VZPON NA GORO LJUBEZNI – Valentin Brun

Naslovnica knjige Valentin Brun - Vzpon na goro ljubezni
Naslovnica knjige Valentin Brun - Vzpon na goro ljubezni
Naslov: VZPON NA GORO LJUBEZNI
Avtor: Valentin Brun
Število strani : 122
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-90374-1-6
       

Predstavitev

Del besedila knjige:

vzpon na goro ljubezni

kakor da sonce sije predvsem za naju

ki hodiva sama po divjini po lepih

zaraščenih poteh kjer glogovo cvetje

dehti v pomladi polni neznanih čudes


ptiči se skrivajo v senco

ob sončni pripeki v grmovje

spodaj se skrivajo miši

omedleli od svetlobe


metulji se raje ne

dotikajo pajčevine


ob poslednjem kriku

zastane dihanje

neznosno krute bolečine

iz doline radostne


odmevajo vriskajoči

vzkliki razgrajanja

zgoraj v hribih je

blaženi mir večne sreče





v modrini večera

se razodevajo skrivnosti

vonjave sumljivo ohlapne

prinaša severovzhodni

veter tam od ljubljenih daljav

minulih mladostnih dni

polnih raznih bridkosti

ki jih reka v morje odnaša


koliko vode priteče iz

lačnega potoka v bistro

krko pred lepim otokom

flokarskim in dobrih

strupov iz krškega konca

v valujoče črno morje

sledi ptic so v ribjih možganih

je sreča v lešnikovem žganju


kakor v čarobnem kraljestvu

zelenih prostranstev na poti

k odrešenju

bosonogi romar

po bližnjici čez strmine

in vzpetine navzgor

k svetlobi božjega sonca



ne želiš ostati zmeraj sam

kakor drevo s krhkimi koreninami

z jenjajočimi vejami

ob spreminjajočih vetrovih


smeha žive groze pijan

in zdravja iz pelina v rujnem

vinu je okus grenkobe

sladkobne ljubezni


kako lepo krt rije po zemlji

gliste in mramorji na vrtu

uničujejo čebulo rdečo

kot levičarji tabele za srečo


v stari leseni bajti

se puščavnik počuti

kot v raju čeprav tam blizu

voluharji spodjedajo


korenine jabolkam

čebele so vesele cvetenja

zgodnjih češenj bolj kot popotnik

na božjih poteh veselje medeno



brezna skrivnostna obsijana

s pomladnim soncem

območje ozelenele gore

kjer so sledi ostankov skopnelega

snega nad grobovi rojakov

pod kamenjem se razcvetajo


prekrasne cvetlice lepše

od petelinje krone in lilije

melodije vetra obujajo

hvalnice preminulim

ki so jih kragulji in krokarji

razcefrali in se praznično

gostili z upanjem večnosti


v nenehno rastoči utrip

se razrašča bolečina v krvi

ki po mlahavih žilah veselo

potuje iz ranjenega srca


obstal je popotnik otrpel

od nenadne tesnobe

ko se vzpenja gor proti

vrhu svete gore ljubezni



na brezpotjih so sledovi

božje navzočnosti ko praznični

žarki nebeškega sonca

ožarjajo razkošje razodetja



ta zemlja je podoba cvetočega raja

za vse ki imajo odprto srce

kakor dvom razjeda lunino skorjo

nenavadnega razodetja skrivnosti


nič skrivnostnega ni v razumevanju

in dojemljivosti praznovanja

dobri Bog je ustvaril vse stvarstvo

zemlja je nekaj malega nastalo iz

prahu ki je od vselej za vekomaj


ukazal je noči naj sledi dnevu

da je lahko počival in mnogotere

pregrešnosti so se dogajale in se še

morda ker je dal preveč svobode


zveličar je prišel na ta zanimivi svet

prepoln tegob in raznih zablod

in gotovo je da bo enkrat morda čez

tisočletja konec odrešenik je na križu


umrl da bi enkrat odrešil vse

ki so pripravljeni sprejeti

naklonjenost božjega stvarstva

ovce brez pastirja so tudi pohlevne

ne bojijo se volkov ne medvedov



prijazni pomladni vetrovi

so izsušili zemljo in trave

veneče ždijo namreč

grešniki onesnažujejo okolje

Bog je otožen in dežja ni

molijo premalo ptice

so začudene obnemele


neizmerne pustinje nastajajo

po hribih in dolinah ko izviri

bistre vode usihajo

kukavica čaka da v vročih

poletnih sapah odide tja

kjer so prijaznejše topline


ob neznosnih vonjavah

cvetja sumljivo sušečega

je groza življenja

ko je krepost ranjena in

vrag se veseli vsakega grešnika posebej

v predpeklu je še večja gužva kje je nekoč že bila tudi sveta

eva in sadeži razkošnega zelenega razodetja

iz srečne samote se molitve razlegajo kakor ognja

dim v preddverje nebeškega prostranstva



kot kakšen mrtvak z nasmehom jezdiš

na vrlem konju prek goščave

po zelenju v divji puščavi

smeh ptic vreščečih

in žvenket obnemelih

zvonov izpod blaževega brda

je gora ljubezni obnemela


srebrne iskre iz meglic

se iskrijo kot solze

radostne matere božje

ki jo v maju otroci

s šmarnicami na blatnih

selih razen katarine slavijo


zvonenje

ob brezvetrju v srečni samoti

minevajo dnevi ob različnih

tudi krutih preizkušnjah

je okus življenja v razkošju

bridkosti tozemeljskih obilje


nihanje časa ko se razpre

vedrine komaj zaznavni smeh

meglice se dvigajo nad mirno

dolino in odblesk sonca

se ponuja med oblaki vrh neba



potok šumeče odplavlja

sledi žalostne resničnosti

prek blatnoselške puščave

monotonija tišine zažari

obnemeli vriski veseljakov



v belem vinu

krhelj cvetočega rožmarina

morja okus

je ljubezni pozdrav

v pomladi razcveteni

škrlatni sijaj mamljivih

vonjav v deželi

kjer so zapihali po dolgem

bolj mračnjaškem obdobju

svobodnejši vetrovi

divjanje vojne z bližnjega

juga odmeva preko gora

volkovi in medvedje so pohlevno

pribežali v mirnejše gorjansko zavetje



obnemele so molitve nekdanje

razkošje okrepljene pregrešnosti se razrašča

kakor da stvarnika sploh ni več

in obnemelo je zvonjenje niti pritrkavanja

z navčkom ni več in zvonov niso pretopili

ptice in čebele se čudijo strupeni tišini

srkaš rožmarinovo vino v tolažbo

v cvetju trte je novega upanja uteha



veselje se poraja v srcu

ko se v daljavi oglasi

zvonenje ki oznanja

Bog ve kakšen prihod drugačnih časov

ure nimaš in oziraš se vzgor proti

nebu toda oblačno je sonca ni

tudi če bi bilo ne bi mogel natančno

določit časa minevajočega iz sedanjosti

krutih dožvetij ob razdejanju in drugačne
prihodnosti


grozdje zori

jagode polne trpkih sladkosti

smeh sončnih žarkov v zgodnjem jutru


najbolje je hodit peš

z bicikljem ne gre več

ker ga ni nekdo ga zmaknil

sposodil si ga je in ne vrnil

avtobus pelje prezgodaj

in skoraj prazen je

ker je cena za prevoz

mnogo predraga tako

zelo da ljudje raje

hodijo lepo peš



dežela se je odela

v živahna oblačila jeseni

sadeži vsi dozorevajo

škrlatna svetloba odseva


sredi jeseni se že začne

vsa rodovitna zemlja

pripravljat na spokojni

zimski počitek

veverice med orehi

hlastajoče drobijo

slastne vitamine

lešnikov in orehov


sveža gniloba med papriko

in paradižnikom sočnim

zjutraj zgodaj sonce vzide

razbohoti svoje božje žarke

preko blagoslovljene pokrajine

dokler dobri Bog ne pošlje

oblake ki ga veličastno prekrijejo


prelije se patina toplega

žarenja z barvami mavričnimi

nekdanje poti prerašča grmovje

čivkajo preplašene ptice



v divjini tam pod svetim

brdom blaževim kjer najdejo

še zadnje zavetje

bosonog med črepinjami ostrimi

in biseri lesketajočimi s

spominom prešinjenim

na romanju na zapuščeno svetišče

kjer se razvaline bohotijo

v veličastnem zelenju

kamenje preraščeno z mahom

lesketajočim


zelen

območje polomljenega zelenja


zvečer se tihotno umirja zrak

grozovito zagrmelo pred viharjem

zmešani vetrovi v glavi prismojenca

mački se s psi družijo ko

iščejo zavetje pred razkošjem

jožk je šel k mihorlet gustules

ponujat štrajbous, ne le svoj

delež kar v celo za pijačo po grlu bi pognau

vse ušive sledi zablujene preteklosti

če ne drugje se v peklu bo kesal

med razvalinami sledi obupnega propadanja

prepozno bo a časa mel bo dost

kakšna groza se razbohoti nenadoma

sama od sebe

očesa obrnjena navzgor proti

sinjemu nebu

plapolajoče grive nekega

filipa kriminalca ki je navsezadnje nekaj
neznosnega

počev s svojo nekoč tako ljubljeno

terezijo da so se ga sami mrhovinarski

peklenščki na onem svetu razveselili

lubenice zorijo iz rodovitne zemlje

na soncu vročem ko pronicajo

od jugozahoda zmerni vetrovi

ki so ji kuštrale dolge lase

in postavne noge nekoč ji je

govoril

kako ga privlači

kot žrebca najplemenitnejšega v

lipici najbolj brhka specialna kobila


jabolk je sveta eva ponujala

prvemu svetniku in najbolj zavedenemu človeku

od njegove družice ki mu jo je stvarnik

podaril v čarobni ris

ga je s kačjo modrino prelisičila

zveri po gorjanskih gozdovih so

bolj dobremu Bogu po volji

in tu jaz bom šel na onem sveti v predel

živalskega vrta kjer bosta prepevali

brigitt bardo

in najpohotneša lepotica z rezkim

glasom janis joplin nasmejana ko vrtnica

med ostalimi divjimi lilijami


nikakor drugam kot na jug

z prihodom jeseni

se poslavljajo ptice



v očeh ji ljubezni

iskrice so žarele

dober je že zapeljiv pogled

preravnodušno sprejet


kot ponižna dekla mu je bila

na voljo kadar si je zaželel

namesto da bi ga takoj nagnala

ker je z nikotinom in drugače

vse preveč onesnaževal zrak naokrog



ko zorijo češnje

sočne tam na vipavskem

ane male moje

najprijaznejši nasmeh


kipi od sreče ljubezni iskrene

za zmeraj ljubil

bom samo njo


melodije radožive

ji vrejo iz pod nežnih

prstov na klavirju

in iz globin srca


kako bi ne bil vesel

ko vem da nekje je ona

vsak dan je večja in zrelejša

ona mladenka še skoraj

otrok z darovi zoreče ljubezni



vinska vigred

s soncem obsijana veselica

drevesa v vetru pred dežjem

spokojnost pomladnih nasmehov

gluhih radosti zvonenje iz daljave

prijazni zvoki

neznanih krasnih melodij



kako je to na tej zemlji

nekaterim trpljenje odrešujoče

namreč dobri Bog vse

vidi in vse ve greh se delat ne

bi smel in v skoraj neskončnih

peklenskih prostranstvih se bosta

znašla martin skosezes in gospod

roman skubčec naduta a moralneža

v svetem sobotnem dnevu ptiči žvrgolijo

praznično zemlja je mokra od dežja

izprana so drevesa listje se blešči

in korenine so namočene za novo rast

pregrešnosti duhovščine ne more izprat noben

dež v nalivu ali viharju

praznovanje ozaljšano z obupom

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Valentin Brun - Vzpon na goro ljubezni
Ovitek knjige Valentin Brun - Vzpon na goro ljubezni

Comments are closed.