ZDAJ VEŠ KAKO JE ČE TE KAČA PIČI – Ivan Črnič

Naslovnica knjige Ivan Črnič - Zdaj veš kako Je če te kača piči
Naslovnica knjige Ivan Črnič - Zdaj veš kako Je če te kača piči
Naslov: ZDAJ VEŠ KAKO JE ČE TE KAČA PIČI
Avtor: Ivan Črnič
Število strani : 164
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 961-6342-31-2
       

Del besedila knjige:

AVTORJEVA UVODNA BESEDA

Določenih duš usoda je, da se ne znajdejo v s

vetovnih zadevah prav dobro, da jim ne uspe najti pod soncem nebeškim službe, sebi primerne. Ako tudi se zdi to preprostemu ljudstvu čudaško, vendarle obstajajo takšni posebneži in zgodi se tudi, da kateri teh odklonov postane pesnik, ker mu duša nemilostna ne uspe najti v sebi prav nikakršnega ličnega kompromisa, ki bi ga napravil svetu vsaj za silo sprejemljivega. Vse to se je meni zgodilo. Živim vam jaz torej pesnika (ne)mirno življenje, snujem pesmic nebrojna milozvočja, ali bralci picajzlasti mi grenijo svobode sladkost. Nekako se počutijo poklicane, da kritizirajo mislih visokih krasoto in njih nekateri postanejo kritiki za vesoljno občestvo, ker od nečesa je pač treba živeti. In kaj hujšega kot imeti posla s kritiki, no, z neplačanimi resda še huje kot s plačanimi. Obsipavajo me z mnenji, pravijo profesionalnimi, pa s svoje strani jasno vidim, da me kratko malo ne razumejo, ali potrudijo se pa, zlikovci, da bi me bolelo čim bolj. Grozne muke so to, nečloveško trpljenje, prenašati njih nebrzdano kritičnost. To pesnika pripravi v to, da premisli marsikakšno neljubo zadevo, celo če se mu topogledno premišljevanje upira, premeri pešpot brezupno med sabo in svetom, ali zadovoljstva ne najde v srcu svojem poštenem, naj se še tako trudi. Pa ni, da bi bralca moril z občutki individualnimi, pač pa bi bilo zanimiveje slišati očitke, pesniku tolikokrat izrečene. Bili so povečini treh vrst.

Prva vrsta očitkov kritiških je bila, da sem nekako preresen, vsa ta zlovoljnost in to, da bi moral malce bolj nedeljsko dojemati problem pesnikovanja, saj gre naposled za goli konjiček, torej čisto ljubiteljsko dejavnost (za boga svetega!!!), za neko vrsto duševne dekoracije, tako da se človek malo raztrese, dokler tlaka vsakdanja znova ne vzame zase vse njegove pozornosti.

Druga, še resnejša vrsta očitkov pa se je nanašala na to, da globino misli poskušam doseči s pisanjem popolnoma nerazumljivih pesmi (brrr, groza!!!), ampak vse, kar res dosežem, je, da se človeku zvrti v glavi ob pomisli, kako vse besede v besedilu razume, pomen pa se mu izmika kot najbolj sluzasta riba. V poduk mi navajajo raznorazne verze, katerih avtorstvo mi ostane zakrito in skrito, a naj se po njih le zgledujem. Navedel bom le nekaj teh primerov, kolikor se jih pač spominjam : 'Bodi moja punca, ki se na klincu gunca!' ali 'Kaj boš trebuh kazal, kaj se pa to pravi, kakec bo pokazal, kdo je jedec pravi!' ali 'Fantje, veselo ga žingajmo, dokler ga še lahko!' ali 'Ti daj meni svojo Micko, da se posladkam, ta čas pa jaz tebi, sosed, svojo Špelco dam!' Da, res, nedopovedljiva je teh verzov silina, težko je pred njimi ne biti zafrustriran.

Tretja vrsta očitkov samozvanih kritikovalskih avtoritet me je obsojala, da sem nečloveški in da se preveč šparam. Da ljudje potrebujejo čustva, odkritosrčna, prisrčna čustva, v katerih se bodo celi okopali, jaz jim jih pa ne le ne dam, marveč jih zanje celo prikrajšam. Poskušajoč me opogumiti, češ, saj bo tudi tebi nekega dne šlo, mi je eden teh kritikantskih strokovnjakov navedel tale primer: Otroka mi povozil avto je, joj, ooo prejoj, pomagajte mi, ljudje! Bil je star komaj petdeset let in meni ni več kot petinsedemdeset. Usoda je očetu sina vzela, o ti prekleto življenje! Revček se niti naživeti ni časa imel, jaz bom pa tudi od žalosti konec vzel. O, ljubi bog, počilo mi bo v grudih srce, kar pridite in se napijte krvi nesrečnega očeta, milosrčni ljudje!

Tako in drugače me je ostra kritiška beseda sodila in bodrila, povečini pa so mi ti duhovi kritični nekako le uspeli priznati, da saj ne pišem slabo, vendar sem zdaj že v teh letih, ko bi moral napisati kaj tudi za široke ljudske množice. Vav, za široke ljudske množice!? Nič ni pomagalo moje zagovarjanje, da tega vendar ne znam in absolutno nisem za kaj takega pripraven, da ni zame, da sem vedno rajši pisal za bolj ozke ljudske množice, da sem s tem kar zadovoljen in dovolj srečen, kaj mi je pa drugega treba. Na to sem slišal, kako absolutno sebičen da sem, samo nase mislim, da bi najrajši lastno meso s kosti žrl in sem si pri tej svoji ozkosrčnosti izbral povsem napačen hobi. »No, nisem ravno Jezus Kristus!« sem se branil. »A po vseh teh letih pesnikovanja še vedno ne veš, da je vsak pesnik Jezus Kristus?« so me dol udarjali. Prav zares, tega nisem vedel in še vedno ne razumem.

Sprva sem si mislil 'K vragu s temi cepci zahojenimi!', ali potem so nastopile nespeče noči, razžiralo me je kesanje globoko ob misli tisti nesrečni 'A potemtakem si široke ljudske množice ne zaslužijo, da bi njim na čast kdaj zasukal pero, ali kaj? Mar jih niti enkrat v življenju ne boš osrečil?' K sreči mi je ostalo iskreno prepričanje, da takšnega podviga ne zmorem in čemu bi se potem sploh silil. Še vedno mislim tako, vendar me je navsezadnje glas vesti oštel, da vsaj poskusil bi pa lahko, potem pa, kar bo, bo! Tako sem pod težo argumenta pristal na kolenih in napisal tale romanček, ki je namenjen vsakemu človeku, vendar me pri srcu navdaja zloslutnost, ne da bi vedel natančno, zakaj, da prav vsakdo z njim le ne bo zadovoljen. Pa kaj si hočem! Jaz sem samo poskušal opraviti svojo planetarno dolžnost in če se mi ni najbolje posrečilo, mi nikar vzeti za zlo. Kajti dam vam častno skavtsko besedo, da ni ljudskega bitja, ki mi ne bi bilo pri srcu! Za dobrobit celotnega človeštva sem se trudil.

Prišlo pa je do tega takole. Najprej sem iskreno razmišljal o problemu vseobčega okusa in sicer na približno takšen način: potrebno je imeti posluh za to, kar si ljudje zares želijo, in potem to tudi forsirati, za vsako ceno pa se je treba izogibati neželjenih elementov. No, kaj je ljudem všeč, je bilo hitro jasno, to pa so, če jih naštejem, tele reči: seks, kolikor toliko ekstremen, mamila, ampak seveda ne kot pojem neke brezupne narkomanije, temveč kot žur, dramatični avanturizem z nepredvidljivimi zapleti, zmerno, dobro premišljeno nasilje, na lahek način zaslužen denar, obvezno tudi religija, vendar ne toliko stroga, kakor smo je vajeni v cerkvi, tudi tisto prepovedano plat se mora odškrniti, vsaj toliko, da se da malce pokukati vanjo, v vse to pa mora biti postavljen človek iz ljudstva, v ničemer ekstremen, pa vendarle takšen, da se mu bodo vsi do solz nasmejali. Vse se mora dogajati v sferi relativnega brezdelja, da ne bi sprostitve željnega državljana morili s podrobnimi opisi kakšnega fabriciranja, česar je sit že iz lastne službe. Izogibati pa se je treba predvsem filozofiranja, poetičnosti, estetike nasploh, in nenazadnje miselnosti v vsakršnem pogledu. Konec vsekakor mora biti srečen, vprašanje je le, za koga. Seveda, priznati morate, da je ta naloga podobna dilemi, kako v istem čolnu prepeljati čez reko lačnega volka in splašeno kozo. Nemogoča misija celo za veliko izkušenejšega pisatelja (čolnarja) od mene. Nekaj bo moralo utrpeti, tu pač ni pomoči. Ampak v redu, brez kompromisa pač ne gre nikjer, zakaj bi torej šlo v romanu. Vse pa tudi ne more gladko teči.

Ja, sanjaril in sanjaril sem na takšen način in zdelo se mi je super, ampak potem mi je padlo na pamet, da si zgodbe ne morem kar izmisliti. Kakšen roman bi pa to bil! Celo če bi ga dobro napisal, bi vendarle bil samo napuh fantazije, sam pa sem se z okusom vedno bolj nagibal k čistemu realizmu, torej nepotvorjeni stvarnosti. Ko sem premišljeval, o čem stvarnem bi pa sploh lahko pisal, sem ugotovil, da nimam prav nikakršnih idej. Tako bi bilo naenkrat vseh mojih planiranj konec (in moram priznati, da mi je ob takšni pomisli odleglo), če se ne bi, potem ko sem misel na pisanje za široke ljudske množice že opustil, kar nenadoma spomnil zgodbe, ki mi jo je o sebi pripovedoval nek norčavi tipček, Pepe Pošvedranko po imenu, katerega sem spoznal nedolgo nazaj v samopostrežni trgovini, kjer sem navsezgodaj zjutraj trimčkal z nakupovalnim vozičkom med živili, prodajalci in kupci, pa je pristopil, ter me vprašal, ali ne bi raje jezdil na konju. Pizda, je tip govoril zanimive reči! Če bi znal popisati, kar mi je povedal sam in kar so mi kasneje o njem pripovedovali najini skupni prijatelji in znanci, bi to bil roman in pol, docela v skladu z mojimi kriteriji, in mogoče bi si z njim krog bralcev resnično razširil. Na žalost je sam pripovedoval tako zmešano in paranoično, drugi pa tako neresno in površno, da je bilo silno težavno slediti tej osupljivi zgodbi do tistih globin, ko se jo brez vsakršnih dvomov lahko prepozna in prizna za resnično, moral pa bi biti tudi pravi mojster, če bi mi naj uspelo spraviti gradivo v kolikor toliko pregledno obliko. Bi to zmogel, ali ne bi zmogel…?

Ja, z hudimi dvomi sem se pestil, naposled pa sem si rekel: »Ma daj, no, duša pesniška, spravi se že enkrat v pogon, potem pa, kamor strela poči! Kristus sicer, kakor priporočajo kritiki, najbrž ne boš izpadel, neko žrtev pa boš vendarle opravil; in nad Kristusa te bo postavilo vsaj to, da boš napisal roman.« Tako sem tudi storil in vam zdaj izročam v dar tole skromno, mogoče marsikdaj bridko Pepetovo pripoved, ki pa se vam vendarle utegne zdeti kot samo nebeško obhajilo; pa se, če vam bo po volji, obhajajte na vekomaj veke; amen!



1.

POGLAVJE

Joj, kakšen jurček je bil Pepe! Dolg in suh kot trlica se je lenobno pozibaval po površinah matere zemljice, kakor bi hotel prasilam demonstrirati tisto vrsto neodločnosti, ki je porojena iz popolne nevednosti o naslednjem koraku. Z izjemo malce zatelebanih oči mu je še kar prikupno glavo krasilo precejšnje obilje dolgih, večno umazanih las. Oblačil se je v kavbojke, ki niso bile ravno pogosto namočene v vodo, in v smešno, živo pisano srajco, posejano z vzorci rožic, ki naj bi po njegovi presoji izgledala silno frajerska, pravzaprav pa je v njej izpadel še večje teslo, kakor je že itak bil. Čez srajco je nosil oguljen predpotopni brezrokavnik.

Naša zgodba se je začela nekega lepega popoldneva, ko se je skupaj s prijatelji zakajal z neko čudno marihuano, ki jo je Poldi kupil od neznanega dilerja, menda iz Krškega ali kaj, in za katero, kakor boste iz nadaljne zgodbe lahko tudi sami zaslutili, upravičeno sumim, da je bila radioaktivna. No, rolal se je džoint za džointom in fantje so se ga nemalo zadevali. Če se ga pa človek le dovolj vztrajno zadeva, je naposled zadet in s Pepetom ni moglo biti drugače. Tako se mu je rolalo tam gor po lobanjici veleumni, da se je moral posloviti od prijateljsko razpoložene družbe in zapustiti prostor. Moral je na sveži zrak, saj se mu je zdelo, da se je napihnil kot balon in ga bo zdaj zdaj odpihnilo v zrak, da bo dobesedno eksplodiral, če ne napolni pljučnih mehurčkov s svežim kisikom. Pri tem je sicer nekaj na hitro razlagal, da potrebuje novo kartico za mobitel, vendar je toliko hitel, da ga je celo pozabil vzeti z mize, vesela druščina pa je pod impresijo nezemeljske inspiracije tudi prezrla to nepomembno malenkost.

Ne vem, ali vam je znano, še posebej, če ste v tem poslu začetniki, da je človek včasih, ko je dodobra zacolan, malce nepozoren, da je bolj v nebesih kakor na zemlji, in bi vam, če bi ga vprašali, kako angelci pojejo, znal prej opisati njihove sopranske vragolije, kakor se trezno in tehtno opredeliti, če naj uporabimo takšen primer, ali scati v školjko ali raje v umivalnik. Tako se je Pepe, precej raztresen in raztelesen, znašel na prehodu za pešce, kjer je kar precej ljudi čakalo, da se na semaforju prižge zelena luč in bodo lahko planili za svojimi nestrpnimi kloniranimi psi čez cesto; ni bilo torej razloga za kasnejše opravičevanje, češ da je spregledal rdečo luč, saj bi ga sama prisotnost čakajočih ljudi morala opomniti, da ne more kar bezljati čez cesto, četudi ni bilo nikjer niti enega samega samcatega avtomobila, kar v današnjih časih pobuja že skrajen, domala nadnaravni sum. Ja, res nemogoča situacija! Skratka, do konca telebansko je zakorakal prek zebre preklemane in je že tako, da pa ravno vsak teleban ne more vedno imeti sreče. Nesreča pa je bila v tem, da so neki utrujeni babici nenadoma hudobno zažarele oči, obraz ji je najprej pobledel, nato posinjel, nakar je v ospredje izbilo nezdravo zelenilo, bržda je šlo za čustvo zavisti, češ, on lahko, jaz pa ne, in med kašljanjem in krehanjem je začela vpiti, kako da ta klinčeva mladina nima več nobenega spoštovanja do božjih zapovedi; resda čudaška izjava, ampak babica se je tako izrazila. Pepe se je zdrznil, dojel, da je v prekršku, se napol obrnil in dal babici vedet, naj odjebe. Stara pa je pograbila svoj mobitelček in, meni nič tebi nič, poklicala policijo. Da je en huligan v prometnem prekršku in da jo na smrt žali, je rekla, pa če fantje niso preveč zaposleni, naj mu pridejo odčitat kozje molitvice. Sodeč po starkinem sadističnem nasmešku, so fantje morali reči nekaj takega kot da ne bodo zgubili niti minutke. »Zdaj boš pa ti najebal!« je vpila za Pepetom, ampak Pepe je ni jebal pet posto in je mirno šel naprej svojo pot. Nakar je pridrvela policija v avtomobilčku, z aktivirano sireno, viju, viju, ma jasno, jasno, policaji so poskakali ven kot kenguruji pajacasti, naravnost pred osuplega Pepeta, zavpili »Evo, evo kriminalca!«, začeli po njem udrihati s pendreki in ga navsezadnje na vrat na nos stlačili na zadnji sedež državnega vozila. Preden so ljudje in Pepe sam lahko dojeli, kaj se sploh dogaja, je avto že speljal.

Vsaka reč je za nekaj dobra. Človek ima le redko priložnost videti svojo kri, Pepe pa si jo je med brisanjem nosu lahko do sitega ogledoval. »A jebenti!« je rekel in, v želji da bi se malo pomiril, segel v žep po cigareto. »Poglej bandita!« je zavpil eden od uzakonjenih čuvajev reda. »Hoče se dokopati revolverja.« Nova toča udarcev je zasula Pepetovo ubogo glavo. Šofer je vozil kot nor, kajti postalo je preočitno, da so tokrat ujeli veliko ribo, ki jo je potrebno čimprej postaviti na suho. V takšnem veselem vzdušju so ga policaji pripeljali v policijsko postojanko.

»Kdo je ta tip, ki se liči kot indijanci za bojni ples?« je vprašal vodja policajev. »Ja, to je pa en hud zločinec, ki ga lahkih nog malo biksa naokrog!« je rekel eden od malo bolj pesniško navdihnjenih fantov. »A tako!?« se je namuznil vodja. »Ob kaj se je pa pregrešil?« »Napravil je prometni prekršek,« so vsi v en glas začeli zatrjevati dobri fantje. »Potem je pa še hotel potegniti revolver iz žepa in nas vse postreliti.« »Oho, poglej, poglej korajžneža! Vržite ga v čuzo, pa mu naložite malo batin!« je komandir zakomandiral z nekoliko pretiranimi poudarki, da bi podmladek lahko uvidel, kako znajo stari borci komandirat.

Dobri fantje so Pepetu odvzeli osebne dokumente, ga zabrisali v čuzo in privlekli na dan zelo velike in zelo debele pendrike. Pepe, ki se nikakokor ni mogel prijetno počutiti, saj je bil še vedno zadet kot predpotopni avion in na to že tepen, se je prestrašil tako močno, da mu je začelo srce v prsih glasno ropotati, tako da so se fantje malo ozirali naokoli, odkod na vsem lepem ropot. »Zdaj boš pa ti jebal ježa, mafijaš kriminalski zlikovski!« je rekel najbolj zagret med silaki, ki se mu je že na očeh poznalo, da je mlad nadobuden teliček.

Pepe je mrzlično razmišljal, kaj storiti. 'O sranje nebeško,' si je mislil. 'Teli norci me bodo razbili kot kanto.' Bili so trije in ni bilo dvoma, da so v formi. »Fantje,« je rekel. »A ni na svetu že dost nasilja? Zakaj bi se tepli, raje se imejmo radi?!« »Poglej ti hipača zahojenega!« se je oglasil najbolj robustni med njimi. »Kaj se ti spomni! A bi ti mogoče še rožice sadil?« »Ne, ne!« je hitel Pepe. »Le boljši predlog imam! Kaj če bi mi vsi skupaj raje kaj pokadili?« Policaji so se začudeno in malce plašno spogledali, celo zbegano so se ozirali naokoli in eden njih je nemudoma stopil zakleniti vrata. »A hočeš reči, da imaš pri sebi kakšna mamila?« je zahlastal. »Ja, no, glih en mav travce s Krškega mi je nocoj dav en prjatu, pa bi blo fajn kakšnga pržgat, kva pravte!?« »Ma jebenti, saj tale dečko pa sploh ni tako slab, kot smo mislili!« so se v en glas strinjali policaji. »Hitro, dajte ga malo obrisat, sperite mu to kri z obraza, malo mu mazilite rane, pa a rabiš kak obkladek, poba!? Saj res, kako ti je pa ime?« »Pepe,« je rekel Pepe.

Ko so ga malo poštimali, se je že rolala smotka. Ma nebeško so se ga zadevali, vse je za tistih nekaj uric gladko teklo. Pod dimčkom so tudi okrutne zverine nekako mehkejšega srca, malo se raznežijo in imajo rade občutek, da so obkrožene s prijatelji. »Tale naš Pepe je pa res en fejst fant!« so ga trepljali po ramenih in se z njim vred smejali do solz. Potem je tisti, ki je bil malo teletu podoben in se je imenoval Lojzek, vprašal (pri tem je še posebej pogledoval Pepeta), ali sme prebrati kakšno svojo poezijo. Ja, tako je izjavil, kakšno svojo poezijo! Ostala dva sta se v hipu vidno vznejevoljila, Pepe pa je začuden vprašal, ali mar piše pesmi. »Ma ja, stari!« je rekel muzaik. »Pa kakšne orenk komade!« Ko je bil Pepe navdušen, da bi kaj slišal, sta se tudi kamerada nekoliko pomirila. Lojzek pa je iz žepa potegnil kos papirja, se z njim postavil na sredo sobe in z izrazom, kakor bi bil na odru, obkrožen s širokimi ljudskimi množicami, začel takole deklamirati:



Ena dobra poezija o boljšem jutri, kdor ga ima!





Ziher ni kul, da se folk ne interesira za pozitivne misli,

če so pa v njih zapacane čakre pol pa postavlajo klavn'ce

širom po svetu, koder koljejo mlade backe ter teličke,

namest da bi se hranli vegetarjanično,

pa pol rajši teletu za teletno noge polomjo

in ga z elektricitetom v glavo šutirajo,

ko sploh pizde ne štekajo, da je na zemljo prišel avatar,

da bi jih odrešil in popeljal v nebesa,

kjer bi se lohk z angelci družli,

bojo pa z hudiči v peklu ježa jebali.



Politikanti bi rad z besedami prepričal ubog folk v svoj prav,

al zavedajo se pa glih ne, da so to le besede, besede, besede…!

Ljudje pa ovce jadne, jim pa krul po želodcih,

koder se njim tam kotalka odurno zelje, repa in krompir

namest prjetnga šunke, klobas in špeha.

Eni primerki tok trpijo zarad lakote,

da jedo lastne otročičke,

ki jokajo, ker morjo umret prezgodnje smrti.

Njihove dušice bo avatar vzel k sebi,

zapolitikanizirane detojedce kurbirske pa si bo prsvoju

ta glavn politikant.



V Indiji ne zidajo nobenih sekretov,

zato ga pa folk indijanski serje po vseh vogalih,

vse so zasral, tud avatarje,

ki bi bli prpravljen dat se mučit z mučilnimi aparaturami

za dobrobit celotnega človečanstva,

al povsod je že poln dreka,

kamorkol se človk ozre.



Lojzek je naredil globok poklon. Pepe je bil slovesen in resen, pesem ga je globoko pretresla in presunila, spričo močne umetniške impresije so se mu po celem telesu ježile dlake, ampak ostala policijska sodruga sta se smejala kot zmešana. Njih drugi, po imenu Korel, ga je med navalom smejalnih solz vprašal: »Mogoče bi nam zdaj gospod pesnik blagovolili bolj detaljno razložiti, kaj so hoteli s tole popevčico povedati, ako so seveda pri volji?!« Nov val režanja se je razlegal po celici, ampak Lojzek je bil videti zelo besen in užaljen. To je njegova kolega le še podžigalo h kibicanju, tako da ni imel več izbire; stopil je do Korla in ga s pestjo treščil po gobcu. »Se boš ti, pezde, norca delal iz moje poezije, ti, ki v življenju enega samega verza nisi napisal! Na, na, na!« ga je suval po tistih debelih žnabljih, preden se je Korel prav dobro ovedel, da mu podstrešje gori.

Med čuvarji reda se je razvnel pretep kar vsevprek, kar seveda ni bilo nič hudega, saj se ti, kadar se med sabo pošteno premikastijo, ne spominjajo nobenih razlogov za zdraho in so celo zadovoljni, da se je naposled nekaj zgodilo. Pepetu pa, ki je stal ob strani in se ni hotel mešati v privatne zadeve, je postajalo vse bolj in bolj slabo, tako sta mu pesem in njen učinek segla do živega. Naposled je prekinil splošen trušč in vprašal, kje je stranišče, ker da mora bruhat. Nekdo je odklenil vrata in Pepe je planil na hodnik, ter se skoraj zaletel v komandirja, ki je pritekel pogledat, če je kaj narobe, saj je bil trušč večji kot običajno pri tovrstnih procedurah. Fantje so mu na hitro razložili, da so Pepeta tako nažgali, da mora zdaj, siromak, jit na stranišče bruhat. »Kakšen vonj pa je to?« je zanimalo komandirja. »Smrdi, kot bi šla tu skozi četa hašišarjev!« Anton, kakor je bilo ime tretjemu varuhu reda, je hitel pojasnjevat, da se je od pendrikanja merjasec tako spotil, da je vse zasmradil.



* * *

Na stranišče je priletel kot metek iz puške. Želodec mu je obrnilo z vso silo, tako da bi še lastna mati, če bi ga zdajle videla, jokala nad njim z zlomljenim srcem. Ko je prvič bruhnil v školjko, se je k njej tudi zgrudil, kakor bi mu strela spodsekala noge. Edino, česar je je bil še zmožen, je bilo tisto neprijetno, smrdljivo kozlanje, pa tudi to ga je stalo naravnost peklenskih muk. Čim dlje se mu je trebuh napihoval in prsa napenjala ter vrat krčil, kakor da bo želodec vsak hip izvrgel skoz usta, tem razločneje se je zavedal, da je vse, od rojstva naprej, zajebal. Ja, ko se izvrši aplikacija končnega na večno, je življenje tako kurčevo zaobjeto v enem samem pogledu, katerega trajanja in netrajanja nas sam Bog varuj, da je ni sile, ki bi nesrečniku skrila, kako ga je nekje v kraljestvu življenja in smrti lomil in biksal na vse pretege!

»Kako dobro se poda straniščna školjka narkomanu!« je zaslišal reči glas. Od kod pa zdaj ta nepričakovani glas? In on narkoman?! To je vsekakor pretirana trditev. Človeku se resda zgodi, da zavžije mamilo. Potem pa, kar je, je. Ampak marihuana vsekakor ni mamilo, marveč vseprej Šivina pipa miru. Narkomani so le tisti bizgeci, ki snifajo in si v žile vbrizgavajo heroinček, kdor pa kadi travico, je morda nekroman in piroman, nikakor pa narkoman. Vsaj Pepe je mislil tako.

Vrag bi ga vedel, pod takšno, že kar mistično osvetljavo je bil v svoje vsakdanje traparije vse manj prepričan. Naposled obstajajo različne vrste mamil, kakor pač tudi različne vrste ljudi. Najpomembnejši dejavnik pri zadevi pa je, da sanjska roba samo aktivira določeno vrsto smrtne obsodbe, ki je kot proces zategadelj neizogibna. Včasih se kak zadrogiranec, ko opazi, do česa je prišlo, celo poserje od strahu, in prosi ljubega boga za odpuščanje, češ, ko le ne bi bil tako neumen in si ne bi privoščil tega malega hudičevega čara. Čar je majhen ali velik, odvisno pač od tega, koliko kdo prenese, iz prevelike pompoznosti pa zanesljivo nastane veliko sranje. Ampak kdo pravi, da se je katerikoli katastrofi mogoče izogniti. Včasih so tudi čudni razlogi, ki služijo izletnikom v neznano za zagovor drogiranja. Nek spokorjenec je primeroma trdil, da nikoli ne bi videl ne nebes ne boga, če ne bi požrl tiste male ničeve traparije, in če je na ta način možno zagledati nebesa in v njih za povrh še boga, potem bodo tudi satanovi bonbončki za nekaj dobri. Vsekakor pa je takšnih srečnežev bolj malo, povečini ljudje zagledajo svoja razgaljena spolovila kot statusni simbol lastne, še najbolj impotentne vsemogočnosti in strahotne prodornosti intelekta svojih kokošjih možganov. No, ja, možgani so že takšna reč, ki človeku vsaj za silo zagotavlja preživetje, zato jih je treba čimprej čim uspešneje zjebati. Tako pravi prvo počelo etike; kar sledi, je seveda le še stvar estetike.

Celo telo se mu je spremenilo v eno samo velikansko razbijajoče srce, ko je poslušal glas, ki ga je nagovarjal: »Pepe, svinja nemarna, ti se kar pokozlaj, odleglo ti bo! Mogoče pa bi bilo še bolje, da bi kar večno kozlal, naslonjen nad to smrdljivo luknjo. Poglej, tudi naokrog školjke si vse podrekal in ko boš od izmučenosti padel v nezavest, ti bo ta svinjarija, ki jo je tvoj želodec zaman tako skrbno predeloval, služila kot najfinejša posteljnina, na katero si se kdaj ulegel! Bravo Pepe, ti si mi en težki frajer; ga ni, kot si ti, prav zares!« Ti prisluhi, kakor temu rečejo psihiatrični strokovnjaki, človeka resnično lahko pripravijo do srčne kapi.

Školjka se je bolj in bolj zmanjševala, kakor se je tudi sam, ali vsaj tista pizdarija, ki jo je bil vajen imenovati za lastno telo. »Ah, goni ga v pizdo materino, to lupino nekrofilsko!« mu je malodušno prišepetoval glas. »Zdaj, ko se opazuješ iz ptičje perspektive, kar je zate gotovo izreden dogodek, si zelo pozorno oglej, kaj počneš in kako to počneš!«

Naposled je bilo to k školjki priraslo naj se tako izrazim truplo veliko največ dva centimetra in tisti neidentificirani del Pepetove osebnosti, ki je samopomilovalno podlegal tisočerim prepirom, ki so grmeli nad njegovo na peclju visečo glavo, je vedel, da bo znorel, če hitro, kar se da hitro nečesa ne ukrene.

Zbral je vso moč, ki mu je še preostala nekje v petnih žilah, se z obema rokama čvrsto naslonil na školjko in se poskusil spraviti na noge. Kakor od nekod daleč mu je v glavi dozorevala ideja, da mora doseči umivalnik in se, kolikor je mogoče, umiti in očediti. Resda je otrok, ki še ni shodil, pri svojih poskusih postaviti se na noge, spretnejši, vendar je potrebno Pepetu za iskreno prizadevanje čestitati. Potem ko se je boril kot lev, mu je naposled uspelo. Umil se je z mrzlo vodo, tako osvežujoče je to bilo, in ko se je pogledal v stensko zrcalo, je bil, četudi bled kot smrt, še kar nečemu podoben. Z znanstveno preiskujočim pogledom je ugotovil, da bo potrebno očistiti stranišče in lotil se je dela. Pri tem je ponovno bruhal, se ponovno umival in pospravljal in naposled izšel iz bitke kot zmagovalec. Za brisanje tal je porabil ves toaletni papir, ki je bil na stranišču razpoložljiv, ampak ni bojnega polja, ki ne bi utrpelo tudi kakšne žrtve. Najprej čistoča, potem šele varčnost! Ko je bilo vse postorjeno, se je ponosno vsedel na tla in si zrolal novega džolija.





2.

POGLAVJE

Ponoči je Pepe imel muke z nespečnostjo. Če je posedal ali se sprehajal po prostoru, se mu je slika t.i. resničnosti zdela toliko mučno izrazita in sočasno pošastno morbidna, da si je od vsega še najbolj želel doberšnjo dozo smrti, kar bi treznejši um imenoval spati, spati, spati. Če je poležaval na starem zguljenem pogradu, na katerem je moralo pred njim žuliti kosti na stotine nočnih nesrečnežev, se mu je samodejno dogajal meditativni proces s tolikšno silo, da je od strahu moral odpreti oči in se ponovno spraviti v sedeči položaj ter se tolažiti, da je kot vedno v znanem in docela varnem svetu, sicer bi, česar je bil prav jasno zaveden, pobruhal sam strop te jetniške sobice. Zato se je do more vdajal trpkemu premišljevanju, kakšna neverjetna smola se ga je držala na nocojšnji večer. Resda v veliko bolj sfuzlanih miselnih šifrah, kakor je to tukaj popisano, kar si bo vsak že nedeljski kadilec marihuane znal z lahkoto predstavljati, vendar je bil pomen teh jetniških strmoglavljanj približno takšenle:

Mili bog, biti tako pretepen, potem ko te hlapi gandže odnesejo v srečnejše dimenzije, kakor se je filozofsko rad izrazil njegov tesni prijatelj Poldi, biti tako grdo obdelan zaradi neke neznane stare coprnice, ki mu je zamerila mladostniško prostodušnost pri prehodu čez cesto, je bila res slaba, slaba šala. Komaj si je našel nove prijatelje, že so se skregali, nato pa še stepli do krvi in to za prazen nič. Pa tudi sicer je imel Pepe pogosto občutek, da ga sreča nima preveč rada in glede na to, da je bil tako fejst fant, kar so mu sami policaji zatrjevali, tega nikakor ni mogel razumeti. Saj se mu je vedno vse dobro začelo in se na koncu tudi relativno srečno izteklo, ampak tisto vmes, mati mila, je bila pa resna klobasarija. Poleg tega ga je na smrt prestrašil tisti glas na stranišču, o katerem ni vedel niti, čigav je bil. Začele so ga obdajati najmračnejše misli, da je najbrž slišal samega hudiča, in čeprav ga je zadnji džoint, skajen na tleh stranišča nekoliko spravil k sebi, so mu zdaj zobje šklepetali kar sami od sebe. Najsi se je še tako zavijal v umazano odejo, ki je sodila k pogradu, ga je mraz vseeno tresel z vso silo. Imel je občutek, da bo zbolel, povrh vsega pa se je še smilil samemu sebi. Nekaj mora, mora storiti da uide kruti usodi! No ja, dobro, je že res, da ga imajo nocoj v priporu, jutri zjutraj pa ga bodo izpustili, ampak zakaj, zakaj se nekaj tako trapastega ravno njemu dogaja. Postajal je žalosten in biti žalosten, ko si zacolan s radioaktivno marihuano, je naravnost apokaliptična tragedija.

Kar nenadoma se je spominjal ur verouka iz otroštva in padlo mu je na pamet, da so križanemu Jezusu vojaki s sulico prebodli srce, njega pa je zmlatila policija in zdaj se tukaj trpinči z zlomljenim srcem, v čemer pravzaprav niti ni velike razlike. Premišljujoč to neobičajno analogijo v usodi, je bil nekaj časa trdno prepričan, da je Jezus pravzaprav on sam. »O Pepe, Pepe, čeprav si bil vedno eno zarukano tele, si meni vendarle nadvse drag!« je spet zaslišal reči glas od nikoder. Kot bi mu nekdo v zadnjico zarinil šivanko, je jadrno skočil na noge, in se prestrašeno oziral naokoli. Nikjer nikogar!

Oh, kakšno olajšanje, poklicati k sebi živo dušo, pa naj bo tudi sovražnik, ko človeku strah krči zadnjično odprtino! Že se je Pepe namenil poklicati dežurnega policista skozi zaporniško odprtinico na vratih, ko je na hodniku zaslišal predirno kričanje:

»Jebemu mater, Korel, kdo je na WCju porabil ves papir!? Takšno drisko imam kot že leta ne, pa si nimam s čim obrisati riti!« Ja, to je bil komandirjev glas!

»Ha, ha, ha! Ljudem na položajih je tako težko dopovedati, da je rit najprimernejše obrisati kar z roko, saj so vsi akti in podobni dokumentirani fakti, koder ta roka poslej brodi, tako ali tako eno navadno sranje. Skratka, veliko preveč vznemirjanja in kričanja zaradi še ene posrane riti in to še v svetu, kjer je kaj drugega že prava redkost zagledati!« je še razločneje modroval glas od nikoder. Pepe je zaklical, naj mu, zaboga, kdo odpre, ko pa ni bilo nikakršnega odziva, je začel s pestmi biti po vratih. Linica na vratih se je odprla, notri je pokukal strogi Korlov obraz: »Kaj pa ti tako vreščiš, kot bi te iz kože dajali?!« »Pomagaj mi!« je molel Pepe proti njemu sklenjene roke. »Uničil me bo, uničil me bo!« »Kdo te bo uničil?« je vprašal Korel. »Ta nevidni hudič, ta skriti zlodej!« »Stari, a si ti malo utrgan?! Veš kaj, dobro sem se ga zacolal nocoj, zdelan sem, zato me pusti pri miru!« …in je zaprl lino. »Hej, hej, odpri!« je kričal Pepe. Lina se je spet odprla. »Kaj zdaj hočeš?« je bil Korel zelo nejevoljen. »A bi mi prinesel vsaj kakšno knjigo, da bi lahko malo bral, ker ne morem spati?« je moledoval. »Knjigo? Človek božji, pa ti si totalno odpizden! A misliš, da si v knjižnici, ali kaj!? Kako pa naj najdem knjigo na policijski postaji?« »Sigurno imate vsaj kakšno knjigo!« se ni dal Pepe. »Dobro, dobro, bom pogledal,« je zagodrnjal Korel in odšel. Čez čas se je vrnil z neko knjigo, naslovljeno z velikimi črkami NUMEROLOGIJA ZA VSAKOGAR. »Kaj pa je to numerologija?« je vprašal Pepe med ogledovanjem naslova. »Ja od kod pa naj to vem!?« je zarenčal nervozni Korlov glas. »A mi nisi mogel prinesti kaj pametnejšega?« je drezal vanj ubogi zapornik. »Jebenti, Pepe, daj mir; izredno srečo imaš, da si sploh dobil to knjigo! Tukaj je edini človek, ki sploh kaj prebere, umsko malo zaostali Lojzek. Če njega ne bi bilo, ne bi prišel niti do te knjige. Kaj pa naj bister človek počne s knjigami?!« Po teh besedah je odšel, a se je kmalu vrnil z listom papirja in pisalom, v pojasnilo pa je pristavil, da Lojzek pravi, da to sodi zraven. Pepe se je lepo zahvalil, se zavalil na pograd in odprl knjigo. Podnaslovljena je bila s 'kako si spremeniti usodo'. To ga je takoj zelo vznemirilo, saj je bil rekordno hitro ozaveščen in prepričan, da je to prav tisto, kar trenutno potrebuje.



* * *

V uvodu je pisalo:



Čeprav si vsako bitje želi biti srečno, ne more takšno tudi postati zaradi nenehnega občutka, da ga vsi okrog njega zajebavajo in mu kradejo energijo. Prav mnogo ljudi zastopa stališče, da je treba samo postreliti neželjene elemente (torej zajebantske tatove energij), vendar se ne zavedajo, da niso krivi drugi, marveč slaba karma. Kdor ima dobro karmo, mu gre vse kot po maslu, kdor pa ima slabo karmo, ga je najebal. Da bi slab karmatik iz zajebanega položaja prišel v takšnega, kjer mu bo šlo vse kot po maslu, si mora torej samo spremeniti karmo. Ta knjiga se ukvarja s tem, kako to storiti, in blagoslovljene so oči, ki jo berejo.

Kakor vidite, je tudi karma, ta glavni krivec, da nas ljudje zajebavajo in nam ne pustijo živeti in nas kar naprej v drek tlačijo, torej, kaj sem že hotel reči… aja… tudi ta zloglasna, hudičeva, zajebana karma je zapisana s črkami, torej je celotna usoda popisana s črkami, mi pa znamo brati – no, ja, resda ne vsi, ali tisti, ki tega še ne znajo, se morajo pa naučiti, da bo tudi njihova karma lahko vsa popisana, potem bojo pa imeli takoj šanso, da jo predrugačijo – in ker znamo brati in tudi pisati, smo na konju, seveda pa le v primeru, da beremo to duha polno knjigo, ki je bila posredovana njenemu avtorju osebno preko angelskih inteligenc.

No, je že tako, da ima vsaka črka tudi svojo osebno številko, to pa zato, ker tudi številke se dajo pisati po vrstnem redu, kakor se dajo črke po abecedi, to pa zato, ker pisana beseda prav gladko teče po matematičnih zakonitostih, čeprav manj inteligentni ljudje tega ne štekajo, to pa zato, ker še niso dosegli ta pravega duhovnega razvoja, to pa spet zaradi slabe karme in tako je to začaran krog.

Ker je vsa usoda zapisana, je zapisana tudi (in predvsem) v imenih, ki imajo svoje črke in črke imajo svoje številke in zato je vsako ime mogoče izračunati; torej je usoda vsakega človeka vnaprej določena v njegovem imenu, ki je ali pozitivno ali negativno. Če imate pozitivno številko imena, se vam je sreča nasmehnila, če pa je številka negativna, je edino, kar vam preostane, da si spremenite ime iz negativnega v pozitivno, drugače bo joj. Tako bo npr. Husota vedno spremljala prečudovita sreča, Pepeta pa bo doletelo najstrašnejše gorje.



Pepe ni mogel verjeti svojim očem. V tem torej tiči vzrok njegove zle sreče. Pravzaprav je že dolgo slutil, da so ga morali zajebati ravno starši s svojimi kretenskimi idejami, kaj napraviti z otrokom. Ampak prišel je čas, da jim prekriža načrte. Po nekajminutnem premišljevanju je namreč trdno sklenil, da si bo spremenil ime in s tem tudi usodo. Ugotoviti mora le razmerje črk in števil ter se poučiti o tem, katere številke so srečne in katere nesrečne, nakar si bo preprosto izračunal najbolj srečno ime na svetu, kar bo za posledico imelo najizbranejšo usodo. Obrnil je list na poglavje, ki je z naslovom 'Ljubezensko razmerje črk in številk' obetalo pojasniti odnos črk in številk; pisalo je:



Ljubezensko razmerje zato, ker mora v vsaki posamezni podrobnosti vladati vesoljna ljubezen, da bi uspeh bil zagotovljen. Pri medsebojnem razmerju med črkami in števili moramo biti zelo previdni, da si ne bi novega imena, ki nas bo popeljalo v srečnejše čase, preprosto narobe izračunali! Tako je npr. črka A običajno oštevilčena s številom 1, ampak to velja samo pri normalni sobni temperaturi. Če je v prostoru zelo vroče, se vrednost črke A lahko dvigne tudi do vrednosti 300, 400 in več, lahko pa si sami zamislite, kolikšna bi bila vrednost črke A v peklu. Kolikor bolj pa temperatura pade pod 0%C, se naj obvezno uporabi toliko nižje negativno število. Na srečo je ta možnost precej redka, ker živimo v precej toplih krajih, vendar bo za bralce, ki živijo v Sibiriji, to zelo koristen napotek. Da bi bil bralec povsem prepričan v točnost uporabljenega števila, se mora predhodno posvetovati s svojim zdravnikom!

Tudi od mnogih drugih dejavnikov je odvisna izbira vrednosti črke. Če so npr. v prostoru prisotne kakšne male živali, kar za človeške osebke nikakor ne more biti dobro, bo vrednost črke padala, prisotnost velikih živali pa bo vrednost povečevala. Za domačo žival je vsekakor pozitivneje imeti dinozavra kot psa. Tovrstnih prisotnosti nikar ne podcenjujte; tudi če imate v bivalnem prostoru le navadno muho, stenico ali pajka, bo to nujno vplivalo na višino (t.j. nižino) števila oštevilčene črke! Prav tako ne pozabite vegetacije, vendar pa v tem primeru možni vpliv procentualno nekoliko zmanjšajte, to pa zato, ker cvetlica ni ptica. Seveda tudi vsa vegetacija ne širi pozitivne energije. Posebno kaktusi vam lahko s svojimi bodicami vnesejo v numeracije pravi kaos.

Prav tako vredost variira glede na vašo telesno višino (in težo!). Normalno da zelo nizek človek ne more biti 1A, kakor je lahko zelo visok, je pa mogoče lahko –1A, ali celo +1B, v nekaterih primerih pa tudi 50D. Celo številka čevljev lahko ugodno ali neugodno vpliva na določitev črkine vrednosti, zato bodite pazljivi, kolikor je le mogoče. Sovražnik nikoli ne počiva!

Bolj pozitivno bo tudi, če ste vegetarijanski kadilec, za zelo negativno pa se utegne izkazati, če ste mesojedski pijanec, kajti eno se z drugim spodbija, potem pa človek nikoli ne ve, pri čem je. Tukaj gre za to, da čimprej doživite razsvetljenje!!!

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Ivan Črnič - Zdaj veš kako Je če te kača piči
Ovitek knjige Ivan Črnič - Zdaj veš kako Je če te kača piči

Comments are closed.