o sebi. V zadnjih mesecih sem dosti razmišljal o tebi. Povej mi, kako gre pri starem Taylorju?” “Ne najbolje!” takoj prizna Robert. “Ko sva davi pri semaforju naletela drug na drugega, sem pravkar prišel s sestanka upravnega odbora. Dobil sem klofuto, od katere me še vedno skelijo lica, da ne govorim o prizadetem egu. Televizija je dobila moj zadnji film. Pravijo, da je za modernega gledalca premehak in premalo privlačen. Zahtevajo, naj vrnem prizore seksa in nasilja, sicer filma ne bodo odkupili!” “In kako se je vse to končalo?” se je zanimal Ed. “Nikakor!” reče žalostno Robert. “Ker svojega dela nisem hotel iznakaziti, se je odbor odločil, da bo film prevzel in končal neki drugi režiser. Nato sem izgubil živce in odšel s sestanka.” “O, joj! Tega nikakor ne bi smel storiti. Vedno moraš upoštevati interes svoje družbe, saj od nje živiš.” “Vem,” skomigne Robert z rameni, “nikakor jih nisem mogel več poslušati.” “Škoda,” ga je Ned razočarano opazoval. “Jaz in moja žena pa sva ti hotela ponuditi njeno najnovejšo knjigo “Plačanka”, da bi jo priredil za film in ga sam tudi režiral.” Robert ga je gledal z nezaupanjem. O čem govori Ned? Vendar ga Ned še ne neha osupljati. “Poleg treh velikih zvezd bi dobil še svoj prvi milijon za režijo.” Robert je izgubil dar govora. “Toda,” je jecljal, “zakaj ravno jaz? Vsaj tisoč mladih režiserjev v Hollyoodu bi ubijalo za takšno priložnost!” “Zato, ker sem ti dolžan za tisti zaključni izpit in ker mislim, da si boljši od katerega koli hollywoodskega režiserja. Želel bi, da seks in nasilje v tem filmu prikažeš umetniško. In mislim, da imaš samo ti potrebno domišljijo in sposobnost za to.” “Da bi nekaj tako grdega prikazal “lepo”,” se iznenadi Robert. “Dragi moj Robert, pa saj politiki to počnejo od jutra do mraka!” Robert ni nič odgovoril. Svojega prijatelja je gledal kot v transu. Tega ni pričakoval niti v sanjah. Prvič v življenju je začel dvomiti. Morda vendarle pretirava v svojem osamljenem prizadevanju, da hoče vrniti filmu umetniško vrednost. “Ne vem,” je Robert na glas razmišljal. “Nisem prepričan. Zrasel sem v prepričanju, da je film ena od sedmih umetnosti. Zato se mi je zdaj težko vklopiti v ta grdi naval nasilja v filmu.” “Ali veruješ v Boga?” ga Ned nenadoma vpraša. “V Boga?” ga Robert začudeno pogleda. “V cerkvi nisem bil, odkar sem bil krščen! Ne, ne verujem v Boga. Vendar verujem v načela in moralne obveznosti umetnika in intelektualca do množic ljudi.” “Potem tudi v hudiča ne verjameš, ali ne?” je vztrajal Ned. “Seveda ne verjamem. O čem pa govoriš?” “No, če pa ne verjameš v nič, kaj ti potem brani, da se ne bi vselil v takšno vilo in v banko vložil nekaj milijonov? Če ni Boga, potem ni niti kazni niti nagrade za naša dobra ali zla dela, ali ne? Ni mi jasno, kaj ti brani, da se ne bi se na hitro obogatil, ne glede na čigav račun ali na kakšen način.” Vprašanje je bilo logično in jasno postavljeno. Vendar pa Robert ni znal takoj odgovoriti nanj. Tudi sam se je začel spraševati, kaj mu brani, ko pa v Boga tako ali tako ne veruje. “Motiš se, Robert,” se mu je smehljal prijatelj, “tako Bog kot hudič obstajata! Toda namesto da bi se odločil za dolgočasni način življenja, ki mi ga je predlagal Bog, sem se odločil za drugega, ki mi ga je ponudil hudič. Namesto da bi upal na raj po smrti, sem izbral raj v tem življenju. Za vsak primer, če dokažejo, da tisto, “drugo” življenje sploh ne obstaja!” Robert neha jesti in si s prtičkom obriše usta. Za trenutek ni razumel Nedovih besed. Mislil je celo, da Ned ne ve, kaj govori. “Kaj mi hočeš povedati?” je Robert zahteval razlago. “Kaj misliš,” pogleda Ned okoli sebe, “kako sem prišel do tega velikega uspeha in bogastva? Jaz, človek brez kančka nadarjenosti, kateremu so teste za zaključne izpite pisali prijatelji!” “No … s pomočjo Cony Dickson, kakor praviš.” “Ne, dragi Robert. Še priložnosti, da bi se srečal z njo, nisem imel! Moja družba so bile kurbe in lahke ženske, s katerimi sem snemal pornografske filme.” “Ned, vedno manj te razumem,” zavpije Robert. Preden nadaljuje, se Ned ozre okoli sebe in preveri, ali sta na terasi sama. Malo se nagne preko mize, da bi ga Robert bolje slišal in mu potihem reče: “Dušo sem prodal hudiču!” Robert pogoltne slino, toda nič ne reče. “Pred petimi leti sem nenadoma izgubil službo v nekem podjetju, ki je snemalo pornografske filme. Na moje mesto je prišel mladenič z veliko več domišljije in bizarnosti kot jaz. Zagrabila me je panika,” se mu je izpovedoval Ned. “Ne le, da nisem imel več denarja za poceni sobo v motelu, nevarno so se mi znižali tudi prihranki za hrano. Takrat sem se odločil, da bom zadnjih sto dolarjev potrošil za neko znano jasnovidko mehiškega porekla. Kratek čas je gledala mojo preznojeno dlan in začela žalostno zmajevati z glavo. Iskreno mi je dejala, da sem človek brez prihodnosti, ker nimam nobenega talenta. Ni me potrla le zaradi vizije moje prihodnosti, temveč me ni nehala osupljati s podrobnostmi iz mojega življenja. Ker mi je dokazala, da obvlada svoje delo, sem jo vprašal, kaj mi svetuje, naj naredim. Čemu naj bi se človek brez nadarjenosti in prihodnosti nadejal? Brez oklevanja mi je predlagala, naj dušo čimprej prodam hudiču, dokler še ni prepozno. Razložila mi je, da tisti, ki delajo za hudiča, ne potrebujejo ustvarjalne, temveč rušilno nadarjenost. Dejala mi je: “Lepe hiše ne more projektirati in zgraditi vsakdo, vendar jo lahko vsak bedak zažge!” Po njenem mišljenju imam jaz to, destruktivno nadarjenost. Vrag bi, mi je dejala, moje čudaške in nasilne filme lahko izkoristil za še hitrejše nabiranje njemu potrebnih duš. V zameno bi me lahko skoraj preko noči naredil za enega izmed najbogatejših ljudi Hollywooda. Na koncu mi je dala neko pločevinasto škatlico in razložila, da je v njej vse potrebno, če bi sprejel njen predlog.” Ned prekine pripovedovanje, ker se mu je nenadoma osušilo grlo. Robertu in sebi natoči kozarec soka in nadaljuje. “To noč sem zmedeno sedel na postelji svoje bedne motelske sobe in nisem vedel, kaj naj storim. Nisem ostal le brez zadnjega centa, temveč sem tudi izvedel, da nimam nobene prihodnosti. Zgrabil sem tisto kovinsko škatlico in jo odprl. To noč sem imel najbolj miren spanec v svojem življenju. Zjutraj me je zbudilo trkanje mladeniča, ki mi je prinesel povabilo za sprejem, na katerem sem spoznal Cony. Ko sva stala na vogalu in se pogovarjala, me je s svojimi pohlepnimi očmi kar požirala. Od nje sem bil mlajši in lepši, ona pa je imela denar! Brez veliko oklevanja me je povabila, naj se preselim k njej v vilo. Še med vožnjo sva imela prvi spolni odnos na zadnjem sedežu njene limuzine. Celo noč sva se noro ljubila, teden kasneje pa mi je predlagala, da bo sama financirala moj prvi veliki film, narejen po njeni knjigi. Točno leto kasneje mi je odvetnik naštel moj del dohodka od filma. Dvanajst milijonov dolarjev! Drugo pa že poznaš.” Robert ga je poslušal z napol odprtimi usti. Očitno je bil osupel. “Ti …” je preverjal, “ saj se ne šališ z mano, ali ne?” “Tukaj sedi!” vstane Ned in se z dolgimi koraki odpravi nekam v vilo. Robert je zaskrbljeno gledal za njim. To, kar je pravkar slišal, je bilo skrajno nenavadno in na meji resničnosti. Občutil je, da ga je nenadoma začela boleti glava. Robertu, ki ni veroval v Boga, je bilo naporno razmišljati o hudiču. Ned se je vrnil čez nekaj minut. Pred prijatelja je postavil kovinsko škatlico in sedel v svoj naslonjač. “Vse je notri. Če boš kdaj kaj potreboval ali padel v skušnjavo, da bi spremenil tok svojega neuspešnega življenja in se odpravil po poti uspeha in bogastva, se ravnaj po navodilih in mirno spi. Že naslednji dan se bo tvoje življenje popolnoma spremenilo!” “Pa saj ne pričakuješ, da bom verjel kaj takšnega?!” se je čudil Robert. “V začetku tudi jaz nisem verjel. Kakor ti zdaj, nisem veroval ne v Boga in ne v hudiča. Verjel sem šele potem, ko se mi je zgodilo vse to!” s širokim gibom roke pokaže na svojo bogato okolico. “Šele takrat sem spoznal, da hudič obstaja, nato pa tudi, da obstaja Bog.” “Zdaj te pa še manj razumem. Zakaj se nisi odločil za Boga?” “Tega nisem več mogel! Vrag je že imel mojo dušo.” “Mislim, da moram zdaj oditi,” Robert naglo vstane od mize. “Ne prej, preden ti nečesa ne pokažem!” vstane tudi Ned. “In ne pozabi te škatlice. Morda jo boš nekega dne potreboval.” Preden je Robert odšel, ga je Ned popeljal skozi celo vilo. Na koncu ga je odpeljal v majhno kinodvorano s petdeset sedeži, kjer sta na širokemu platnu sama gledala Nedov zadnji, pravkar končani film. Očaran nad vsem, kar je videl, je Robert odšel z Nedovega posestva, okoli pol dveh. Pred odhodom je Nedu obljubil, da bo resno razmislil o njegovem predlogu glede filma, ta pa mu je zažugal, da ga bo spomnil na to. Ko se je peljal domov, je z obema rokama trdno držal volan in zanosno gledal predse. Od časa do časa je skoraj s strahom pogledoval pločevinasto škatlico, ki je ležala na drugem sedežu in se zaradi vožnje narahlo tresla. Ni vedel, kaj naj si misli. Zaradi vsega, kar se mu je zgodilo to jutro, je bil še vedno v neke vrste šoku. - 2 - V istem trenutku, vendar nekaj deset mestnih četrti južneje, je neko zamišljeno dekle stopalo čez avenijo Santa Monica. Ko je z dolgimi koraki šla pred avtomobili v vrsti, so jo vsi opazovali. Ženske z ljubosumjem, moški pa s poželenjem. Dolores, kakor je bilo dekletu ime, je bila po materi Španka, po očetu pa Irka. Posledica te mešanice je bila visoka temnolasa lepotica s sivo zelenimi očmi. Danes pa ji pozornost, ki jo je povzročala s svojo izredno pojavo, ni prijala. Imela je slab dan. Pravkar se ji je potopila še zadnja ladja in v mislih je iskala slamico, za katero bi se prijela. Zadnjo slamico je namreč, žal, uporabila že prejšnji teden. Popolnoma jasno ji je bilo, da bo morala danes potoniti, s svojimi upi vred. Kakor da bi pred vsem tem hotela pobegniti, dekle steče po malem, ozkem stopnišču, ki je vodilo v njeno skromno stanovanje na podstrešju neke stare hiše, zgrajene v španskem slogu. Dolores zapre vrata in kratek čas ostane naslonjena nanje, da bi prišla do sape. Vendar pa ji namesto olajšanja na oči pridejo solze. V naročju je držala torbico za dokumente s svojimi risbami in idejnimi rešitvami, katerih ni hotel imeti nihče. Skoraj sovražno jo vrže v neki kot in se, skrušena zaradi zadnjega neuspeha, usede na rob svoje nepostlane postelje. Na sebi je imela edino boljšo obleko, od Roze pa si je morala sposoditi par nogavic in čevlje. Rozi je bila črnka, prostitutka, pri kateri je Dolores stanovala. Dekle se nemočno pretegne po postelji in z očmi bega po umazanem stropu svoje utesnjene sobe. Kakor kakšnemu obsojencu pred smrtjo ji pred očmi preletijo dogodki zadnjih osmih mesecev. V Hollywood je prišla polna ambicij in velikih načrtov. V žepu je imela diplomo univerze uporabnih umetnosti, v denarnici pa skromne prihranke v višini tri tisoč dolarjev. Rozi jo je opazila že prvi dan, ko je izgubljena tavala po aveniji Santa Monica in iskala kakšno skromno sobico za stanovanje. Brez ovinkarjenja ji je povedala, s čim se ukvarja in da ima na podstrešju sobo za dvesto dolarjev na mesec. Dolores je bila precej lepa črnka všeč in takoj je odšla z njo. Od tega dne je Rozi nikoli, niti v šali, ni nagovarjala ali ji ponujala, da bi se ukvarjala s kakršnim koli nečastnim ali umazanim delom. Postali sta iskreni prijateljici. Rozi je bila veseljakinja, kar je žalostni in depresivni Dolores ustrezalo. Iz razmišljanja jo predrami rahlo trkanje. “Ali smem?” pokuka skozi vrata nasmejan obraz. “Seveda, Rozi, vstopi,” se Dolores vzravna na postelji. Rozi vstopi v sobo in nosi veliko škatlo. Odloži jo zraven naslonjača in se usede vanj. Njena domača halja iz modre svile razkrije dolge, pravilne noge, ki jih Rozi prekriža. Tako je kratek čas opazovala dekle na postelji. “Kaj je, Dolores? Se konec tvojega sveta bliža s svetlobno hitrostjo?” “Konec je z mano,” ji žalostno prizna Dolores. “Rozi, nimam več moči. Odkar sem prišla v to odvratno mesto, sem obiskala več kot štiristo različnih družb, modnih studijev, filmskih studijev, fotografskih agencij in na desetine reklamnih agencij. Namesto, da bi risala idejne rešitve, so mi ponudili, da bi ilustrirala seks. Namesto skromne vloge v filmu so me pošiljali na poskusna snemanja za pornografske filme. Ko sem končno dobila delo za reklamiranje ženskega perila, me je lastnik najprej hotel …” Dolores za trenutek utihne in si z roko obriše solze na obrazu. “Nimam več izbire. Tudi sama vidim, da moram končati s temi neuspešnimi in brezupnimi poskusi.” Preden se obrne k njej, Rozi globoko vdihne. “Prav zares te občudujem. Verjetno si vzdržala dlje kot katero koli dekle, ki je tega dne prišlo v Hollywood. Vsak dan pride v Los Angeles več tisoč mladeničev in deklet iz cele Amerike in Kanade. Pridejo z letali, avtobusi, vlaki in osebnimi avtomobili. Tisti, ki imajo pogum soočiti se s svojimi slabostmi, se hitro vrnejo, od koder so prišli. Tisti drugi, manj pametni, pa tukaj še naprej sanjarijo in tako hitro postanejo sužnji novega Babilona. Več tisoč mladih deklet kot si ti je v tem človeškem panju končalo bedno. Prej ali slej morajo vsi prodati svoja mlada telesa, da bi preživeli. Tisoči mladeničev, ki ne morejo ali nočejo postati homoseksualci, delajo kot natakarji ali raznašajo pice po hišah. Ko sva že pri natakarjih, kaj si opravila pri tistem Mariu, v čigar restavracijo sem te poslala prejšnji teden?” “Rekel mi je, naj pridem, ko se bo restavracija zaprla, da bi se dogovorila o moji plači. Takrat me je v hipu nenadejano pritisnil ob zid in mi začel dvigati krilo. Rekel je, da bo videl, ali se bova dobro ujemala. Dala sem mu klofuto in jokaje stekla iz restavracije!” Rozi se ji je blago smehljala. “Vidiš? Ti si prava sužnja svojega prekrasnega telesa. Zakaj ga ne izkoristiš? Vendar pametno! Ali pa …” naredi Rozi premor, “se spakiraj in zbeži iz tega razvratnega mesta.” “Kaj naj naredim, Rozi?” si je Dolores brisala solzne oči. “Dobro veš, da se nimam k nikomur vrniti. Dolžna pa sem ti še nekaj denarja, ali ne?” “Petsto petdeset dolarjev,” jo spomni Rozi. “Kaj naj naredim?” znova zaječi Dolores in na oči ji privrejo solze. Rozi jo dolgo časa brez besed opazuje, nato pa vstane in s tal vzame tisto škatlo, jo postavi na posteljo zraven Dolores in odpre. V njej je bil komplet ženskega perila po zadnji francoski modi. Poleg svilenega trikoja s črnimi čipkami je bilo tudi par črnih nogavic. Dolores se najprej zazre v perilo, nato pa v reklamo na škatli. Kupljeno je bilo v eni od najbolj znanih prodajaln ženskega perila na Beverly Hillsu. Dolores odpre usta, vendar se ji besede zataknejo nekje v grlu. “Ne sprašuj!” jo opozori Rozi, misleč na ceno. “To bova prišteli k tistemu dolgu. V osmih mesecih, kar si pri meni, ti niti v šali nisem predlagala, da bi se ukvarjala z mojo obrtjo. Nisem imela srca, da bi te prebudila iz tvojih lepih sanj. Vendar ti bom danes rekla, ne glede na posledice. Dekle, ti si rojena prostitutka!” Dolores je mislila, da se ji bo ustavilo srce. Na ta trenutek je dolgo čakala in se ga bala. Zato je sedaj samo topo gledala v sogovornico. “No, poglej se!” jo je občudovala Rozi. “S takšnim telesom lahko v eni noči v visoki družbi zaslužiš tisoč dolarjev! Tisoč na noč!” ponovi Rozi. “Tedenska plača vrhunske tajnice!” reče pomenljivo. “No, no Rozi,” nazadnje zajeclja Dolores, “kateri idiot bi plačal tako visoko ceno, da bi spal z dekletom, kot sem jaz?” “Bogati idiot, seveda! Sama jih poznam približno sto. Nekdo kot gospod Welsh, na primer.” “Gospod Welsh?” je ponavljala Dolores, z vse bolj tihim glasom. “To je nek ločen multimilijonar, ki živi v dvorcu na Beverly Hillsu in ne ve, kaj bi od groznega dolgčasa počel. Tako je prišel na zamisel, da bi si priskrbel deset lepotic, od katerih bi vsaka igrala posebno vlogo v njegovi seksualni domišljiji. V ponedeljek, na primer, pride k njemu Giselle, seksi francoska sobarica, oblečena v črno mini krilo, nato Stella, svetlolaska, oblečena v uniformo stevardese, nato Judy, ponosna črnka, oblečena v bel kostim medicinske sestre in podobno.” “Odvratno,” naredi Dolores grimaso. “Ne, ljubica. Odvratni so tisti, ki zahtevajo, da jim pripeljejo dekletca ali dečke, mlajše od deset let. Prav danes sem v hotelu nastanila žensko, ki je iz Tajske pripotovala z dvanajstletno, neverjetno lepo hčerko. Že so dogovorili ceno za dekličino nedolžnost! Deset tisoč ameriških dolarjev! Jaz bom za svoj trud dobila deset odstotkov. Da ti ne govorim o drugih primerih. Mislim, da bi ti bilo slabo. Zdaj ti je jasno, zakaj Ameriko imenujejo “Veliki vrag”!” “Rozi …” je Dolores z jokajočim glasom ječala, “bojim se!” “Česa? Saj si z moškim že spala za denar. Sama si mi to pripovedovala.” “Prav zato sem jih tako zasovražila.” “Še toliko bolje. Zdaj je prišel trenutek, da se jim maščuješ. Izkoristi prelepo telo in jim vzemi denar, dekle. Kaj lahko izgubiš? Nedolžnost?!” Dolores vrže pogled na drago perilo … “Gospod Welsh te čaka drevi. Njegov avto te bo na mojem vogalu pobral točno ob desetih. K njemu boš prišla oblečena kot prostitutka! Samo takšna mu še manjka v zbirki lepotic. Posodila ti bom svojo črno majico in usnjeno mini krilo. Prekrasna boš videti!” tleskne Rozi s prsti. “Nekje pred zoro ti bo Welsh plačal tisoč dolarjev, potem pa te bo njegov šofer pripeljal na moj vogal.” Dolores je mislila, da sanja. Še enkrat gre s prsti preko svilenega perila, potem pa si začne počasi odpenjati bluzo … Rozi se usede v naslonjač in dekle opazuje z neskritim občudovanjem poslovne ženske, ki je pravkar sklenila dober posel. “Meni boš dajala deset odstotkov zaslužka,” jo opomni. “Ali si gospoda Welsha opozorila, da ne pride v poštev nobeno poljubljanje ali oralni seks?” “Sem. Spomnila sem se, ker si mi pripovedovala. In kaj je rekel? Malo se je čudil, na koncu pa se je strinjal, da bo spoštoval tvoje zahteve, čeprav mu niso bile najbolj jasne. Dejal je, da mu to delajo vsa dekleta in da bo že nekako preživel te tvoje čudne zahteve.” Ko se je Rozi z njo tako pogovarjala, je Dolores oblačila nov triko. “Ali misliš, da sem čudna?” “Mislim, da boš imela težave z nekaterimi moškimi,” prizna Rozi. “Nekateri izmed njih enostavno uživajo, da ženske ponižajo na najnižjo raven, to pa je oralni seks. Njihovo podzavestno ali zavestno sovraštvo do močnejše matere ali dekleta, ki jih je zavrnilo ali pa se je iz njih norčevalo, popolnoma spremeni njihovo duševnost. Njihov ego je zaradi teh dogodkov tako ponižan, da ne morejo najti drugega načina, da bi ga pozdravili. Osebno maščevanje je njihov edini izhod iz te psihične teme. Sama s tem nimam problemov. Enostavno jim to maščevanje drago zaračunam. Mnogim sem za tristo dolarjev polizala zadnjico!” Dolores prekine oblačenje in se zazre v Rozi. Ni vedela, ali se je Rozi izrazila dobesedno ali pa v prenesenem pomenu. “Ljubica,” ji je čebljala Rozi, “če se misliš s tem poslom ukvarjati dalj časa, bodi pripravljena na vse!” “Zvečer bom šla s tabo, ker sem ti dolžna denar. Morda te bom prosila še za nekaj dostojnih strank, a ko bom zbrala nekaj denarja, bom odšla iz tega groznega mesta.” “Ali se boš vrnila k svojemu groznemu očimu v Colorado?” jo je Rozi radovedno opazovala. “Ne. Tega odvratnega človeka nočem v svojem življenju nikoli več srečati. Pobegnila bom kamor koli, le v svojo žalostno in nesrečno preteklost ne.” Rozi ji ni rekla ničesar več. Samo žalostno se ji je nasmehnila. Prav tako je načrtovala tudi ona, ko je prišla v Hollywood. Vendar ji danes, po skoraj desetih letih, in z nekaj tisoč strankami za sabo ni bilo žal, da je svojo odločitev spremenila. Kot črnska natakarica ali hišna pomočnica, s katero bi gospodarji tako ali tako spali, bi bile njene možnosti za dober zaslužek skoraj nikakršne. Danes ima v banki več kot 250.000 dolarjev! Tudi sama je začela razmišljati o zgodnji “upokojitvi”. Problem z organizirano prostitucijo je postal vse nevarnejši in resnejši. Njeni prijateljici, ki sta bili prav tako neodvisni, sta danes mrtvi. Zato se je odločila umakniti se pri tridesetih. “Prekrasno!” je Rozi občudovala dekle pred sabo. “Če bi jaz imela tvoje telo, bi kmalu postala milijonarka. Tako pa moram biti zadovoljna z desetimi odstotki,” jo Rozi spomni že drugič. Dolores se zazre v visoko stensko ogledalo. Morala se je strinjati z Rozi. V tem francoskem perilu je bila vražje privlačna in zapeljiva. Nekaj ur kasneje, točno ob desetih zvečer, sta se Rozi in Dolores pripeljali do vogala avenije Citrus in ulice Mc Arthur. Rozi je bila z bližnjim hotelom dogovorjena, da je svoj avto smela puščati v njihovi garaži. Hotel jo je tudi oskrboval z dobršnim delom tako imenovane prehodne klientele. Tu so ponavadi prenočili poslovni ljudje srednjih let, željni malo spremembe in mlajših partnerjev obeh spolov. Rozi Dolores popelje skozi veliko vežo hotela, da bi jo lahko vsi videli. Pride do dežurnega uslužbenca na recepciji in mu namigne. “Hej, Marc! Če bi se kdo izmed bogate gospode zanimal za postavno rjavolasko, se spomni name. To je Dolores,” ju seznani, “moja nova prijateljica!” Ko sta odhajali, je Marc kot začaran buljil v zelo odkrite dekletove lepe noge. Na koncu je samo žalostno vzdihnil. “Dekleta,” se Rozi obrne k dvema svetlolaskama in nekemu mladeniču, oblečenemu v seksi krilo in z modro lasuljo na glavi, “to sta Cindy in Dany, znan tudi kot Daniela!” Osuplost na obrazih prisotnih je bila očitna. Za vse je bil to pravi šok. Rozi jim Dolores nikoli prej ni niti omenila. “Brez skrbi, dekleta!” opazi Rozi njihovo zaskrbljenost. “Dolores ne bo delala na našem kraju. Samo danes zvečer jo bo pobral šofer gospoda Welsha. Dolores dela samo v visoki družbi!” “Če bi mel njeno telo,” se s pomehkuženim glasom izkušenega homoseksualca vmeša Dany, “vas sploh ne bi poznal!” “Hvala za iskrenost, Dany!” ga pogleda Lora in še naprej čisti svoje dolge nohte. “O!” je Dany še naprej očaran z lepoto Dolores. “ Tako lepe, čutne ustnice imaš. Gospod Welsh bo gotovo zahteval, da mu ga … mu ga z njimi božaš vsak večer!” “Dolores ne prakticira oralnega seksa,” jih obvesti Rozi. “A ne?” dvigne glavo Lora. “S čim pa bo vzburila gospoda Welsha? Stari ima šestinšestdeset let!” “Njegov problem!” hladno odvrne Dolores. “Škoda!” je obžaloval Dany. “Usta imaš prav ustvarjena za te stvari. To je moja specialiteta, veš,” se pohvali. “Drago dekle, ti ne veš, kaj zamujaš. Oralni seks je danes najbolj iskan. Če hočeš, ti bom pokazal neke podrobnosti.” “Ti?” ga Lora že spet premeri z zlobnim pogledom “Na čem bi ji pa to pokazal? Na nekakšnem gumijastem penisu? Saj ga nimaš!” Dany se Lori “ženstveno” nasmehne, od česar se Lori naježijo lasje na glavi. Zdel se ji je sluzast, ta peder njenih let. Ni ji bilo jasno, zakaj se oblači v ženske obleke, ko pa je bil izrazito lep moški. Njej še veliko stvari v življenju ni bilo jasnih. “O,o!” jih Cindy opozori z zaskrbljenim glasom. “Glejte, kdo prihaja!” Vsi pogledajo v to smer. Po ulici počasi drsi črna limuzina in se hitro ustavi pred njimi, ob pločniku. Steklo na zadnjem oknu se spusti in na njem se prikaže odvraten obraz mestnega mafijca Dominga. Ko se jim je režal, sta se mu svetila dva zlata zoba. “Hej, punčke!” jih navidezno prijateljsko pozdravi. “Kako ste?” “Prav lepo nam je bilo, dokler se nisi pojavil,” odrezavo reče jezna Rozi. Namesto kakršne koli opazke jo Domingo samo pokliče, naj se mu približa k odprtemu oknu. Rozi gre počasi od zida, na katerega je bila naslonjena. “Kaj hočeš, Domingo?” se nasloni na rob okna. “Ali ti nisem že stokrat rekla, da me ne zanima nobena tvoja zaščita. Jaz in moje punce se dobro znajdemo tudi brez lenih izprijencev.” Ko je govorila, je Domingo z zanimanjem gledal lepo Dolores. “Vidim, da imaš tudi nove,” pripomni. “Zelo lepa je. Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič videl tako popolne noge. Zakaj me z njo malo ne podkupiš?” “To dekle je predobro za takšnega bedaka, kot si ti,” mu Rozi kljubovalno zabrusi. “S tabo še za denar ne bi spala! Redno si ne umivaš zob! Poleg tega pa je danes tukaj samo mimogrede. Čaka svojo stranko, da jo pobere z avtom. On pa je malo močnejši od tebe!” Zdaj se Domingo na smrt zresni. Preveč prizadet je bil. “Rozi, opozoril sem te. Če se nam ne pridružiš, kar zapusti to četrt in pojdi malo nižje na jug. Ta hotel je zame zelo važen. To je prebogat kraj za vas, svobodne prostitutke. Tudi za moj ugled gre. Sploh pa nimam namena, da bi si z mano brisala svojo črno zadnjico! Zato ti dam še …” pogleda svojo zlato uro, “zadnjo priložnost, do polnoči. Ko se bom drugič pripeljal mimo, te ne želim več videti tukaj!” “Odjebi, Domingo!” mu Rozi jezno zabrusi in se vrne na svoje mesto. Domingo jih še nekaj časa s čvrsto stisnjenimi ustnicami opazuje, potem pa dvigne steklo na oknu in avto se neslišno odpelje po pusti uličici. “Kaj hoče izmeček?” je zanimalo Lori, ki je pogledala stran od svojih urejenih nohtov. “ Do polnoči nam daje rok, da gremo proč od tu.” “Ali pa?” je hotel vedeti Dany. “Ali pa bo moral od vsega hudega pojesti svoja jajca!” mu zabrusi Cindy namesto Rozi. “Kdo je ta tip?” zaskrbljeno vpraša Dolores. “Ah,” Rozi zamahne z roko, “izprijenec. Čista nula. Meni so grozili malo večji mafijci, kot je on. Nič naj te ne skrbi. Sicer pa, tukaj je tvoj šofer.” Vsi pogledajo v to smer. Neka bela, sijajno oprana limuzina se pojavi na vrhu ulice. Rozi se odmakne od zidu in stopi proti avtomobilu. Skloni se, a tokrat k sprednjemu, voznikovemu oknu. Črni šofer, ki ga je že dobro poznala, se primakne k oknu, da bi bolje slišal. “Hej, Rocky. Dekle je pripravljeno. Zjutraj jo vrni meni!” “Rozi, gospod Welsh me pošilja, da te obvestim, o spremembi načrta. Nenadoma je zbolel za gripo. Teh petsto dolarjev ti pošilja kot darilo, ker ne želi izgubiti tega dekleta. Konec tedna te bom poklical po telefonu.” Rozi brez besed vzame belo ovojnico z denarjem in samo pokima z glavo. Okno se zapre, Rozi pa se vrne k svojim dekletom. “Kaj se je zgodilo?” je Cindy gledala za avtom. “Gospod je zbolel. A ti kljub temu v tolažbo pošilja polovico,” Rozi zbegani Dolores preda ovojnico. “Obdrži jih. Tako in tako sem ti dolžna, ali ne?” Rozi ovojnico vtakne v svojo torbico. “Kakor praviš, punčka. Hočeš, da ti pokličem taksi?” “Ne,” odkloni Dolores. “Nocoj bom ostala z vami. Malo se hočem privaditi na novo delo.” Izza vogala se pojavi siv avto, ki se hitro ustavi, na oknu pa se pojavi že rahlo siva glava človeka srednjih let. Vsem samo rahlo pokima z glavo in se zazre v Cindy, očitno svojo ljubico. “O.K, Cindy, pokaži mi, kaj nosiš danes zvečer.” Cindy dvigne svoje tako in tako prekratko krilo in odkrije spodnje perilo. Več kot zadovoljen z erotičnim prizorom ji takoj odpre vrata, da sede na prvi sedež, zraven njega. Cindy iz ust vzame žvečilni gumi, ga prilepi na zid in se hudomušno nasmehne svojim prijateljicam. “Gospod Smith je nor na Cindy in na pomanjkljivo žensko spodnje perilo. Pravi, da ga to spravi v delirij!” V tem trenutku se izza vogala zasliši zvonjenje javnega telefona. Lora se takoj oddalji od skupine in gre v to smer. Kratek čas se je z nekom pogovarjala, nato pa se je vrnila. “Mladenič iz hotela. Pravi, da nek trgovski potnik išče lepo svetlolasko moškega spola!” Vsi so se zazrli v Danyja, ki se jim samo nasmehne s svojim zapeljivim nasmehom, od katerega se Dolores naježi koža. “Kaj vam pa morem, če ste napačnega spola, punce!” Z roko jim pošlje poljub in se izgubi za vogalom. “Ubogi dečko,” se Dolores razžalosti nad pedrom. “Misliš?” jo Lora pogleda izpod čela. “Zagotavljam ti, da je Dany najsrečnejši od vseh nas. Res ima rad to, kar počne in z nikomer na svetu ne bi zamenjal.” “Potem se mi pa še bolj smili,” reče Dolores. Po ulici je prihajal zamišljen človek v črni obleki. Šele, ko se jim je približal, se je dalo prepoznati njegov beli duhovniški ovratnik. Duhovnik se ustavi, se nasmehne in svojo službeno torbo spusti na zemljo. “Dober večer, dekleta!” jih prijateljsko pozdravi. “Dober večer, oče!” hkrati odgovorita Rozi in Lora. Samo Dolores je stala resno in nemo. Kar ni imela moči, da bi mu kar koli odgovorila. Naenkrat se je pred tem Božjim človekom počutila osramočeno. Še vedno z nasmehom na ustnicah jo duhovnik z očmi premeri od glave do čevljev z visokimi petami. “Moja nova prijateljica,” jo Rozi takoj predstavi. “Ime ji je Dolores.” “Zdravo, Dolores,” pokima duhovnik. “Zdravo,” s težavo reče Dolores. Njegove rjave, pametne oči so jo zelo motile. “Kateri vrag ga je prav zdaj prinesel sem?” “Koliko let imaš, Dolores?” jo vpraša duhovnik. “Triindvajset.” Lora gre proč od zidu, stopi k duhovniku in ga začne zapeljevati. “Ta je premlada za vas, oče. Kaj pravite na privlačno svetlolasko, staro petintrideset let? Mislim, da bi se midva zelo dobro ujemala.” Duhovnik, ki je bil starejši kot petdeset let, se ji je samo nasmehnil. “Dajte no, dajte, oče. Malo zabave vam ne bi škodilo. Vam bom to naredila tudi za petdeset dolarjev. Kaj pravite?” “Hvala za ponudbo, Lora, a nimam prav dosti denarja. Morda ob kateri drugi priložnosti.” “Vedno tako rečete, vendar nikoli nočete,” se razžalosti Lora. Ker opazi, da duhovnik oči ne more odvrniti od lepe Dolores, se Rozi odloči vmešati. “Kaj pa pravite na Dolores? To je njena prva noč!” poudari pomembnost tega dejstva. “Mislim, da bi vam glede na vaše skromne možnosti dala tudi precejšen popust. Ali ne, Dolores?” Dolores je kot začarana gledala v duhovnikove rjave oči. “Zakaj pa ne,” brezvoljno zajeclja. “Koliko pa imate?” Rozi takoj preide na poslovni del. Duhovnik iz žepa suknjiča izvleče bankovec za sto dolarjev. Kratek čas ga opazuje v roki, nato pa pogleda Rozi. “Tole sem pravkar dobil za nek hišni krst. To je, žal, vse, kar imam pri sebi.” “V redu je,” vzame Rozi bankovec. “Sam Bog vas je poslal sem. Za Dolores me je že skrbelo. Nisem želela, da bi prvo noč preživela s kakšnim neotesancem. Gospod z vašo izobrazbo se bo vsekakor znal dostojno obnašati.” Rozi je morala Dolores poriniti, da se je premaknila z mesta. Ko sta Dolores in duhovnik odhajala navzdol po ulici, se je zadovoljno smejala. To je prišlo kot naročeno. Boljše stranke od duhovnika si ni mogla niti zamisliti. Rozi je vedela, da je oče Donovan anglikanski duhovnik in da zato nima težav s celibatom. Rozi odpre svojo torbico in vanjo vtakne denarnico, poleg tistih petsto dolarjev, ki jih je že imela v ovoju. 'O Bog,' ji šine skozi možgane, 'ta mala lepotica mi bo dolg vrnila v eni sami noči!' Medtem sta Dolores in oče Donovan molče hodila po praznem pločniku. Cerkvica svetega Jurija, v kateri je maševal, je bila nedaleč stran, le nekaj četrti od hotela. Da bi skrajšal pot, zavije v ulico in z roko pokaže dekletu, da bosta prečkala malo, slabo osvetljeno parkirišče. Cerkev je bila na nasprotni strani in vanjo se je dalo priti naravnost iz parka. Ko je Dolores potrpežljivo stala, je duhovnik odklenil železna vratca, ki so vodila na dvorišče. Nato vrata znova zaklene in dekle odpelje proti svojemu skromnemu stanovanju, ki je bilo sestavni del cerkve, dograjeno na njeni levi strani. Odklene velika, lesena vrata in z roko ponudi Dolores, naj vstopi prva. Stanovanje so sestavljali sprejemnica, majhen salon za obedovanje, spalnica in mala kuhinja. Pastor Dolores pripelje v sprejemnico, v kateri je že gorela mala namizna svetilka, očitno prižgana zaradi psa, ki se je takoj privlekel iz svojega kotička. Gibal se je počasi, ker je za sabo vlekel obe zadnji taci. Pes je veselo mahal z repom, se privlekel do Dolores in ji ovohal noge. “Candy sem ji dal ime,” reče duhovnik. “Pred dvema letoma se je priplazila do mojih vrat, z obema nogama povoženima. Veterinar je dejal, da ne more nič storiti in mi je ponudil, da jo bo “uspaval”. Toda kako naj bi imel človek srce, da bi uničil tako lepo žival?” Dolores skloni glavo in se zazre v psico, ki ji je mahala z repom. Še vedno je kot okamenela stala na mestu in ni vedela, kaj naj najprej stori in kako naj se obnaša. Oče svoj črni plašč zloži preko stola in se usede v velik črn naslonjač, iz katerega jo molče opazuje. Dekle začuti željo, da bi kaj storila. Počasi začne slačiti svoje mini krilo, ki pade na tla. Ker sleče tudi črno majico, privito ob telo, ostane v francoskem perilu. Očetu Donovanu je bila všeč in jo je opazoval. Njegov pogled je potoval od dekletovih čevljev in temnih nogavic preko spodnjega perila vse do bujnih dojk in se ustavil na njenih zelenih očeh. Dolores začuti željo, da bi lase spustila iz skrbno počesanega svitka. Tako je stala kot Venera, s popolnimi oblinami, in izžarevala mladost in lepoto. “Vedno sem se spraševal,” začne duhovnik potihem, “kaj je ljubi Bog gledal, ko je ustvarjal žensko! Ali jo je ustvaril moškemu kot nagrado ali pa kot strašno kazen. Vendar se danes bojim, da bo to zame ostala skrivnost.” Dolores začuti željo, da bi se umaknila s tega prekletega kraja in izpred njegovih plamenečih oči. Naenkrat se ji je nekam mudilo. “Kako me želite?” zmedeno vpraša. “Oh,” se Donovan predrami iz svojega sanjarjenja, “sem vas nisem pripeljal zaradi sebe.” “Niste?!” se iznenadi Dolores. “ Potem se bojim, da vas ne razumem.” Duhovnik vstane in jo tako, napol golo, prime za roko in odpelje stran. Dolores se mu prepusti brez besed in odpora. Po kratkem hodniku gresta do majhne cerkvice, v katero se je vstopalo naravnost izduhovnikovega stanovanja. V cerkvi je bil polmrak, ker so okoli oltarja gorele štiri debele sveče. Čeprav je bilo znotraj zelo toplo, Dolores nenadoma začuti, da jo po telesu spreletava leden srh. Duhovnik dekle pripelje do oltarja, nad katerim je viselo leseno razpelo s prikovanim Jezusovim kipom v naravni velikosti. Postavljen je bil tako, da je gledal naravnost v obraz tistega, ki je stal pred oltarjem. Donovan je to dobro vedel, ker je vsak večer pred odhodom na počitek molil tu. “K Njemu sem vas pripeljal!” reče osuplemu dekletu. “Vaš čas sem kupil, da bi ga poklonil Njemu! Da vas gleda s tega križa, na katerega je privolil, da so ga pribili zaradi nas. Da vidi, kaj je vrag naredil iz nekdanjega angela. To ste bili, skupaj z mano, preden ste bili pregnani iz raja. Rad bi, da mu razložite, da je umrl zaman, vsaj kar se vas tiče. Ker še vedno ne more sestopili s križa, sem vas pripeljal, da mu razložite svoje grešno obnašanje. Ker se On tega križa ne bo mogel osvoboditi, dokler še zadnja grešna duša ne dobi priložnosti za odrešitev. Zakaj ga držite na njem, tako boleče pribitega?” Duhovnik začuti, da je povedal dovolj. Brez besed se obrne, po istem hodniku odide ter se vrne v svoje stanovanje. Pred križem pusti napol golo Dolores, kateri so se kolena začela počasi tresti. Tako je stala in gledala izmučeno Jezusovo glavo, po kateri so tekli vešče pobarvani curki temne krvi. Za trenutek se ji je zazdel živ in v smrtnih mukah. Naenkrat zaradi njegove prisotnosti začutila hud sram. Sram jo je svoje golote, pa tudi nespodobnega obnašanja v svojem kratkem življenju. Še vedno s pogledom, uprtim v Jezusa, Dolores zadrhtijo kolena in nazadnje počasi poklekne nanje. Ni bila vzgojena v veri; za Boga je slišala v rani mladosti, od svoje mame. Potem je nekaj brala in videla v filmih. Ker ji je mati prezgodaj umrla, jo je surovo in nepravično življenje prepričalo, da Boga, kakršnega si je zamišljala, najbrž ni. Kaj hoče zdaj od nje ta duhovnik in zakaj jo je pustil tako, napol golo? Kmalu ji bo vse jasno. Oče Donovan se vrne v svoji star naslonjač in se z izgubljenim pogledom zazre v tla pred sabo. Kakor da bi čutila, da pogreša njeno družbo, se Candy privleče do njegovega naslonjača in dvigne glavo. Podzavestno jo počoha po vratu in hrbtu. Tako sta dolgo sedela v polmraku sobe, dokler ni zadremal. Nenadoma ga predramijo oddaljeni streli nekje z ulice. Zbegano se obrača okoli sebe, vstane, stopi do okna in odgrne zavese. Gledal je v temo in razmišljal, kje se je to lahko zgodilo. Po ulici nenadoma odbrzi policijski avtomobil s prižganimi lučmi na strehi. Pogleda na uro. Bilo je pet minut čez polnoč. Z druge strani parka odbrzi še en avto in duhovnik nenadoma začuti željo, da bi šel ven in pogledal, kaj se je zgodilo. Bolj ko se je približeval velikemu hotelu, bolj so ga obdajale črne slutnje. Da ni kakšen zadrogiran norec ustrelil katero izmed deklet? Mestna policija ga je poznala in brez besed so ga spustili do samega pločnika, na katerem so ležala telesa Rozi, Lore in Danyja. Obe ženski sta bili mrtvi, Dany pa je v naročju neke policistke še vedno hropel in izgubljeno gledal s široko odprtimi očmi. Oče Donovan se takoj spusti poleg nesrečnega mladeniča in ga blagoslovi z roko. “Dany,” ga vpraša z zamolklim glasom, “kaj se je, v Božjem imenu, zgodilo?” “Da, ljubi Bog,” je hropel težko ranjeni mladenič. “Ujezil se je na vse nas … Ni nas mogel več gledati, oče … Bojim se … Oče, bojim se, kaj mu bom rekel … Oče, molite za nas …” “Dany, “ je vztrajala policistka, “kdo je streljal na vas?” Prisotni policisti so napeto pričakovali. Videlo se je, kako zaradi izgubljanja krvi mladenič tone v komo, iz katere se ne bo nikoli več vrnil. Ko je gledal v duhovnika, so mu oči počasi ugašale. Donovan ga zgrabi za roko, kakor da bi se ustrašil, da ne bo kam potonil. “Domingo …” uspe David izdaviti, preden je za vekomaj izginil v niču zadnjega trenutka. Nekdo od policajev začne obračati številke na telefonu. “Domingo,” reče nekomu na drugi strani. “Hitro ga poiščite in pripeljite na postajo! Pravkar je ubil tri ljudi! Ena od žrtev ga je prepoznala in pričala, preden je izdihnila! Hitro!” Izza vogala se zasliši bolesten krik mlade ženske. Priteče do skupine in se prebije do mesta nesreče. To je bila Cindy. Ko je z rokami prekrivala usta, se je vsa tresla. Tudi ona z jokajočim glasom potrdi: “Domingo … To je lahko naredil samo on in njegovi ljudje … Mesece in mesece so nam grozili … Dali so nam ultimat, naj do polnoči izginemo. Pred tremi urami so šli tukaj mimo in grozili Rozi …” “Umirite se!” jo tisti policist objame okoli ramen. “Dany nam je to povedal, preden je izdihnil. Jih že lovimo. Gary!” pokliče postavnega policista. “Odpelji dekle na postajo in vzemi njeno izjavo!” Medtem ko jo je policist blago vlekel za seboj, se je prestrašena Cindy obračala. “Kje pa je tretje dekle?” se je spraševala. “Z nami je bilo neko visoko, temnolaso dekle.” Oče Donovan konča svojo posmrtno molitev nad Danyjem in vstane. Potem samo z roko prekriža že pokriti telesi Rozi in Lore, se brez besed obrne in oddalji. Odločil se je ne omenjati Dolores, ker Cindy ni videla, da jo je sinoči odpeljal s seboj. Sedaj mu je bilo popolnoma jasno, da je to Božja volja. Donovan se je zamišljen in pretresen vrnil v svojo cerkvico. Pred razpelom je še vedno klečala Dolores. S sklonjeno glavo in z rokami, stisnjenimi v naročju, kakor da bi pred Jezusom hotela zakriti svojo goloto. Dekle se ni premaknilo. Duhovnik jo je dolgo opazoval z vrat in ni vedel, kako naj ji pove za hudo tragedijo, ki se je zgodila njenim prijateljicam. Končno gre stran od vrat, pride k Dolores in poklekne zraven nje. Dolores se vanj zazre z očmi, mokrimi od solz. Ker opazi, kako je dekle nenadno srečanje z Jezusom pretreslo, se duhovniku zasmili. “Oprostite, ker sem tako ravnal, se je opravičeval. “Odpeljal sem vas s seboj, voden z neko nejasno, skoraj primarno željo, da bi vas odvrnil z grešne poti, po kateri ste krenili. Že na prvi pogled ste se mi zdeli nekako … nedolžni, brezvoljni in nemočni. Ko mi je Rozi povedala, da je sinoči za vas to bilo prvič, sem upal, da vas bom morda obranil pred vašo težko usodo. Tisti hip niti pomislil nisem, da se je sam ljubi Bog odločil, da vas bo obvaroval.” Dolores, ki je bila po naravi pametno dekle, začuti, da ji je hotel nekaj povedati. Nekaj zelo grozljivega. “Zdelo se mi je, da sem slišala neko streljanje,” reče z zamolklim glasom. “Pravkar sem se vrnil. Šel sem pogledat, kaj se je zgodilo … Jaz,” je zavlačeval Donovan, “kar ne vem, kako naj vam to povem.” “Kaj se je zgodilo, oče?” “Nič hudega,” jo je pripravljal na tisto najhujše. Dolores je bilo že samo opozorilo dovolj. S svetlobno hitrostjo ji skozi možgane preletijo Domingove sinočnje grožnje. “Ali so Rozi in dekleta v redu?” ga s strahom vpraša. Duhovnik začuti željo, da bi prijel njene roke, ki jih stisne med svoje. Kratek čas pomenljivo gleda v njene objokane oči. “Rozi je mrtva, Dolores. Pa Lora. In Dany. Točno opolnoči, kakor je tudi obljubil, so se mimo vogala pripeljali Domingo in njegova banda in jih iz avtomobila pobili! Dany je izdihnil zadnji in vse potrdil policiji, ki že išče zločince. Ravno tam sem bil, ko je prišla Cindy in jih videla mrtve. Policija jo je odpeljala s seboj, vso skrušeno od duševnega trpljenja. Nad Danyjem mi je uspelo zmoliti poslednje maziljenje in ga blagosloviti, preden je izdihnil. Čutil se je krivega in ves prestrašen je bil. Rekel mi je, da ga sam Bog kaznuje, zaradi njegovega grešnega življenja.” Dolores, ki je vso moč potrošila v molčečem pogovoru z Jezusom, fizično ni mogla več reagirati. Samo topo je zrla v duhovnika, potem pa mu je glavo naslonila na rame in bolno zajecljala. “O, moj Bog, ali mi boš kdaj odpustil, ker sem sovražila tega ubogega mladeniča?” je ječala in se dušila v solzah … “Zakaj si mene obvaroval, dovolil pa, da so oni umrli?” se je jecljaje spraševala. “Zato, ker je prišel njihov trenutek, Dolores,” ji je razlagal duhovnik. “Tisti, ki nenehno živijo na robu življenja in smrti, najpogosteje tudi staknejo nesrečo. Toda ljubi Bog je vedel, da jim ne pripadate in se je odločil, da vas bo z mojim posredovanjem obvaroval.” “Zakaj prav mene?” nikakor ni bilo jasno dekletu. “To pa ve samo On. Božji načrti so skriti in človeku nepoznani. To naj vas ne muči. Ne čutite se krive. Bog ve, kaj dela.” Dekletova prevelika bližina in vonj njenega napol golega telesa duhovnika za trenutek omamita. Začuti željo, da bi jo peljal ven iz cerkve. Bog mu nikoli ne bi oprostil, če bi kakor koli zlorabil njeno bližino. Donovan skozi svojo srajco začuti dekletove bujne dojke in obupano pogleda proti Kristusovemu razpelu. “Gospod,” je molil v mislih, “kako težko in nevarno je hoditi po tvojih stopinjah.” Narahlo stopi stran od dekleta, jo prime za roko in odpelje v svoje stanovanje. Ko je v kuhinji pripravljal kavo, je Dolores stala sredi sobe in se poskušala obleči. Roke so se ji tako tresle, da ni mogla zapeti svojega ozkega krila. Donovan je opazil, kako so pretekli dogodki dekle pretresli. Stopi k njej in ji okoli ozkega pasu zapne krilo. Ko je to počel, se mu je Dolores prepustila kot majhen, nemočen otrok. Donovana je prešinila misel, da je od njegovega zadnjega srečanja s kakšno žensko minilo že več kot pet let. “Veste, se žalostno nasmehne,” pravkar ste me opomnili, da je minilo že skoraj šest let, odkar sem bil v tako intimni bližini neke ženske.” “Ali ste bili poročeni?” vpraša Dolores, ko seda v naslonjač. “Ne, Dolores, nikoli se nisem ženil. Bil sem navaden capin, sebičen bedak. Odvetniška kariera mi je cvetela, kakor da bi mi sam vrag podtaknil najboljše kriminalne primere. Bil sem zasut z denarjem. Danes se niti ne želim, pa tudi ne morem se spomniti številnih mladih žensk, v glavnem lahkih, s katerimi sem preživljal nore, pijane noči v razvratu in duševnem propadanju! Športne avtomobile sem menjaval kot nogavice. Vsem v baru sem plačeval pijačo, iz njega pa sem odhajal z dvema ali tremi mladimi ženskami. Rad bi vam povedal, kaj smo ponoči počeli, a se bojim, da bi se onesvestili.” Zapusti osuplo dekle, ker je v kuhinji vrela voda za kavo. Ko jo je pripravljal, je Dolores negibno sedela v svojem naslonjaču in se počutila kot velika, napihnjena lutka. Nikoli prej se ni počutila tako šibko in mlahavo. Ni se zavedala duševnega zloma, ki ga je pravkar preživljala. Duhovnik se vrne z dvema skodelicama kave na plastičnem pladnju. “Kaj se vam je zgodilo?” je hotela vedeti Dolores. “Zakaj ste nenadoma prekinili s svojim dotedanjim življenjem in postali duhovnik?” Donovan ji postreže s kavo in se usede v naslonjač nasproti nje. “Prišlo je do tragedije. Deloma tudi po moji krivdi. V svojem bahavem in nerazumnem obnašanju sem zavestno opustil priložnost, da bi dokazal nedolžnost svoje stranke, nekega črnskega trgovca s hišami. Nisem hotel zapravljati denarja za njegove trditve, da je nedolžen. Ker je šlo za umor policistov, je guverner zavrnil najino prošnjo za pomilostitev in človeka so usmrtili na električnem stolu. Kasneje so z istim revolverjem ubili še enega policista. Tokrat so pravega morilca ujeli, z orožjem v rokah. Vsi smo, žal, vedeli, da je naše slabo opravljeno delo nedolžen človek plačal z življenjem. Dneve in dneve sem bil skrušen in obupan. Škandal mi je nazadnje pokvaril dobro kariero. Dela nisem mogel dobiti niti v najslabših odvetniških pisarnah. Vsi so vedeli za moj nesrečni primer. Nato me je začel obiskovati duh usmrčenega človeka. Stal je zraven moje postelje in me molče gledal. Kriče sem se prebujal iz morastih sanj. Da bi pomiril sebe in njega, sem se izpovedal nekemu duhovniku. Poslušal me je in mi predlagal, naj se popolnoma odrečem življenju, kakršnega sem živel do tedaj oziroma naj še sam postanem duhovnik. Ker sem že imel visoko izobrazbo, sem potreboval le tri leta, da sem postal duhovnik. Poslali so me sem in to je moja prva župnija. Tu živim dve leti in pol.” Donovanu se osušijo usta in odpije nekaj požirkov kave. “Odkar sem izbral duhovniški klic, sem se držal svoje zaobljube Jezusu. Nikoli več nisem popil niti kapljice alkohola, nikoli več se nisem dotaknil ženske, prodal sem svojo lastnino in jo razdelil revežem. Od osebnih stvari imam le ta kovček. Žal tudi tega ne bom mogel odnesti na drugi svet! Končno sem razumel grenko resnico o prehodnosti in iluziji tega materialnega sveta.” Dolores ga je samo poslušala. Njegova iskrena izpoved jo je kar malo ohrabrila. Razumela je, da obstaja možnost, da tudi sama krene po pravi poti. “Pripovedujte mi o sebi!” jo prosi. “Da bi vam lahko pomagal, moram o vas vedeti več. Ker ni mogel nihče, razen zdaj mrtvih vedeti, da sem vas odpeljal s seboj, mislim, da boste tukaj začasno varnejši. Domingo in njegovi prijatelji vas bodo gotovo povsod iskali.” “Ali … niste dejali, da je Dany pričal, kdo je streljal?” “Mrtve priče za sodišče niso dovolj dobre. Pojma nimate, kaj vse so si vešči odvetniki sposobni izmisliti, da bi izkrivili resnico. Prosim, verjemite mi, bil sem eden od njih.” Dolores je potrebovala nekaj trenutkov, da se je zbrala in začela svojo žalostno pripoved. Od trenutka, ko ji je mati prezgodaj umrla, do njenih šestih let življenja z očimom pa vse do dokončanja kolidža uporabnih umetnosti. Končala je s svojim prihodom v Hollywood in srečanjem z Rozi, ki jo je na koncu nagovorila k prostituciji. Donovan jo je poslušal z napol odprtimi usti, na meji osuplosti. Bil je šokiran z neugodnimi podrobnostmi njenih izkušenj. Nazadnje mu je postalo bolj jasno, zakaj jo je Bog sinoči obvaroval pred gotovo smrtjo. Odločil se je, da ji bo ponudil še eno priložnost, da se bo iskreno pokesala in popravila. Donovan vstane, stopi k dekletu in poklekne na tla pred njenimi nogami. Nežno jo prime za roke in jih podrži v svojih. Tako jo je gledal v objokane zelene oči. Samo njemu, nekdanjemu grešniku je bilo jasno, skozi kakšen duševni pekel je morala iti Dolores v svojem mladem življenju. On pa je vedno trdil, da lahko samo tisti, ki so šli skozi greh, na pravi način občutijo njegovo težo. Prav zaradi te neugodne izkušnje nas je Bog poslal v to grešno življenje. “Grešili ste,” je Donovan sočustvoval z njo. “Nekaj zaradi lastne neizkušenosti, nekaj pa zato, ker ste odrasli v nezdravih razmerah.” Dolores si je brisala objokane oči. “Grešila sem, ker sem bila slabotna. Ljubega Boga prosim, naj mi pomaga vse to pozabiti in rešiti mojo dušo, če že ni prepozno.” “Nikoli ni prepozno!” jo pohiti prepričati Donovan. “Žal se moramo skesati v tem življenju, ker v onem drugem priložnosti ne bomo imeli več. Mislim, da ste zdaj na pravi poti in s svoje strani bom storil bom vse, da bom pomagal Bogu pri njegovem velikem načrtu reševanja vaše mlade duše.” “V cerkvi, zraven razpela,” mu je zaupala, “sem se - kot nekoč vi - Jezusu zaobljubila, da nikoli več ne bom skrenila z Njegove poti. Po naravi sem bila vedno bistra in nocoj mi je postalo jasno, da me je samo Bog lahko obvaroval pred Domingovimi streli. Jeza me grabi ob misli, da bi morala biti sedaj mrtva!” Ko ji je stiskal roke, je Donovan razmišljal. Dolores je očitno dekle iz njegovih sanj. Kdo pa je potem človek, ki ga je vedno videl zraven nje? - 3 - Ker je čas vedno bolj tekel, je Robert postajal vse bolj živčen. Pet tednov je že minilo, odkar so ga iz družbe prosili, naj ostane na plačanem dopustu, da bi se menda spočil od napornega dela pri filmu. Dobro je vedel, kaj se za tem skriva. Rhonda in Brad nista želela, da bi jima stal za hrbtom, ko bosta mrcvarila njegovo delo. Skrbel ga je tudi nenavaden molk njegove zaročenke, ki je snemala svoj prvi velik film v puščavi Mojava. Ponavadi ga je klicala vsak večer, nato se je to zmanjšalo na enkrat tedensko, zdaj pa je od njenega klica minilo že deset dni. Da se ni morda zaljubila v svojega nenavadno privlačnega partnerja? Robert se nenadoma nasmehne sam sebi. Kako beden je človekov duh! Ljudje so se vsak dan vezali eden za drugega, v glavnem iz sebičnih ali poslovnih razlogov, potem pa so se hitro ločili, če so srečali bolj privlačnega, bolj bogatega ali bolj vplivnega partnerja. Da ni tudi Monica njega “ljubila” samo toliko časa, dokler ji ni zagotovil prve velike vloge? Melodičen zvok telefona ga predrami iz njegovih neprijetnih misli. “Robert!” reče na kratko, kot ponavadi. “Tracey tukaj,” se predstavi Taylorjeva tajnica. “Z gospodom Taylorjem sem govorila glede vaše prošnje, da se vrnete na delo. Rekel mi je, da še malo potrpite. Mislim, da bodo jutri znova razpravljali o vašem primeru.” Robert je poslušal brez besed in s čvrsto stisnjenimi ustnicami. Kdo bo razpravljal o njegovem primeru? O čem govori gospodična Tracey? Ali je postal “primer”? Ker od njega ni dobila nobenega glasu, se gospodična Tracey odloči končati pogovor. “Želim vam vse najboljše, Robert!” reče na kratko in spusti slušalko. Robert, ki ni nehal držati slušalke na ušesu, je še nekaj časa stal kot okamenel. Potem je spustil slušalko in se usedel na ležišče zraven mizice. To ni bil dober znak. Tracey je ušlo, da bodo o njegovi usodi znova razpravljali, kar pomeni, da so o tem razpravljali že vsaj enkrat. Žal je Robert v družbi imel samo enega prijatelja, starega Taylorja. Vendar je tudi vedel, da se bo moral tudi Taylor ukloniti večini članov sveta, pa tudi gospodarskim grožnjam distributerjev. Velika možnost je torej bila, da bo izgubil svojo odlično zaposlitev in z njo plačo v višini sto tisoč dolarjev letno! S čim bo potem odplačal svoj drag kredit za hišo, avto in druge luksuzne stvari?! Najverjetneje bo moral prijaviti stečaj. Ob tej misli se Robertu naježi koža in zagrabi ga panika. To se je dalo videti po njegovih živčnih gibih. Bili so gibi človeka, ki je v svojih sanjah hitro tonil. Okoli sebe je iskal slamico, a je ni našel. Namesto nje se mu pogled ustavi na pločevinasti škatli, ki mu jo je nedavno dal Ned. Kot strela ga prešine vse, kar mu je Ned takrat govoril o neverjetni moči tega, kar je bilo v pločevinki. Dobrih deset minut je minilo, preden si je Robert upal vstali in iti do kamina, na katerem je stala škatla. Odnesel jo je v svojo delovno sobo in sedel na masiven stol. Ker se je zunaj že začelo mračiti, je prižgal namizno svetilko, skoraj boječe odprl škatlo, potem pa njeno vsebino skrbno stresel na mizo pred sabo. Poleg dveh zvitih papirjev je v škatli bila mala sveča iz nekakšne smrdljive, zelene snovi. Po stenju je sklepal, da je bila že prižgana. Nato se je zazrl v vsebino papirjev. Na prvem je bila natipkana nekakšna razlaga, na drugem pa je bila risba peterokrake zvezde v krogu, z besedilom, ki ga je bilo treba izgovoriti. Robert najprej prouči vsebino prvega papirja. “V vesolju obstajata dva gospodarja,” je pisalo tam. “Bog, stvarnik celotnega vesolja, in njegova prva stvaritev, Lucifer, ki se je kasneje ločil od Boga. Pri tej ločitvi sta se Bog in Lucifer dogovorila, da se drug drugemu ne bosta vmešavala v posle. Bog se je pri tem odrekel materialnemu svetu v korist Luciferja, medtem ko je zase in za svoje angele zadržal tisti drugi, paralelni svet, narejen iz čiste energije svoje zavesti. Dogovorila sta se tudi o podrobnostih glede bodoče borbe za duše. Tako Bog kot Lucifer bosta človeku nudila najboljše, kar imata, človek pa se bo s svojo svobodno voljo odločil za ta ali za oni svet, v katerem bo po smrti vekomaj prebival, saj so tudi Lucifer in njegovi pripadniki večni.” Do vesoljne ločitve je baje prišlo zaradi nekaterih prepovedi, ki jih je Bog naložil svojim angelom. Vse, kar je v nebesih prepovedano, je v vražjem svetu dovoljeno. Priporoča se varanje, kraja, laž, vsi možni odkloni, užitki in druge človeške slabosti. Prav tako je dovoljen uboj, ki je baje vrhunec obče izkušnje. S tem nasilnim dejanjem prodana duša dokaže popolno pokorščino svojemu novemu gospodarju. V zameno pa bo Lucifer tej duši omogočil neverjetne uspehe v materialnem svetu. Trenutno bogastvo, z njim pa uresničitev vseh mogočih fantazij, seksualnih naslad, neomejenega razkošja in stvari, ki so drugim nedosegljive. Vsi mu bodo zavidali njegovo osebno moč in ga bodo sovražili, ker sta tudi sovraštvo in zavist lastnosti tistih, ki delajo za Luciferja. Ko takšen človek umre, ga na drugi strani počaka sam Lucifer s svojimi demoni. Ti ga bodo popeljali v svet nepopisnih slasti in užitkov, v katerih bo večno užival. Robert se zavali v naslonjač in kot opit gleda list papirja v roki. Zaradi tega odvratnega besedila naenkrat začuti vrtoglavico. Možgane mu preleti misel, da v vražjem napredovanju ne bi prišel daleč, ker ga je bilo groza nasilja in ubojev. Prav tako je opazil, da niti besede ne piše o tem, kaj Bog ponuja tistim, ki se odločijo Zanj. Če se pri Nedu na lastne oči ne bi prepričal, bi mislil, da gre za kakšno neslano šalo. Toda Nedov uspeh in ogromno bogastvo sta kazala na nasprotno. Ali je to sploh mogoče, se je spraševal. Vzame drugi papir in se zazre vanj. Na njem je bilo napisano podrobno navodilo za tistega, ki želi vragu prodati svojo dušo. Sredi sobe je treba narisati velik krog s peterokrako zvezdo na sredi, kar je bil vedno zaščitni znak vraga. Vsa vrata in okna je treba dobro zapreti, telefon pa izključiti. Točno opolnoči mora kandidat poklekniti sredi zvezde in prižgati zeleno svečo. Potem naj počaka na znak, ki pride v obliki zvoka ali kakšnega drugega signala. Šele potem je treba glasno izgovoriti besedilo, v katerem se človek odreče svoji duši in jo izroči vragu. Robert nenadoma začuti čudno jezo, ki mu gre po telesu. Kakor da v sobi ne bi bil več sam. Vstane, prižge vse luči in potegne težke zavese preko visokih oken. Kaj naj naredi, je razmišljal. Nekaj trenutkov je kot okamenel stal na mestu, potem pa se je začel živčno sprehajati po prostorni sobi. Pogled mu je bil nenehno prikovan na mračno vsebino kovinske škatle na mizi. Njemu, ki niti v Boga ni veroval, je bilo zares težko verjeti v moč nekakšnega vraga. Da ni to le neke vrste psihična priprava, nesmiselno dejanje, ki mu bo morda okrepilo voljo in vlilo novo željo po uspehu? Veliko je bral o avtosugestiji in podobnih stvareh. Potem pa, kot da bi ga sam vrag porinil, zgrabi Robert z mize risbo z zvezdo v krogu in jo začne proučevati. Ker noče risati po bleščečem parketu, zvije debelo preprogo in jo z mizo odvleče v kot. Namesto bele in črne krede je uporabil belo lepljivo vrvico, ki jo na snemanjih elektrikarji uporabljajo za izolacijo. Krog, ki ga je zaznamoval z vrvico, je bil skoraj popoln. Robert znotraj kroga nariše veliko zvezdo, katere kraki so se dotikali kroga. Potem utrujen sede v naslonjač in zre v svoje umetniško delo. Bil je zelo zadovoljen. Za to bi mu zavidali mnogi umetniški direktorji filma. Za trenutek se mu je zazdelo, kot da bi pripravljal sceno za grozljivko. Potem preveri čas: minilo je že deset zvečer. Odlično, imel je dovolj časa, da si lahko naredi dobro večerjo. Robert je v kuhinji ostal vse do polnoči. Dolgo je sedel za mizo in razmišljal o vsem. Prvotni strah ga je skoraj minil. Skoraj je verjel, da je vse to dobro zamišljena prevara za dvig poguma in volje. Misel, da Bog in Lucifer zares obstajata, se mu je še vedno zdela neverjetna. Takšna možnost je bila za Roberta še naprej čista fantastika. Vendar pa bo vse naredil po predpisanih navodilih. Če je namreč prevara pomagala Nedu, zakaj ne bi vplivala tudi na njegovo, boljšo prihodnost? Točno dve minuti do polnoči Robert vstane in se vrne v svojo delovno sobo. Spotoma izključi vseh pet telefonov in za sabo zaklene vsa vrata. Ker je vila imela klimatske naprave, na okna sploh ni bil pozoren. Vedno so bila dobro zaprta. Tri minute po polnoči je Robert stopil v sredino kroga in zvezde. V roki je držal besedilo zakletve Luciferju. Spustil se je na tla in z vžigalico prižgal malo zeleno svečo. Prižgano svečo je postavil dva koraka pred seboj, kakor je bilo prikazano na risbi. Ko je čakal na obljubljeni “znak”, je Robert bral besedilo zakletve in se smejal. Dobro je vedel, da so te stvari mogoče le na filmu. Vendar mu je nasmeh zamrznil na pomodrelih ustnicah, ko so v sobi ugasnile vse luči. Naenkrat začuti, da ni sam. Nekdo ali nekaj je bilo zraven njega. Prvič v življenju Robert začuti smrtni strah pred neznanim. Vse bolj je čutil zoprn smrad zelene sveče, ki ga začne omamljati. Da ni morda to droga? Zgrabil je papir in se zazrl v pisano besedilo. V temi je naprezal oči, da bi bolje videl, ko se je plamen sveče nenadoma povečal skoraj na šestdeset centimetrov. Robert je mislil, da ima zaradi vdihavanja neke droge privide. Po temačni sobi se je začelo bliskati, podobno bliskanju, ki ga povzroči visoka električna napetost. Robertu se je bilo vse težje koncentrirati na besedilo zakletve … “Satan,” je pisalo, “Gospodar moje duše, prisegam, da ti bom od tega dne in tega trenutka dalje zvesto in vdano služil in ti sledil. Brez ugovora bom izvrševal tvojo voljo …” Robert prekine branje. Na um mu pade nora zamisel. Kaj, če bi namesto vražjega uporabil Božje ime? To prvo, grozljivo srečanje s črno magijo mu sploh ni bilo všeč. Ne da bi veliko razmišljal, zgrabi svečo, jo obrne narobe, z njo močno udari ob tla in ugasne njen plamen. Naenkrat se je zazdelo, kot da bi se sam pekel zrušil na Zemljo. Okoli kroga so se pojavili plameni, ki so grozili, da ga bodo požrli s hišo vred. Manjši so začeli parati po stropu in zidovih in snemati slike, katerih steklo je pokalo. Stvari so se začele premikati in s polic so začele padati knjige. Robert z drhtečo roko približa papir bliže k očem in prestrašen zakliče proti nebu: “Gospod! Gospodar moje duše, prisegam, da ti bom od tega dne in trenutka dalje zvesto in vdano služil, brez ugovora sledil Tvojim zapovedim in izvrševal Tvojo voljo! Gospod, od tebe pa pričakujem, da me boš nagradil v skladu s to pogodbo. Za mojo dušo, ki zdaj pripada tebi, zahtevam bogastvo in srečo, moč in svetovno slavo.” Robert zapre oči in čaka na najhujše. Toda hrup nenadoma utihne, luči pa se znova prižgejo. Zdelo se je, da je do takrat neka sila zadrževala elektriko, da bi prišla v luči, ki zdaj spet zasvetijo. Robert, ki še kar kleči, s hitrim pogledom oceni škodo. Skoraj vse slike na steni so bile snete, stekla pa razbita. Polovica knjig je s polic padla ob zid. Vsi stoli in televizor s stojalom v vogalu so bili prevrnjeni. Po stropu in stenah so bile temne lise, verjetno od tistih plamenov. Kaj, v Božjem imenu, se je zgodilo? Robert je vstal in se z roko držal za rob mize, na katero se je naslonil. Kolena so mu še kar klecala. Če bi mu to pripovedoval kdo drug, mu ne bi verjel. Toda vse se je zgodilo prav njemu, ateistu, človeku, ki ni verjel tega, česar ni sam videl. Zdaj pa je videl. Začel je verjeti. Začel se je bati neznanega. S svojim neumnim dejanjem je razjezil neko do tedaj njemu neznano, nenaravno silo. Neenkrat se je spomnil, da se je vse končalo, ko je omenil Božje ime. Dobro je naredil, da se je pravočasno spomnil Boga. Kaj lahko izgubi? Pravkar je svojo dušo prodal najmočnejši sili v vesolju! Robert je potreboval nekaj časa, da se je zbral. Najprej je s tal odlepil tisti krog in zvezdo in ju s svečo vred prijel in vrgel v smeti. Očistil je razbito steklo in slike obesil nazaj na stene. Potem je dvignil prevrnjeno pohištvo in mizo in preprogo postavil na svoje mesto. Največ se je zamudil pri postavljanju knjig nazaj na police. Ob dveh zjutraj je zadovoljno zaključil, da je vse na svojem starem mestu. Ostale so le temne lise na stropu in na nekaterih stenah, neme priče tega, kar se je pravkar zgodilo. Zelo izčpan je Robert kmalu zaspal, kar na delovni mizi. Prebudilo ga je trkanje po vratih. Nekaj časa je omotičen sedel, nato pa je skočil in se zazrl v veliko stensko uro. Minilo je šest ur. Opazil je, da je trkanje nenadoma prenehalo. Stekel je proti vratom in jih na široko odprl. To je bil kurir federacijskega ekspresa, ki je že odšel proti svojemu kombiju, prenatrpanem s pismi in manjšimi paketi. Voznik se vrne z neko ovojnico v rokah. “Že sem pomislil, da vas ni doma.” “Sinoči sem malo dlje časa delal, potem pa sem zaspal,” se je opravičeval Robert. “Podpišite tukaj, prosim,” mu mladenič pomoli papir in svinčnik. Robert počaka, da se avto oddalji z njegovega posestva in se zaskrbljeno zazre v trd, bel ovoj z znakom njegove družbe. Zadaj je bila nalepka z naslovom pošiljatelja. Nobenega dvoma ni bilo, da mu njegova družba nekaj pošilja. Robert sede na stopnišče in takoj odpre pošiljko. V prvem trenutku se mu je zdelo, da mu pošiljajo kak scenarij, ker je v pošiljki bilo veliko papirja. Najprej se zazre v spremno pismo, ki je bilo na prvi strani. V njem ga gospod Taylor obvešča, da so njegov delovni odnos z družbo prekinili na včerajšnjem sestanku upravnega odbora, na katerem so prav tako odločili, da mu ne bodo plačali pet tednov dopusta. Kot razlog so navedli njegovo dozdevno zavrnitev, da bi se držal navodil odbora in zahtev distributerja in spremenil svoj zadnji film. Družba je tako morala zaposliti drugega režiserja. Robert za to ne bo denarno kaznovan, vendar mu bodo odvzeli plačo za pet tednov dopusta. V prilogi je bila prav tako uradna odločba odbora o prekinitvi njegovega delovnega razmerja, pa tudi osebno pismo odvetnika družbe, Kalahana. Odvetnik mu je na kratko razložil, zakaj je odpuščen in mu svetoval, naj si znova prebere priloženi statut Društva filmskih in televizijskih delavcev o njihovih obveznostih. Na žalost je pisalo, da je Robert izpolnitev svojih obveznosti zavrnil pred sedmimi pričami! Robert se je zazrl predse. Z njegovo kariero je konec. Dobro je vedel, da mu ni pomoči. Odvetnik je v priloženem statutu z rdečim svinčnikom podčrtal vse tisto, kar je Robert odklonil izpolniti. S tem se je vnaprej obsodil na neuspeh pri vsaki svoji pritožbi. Družba se je strinjala z gospodarjem. On je naredil napako. Delo, za katerega je bil plačan, bi moral opraviti brez odpora. Ko je kot okamenel sedel na vhodnem stopnišču, je na dvorišče vile zapeljal manjši avto, tokrat poštni. Poštarica, črnka, mu prinese pismo od banke. Robert podpiše, ona pa mu samo na kratko pokima z glavo in odhiti k svojemu avtu. V pismu ga banka opominja, da zadnjega obroka za hišo ni plačal pravočasno in da lahko v hiši ostane samo še tri tedne, potem pa jo mora po zakonu o posojilih predati banki. Robert je mislil, da sanja. Odkod naj jim sedaj naenkrat plača skoraj sedem tisoč dolarjev, ko pa ni dobil plače, prihrankov pa je imel le pet tisoč dolarjev! Samo za svoj drag avto je moral mesečno plačati tisoč petsto dolarjev. Iz stanja popolne otopelosti ga predrami rezek zvok sosedovega telefona, ki se je vedno nahajal zunaj, zraven bazena. Robert priteče v hišo in začne vključevati vseh svojih pet telefonskih zvez, od kleti proti drugim nadstropjem. Zadnjega je vključil telefon na svoji nočni mizici. Popolnoma je pozabil, da jih je izključil. Sede na rob svoje postelje in začne zreti skozi sobno okno. Spodaj so se že kopali sosedovi otroci. Njihovo veselo vriskanje in direndaj ga tokrat niso vznemirili. Preveč je bil zaskrbljen zase in za svoj niti najmanj ugoden položaj. Še pet minut ni minilo, ko je zazvonil telefon … “Kje pa si, za vraga?!” ga takoj nadere njegova zaročenka Monica. “Že od polnoči naprej te poskušam dobiti!” je sikala Monica. “Da mi boš povedala … kaj?” je jecljal Robert. “Da ti povem, da je med nama vse končano!” “Toda … kaj sem ti naredil?” je presenečen Robert. “Prosim te, pomiri se in mi povej, za kaj gre. Ko sva se zadnjič slišala, sva se dogovarjala o najini skorajšnji poroki,” jo spomni. “Toda takrat si bil še zaposlen pri Golden Screenu! Prejemal si skoraj sto tisoč na leto! Bil si eden izmed najboljših režiserjev. Danes pa si popolna ničla. Kako se misliš preživljati? Saj ti, človek, še pravice do socialne pomoči nimaš! Odpustili so te po tvoji krivdi. Robert dragi, kako ne razumeš, da si na cesti? Kdo pa bo zaposlil režiserja, ki noče delati, za kar je plačan?” Robert je potreboval nekaj trenutkov, da se je od prvega šoka zbral. “Monica, o čem govoriš? Kako prej kot jaz, veš, da sem odpuščen?” “Če še ne veš, potem mi je drago, da sem te prva obvestila. Že nekaj časa se v filmskih krogih govori o tvojem skorajšnjem propadu. Ali si pozabil, koliko sovražnikov si imel tam? Včeraj me je poklicala Rhonda Fox in mi vse povedala.” Robert je poslušal brez besed … “Zbogom, Robert,” ostro reče Monika na koncu pogovora in odloži slušalko. Zgodilo se je torej tisto, česar se je najbolj bal. Monica se je očitno zaljubila v svojega novega partnerja, potem pa je Rhonda še prilila olja na ogenj. Ali je mogoče, da se o njem v filmskih krogih že vse ve? Robert je nazadnje spustil slušalko, ker je telefon začel oddajati opozorilni signal. Od zunaj naenkrat prenehajo prihajati veseli glasovi njegovih sosedov, zato dvigne glavo. Da se ni kaj zgodilo? Enkrat je že skakal čez ograjo, da je izvlekel mlado gostjo, ki jo je prijel krč. Robert stopi k oknu in opazi, da njegov sosed in trije otroci stojijo pri ograji in gledajo proti njegovi hiši. Ker se iz spalnice ni dalo dosti videti, Robert steče v sobo za goste, ki je gledala na ulico. Odgrne zavese in otrpne. Spodaj, pred njegovo hišo, je manevriral kamion za vleko napačno parkiranih avtomobilov, ki jih je uporabljala policija. Navodila je dajal neki človek v civilu, ki je stal zraven njegovega rdečega avtomobila. Robert kot brez glave steče po stopnicah in se prerine skozi sprednja vrata … “Kaj, za vraga, počnete, človek?!” zavpije na civila. “Gospod Robert Grant?!” preveri ta. “Kaj lahko storim za vas?” se mu Robert jezno približa. “Da daste sem vaš cenjeni podpis!” mu uslužbenec pomoli nek papir. “Kaj je to?” zgrabi Robert papir. “Šerifov nalog za zaplembo vašega avtomobila. Točneje, “našega avtomobila”, ker ste zanj plačali samo dvanajst tisoč dolarjev!” “Toda …” se je čudil Robert, “kaj sem naredil, da mi ga jemljete takole? Redno sem vam plačeval obroke, ali nisem?” “Žal mi je,” reče uslužbenec. “Vendar nas je vaša bivša družba, ki je jamčila za vaš dolg, danes zjutraj obvestila o prenehanju vašega delovnega razmerja. Saj nas razumete, gospod, ali ne? Gre za športni avto, vreden triindevetdeset tisoč dolarjev, vi pa ste jih plačali samo dvanajst. Če vam ga bomo pravočasno vzeli, bomo še vedno imeli kakšno priložnost, da ga dobro prodamo.” Robert ga je opazoval z odprtimi usti. Uslužbencu se je smilil. “Gre za jamstvo za dolg,” ga spet opomni. “Jaz bom avto čuval tri dni, vi pa poskušajte najti drugega poroka. Saj nas razumete, ali ne? Nič več nimate stalnih dohodkov, gospod.” Robert je začudeno gledal, kako njegov avto dvigajo na policijski kamion. “Prosim vas, dajte mi ključe avtomobila,” uslužbenec stegne roko. Robert takoj izvleče ključe iz žepa in da stran ključ od porscheja. “V predalu za rokavice imam neke stvari,” se spomni. “Prosim vas, da jih vzamete.” Robert še zadnjič odklene svoj priljubljen avto. Izvleče neke papirje, pogleda pod sedežem in pogleda zadaj. Uslužbenec znova zaklene avto. “Prosim vas, da podpišete tukaj, in hvala za sodelovanje in razumevanje.” Robert brez pripomb podpiše šerifov nalog. Uslužbenec mu pokima z glavo in vstopi v drug civilni avto. Mala kolona zapusti Robertovo dvorišče. Toda Robert je še dolgo stal pred hišo in kot v nekakšnem polsnu gledal za njimi. Iz tega otopelega stanja ga predrami sosedov glas: “Robert, kaj se je zgodilo?!” Robert se počasi obrne proti ograji in se zazre v človeka. “Zakaj vam je šerif odvlekel porscheja? Kaj ste naredili?” Robert stopi bliže k ograji. “Nič posebnega,” zajeclja Robert. “Nenadoma sem ostal brez dela.” “To pa je v Ameriki največji greh, Robert,” ga spomni sosed. “Brez denarja ste tukaj nihče! Jaz to nenehno ponavljam svoji zapravljivki Vivian. Toda ne zganjajte panike, človek,” ga je prijateljsko tolažil. “Kadar koli ga boste potrebovali, lahko uporabite avto moje žene! V redu? Stvari se bodo že nekako razčistile!” “Hvala, John,” ga Robert potreplja po rami, se obrne in krene proti svojemu vhodu. “Ne razumem, očka,” se oglasi najstarejša, Emily. “Meni so njegovi filmi prav všeč.” “Saj je dobil oskarja, ali ne?” se oglasi mali Tony. “Zlati ekran!” ga popravi Deborah. Robert vstopi v hišo in zapre vrata. Stal je v predsobi in gledal svojo okusno opremljeno špansko vilo. Ni bila velika in razkošna kot Nedov dvorec, toda vendarle je bila omembe vredna. Pet spalnic, trije saloni in dve garaži, stanovanje za služinčad na podstrešju. Za hišo je bil velik bazen z veliko rezbarijo iz belega lesa, vse skupaj pa obdano z večjim vrtom, zasajenim s cvetjem. 'Kaj se je naenkrat zgodilo?' se je vprašal, zazrt v svetleč pod iz rdeče opeke. Za njim zazvoni stenski telefon … “Robert,” se na kratko oglasi. “Tukaj Emily iz vaše banke, gospod Grant,” se z ljubeznivim glasom predstavi uslužbenka. “Kaj bi lahko naredil za vas?” s strahom v glasu vpraša Robert. “Vaš račun je prazen, gospod Grant. Dobro bi bilo, če bi se oglasili s čekom za vsaj tri tisoč dolarjev. Približno toliko nam namreč dolgujete.” “Pa saj imam pri vas vsaj pet tisoč dolarjev!” je protestiral Robert. “Imeli ste, gospod,” ga popravi ženska. “Vendar so si včeraj in danes zjutraj vsi vaši upniki poplačali svoje račune. Elektrika, telefonska družba, televizija, pa tudi obrok za vaš avto. Kakor veste, ste jih pooblastili, da si z vašega računa poplačujejo vaše dolgove.” Robert pomisli, da bo padel na tla. To je bilo vendarle preveč. Z zamegljenim pogledom poišče pleten stol zraven zidu in se počasi usede nanj. “Toda, gospodična … o čem govorite?” “Ali ste pozabili?” ga vpraša. “Ker ste nenehno bili na snemanjih ali zunaj mesta, ste banko pooblastili, da je plačevala vaše račune. Le to mi ni jasno, zakaj so zdaj vsi navalili na vaš račun?!” Robert se ne more zadržati, da se ne bi nasmejal. “Zato, gospodična, ker jih je vse po vrsti poklicala kača po imenu Rhonda Fox in jih obvestila o mojem nenadnem propadu!” “Ne razumem vas, gospod.” “V redu. Poklical vas bom malo kasneje. Okoli treh popoldne.” “Prosim vas,” z resnim glasom konča uslužbenka. Robert začne vrteti številko svojega prijatelja, odvetnika. Ta ga pazljivo posluša, ne da bi ga prekinjal, potem pa ga prosi, naj ga počaka doma. Ko je prišel, je prinesel neke prazne tiskovine, ki jih je takoj vrgel na mizo, pred utrujenega Roberta. “Kaj je to?” ta nejeverno vpraša. “Prošnja za prijavo bankrota!” “O tem ni govora!” Robert zavrne namig in odrine papirje. Odvetnik sede na stol, njemu nasproti. “Robert, pazljivo me poslušaj!” ga opozori. “Nimaš izbire! Dolžan si za hišo, dolžan si za avto, banki dolguješ tri tisoč. Do grla si v dolgovih in dohodkov nimaš več. Rotim te - sploh ne beri teh papirjev, samo podpiši se tukaj, na teh dveh mestih! Reši se, človek!” “Kaj pa ta hiša? In več tisoč dolarjev, ki sem jih zanjo potrošil?!” “Bojim se, Robert, da je vse to izgubljeno. Če takoj ne podpišeš bankrota, te bodo upniki in posojilodajalci preganjali do konca življenja. Verjemi mi, kot prijatelju.” Robert vzame svinčnik, ki mu ga ponudi prijatelj, še enkrat žalostno pogleda po hiši in začne podpisovati papirje … “Zdaj pa, Robert, vse svoje najvažnejše stvari zberi v eno torbo in še danes odidi iz tega prekletega mesta!” mu je svetoval odvetnik, ko je pospravljal papirje v torbo. “Šel bom do sodnika Stivensona, da v tvojem imenu vložim prošnjo za bankrot. Že čez dve uri te ne bo smel nihče več vznemirjati ali te motiti. Tako zahteva zakon.” Odvetnik mu da roko in odhiti ven. Robert za njim zapre vrata in stopi do stenskega telefona. Najde Nedovo številko in jo začne vrteti. Oglasil se mu je sam Ned. “Kako si, Ned?” ga najprej vpraša Robert in preide na stvar. “Ali se spomniš tistega predloga za nov film? Razmišljal sem o tem in se odločil, da sprejmem.” “Zamudil si, Robert. Predolgo si razmišljal. Ta projekt smo dali nekemu mlademu režiserju iz New Yorka. Res mi je žal, Robert. Vsaj ti dobro veš, da se v Hollywoodu stvari kujejo, ko so vroče.” Robert nekaj zamrmra v znak hvaležnosti in prekine zvezo. Znova sede na stol in o nečem dolgo razmišlja. Nato spet vstane, da bi poklical svojega odvetnika, toda telefonska linija je bila že izključena. Tudi televizor ni delal več; že so ga živega pokopavali. Žalostno se nasmehne in gre nadstropje više, kjer začne svoje najdragocenejše stvari tlačiti v nek manjši kovček. V druga dva je strpal svoje najboljše obleke in dosti perila. Okoli treh popoldne prosi soseda, naj mu pokliče taksi. Ta se mu ponudi, da ga bo sam odpeljal, kamor mora iti, a se mu Robert ljubeznivo zahvali. Dejansko mu je bilo nerodno, da bi sosed videl motel, v katerem bo stanoval od danes zvečer najprej. Robert potem pregleda svojo denarnico. Poleg dveh kreditnih kartic, za katere bi lahko stavil, da ne veljajo več, je imel še dvesto dolarjev v gotovini. To mu bo za sedaj dovolj. Na zvok taksija je Robert prišel s tremi kovčki. Svojemu sosedu je preko ograje dal ključe hiše in ga prosil, naj jih izroči njegovemu odvetniku, ko se vrne. “Kaj naj mu rečem? Kje boste vi?” je zanimalo človeka. “Recite mu, da ga bom poklical zvečer. Pa hvala vam za vse, John.” V motelu se je zares izkazalo, da njegove kartice ne veljajo več. Rhonda je očitno Visi in Americanu sporočila, da je lastnik njihovih kartic navaden klošar! Zato so ga na recepciji hotela ljubeznivo prosili, naj jim za to noč plača vnaprej, in to v gotovini. Ko je štel petintrideset dolarjev, se je Robert čudno smehljal. Še pred nekaj urami je bil nekdo, zdaj pa se je skoraj poistovetil z brezdomci iz svojega filma. To, prvo noč v motelu je Robert prebil tako, da je buljil v napol osvetljen strop. Razmišljal je, ali sanja ali pa se mu to res dogaja? Toda stvarnost je bila preveč surova, da bi bila navadna domišljija. Odvetnik mu je sinoči povedal, da je “rešen”. Sodnik je sprejel njegovo prošnjo za bankrot. Bil je svoboden kot ptica. Brez hiše in avta, brez kariere in prihodnosti, a tudi brez prekletih dolgov. Odvetnik je že poklical vse posojilodajalce in jih obvestil o Robertovem položaju. Kakšen škandal! Kakšna sramota! Kakšne čenče si bodo sedaj o njem izmišljali v Hollywoodu! Če bi še vedeli, da je do vsega tega prišlo, ker je ujezil Luciferja, bi Hollywood ponorel! Naslednje tri tedne si je Robert podajal kljuke vrat v glavnem malih studijev, v katerih ga niso poznali. Da bi si še naprej lahko plačeval bivanje v motelu, je začel prodajati svoja dragocena oblačila. Za Armanijev suknjič, za katerega je plačal osemsto dolarjev, je dobil le petdeset dolarjev! Kmalu se je njegova lastnina zmanjšala na vse tisto, kar je imel na sebi in na majhen kovček z osebnimi slikami in papirji. Ta, zadnji vikend se je odločil oditi iz motela, da bi mu ostalo kaj denarja za hrano. Tako se je znašel na klopi v nekem malem parku, nedaleč stran od avenije Santa Monica. Na tej klopi je prebil svojo prvo noč kot brezdomec. Nazadnje je na svoji koži občutil tisto, kar je tako umetniško prikazal v svojem znamenitem dokumentarnem filmu. Zunaj je bilo toplo in Robert se je počutil mirno. Ko je zrl v zvezde nad sabo, se je čudno smehljal. Verjetno svoji kruti usodi. Nikakor mu ni bilo jasno, kaj se je zgodilo z njim. Katere strašne sile je s svojim nepremišljenim dejanjem ujezil. Kmalu bo izvedel tudi to. 4. poglavje To, prvo noč, ki jo je Robert prebil kot brezdomec na klopi, je imel zelo lepe sanje. Oblečen je bil v svečano črno obleko, na njegovi levi strani pa se mu je ljubeznivo smejala njegova zaročenka Monica. Počasi sta po sredi cerkve šla proti oltarju. Robert je opazil, da je med povabljenci veliko hollywoodskih igralcev in režiserjev. Vsi so se mu ljubeznivo smehljali. V cerkvi so igrale orgle, potem pa so začeli zvoniti cerkveni zvonovi … Robert se prebudi in se hitro vzravna na klopi, na kateri je do zdaj spal in sanjal o prihodnosti, kakršno bi lahko imel. Pomane si zaspane oči in se zazre v nekakšno cerkvico preko poti. Pred cerkvico je stal duhovnik in pozdravljal nekaj vernikov, ki so pravkar odhajali od jutranje maše. Robert pogleda na levo roko, toda na njej ni bilo več njegove drage ure. Prodal jo je že prejšnji teden, za sto dolarjev. Robert se je razžalostil. Še vedno so ga preganjale stare navade, moral pa se je prilagoditi novi vlogi brezdomca. Nenadoma so zvonovi nehali zvoniti, duhovnik pa se je sam vrnil v cerkev. Robert je še nekaj časa sedel in o nečem kratek čas razmišljal, potem pa je vstal, šel k bližnjemu mestnemu vodnjaku in se umil. Pod roko je začutil svojo tri dni staro brado. Niti aparata za britje ni imel več. Prodal ga je za deset dolarjev. Robert malo poravna pomečkano srajco in hlače in s klopi vzame torbo, na kateri je spal. Bal se je, da mu je ne bi kdo ukradel, ker sta v parku bila še dva brezdomca. Oče Donovan, to je bil namreč duhovnik, se obrne proč od oltarja, da bi videl, kdo hodi po kamnitem tlaku cerkve. Zazre se v temni obris človeka s torbo, ki se je še močneje zarisoval nasproti vrat. Človek se ustavi nedaleč od oltarja. Da ni to morda človek, o katerem je zadnje čase sanjal zraven tiste ženske, mu preleti v mislih. “Oče, vašo pomoč potrebujem,” se Robert obrne k njemu s ponižnim glasom človeka, ki nima več kaj izgubiti. “Dejansko potrebujem vašo razlago tega, kar se mi je zgodilo te dni.” “Sediva sem,” mu Donovan ponudi prvo vrsto klopi. Dolgo ga je opazoval in čakal, da bi Robert našel prve besede in se mu izpovedal. Nazadnje se je odločil. Ko se mu je Robert izpovedoval, se je Donovanu zdelo, da gleda njegov življenjski film. Niti z besedo ga ni prekinil. V sebi je bil sedaj več kot prepričan, da je to človek iz njegovih sanj. Dolores je že spoznal. Zdaj je srečal še Roberta. “Oče, kaj naj storim?” je vprašal Robert. “Moje, še ne dolgo tega popolno življenje, se je nenadoma spremenilo v pravi pekel. Pred tem nisem bil vernik, vendar mi je sedaj jasno, da sem hudo razjezil vraga, ki se mi maščuje z vsemi močmi! Ali je kakšna možnost, da mi ga snamete z vratu?” “Najprej,” začne duhovnik, “vas moram opozoriti, da je bilo vaše življenje, po mojem mišljenju, daleč stran od popolnosti. Kar se vraga tiče, vam od njega ne preti nobena nevarnost. Vaš problem je Bog, ki ste mu to noč prodali dušo. Očitno jo je sprejel. Če bi bil na vašem mestu, bi se imel za najsrečnejšega človeka na svetu!” “Toda, oče,” je protestiral Robert, “poglejte me. Če je res, da je Bog sprejel mojo ponudbo, zakaj so me že naslednje jutro odpustili iz službe, mi nato vzeli avto, izpraznili račun na banki, pustila me je zaročenka. Tisto malo, kar mi je še ostalo, pa sem prodal ta teden, da sem preživel, in tukaj sem, sredi ulice!” “Blagor vam, človek!” ga je občudoval Donovan. “Kako, da ne razumete? Vse vam je krenilo narobe, ko ste zavrnili delati filme, polne nasilja, ki ustrezajo vragu in njegovim slugom. Nato ste takoj izgubili hišo in avto, ker ju niste imeli s čim plačevati. Vaš račun so izpraznili upniki in zdaj ste končno svoboden človek! Šele sedaj in šele takšni lahko delate za Boga. Do sedaj ste grešili, odslej pa se vam ponuja priložnost, da resnično rešite sebe in druge. Blagor tistim, ki jih je Bog izbral, da delajo Zanj! Koliko pisateljev poznate, ki širijo resnico? Koliko režiserjev poznate, ki se v svojih filmih borijo za Božje resnice? Koliko bogatih poznate, ki dajo revežem presežke svojega bogastva? Zelo malo, ali ne? Zato se ne upirajte, ker je izbral vas. Na podlagi tega, kar ste mi povedali, pa tudi sam sem dvakrat gledal vaš film o brezdomcih, je Bog videl vaš notranji boj, da torej niste ravno pripravljeni dušo prodati hudiču. Vedel je, da ste v duši velik humanist, ki se bori za človeške pravice.” “Kaj pa moja pogodba z njim?” vpraša Robert ostro. “Nisem ga prosil za klop v parku, prosjačenje in popolno revščino. Za svojo dušo sem zahteval prav to, kar mi je ponujal hudič. Srečo, bogastvo in svetovno slavo!” Donovan ga je smeje se opazoval. “Kot bivši brezbožec nimate pojma, kako Bog deluje. Njegove poti so neznane, način, ki ga uporablja, pa bo navadnemu človeku vedno ostal nepoznan. Tisti, ki pristanejo na to, da bodo delali za Boga, morajo verovati, da je Njegov način najboljši za dobro naših duš. Kar se zahtev tiče, vam jih bo Bog izpolnil, a na svoj način.” “Vendarle,” žalostno reče Robert,“ nisem pričakoval tega.” “Zato, ker o tem niste nikoli razmišljali. Do sedaj ste imeli v glavnem uspešno in lagodno življenje in se niste spraševali, kako je s tistimi “spodaj”, z milijoni tistih torej, ki niso uspeli. Šele v svojem zadnjem filmu ste načeli to temo. Robert,” se ga Donovan dotakne po rami, “takoj vam moram nekaj pojasniti. Ti, ki dušo prodajo vragu, so ponavadi takoj nagrajeni. Sile, za katere delajo, jih obsipavajo z zlatom, dragimi darili, lepimi, mladimi ženskami in z vsemi tistimi sladkimi stvarmi, ki človeku najbolj ugajajo. Mi pa, ki delamo za Boga, ne le da moramo živeti skromno in tiho, za svoje usluge tudi ne smemo prejemati plačila. Za naše delo na koncu življenja dobimo vsak en cent! A pazite zdaj! Ko umre bogataš ali lakomen človek, nima pri Bogu več s čim plačati za vstop v nebesa. Vse je potrošil zase. Vi in jaz pa imava pri sebi tisti Božji cent, ki nama bo omogočil vhod skozi “zlata vrata”!” “No, ste me pa res potolažili,” reče Robert z grenkobo. “Danes vi tega še ne razumete,” se mu je Donovan prijateljsko smehljal, “a vam bo kmalu bolj jasno. Vi, na primer, nimate pojma, da vas jaz pričakujem že tri mesece. Vaš prihod mi je bil vnaprej najavljen.” “O čem govorite?” se Robert zazre v duhovnika. “O nečem, o čemer veste zelo malo,” mu ta skrivnostno odgovori. “Bog je čakal, da postanete vernik, da razumete, da poleg tega, nam vidnega sveta, obstaja še drugi, nam nevidni. O tem ste se nedavno prepričali na lastne oči, ko ste tako nepremišljeno v svoje življenje poklicali hudiča.” Robert se spet razžalosti nad svojim propadlim življenjem. “Da, prepričal sem se. Čeprav mi še vedno ne gre v glavo, da v vesolju obstajajo takšne stvari! Ko mi je o tem govoril moj prijatelj, sem se mu v mislih smejal. Mislil sem, da je zaradi velikega uspeha in bogastva znorel. Oče, kaj naj storim?” ga Robert vpraša na koncu. “Nič,” ga je miril Donovan. “Od zdaj naprej delate za Boga. On vas bo vodil. Nič več vam ni treba skrbeti, s čim boste plačali dolgove, kaj boste jutri jedli in kaj bodo drugi govorili o vašem delu. Prepustite se Njemu, ki ste mu tako uspešno prodali dušo. Pridite zdaj v moje stanovanje, da vam skuham kavo, in če se želite, obrijete in okopate. Mislim, da imam zamisel, kako vam bom pomagal.” Robert vstane s klopi in gre za Donovanom. V tem trenutku je bil pripravljen verjeti v vse, razen v svojo boljšo prihodnost. Ko se je Robert v kopalnici prhal, se je Donovan usedel za svojo skromno mizo in začel razmišljati. Če bi bil on Bog, kako bi izkoristil Robertovo nadarjenost? Čez nekaj minut dvigne slušalko telefona … “Dobro jutro, gospodična Wilson,” jo pozdravi. “Ali je oče Adrian že v svoji pisarni?” Donovan malo počaka, da ženska vzpostavi zvezo. “Adrian!” veselo vzklikne. “Kako ste? Niste me obvestili, kaj se je zgodilo s tisto kampanjo z viški hrane.” “Bolje, kot smo upali,” se pohvali. “ Dve polni letali nam je uspelo odpremiti. Družba je pristala na brezplačen prevoz, ker so se letala vračala prazna.” “Adrian,” preide Donovan takoj na problem. “Ali ste uspeli najti filmsko ekipo za tisti projekt v Kolumbiji?” “Nismo,” žalostno pravi oče Adrian. “Malo je ljudi v Ameriki, ki bi pristali delati za sto dolarjev na mesec in spati v barakah. Prostovoljci za takšna dela so postali prava redkost.” “Mislim, da imam dva taka,” se pohvali Donovan. “Pripravljena sta oditi jutri zjutraj.” “Človek, saj to je čudovita novica! Kdo sta ta človeka?” “On je znani hollywoodski režiser. Ime mu je Robert Brant!” A očetu Adrianu ime ni povedalo nič. “Ali se spomnite tiste pretresljive serije o brezdomcih v Ameriki, o kateri smo še dolgo potem razpravljali? Robert Brant je scenarist in režiser tega nagrajenega filma! Tukaj, v mojem stanovanju je, pripravljen na pot!” “Robert Brant je pripravljen priti v naš kamp v Kolumbiji?” nezaupljivo ponovi Adrian. “Človek, v to je pa težko verjeti! Kaj pa se mu je, v Božjem imenu, zgodilo?” “Ne sprašujte. Enkrat vam bom povedal. Hočete, da vam ga pripeljem ali ne?” “Toda”, je jecljal osupli Adrian, “zakaj bi tako znan umetnik privolil v delo za Boga?” “Mnogi znani ljudje delajo za Boga. Kar se gospoda Branta tiče, se bojim, da nima več izbire. To vam bom razložil pozneje.” “Človek, takoj mi ga pripeljite. Za že naslednji teden imamo ponudbo, da se brezplačno peljemo do Bogote, s poslovnim letom neke družbe. Ali govori vsaj malo špansko?” “Ne verjamem, vendar ga bom vprašal. Toda njegova pomočnica, neko mlado dekle, dobro govori špansko - njena mati je bila Španka.” “Ljubi Bog!” razburjeno reče Adrian. “Takoj mi ju pripeljite!” Donovan spusti slušalko in se zadovoljno smeji. Čez nekaj trenutkov začne znova vrteti, novo številko … “Sestro Margito, prosim,” reče in počaka. “Hej, sestra, tukaj Donovan. Prosim vas, recite Dolores, naj se pripravi za važen pogovor. Čez eno uro bom prišel, z avtom …Ne, ni ji treba nositi risb, vendar naj prinese osebne dokumente!” Ravno ko je Donovan končal pogovor, je Robert prišel iz kopalnice. Bil je sveže obrit in čist. Duhovnik ga je zadovoljno opazoval. “Našel sem vam delo, ki ga imate najraje.” Ker ga Robert samo molče gleda, Donovan nadaljuje: “Naslednji teden boste odleteli v Kolumbijo, kjer boste v Bogoti snemali dokumentarni film o revščini. To je vaša specialnost, ali ne? Tja vas pošilja neka velika dobrodelna organizacija. Ali govorite vsaj malo špansko?” Robert samo odkima z glavo. “Potem sem rešil tudi ta problem; vaša bodoča pomočnica perfektno govori špansko!” Robert se usede v bližnji naslonjač. “Moja pomočnica?” ponovi zbegano. “Da. Piše se Dolores Conely. Njena mati je bila Španka, oče pa Irec. Stara je triindvajset let. Tudi ona je, tako kot vi, dušo prodala Bogu. Zelo je pametna in na terenu vam bo v veliko korist.” Namesto kakršne koli pripombe Robert samo pogoltne slino. Sedel je kot okamenel. Donovan se odloči izkoristiti trenutek, ko je Robert bil še osupel. “Vaša plača bo sto dolarjev na mesec, imeli pa boste brezplačno stanovanje in hrano v taboru organizacije.” “Nimam besed!” Robert skoraj šepetaje izrazi svoje navdušenje. “Nimate izbire!” ga opomni duhovnik! “Vi ste zdaj Božji človek in On bo od zdaj naprej mislil za vas, odločal o vaši usodi in skrbel za vaše življenje. Hitro popijte kavo, čaka vas naporen dan.” Deset minut do enih ju je Dolores že čakala pred glavnim vhodom v mali samostan, v katerega jo je Donovan začasno nastanil. Robertu je samo pokimala z glavo in sedla na zadnji sedež. Do glavnega sedeža organizacije Novi križarji, ki je bil v Pasadeni, so potrebovali celo uro vožnje. Donovan jima je spotoma razlagal, s čim se ta humanitarna organizacija v glavnem ukvarja. Križarji so imeli podružnice v več kot dvajsetih revnih državah, v glavnem Afrike in Južne Amerike. Skrbeli so za reveže in njihove otroke. S prostovoljnimi prispevki so gradili skromne šole, odpirali kuhinje za brezdomce in se borili za pravice zatiranih. Organizacija je pripadala katoliški cerkvi, vendar so se ji pridružile tudi druge verske skupnosti. Donovan je bil njihov glavni poverjenik s strani anglikanske cerkve. Pomagal je, kolikor je mogel, zato so ga zelo spoštovali. Vodja projekta za Kolumbijo je bil oče Adrian. V svoji pisarni jih pričaka razširjenih rok, vendar objame samo Donovana. “O, Bog,” je vpil, “kako čudovit dan! Sedite, prosim vas. Ali ste za kakšno osvežilno pijačo? Kavo? Pomarančni sok?” pogleda Dolores. Vsi se odločijo za sok. “V redu!” se usede Adrian na svoj stol. “Dovolite mi, da se zberem! Veliko sanjam o boljšem svetu in življenju, toda niti v sanjah si ne bi upal verjeti, da bo nek tako znan človek in umetnik kot ste vi, gospod Brant, privolil v delo za našo organizacijo!” Ko se mu je Robert zbegano smehljal, se je vedno resna Dolores zazrla vanj. 'O kom govori ta duhovnik?' je razmišljala. “Človek,” nadaljuje Adrian navdušeno, “vaš film o brezdomcih sem gledal vsaj trikrat! Imate prirojeno nadarjenost, da s filmom izzovete najbolj vzvišene občutke. Tisto noč je Amerika jokala!” “Hvala za lepe besede,” zmedeno reče Robert. “Ni besed, s katerimi bi se dalo opisati občutek, ki ste ga tisto noč izzvali pri uspavanih državljanih Amerike in s katerim ste prebudili njihovo vest. V naslednjih dveh mesecih so se samo v naši organizaciji prostovoljni prispevki povečali skoraj za dvajset odstotkov. Ali sploh veste, človek, koliko bi nam na terenu vaše izkušnje koristile?” “No, kakor je rekel oče Donovan, na voljo sem vam,” začuti Robert željo, da bi jim ponudil vse usluge. “Čeprav mi še ni najbolj jasno, kako bi vam lahko najbolje koristil.” “Toda, Robert,” skoči Adrian od mize, “kako ne razumete, da smo v največji verski vojni, ki se je sploh kdaj bíla v zgodovini človeštva?!” Živčno se začne sprehajati okoli mize in jim razlagati: “Govorim o množičnem boju za duše! Antikrist, za katerega trdijo, da je star že več kot štiriintrideset let, se je že skoraj pojavil na svetovnem prizorišču! Prehiteti ga moramo in prelisičiti njegove mračne sile! Kakor vedno, so Božje sile maloštevilne. Od ljudi kot sta vidva, bo zdaj odvisen izid tega boja. Vidva bosta Božja pešaka, vidva bosta tista, ki se bosta borila v prvih bojnih vrstah! Od vajinega duha in modrosti bo odvisen izid našega boja v Kolumbiji! In ta je le ena izmed oblik splošne vojne za duše!” Robert je osuplo poslušal. Da le malo ne pretirava? Oče Adrian se malo pomiri od navdušenja in se vrne na stol. Po Robertovem topem pogledu se je dalo sklepati, da še vedno ne razume svoje nove vloge v življenju. “Gospod Brant,” nadaljuje oče Adrian s tišjim tonom, med mnogimi našimi donatorji je tudi znana modna hiša GRAFF. Ker imajo v Bogoti veliko tovarno kozmetičnih izdelkov, tja pogosto potujejo s svojim poslovnim letalom. Naslednjo soboto imamo priložnost, da vaju pošljemo v Bogoto. Tam vaju bo čakala naša zveza in vaju z džipom odpeljala do taborišča v hribih Duarte.” Robert se nenadoma zresni. “Sierra Duarte?! Tam je vendar središče industrije drog in prava mala državljanska vojna!” “Mi smo vedno v središču spopadov,” mu reče oče Adrian. “Le tako se lahko upiramo zlim silam. Toda vidva se nimata česa bati. Poleg tega, da vaju bo čuval sam Bog, našo organizacijo tam zelo spoštujejo. Niti las vama ne bo padel z glave. Luis Bandera, tamkajšnji kralj droge tudi sam pomaga revežem v mestu, ki mu delajo na poljih in v skrivnih laboratorijih v džungli. Razen tega, da izgledajo divje, se vaju niti s prstom ne bodo dotaknili. Takšen je nenapisan dogovor med nami.” “Oprostite, vendar o tem nisem najbolj prepričan,” protestira Robert. “Pred samo tremi meseci so oblasti v sodelovanju s CIO to področje bombardirale z napalm bombami! Američani so v tem delu sveta najbolj osovražen narod na svetu!” “Toda ne mi!” ga popravi oče Adrian. “Zelo dobro poznajo našo prisotnost tam. Nikoli ne pozabite, da smo verska organizacija in da smo pri vsem, kar delamo, nevtralni.” Robert je upal, da ta duhovnik ve, kar govori. “Kaj pa bova morala tam delati?” ga je zanimalo. “Prav to, kar ste počeli v Ameriki. Posnemite nam nekaj televizijskih prispevkov o tamkajšnjem težkem položaju. Mi takšne vložke uporabljamo v naših televizijskih reklamah, ko prosimo za prispevke. Bolj ko bodo vaša poročila pretresljiva, večji bodo prostovoljni prispevki. Vem, da je slišati kot biznis, toda na tem svetu se brez denarja ne da narediti nič.” “Razumem,” reče Robert. “Ali imate ustrezno tehniko za takšne reportaže? Mislim na beta kamere in zvočno opremo.” “Nimamo, ker je to zelo drago. Vendar smo pred kratkim dobili ponudbo neke vladne organizacije, naj uporabljamo njihovo opremo.” Oče Adrian odpre svoj predal in iz njega potegne neko vizitko. “Izvolite!” jo poda Robertu preko mize. “Čimprej se povežite s tem gospodom in prevzemite tehniko. Gospodična,” pogleda sedaj Dolores, “oče Donovan mi je povedal, da boste snemalka zvoka in hkrati prevajalka na terenu. Upam, da dobro govorite špansko.” “Španščina je moj materni jezik,” končno spregovori dekle. “Šele pozneje, med šolanjem, sem izpopolnila angleščino.” “Kaj ste končali?” “Kolidž za uporabne umetnosti.” Robert se že drugič zazre vanjo. Opazil je že, da je dekle mirno in resno. 'Ali se sploh zna smejati?' je razmišljal. “Dolores ni mogla najti dela v svoji stroki,” se Donovan hitro vmeša, “zato nam je nam ponudila svoje usluge. Odločil sem se zaposliti jo na tem delu v Kolumbiji.” “Dobro ste naredili,” ga pohvali Adrian. “Opazil sem, da je gospodična zelo resna mlada dama, ki se bo vsekakor zlahka prilagodila novemu delu. Zdaj pa bi vaju prosil, da mi pustita svoja potna lista, ki ju vama bomo v zelo kratkem času uredili. Na oddelku za potne liste imamo ljudi, ki se trudijo pomagati nam v nujnih primerih.” Robert mu preko mize takoj izroči svoj potni list, ki je bil vedno pripravljen za potovanje iz države. Dolores izroči samo svojo socialno izkaznico in vozniški izpit. “Žal mi je,” se je opravičevala,” toda še nikoli nisem potovala izven države.” “Nič ne skrbite, samo podpišite ta formular,” potegne Adrian iz svoje ovojnice neki list. Dolores je vstala, da bi ga podpisala. Ko je stala nad mizo, nekoliko sklonjena, ji je njeno kratko krilo še bolj odkrilo popolne noge. Robert se je spomnil, da dela za Boga in hitro je odvrnil svoj pohlepen pogled z njenih nog in se zazrl nekam v strop. Globoko je vdihnil. Ali je mogoče, da mu ne bodo dovoljena niti najmanjša zadovoljstva? Pri Adrianu so ostali še pol ure, nato pa so se poslovili in razšli. Dolores sta pustila v samostanu, Robert pa je z duhovnikom odšel v njegovo stanovanje. Duhovnik mu je ponudil, naj ta teden ostane pri njem. Hotel ga je malo pripraviti na novo delo. Ker je vedel, da Robert nima pojma o Bogu, mu je najprej dal brati Novo zavezo, potem pa še tri knjige novejšega datuma. Prva se je imenovala “Paralelni svet,” druga “Antikrist je med nami”, tretja pa je imela bombastičen naslov “Pet minut do Armagedona”! V teh štirih knjigah je bilo skoraj vse, kar bi Robert moral vedeti. Donovan je upal, da je Robert postal vernik in da ga nihče več ne bo prepričal, da ni Boga, ker se je na svoje oči prepričal v obstoj Luciferja. Ob prebiranju teh knjig je Robert veliko časa prebil v večernih razpravah z Donovanom. Duhovnik je poklical tisto vladno agencijo in se dogovoril za Robertov sestanek v sredo, ob desetih dopoldne. Ko je preverjal naslov na vizitki, se je Robert zazrl v svetlečo medeninasto ploščo, na kateri je bilo vgravirano USIS. Vedel je, da je to informacijski servis Združenih držav, znan po celem svetu. Vsak oddelek je imel pridruženi oddelek USIS-a. Človek, ki naj bi ga srečal, se je imenoval Theodor Blair. Robert se z dvigalom odpelje v osmo nadstropje zgradbe in se najavi pri tajnici: “Moje ime je Robert Brant. Gospod Blair me pričakuje ob desetih.” Samo minuto kasneje se na vratih sosednje pisarne pojavi močan, petdesetletni moški. “O, gospod Grant,” stopi k Robertu in ga pozdravi, “pričakujemo vas.” Roberta pelje v svojo pisarno, ki je imela dvojna vrata - zunanja, navadna, in notranja, podložena in obložena z usnjem, da bi udušila vsak zvok. V pisarni je bil še nek mlad človek, ki vstane in Robertu ponudi roko. “Agent Cooper,” se predstavi. “Centralna agencija za informiranje,” Robertu izroči svojo izkaznico. Robert se najprej zazre v fotografijo, nato pa v agenta. 'Kaj, za vraga, hoče od njega CIA?' “Robert,” mu pokaže Blair z roko, “sedite. Ali vam lahko s čim postrežem?” “Ne, hvala,” zajeclja Robert, vse bolj zaskrbljen zaradi prisotnosti agenta CIE. “No, pa preidimo na stvar,” se vrne na svoj udoben sedež za masivno mizo, prenatrpano s papirji in ovojnicami. “Ko smo pred pol leta Novim križarjem tako velikodušno ponudili svojo televizijsko tehniko, smo imeli na umu nek skrivni načrt! Kot vam je verjetno iz vsakodnevnih novic znano, se naša in kolumbijska vlada vztrajno, a neuspešno borita proti tamkajšnjemu kralju droge, Luisu Banderi. Škoda, ki mu jo prizadenemo, je nepomembna, toda na terenu smo izgubili že pet agentov. Očitno gre za izdajo z naše strani, a to ni vaš problem.” “Moj problem?!” se Robert prime za prsi. “Jaz z Luisom Bandero nimam nobenega spora! Jaz sem filmski režiser, ki odhaja v Kolumbijo, da posname nekaj pretresljivih dokumentarnih filmov o tamkajšnji bedi in revščini.” Blair se za kratek čas zazre skozi okno pisarne, nato pa spet v Roberta. “Da, vem,” nadaljuje umirjeno. “Ne nameravamo vas ovirati pri vašem humanitarnem delu. Ko smo vas poklicali, smo računali na vaše domoljubje. Pomislili smo, da bi nam ta pošteni Američan morda želel pomagati. Iz vašega dosjeja,” odpre ovojnico pred seboj, “se vidi, da ste prav to. Neoporečen, zelo nadarjen in pošten državljan, ki z zakonom nikoli ni prišel navzkriž.” Robert ga osuplo gleda, nato pa se obrne proti agentu. “ Za nič strašnega ne gre,” ga je ta miril. “Poslušajte naju!” Blair vzame drugi papir, v katerega se zazre. “To je današnje kratko poročilo o položaju v svetu, ki ga izdaja CIA. Medtem ko mi tukaj razpravljamo, bijejo v svetu sto dve nacionalni, regionalni ali plememenski vojni. Sto dve vojni!” poudari. “Najnovejši je vdor turških sil v Irak, kjer se borijo proti Kurdom. Vojna v Čečeniji še traja, na Balkanu pa se verjetno ne bo nikoli več končala. Ena od teh malih umazanih vojn poteka v hribih kolumbijskega podeželja, Duarte. Samo v preteklem letu so tam pobili dva tisoč vladnih vojakov, agentov in nedolžnih prebivalcev. Kakor koli že se Bandera trudi, da bi to prikazal kot nekakšno lokalno državljansko vojno, vsi dobro vemo, da je navaden kriminalec, morilec in lopov! Vem, da dva tisoč ubitih ne pomeni veliko, če jih primerjamo z milijon in pol ubitih v Ruandi in Bosni, vendar je za nas zelo pomembno, da bi Bandero odstranili iz tega umazanega posla. Zaradi njegove umazane droge namreč umira več tisoč nedolžnih Američanov! Vi nam lahko pomagate, da bi ga za vedno odstranili in preprečili njegovo zločinsko delovanje!” Robert ga posluša s čvrsto stisnjenimi ustnicami in spet pogleda agenta CIE. “Ne skrbite, od vas ne pričakujemo, da bi koga ubili. Samo, da ob določenem času pritisnete neki mali gumb!” “Ne morem verjeti svojim ušesom!” je protestiral Robert. “Kaj takega sem videl le v akcijskih filmih.” “Dejansko se to, kar ste videli v filmih, dogaja vsak dan,” potrdi Blair in vstane od mize. Odpravi se do neke kovinske omare, jo odklene in iz nje vzame neko novo televizijsko kamero. Prinese jo Robertu in mu jo položi v naročje. Robert jo z zadovoljstvom pogleda. To je bil zadnji model beta kamere, sposobne snemati z 900 linijami ločljivosti. Vprašujoče pogleda Blaira, nato pa še agenta Cooperja. Cooper, ki je do tedaj v glavnem molčal, vstane, stopi k Robertu in poklekne poleg njegovega naslonjača: “To, kar imate v naročju, je zadnji hit tehnike. Beta kamera z visoko stopnjo ločljivosti. Fotografija je skoraj enaka filmski. Pritisnete tukaj in kamera snema, pritisnete tukaj in kaseta skoči ven. Na prvi pogled nič nenavadnega. Vendar je vanjo vgrajena veliko manjša kamera, pa tudi močan baterijski oddajnik slike!” se je Cooperjev glas precej zresnil. “Ko pritisnete na ta gumb, začne notranja kamera snemati in oddajnik našega vohunskega satelita, ki je nad Kolumbijo, vsako drugo uro pošlje njeno sliko. Ob dveh, štirih, šestih itd. Področje, na katerem se boste nahajali, bo preletaval točno ob dveh in petnajst, štirih in petnajst in tako naprej. Samo pet minut časa imate, da nam pošljete kvalitetno oddajo v obliki slike in tona. Nam nista toliko pomembna slika in ton, temveč vaš signal. Ker bo tisti trenutek, ko boste pritisnili ta gumb, satelit z radarjem označil in z laserskimi žarki določil vaš položaj spodaj. Nato boste imeli samo dve uri, da se umaknete s tega področja. Približno toliko potrebujejo posebna enota kolumbijske vojske in naši agenti, da obkolijo in uničijo Luisa Bandero in njegove kriminalce!” “Potem pa bo prišel nek drugi Luis Bandera in prevzel njegov posel in mesto!” razočarano doda Robert. “Morda!” se strinja agent CIE. “Vendar bo nenehno imel na umu, kaj se je zgodilo njegovem predhodniku in ne bo mirno spal. Kot veste, smo Bandere, kralje drog, uničevali že prej. Hočemo jim dokazati, da jih lahko izbrišemo z njihovega ozemlja, kadar koli hočemo!” “Luis Bandera že predolgo živi, ali ne?” spet reče Robert. “Dobro ste opazili. Gre za izdajalca na naši strani. Nekoga, ki je dušo prodal za nekaj milijonov dolarjev! Nekoga, ki je s prstom pokazal na naših pet mrtvih agentov! Hočete, da vas seznanim z njihovimi družinami?” Robert samo požre slino. “Kaj hočete od mene?” komaj slišno vpraša. “Da sem vaš šesti človek, ki mu bo sam Bandera izstrelil naboj med oči?” “Ne,” mirno odgovori Cooper. “Za vas bova vedela samo jaz in gospod Blair. Celo vodje CIE ne bodo imeli pojma, kdo ste. Tokrat nočemo ničesar prepustiti naključju! Ko ste že omenili izgubo svojega dragocenega življenja, mi dovolite, da vam pokažem neke fotografije.” Cooper se skloni in iz svoje torbe vzame nekaj črno belih fotografij. Na njih je bilo videti pet z nožem razrezanih trupel, kot ogrlica, od enega do drugega ušesa. “To se v kriminalističnih krogih imenuje kolumbijska ogrlica!” razloži Cooper z zamolklim glasom. Imamo poročilo, da jih zaklal sam Bandera!” Robert umakne pogled z grozljivih slik. “Ubili so jih v enem letu, njihova trupla pa so pustili pred ameriškim veleposlaništvom v Bogoti! Sem smo jih prepeljali v kovinskih, hermetično zaprtih krstah, da jih take ne bi videle njihove žene in otroci.” “Ne vem,” vzdihne. “Bog je človeku dejal, naj ne ubija, jaz pa sem Božji človek. Vi se očitno želite maščevati za svoje ubite agente, Bog pa nam jasno sporoča, da maščevanje pripada Njemu!” “Pomislite samo, kaj bi bilo, če bi se po naključju našel kak pogumen Nemec in pravočasno ubil Hitlerja! Več kot trideset milijonov duš bi umrlo naravne smrti!” “No, pa saj so bili hrabri Nemci, ki so to poskušali, ali ne?” “Velika razlika je med poskušati in narediti!” poudari Cooper. “Če se bojite, kaj bo Bog rekel na to,” se vmeša Blair, “prosim vas, lahko mirno spite. S tem dejanjem boste gotove smrti rešili več sto nedolžnih ljudi! Samo v preteklem letu je Luis Bandera s peklenskimi napravami raztreščil dvesto osem nedolžnih ljudi in otrok v svojem norem obračunu s kolumbijsko vlado. Če bi se našel kdo pogumen, bi ti ljudje bili še živi!” “Vse, kar od vas zahtevava,” vskoči v razpravo Cooper, “je, da pritisnete ta prekleti gumb! Ob prvi priložnosti, ki se vam ponudi, pojdite na področje, ki je pod nadzorom teh razbojnikov in izvršite svojo državljansko dolžnost.” “Kaj pa, če bo ta vaš agent - izdajalec posumil vame?” je preverjal Robert. “Nikakor ne!” zavrne Cooper takšno možnost. “Prav zato smo izbrali vas. Vi ste znan ameriški režiser, ki je iz humanih razlogov v Kolumbijo prišel posnet nekaj dokumentarnih prizorov za svojo versko organizacijo. Poleg tega pa niste podobni vohunu. Vi ste popolna izbira.” Robert pristane. Tiste grozljive slike mu niso hotele iz glave. Pri Blairu je ostal cele tri ure. Cooper ga je vpeljal v vse skrivnosti nove tehnike, pa tudi v neke pomembne vohunske podrobnosti. - 5 - V ponedeljek zjutraj je v stanovanju očeta Donovana zazvonil telefon. Ob enih popoldne bo podjetje, s katerega letalom naj bi odpotovala Robert in Dolores, ponju poslalo svojega voznika in avto. Ta nenadna novica je sicer umirjenega Roberta precej razburila. Medtem ko je Donovan poklical samostan in se pogovarjal z Dolores, se je Robert živčno sprehajal po sobi. Nazadnje se je ustavil pred omaro, v kateri je bila njegova nova kamera. Ta vohunska naprava mu nikakor ni bila všeč. Lahko bi ga stala glave, je razmišljal, ko je pakiral svoje stvari. Poleg treh velikih zabojev s televizijskimi napravami je Robert odnesel le eno torbo z najnujnejšimi stvarmi in nekaj kosov novega perila. Na sebi je imel nove kavbojke, temno modro srajco in črn usnjen suknjič. To je kupil z denarjem, ki so mu ga dali Križarji, da bi se pripravil za pot. Prav tako je vnaprej dobil prvo plačo v višini sto dolarjev. Dolores jih je čakala pred velikimi samostanskimi vrati. Zraven nje je bila sestra predstojnica, ki jo je blagoslovila in poljubila na lice. Voznik je njeno torbo postavil zadaj, zraven Robertove in ji odprl vrata. Dekle je vstopilo, se usedlo poleg Roberta in ga na kratko pozdravilo. Ko so se vozili proti letališču, jo je z očmi nekajkrat od strani premeril. Dolores je bila vražje privlačna v kratkem krilu in temnih nogavicah, ki jih je imela na sebi. Robert je bil v življenju v neposredni bližini mnogih filmskih zvezd, vendar se z Dolores niso mogle niti primerjati. 'Če le ne bi bila tako na smrt resna,' je razmišljal. 'Rekel bi, da tudi posebej zgovorna ni.' Do sedaj je slišal, da je izgovorila le tri besede. Zakaj je tako izrazito lepo dekle tako duhovno odsotno in tako depresivno? Kot da bi na sebi začutila njegova vprašanja, ga Dolores pogleda. “Zaskrbljena sem,” reče na kratko in iskreno. “To se da zlahka sklepati po vašem resnem obnašanju.” “Po naravi sem resna. Na to se boste morali privaditi.” “Toda dekle vašega videza bi se moralo vsaj včasih nasmehniti.” “V svojem življenju ne najdem nič smešnega.” Robert ni komentiral njenih besed. V takih primerih je najbolje biti tiho in počakati, da gredo stvari same svojo naravno pot. “Nisem prepričana, da vam bom zelo koristna. O snemanju zvoka nimam pojma,” se mu je z negotovim glasom izpovedovala. “Dolores,” jo prijateljsko pogleda, “ali niste večkrat videli televizijskih reporterjev, kako držijo mikrofon pred človekom, ki ga intervjuvajo? To je prava otroška igrica! Jaz vam bom pripravil besedila in vprašanja, ki jih boste prevedli v španščino in prebrali pred kamero, za katero bom stal jaz! Kaj naj bi tu potem počeli?” “Hvala za vaše lepe besede, vendar bom še naprej živčna. Nisem se pripravljala, da bi bila televizijska reporterka.” “Žal!” žalostno reče Robert. “Toda prepričan sem, da bi vas milijoni radi gledali in poslušali!” “Ali govorite o mojem fizičnem videzu?” Robert se samo nasmehne in zazre skozi okno. Bližali so se letališču. Nihče več ne spregovori, vse dokler se avto ne ustavi pred zgradbo, iz katere so prihajali samo potniki s privatnih letal. Voznik jima prtljago odnese do carinikov, ki jih hitro spustijo mimo, ker je Robert imel dokumente za kamero urejene. Osebne prtljage jima niti odprli niso. Voznik ju je še naprej čakal, da bi jima pomagal stvari odnesti do samega letala, ki je stalo nedaleč stran in katerega motorji so že delali. Ko so hodili, je Robert zmedeno gledal veliko letalo kanadske izdelave. Canader je slovel kot najmodernejše in najudobnejše tovrstno poslovno letalo. Robert spusti naprej Dolores, ki se povzpne prva, potem pa vstopi še sam. Notranjost je ustrezala visoki ceni. Skoraj vse je bilo preoblečeno v sivo, mehko usnje, medtem ko sta bila debela preproga in strop modra. Na enem od desetih usnjenih sedežev je sedela mlada, tridesetletna ženska in se z nekom pogovarjala po telefonu. Robert in Dolores sta zmedeno stala in nista vedela, kaj naj storita. Nato Dolores na kratko pogleda Roberta in mu pokaže prazne sedeže, da ne bi motila lastnice letala. Toda preden sedeta, jima lastnica z roko pokaže, naj prideta in sedeta na sedeža bliže njej. Robert spusti Dolores do okna na levi strani, sam pa sede nasproti gostiteljice, ki je molče poslušala nekoga na telefonu … “Ok, Jeff, naredi, kakor misliš, da je najboljše. Agencijo opozori, da je zelo pomembno, da bosta ti dve televizijski reklami gotovi pred sejmom v New Yorku!” Slušalko spusti na aparat, ki je bil vgrajen v steno na njeni levi strani in radovedno pogleda svoja potnika. “Vi ste od tistih … Križarjev ali nekaj podobnega?” “Robert Brant!” ji ponudi roko. “Moja reporterka Dolores Conely!” predstavi dekle zraven sebe. “Ariana Graff!” ju pozdravi ženska. “Graff?” se Robert spomni velikega zaščitnega znaka na repu letala. “Vi ste iz družine Graff? Lastnica kozmetične tovarne?” “Dobro ste obveščeni, gospod Brant,” ga pohvali. “Da, jaz sem ta. Edina preživela in edina lastnica korporacije Graff Cosmetics.” “Kakšno naključje,” se je Robert drgnil po čelu. “Pred dvema letoma mi je vaša agencija ponudila, da bi za vas posnel reklamni film. Jaz pa sem zavrnil!” “Ali bi lahko izvedela razlog za vašo zavrnitev?” Robertu je bilo neprijetno, a druge izbire ni imel. “Ne spomnim se več podrobnosti, toda zdi se mi, da sem snemanje zavrnil iz protesta do farmacevtov vaše korporacije. Društvo prijateljev živali me je obvestilo, da delate poskuse na živalih in ob tej priložnosti so mi poslali nek tajni posnetek. Ko sem videl slepe zajce in druge mali živali z iznakaženimi glavami, mi je postalo slabo. Živali obožujem in strinjam se s tistimi, ki mislijo, da jih mora človek ščititi, ne pa ubijati in zlorabljati zaradi svojih bolestnih ambicij.” Ariana Graff ga pogleda skoraj s sovraštvom. “Na kom ali na čem pa bi vi predlagali, da delamo te poskuse? Morda na obsojencih na smrt, preden jih usmrtijo? Mislim, da ste vi in to bedasto Društvo za zaščito živali navadni dvoličneži!” mu zabrusi. “Vse te živali, na katerih so bili narejeni poskusi, so potem uspavali z magnezijevimi injekcijami. Če jih ne bi uporabili v znanstvene namene, bi jih nekje na polju ali v gozdu raztrgali lačni volkovi ali lisice. Dvolično je kritizirati naše metode dela, na drugi strani pa nas hvaliti, ker zaposlujemo več kot tri tisoč lačnih ljudi iz petih držav!” “Vi ste me vprašali, jaz pa sem vam iskreno povedal svoje mnenje.” “Gospodična Graff, “ se pojavi na vratih kabine vitka svetlolaska v kostimu gostiteljice letala, “kapitan pravi, da smo dobili dovoljenje za vzlet. Prosim vas, da se privežete.” Dekle sede na pomožni sedež zraven kabine, diskretno zastrt z zaveso. Letalo se malo strese in začne počasi peljati proti glavnemu vzletišču. Nihče ni nič več rekel, vse dokler se niso znašli nad oblaki, obsijanimi s soncem. Nad vrati kabine ugasne znak za kajenje in varnostne pasove. Gostiteljica spet pride k njim. “Kdaj želite, da vam ponudim kosilo?” se obrne k Adriani. “Kar se mene tiče, lahko takoj,” reče in vrne pogled na okence. Očitno je bila še vedno jezna. Na njeni levi strani zazvoni telefon, vgrajen med dvema oknoma. “Kaj je?” grobo vpraša, nato pa utihne in nekaj trenutkov posluša sogovornika. “Takole recite vašemu usranemu predsedniku. Če zvečer na sprejemu ne bom videla njega in njegove kurbe, naj kar pozabi na mojo pomoč pri predsedniških volitvah! Odpiranje nove tovarne je veliko pomembnejše za njegovo politično kariero, kot pa za moj ego! Če bi me o tem obvestil pred nekaj dnevi, bi se zdaj sončila na Bahamih, namesto da se po tej vročini vlačim, da bi odprla novo tovarno! Brez sprejema ne bo dolarjev za volitve! Ali sem bila jasna?!” Toda preden je imel sogovornik čas reči kar koli, je Ariana jezno odvrgla slušalko. Robert in Dolores sta se samo molče spogledala. “Neverjetno!” je negodovala Ariana, ko je gledala skozi okno. “Nekateri ljudje so enostavno nemogoči! Ponudiš jim prst, oni pa hočejo celo roko. Kot vi, na primer,” pogleda Roberta. “Namesto da bi mi bili hvaležni, ker vam nudim brezplačen polet do Bogote, me obtožujete, da mučim živali in jim iztikam oči!” Robert se odloči, da bo malo ublažil napet položaj. “Vaš cinizem je na mestu, vendar za to ne krivim vas. Meni je organizacija velikih korporacij dobro znana. Tudi sam sem več kot šest let pripadal eni. Kar se hvaležnosti tiče, še nisem imel priložnosti, da bi se vam v imenu naše organizacije od srca zahvalil za ta polet, pa tudi za vse, kar ste doslej naredili za nas. Dobro vemo, koliko stane polet do Bogote za naju dva s toliko prtljage in opreme. Z vašim humanim dejanjem ste nam prihranili več tisoč dragocenih dolarjev, ki jih bomo lahko uporabili za druge, pomembnejše namene.” Ariana ga spet pogleda, a tokrat malo manj jezno. “Ne zahvaljujte se meni. Kar se mene tiče, tem lačnim mrhovinarjem iz tretjega sveta ne bi dala niti dolarja! Na zamisel, da bi vam pomagali, je prišel moj vodja propagande. Verjetno je mislil, da nas bodo zaradi teh slepih zajcev manj kritizirali, če bomo naredili vsaj kakšno dobro delo. Jaz, gospod Brant, ne verjamem v dobra dela, temveč le v odgovorno in naporno delo. Tako me je nenehno učil moj pokojni oče. Ko se je moj brat, slabič, ubil v enem izmed svojih športnih avtomobilov, oče sploh ni prišel na njegov pogreb. Sedel je doma, mrtvo pijan, strt od razočaranja. Iz mene je naredil to, kar sem, pa naj vam bo to všeč ali pa ne!” “Pri ljudeh cenim iskrenost,” jo pohvali Robert. Ariana se mu spet kislo nasmehne in se ponovno zazre v snežno bele oblake, ki so se leno vlekli pod njimi. Da bi ji dal nekaj časa, da bi se umirila in si ohladila jezo, se Robert odloči molčati. Medtem je gledal razkošno notranjost dragega letala. Ker opazi njegov očaran pogled, tudi Ariana pogleda z usnjem oblečen strop potniškega salona. “Moj ubogi oče,” se je skrivnostno smehljala, “megalomanija ga je preganjala od začetka njegovega bednega otroštva. Rojen v revni družini nemških emigrantov je hrepenel po boljšem. Ko je nazadnje pri štiridesetih letih grozno obogatel, se je odločil maščevati svojemu revnemu poreklu. Kupoval je vile, jahte in luksuzne avtomobile, ko pa se je kanadska družba odločila narediti to luksuzno letalo, je bil oče že tretji na seznamu. Takoj za kanadsko vlado in saudskim kraljem. Enostavno, moral ga je imeti. To je bila zadnja igračka, ki mu je še manjkala v zbirki njegovega revnega otroštva.” “Verjetno je zelo draga,” zaključi Robert. “Ko je bilo letalo pred desetimi leti naročeno, je bila njegova cena osem milijonov dolarjev. Sedaj bi ga lahko prodali za blizu dvajset milijonov. Samo na dobavo smo čakali tri leta, danes pa čakajo tudi do sedem let!” “Bogati pa so nestrpni, ali ne?” doda Robert. “Gospod, če samo pomislim,” je računal na glas, “za dvajset milijonov dolarjev bi se za celo leto dalo nasititi več sto tisoč družin!” Opazka razjezi Ariano, ki spet zavpije: “Kaj želite povedati, da grešim, ker se vozim s tem?!” “Pojem greha je vezan na obstoj Boga. Če ni Boga,” razloži, “potem tudi greha ni. Vse je dovoljeno!” “Sranje!” se razjezi Ariana. “Te neumnosti z Bogom so si izmislili slabiči za druge slabiče, da bi jim olajšali težko življenje. Duhovniki so stoletja in stoletja revne množice strašili s peklom in vragom, da bi jih lažje nadzorovali. Za nagrado pa so jih razni kralji in carji obsipavali z zlatom! Bog ni nič drugega kot izmišljotina za duhovno revne!” Robert se odloči, da ne bo več razpravljal. Bilo je očitno, da je milijonarka to jutro vstala z levo nogo, on pa ji je ni hotel še zlomiti. Ariana se zazre v Dolores, ki se je namestila na sedežu na drugi strani. Ker so bili sedeži nizki, dekle ni vedelo, kam naj z dolgimi nogami. Ko jih je nazadnje prekrižala, je to delovalo skrajno izzivalno. Še vedno jezna, začne Ariana jezno nergati: “Bog! Če bi obstajal, ta jebeni svet ne bil poln krivic. Poglejte samo to,” pokaže proti Dolores. “Kako se je narava lahko tako grdo pošalila z mano, potem pa ustvarila nekaj tako popolnega!” Dolores se zazre vanjo, ne da bi vedela, kaj naj ji odgovori. “Poglejte te noge,” se je jezila milijonarka. “Pa poglejte moje,” potegne svoje kratko krilo še više, “kratke, krive, kosmate! Poglejte te dolge lase, kot svila, meni pa že pri triintridesetih odpadajo,” sname z glave lasuljo, da bi jim pokazala svoje prezgodaj razredčene lase. “Povem vam, ves ta smrdljivi svet je ena velika krivica!” Znova si namesti lasuljo in se žalostno zazre v dekle na nasprotni strani. “Škoda, ker je mutasta,” doda cinično. “Zakaj ste krivični do sebe?” končno spregovori Dolores. “Na vas ne vidim prav nič odvratnega. Veliko žensk bi bilo presrečnih, če bi imele takšne noge. Jaz, na primer, mislim, da imam predolge noge in da sem grajena pretirano izzivalno. S svojim fizičnim videzom sploh nisem zadovoljna.” “Ali ste slišali?” se Ariana zazre v Roberta. “Ali se nama ta mala posmehuje? Ali lahko kar koli pripomnite v škodo svojega videza?” jo pogleda s karajočim pogledom starejše sestre. “Moje najlepše manekenke se lahko skrijejo pred vašo razkošno postavo nimfe! Dolores, vi ste grajeni popolno! Evo,” pogleda Roberta. “Naj vam pove ta filmski … kaj ste že …” se zbega, “kdo ste, za vraga?” Robert se nasmehne. Arianino nevrotično obnašanje ga je zabavalo. “Režiser,” odgovori. “Se pravi, bil sem filmski režiser, preden sem sprejel to delo.” “Kateri je vaš najbolj znani film?” je zanimalo Ariano. “Ali ste delali z Robertom de Nirom?” Robert se še bolj nasmehne in se popraska po glavi. “Ne, nisem tako znan. V glavnem sem snemal filme za televizijo, v katerih so gostovale starejše hollywoodske zvezde. Gospodu de Niru sem se približal samo enkrat v življenju, ko mi je izročil Zlati ekran za najboljšo dokumentarno dramo. Takrat sva se rokovala.” “Razočarana sem,” našobi Ariana ustnice. “Jaz pa sem na naših modnih revijah srečala najmanj deset filmskih zvezd.” Gostiteljica letala pripelje voziček s kosilom, s katerim jim takoj postreže. Ariani in Dolores na eni strani letala, Robertu pa na drugi. Robert opazi, da postaja Ariana vse bolj živčna. S prtičkom je trikrat obrisala nož, ker so ji misli tavale kdove kje. Prav tako je pogosto gledala Dolores in njene dolge noge, zato je Robert pomislil, da je Ariana morda lezbijka. Javna skrivnost je, da so v visokih modnih krogih skoraj vsi homoseksualci ali pa lezbijke. Nihče ni rekel nič, dokler ni strežnica odšla, potem pa je Ariana spet pogledala Dolores. “In vi? Kaj ste bili vi, preden ste postali, kar ste zdaj?” Dolores jo kratek čas gleda naravnost v oči, potem pa ji hrabro odvrne: “Prostitutka.” Robert, ki je k ustom ponesel kozarec soka, se je ves poškropil po beli srajci. Osuplo pogleda dekle na drugi strani. “Prosim?” vpraša osuplo tudi Ariana. “Ali se šalite?” “Nikoli se ne šalim,” reče resna Dolores. “Pri osemnajstih sem postala prostitutka in to sem bila do pred kratkim. Oče Donovan me je pred nekaj tedni pobral z ulice in … zdaj sem, tukaj z vami.” “Zanimivo,” se Ariana zavali globlje v mehek sedež in popolnoma pozabi na kosilo pred sabo. “Ta poklic me je zmeraj fasciniral. Vedno sem se spraševala, katera sila žene ženske, da spijo z več sto moškimi,” spet spusti pogled na dekletove zelo odkrite noge. “Seveda, lepotici kot ste vi, ni bilo težko priti do pravih moških, ali ne?” Toda Dolores jo je samo mirno opazovala. “Ali se lahko spomnite vseh moških, s katerimi ste spali? Ne me, prosim, narobe razumeti. Po naravi sem radovedna. Nikoli prej nisem bila v družbi prostitutke. To me enostavno zanima.” “V redu je,” se Dolores ni jezila. “Seveda se vsega spominjam. Tega dejansko nikoli ne bom pozabila.” “Koliko?” v napetem pričakovanju vpraša Ariana. “Zanimajo me številke!” “Bojim se, da vas bom močno razočarala,” jo opozori Dolores. “Moja prva in edina stranka je bil moj očim.” “Prosim?” se Ariana nagne malo naprej. Dolores naprej pogoltne slino, potem pa se zazre skozi okence. “Dobro ste slišali …” začne svojo žalostno zgodbo. “ Deset let sem imela, ko mi je nenadoma umrla mama. Ostala sem pri očimu, po videzu uglednem in izobraženem ravnatelju mestne gimnazije, ki pa je znotraj zaudarjal po gnitju človeške gnojnice. Po naravi je bil sluzast in perverzen. Še ko sem bila mlajša, sem opazila, kako je buljil vame, ko sem se kopala v bazenu. Obseden je bil z erotiko mladih deklet. Ure in ure je očarano strmel v mlade mažoretke, ki so v športni dvorani vadile za prireditve ali parade. Mene so zaradi moje višine prosili, da sem bila njihova voditeljica. Od športnega društva sem dobila športno uniformo in se naučila žonglirati s paradno palico. Kot baletka sem znala visoko dvigniti noge, takrat pa so se z vseh strani zabliskale bliskavice fotoaparatov in slikali so moje snežno bele hlačke. To me je na začetku zabavalo, potem pa so se mi moški zagnusili. Odkrila sem, da so veliki slabiči. Moj očim mi je pri tem zelo pomagal. Na začetku je bil zelo oprezen in toleranten. Dajal mi je deset dolarjev, da sem mu pozirala v paradni uniformi ali v kopalkah, kar sem počela zaradi žepnine. V resnici sem dobro vedela, kaj je z mojim slikami počel ponoči!” “Kaj je počel?” nestrpno vpraša Ariana. “No … ljubil se je z njimi.” “Mislite, masturbiral,” jo popravi. “Kaj pa bi drugega,” se Dolores spet zazre skozi okno. “Potem pa mi je nekega dne ponudil, naj mu to počnem in ceno je dvignil na dvajset dolarjev. Ker je bil to moj edini zaslužek, sem brez veliko odpora pristala. Na začetku mi je bilo malo zoprno, potem pa sem se kmalu navadila. Tako sem začela služiti nekaj sto dolarjev na mesec.” “Ali v vašem mestu ni bilo nobenega drugega dela za dekle vaših let?” Robert ne zdrži, da ne bi vprašal. “V Ludvillu?” ga pogleda Dolores. “V restavraciji in v nekaj prodajalnah so že delali moji prijatelji in prijateljice, lastnik kina pa je že spal z mojima dvema prijateljicama. Seks v Ludvillu ni bil noben tabu. To so počeli vsi, bolj ali manj na skrivaj. Ko pa sem končala gimnazijo, sem želela iti na kolidž za uporabne umetnosti. To je bil trenutek, na katerega je moj očim komaj čakal. Razložil mi je, da imam dve možnosti: da v Ludvillu ostanem čista ničla, da morda delam kot natakarica v mestnem baru ali pa da postanem ugledna in visoko izobražena dama z diplomo. Diploma bi mi bila hkrati vstopnica za naprej v svet. Toda kolidž je bil zelo drag in očim mi je predlagal, naj si sama zaslužim ta denar. On pa mi bo seveda zagotovil delovno mesto.” “V šoli?” vpraša Adriana. “Ne,” je odgovorila Dolores, “v svoji postelji! Ker sem ga fizično spominjala na svojo mamo, je dejal, da bo znorel, če me ne bo kmalu imel.” “Kaj pa ste mu odgovorili?” jo spet prekine nepotrpežljiva Ariana. “Zavrnila sem ga z razlago, da želim ostati devica! Vendar sem se po vrsti razočaranj in neuspešnem iskanju dela morala dogovoriti z njim. Nobeno poljubljanje ali oralni seks nista prišla v poštev. Vsakič si je moral natakniti kondom. Privolil je, brez mnogo odpora.” “Ne razumem,” jo prekine Ariana. “Zakaj ste čuvali ustnice, telo pa prodajali? Slišati je nelogično.” Dolores, ki je ves čas gledala skozi okno, se je slednjič morala soočiti z Ariano. “Ne vem”, jo pogleda z vlažnimi očmi, “verjetno sem v brezupnem poskusu, da bi ohranila vsaj nekaj, želela, da so to ustnice.” Ariana ni nič odgovorila. Kratek čas sta se tiho gledali, potem pa Ariana vstane in sede nasproti Dolores. Njene roke vzame v svoje in jih nežno stisne. “Imate lepe, senzualne ustnice,” jo je odkrito občudovala. “Dobro ste naredili, da ste jih ohranili zase.” “Dejansko sem imela v mislih svojega bodočega moža in najine otroke. Če bi pristala na umazanije, ki jih je hotel moj očim, ne bi mogla nikdar nikogar poljubiti! Še zdaj mi gre na bruhanje, če se spomnim tega.” “Nadaljujte, prosim vas,” jo je Ariana gledala z vidno naklonjenostjo. “Takrat sva se dogovorila za ceno,” nadaljuje Dolores, toda ni več skrivala objokanih oči. “Za vsak odnos mi je dal petdeset dolarjev v gotovini. Tako so minila tri strašna leta in nazadnje sem se dokopala do svoje dragocene diplome. V banki sem imela celo okoli tri tisoč dolarjev prihrankov.” “Ljubi Jezus,” jo osuplo prekine Ariana. “Kolikokrat pa vas je…” a si ni upala končati misli. “Točno sto dvainosemdesetkrat,” reče Dolores. Tokrat so ji po licih tekle debele solze. “Toda prosim vas, naj se vam ne smilim! Nisem bila njegova “žrtev”. Njegova kurba sem bila! Vse, kar sem počela, sem delala prostovoljno. Potem pa sem neke noči pobegnila - tako od njega kot od svojega odvratnega življenja. Toda namesto, da bi odšla v kak drug kraj, sem, žal, prišla v Hollywood.” “Kaj pa se vam je zgodilo v Hollywoodu?” je Ariana gorela od radovednosti. “Nič. Prav v tem je težava. Ko sem z iskanjem dela izgubila nekaj mesecev in nazadnje ostala brez dolarja, mi je moja stanodajalka, prostitutka po poklicu, ponudila, naj se ji pridružim pri delu. Zaključila je, da sem rojena prostitutka in zame se je takoj dogovorila za delo na Beverly Hillsu. Zaslužila naj bi petsto dolarjev na noč! A je prvo noč moja stranka nenadoma zbolela. Da ne bi izgubila te noči, me je moja šefica ponudila prvemu človeku, ki je prišel mimo - to je, nekemu anglikanskemu duhovniku.” “Ali ste spali z duhovnikom?” Ariana na široko odpre oči. “Naj bi spala, toda sam ljubi Bog se je takrat vmešal v moje odvratno življenje in me ustavil na tej strašni poti.” “Kaj se je zgodilo?” je hotela vedeti Ariana. Dolores jima pove vse o strašnih dogodkih te noči, pa tudi o svojem srečanju z Jezusovim kipom in zaobljubi, ki mu jo je dala takrat. “To je neverjetno,” na koncu zaključi Ariana. Na vratih kabine se pojavi vitka svetlolaska in zaskrbljenovpraša: “Ali je kaj narobe s hrano?” “Hrana?” Ariana odsotno pogleda dekle in svoje kosilo. “Ne, vse je v redu. Le da smo vsi naenkrat izgubili tek,” reče skrivnostno. Ker vidi dekletov objokan obraz, svetlolaska modro zaključi, da jih mora pustiti same. Obrne se in se vrne v prvi oddelek letala. Potniki so za trenutek molčali, vsak zatopljen v svoje misli. Robertu so šele takrat postale mnoge stvari bolj jasne, Ariani pa so se zazdele njene težave nepomembne v primerjavi z življenjem Dolores Conely. Nič več je ni gledala z zavistjo, temveč z neke vrste pobožnim spoštovanjem. Še vedno ji je rahlo stiskala roke in ji, z glasom starejše sestre, predlagala: “Če vam bo potepanje z duhovniki kdaj postalo dolgočasno, vas prosim, da se mi oglasite. Če boste kdaj spremenili svoje mišljenje, bom iz vas naredila eno najlepših manekenk Amerike!” “Kot sem vam že povedala,” se Dolores žalostno nasmehne, “ne smem, pa tudi ne želim prekršiti obljube, ki sem jo dala Jezusu. Še vedno mislim in nič me ne bo prepričalo o nasprotnem, da je to noč sam Bog rešil moje življenje!” Ariana nazadnje spusti njene roke, se še globlje zavali v svoj mehki sedež in jo zamišljeno opazuje. Ker sama ni verjela v Boga, jo je začela neverjetna izpoved tega mladega dekleta skrbeti. Kaj pa, če Bog zares obstaja? Kaj bi mu potem rekla? Kako bi mu razložila svojo razsipnost in ravnodušnost do milijonov lačnih? Robertov izračun, po katerem bi lahko z denarjem, plačanim za letalo, nahranili dvesto tisoč lačnih družin, se je nenadoma, kakor tumor, zažrl v njene možgane. Ne, zavrne to čudno misel. Možnost obstoja Boga se ji je zdela preveč strašna. To bi bilo tako kruto. - 6 - V Bogoti so pristali dve uri kasneje. Ariana, ki se je bila že prej uredila in naličila, je oblekla svoje bele rokavice in je roko najprej ponudila Dolores. “Gospodična,” se ji je ljubeznivo smejala, “sploh vam ne laskam, če rečem, da sem občutila veliko zadovoljstvo, ko sem vas poslušala, in še večje vzburjenje, ko sem vas gledala!” “Zadovoljstvo je bilo obojestransko,” odvrne Dolores iskreno. “Kar pa se vas tiče,” se obrne k Robertu, “vas kljub odporu, ki ga čutim do filmarjev, prosim, da se obrnete name, če boste v Kolumbiji kaj potrebovali. To je vizitka vodje moje tovarne v Bogoti. Vse bo storil, da vas bo poiskal.” “Najlepša vam hvala,” se ji prikloni Robert. Zdelo se je, da so s tem konvencionalnim razgovorom zgladili vsa nesoglasja in Adriana se je proti izhodnim vratom odpravila z neke vrste izumetničenim nasmehom na obrazu. Tam ji je v obraz neprijetno udaril vroč in vlažen zrak tropskega poletja in od tega udara je malo zatrepetala s svojimi dolgimi, umetnimi trepalnicami. Iz čiste vljudnosti sta Robert in Dolores v letalu počakala, da se je bogata lastnica s svojim spremstvom oddaljila prva. Spodaj, pod samim stopniščem, je stal dolg, bel avtomobil, zraven njega pa dve pošasti, očitno telesna stražarja. Bila sta oblečena v tesni, sivi obleki, na obrazu pa sta imela sončna očala. Obema so iz ušes visele žice slušalk. Zelo sta spominjala na člane tajne službe ameriškega predsednika. Iz avta stopi elegantno oblečen petdesetletnik, izrazito latinskega porekla. “Gospodična Graff,” ji pride prijazno naproti, “dobrodošli v Kolumbiji!” Ko se je pozdravljala z njim, je Ariana gledala naokrog. “Kaj se je zgodilo z mojim vodjo, gospodom Sanchezom?” “Gospod Sanchez prosi, da mu oprostite. Priprave v zvezi z večernim sprejemom so ga popolnoma zaposlile. Jaz sem vaš novi vodja za propagando v Kolumbiji, Raul Dominguez. Ukazali so mi, naj vas odpeljem v predsedniško palačo, kjer bo zvečer gala sprejem v vašo čast.” Ariana hitro pogleda telesna stražarja, od katerih je eden že držal odprta vrata, se skloni in vstopi v avto. Raul vstopi za njo. Ko še enkrat “skrbno” preverita okolico, vstopita še telesna stražarja. Eden sede za volan, drugi pa zraven njega. Arianina prtljaga je že bila nameščena v prostornem avtomobilu, ki je počasi drsel z letališča … “Neverjetno!” je razočarano negodovala Dolores, ki je še vedno sedela zraven okenca. “Njeno veličanstvo so pričakali s spremstvom in niti za potni list je niso vprašali! Mene in vas pa bodo najverjetneje pretresli do gole kože!” “Posebej vas!” se je Robert hudobno smejal. Dolores gre mimo njega s karajočim pogledom in mu celo rahlo pokaže jezik. Robertu je bilo všeč, da se je malo sprostila in postala bolj dostopna. Kot pravi kavalir za njo nese obe torbi. K letalu zdaj pripelje nek star džip, za volanom katerega je sedel duhovnik v stari, ponošeni obleki. Najprej jima pomaha z roko, potem pa škripaje ustavi avto, nedaleč stran od malih vrat za prtljago. Ko delavci svetleče aluminijaste kovčke zlagajo v odprt džip, duhovnik stopi h gostoma in jima ponudi obe roki. “Gospod Brant? Gospodična Conely?” je veselo preverjal, “dobrodošli v Bogoti! Jaz sem vajin vodič, oče Ramirez!” Medtem ko je z levo roko stiskal roko Dolores, se je z desno rokoval z Robertom. “Takoj se bomo odpeljali,” ju obvesti. “Se pravi, takoj, ko bomo prišli skozi carinski nadzor. Prosim vaju, pripravita svoje dokumente.” Robert sede zraven duhovnika, Dolores pa se namesti zadaj, na prazen sedež. Toda namesto da bi ju odpeljal do letališke zgradbe, oče Ramirez džip odpelje do neke manjše zgradbe, sveže pobarvane s svetlo zeleno barvo. Tu je bila carinska kontrola za potnike s privatnih letal. Duhovnik pobere vse njune dokumente in jih preda dežurnemu nameščencu, s katerim se je po špansko nekaj pogovarjal. Dolores ni imela prav, ko se je bala pregleda, saj je niso nič niti vprašali. Le prešteli so kovčke s kamerami in udarili žig v potna lista. Očitno so duhovnika, pa tudi Nove križarje, dobro poznali. Vrnejo do džipa, kjer jih Ramirez obvesti: “Takole! Ker imamo do mraka še dobre štiri ure, so mi ukazali, naj vas najprej prepeljem skozi “vroče” področje.” “Ali mislite področje pod nazorom Luisa Bandere?” mu pomaga Robert. “Nimate se česa bati. Gospod Bandera in Križarji so si takole!” pokaže dva prekrižana prsta. “Morda nas bodo malo zadržali, malo pobrskali okoli naših video naprav, to pa je tudi vse, kar bodo naredili. Zelo dobro vedo, da smo verska organizacija, ki dela za Boga in ne za CIO!” Robert pogoltne slino. Isti trenutek, vendar kakšnih deset kilometrov južno od mesta, je po cesti skoraj neslišno drsel beli avtomobil z Ariano in njenim spremstvom. Milijonarka je molče gledala skozi zatemnjeno steklo, medtem ko se je njen spremljevalec pogovarjal po telefonu. Ta je končal pogovor in se ji nasmehnil: “Varnostni ukrepi! V Kolumbiji se nikoli ne ve. V zadnjem času so zaradi visokih nagrad zelo popularne ugrabitve bogatašev.” Ko se je režal, ga je Ariana bolj pazljivo pogledala. Saj tega tipa sploh ne pozna, ji pade na um. Kdor koli bi se ji lahko lažno predstavil. In zakaj se zdaj vozijo po predmestju? Zakaj se ji ta človek tako čudno smeji? Ariano nenadoma prešine mračna slutnja. Do potankosti se je z direktorjem tovarne dogovorila, da jo bo sam pričakal na letališču in jo odpeljal v svojo, ne pa v rezidenco predsednika Kolumbije!” Avtomobil nenadoma zapelje v nek temačen podvoz in začne naglo zavirati. Ker je bilo med njima in voznikom temno steklo, kljub močnemu naprezanju ni videla ničesar. Vrata zraven nje se na široko odprejo in Ariana zagleda človeka z uperjenim revolverjem. “Ven!” grobo ukaže v slabi angleščini. “Kaj pa je zdaj to?” Ariana strogo pogleda svojega dozdevnega vodjo propagande. “Kakor sem dejal,” se je Raul nesramno režal,” bogataše ugrabljajo. Posebej Američane!” poudari. “Kaj hočete? Mislim, koliko?” je vprašala Ariana. “Jaz?!” se začudi Raul. “ Niti dolarja nočem! Moj šef vas potrebuje. Pred tremi dnevi je vso njegovo družino na poti v Brazilijo ugrabila ameriška tajna služba, in to z desetimi milijoni dolarjev vred! Zdaj hoče vse nazaj ali pa vas bo osebno ustrelil v glavo!” ... Nadaljevanje je v papirnati knjigi.
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Trgovci z dušami
Ovitek knjige Benedict Damjanovič Božidar: Trgovci z dušami

Comments are closed.