ZBUDI SE IN ZARJOVI 2 – Harilal W. L. Poonjo

Naslovnica knjige Sri Poonjo Zbudi Se In Zarjovi
Naslovnica knjige Sri Poonjo Zbudi Se In Zarjovi
Naslov: ZBUDI SE IN ZARJOVI 2. DEL
Avtor: HARILAL W. L. POONJO
Število strani : 186
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-421-9
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-420-2        

Del besedila knjige:

Vsebina

Predgovor_ 11
O Šri Poonjajiju_ 13
Kaj je razsvetljenje?_ 23
Zahteve za satsang_ 32
Odnos z učiteljem__ 39
Narava »jaza«_ 52
Meditacija_ 69
Narava uma in vasane_ 92
Past čutil 118
Poizvedovanje in predanost 140
Izberi totalno smrt 167
Kako živeti v svetu_ 180
Dušna ljubezen – neznana skrivnost 198


V igri Kali juge je Šri Ramana vpeljal tišino in samopoizvedovanje v satvični sferi. Zato mu pravijo Maharši. Šri Poonjaji je zanesel plamen tišine na tržnico. Razvnel je skrito žarenje nebivanja v deželi dejavnosti. In ogenj zajema svet. Zato mu pravijo Papaji, ljubljeni oče vseh. vdani sin

H. W. L. POONJA, 1948 
Predgovor Prvič sem obiskal Poonjajija junija 1990. Takrat je živel pri sinovi družini, v mestu Lucknow v Indiji. Ko sva z ženo prispela po naporni štirinajsturni vožnji z vlakom iz Nainitala v predgorju Himalaje, sva se znašla v vročini devetin-štiridesetih stopinj. Najprej sva telefonirala Poonjajiju in povedal nama je, kako prideva do njegove hiše. Ni se nama sanjalo, da bo to, kar se bo zgodilo ob petih popoldne, tako spremenilo najino življenje, da nikoli ne bova mogla biti dovolj hvaležna. Tisti dan ni bilo drugih obiskovalcev. Sprejel naju je v dnevni sobi, kot da sva družinska člana. Ponudil nama je piškote in čaj. Nikoli v življenju nisem doživel takšne ljubezni na prvi pogled! Ni besed, ki bi ustrezno opisale lepoto v tistih očeh. Čez eno uro sva šla z njim na sprehod po ulicah. Kar je prej delovalo kot hrupno, vrveče mesto, je postalo paradiž, ko sva hodila ob njem. Zadnje, česar se spominjam tistega večera, je hoja proti najinemu hotelu. Tedaj sva doživljala radost, kakršne prej nisva poznala. Pri Poonjajiju sta se me najgloblje dotaknili njegova ljubezen in ponižnost. Ko je moja žena čez nekaj dni zbolela, je osebno telefoniral zdravniku in ga vprašal za nasvet. Vsak dan se je napotil na tržnico, kjer je kupil svež jogurt in zdravila. Odpravil me je nazaj v hotel z natančnimi navodili, kako naj skrbim za ženo. Nato je še poklical voznika rikše, plačal vožnjo in mu podrobno razložil, kam naj me odpelje. Njegova ljubezen se je dotaknila vsega na njegovi poti! Tisti teden je bral poglavje iz Abhishiktanandove knjige, ki opisuje srečanje tega krščanskega meniha z njim, leta 1953. Ko je Abhishiktananda vprašal Poonjajija, zakaj ga ni razsve-tlil, mu je Poonjaji odgovoril, da ni »ločenega posameznika«, ki bi ga bilo treba razsvetliti. Samo um si ustvari predstavo o individualnosti in potem o vezanosti ter razsvetljenju. Tudi v času najinega obiska je govoril isto. V šestdesetih letih se ni nič spremenilo.  Kakšen zaklad čaka bralca v poglavjih te knjige! Učiteljeve besede so jasne, polne ljubezni in lepote. Ni lepšega prizora od pogleda, ki ga naš ljubljeni Papa nameni človeku, željnemu samospoznanja. Največje možno darilo je, da takšen mojster hodi po zemlji v času našega življenja.  

Nataraj Boulder, Kolorado decembra 1992  

O Šri Poonjajiju  

Šri Harilal W. Poonja se je rodil 13. oktobra 1910 v indijskem kraju Gujranwala. Njegov stric je bil eden slovečih indijskih svetnikov, svami Rama Tirtha. Otroštvo je preživel v Lyalpurju (danes Faisalabad), v zahodnem delu države Punjab, ki je kasneje postal del Pakistana. Pesmi Rama Tirthe izhajajo iz nedualne zavesti, ki je obet advajtskega hinduizma. Njegovi stihi, uvidi in ljubezen do narave pomembno odsevajo v prebujenju njegovega nečaka. Rama Tirtha se je umaknil v samoto v svojo ljubljeno Himalajo. Oktobra 1906, ko mu je bilo štiriintrideset let, je zakoračil v besnečo reko in se ni več vrnil. Na stenski sliki na zidu templja v Rishikeshu je tako osupljivo podoben Poonjajiju v mladih letih, da opazovalcu zastane dih. Šri Poonjaji se je rodil čez štiri leta, prav tako oktobra. Harilal je kot otrok slišal oddajo radia Peshawar o Budi. Močno ga je navdihnila in čutil je, da mora preseči Budo, čeprav ni natančno vedel, kaj to pomeni. Približno v tistem času je v šolskem učbeniku videl podobo Bude kot koščenega asketa. Začel je skrivaj nositi svojo hrano živalim. Kmalu so se začela kazati njegova rebra. Zelo je bil zadovoljen, ko so sošolci kazali nanj, se smejali in ga klicali: »Buda, Buda!« Njegov oče pa ni bil tako zadovoljen. Skrbelo ga je za sinovo zdravje, zato ga je peljal k zdravniku, ki je pripravil fantiča do tega, da je spet začel jesti.
Harilal pa se je še vedno naskrivaj preoblačil v sadhuja in hodil po mestu z beraško skodelo. Pridigal je na mestnem trgu. V srednji šoli je kot član rokoborske ekipe v reviji prebral članek o jogi. Začel je vaditi jogo in eno leto se je hranil izključno z bivoljim mlekom. Prvi globoki samadhi je doživel približno pri devetih letih, ob koncu prve svetovne vojne. V proslavitev britanske zmage so otroci dobili priponke in prosti dan. Harilal je bil z družino v restavraciji, kjer so naročili mangov napitek. Ko so mu podali kozarec, se ni odzval. Bil je globoko zatopljen in se ni zavedal okolice. Odvedli so ga v lokalno mošejo. Tam so ga proglasili za obsedenega in so za ozdravitev recitirali mantre. 
Ko se mu je povrnila običajna zavest, ga je mama vprašala, zakaj se je vso noč smejal in jokal. Ni vedel. Vprašala ga je, ali je videl Krišno. Vendar sploh ni videl ničesar, kar bi lahko imenoval. Ni mogel najti besed za opis svojega d
oži-vetja. Ob močnem materinem vplivu je kmalu postal Krišnov častilec. Dan in noč je ponavljal mantro, s čimer je nadaljeval še dolgo po tem, ko je leta 1942 srečal svojega učitelja. Ko mu je bilo dvajset let, so ga starši poročili in vstopil je v vojsko kot častnik. Ko je opravljal vojaško službo, so nekoč njegovemu strežniku naročili: »Poonji zmanjšaj dnevno porci-jo viskija!« Strežnik je odvrnil, da Poonja sploh ne pije. Namesto tega je vstajal ob dveh zjutraj in recitiral mantre predanega oboževanja, s katerimi je vabil Krišno, naj se mu prikaže. V poznejših letih se je smejal, ko se je spominjal, kako si je včasih celo nadel ženska oblačila, da bi privabil Krišno, ki je bil znan po tem, da se rad zadržuje v družbi mladih deklet. Poonja je bil potem čez dan vidno blažen, njegovi nadrejeni pa so zmotno menili, da je pijan.
Čeprav je bil član skupine bistrih in sposobnih častnikov, ki jim je bilo namenjeno prevzeti vodenje indijske vojske po odhodu Britancev, Poonjaji ni mogel ostati v svojem poklicu. Vleklo ga je srčno hrepenenje, zato je dal odpoved. Svojo družino je preselil v očetovo hišo, očeta je prosil za podporo in se odpravil na pot duhovnega iskanja. Prekrižaril je velik del Indije, vse gor do Himalaje. Obiskoval je samostane, ašrame in svete može. Iskal je Boga. Tistemu, ki bi mu pokazal Boga, je bil pripravljen dati vse. A povsod je bil razočaran. Ni našel drugega kot »trgovce, preoblečene v sadhuje«. Z ženo in dvema otrokoma je živel v očetovi hiši in bil je brez denarja. Končno ga je učitelj poklical domov. To je znamenita zgodba. Poonjaji jo z lastnimi besedami pove na straneh 148-149, zapisana pa je tudi v prvem zvezku te knjige. Veliki modrec, Bhagavan Šri Ramana, se je kot sadhu pojavil na Poonjajijevem domu in ga napotil v Tiruvanna-malai. Tam, ob nogah učitelja, se je iskanje končalo.
Naslednjih pet let je Poonjaji delal v Madrasu, ves prosti čas pa je preživljal v navzočnosti učitelja. Leta 1947 je nekdo opozoril Maharšija, da Poonjajijeva družina živi v musli-manski polovici Punjaba. Bhagavan je naročil Poonjajiju, naj gre rešit družino pred pokoli, ki so se dogajali v času delitve Indije. Toda Poonjaji ni hotel oditi.
»Vse to so sanje,« je rekel učitelju. »Nočem te zapustiti.«
»Če so sanje, kaj lahko izgubiš?« je odvrnil Maharši. »Nikdar te ne bom zapustil.«
Resničnost teh besed se je kmalu nazorno pokazala.
Ko je Poonjaji v Lahoreju vstopal na vlak za Faisalabad, je začutil Ramanovo vodstvo. Namesto da bi se povzpel v vagon s hindujci, je iz nerazložljivega nagiba izbral vagon, poln muslimanov. Kmalu zatem, ko je vlak odpeljal s postaje, so ga ustavili muslimani in pred Poonjajijevimi očmi poklali vse hindujce.
Poskušal je zakriti vtetovirani znak OM na svoji roki, vendar so bili še vedno vidni vsi znaki hindujskega brahmina, vključno s preluknjanimi ušesnimi mečicami. Potovanje je trajalo še naslednjih dvajset ur, pri čemer je Poonjaji ne-opažen sedel sredi muslimanov.
Ko je prispel v Faisalabad, je bil položaj zares težek, po ulicah so divjali neredi. Uspelo mu je spraviti petintrideset sorodnikov na zadnji vlak, ki je odpeljal iz Lahoreja. Po odhodu tega vlaka so protestniki poruvali tračnice.     
Poznal je vojaškega častnika v Lucknowu, ki bi mu lahko pomagal, zato je preselil družino tja. Vse od takrat njegova družina živi v tem mestu. (Omembe vredno je, da tam še danes deluje fundacija svamija Rama Tirthe.) Poonjaji je v Lucknowu nekaj časa delal za podjetje Allis-Chalmers, kot prodajalec težke gradbene mehanizacije.
Čeprav je vestno delal, da bi zaslužil denar za družino in šolanje otrok, ni prenašal družinskega življenja. Čez nekaj let je zapustil Lucknow in se vrnil na jug, kjer se je zaposlil kot rudarski inženir, v džungli blizu Mangaloreja. Medtem ko je živel v preprosti koči v gozdu, je nadzoroval na stotine mož in je bil odgovoren za njihovo življenje. Odkrival je nova na-hajališča rude v džungli in obiskoval Ramanashram, občasno pa ga je našel kdo, ki se je želel od njega učiti.
Nekega dne je predsednik indijskega vrhovnega sodišča slišal za džungelskega sadhuja, opitega od Boga. Odpravil se ga je poiskat. Pričakoval je, da bo imel sadhu na sebi le krpo okoli ledij. Zato je bil zelo presenečen, ko je videl Poonjajija v usnjenih škornjih in jopiču, za volanom džipa. Vendar je zadoščalo nekaj besed in pogled, da je vrhovni sodnik prepeval in plesal v krogih. V tistem času, leta 1953, je Poonjaji srečal katoliškega meniha Abhishiktanando. (Odlomek iz menihovega opisa sre-čanja je vključen v prvi zvezek te knjige.) Na praznik guru purnima je neopažen hodil po vasi. Ustavil se je pri neki hiši, ker je rabil majhno pomoč. Povabili so ga noter. Kljub njegovim blatnim oblačilom in njegovemu ugovarjanju so ga posedli na prostor za guruja in ga častili. Pozneje so zanj zgradili majhno kočo, v upanju, da se bo vrnil v vas. Ko to pišem, je žena še vedno živa in trdi, da je Poonjajijeva najstarejša učenka. Tudi njeni otroci, ki se zdaj bližajo petdesetemu letu, so njegovi učenci.
Poonjaji se je upokojil takoj, ko so njegovi otroci odrasli, končali šole in se poročili. Leta 1966 je začel potovati po vsej Indiji in širiti spoznanje, ki ga je tako prevzelo. Živel je v votlini na bregu Gange. Kuhal je na ognju, namesto mize pa je imel plosko skalo. V času Kumbha Mele, množičnega verskega praznovanja, ki se odvije vsakih dvanajst let, se na milijone ljudi pride okopat v Gango in prejet njen daršan. Med Maha Kumbha Melo, ki se odvije na vsakih dvanajst kumb (se pravi enkrat na 144 let), je Poonjaji doživel pomembno videnje. Malo više ob reki, stran od množic, je videl čudovito mlado žensko, z očmi, kakršnih še ni videl pri človeškem bitju. Približala se mu je in vprašal jo je, kje so njeni starši. Odvrnila je, da je tam zato, da bi prejela njegov daršan. Globoko se mu je poklonila, nato pa stopila v reko in izginila. Šele tedaj je Poonjaji spoznal, da je srečal Gango, duha reke.
Nekoč se je odpravil v odmaknjene predele Himalaje, da bi poiskal nesmrtne rišije, sloveče po tem, da se hranijo s somo. Ko je hodil visoko v gorah, je srečal kašmirskega sidha jogija. Dogovorila sta se, da bosta izmenjala svoja spoznanja. Jogi je prikazal svoje moči. Znal je lebdeti v zraku in imel je palico, ki mu jo je dal Jama, bog smrti. Povedal je Poonajiju, da ne bo umrl, dokler bo imel to palico.
Ko je jogi priklical boginjo Sarasvati, je lahko govoril jezike, ki se jih ni nikdar učil. Poonjaji je govoril perzijščino, angleščino, tamilščino in druge južnoindijske jezike, zato je jogija preizkusil in bil je zadovoljen.
Mož je rekel, da ga je učitelj naučil vse, kar je znal. Vendar mu je tudi povedal, da to ni najvišje znanje. Ko je bil učitelj na smrtni postelji, ga je poslal v svet, da bi našel najvišje znanje.
Ko je jogi prikazal svoje sposobnosti, je vprašal Poonjajija, ali mu lahko pomaga najti najvišje znanje. Poonjaji je privolil. Najprej je pograbil jogijevo palico in jo zalučal v Gango. »Zdaj,« je rekel Poonjaji, »bo to telo živelo in umrlo, kakor vsa ostala telesa. Vse, kar si mi pokazal, si storil z močjo uma. Mantre, neobičajne moči in prikazovanje bogov – vse to si dosegel z umom in telesom. Zdaj se za trenutek ustavi…«
Poonjaji se je zazrl v jogijeve oči. »Zdaj poskusi,« je rekel Poonjaji. »Pokliči svoje bogove in videl boš, kaj se bo zgodilo.«
Nič se ni zgodilo. Ob tihem umu jogi ni mogel uporabljati svojih moči. Nato mu je Poonjaji z eno besedo prenesel najvišje znanje, ga razsvetlil.
Jogi se mu je globoko poklonil. Rekel je: »Učitelj mi je naročil: 'Če boš kdaj srečal koga, ki ti bo predal to znanje, mu moraš služiti do konca življenja.' Torej, gospod, vaš sluga sem. Šel bom z vami.«
Poonjaji je povedal jogiju, da vedno potuje sam. Ni do-volil, da bi se mu pridružil. Malo pred letom 1970 so mnogi zgodnji »hipijevski« iskalci odkrili Poonjajija. Takrat je bival v votlini na bregu Gange, oni pa so se odtihotapili iz svojih ašramov, da bi bili z njim. Prevzela sta ga njihovo hrepenenje in predanost.
Mnogi od teh mladih iskalcev so povabili Poonjajija, naj pride poučevat v njihovo deželo. Potoval je po Evropi, Združenih državah, Avstraliji in Južni Ameriki. Kamorkoli je šel, tam ni dovolil ustanoviti ašrama ali organizacije. Zavračal je možnost, da bi se kje ustalil. »Celotno vesolje je moj ašram,« je pojasnil.


Knjiga temelji na satsangih in osebnih pogovorih, ki so potekali v Lucknowu, v Indiji, med aprilom 1991 in decembrom 1992. Satsangi, na katerih je bil vsakdo dobrodošel, so se odvijali na domu Šri Poonje, popolnoma samouresničenega satguruja. Vprašanja različnih udele-žencev so predstavljena kot vprašanja enega.
Šri Poonjaji se je rodil 13. oktobra 1910 v zahodnem Punjabu. Prvi samadhi* je doživel pri devetih letih. Svojega učitelja, bhagavana Ramano Maharšija, je srečal leta 1944. Še naprej je delal in podpiral številne člane svoje razširje-ne družine vse do upokojitve leta 1966.
Nekaj časa je živel na bregovih reke Gange in potoval po svetu, zdaj pa živi v Lucknowu. Število obiskovalcev je naraslo v stotine, zato je njegov dom postal pretesen. Satsang se odvija v večji hiši v soseščini.


                                                                                      H. W. L. POONJA (v sredini)
Indijska vojaška akademija J. Company, 1942
Kaj je razsvetljenje?
Papaji, kaj je razsvetljenje?
Spokojen um je razsvetljenje.
•  •  •
Ko se povrneš k svojemu Sebstvu, se to imenuje prebujenje, osvoboditev, svoboda. Ko spoznaš svoje Sebstvo, poznaš vse.
Ob prebujenju odkriješ, da je celotno vesolje znotraj tebe. Vsa vesolja so v tebi in ti si vesolje.
To je najvišje razumevanje. Če veš to, veš vse. Če ne veš tega, ne veš ničesar, ne glede na količino informacij, ki si jih zbral.
Brez tega znanja si neveden. Ko spoznaš Absolut, si vse – brez začetka, sredine in konca, brez rojstva in smrti. Tedaj izginejo vsi strahovi.
•  •  •
Razsvetljenje je zunaj časa. Ni budnost, spanje ali sanje. Samo razišči željo 'hočem biti svoboden'. Iz katerega stanja izvira? To je transcendentno stanje, ki ne izvira od nikoder.
•  •  •
Papaji, kako lahko umirim um?
Tradicija predpisuje dve poti. Ena je poizvedovanje; ta je primerna za zelo redke, zelo sposobne ljudi. Druga je joga. Jogo sestavljajo koncentracija, meditacija in vaje.
Za poizvedovanje moraš biti predvsem sposoben razločevati resnično od neresničnega. To je povsem logično. Izloči, kar je resnično, in se tega trdno drži, ali pa zavrni neresnično oziroma lažno.
Branje, romanja in kopanje v svetih rekah ti ne bodo pomagali. Če poznaš vse sutre in svete spise kakor papiga, ne pomaga. Niti darovanja, askeza ali dobrodelnost ne pomagajo.
Najpomembnejši pogoj je goreča želja po svobodi. Zgolj ta želja zadošča. Če si goreče želiš svobode, bo prišel satsang.
Kaj je satsang? Bodi tiho. Kamorkoli gre um, ga privedi nazaj k njegovemu viru. Če tega ne zmoreš sam, poišči popolnega učitelja.
Pri izbiri učitelja se ne smeš zmotiti. To je pogodba med tvojim človeškim življenjem in razsvetljenjem. Ne zapravi svojega življenja ob nekom, ki ni sposoben izpolniti obljube.
Če te privlači svoboda, če moraš najti svobodo v tem življenju, v tem letu, v tem mesecu, danes, zdaj – potem se moraš odločiti. Najboljša izbira je poizvedovanje. S tem se um v trenutku umiri. Meditacija mora biti trajna. Nekaj ur ni dovolj. Moraš biti osredotočen na stvarnost pravega Sebstva. Zgolj Sebstvo je resnično, vse ostalo je lažno.
Opustiti moraš vse! Nazadnje opusti branje katerekoli knjige. Odpri lastno knjigo in bodi tiho.


•  •  • Koliko ljudi od šestih milijard na svetu si želi svobodo? Kakšna redkost je to! Mogoče Zemlja ne more roditi niti ene razsvetljene osebe v vsaki deželi. Da bi videli razsvetljenega človeka, se oziramo 2535 let v preteklost. Tam odkrijemo princa, ki je postal razsvetljen, in še vedno vsak dan ponavljamo njegovo ime.
Ponoči se je prebudil ob ženi – kraljici – in sinu. Imel je palačo, slone, konje, zaklade, vojsko in plesalke. Mladi mož v palači ni videl nobenega trpljenja. Odkod se mu je pojavila želja 'hočem biti svoboden'?
Torej, prebudil se je opolnoči. Na eni strani je videl okras dežele, svojo ženo, na drugi strani svojega sina, dar za-konskega življenja. Sam je ležal na sredini, med njima. Ko to poslušaš, ne izključuj sebe! Ti sam si Buda. On je bil človek. Ti si človek. Mogoče je imel več odgovornosti od tebe. Imel je ogromno obveznosti, več kakor ti. Moral je najti čas za željo po svobodi.  
Ta človek je našel čas in zdaj nam kaže luč. Buda ni mrtev. Vsak dan se ga spominjamo. Živi v srcih vseh ljudi. Kdo ne pozna Bude? Njegovo ime sije v vseh deželah. Ti sam si Buda! Ne podcenjuj se. Premoreš isto luč, isto modrost, isto zavest kakor on. Če želiš odlašati, lahko nadaljuješ z naslednjim rojstvom. Če imaš neizpolnjene želje, se moraš spet roditi iz naslednje maternice. Če hočeš prenehati s tem, si izpolni vse želje v trenutku! Če ne ostane nobena želja, kako bi se lahko znova rodil? Edini način za rešitev iz tega kroga je, da si izpolniš vse želje v trenutku. Do zdaj si preizkušal drugi način: izpolniš si eno željo, nato se pojavi naslednja. Izpolniš si to, pojavi se še ena. Povprašaj kralje, vladarje tega sveta, in odkril boš, da imajo želje in strahove. Vprašaj poslovneža. Tudi on ima želje in strahove, saj si želi več denarja. Delavec, duhovnik, vojak – vsak ima neizpolnjene želje. Svoje želje si lahko enostavno izpolniš z ognjem. Potrebuješ ogenj, da boš požgal skladišče vseh želja, ki si jih zbral v spominu. V trenutku jih bo sežgala ena želja: razsvetljenje!
Z razsvetljenjem se vse želje upepelijo. Ni se ti treba več vračati v nobeno maternico. Sicer bi moral štopati iz kraja v kraj, od maternice do maternice. Za to sploh ne potrebuješ časa. Zadošča, da imaš to edino željo. Ta pristop vedno deluje, saj se želja po razsvetljenju ne more navezati na noben objekt. Želja po objektih, hrepenenje po nečem, česar nimaš, morda zahteva nekaj časa. Toda ta želja – spoznati lastno resnično Sebstvo – te ne more odvesti daleč za svojo izpolnitev. Ta želja bo izpolnjena v trenutku, ker je želeni objekt subjekt! Subjekt hrepeni po vrnitvi k subjektu. Zavest si v sebi želi, da bi se vrnila k zavesti. Koliko časa potrebuješ za vrnitev domov, če sediš doma?

•  •  •
Če prav razumem, smo vsi razsvetljeni. Opustiti moramo idejo, da nismo razsvetljeni, drži?
Delno si dojel. 'Nisem razsvetljen' je ideja. 'Razsvetljen sem' je prav tako ideja. Razumeš? Znebi se obeh idej. Kaj vidiš?
(Spraševalec nekaj časa molči.)
Aha! Smehljaj na tvojem obrazu ni niti razsvetljen niti vezan. Še naprej se smehljaj in še naprej bodi tiho. Katera misel je v tvojem umu, ko se smehljaš? Kdo si? Kdo se smehlja? Če zavržeš vezanost in svobodo, se pojavi smehljaj. Zdaj nadaljuj, ne da bi se oziral na vezanost ali razsvetljenje.
•  •  •
Papaji, že nekaj dni sedim tukaj in postavljam vprašanja. Toda ne vem, kaj se zgodi vsakič, ko me pogledaš. Ne razumem niti besede tega, kar govoriš. Tako je, kot bi govoril v tujem jeziku. Naj se trudim razumeti?
Lahko se trudiš, če želiš. Kdo bi te oviral? Celo misel na trud zagotovo prihaja iz Vira. A še preden se začneš truditi – ali se moraš truditi, da bi postal človek? Ne, človek sem.
No, vidiš. Zakaj bi torej skušal postati konj? (smeh)
Ampak ne razumem besed, ki jih govoriš. Tudi zdaj, ko me gledaš, se dogaja nekaj, česar ne razumem.
Ni ti treba razumeti. Govoril bom še toliko časa, da bo tvoje razumevanje pri koncu. Konec tvojega razumevanja bo konec mojega govorjenja. Zato se ti odpovej razumevanju, jaz pa bom nehal govoriti. Razumevanje ne pomaga. Iz ušesa gre naravnost v spomin. Razumevanje morda koristi pri učenju nečesa, ne koristi pa svobodi. Za svobodo ne potrebuješ niti ene besede. Svoboda je brezmadežna.

•  •  • Praviš, da je v šestdesetih letih samo peščica tistih, ki so prišli k tebi, dejansko dosegla končno svobodo. Kaj to pomeni za nas?
Nisem vas črtal s svojega seznama. (smeh)
•  •  •
Če so to sanje, zakaj toliko ljudi verjame, da je resnično?
Nihče ne dvomi o resničnosti sveta. Ko ljudje vidijo drevesa in gore, so prepričani, da vse to obstaja. Šele ko je njihovo prepričanje omajano, podvomijo v sanje. Zbudite se in spoznajte, da ste sanjali!
Kako se zbuditi? S satsangom. Satsang je pogovor o svobodi. Po zaslugi satsanga spoznate, da se lahko odpoveste vsem sanjam o telesu in številnih odnosih. Zelo, zelo redki se zares odločijo, da se bodo prebudili.
Buda se je prebudil. Spal je ob svoji čudoviti, mladi ženi in se je prebudil. Čudovita žena na eni strani, sin na drugi, palače, sloni – on pa je izbral nekaj drugega.
Še en kralj se je prebudil. Zvečer, ob polni luni, je ležal na strehi palače z dvema kraljicama – z eno na vsaki strani. Opazoval je lepoto lune, ko sta mimo zleteli dve beli ptici. Hipoma se je zdramil in si ogledal položaj: kralj v svoji palači, z dvema kraljicama ob sebi. Imel je največ, kar svet lahko ponudi. Pravi srečnež! Tiho je vstal, zapustil palačo in odšel v gozd, da bi lahko svobodno živel.
Tu in tam boste naleteli na različne zgodbe o prebujenju. Ko se boste prebudili, boste vedeli, da ste samo sanjali. Ko sanjate, se vse zdi resnično in ne veste, da sanjate. Nazadnje se pojavi zmožnost razločevanja po zaslugi vprašanj: »Odkod sem prišel? Kdo sem?« Z razločevanjem boste spoznali naravo sanj. 

•  •  • Kaj je razsvetljenje?
Ne uporabljam te besede.
Samouresničen?
Nič. Ne postani nič. Celo razsvetljenje pomeni nekaj postati. Bodi to, kar si. Ne označuj se z nalepko. Ne sprejmi nobenega žiga. Žigosanje je za živali. Kakšen žig lahko nosi Sebstvo, ki je BREZ IMENA in BREZ OBLIKE? Odkod izvira beseda »razsvetljenje«? To je beseda, kajne? Preden je postala beseda – odkod izvira njen koren?
To je misel. 
Drži. Pred mislijo pa je bila tišina. Torej, najprej tišina, nato misel, nato besede. Razsvetljenje in vezanost sta besedi. Vse besede pripadajo sferi uma, ti pa se zdaj odpiraš tistemu onkraj uma.  
Preden je misel nastala, je bila nekje drugje, in sicer v tvojem lastnem Sebstvu. Sebstvo je vedno Sebstvo. Ne žigosajmo ga. Sebstvo je Sebstvo in ne potrebuje tvojega naprezanja ali metode ali pomoči, da bi uresničilo Sebe. Vedno je uresničeno. V resnici ga ti zastiraš! Treba je odstraniti to zastiralo.
Kaj je zastiralo? To je misel 'jaz sem ta in ta'. Treba jo je odstraniti. Ko se to zgodi, Sebstvo zasije samo od sebe. Ožarja ga lastni žar. Da bi odstranil zastiralo, ne potrebuješ nikakr-šne vaje. Samo utihni za trenutek in vse je končano. Doma si.
Ko poslušam besede v tvoji navzočnosti, se nekaj zgodi.
Da, dogaja se. Zaradi tišine, spokoja in miru. Popolne tišine. Ko je um spokojen, temu pravimo prisotnost. Ta pri-sotnost je zelo nalezljiva. Vpliva na vsakogar, ki se znajde v njenem območju. Zares pomembna je spokojnost uma, ne pa misli ali besede. Za poučevanje niso potrebne besede. Dovolj je biti spokojen.
Ta nauk sploh ne potrebuje besed. SAMO SPOKOJEN UM. In ker nihče ni spokojen, nauki ne delujejo. Obstaja na milijone knjig, ampak nič ne deluje, kajti um v ozadju pisanja ni spokojen. Nekatere sutre so resnično učinkovite, saj jih je zapisal spokojni um.
Beseda se porodi iz tišine, preden postane beseda. Zato govori v tišini, poslušaj v tišini! Za svobodo ne potrebuješ niti ene besede. Svoboda se prenaša v tišini.

Zahteve za satsang
Še preden nekdo obišče učitelja v želji po svobodi, mora izpolnjevati določene zahteve.
Prva zahteva, razsodnost, pomeni razločevanje med resničnim in neresničnim. Ta razlika je bistvena. Moraš si želeti, kar je resnično, in zavračati, kar je neresnično. Kar je resnično, je lahko samo Resnica. Tvoje lastno Sebstvo. Onkraj tega ni ničesar. Vse ostalo je laž.
Druga zahteva je, da se znebiš želje po čutnih užitkih.
Tretja zahteva je opustiti telesno in duševno karmo.
Četrta zahteva je močno hrepenenje po svobodi.
Oglej si tistih nekaj, ki so se prebudili, in videl boš, da so izpolnjevali te zahteve.
S temi kvalifikacijami si pripravljen sesti k učitelju. Popoln učitelj je, kdor je spoznal sebe. Vredno je biti samo s popolnim učiteljem.
Kakor menjalec denarja preizkusi zlato, imaš vso pravico preizkusiti svojega učitelja. Ne daj se zavesti! Ko greš v supermarket, izbiraš, kaj boš kupil. Zakaj ne bi bil še skrbnejši pri izbiri učitelja?
Današnja doba je Kali juga (doba teme). Kjerkoli lahko naletiš na laž. Večina učiteljev je lažnih in večina iskalcev je lažnih.
Mnogi govorijo 'želim svobodo', vendar mora človek naj-prej ustrezati zahtevam, da je potem deležen satsanga.
Ker ste tukaj, predpostavljam, da ste razsodni. Kar zadeva drugo zahtevo, zavrnitev poželenj, vas niti ne bom vprašal, ali ste opustili užitke. Nekateri ljudje so nagnjeni k vdajanju vsem vrstam čutnih užitkov; mislim, da njim ne bo uspelo. Mi lahko poveste za kogarkoli, ki se je vdajal čutnim užitkom in se razsvetlil?
Kar zadeva karmo, naj vam povem zgodbo, da ne boste zbegani glede karme in življenja v svetu. Neka princesa v najstniških letih si je želela biti svobodna. Odločila se je obiskati svetnika, živečega v slamnati kolibi na robu mesta. Nihče ni vedel za njeno početje. Ponoči, ko so vsi spali, je vstala, se izmuznila ven in potem prebila eno uro ob svetniku.
Njenemu bratu je eden od prijateljev rekel: »Ponoči videvam tvojo sestro. Kam hodi?«
Brat je rekel: »Nikamor ne hodi. Doma spi.« Vendar je ostal buden, da bi opazoval. Opolnoči je videl, kako se je sestra izmuznila iz zgradbe in se napotila proti robu mesta. Sledil ji je s puško v roki. »Če se s kom dobiva,« je ravznet pomislil, »bom pokončal oba z enim strelom.«
Ko je princesa vstopila v kolibo, je modrec pojačal osvetljavo in rekel: »Pridi, sedi mi nasproti. Danes je zadnji dan. Podelil ti bom svobodo.«
Medtem je brat oprezal od zunaj. Videl je sestro v koči, ob čudnem človeku. Da bi uresničil svojo namero, je dvignil puško in nameril. Ni bil iskalec. H koči je prišel z drugačnim namenom kot sestra. Nameril je tako, da bi podrl oba z eno kroglo.
Guru je izrekel skrivno besedo, ki se je v največji zaupnosti prenašala z učitelja na učenca. Ko skrivnost vstopi v živčevje učenca, je vse končano. Guru je izgovoril besedo in zunaj je nekdo začel plesati. Svetnik je oštel princeso, ker je nekoga privedla s seboj. Branila se je, da je nedolžna, in zatrdila, da ni privedla nikogar.
»Potem pojdi in poglej, kdo pleše v ekstazi!« Stopila je ven in zagledala brata. Objela sta se in padel je k njenim nogam, da bi se ji zahvalil.
Čudež se je zgodil samo zato, ker je mladenič nekaj časa preživel v dobri družbi in ker je slišal besedo. Ni bil kva-lificiran v tradicionalnem smislu. Ko je nameril puško, ni imel druge želje, kot ustreliti dva človeka. Z usmerjeno pozornostjo je nameril v razsvetljenje in nato doživel zamaknjenost ter hvaležnost.
 Vaša družba mora odražati zunanjo čistost. To je povsem nujno. Zunanja čistost gre z roko v roki z notranjo čistostjo. Notranja čistost je močna želja po svobodi.

•  •  •
Spoštovanje je zelo pomembno. Če imaš diamant, ga ne hrani v plastični vrečki! Omot mora biti v skladu z drago-cenostjo vsebine. To je spoštovanje. Moraš biti ponižen pred vsemi bitji. Če nisi, si vzvišen. Sprva je vsakdo vzvišen. Nihče ni ponižen. Nisi sam kriv. Ego je vzvišenost in ta kača je pičila vsa bitja sveta. Vsa so vzvišena – celo bogovi!  Če se čutiš vzvišenega, se boš med satsangom tega znebil. Zelo enostavno je. Temelj vzvišenosti je misel 'jaz sem telo'.
»To je moje in hočem tisto. Pripadam temu. To pripada meni.« Vse takšne misli so odraz vzvišenosti.
Večina ljudi je vzvišenih. Zato satsang zanje ne more biti učinkovit. Če si vzvišen, zakrivaš lastno Bit, ki je lepota, blaženost in svoboda. Če si vzvišen, ne moreš biti umirjen.
Če si zares pripravljen znebiti se vzvišenosti, pridi na satsang, zelo ponižno pristopi k učitelju in ga vprašaj: »Učitelj, kako naj se znebim vzvišenosti?«
•  •  •
Že če rečeš 'vzvišen sem', si zares ponižen.
Kdo sploh reče 'vzvišen sem'? Ste kdaj slišali koga reči 'vzvišen sem'? Vsak reče: »Ti si vzvišen!«
Če si vzvišen, sta mir in blaženost skrita pred teboj. Ko spoznaš mir in blaženost, se vzvišenost razgubi. Zato se za-ljubi v mir!
Ugotovi, kdo si v resnici, in vzvišenost bo izginila. Spoznal boš svojo božansko Bit, tukaj in zdaj. Ne vzbudi nobene misli! Nikar se ne trudi in vzvišenosti ne bo več. Če se oprimeš misli 'jaz sem to storil in to mi pripada; jutri bom imel…,' vedi, da so vse takšne misli vzvišenost!
Ničesar ne moreš storiti. Nič ni v tvojih rokah. Nenehno poizveduj: »Kdo sem?« Tvoj um naj bo usmerjen v poizvedovanje.
Kar misliš, to si. Kakršne so tvoje misli, takšno je tvoje bitje. Če ni misli, ni razloga za naslednje rojstvo.
•  •  •
Neskončni, večni satsang se odvija že od časa pred nastankom tega vesolja in se bo nadaljeval tudi po uničenju sveta. Lepota se razodeva v satsangu.
Toda, kdor je vzvišen, je ne bo uzrl niti za trenutek. Kdor je vzvišen, je ne more videti, kajti ta ljubezen, ta lepota je tako brezmadežna, tako deviška, tako čista, da že samo želja, da bi jo videl, onemogoča pogled nanjo. 
Zato moraš biti tako deviški, kot je Ona. Tako gol, tako brezmadežen, tako čist, kot je Ona. Potem se ji približaj. Enost, lepota in ljubezen srečajo enost, lepoto in ljubezen.
Nikogar ni, ki bi ga lahko videli, čutili ali govorili z njim. To je satsang. Niti enost, kaj šele dvojnost. Niti enost. Tedaj se zgodi satsang.
•  •  •
Če si bistroumen, ena beseda na satsangu povsem zadošča. Satsang ni za topoglave, pokvarjene ljudi. Namenjen je zelo bistroumnemu, zelo iskrenemu, zelo čistemu, zelo svetemu človeku.
Resnica navduši svetega človeka. To je resnica. Brezkom-promisna. Resnica sama te bo vzela v roke. Resnica sama te bo objela. Moraš postati tako lep, da te bo poljubila. 
Ena napaka – in nisi vreden, da bi te objela in poljubila. Je brezmadežna. Resnica bo tvoja ljubimka. Ne skrivaj! Ne skrivaj ničesar! 
Kako bi te lahko tvoja ljubimka vzela v roke, če se zapletaš drugje? Če obiskuješ rdečo četrt, ne moreš imeti brezmadežnega odnosa z lastno Bitjo.
•  •  • Marsikje po svetu bi te kamenjali do smrti, če bi izjavil, da si svoboden. Sufija Mansurja so brutalno umorili, ker je rekel: »Svoboden sem.« 
Srečo imaš z državo, v kateri živiš. Gotovo si zbral veliko zaslug, da si se rodil v svobodni deželi, kjer lahko počneš, kar hočeš. Lahko živiš, kakor hočeš. Lahko izstopiš iz verske skupnosti in nihče te ne bo zasliševal. V nekaterih državah ne moreš zapustiti verske skupnosti. Kar nekaj je držav, kjer si nihče ne bi drznil reči 'hočem biti svoboden'.
Imaš srečo z nasledstvom, s starši, s predniki in z državo – in tudi sam si srečnež. Čutiš željo po svobodi. Kakšno prednost še potrebuješ? Samo za trenutek poglej vase in videl boš, kaj je tam.   Odnos z učiteljem
Po tradiciji gre učenec k učitelju v gozd in reče: »Učitelj, reši me, prosim. Trpim. Povej mi, kdo sem.«
Učitelj z vso ljubeznijo reče: »Dragi moj sin, prisedi in povedal ti bom.«
Nato se začne poizvedovanje. Učenec vpraša 'kdo sem' in učitelj mu pove resnico: »Ti si TO!«
Učitelj pove resnico in učenec razume: »Jaz sem TO.«
S tem sta končala.
•  •  •
Kaj je učitelj?
Učitelj je splav, ki te prepelje čez ocean, na drugo stran. Pravi učitelj te prepelje čez ocean samsare.
Hlastajoči aligatorji in krokodili v tem oceanu so tvoje želje. Ali je kakšna želja, ki te ne požre? Enkrat, nekega dne, te požre aligator želje. Aligatorji navezanosti in želja požirajo ves svet.
Osvobodi um vseh navezanosti in postal boš sam Bog. Osvobojen želja si absoluten. O tem ni dvoma. Samo znebi se želja za eno sekundo in videl boš, kako se boš počutil.
V tem trenutku se zaljubi v svoje Sebstvo! Ne moreš najti miru v nobenem objektu. Nehaj se gnati za kakršnimkoli objektom in videl boš. Vsi na svetu se ženejo za objekti v iskanju miru. Ni ga mogoče najti v nobenem objektu. Prekini svojo dirko in videl boš.
•  •  •
Kako je mogoče, da podariš najredkejši dragulj vsakomur, ki stopi skozi vrata?
Moja mati me je večkrat spraševala isto pred tridesetimi leti. Rekla je: »Glej, bisere mečeš svinjam. Kdo ceni, kar daješ?«
In potem: »Najprej moraš oceniti človeka. Poglej svamije! Ljudje preživijo vse življenje v ašramu, kjer služijo svamiju. Svami jim ne da ničesar, ker ničesar nima. Ti pa razdajaš bisere takoj, ko kdo pride. Kdo pozna njihovo vrednost? Bodi pazljiv,« je govorila. »Oglej si človekove lastnosti in mu potem daj, kar potrebuje. Tedaj ne bo treba obešati diamanta oslu okoli vratu. Moraš oceniti, šele potem boš vedel.«
A kaj naj storim? Verjamem, da rojstvo v človeški podobi zadošča. Ljudi je samo šest milijard. Preštejte komarje ali ribe, črve ali mikrobe! Roditi se kot človek je tolikšna sreča in redkost, da lahko prepoznamo pristni dragulj. 
  •  •  •
Včasih se zavedam –
Včasih?! Kaj hočeš reči s tem? To ni pravilen jezik. Kje si se tega naučil? V katero šolo si hodil? Kdo so bili tvoji učitelji? Tole je drugačen razred! To je razred, v katerem ni učitelja, učitelj nima jezika in učenci nimajo glav na vratovih. Tole je takšen razred.
Če imaš glavo, moraš drugam. Lahko bi šel v kakšno klavnico, kjer režejo glave.
Ego je glava, veš. Ego je življenjska pot, ki vodi k zakolu. Mesarji bodo zelo dobro poskrbeli zate. Nočem glav. Hočem srca. 
Mnogo je ustanov, ki potrebujejo samo glavo. Ne potrebujem nobene glave, da bi prišla sem. Zunaj si odstrani glavo in potem govori! Tvoje srce bo govorilo. Govoril boš jezik ljubezni. Dovoli svojemu srcu govoriti! Ne vpletaj se! Naj govori.
Ti govoriš iz glave. Odreži jo!
•  •  •
Na misel mi je prišla lepa zgodba o svetniku Kabirju. Imel je sedemletno hčer. Nekega dne ga je vprašala: »Oče, petsto ali šeststo ljudi vsak dan pride k tebi na satsang. Čemu prihajajo? Kaj je njihov cilj?«
Kabir je odgovoril: »Prihajajo na satsang. Iščejo resnico. Da bi se osvobodili. Postali modri. Dosegli svojo pravo veljavo.«
Deklica je dejala: »Dragi moj očka, tega ne verjamem. Ne verjamem, da prihajajo zaradi razsvetljenja.«
Kabir je bil tiho.
Naslednji dan je deklica stala pred vrati. Ko so ljudje prihajali, jim je rekla: »Danes se je moj oče odločil, da vas bo najprej izprašal. Potem vas bo poklical noter.«
Nadaljevala je: »Zato sem tukaj. V roki držim zelo ostro sekiro. Položite glavo na tnalo, da jo odsekam. Pokazala jo bom očetu. Če bo po tem zaslišanju privolil, boste poklicani noter.«
Vsi v vrsti za satsang so molčali.
Prvi je končno rekel: »Ne, ne. Tukaj smo samo zato, ker pripravljamo zaroko naše hčere. Imamo ravno nekaj časa in smo se oglasili po gurujev blagoslov. Torej, pozdravljamo in odhajamo.«
Prišla je še ena skupina. Želeli so samo guru
jev nasvet glede neke pravde. Drugi so želeli nasvet, kako naj ravnajo z zakoncem. Tretji so samo želeli slišati gurujevo priporočilo za rešitev osebnih ali poslovnih odnosov. Tako je šlo naprej, vsak je imel takšen ali drugačen izgovor. Nihče ni bil pripravljen poklekniti in ponuditi svojo glavo učitelju.
Čas je mineval. Kabir je še vedno čakal, a nihče ni prišel. Nazadnje je stopil ven in vprašal hčer, zakaj nihče ni prišel na satsang.
Odgovorila je: »Rekla sem, da jih želi moj oče najprej izprašati. Rekla sem, da jim bom odsekala glave in jih odnesla k očetu na zaslišanje. Nihče ni vstopil. Niso si upali. Nihče ni ponudil glave. Nihče ni pokleknil. Nihče mi ni dovolil, da bi mu odsekala glavo. Čemu torej služi tvoj satsang, očka?«
Vsakdo mora umreti. Od dneva, ko se telo rodi, mu smrt enostavno sledi. Če bi tisti ljudje pokleknili, da bi bili obglavljeni, bi spoznali resnico o tem, kdo umre. Potem bi vedeli, kaj je življenje. Nihče ni izbral življenja!
Sedemletna deklica je vedela, kako je treba priti na satsang.
Noben jaz, ti, on ali ona nima vstopa na satsang. Vsak čas se boš srečal z resnico iz oči v oči.
To je pomen satsanga. Soočiš se z resnico, svobodo, lastnim Sebstvom.
Kdo te lahko ubije? Bojiš se lastnega Sebstva in odvisen si od drugih sebstev. Odvisen si od minljivih stvari. Jaz in ti ne bosta rešila tvojega življenja. Večmilijonkrat si se rodil in večmilijonkrat si umrl.
Zelo dobro poznaš okus smrti. Vsaj zdaj ugotovi, kako živeti! Ne moreš si rešiti življenja. Tvoje telo je rojeno, da bo umrlo. Umiranje ti ugaja. Večmilijonkrat si izkusil smrt, zato ti ugaja. Ne ugaja ti živeti.
 Živeti je tako enostavno. Tako enostavno je biti srečen, tako enostavno je biti vedno blažen. Ti pa enostavno hočeš smrt, to je vse. Ljubezenski vrt miline in lepote spreminjaš v klavnico. Nakloni si nekaj časa, samo trenutek, da bi uvidel, kdo si. Nakloni čas svojemu Sebstvu. Nikoli ne nakloniš časa Sebstvu. Milijon let si uporabljal glavo. Vsaj zdaj nakloni čas svojemu zvestemu srcu.
Bodi tiho. Enostavno bodi tiho in videl boš, kaj se bo zgodilo. Zdaj, prav v tem trenutku utihni. Odloži svoja orodja. Tvoja lastna Bit bo prišla, objela te bo in poljubila. Dopusti to. Nakloni ta trenutek lastnemu Sebstvu.
•  •  •
Ne poslušaj tega nauka z ušesi! Če ga poslušaš z ušesi, takoj konča v skladišču na pokopališču. Ali spomin ni poko-pališče? Kaj drugega je spomin? Ali ni v spominu shranjena nerabna, plesniva šara?
Kar je sveže, tega ni v spominu. V spominu ne vohaš ničesar drugega kot smeti. Vsa trupla so končala tam. Zato pozabi na spomin! Ne počni ničesar in ne razmišljaj o niče-mer! To je vse. To je edini nauk. Ni namenjen temu, da bi ga ti slišal. Ne sliši ničesar! Ne poslušaj, ne glej, ne vohaj, ne dotikaj se, ne okušaj ničesar! Kaj potem ostane s teboj?
Odpri srce! To je vse.
•  •  •
Ljudje z vseh koncev Indije hodijo na romanja. Nekoč se je romar s severa spoprijateljil z romarjem z juga in potem je vsak od njiju v svoji hiši gostil drugega, kadar je pripotoval. 
Mož z juga je rekel: »Premožen človek sem. Zelo dobro živimo. Dva sinova hodita v šolo, a če bi vedela, koliko pre-moženja imamo, je ne bi končala. Zato sem skril zaklad pod žrmlje. Ko bosta fanta končala šolanje, bom razdelil premo-ženje njima in ženi.«
Minilo je sedem let in mož s severa je spet prišel obiskat prijatelja na jugu. Zelo presenečen je bil, ko je zagledal hišo v slabem stanju. Potem je opazil, da je prijateljeva žena videti zelo nesrečna. V žrmljah je mlela sosedovo žito.
Obiskovalec je vprašal: »Kaj se je zgodilo tukaj?«
Žena je povedala: »Pred šestimi leti je šel mož v gozd. Tam ga je pičila kača in je umrl. Od takrat zelo težko živimo. Sinova ravno končujeta šolanje. Opravila sta zaključne izpite. Morda bosta zdaj lahko našla delo in mi pomagala.
Od moževe smrti perem perilo za sosede, čistim njihove hiše, zanje meljem moko. A še vedno nimamo dovolj za hrano.«
»Ali ti ni mož pred smrtjo nekaj povedal?«
»Ne,« je odgovorila, »njegova smrt je bila povsem nenadna. Nisva uspela govoriti.«
Obiskovalec jo je z velikim navdušenjem poučil: »Tvoj mož je skril veliko zlatnikov pod žrmlje, ki jih vrtiš!«
Že ko je žena samo slišala to sporočilo iz ust zanesljivega in uglednega človeka, je nehala vrteti žrmlje. Odložila je delo in se takoj zelo razveselila.
Zaklada ni še niti izkopala. Ko je zgolj slišala to sporočilo iz ust zanesljivega in uglednega človeka, je bila prepričana. Zelo se je razveselila.
Zdaj vam jaz pravim, da odstranite trpljenje. Kopljite šest palcev pod trpljenjem; zaklad je že tam. Družina v zgodbi je trpela in se mučila samo zato, ker ni imela prave informacije.
To informacijo posreduje nekdo, ki je zelo blizek. On pravi: »Tu je zaklad, zaklad v tebi!«
Pojdi noter in našel ga boš. To ni niti odkritje. Vedno je bil tam. Vendar je bil zakrit z nevednostjo. Zdaj ga lahko odkriješ samo zaradi informacije nekoga, ki ve. Reče ti, da odstrani trpljenje in poglej podenj. Tam je zaklad. Vsakdo odkrije bogastvo v trenutku.
Zaklad je tam, vendar manjka prava informacija. Eno-stavno ne veš. Zato hodiš k sosedom in pereš njihovo perilo. To perilo je spomin. Ko spoznaš, da zaklad čaka, pri priči nehaš prati perilo sosedov. Drugače ves čas samo pereš.
•  •  •
Tisočletja je že enako. Tu in tam najdete peščico pravih učiteljev, ki ljudem koristijo. Kar se dogaja tukaj, je v tej tradiciji, v tej neprekinjeni vrsti. Vedno je bilo tako.
Če je nekje množica, gneča, ste lahko prepričani, da se tam odvija tudi neka prevara. Množica ali prometni zastoj – gotovo se je zgodila nesreča. Peščica ljudi – dva, trije ali štirje – povsem zadošča.
Če bi se na ulici plesalo, koliko bi vas ostalo tukaj, na satsangu? Bodite iskreni. Glasba, ples – tako privlačno za čutila – in ni vas več tukaj. Čutila so usmerjena navzven. Dotikanje, okušanje, gledanje, poslušanje. Kakšna velika atrakcija zunaj – in že izginete. Kdo bi ostal tukaj, na satsangu? Da niti ne govorim, kdo bi dosegel svojega Atmana, lastno Sebstvo.
•  •  •
Ko sedim v tvoji navzočnosti, vse izgine.
Navzočnost vedno obstaja. Biti z Bitjo zadošča. Prej te je zanimalo postati to ali ono. Bit je navzočnost; prepoznati to je modrost in svoboda.
V tvoji navzočnosti se nekaj dogaja. Ali temu praviš milost?
Milost ali navzočnost, ista stvar.
Ali človek potrebuje guruja?
Tvoje Sebstvo je tvoj guru, vendar ga nisi videl v sebi. Ne razumeš jezika guruja v sebi. Če si zelo zavzet, če čutiš hrepenenje, gorečo željo, da bi ga videl, te bo seznanil z nekom, ki govori tvoj jezik. Notranje Sebstvo privzame obliko zunanjega guruja, da bi govorilo s teboj v tvojem jecljajočem jeziku. Reče ti: »Sem v tebi.«
Ko boš prepoznal zunanjega guruja kot svoje Sebstvo, boš razumel.
Ločenost je ego in treba jo je predati. V tej ločenosti je ego subjekt in Bog objekt.
Val si domišlja, da je neodvisen od morja. Nosi drugačno ime, je drugačne oblike in se drugače giblje. Ne vidi oceana, iz katerega se je rodil. To je ego.
Potem ti nekdo pove: »Pripadaš oceanu. Vedno si ocean.« Ocean je subjekt. 
Ampak tu je nekaj več od besed. Po moji izkušnji ni stvar v tem, da mi poveš, temveč, da je to tvoje bitje. To se tudi prenaša, tako da to neposredno doživim. Tedaj vem, da nisva ločena.
To je milost. To je navzočnost. To je govor božanstva. Vse, kar boš videl, bo isto. Oči bodo tako pobožanstvene, da bodo videle samo Božansko.
Medtem ko govoriš, te gledam v oči. Ko prihajajo besede, neposredno doživljam, da jaz govorim svojemu Sebstvu.
Da. Isto Sebstvo. Absolut povzdigne svetega človeka. Ko vidiš enakega človeka, lastno Sebstvo, je to svetost. Isti govori in isti sliši. Ko se predaš Božanskemu, potem Božansko gleda ven skozi tvoje oči. Božansko opazuje.
•  •  •
Kdo je obdarjen z milostjo?
Vsakdo.
Vsakdo jo ima?
Da, vsakdo jo ima.
Zakaj ji tako redki prisluhnejo?
Tisti redki vedo, da jo imajo. Drugi ne.
Zakaj so izbrani?
Milost iz notranjosti te izbere. Sebstvo znotraj Sebe, vir te milosti, je zelo dobrotljivo do tebe. Želi govoriti s teboj v tvojem jeziku. Popelje te k človeku, ki ti odpre oči za to dejstvo. On ti bo govoril v tvojem jeziku. Povedal ti bo samo, da si že svoboden. Nikomur, ki ti reče, da počni to ali ono, ne bi smeli reči učitelj. Lahko mu rečemo mesar.
Mesar?
Seveda, kaj pa drugega. Učitelj te odreši vseh dejavnosti, vseh pojmov in bremen.
Že petintrideset milijonov let počnete to in ono. Ko končno najdete pravega učitelja, vam ne bo naročil, da karkoli počnite. Rekel bo: »Dragi moj sin, samo pridi in tiho sedi. Bodi tiho. To je vse. Ne počni ničesar.«
Tvoj notranji guru je tvoje lastno notranje Sebstvo. Vendar ga ne poznaš, ne prepoznaš ga. Ne razumeš njegovega jezika tišine, zato te bo seznanil z nekom, ki bo nekaj rekel in te prosil, da bodi tiho. To je milost. To je tvoja lastna milost. Prihaja iz tvoje notranjosti. Kdo drug ti jo lahko nakloni?
Ampak ni moja. Ni moja last.
Ne, ni tvoja. Ko praviš, da ni tvoja, to pomeni, da ne pripada telesu. Ni niti znotraj niti zunaj.
•  •  •
Nekaj časa sem tukaj in čutim, da si v mojem srcu. Priznavam te za svojega učitelja, za mojstra. Rad bi te ponižno prosil, da me sprejmeš za učenca.
Na koga naslavljaš prošnjo?
Nanj, ki sedi pred menoj in v meni.
Pojdi v srce prav zdaj! Ne zapravljaj časa. Srce je zelo blizu. Kako daleč je srce od tebe? 
Ni razdalje.
Torej, pojdi vanj takoj! Kakšen odgovor dobiš? Zavedaj se, da tam ni dvojnosti.
(tišina)
To je odgovor. Ko se vrneš v svoje srce, ni dvojnosti. Srce je drugo ime za resnico, stvarnost, svobodo. Poglej vase in se z vso pobožnostjo približaj lastnemu srcu.
Tu sta samo prostor in tišina.
To je učitelj in to je nauk. Miruj kot svoje srce, to je vse. (se smeje) Miruj kot svoje srce.
•  •  •
Narava »jaza«
Od tisoč zrcal vsako prikazuje drugačen odsev sonca. Ni tisoč sonc. Eno sonce sije na vsa zrcala, odsevi pa so lahko različni. Sonce je isto. Sonce je eno in sije v vsem, v vsakem atomu. Isto sonce.
Zavest je ista. Lahko se zdi, da je ptica ali žival ali drevo ali skala ali človek. Ko spoznaš To, ne boš trpel. Užival boš. Ničesar ne potrebuješ, saj si totalen. To je absolutno, totalno, kompletno, popolno. Vse je praznina. Vse je zavest.
Ne dopusti, da bi se pojavila ideja jaz, in v trenutku boš videl, kdo si. Zelo dobro boš živel.
Kaj zdaj doživljaš?
Praznino.
Kaj se poraja iz praznine in se vrača v praznino?
Praznina!
Da. Odlično. Torej, ko uporabiš besedo jaz, naj se nanaša na totalno praznino. Potem ne bo istovetenja s porajanjem ali vračanjem. Povsem natančno boš vedel: »To je v meni. Celotno vesolje se poraja iz mene in se vrača vame.« Kje je skrb ali trpljenje, ko se celotno vesolje poraja iz tebe in se vrača vate?
•  •  •
Nekdo te vpraša: »Kdo si?«
Če odgovoriš 'sem Nicholson', 'sem Thompson', 'sem Wolfgang' ali kaj podobnega, potem res ne poznaš odgovora na to vprašanje.
Enostavno se vprašaj: »Kdo sem jaz?«
Ko se predstaviš, se ponavadi zatečeš po odgovor k telesu. Kako si postal to, kar se spreminja?
Otroštvo je prišlo in zdaj ga ni več. Sprememba. Praviš: »Ko sem bil otrok… sem se igral… sem hodil v šolo.«
Potem je prišla mladost. Nič več otroštva. Ista oseba je odrasla. Praviš: »Bil sem mlad moški, z novimi dolžnostmi…«
Zdaj je tudi ta doba mimo. Na vrsti je starost. Doživljal  si mladost in odraslo dobo, ni pa se mogoče ozirati nazaj na doživetja v starosti. Ne moreš reči: »Ko sem bil star…« Starost te bo odnesla.
Kdo se spreminja? Telo se spreminja. Od otroštva do mladosti. Od mladosti do starosti. Od starosti do bolezni in od bolezni do smrti. S tem se konča ta runda.
Vendar ti ostajaš isti. »Ko sem bil otrok… Ko sem bil mladenič… Ko sem se postaral…« Jaz ostaja isti. In jaz je isti pri vsakomer! Vsakdo pravi: jaz.
Telesa so različna. Jaz je isti. V vseh bitjih je ena, absolutna resničnost, ki se ne spreminja.
Zato se istoveti s tem, kar se ne spreminja! Ne s tistim, kar se rodi in umre. Kako si se ti, Nespremenljivo, poistovetil s tistim, kar se spreminja? Ne istoveti se s telesom, ki se spreminja, temveč z jazom.  
Vsa ta leta, generacija za generacijo, ste istovetili jaz s telesom, umom, egom in čutili ter z njihovimi izrazi. Nihče vam ni svetoval, da poizvedite: »Kdo je ta jaz?« Tako enostavno je. Kar se ne spreminja, je nesmrtna resnica, je večna sreča, blaženost, zavest in bit, ki ne pozna sprememb. Kako je torej mogoče, da se vedno znova istovetite s tistim, kar se spreminja, trpi in umre, namesto z večno srečo?
Zbrali smo se, da bi ugotovili, kako se osvoboditi istovetenja s tistim, kar se spreminja, in se istovetiti s tem, kar je nespremenljivo in bo ostalo nespremenljivo. V čem bi lahko bila težava? Samo potrpežljivo in razumno razmislite – enkrat, kadarkoli, v tem življenju ali v naslednjem.
Ne boste srečni, dokler ne boste razrešili tega vprašanja. Morda vas to vprašanje ni nikoli izzvalo. Vedno ste postavljali vprašanja drugim. In drugi so postavljali vprašanja vam. Toda to vprašanje vam nikoli ni prišlo na misel. Mogoče pa bo to vprašanje že tudi odgovor!
A morate biti zavzeti. Če ne uspete rešiti tega vprašanja, vam manjka samo iskrenosti.
Moj učitelj je pri sedemnajstih letih odšel zdoma. Ni vadil, ni študiral. Ko sem ga leta pozneje srečal, je dejal: »Ti si sam Bog. Ti si Bog.«
Niti najmanj nisem dvomil o tem. Med vrednim, poslušnim učencem, ki resnično ustreza zahtevam, ter popolnim učiteljem, se vse zgodi v nekaj minutah. Ne potrebuješ prav nikakršne vadbe. Kako daleč je lahko tvoja Bit od tebe? Kako daleč je jaz od tebe, da potrebuješ vadbo, če želiš priti do njega? Če bi bil oddaljen, bi seveda potreboval neko vozilo, bodisi zračno, kopensko ali vodno. Toda jaz je znotraj. Bliže od tvojega diha. Od koder dih izhaja.
Kaj ti je treba storiti? Samo opusti trud. Trud je potreben, da si nekaj pridobiš. Trud je potreben, da si nekaj zamišljaš. Vendar si tu ni treba ničesar zamišljati, saj je to izvir, iz katerega privre vsakršna domišljija. Kaj lahko razmišljaš o tem, iz česar izvira vsakršna misel? Zato ne smeš razmišljati. Ne smeš izvajati nikakršne vadbe ali potovati, ne smeš določiti cilja potovanja.
Najprej se znebi vseh teh fantazij. Naj tvoja namera ne bo vaditi ali odlašati. Potem izbriši vse, kar vstopi v tvoj um, tudi ideji svobode in razsvetljenja, tudi predstavo o tem, kaj iščeš. V tvojem umu se ne sme pojaviti niti pojem iskanja. OSVOBOJENOST OD LASTNIH IDEJ O SEBI JE TO, O ČEMER GOVORIM.
Nihče ti ne more ničesar dati. To je tvoja zadeva. In sam jo moraš opraviti. Celo če odlašaš, če odlašaš milijone let – boš po milijonih let dojel.
Ko veš, tedaj spoznaš, da sploh ni bilo nikakršnega spanja, nikakršne nevednosti, nikakršne teme. Ko obstaja svetloba – kje je tema? Ko obstaja védenje – kje je nevednost? Ko obstaja vrv – kje je kača? Ko ni nerazumevanja – kje je privid? Vse to so stvaritve uma. In ti sam si jih ustvaril, zaradi domišljije.
Kaj je ta domišljija? »Jaz nisem to. Jaz nisem popolna svoboda. Jaz nisem popolno bivanje.« Istovetiš se z nečim, kar ni trajno, kar ni nespremenljivo, kar ni večno. To je odlašanje.
Odlašanje je kakor mlin; melje dan in noč. Mlin se vrti in melje vsa bitja kakor žitna zrna. Mlin dela, mlinski kamen se vrti in melje bitja.
Tu in tam je kdo varen blizu osi, kjer ga nič ne more zmleti. Vse, kar je oddaljeno od središča, Sebstva, absolutnega bivanja, mora biti zmleto.
•  •  •
Moraš odkriti zavedanje brez subjekta in objekta. To je tvoja lastna zavest, imenuje se prostost od vsega.
Jaz se pojavi in se obnaša, kot da je zavest. Ego in svet se pojavita, potem se ego loči od Sebstva in se ima za samoza-dostnega. To je vir vseh težav. Ego se dvigne iz zavesti in se obnaša, kot da je ločen od zavesti. (se smeje) Na ramena si naloži odgovornost. Ne prinaša nobenega miru, nobene sreče ali radosti. Namesto tega iščeš srečo v enem objektu za drugim, v času. Vse te predstave izvirajo iz napačne predstave o jazu.
Če boš iskal ta jaz, bo izginil in ostala bo čista zavest. To ni »zavedam se«, niti ni zavedanje kateregakoli objekta. Brez subjekta. Brez objekta. Brez dneva in noči. Brez dvojnosti. Brez nasprotij. To je najvišje znanje. Brez njega vsakdo ustvarja samsaro. Zadrževati se v čisti zavesti pomeni pomagati vsem.
To moraš spoznati, preden komu pomagaš. Sočutje ni nič drugega, kot to védenje. Ne moreš ga doseči, če počneš karkoli, bereš karkoli ali vadiš karkoli. Je, kar je vedno bilo. To védenje je najvišje védenje. Zanj ni potrebno nikakršno delo-vanje. Če karkoli počneš, boš z nekim procesom nekaj pridobil ali dosegel. Vsaka vadba je bodisi telesna ali mentalna. Vé-denje pa ni odvisno od nobenega uma ali telesa. Vse, kar se porodi tukaj, je To!
To védenje se razodeva samo od sebe. Vedno je tukaj – vseprisotno, vsevedno, večni mir – resnična Bit vsakogar. Tukaj je, ti pa obračaš glavo drugam. Zato pravim: »Bodi tiho.« Naj Bit razodene Sebe Sebi. Ne potrebuje nobene pomoči. Je samobitna. Sije z lastno svetlobo. Ne potrebuje nikogaršnje sveče.
•  •  •
Praviš, naj poizvedujemo: »Kdo sem?« Praviš pa tudi, da tega ni mogoče početi z besedami ali umom. Bi hotel pojasniti?
Seveda. Celo papigo lahko naučite, da bo govorila: »Kdo sem jaz? Kdo sem jaz? Kdo sem jaz?« Poizvedovanje, o katerem govorim, je odkrivanje Sebstva s Sebstvom.
Sebstvo zaradi zmotnega istovetenja misli, da ni Sebstvo. V duhu zavesti se porodi dvom: »Jaz nisem zavest.«
Ta dvom je kakor val, ki se dvigne iz oceana zavesti. Kaj je potrebno, da bi se ta misel povrnila v ocean, če je ta misel že ocean?
•  •  •
Včasih se pojavijo »jaz« in misli.
Ko se jaz poleže v ocean, je to tisto, kar smo čakali. Potem ni več jaza. Kot ocean se povrni v ocean; potem ni več jaza.
Ocean pleše. Videti pomeni plesati. To je totalni Jaz. En jaz je lažni, egoistični jaz. Je pa še drugi Jaz. Ocean je totalni Jaz.
Jaz pomeni totalni Jaz; pomeni ocean kot valove. Jaz sem valovi. Jaz se dvigam in Jaz se spuščam. Z vidika oceana se ocean dviga in ocean se spušča.
Odpovej se istovetenju s posamičnim jazom; to si počel dozdaj. Če obstaja ta jaz, obstajajo tudi drugi: jaz, ti in on.
Totalni Jaz ne pozna razlik med valovi in valčki in mehurčki in plimovanjem. Vse je en ocean. Jaz nima nobene individualnosti in nobenih idej ter ni ločen od oceana. Če nekdo to razume, se lahko odvija prekrasen ples. To je totalna zavest.
•  •  •
Kako naj neham poskušati?
Najprej ugotovi, kdo poskuša. Vprašanje 'kdo poskuša' usmeri tvojo pozornost k Sebstvu. Prav zdaj! Najdi osebo, ki poskuša!
Jaz poskušam.
Dobro, 'jaz poskušam'. Obrni 'jaz poskušam' v nasprotno smer! Poskušam se vrne k jazu. Zdaj si v jazu. Zdaj mi povej, kdo poskuša.
Poglej pod jaz! Poglej za jaz! Poišči vir jaza! Zdaj mi povej, odkod izhaja jaz; kdo poskuša? Poskušam jaz te vrne tja, od koder si prišel. Poglej spodaj! Oglej si sam vir, od koder izhaja jaz.
Poglej dol! Vprašal si: »Kako naj neham poskušati?« Oglej si vir jaza, ki poskuša.
Zmeden sem.
Oglej si vir jaza! Kakšna zmeda je tam?
Tam je ni.
Tam je ni. Dobro, zdaj si torej v viru jaza. Povej mi, ali obstaja kakšna zmeda?
Ne.
Kaj drugega je še tam? Potem mi povej, kdo poskuša. Ostani tu nekaj časa, poglej naokrog, kjer ni jaza, in išči misel 'jaz poskušam'. Poglej naokrog!
Gledam in ne vidim ničesar.
Poglej vir jaza! Odkod izvira?
Od tukaj.
Dobro, od tukaj. Bodi prav v tukaj in doženi, kaj storiti. Poglej naokrog in doženi, kdo je tukaj, navzoč v tukaj.
Nihče.
Kdo potem poskuša?
Nihče.
Nihče ne poskuša. Če si nihče in če nihče ne poskuša – v čem je potem tvoj problem? (smeh)
Naj ta nihče poskuša, naj ta nihče umre; kaj to spremeni zate? Je sploh pomembno? Naj nihče poskuša, naj nihče umre. Ti nimaš nobene težave. Kakšno je zdaj ozračje tukaj? Ti ustreza? (smeh) Nikogar ni.
Če nikogar ni, je to mir. Če se kdo prekrši in se približa, je mir moten. Ko ni ničesar, ko ni nikogar, ko si povsem sam, brez ene misli, kako imenuješ to stanje – vznemirjenost ali mir? Mir.
Kaj si storil, da si našel mir, saj si bil še trenutek prej vznemirjen?
Pogledal sem.
Tako je. Prej nisi pogledal, zato si bil vznemirjen. Po milijonih let vznemirjenosti pogledaš in najdeš mir. Poglej znova! Daj, poglej znova, še enkrat poglej! Vozi se z menoj nekaj časa.
Zdaj vidim obraz. To zdaj ni vznemirjen obraz. Odlično, odlično. Tako dolgo te je čakal. Kod si se klatil?
•  •  •
Če želiš videti razsvetljenega človeka, je najbolje, da si sam razsvetljen. Mogoče nimaš pravice spraševati o drugih, vendar imaš vso pravico spraševati: »Kdo sem jaz?«
Kaj pa sočutje do drugih? Ali nista za sočutje potrebna dva?
Ali se tvoj želodec zahvali rokam, ker nosijo hrano k ustom? Ko rečeš 'jaz', ali pomisliš na vsako posamezno dlako na svojem telesu? Ali dve roki in dve nogi pomenita, da je telo razbito na dele, ali je vendarle eno samo?
Da bi se želodec zahvalil ustom, je potrebna ideja o drugih. Tudi za pojem sočutja je potrebna ideja o drugih. Roke niso sočutne do želodca. Ko »veš«, da je nekaj sočutje, to ni sočutje. To je potem nauk misijonarjev. Kako sočutno delovati. Kaj bi morale početi roke. Religije pridigajo ta nesrečni nauk. Pridigajo o strahu in kazni pred smrtjo in o nebesih po smrti.
•  •  •
Ni mišljeno, da naj bi človek to dojel z umom. Samo bodi tiho. Naj se To sámo dvigne. Bodi tiho. Poskrbi, da se te za trenutek ne dotakne nobena misel. In že si tukaj… Vedno tukaj. Kaj če je vprašanje 'zakaj sem'?
Na koncu prideš do istega.
Do istega. (dvomeče) Kako…?
Poudarek je na jazu. Vse se razkroji nazaj v jaz. Kdo in kaj se zlijeta prav v jaz.
Kdo in kaj morda še, toda zakaj?
Kaj, kdo in zakaj so rojeni iz samega jaza. Jaz je njihova mati. Zato zdaj izprašaj mater! Najdi mater, najdi jaz!
Poglej, kje je rojena mati. Ti si rojen iz matere; kaj in zakaj sta rojena iz iste matere, jaza. Poglej, kje je bila rojena mati: ozri se k babici. Kje se je rodila mati? Da bi to izvedel, se moraš vrniti k svoji babici.
Kako najti babico, kako najti vir? Samo opusti napre-zanje. Samo opusti naprezanje vseh vrst – telesno, miselno, kakršnokoli.
Naj se torej obrnem k viru?
Ne. Vir je že tu. Samo poizvedi, kaj je jaz. Ko poizveš o ozadju jaza, ta izgine. Ko je izginil, je šel obiskat svoj vir. Ko se je jaz potopil v vir, je postal ne-jaz. Postavlja se vprašanje: kaj je ta ne-jaz, iz katerega vse izhaja? Vse je tam. Tudi stvari, ki bi lahko obstajale, so tam. Tam so valovi v mirnem oceanu, brez valčka na gladini. Potencialno se lahko dvignejo valovi, ki jih zdaj ni. In ti si to. Poistoveti se z vodo in z valom, zlij se z njima.
Voda se mora zliti z valom in val se mora zliti z vodo, saj sta isto. Voda in val se ne razlikujeta. Ocean in voda se ne razlikujeta. Praznina in zavest se ne razlikujeta. Tudi ti in zavest se ne razlikujeta. Moraš se zavedati lastnega Sebstva.
Ko se zavedaš gore, dreves, trave, osla – ali niso vsi ti znotraj tvoje zavesti? Vse to je zavest. Vse je zavest in ti si ta zavest. V čem se razlikuješ od koga drugega? Kdo so drugi? Kje so drugi v zavesti? 
Ni razlik.
Tako je, razlika je samo domislek uma. V resnici ni razlik.
Tvoje vprašanje je torej v resnici najboljše vprašanje: »Kdo sem jaz?« Najboljše je, ker je subjektivno. Vsa druga vprašanja so objektivna.
Nihče ne postavlja subjektivnega vprašanja. Vsakdo sprašuje: »Kdo si ti? Kdo je on?« Nihče nima časa, da bi se vprašal: »Kdo sem jaz?« Nihče.
Kdor postavi to vprašanje, je osvobojen tega stvarstva, za vedno osvobojen kroga rojstev in smrti. Zelo redki ljudje poizvedujejo o lastnem Sebstvu. Ostali tega ne počno, zato trpijo.
Tu in tam se kakšen posameznik loti preiskovanja, zbere pogum za preiskovanje. Ničesar ni treba izvedeti, dobiti ali doseči, nikamor ni treba dospeti. Spoznanje zadošča. Odkrij! Moraš odkriti, to je vse.
Blaženost je že tu, ti pa beračiš.
•  •  •
Kjer obstaja iluzija, je stvarnost zakrita z imenom in obliko. Praviš, da ti je ime Suzana. Misliš si: »Videti sem tako. Moja oblika je takšna. Stara sem toliko. Pripadam oni deželi. Sem takšnega spola.«
To telo je oblika in Suzana je ime oblike. To prikriva stvarnost. Kjer sta ime in oblika, tam je laž.
Ime in oblika nista trajna. Ko zaspiš, ne gresta s teboj. Zato si zastavi vprašanje: »Kdo sem jaz brez imena in oblike?«
Kdo si onstran imena in oblike, ki nista resnična? Ti nisi ta obleka, ti uhani ali ti lasje. Ti nisi telo! Ti nisi um!
Kaj preostane? Je že tu. Preostane Bit, ne-bit pa se razblini. Bit je tu, lepota je tu, večnost je tu. In ti si To.
•  •  •
Vsi spijo. Ko vidiš drugo, ko vidiš drugost, ko vidiš dvojnost, se to imenuje sanjanje. Objekte vidiš samo v sanjah. Ko obstaja drugo, so to sanje, in že pred začetkom sanjanja si moral spati. Spanje je nevednost. Ko se zbudiš iz tega stanja, se zbudiš v zavedanje.
Odkar sem v tvoji bližini, ne vem več zares, ali sem buden ali ne.
Dobro je ne vedeti. Za védenje potrebuješ nekoga, ki te pozna, ali ki ga ti poznaš. Tu pa si sam. To je najvišja resnica.
Nikoli se ni nič pojavilo in nikoli ne bo nič izginilo. Sam si. To je vse. In ta samost je onstran vsega, kar lahko sonce obsije ali razsvetli.
•  •  •
V vseh jezikih, razen v sanskrtu, sebstvo označuje ego oziroma neko osebo, posameznika. V sanskrtu je Sebstvo definirano kot Brahman, ki nima nobenega drugega pomena kot Brahman. Sam Brahman je prav To.
Nima smisla, da prosite za pojasnilo. To ni dojemljivo. Ne s čutili ali z umom. Je nedotaknjeno in neizgovorjeno. To je prav To. Zato ga pustite pri miru.
Brahman je vse. Ni ga mogoče definirati. Vse. Večen. To, v čemer biva vesolje, v čemer bivamo vsi mi. To je ta Brahman, ki prebiva v vseh srcih. V srcih vseh bitij – ljudi, živali, ptic, morskih bitij in skal. Ta Brahman prebiva v vsakem srcu. In vsa bitja prebivajo v Brahmanu.
•  •  •
Nekako si domišljamo, da smo ločeni od Brahmana, tako kot si val domišlja, da je ločen od oceana. »Kako? Zakaj?« Pustite to pri miru. Ne govorimo o tem!
Če počivate pod drevesom in vam na ramo pade kača – ali si boste ogledovali drevo, s katerega je padla? Se boste spraševali, katera vrsta kače je to? Ne bo časa za takšno analizo. Najbolje je, da jo vržete proč takoj, ko pade.
Nekako smo ločeni od lastnega Sebstva. A le zelo redki med nami, zgolj peščica od šestih milijard ljudi – da niti ne govorimo o drugih vrstah, tako številčnih, da jih ne moremo prešteti – ima eno samo željo: vrniti se domov.
Katera je torej najhitrejša pot, da ne bi izgubljali časa? Mnogi med vami ste mi povedali, da ste preživeli deset, dvanajst, dvajset let z mnogimi učitelji.
Iskali ste mir, svobodo, razsvetljenje. A nič se ni zgodilo. Pravite: »Še vedno nisem svoboden. Bral sem knjige, opravil vse vrste terapij, izvajal meditacijo in različne oblike joge. Nič se ni zgodilo. Še vedno nisem popoln.«
Tukaj ne učimo nobene metode, poti ali terapije. Ni se treba ukvarjati z nobenimi knjigami. Pravi namen nima nič opraviti s preučevanjem knjig. Kar manjka v knjigah, je izkustvo. Nobena knjiga vam ne more dati izkustva s tem, ko jo preberete. Tukaj ste zato, da boste direktno izkusili.
Vrsto let lahko berete jedilni list… Lahko ostajate v restavraciji od jutra do večera in berete jedilni list. Kramljanje z dekletom, ki sprejema goste pri vhodu, ali prijateljevanje z natakarji ni prava pot. Prava pot je takoj naročiti hrano in jo pojesti. Pojeste jo in to je vse. Opravili ste, zato vam ni treba iti še v eno restavracijo. Doživeli ste direktno izkustvo.
Ko pojeste, je potešena lakota, zaradi katere ste prišli v restavracijo. Če obiščete restavracijo in samo berete jedilni list, ne boste potešili lakote. Če v restavraciji visijo okrasni krožniki, jih ne morete pojesti. Če boste pojedli okrasne krožnike, se ne boste nasitili.
•  •  •
Dragi moji prijatelji, tukaj ste. Zadovoljen sem. Zelo sem zadovoljen tudi z rezultati. Močno sem ohrabren. Nekateri ljudje me navdajajo s popolno radostjo. Vendar prosim vsakega od vas, ki ste tukaj – povsem dovolj vas je za ves svet – da podelite svetlobo vsem. Ena sama vžigalica lahko požge cel gozd nevednosti. Samo poskusite z eno vžigalico – »svoboden sem!« – in nevednost bo v trenutku zgorela.

Meditacija
Kakršnakoli vadba, karkoli, za kar je potreben čas, te ne more rešiti iz jetništva. Nič, kar je storjeno znotraj pojma časa, te ne more voditi do svobode onstran časa. Moraš skočiti iz časa! Kaj je čas drugega kot ideja 'jaz sem telo'? Si lahko predstavljaš čas brez ideje 'jaz sem telo'? Naduto je misliti 'jaz sem ta in ta in hočem to ali ono'.
•  •  •
Meditacija je vsekakor potrebna za obvladovanje uma in za oslabitev navade, da se poganjaš navzven skozi čutila. V meditaciji lahko prekineš usmerjenost navzven, ki je umska navada. Meditacija naj ne bo jogijska, potekati mora brez napora.
Z jogijsko meditacijo sicer lahko postaneš bolj zavesten telesa, vendar jaz govorim o meditaciji za svobodo, pri kateri opazujemo um v njegovem viru. Z jogijsko meditacijo lahko dosežete umirjenost, a po koncu meditacije se ohrani navada uma. To pa zato, ker je usmerjena v telo, ne v svobodo.


* samadhi – stanje blaženosti
...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Sri Poonjo Zbudi Se In Zarjovi
Ovitek knjige Sri Poonjo Zbudi Se In Zarjovi

Comments are closed.