ZBUDI SE IN ZARJOVI 1 – Harilal W. L. Poonjo

Naslovnica knjige Poonjo - Zbudi se in zarjovi
Naslovnica knjige Poonjo - Zbudi se in zarjovi
Naslov: ZBUDI SE IN ZARJOVI 1. DEL
Avtor: Harilal W. L. Poonjo
Število strani : 186
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-403-5
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-402-8
       

Del besedila knjige:

Vsebina

Predgovor 9

Klic svobode 21

Očiščevanje 28

Kdo si?_ 29

Dvom, strah in ovire 41

Um in uničenje ega_ 63

Mišljenje in praznina_ 69

Vadba in meditacija_ 82

Kaj storiti?_ 98

Tehnika za osvoboditev_ 112

Izbira med samsaro in nirvano_ 116

Lila_ 122

Želja_ 131

Spoznanje 145

Guru_ 151

O Šri Poonjajiju_ 162

Slovarček_ 184





Predgovor

Prvega januarja 1990 sem obrnil nov list v svojem življenju in se napotil iskat razsvetljenje. Žena in prijatelji so menili, da sem znorel. To so pripisali krizi srednjih let, saj sem jih imel skoraj triinštirideset.

Ko sem odhajal, se mi ni sanjalo, kam grem, ali kaj naj bi našel. Vendar nisem imel izbire. Vleklo me je kot železni opilek k magnetu.

Nisem bil začetnik na poti, zato sem imel pri iskanju določena merila. Upal sem, da se bom končno znebil ega. Ženi sem rekel: »Želim se prebuditi v nedualno resničnost.«

Pripadal sem generaciji, ki je petindvajset let pred tem odkrila psihedelične droge. V iskanju svobode sem intenzivno eksperimentiral z LSD in drugimi halucinogenimi snovmi. Zaradi teh izkušenj sem se imel za razmeroma prebujeno, razsvetljeno bitje. LSD mi je pokazal, da je »budna resničnost« enaka sanjam, in doživel sem sebe kot samozavedajočo se nesmrtnost. Vendar to ni bilo dovolj. Trpljenje zaradi ega se je nadaljevalo. Pravzaprav si je ego lastil uvide.

V gibanjih za državljanske pravice in v protivojnih gibanjih po letu 1960 sem dobil dovolj priložnosti za darovanje svojega življenja Življenju. Na preizkusu sta bili trdnost mojih prepričanj in pripravljenost umreti, da bi preprečil teptanje človekovega dostojanstva. Konec koncev me tudi to ni zadovoljilo. Nihče od ljudi, ki sem jih srečal, se ni bližal razsvetljenju.

Kmalu po letu 1980 sem odšel na Japonsko. Srečal sem najstarejšega tedaj živečega zenovskega učitelja. Klical sem ga Odži Isan in bila sva si srčno blizu. Udeležil sem se tudi dharmičnega izziva (šosan) v samostanu Sajkodži. V navzo-čnosti predstojnika samostana sem doživel globoko, spontano prebujenje, kenšo. Celoten samostan je praznoval ta dogodek. Po razglasitvi mojega kenša smo dolgo v noč pili pivo in prepevali. Dovolili so nam celo spati do šestih zjutraj.In vendar je bil zjutraj navzoč isti um. Nisem bil zadovoljen.

Nato sem preizkusil meditacijo vipasana. Na začetni stopnji se je neskončno opazovanje predmetov zdelo koristno, vendar sem hrepenel po nečem onstran opazovalca in opazovanega.

Učil sem se tudi pri mojem stricu Henryju, čuvarju obre-dne pipe plemena Arapaho (»ljudstvo modrega neba«). Stric je čista bit, njegovo srce je veliko kot nebo. Rad imam njega, njegovo delo in vse, za kar se zavzema na tem svetu. Vendar sem želel nekaj več.

Čez nekaj let sem bil posvečen v člana sufijske ločine gnauer. Doživetje je bilo globoko, mistično. Doletela me je tudi preizkušnja; moral sem obvarovati naš krožek v nevarnih okoliščinah na maroški obali. Laješaj, vodja ločine in potomec sužnjev v palači, me je vzljubil kot sina. Rad ga imam in cenim čas, ki sva ga preživela skupaj.

Pozimi leta 1989 sem že veljal za »uspešnega«. Trinajst let sem bil srečno poročen s svojo najboljšo prijateljico in veli-ko ljubeznijo. Izšlo je več mojih knjig in vodil sem delavnice duhovne psihologije. Kot zasebnik sem uspešno deloval v San Franciscu in imel sem čudovito hišo v lepem okrožju. Potoval sem po svetu in vodil delavnice. Ob delu z eneagramom fiksa-cije značaja sem začrtal nov zemljevid duševnosti, ki je pove-zoval nazore tibetanskega budizma z zahodno psihologijo in sufijskim delom z esenco.

Ko je bil ta model gotov, sem pogledal vase in videl, v čem je moj lastni razvoj pomanjkljiv. Še vedno nisem bil povsem prebujen. Še vedno sem v majhni meri povzročal trpljenje sebi in drugim. Še vedno sem, vsaj občasno, deloval iz ega.

Ko me je pritegnila Indija in sem se pripravljal na potovanje, sem si natančno ogledal svoje življenje. Bil sem se pripravljen odpovedati vsemu, razen ljubezni do žene. Več dni sem trpel zaradi bolečine ob ločitvi. Jokal in ihtel sem ob misli, da jo bom moral zapustiti. Pozneje, ob nogah Učitelja, sem spoznal, da se moram odreči edinole trpljenju. Nikoli se ni treba odpovedati ljubezni.

Ko sem odpotoval v Indijo, nisem vedel, kam me bo vo-dila pot. Vedel sem le, da želim najti povsem prebujeno bitje, ki bo znalo prenesti budnost tudi name. Če ne bi našel nikogar prebujenega na tej ravni, sem hotel najti vsaj sufije, ki poznajo eneagram.

Petega januarja 1990 sem pristal v Delhiju. Moj načrt je bil najti razsvetljene sufije, morda v obmejnem področju Pakistana, ali pa odpotovati v Sikim in poiskati tibetanskega lamo, ki je pred nekaj leti brez besed prenesel name duhovno moč.

Prvi večer v Delhiju sem se odpravil v staro muslimansko četrt, imenovano Nizamudhin. Zanjo mi je povedal lastnik hotela, v katerem sem se nastanil. Obiskal sem grobnico Nizamudhina, sufijskega svetnika iz 15. stoletja in tam prosil za vodstvo in popolno prebujenje. Večerjal sem v muslimanski restavraciji Karim. Ko sem čakal natakarja, je nekdo vstopil in sedel k bližnji mizi, s hrbtom proti meni. Namesto da bi natakar najprej prišel k meni, se je ustavil pri tem gostu. Neupoštevanje vrstnega reda me je rahlo razjezilo. Ko je natakar stopil k moji mizi, da bi prevzel naročilo, se je drugi gost obrnil in rekel: »Jaz plačam vse, kar si bo zaželel.« Potem me je vprašal, ali se mi lahko pridruži.

Bil je minister in v mestu se je zadržal samo en dan. Njegova sestra je pisala knjige o sufijih; zatrdil je, da pozna posebno zanimive. Že naslednji dan ga je čakal polet, zato mi je izročil seznam sufijev, ki jih je poznal. Obljubil je, da mi bo zaupal še več imen po vrnitvi v domače mesto, Lucknow. Poskrbel je, da me bodo predstavili vodji sufijev ločine nakšbandi v starem Delhiju, in me nato odpeljal do mojega hotela v vladnem avtomobilu z voznikom.

Naslednja dva tedna sem obiskoval sufijske svetnike ločine nakšbandi in druge. Povsod sem bil razočaran. Medtem sem dobil vizo za Pakistan in Sikim. Uredil sem vse potrebno za polet v Lahore.

Preden sem se odpravil v Pakistan, sem se odločil obiskati novega prijatelja, ministra, na njegovem domu v Lucknowu, saj mi je obljubil še več imen sufijev. Poleg tega sem vedel za nekega učitelja v Lucknowu. V Kaliforniji sem srečal enega njegovih učencev, a ko sem ga vprašal po učiteljevem naslovu, me je zavrnil. Zato nisem poznal učiteljevega imena in naslova.

Ko sem prispel v Lucknow, sem telefoniral ženi in jo prosil, naj mi priskrbi ime in naslov tega učitelja. Izvedela je samo njegovo ime: Poonja. Čutil sem močno težnjo, da bi ga našel, a nisem imel pojma, kje naj začnem.

Povzpel sem se na streho hotela, stare palače z imenom Carlton, in znova zaprosil za pomoč. Dvignil sem pogled v nebo in zagledal znamenje. Nikoli prej nisem videl česa takšnega – na nebu sta plesala rdeč in črn kvadrat. Vedel sem, da je to znak, kje živi Poonja. (Teden dni zatem mi je Poonja, imenovan tudi Papaji, pokazal zmaje, ki jih spuščajo v njegovi soseščini, in takrat sem dojel, kaj sem videl s hotelske strehe.)

V hotelu sem poiskal telefonski imenik. Stran s črko P je bila iztrgana. Našel sem drug imenik in v njem naslov, na katerem je živel Poonja. Pozanimal sem se in izvedel, da je naslov natančno tam, kjer so mi ga pokazali zmaji.

Devetnajstega januarja 1990, na moj 43. rojstni dan, sem stopal po stranskih ulicah stare mestne četrti, imenovane Narhi market. Več domačinov mi je prijazno pokazalo pot in nazadnje so me usmerili k majhnim vratom ene od vrstnih hiš. Potrkal sem. Mož, ki je prišel odpret, je s širokim nasme-hom dejal: »Da, zgoraj je. Čaka vas.«

Z ozkega dvorišča sem se po stopnicah povzpel do majhne spalnice. Sedel je na postelji. »Pridi, pridi,« me je pozdravil. V sobi je bilo prostora samo za njegovo posteljo in stol. Povabil me je, naj prisedem k njemu na posteljo.

»Čemu si prišel?« je vprašal.

»Zares sem pripravljen na prebujenje,« sem odgovoril. Smejal se je in smejal. Objela sva se in v tistem trenutku ni bilo nobenega dvoma; srečal sem svojega Učitelja. Z vso goto-vostjo sem vedel, da je pred menoj moje Sebstvo.

»Veš,« je rekel, »neki mladenič je pred kratkim prišel iz Avstralije z žgočim vprašanjem. To vprašanje ga je obsedlo, skočil je na letalo in prišel sem samo z oblačili, ki jih je imel na sebi. Bila je zima, on pa je bil oblečen v hlače in majico s kratkimi rokavi. Posodil sem mu pulover in druga topla obla-čila. Enostavno je moral dobiti odgovor na svoje vprašanje.« Umolknil je in me pogledal. »Želel je vedeti, ali je vesolje izraz njegove volje.« Ko mi je Šri Poonjaji [izg. Pundžadži] to povedal, mi ni namignil odgovora. Samo pogledal me je.

Prvič v življenju sem se znašel v zadregi ob duhovnem vprašanju, na katero nisem imel pripravljenega odgovora. Zavedal sem se, da »vem« odgovor v teoriji, ne pa direktno. Ko me je Učitelj pogledal, nisem mogel sploh ničesar reči. Takrat se je moj um ustavil in vse moje »znanje« je začasno izginilo. Srečal sem nekoga, ki mi je bil kos.

Čez nekaj dni sem začel pisati to knjigo. Prvotni naslov je bil Ob živem zenovskem mojstru.

Naslednje štiri ali pet dni sem preživel sam s Šri Poonjajijem. Vprašal sem ga, ali ga lahko kličem Baba. Zasmejal se je in rekel, da nima nič proti. Potem sem slišal, da ga vnuki kličejo Papaji, in kmalu sem jih posnemal. Vsak dan je bil brezčasna večnost blaženosti. Čez dva dni sem izročil Papajiju svoj potni list, vozovnice in denar. Rekel sem, da me ne zanima več razsvetljenje. Želel sem si samo spati pred njegovimi vrati in skrbeti zanj. Zasmejal se je in me igrivo klofnil.

Skupaj sva hodila na vsakodnevne sprehode. Razkazal mi je lokalne znamenitosti in poskrbel, da sem spoznal tamkajšnjo hrano. Ko sva kaj kupila, bodisi pri uličnih prodajalcih ali v majhnih trgovinah, je vedno on plačal.

Skupaj sva povečerjala, kar so pripravili njegovi vnuki, potem sva šla gor v njegovo sobo, kjer je odgovarjal na pošto. Skupaj z njegovim sinom Surendro smo predebatirali satsang * tistega dne. Papajiju sem bral začetne odlomke te knjige. Uži-val je v njih in me spodbujal k pisanju.

Nekega večera se mi je posvetilo, čemu se moram odpo-vedati. Ne samo življenju ali svetu, marveč celotnemu vesolju!

»Nič od tega ni nikoli obstajalo,« je rekel z nasmehom.

»Papaji,« sem rekel, »čeprav sem vedel, da je to življenje enako sanjam, sem se zaobljubil kot Bodhisatva. Obljubil sem, da se bom vrnil.«

»O moj Bog!« je rekel z zaigrano grozo. »Dobro, da sem te našel, sicer bi privlekel nazaj še mene!«

Nazadnje je rekel, da nanj čakajo ljudje, ki bi ga radi videli. Zatarnal sem: »Ne, ne hodi! Ljubosumen sem.« Spet se je zasmejal in me klofnil.

»Sedi in glej,« je rekel.

Kar sem videl, je bilo čudežno. Opazoval sem ljudi, kako so prihajali, se v nekaj tednih razsvetlili in potem odšli. Sprva sem mislil, da je zenovski mojster. Toda, ko je bil pred njim častilec Anandamayi Ma, je govoril kot hindujec. Tistim, ki so vadili vipasano, je govoril o Budovih naukih. Kristjanom je govoril o skritem pomenu Jezusovega učenja. Ko je kdo omenil sufije, je pripovedoval zgodbe o Kabirju.

Njegovo govorjenje se ni razlikovalo od globoke tišine, ki se je širila okrog njega. Ko sem ga vprašal, kako naj se znebim uma, je rekel: »Samo bodi tiho.« Tako sem storil in um se je ustavil. Čudež! Nikoli nisem srečal duhovnega učitelja, ki bi vsaj dopuščal možnost, da se um lahko ustavi. Tu pa je bil Mojster, po čigar milosti se je ducatom ljudi um ustavil brez truda.

Lao Ce (v klasičnem taoističnem delu Tao te čing), kot tudi mojstra čana Hui Neng ter Huang Po, so govorili in pisali v stanju »brez uma«. Možnost, da se stanje brez uma direktno prenese na vse, ki si ga želijo, je presegala moje najbolj divje sanje. Učitelj mi je jasno pokazal, da z doživetjem bivanja brez uma dosežemo blaženost ob prepoznanju Sebstva.

• • •

Opazoval sem, kako se nenehen tok ljudi z vsega sveta preliva skozi Papajijevo dnevno sobo. Število udeležencev satsanga je namreč postalo preveliko za njegovo spalnico. Šest do deset ljudi se je lahko stisnilo v majhno dnevno sobo. Opazoval sem, kako so se ljudje naučili brez truda odvreči um in predstavo o osebnem egu, ter tako odkrili, kar je bilo vedno navzoče in resnično. Eden za drugim so se poistovetili s Praznino, Tišino, Ljubeznijo.

Bil sem tudi priča neverjetne neotesanosti. Ljudje pove-čini niso imeli pojma, kam so prišli. Nekateri so se oglasili mimogrede na poti v Radžastan, kamor so šli jahat slone. Drugi so se oglasili za nekaj dni, ker so bili ravno v tem delu države. Papaji je vsakogar sprejel v svoj dom in z njim ravnal kot z gostom. Obiskovalcem je stregel čaj, piškote in sadje, vodil jih je na sprehode in jim kupoval hrano. A mnogi so povsem zgrešili to izjemno priložnost. Videli so prijaznega starega moža, ki se je zdel poln ljubezni. Nekateri so ga klicali Poonja, ne da bi vsaj na koncu dodali pripono -ji, ki je znak spoštovanja. (To je tako, kot če bi v svoji deželi poklicali nekoga »Hej, Novak!«) Nekateri so sedeli v njegovi dnevni sobi, ne da bi se predstavili. Spet druge, ki se niso zavedali, kaj jih čaka, je zajela njegova milost in so se razsvetlili.

Papaji je šel vsak dan na sprehod in satsang se je zgodil med pohajkovanjem po ulicah ali med sedenjem pod dreve-som. Peljal nas je na sredino tržnice, da bi spoznali, da no-tranja tišina in daršan nista odvisna od ničesar zunanjega. Na tržnici je vsakogar pogostil s slaščicami, ali pa je povabil zbrane na prigrizek pri svojih najljubših uličnih stojnicah.

• • •

Poonjaji je dejal, da pravi učitelj ne zahteva popolnoma ničesar od svojih učencev. To je znak pravega učitelja. Ker ni zahteval ničesar, mu mnogi niso ničesar naklonili, še vljudnosti ne. To ga ni nikoli oviralo, da ne bi dajal vsega. Kdor je imel oči, da vidi, je doživel najredkejši dogodek na svetu – priložnost za bivanje v navzočnosti živega svetnika, pravega Bude, ki je govoril čisto resnico in je prenašal plamen razsvetljenja in svobode vsem, ki so vstopili skozi njegova vrata.

Bil sem osupel, ko so se med našimi sprehodi ljudje od-cepljali v skupinice in klepetali o nepomembnih rečeh. Obna-šali so se, kot da najredkejši dogodek od vseh ni nič posebne-ga. Navzočnost resničnega živega Mojstra so imeli za samo po sebi umevno. A nekatere je živa ljubezen tako pritegnila, da niso mogli odmakniti oči od mojstra. Žejno so pili in vse jim je bilo dano! Papaji ni nikoli ničesar zahteval v povračilo.

Ni mi dovolil, da bi ostal z njim, ali da bi v svojem življe-nju karkoli spremenil. Ob koncu februarja sem moral oditi. Rekel sem mu, da se bom vrnil z ženo, saj sem si želel, da bi se tudi ona srečala z njim. To ga je vzradostilo. Povedal sem mu, da je moja žena boginja. Sprva je bila moja učenka, a v zadnjih nekaj letih je postala moja učiteljica.

Pred mojim odhodom iz Indije mi je želel pokazati Gango*. (Ljubil je to reko. Mnogo let prej, med Kumbha melo, je duh Gange prišel po njegov daršan. Ko se je Papaji upokojil, ko so bili njegovi otroci poročeni in vse dolžnosti opravljene, je živel v votlini na bregu Gange.)

S spalnikom drugega razreda sva se iz Lucknowa od-peljala proti Hardwaru. V predelku, ki ga je od drugih ločevala samo zavesa, sva spala skupaj s smrčečimi neznanci. Vlak po voznem redu prispe v Hardwar ob petih zjutraj. Papaji je vstal ob štirih in poskrbel, da sva bila pravočasno urejena in pripravljena. (Ali sem omenil, da je imel takrat osemdeset let?) Od petih do sedmih sva sedela na postaji, da ne bi motila prebivalcev hiše, v kateri je običajno najel sobo.

Mnogi so mu ponujali hiše in ašrame po vsem svetu, vendar je vsakogar zavrnil. »Ideja, da bi si lastil kos Matere Zemlje, mi je odvratna,« je govoril. »Nekoč sem obiskal čajno plantažo na jugu. Potem, ko mi je upravnik razkazal posestvo, sem obstal pred čudovito mandarino. Rekel sem ji: 'O, kakšna krasna mama si, z vsemi svojimi otročki.' V svojem življenju nisem nikoli utrgal sadeža ali cvetlice. Samo stal sem in jo občudoval – in takrat je spustila ducat plodov pred moje noge. Mati Zemlja zelo dobro skrbi zame.«

Ko sva na železniški postaji čakala, da se bo zdanilo, je povedal: »Nekoč sem prispel v Delhi ob dveh zjutraj. Spal sem pred vrati prijateljeve hiše, dokler se ni družina ob šestih zbudila. Če bi imel ašram, mi nikdar ne bi dopustili tolikšne svobode.«

Vprašal sem ga, ali bi bilo mogoče živeti v razsvetljeni skupnosti. Odgovoril je: »Naj tatovi živijo skupaj, peščica razsvetljenih pa naj se razprši po svetu.«



Eli Jaxon-Bear

15. decembra 1991



Knjiga temelji na zvočnih posnetkih satsangov, ki so po-tekali v Lucknowu in Hardwaru v Indiji, med januarjem 1990 in aprilom 1991. Satsangi, na katerih je bil vsakdo dobrodošel, so se odvijali na domu Šri Poonje, popolnoma samouresni-čenega satguruja. Vprašanja različnih udeležencev so pred-stavljena kot vprašanja enega.

Šri Poonjaji se je rodil 13. oktobra 1910 v zahodnem Punjabu. Prvi samadhi* je doživel pri devetih letih. Svojega učitelja, bhagavana Ramano Maharšija, je srečal leta 1944. Še naprej je delal in podpiral številne člane svoje razširjene družine vse do upokojitve leta 1966.

Nekaj časa je živel na bregovih reke Gange in potoval po svetu, zdaj pa živi v Lucknowu v Indiji. Število obiskovalcev je naraslo v stotine, zato je njegov dom postal pretesen. Satsang se odvija v večji hiši v soseščini.



aprila 1992





Obstaja reka misli. Njen tok odnaša vsakogar. Vsakdo se oklepa misli, zato ga odnaša navzdol.

V sebi oblikujte eno samo misel: »Hočem biti svoboden.« Ta misel se v celotnem človeštvu le redko pojavi. Tok nosi vse prebivalce planeta navzdol. Ni jim usojeno, da bi v sebi oblikovali misel: »Hočem se razsvetliti prav zdaj.«

To imenujem misel o svobodi – ki gre proti toku, v smeri izvira. Nikakršen napor ni potreben za oblikovanje te misli. Misel 'hočem biti svoboden' je sama po sebi svobodna. Ta misel vas bo popeljala do svobode. To je izjemno redka misel. Od šestih milijard zemljanov jih le peščica oblikuje to misel.



Učitelj, s teboj sem štiri dni, pa še vedno nisem razsvetljen.



(se smeje) Res, presenečen sem… Tako bister fant!



Kaj naj naredim?



Rekel ti bom, kar je moj učitelj rekel meni: »Samo bodi tiho.« Ta tišina ni odvisna od tega, ali govoriš ali ne. Ni odvisna od kakršnegakoli početja. Samo dopusti, da se um pogrezne v tišino. To zadošča.



Čakaj malo! Ne morem verjeti, kaj si mu pravkar rekel. Naučili so me, da so za dosego razsvetljenja potrebna leta in leta vadbe, urjenje in trdo delo v razponu več življenj. Ti pa praviš, da je to kakor vklop stikala, zgolj sprememba zaznave. Je tako?



Ni ti treba vklopiti ali izklopiti. Ali vklopiš sonce, da sije?



Ne.



S tem je enako. Ta svetloba je vedno tu. Nikjer nobenih stikal. Sonce nima stikal. Svoj obraz obrneš stran in temu praviš noč. Sonce ne pozna ne noči ne dneva. Ti si to sonce. To je tvoja lastna svetloba in ti si to. Ne potrebuješ nobenih sti-kal. Stikala so omejitve. Te omejitve si si postavil sam. Narava ni namestila nobenih stikal.

»Hočem to, hočem tisto. To mi ni všeč, tisto mi je všeč.« Kako se boš počutil, če boš odstranil stikalo, ki preklaplja med ugajanjem in odporom? V trenutku boš svoboden. Ugajanje in odpor te držita v jetništvu in trpljenju.

Prav tako ni zidov, na katere bi namestili stikala. Zidovi so namišljeni, kakor zidovi med državami. Ti si zgradil ta zid med teboj in nečim drugim. Podreti moraš to, kar ne obstaja.

Meja, ki si jo postavil, je trpljenje. Sam jo moraš odstra-niti. Nihče ti ne bo pomagal.



Kaj hočeš reči z besedami 'nihče ti ne bo pomagal'?



Sebstvo mora pomagati Sebstvu; nihče drug ne more pomagati. Kdo drug bo podrl ta zid? Sam si moraš pomagati. Ugotovi, ali je mogoče kdajkoli biti zunaj Sebstva.

Najprej reci: »Želim pomoč.« Potem ugotovi, kdo potre-buje pomoč. Sebstvo ne trpi. Sebstvo ni ujeto. Sebstvo je vedno svobodno.



Torej hočeš reči, da se prav um oklepa zidu, ki je trpljenje?



Tako je. Kdo je povzročil ločitev? Um je povzročil ločitev in stanje brez uma jo bo ukinilo. Ločitev ne obstaja. Že izjava 'jaz sem ločen' je smešna.

Samo če obstaja potreba po razumevanju, obstaja nekaj, kar je mogoče razumeti. Nekoč me je obiskalo nekaj Krishna-murtijevih učencev. Rekli so, da je samo ena razlika med naji-nima naukoma. Rekli so: »Krishnamurti odstranjuje pojme iz posode, Poonjaji pa do konca razbije posodo.« (se smeje)

Zato si vzemi nekaj časa, nekaj trenutkov. Takrat te nihče ne bi smel motiti. Vzemi si nekaj sekund in v tem času naj te nihče ne moti. Menim, da si prav lahko privoščiš nekaj tre-nutkov zase. Vse svoje življenje si porabil za druge, niti minu-te pa za svoje Sebstvo.

Vsak si te lasti. Ko se rodiš, ti starša pravita »najin sin«. Potem greš v šolo, kjer si »moj učenec«. Nato se poročiš in postaneš »moj mož«. Dobiš otroka, ki ti pravi »moj oče«. Znebi se tega! Ne bodi nikogaršnja last! Zavrni vse in videl boš, kaj se bo zgodilo.

Nekaj časa moraš posvetiti svojemu Sebstvu, bodisi zdaj ali v kakšnem drugem življenju. Moraš priti domov. Temu se ne moreš izogniti. Moraš se vrniti domov, bodisi zdaj ali jutri. Ti se moraš odločiti, ali bi se rad še igral. Ni pomembno. Navsezadnje ni pomembno.

Misliš, da je za to potreben čas. Ne potrebuješ časa, ker si že svoboden; samo zdi se ti, da nisi. Če hočeš biti srečen, si moraš enkrat za vselej vzeti trenutek časa, v katerem razglasiš: »SVOBODEN SEM!« Stojiš na prstih, z rokami proti nebu – Heureka! To je trenutek sreče. Trenutek silne sreče.

• • •

Kaj ti brani biti svoboden? Kaj je ovira?



Pogosto imam veliko misli in zelo težko se jih je znebiti.



Katere vrste misli imaš? Ali oblikuješ misel o svobodi?



Da.



Drži se misli o svobodi! Ali se sočasno pojavlja še katera druga misel?



Ne.



Um lahko ohranja samo eno misel naenkrat.



Razumem.



Povej, katere misli izrivajo misel o svobodi. Namenoma vnesi drugo misel, ki jo bo nadomestila. Drugo misel, ki ti je najbolj všeč. Naredi to... Naredi to!



Nočem zavreči te misli.



Zelo dobro. Zelo lepo. Če ti je ta misel všeč, kam te bo popeljala? Kje bodo druge misli? Kje je svoboda? Koliko kilo-metrov je oddaljena od tebe?



Mislim, da ni daleč od mene.



Če ni daleč od tebe – koliko časa torej potrebuješ, da bi prišel sem? Koliko časa potrebuješ, da bi bil to, kar si? Svo-boda je tukaj in zdaj. Koliko časa potrebuješ, da bi bil tukaj in zdaj?



Čim manj.



Tako je, čim manj. Ali bova temu rekla kar ta trenutek? Ta hip? Najmanj časa, kolikor je mogoče. Ta trenutek je čas. Zdaj poglej ta trenutek, najkrajši čas. Zazri se v ta hip, če ni daleč stran. Prav zdaj skoči vanj!



Kako?



Zdaj!



(veliko smeha)



Torej, na kaj misliš?



Na nič. Samo ta trenutek.



Nobena misel te ne vznemirja?



Samo to, da iščem misli.



Tako, tako. Še naprej išči misli. Ali se zavedaš, kaj si rekel?



Da.



Če ne iščeš misli, bodo misli iskale tebe. Če ne gledaš, te bodo napadle vse misli. Poskusi. Ali ujameš misel, če jo iščeš?



Izginile so.



Zdaj, ko so misli izginile, kdo si?



(tišina)



To je najboljši možni odgovor. Ostani tako! Če izstopiš iz tišine, nastanejo težave. Ničesar ne potrebuješ. Večnost je tukaj. Sreča je tukaj. Nobena smrt ne more vstopiti v to tišino. Nobena težava ne more vstopiti sem. Če stopiš ven, je tam samsara. Neskončna veriga rojstev in smrti. Nobena misel, noben pojem ne more vstopiti sem. Tu, v praznini, so izpolnjene vse želje. Če stopiš ven in se poganjaš za željami, ne bodo nikoli izpolnjene.

• • •

Vse moje življenje, še ko sem bil deček, je bila želja po svobodi močnejša od vseh drugih želja. Zdi se, da to v resnici ni želja, bolj je podobno hrepenenju. Videti je, da me ta želja vleče nazaj, medtem ko me druge želje vlečejo ven. Želja po svobodi skrivnostno vztraja, druge želje pa prihajajo in odhajajo in se spreminjajo v skladu z mojimi mislimi. Žgoča želja po svobodi je vedno tu. Zdi se globlja od uma. Je res tako?



To je najmočnejša želja. Vse druge želje so površinske. Kot vidiš, se pojavljajo in izginjajo. Želja po svobodi je močna in moraš se odzvati nanjo. Ko se odzoveš, te povede nazaj domov. Če je ne uresničiš v tem življenju, te bo še naprej vznemirjala.

Ta želja se mora uresničiti, če ti je prav ali ne. Zato si prišel sem. Kakšna šala! Ta želja ti sledi, kamorkoli greš, v vse tvoje inkarnacije. Ne bo te zapustila. Kako te je privedla sem? Pustil si svoje delo, svoje podjetje. Zakaj si moral priti sem? Le razmisli o tem. Moraš se vrniti domov! Kako dolgo se lahko zadržuješ na tržnici?



Zdi se, da je edini odziv na željo pogledati navznoter, od koder izvira um. Iti v prostor, kjer izvirajo misli in ostati tam. To je pravilen odziv, ali ne?



Drži. Brez premora opazuj um. Brez premora. Spoznal boš, kdo si.





Očiščevanje

Ko pomislim na pojem 'očiščevanje', se mi zdi popolnoma nesmiseln. Zanima me, ali bi hotel spregovoriti o vrednosti očiščevanja. Mnogi učitelji govorijo svojim učencem, naj se še bolj očistijo, da bodo dosegli globlje spoznanje.



Če želiš očiščenje, mora biti za začetek učiteljev um prekrit s prahom, on pa želi, da bi ga nekdo obrisal. V resnici ni nobenega prahu. Brisati nekaj, kar ni prašno, je izguba časa. Odkod je prišel prah? In kam ga boš pospravil? S kakšno metlo ga boš pometel? Če pogledaš, vidiš, da ni prostora, kamor bi se lahko nabiral prah. Bolje je pomesti s pojmom očiščevanja. Ti si praznina. Kje bi se lahko nabiral prah?







Kdo si?

Papaji je vprašal novega obiskovalca:



Kdo si? Dam ti pet minut, ker si Indijec. Drugi morda mislijo, da s teboj bolje ravnam, ker si Indijec, oni pa so zahodnjaki. Zato bo res tako. Dam ti pet minut, da najdeš odgovor.



Pet minut?! S tem vprašanjem se ukvarjam dve leti in pol!



Prav imaš. Pet minut je preveč, vendar si gost. Želim lepo ravnati s teboj.

Poglej… Kolikšna je razdalja od Kanpurja, od koder si prišel, do sem?



Okoli 90 kilometrov, okoli tri ure.



Tri ure. No, zakaj potrebuješ tri ure?



Zaradi razdalje.



Zelo dobro, zelo dobro. Torej, kje je jaz, ki postavlja vprašanje? In kje je jaz v 'kdo sem jaz?' Bil sem vljuden in sem ti dal pet minut. Toda, če ni prostora – če ni razdalje – bi moral odgovoriti pri priči!

• • •

Včeraj sem bil zelo ganjen, ko si govoril o poslušnosti. Živeti poslušno vsako sekundo, poslušnost Temu vsako sekundo.



Da.



Poslušnost je možna le v dvojnosti, mar ne?



To je tvoje Sebstvo. Kje je dvojnost?



Samó Sebstvo.



Ljubiš svoje Sebstvo. Ali ni to poslušnost?

Ko se reka izlije v morje, ko se spoji z njim – ali ni to po-slušnost? Na zunaj lahko temu rečeš poslušnost; reka se vrača, da bi srečala sebe. Temu lahko rečeš poslušnost, ali pa vrnitev k izviru, odvisno od tvojega temperamenta. In ocean je srečen, da te lahko sprejme.

Če je poslušnost naložena komu drugemu, temu praviš dvojnost. Toda, kje je dvojnost? Imaš dvoje rok, dvoje nog, deset prstov, nos… to telo ima veliko delov. Vendar, ko rečeš 'jaz', ali je to dvojnost?

Ko gledaš svoj obraz v ogledalu – sta tam dve osebi? Ko uzreš resnico, veš, da od začetka do konca vesolja nikoli ni bilo dvojnosti.

Mislil sem, da Sebstvo ustvarja mnogoterost za lastno zadovoljstvo.



Ko boš prečkal ocean, boš videl praznino enosti. Ko sanjaš, vidiš mnogo različnih ljudi, mladih in starih, vidiš gore, stare milijone let, vidiš zvezde ali karkoli že. Ko pa si buden – ali rečeš temu, kar si videl v sanjah, enost ali mnogoterost?



Sanje znotraj enosti.



Ko se zbudiš, izgine tudi enost. Tudi dvojnost izgine. Torej, ko se zbudiš iz budnega sna, se vrneš v praznino. Kadar vidimo objekte, sanjamo. In ko sanjamo, to pomeni tudi, da spimo. Zato se moraš zbuditi s krikom: »Hočem biti svoboden!« S tem krikom se boš prebudil in vse bo izginilo. Sicer se boš znova in znova rojeval v neskončnih ciklusih kozmičnih dob.

• • •

Je razsvetljenje oziroma samouresničitev zgolj zavedanje, samoumevno zavedanje Biti?



Da, zavedanje. Ali popolno zavedanje Biti. Ni razlike. Popolno, vseobsegajoče zavedanje. In ti si ta zavest.

Jaz imam takšno zavest. Vendar, kot vsi vedo, je tvoje védenje mnogo globlje od mojega. V čem je razlika?



Ti delaš razliko. Sicer ni razlike.



Če bi jaz sedel na tvojem mestu, po enem tednu nihče ne bi več prihajal sem.



Lahko poskusiš. Pridi! (splošen smeh) Ko sem jaz vprašal, v čem je razlika, je moj učitelj odstranil moje razlikovanje in jaz sem to sprejel.



Mogoče je v tem bistvo. Ne sprejemam dovolj. Ampak sprejemam.



Ne sprejemaš dovolj? (se smeje) Jaz sem sprejel in potem ni bilo več težav. Če sprejmeš, ne bo več težav. Če sprejmeš 'jaz sem svoboden', si svoboden. Če sprejmeš 'jaz nisem svo-boden', nisi svoboden.

• • •

Včeraj si rekel, da se mora vsakdo nekega dne soočiti z Resnico. Ali sem razsvetljen, če v to iskreno verjamem?



Ne! JAZ SEM ne potrebuje tvoje vere ali nevere! Z vidika JAZ SEM ni razlike. V celoti sprejmi JAZ SEM, to je vse. Če sprejemaš postopno, v smislu 'počasi bom skušal sprejeti, vadil bom sprejemanje,' tedaj boš sprejel počasi. Odvisno je od tebe. JAZ SEM ostaja nespremenjen.

Razsvetljenje se ne bo spremenilo danes, jutri ali pojutri-šnjem. Ostaja enako. Ne bo se spremenilo, pa če ga dosežeš zdaj ali čez eno leto ali enkrat v tem življenju.

Ne sprejemaš ga. Sprejmi ga v celoti in mi povej, kje je še kakšna težava. Si že svoboden. Kdo ti pravi, da nisi svoboden? Ne odpiraš se svobodi. Strah te je celo reči 'svoboden sem'. Ne vem, česa te je strah.

Ko ljudje pravijo 'sem vezan, trpim, sem nesrečen', govo-rijo brez zadržkov. Nihče pa ne govori: »Sem svoboden! Sem nesmrten!« Kdo je kriv za to? Karkoli rečeš, karkoli pomisliš, se bo zgodilo. Uresničilo se bo, zdaj ali jutri. Če misliš 'sem svoboden', si svoboden.

Ljudje si ne želijo dovolj svobode. Koliko ljudi si želi svo-bodo? Pravim ti, da si že svoboden, ti pa tega ne sprejemaš. Hočeš nekaj početi. Za svobodo ni potreben nikakršen napor. Za vse drugo je morda potreben napor. Svoboda je neodvisna. Neodvisna od tvojih naporov.



Torej, nič več prizadevanja, samo sprejmem jo.



Takoj bo tu. Ko se ne trudiš, je tu. Če jo skušaš uloviti, se oddalji, saj se ženeš za nečem, kar je že tu.



To sem se naučil pri tebi. Zelo sem hvaležen.



(se smeje) Odlično. To si se naučil tukaj, torej je tvoje delo končano. Če se niti najmanj ne trudiš, si direktno To.

• • •





Želja po svobodi in misel 'kdo sem jaz'? – je to isto?



Isto. Isto. 'Kdo sem jaz' te pripelje nazaj, če si želiš svobodo. Komu se je porodila ta želja? 'Meni', boš rekel. Potem ugotovi, kdo si!



Je svoboda vera v sedanji trenutek?



Čemu vera v sedanjost? V sedanjem trenutku – kdo je tu, da bi lahko verjel v nekaj? Vera v sedanjost je vedno stvar preteklosti. Kako bi lahko verjel v sedanji trenutek? Beseda vera te samodejno prestavi v preteklost.



Hotel sem reči, da vera pomeni razumeti, da razen seda-njega trenutka ni ničesar drugega.



Da, tako je. Sedanji trenutek je svoboda. Poglobi se v sedanji trenutek. Svoboda sama. Vedno se oziraš v pretekle trenutke. Kdaj si dal priložnost sedanjemu trenutku, da bi se lahko izrazil? Nikoli nisi dal priložnosti sedanjemu trenutku. Vedno si povezan samo s preteklostjo. Ne posvečaš se temu trenutku. Zazri se v sedanji trenutek in videl boš svoj obraz.

Ko izrečeš besedo jaz, se ustavi in poglej, odkod ta jaz izvira. To je sedanji trenutek. Zazri se v jaz in spoznal boš sedanji trenutek; kaj je potem tvoja vera? Odkod izvira? Če greš naprej, boš šel v preteklost. Vrni se tja, kjer se je pojavila misel jaz. Od koderkoli se vrni tja.

• • •

Vedno si svoboden! Ni ti treba tekati za svobodo. Tekati je treba za drugimi stvarmi. Kje so svoboda, razsvetljenje, mir, blaženost? Tukaj. In kakšen trud je potreben, da si tukaj? Ničesar ti ni treba storiti, da bi ostal, kakršen si.

Kam lahko kreneš? Kreniti moraš le, če si nekje drugje. Kreniti od kod? Če si doma, ne potrebuješ letala. Samo odvrzi zgrešene ideje, izposojene od drugih, od družbe, od tvojih staršev, tvoje religije. Ni v tvoji naravi, da bi bil nesrečen ali da bi trpel.



Lahko to dosežem hitro ali počasi, zelo počasi?



Samo um, ki te vara, pravi, da počasi. Kakšno razumevanje potrebuješ, da bi obstajal prav zdaj? Da bi bil zdaj, kar že si, ne potrebuješ nikakršnega razumevanja ali nerazumevanja.



Zakaj sem potem prišel sem?



Prišel si sem, ker si mislil, da si tam!

• • •

Ko pogledam v tvoje oči, vidim samo Sebstvo. Zavedam se, da s tem, ko spoštujem tebe, spoštujem Sebstvo. A še vedno se nisem naučil spoštovati Sebstva v vsakomer. Lahko ga spoštu-jem v tebi, vendar še vedno primerjam in obsojam ljudi. Ne vidim Sebstva v vsakomer.

satsang - druženje z Resnico

izvirno ime reke Ganges

* stanje blaženosti

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Poonjo - Zbudi se in zarjovi
Ovitek knjige Poonjo - Zbudi se in zarjovi

Comments are closed.