ZGODBA O KARMI – Benedict Damjanovič Božidar

Naslovnica knjige Benedict Damjanovic Bozidar: ZgodbaOKarmi
Naslovnica knjige Benedict Damjanovic Bozidar: ZgodbaOKarmi
Naslov: ZGODBA O KARMI
Avtor: B. D. BENEDICT
Število strani : 368
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-112-6
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-111-9
       

Del besedila knjige:

Kanadski pisatelj in filmski režiser B. D. BENEDICT, rojen 1938 v Vinici na Hrvaškem, je najbolj znan po uspešnicah Operater, Paralelni svet in Zgodba o karmi. Napisal je 36 knjig, ki so prevedene v več jezikov. Poleg knjig piše tudi scenarije. Režiral je tri kanadske kratke filme: Beyond The Seventh Door, Brooklyn Night, Graveyard Story. Med delom v Holywoodu je magistriral industrijski dizajn, nekoliko pozneje pa na Columbia Pacific University doktoriral iz slovanske književnosti. Je član kanadske filmske akademije in Director's Guild-a. Z družino živi v Torontu, Kanada. Končno smo dočakali prevod romana, ki predstavlja eno od najodmevnejših del tega pisatelja. V Zgodbi o karmi nas popelje skozi pet življenje, ki se vzročno-posledično prepletajo. In kot pravi avtor, vi se na koncu odločite, ali boste ostali ravnodušen dvomljivec, kakršen je bil dolga leta tudi sam, ali pa se boste resno poglobili v svoje življenje in usodo. N A M E S T O P R E D G O V O R A Namen te knjige je, da vas zabava, obenem pa obvesti in opozori. Ne jemljite je dobesedno, pa tudi brezbrižno ne. Kajti možnost, da poleg tega našega, nam edinega znanega sveta, obstaja še eden, vzporeden, je zelo velika. Znanstveniki, ki se že več kot sto let ukvarjajo s to možnostjo, so si danes enotni, da bi bilo vse paranormalne pojave možno razložiti preprosto, če bi sprejeli teorijo o obstoju dveh vesolij – našega, materialnega, in vzporednega, ki je nastalo iz čiste energije zavesti. »Toda, kaj pa je zavest?« se boste vprašali. Vsak živeči znanstvenik bi vam to izredno natančno razložil približno takole: »Zavest je posledica električne dejavnosti v bioračunalniku, imenovanem možgani.« Tako, zdaj veste! Omenjeno teorijo o obstoju dveh svetov že dolgo in sramežljivo raziskujejo tudi v laboratorijskih pogojih, znanstvenikom, ki se z njo ukvarjajo, pa pravijo parapsihologi. Tako na Vzhodu kot na Zahodu vsak dan opravljajo poizkuse s takoimenovanimi paranormalnimi osebami, ki imajo redko sposobnost, da »vidijo skozi čas«, »z mislijo premikajo stvari« ali »berejo skrite simbole«. Resno preučujejo tudi ljudi, ki so dokazano »stopili v stik z mrtvimi« ter redke posameznike, ki so imeli »izvenzemeljske izkušnje« in s tem dokazali, da zavest, karkoli že je, pod določenimi pogoji lahko zapusti telo tistega, v katerem se nahaja. Ena teh redkih oseb me je navdihnila, da sem napisal to knjigo. Gre za Catherine Bennett, katere fantastična potovanja po ravneh »višje in nižje zavesti« so bila opisana že v moji knjigi Paralelni svet. Tudi v tem primeru sem imel neomejen vpogled v njen skrbno napisani dnevnik o neverjetnih izletih v vzporedni svet in o srečanjih z ljudmi, za katere trdimo, da so »pokojni«. Zdi se, da je tistim »z druge strani« zelo veliko do tega, da bi živeči verjeli v njihov obstoj, saj so mi prek Bennettove posredovali podatke iz moje preteklosti in prihodnosti, s katerimi nikakor ni mogla biti seznanjena, razen če se je dejansko pogovarjala z mojo pokojno materjo! Skoraj vsi prizori, srečanja ali dogodki, ki so opisani v tej knjigi in se nanašajo na »oni svet«, so natančna preslikava njenih trditev. Njeni argumenti so tako močni, da jih nisem mogel zanemariti; ne kot pisatelj in ne kot doktor znanosti. Ko so se mi po smrti moje matere v hiši in življenju začele dogajati »čudne stvari«, sem se jaz, ki sem - kot večina ljudi - bil skeptičen glede obstoja česarkoli po tem svetu in življenju, resno lotil tega tako starega vprašanja. Poleg osebnih izkušenj, ki sem jih podrobno opisal v knjigi Paralelni svet, sem stopil v stik s številnimi znanstveniki in strokovnjaki s tega področja. Danes, po enajstih letih zagrizenega preučevanja te snovi, ne ugibam več, ali obstajata dva svetova, ker sem začel vanju resno verjeti. Preprosto sprejel sem dejstvo, da vzporedni svet obstaja! Vi pa se na koncu sami odločite, ali boste ostali ravnodušen dvomljivec, kakršen sem bil dolga leta tudi sam, ali pa se boste resno poglobili v svoje življenje in usodo. Prosim, ne jezite se, če sem vas s to knjigo zmedel ali prestrašil, kajti želel sem vas le zabavati in mimogrede opozoriti. B. D. Benedict (dr. znanosti) ~ PRVO ŽIVLJENJE ~ Mehika, 1833 Emilio Valdez je nepomično ležal in buljil v šibko svetlobo zaporniške luči. Skozi napol odprto okno se je slišalo enolično šumenje dežja. Nemirni plamenček, za katerega se je zdelo, da bo vsak čas ugasnil, je Valdeza spomnil na lastni konec. Premišljeval je, da bo čez približno dve uri ta bedna svetloba zadnje, v kar bo gledal, zoprni šum dežja pa zadnje, kar bo slišal v tem življenju. Kmalu ga bo usmrtil rafal iz pušk, ki ga najverjetneje ne bo niti slišal. Iz turobnih misli so ga iztrgali zamolkli koraki, ki so se približevali po tlakovanem hodniku. Spomnil se je, da je to najbrž njegov vojaški branilec, ki mu prinaša zadnjo novico. Vzravnal se je in sedel na ležišče. Uniformiran poročnik garde Santa Ane se je ustavil pred rešetkami zaporniške celice. Mladeniča sta se zaskrbljeno spogledala. Ker ni imel moči, da bi obsojencu karkoli rekel, je častnik samo nemo odkimal. Šlo je za nedvoumen znak, da je general zavrnil pomilostitev. »Vse sem poskusil!« se je opravičeval mladi branitelj. »Vem,« se mu je prisiljeno nasmehnil Valdez. »'Do smrti' vam bom hvaležen!« je poudaril s kančkom trpkega humorja v tresočem se glasu. »Imate še približno dve uri,« je častnik dejal Valdezu in preveril svojo žepno uro. »V komandantovi pisarni vas čaka stari duhovnik, ki bi vas želel videti.« Valdez je odmahnil z glavo. »Ali bi me danes ustrelili, če bi bil v življenju veren? Zaradi duhovnikov in kutarjev so mi vedno šli lasje pokonci! Od nekdaj so se mi upirali, s svojim videzom pa so me spominjali na hudiče.« »Ta duhovnik pravi, da vas pozna in da ga pošilja vaš gospod oče.« Valdez je s svojimi temnimi očmi strmel v častnika. Ko mu je omenil očeta, se je v njem nekaj zganilo. Najbolj od vsega se je bal, da bi njegov oče prišel in prisostvoval streljanju. Tega se je bal bolj kot smrti same. »Kaj naj mu rečem?« je vztrajal častnik. »Naj pride,« je zamrmral Valdez proti svoji volji. Častnik je še nekaj trenutkov postal, nato pa se je obrnil. Valdez je poslušal njegove ostre korake, ki so se oddaljevali, nato pa je vstal z roba ležišča in nekoliko poravnal svojo zmečkano uniformo. Nekaj časa je stal, potem pa je moral hitro sesti. V kolenih je začutil nenadno slabost. Šele takrat se je zavedel, da bo moral kmalu umreti. Še nekaj trenutkov nazaj mu je v srcu tlelo drobno upanje, ki je zdaj povsem ugasnilo. V tej nenadni temi tragičnega brezupa so Valdeza začeli grabiti prvi znaki panike. Na hodniku so se spet zaslišali koraki. Bil je zaporniški stražar, ki je spremljal starega duhovnika. Stražar je brez besed odklenil vrata celice in obiskovalca spustil vanjo. Valdez je začutil potrebo, da bi vstal, čeprav so mu kolena vedno bolj klecala. »Sem padre Hernandez,« se je predstavil prišlek. »Hvala, ker ste me sprejeli.« »Sprejel sem vas samo zato, ker sem slišal, da vas pošilja moj oče,« se je Valdez takoj ogradil s hladnim glasom. »Da.« Duhovnik se je utrujeno spustil na rob Valdezovega lesenega ležišča. »Vaš oče me je prosil, naj vas obiščem, ker leži hudo bolan.« Valdezu se ni premaknila niti ena poteza na obrazu. »Pravzaprav se mu je stanje poslabšalo, ko je slišal za vašo nesrečno usodo.« »Žal mi je zaradi tega,« je končno zajecljal zapornik. Stari duhovnik ga je kratek čas preučeval. »Ne spominjate se me, kajne?« »Še nikoli vas nisem videl.« »Prav nasprotno; sem eden prvih obrazov, ki ste jih videli v življenju!« se mu je žalostno nasmehnil duhovnik. »Bil sem v predprostoru vaše hiše, ko ste se rodili. Vaša mati je imela težak porod, zato so me poklicali. Za vsak primer!« »Da,« je porogljivo dejal Valdez. »Vi duhovniki res nimate sreče. Če takrat ne bi prišli, bi mati morda preživela!« Padre Hernandez je molčal. »Moja uboga mati je bila dejansko moja prva žrtev!« Valdez je pogledal duhovnika z očmi, rdečimi od utrujenosti; tega pa je zaradi njegovega nenaravnega pogleda spreletel srh. »V tem svojem neumnem, brezciljnem življenju sem ubil še štiri ljudi. Kmalu pa me bodo ustrelili samo zaradi enega od njih. Smešno, kajne?« Duhovnik ni spregovoril. »Kaj hoče oče?« se je zresnil Valdez. »Pravzaprav nič. Prosil me je samo, naj vas namesto njega obiščem in pospremim do strelišča.« »Zakaj prav vi?« »No, najbrž zato, ker sem vas krstil, opravil obhajilo in med revolucijo molil za vašo dušo; zato se čutim dolžnega, da vas pospremim na oni svet!« »Kakšen 'oni svet', duhovnik?« se je še bolj nenaravno zarežal Valdez. »Kaj kvasate? Tole je 'edini' svet, po katerem potujemo in se nato izgubimo v večnem niču! Če bi Bog obstajal, se vam ne zdi, da bi že preprečil mojo norost? Kar pa zadeva nastanek tega sveta, verjamem v samo eno teorijo – znanstveno! Znanost pa pravi, da se je vse zgodilo 'naključno'.« »Naključno, hm?« Duhovnik je preučeval nadutega mladeniča pred seboj. »Res škoda,« je otožno dejal. »Tako bister in postaven fant, pa tako neobveščen. Morali bi nadaljevati študij. Vaš oče si je veliko obetal od vas. Toda vas je privlačila vznemirljivost revolucije, pustili ste znanost, zdaj pa ste na koncu življenja, in to v letih, ko ga drugi šele začenjajo!« Valdez je v duhovnika zrl s trdno stisnjenimi ustnicami. Ta je iz ogrinjala potegnil rožni venec in ga pretrgal. Izvlekel je okoli dvajset črnih kroglic in jih v obliki križa skrbno položil na lesen pod celice. Nato je pogledal v otrplega mladeniča pred seboj. »Vidite ta simbol? To je navaden križ, sestavljen iz kroglic, ki sem jih sam razporedil.« Ponovno se je sklonil in pobral vse kroglice. »Če je vaša teorija o naključnosti sveta točna,« je dejal Valdezu, »potem se bo prav ta križ 'po naključju' spet oblikoval, če bova kroglice metala po tleh.« Duhovnik je spustil kroglice, ne da bi odvrnil pogleda s fanta pred seboj. Valdez je s srepim pogledom strmel v črne kroglice, ki so se razsule po tleh. »Kaj mislite, koliko milijonov let bi midva metala te kroglice, preden bi se ponovno razporedile v obliki križa?« Valdez je gledal vanj z očitnim sovraštvom. »Najbrž se nikoli več ne bi razporedile na ta način.« Duhovnik je vstal. »Gre pa za samo dvajset kroglic! Menite, da je mogoče, da so se vsi atomi, iz katerih smo narejeni, 'naključno' razporedili v to obliko? Ne, gospod Valdez … Samo vi ali jaz lahko te kroglice ponovno razporediva v obliki križa. In samo Bog, če se mu zahoče, jih lahko 'naključno' razporedi!« »Pojdite k vragu, in vi in vaš Bog!« mu je zviška sporočil mladenič. »Videli ste me, če želite, ostanite in prisostvujte moji smrti, toda zdaj odidite in me pustite pri miru!« »Saj prav zaradi vašega prihodnjega miru sem tudi prišel. Zakaj me ne poslušate in sprejmete poslednje olje? Izpovejte se. Spravite se z Bogom in ga prosite odpuščanja. Ne odidite na oni svet takole, oholi in duhovno nepripravljeni. S tem boste še hitreje padli v roke hudiča, kateremu ste v življenju služili. Opozarjam vas!« Valdez je odšel k vratom in s pogledom poiskal stražarja Pietra, ki se je sprehajal v bližini. »Stražar!« je vzkliknil. »Odpeljite tega človeka, sam hočem biti!« Duhovnik je vstal, ga še enkrat žalostno pogledal in dvignil roko, da bi ga blagoslovil … »Ven!« se je Valdez zadrl na zbeganega človeka, ki je ritensko zapustil celico. Medtem ko je zaklepal vrata, ga je stražar tiho ogovoril: »Pri sebi imam stekleničko tekile! Lažje vam bo, verjemite mi.« Valdez ga je gledal kot v snu, nato pa samo odmahnil z glavo. Stražar je skomignil z rameni in se z duhovnikom oddaljil. Valdez je še nekaj časa stal, nato pa se je obrnil, odšel do postelje in ponovno sedel. Nekaj časa je zamišljeno opazoval črne kroglice, ki so bile raztresene po tleh. Nato se je v nekem trenutku sklonil in jih začel pobirati. Še nekaj časa jih je gledal, nato pa se je stegnil po ležišču. Premišljeval je o nepričakovanem obisku starega duhovnika in o njegovi nenavadni zgodbi. »Kaj pa,« mu je šinilo skozi glavo, »če Bog kljub vsemu obstaja?« Ob tej neprijetni misli je Valdeza skoraj zmrazilo. Predpostavka o svetu, ki ga je ustvaril Bog, mu ni ustrezala. Od nekdaj ga je privlačil kaos. Kajti če je vse nastalo iz kaosa, potem Boga ni. In če Boga ni, potem je dovoljeno 'vse', ker kazni ni. Sicer pa, ali ni že sama smrt najstrašnejša možna kazen? Verjetno zaradi podzavestne želje, da bi se otresel teh iracionalnih misli je Valdez jezno odvrgel črne kroglice, ki jih je stiskal v pesti. Buljil je v temen strop celice in poslušal, kako se valijo po lesenih tleh. Kaj se mu je zgodilo? Zakaj mora umreti v 33. letu življenja? Zakaj se je sploh rodil? Če se ne bi bil rodil, bi bilo pet ljudi še živih. Hitro je začel listati po kratkih straneh svojega neumnega življenja. Razuzdane ženske ... glasba in gostilne … žganje in pretepi … umori in nasilje, ki jih je storil v besu in brez razloga … pričanja očividcev … vojaško sodišče ... Zdaj pa čaka na svoj konec … Ob rezkem zvoku korakov je Valdez skočil s postelje in otrpnil. »Ali je že čas?« se je strahoma spraševal. Pred vrati se je ustavil mlad častnik njegovih let, očitno komandir strelskega voda. »Še dvajset minut vam je ostalo,« ga je obvestil z uradnim izrazom na obrazu. »Želite, da vam prinesejo zajtrk ali morda kako pijačo?« Valdez ga je topo opazoval skozi železne rešetke. »Odpeljite me!« je živčno zagrgral. »Ne zdržim več v tej mračni jazbini!« »Ste torej pripravljeni?« Namesto odgovora se je Valdez pogledal, nekoliko poravnal svojo častniško uniformo, nato pa se je iz navade ozrl po svojem ležišču, da ne bi kaj pozabil. Pogled se mu je slučajno ustavil na tleh. Premrl je od groze, ki ga je prevzela. Kot okamnel je zrl v črne kroglice na tleh, ki jih je maloprej z jezo odvrgel. Ležale so pod oknom, v obliki križa! Ni bil geometrijsko pravilen križ, kakršnega je naredil duhovnik, toda očitno je šlo za križ. »Je kaj narobe?« ga je nekoliko postrani pogledal častnik. Valdez se je počasi obrnil in pogledal v njegova napol odprta usta. Da bi ga premaknil, ga je častnik z roko nalahno potisnil med rameni. Valdez je po dolgem hodniku odkorakal kot v snu. Noge so mu počasi odpovedovale, malce iz strahu pred smrtjo, bolj pa iz strahu pred Bogom. Tisti križ na tleh mu nikakor ni šel iz glave. »Ali je mogoče,« se je opotekaje se spraševal, »da nekaj vendarle je?« Strah pred tem neznanim, a vendar tako prisotnim ga je zdaj povsem prevzel. »Kaj je, zapornik?« se je Valdezu približal njegov vojaški branitelj in ga zaskrbljeno premeril. »Res ne vem,« se je tiho čudil komandir voda. »Nenadoma se je ves spremenil. Ne more več sam hoditi!« Na majhnem zaporniškem dvorišču se je Valdez ustavil in se obrnil med stražarjema, ki sta ga z obeh strani podpirala. »Koliko mi je še ostalo?« je vprašal tiste za seboj. »Osem minut,« je komandir preveril na svoji uri. »Kje je duhovnik?« se je vznemirjeno oziral Valdez. »Pred pol ure je odšel. Povedal je, da ste ga napodili.« »Moj Bog!« je zaječal mladenič, stražarja pa sta ga še močneje prijela. »Oprostite,« je nemočno pogledal komandirja strelskega voda. »Ne vem, kaj mi je. Noge so mi preprosto odpovedale. Nimam moči.« Valdezu je pred očmi preletela slika njegove zadnje žrtve, ki ga je rotila, naj ji prizanese, preden ji je med oči izstrelil kroglo. Stali so sredi majhnega, s kamni tlakovanega dvorišča, upravnik zapora pa mu je ponovno prebral kratko obtožnico, ki je Valdez ni niti slišal. Njegov branilec se je približal častniku voda. »Preprosto ne morem verjeti svojim očem! Kaj se je naenkrat zgodilo s tistim napihnjenim in oholim nasilnežem, ki je zehal, ko mu je vojaško sodišče bralo obsodbo?« »Gre za naravno reakcijo večine na smrt obsojenih,« mu je razložil mladi častnik. »Iz strahu pred neznanim jim odpovedo glavni živčni centri. Isto se dogaja tako z nedolžnimi kot s tistimi drugimi.« »Kdo bi si mislil, kajne?« se je čudil mladi branilec. »Kako človek naenkrat splahni, ko se sooči z neizbežnostjo svoje ničevosti.« »Naj mu Bog pomaga!« je s sočutjem do svojega nesrečnega tovariša dejal častnik. »Kakšen Bog!« ga je od strani pogledal branilec. »Če bi verjel v Boga, bi se mu zdaj tresla kolena!« Upravnik zapora je končal branje obsodbe in pogledal zapornika. »Imate morda zadnjo željo?« »Da, pripeljite mi, prosim, tistega starega duhovnika!« ga je rotil Valdez. »Mislim, da je zdaj prepozno, poročnik.« Valdez ga je smrtno bled pogledal. Upravniku se je mladenič zasmilil in častniku voda je z glavo dal znak, naj ga odpeljejo z dvorišča. Medtem ko so ga skoraj nosili, je Valdezov pogled begal po mokrih kamnih, s katerimi je bilo tlakovano dvorišče. Pravkar je prenehalo deževati. Za dvoriščnim zidom jih je čakal majhen vod šestih vojakov, ki so čakali v stavu mirno. »Moj Bog,« je šinilo skozi Valdezove možgane, »saj bom že čez kakšno minuto mrtev!« Vse življenje se je norčeval iz pobožnih ljudi in ni verjel v nič, zdaj pa se ga je polotil ogromen strah, da bi poleg tega, njemu znanega sveta, lahko obstajal tudi nek drug, njemu povsem neznani svet. Tisti križ na tleh celice je bil očiten predznak, da je nekaj narobe. Ne bi smel odgnati tistega duhovnika. Vsaj prisluhniti bi mu moral in sprejeti njegov blagoslov. Njegova kljubovalna in nasilna narava se mu je spet maščevala, in sicer zadnjič v tem življenju … »Želite ruto?« ga je iz misli iztrgal glas komandirja voda, ki je pred njim stal s črno ruto v rokah. »Poročnik,« je skoraj zacvilil Valdez, »prosim vas, pohitite! Bojim se, da se bom zgrudil. Nisem si predstavljal tako bednega konca.« Poročnik je dvignil ruto in mu jo prevezal prek solznih oči. Pri tem so se mu roke tresle. Valdezu so solze stopile v oči, kot majhnemu otroku. Častnik se je obrnil in pohitel na svoje mesto. Nato je potegnil zloščeno paradno sabljo, jo visoko dvignil in vodu ukazal, naj strelja … Valdez je stal, delno naslonjen na kamniti zid, in se komaj držal na klecavih kolenih … »Moj Bog,« je glasno zatarnal, »odpusti meni, bedniku, in se me usmili!« V ušesih mu je piskalo od izredno visokega krvnega tlaka, tako da kratkega ukaza za streljanje ni niti slišal. Pravzaprav ni slišal niti voda, le nekaj ga je močno udarilo sredi prsi in ga pribilo ob zid, po katerem je počasi zdrsnil na tla. Štiri krogle so ga zadele v prsi, ki so skozi vojaško srajco oljčno sive barve obilno krvavele. Zazdelo se mu je, da je za trenutek izgubil zavest, nato pa je ponovno odprl oči. Ležal je na tleh in pogledal v mladega častnika voda, ki se je nagnil nadenj in ga hitro pregledal. Poročnik je iz toka povlekel svoj službeni revolver, ga preveril in nameril Valdezu v čelo. V navadi je bilo, da so ustreljenemu poslali še eno kroglo, v čelo, za vsak primer. Ko je Valdez dojel, kaj častnik namerava, ga je zajela panika in mu je poskušal zavpiti, da je še vedno živ. Toda ta je ustrelil in revolver porinil nazaj v tok. Valdez je gledal v častnika in ni ničesar dojemal. Zakaj ni čutil krogle, ki mu je preletela skozi glavo? Nato se je mimogrede vprašal, kako je sploh mogoče, da je častnika videl, ko pa je imel ruto zvezano prek oči? V tistem trenutku se mu je zazdelo, da je nekdo prekinil tok njegovih misli. Valdeza je nekaj dobesedno 'potegnilo' v zemljo in prevzel ga je neprijeten občutek, da hitro pada … Saj je še vedno živ, mu je šinilo v zavest … Najbrž je težko ranjen in je padel v komo … Toda če bi bil v komi, se ne bi vsega tako jasno zavedal! Kaj se dogaja z njim? Kam pada? Valdez je opazil, da ni sam, da skupaj z njim padajo tudi pošasti, vsaj tako se mu je v prvem hipu zazdelo. Da, bile so smrtno blede glave nekih nesrečnikov. Namesto oči so jim v glavah zijale globoke temne vdolbine, iz ust, ki so jih sem ter tja odpirali, pa kot da bi prihajal obup … Oh, Bog, ga je prešinila grozljiva misel, menda ni umrl in zdaj pada v pekel, kjer ga pričakuje Hudič?! Nemočen občutek padanja je nenadoma izginil. Še vedno je ležal, vsaj zdelo se mu je tako. Tudi 'vid' se mu je počasi bistril. Najprej je skozi meglico opazil svetlobo, nato pa se je vse izoblikovalo v turobno sivo ozadje in obris nekega človeka … Nekdo se nagiba nad njim, je ugotovil Valdez. Temna pojava pred njim je dobila bolj jasno obliko, celo obleko je razločil, neko čudno uniformo, kakršne Valdez do tedaj še ni videl. Prikazen je imela okoli širokega pasu obešeno čudno sabljo, rahlo ukrivljeno in na konici razširjeno. Valdezu je končno ponudil svojo ogromno roko, ki jo je ta takoj prijel, da bi se rešil neudobne lege… Valdez se je postavil na noge, se na kratko zazrl v svojega novega tovariša, nato pa mu je pogled odblodil naokoli. Šele v tistem trenutku ga je zaradi pošastnega prizora prevzela groza. Povsod okoli njiju, v neskončnost, so se dvigali kupi človeških trupel! Oblečenih, golih, pohabljenih, obglavljenih. Med temi hribi in dolinami človeškega mesa pa so tekli potoki temne krvi. Valdez je vedel, da gre za kri, čeprav barv ni bilo mogoče razločiti. Vse je bilo nekako črnobelo. Ozrl se je v 'nebo' nad seboj, ki je bilo skoraj črno, po njem pa so se valili težki oblaki megle in dima. Ko je bolj natančno pogledal okoli sebe, je z grozo opazil mrtva telesa svojih nekdanjih žrtev. Želel je steči, vendar se ni mogel niti premakniti. V obupanem poskusu, da bi zakričal, je odprl usta, vendar ni mogel izustiti niti besede. Namesto tega je zaslišal vrišč prestrašenih otrok, krike posiljenih deklet in žena, hropenje poklanih žrtev, prošnje za milost, stokanje ranjenih in pohabljenih. Valdez je preplašeno pogledal vojaka. »Kaj je to? Kje sem? Kakšen grozen kraj je to?« ga je 'brez glasu' vprašal. Ta pa ne samo, da ga je slišal, marveč je najbrž razumel tudi španščino. Ogovoril ga je ne da bi odprl usta. »Umrl si. Nahajaš pa se v svetu, ki si si ga zagotovil, ko si bil še živ.« »Pekel?!« je Valdeza prešinila grozna misel. »Imenuj ga, kakor hočeš,« mu je brez glasu odvrnil sogovornik. »To je svet, v katerem smo ti in jaz in še na tisoče nama podobnih preživeli naše življenje na Zemlji. Ubijali smo, požigali, se izživljali nad nemočnimi, mučili svoje žrtve in jim pred očmi mrcvarili otroke. To so naša 'dejanja',« je poudaril, »zvok, ki ga slišiš, pa je edini, ki ga boš na vekomaj poslušal. Kriki obupa, bolečine in groze so glasovi, ki so nas vzburjali in osrečevali, ko smo bili še živi. Najbrž si opazil, da tu ni barv. Barve so namreč okras ustvarjanja, mi pa smo izključno uničevali!« Valdez je hitro dojel, da se pogovarjata s pomočjo misli, čeprav mu ni bilo povsem jasno, ali se mu sanja ali se je resnično znašel na 'onem svetu', o katerem mu je pred ustrelitvijo govoril stari duhovnik. V tistem trenutku se je spomnil križa, ki se je iz raztresenih kroglic oblikoval na tleh njegove celice. »Gorje meni,« je v sebi zastokal, »kaj naj pa zdaj storim, če Bog dejansko obstaja?« »O, Bog obstaja!« se je s svojim brezbarvnim glasom oglasil oni, ker je očitno prebral Valdezove moreče misli. »Tudi jaz nisem verjel vanj, še manj sem se ga bal. Zato sem tukaj, kjer bom ostal za vse večne čase.« Valdez je zdaj bolj pozorno pogledal svojega nenavadnega sogovornika. »Ne vem, kdo si in od kod si prišel, vendar mi zveniš izobraženo.« »Ko sem bil še živ, sem bil turški janičar. Surovina brez trohice vesti ali milosti. Služil sem na dvoru velikega paše, kot poveljnik njegove garde. Zadolžen sem bil predvsem za dušenje raznih vstaj in za likvidacijo pašinih sovražnikov. Lastnoročno sem pobil več kot tristo moških, žensk in otrok, večinoma te okoli sebe,« mu je z roko pokazal kup trupel za seboj. Valdez je vedno težje gledal in poslušal svojo okolico, ni pa se mogel premakniti. Poskusil je 'zapreti' oči, toda kljub temu je videl vse; ni mu pomagalo niti, če si je prekril ušesa, saj je slišal vse. »Kaj se bo zdaj zgodilo z menoj?« Valdez je ponovno pogledal Turka. »Bo Hudič prišel pome in me vzel s seboj? Me bo žgal na ognju in me mučil?« Namesto neposrednega odgovora je turški častnik z roko nakazal črno obzorje, za katerim se je zdelo, da se vse izgublja v nekakšen nič. »Vidiš tisto temo? Rezultat duševnega življenja naju dveh in milijonov nama podobnih grešnikov je. Sredi te teme je tisti, ki nas je napeljal na vsa zla. Tam se nahaja tudi konec vseh naših muk. Ko ne boš več vzdržal tukaj, pojdi z ostalimi izgubljenimi dušami tja in se mirno prepusti Hudiču, ki te bo skupaj s seboj uničil.« »Ampak, ali niso duše nesmrtne?« se je spomnil Valdez. »So, samo ne 'naše' duše!« mu je razložil janičar. »Obstajajo namreč dva svetova, dvoje življenj in dve smrti. Eni so fizični, drugi pa duševni. Pravkar te je doletela prva smrt, zdaj pa moraš počakati na drugo, duševno in dokončno! Šele takrat se bodo tvoje muke in obstoj končali.« Besede so na Valdeza delovale porazno. Ko je bil še živ, je bil prepričan, da po smrti ni ničesar več, s tem pa tudi ne posledic njegovega grešnega življenja. Zdaj pa se je izkazalo, da fizična smrt sama po sebi ni tudi konec zavesti in duše. To odkritje ga ni le pretreslo, v njem je vzbudilo tudi neutolažljivo žejo po nadaljnjem življenju. Ugotovil je, da bo, če bo umrl tukaj, v duhovnem svetu, izginil za vedno. Prevzemala ga je panika, živčno se je oziral naokoli. »Kaj pa, če nikakor nočem oditi od tod?« je preverjal. »Saj te nihče ne podi. Toda večina ne vzdrži v duhovnem peklu, ki so si ga sami pripravili, zato se počasi predajajo Hudiču in pozabi. Najbrž niti jaz ne bom dolgo vzdržal.« Videti je bilo, da se je Turku njegov mladi tovariš zasmilil, ker ga je vprašal: »Koliko ljudi si ubil?« »Štiri.« »Ah, potem imaš kolikor toliko možnosti, da rešiš svojo dušo. Ne obupaj. Bogu preprosto vrni uničena življenja, on pa ti bo oprostil in dovolil, da se vrneš k njemu. Misliš, da bi jaz še čakal tukaj, če bi jih pobil samo štiri?« Valdez ga ni razumel. »Kako pa lahko Bogu 'vrnem' življenja, ki sem jih vzel?« »Pravijo, da se moraš ponovno vrniti v telesno življenje ter tolikokrat in v enakih okoliščinah, v kakršnih si ubijal, umreti!« »Štirikrat?!« je bil zaprepaden Valdez. »Zdaj ti je bolj jasno, zakaj še vedno ždim tukaj! Ti bi se morda še lahko rešil, jaz pa nimam nobene možnosti. Konec človeštva se nevarno bliža, jaz pa bi za vse svoje vrnitve tudi pri najboljši volji potreboval najmanj deset tisoč let!« Valdeza je prežemal silen strah. Dlje ko je poslušal svojega sogovornika, manjša se mu je zdela možnost rešitve. »Kaj naj storim?« je obupaval. »Več ti ne bi znal povedati, lahko pa se napotiš v tisto smer,« mu je z roko nakazal Turek. »Tam občasno videvam duhovnike in kutarje. O teh stvareh vedo več kot jaz.« Valdez je takoj zapustil janičarja in se napotil v nakazano smer. Ni vedel, o kom je tekla beseda, dokler ni zagledal nekega meniha, ki je klečal pred kupom golih teles mladih žensk in deklet. Imele so široko odprte oči, zaradi muk so kazale zobe, bleda koža pa je bila opečena in osmojena. Z mnogih so viseli kosi zažganega mesa. Valdez ni želel gledati, vendar je bilo to tukaj nemogoče. Oh, Bog, je zajavkal v sebi, če bo še kratek čas na tem pošastnem kraju, bo znorel! »Oh, ne boš znorel!« ga je ogovoril menih in prekinil svojo molitev. »Tukaj ne moreš znoreti, ker je tvoja duša zdaj ločena od možganov. Ah, kako čudovito bi bilo, če bi lahko znoreli!« je stokal. Valdez se je poleg njega spustil na kolena. »Tisti Turek mi je rekel, da poznaš nekatere skrivnosti in mi lahko pomagaš.« »Tri možnosti imaš,« je dejal menih in pogledal kup ženskih teles. »Lahko ostaneš tu in čakaš na svoj konec, ker pa že veš, da tukaj ni prihodnosti, s tem pa tudi upanja ne, lahko takoj odideš tja.« Z glavo je nakazal črno brezkončno obzorje. »Tam te bo tvoja in naša skupna tema počasi in za vedno pogoltnila. Ponovno se boš raztopil v isti nič, iz katerega te je Bog ustvaril in ti podelil delček svoje zavesti. Seveda pa se lahko poskusiš rešiti tudi tako, da vrneš odvzeta življenja.« Čeprav se je zadnja možnost Valdezu zdela zelo neprijetna, se je odločil, da bo poskusil. »Kaj moram storiti?« »Pojdi tja,« mu je menih pokazal na drugo, nekoliko svetlejšo stran obzorja. »Med potjo nenehno moli in prosi Boga, naj ti pomaga in pošlje pomoč. Pokesaj se.« »Ne razumem … Kako naj se pokesam?« »Poskusi dojeti, kaj si naredil, kajti to, kar si počel, si počel zato, ker nisi razumel življenja. V življenju smo mislili samo nase, za življenja tistih, ki smo jih uničevali, pa nam ni bilo mar. Zdaj je prišla ura našega propada. Pravkar žanjemo našo krvavo žetev. Toda v nasprotju z našimi žrtvami, ki so trpele dokaj kratek čas, se bomo mi mučili vse večne čase !« Tokrat je Valdez bolj pozorno pogledal svojega sogovornika. »Kaj pa ti? Kaj počneš tukaj? Ali nisi bil duhovnik?« »Da, bil sem. Toda tako kot ti sem v življenju služil Hudiču namesto Bogu. Kot inkvizitor sem nadzoroval mučenja in ukazoval sežiganje teh mladih žensk in deklet. Na ta način sem uničil sto deset življenj. Na svoji poti boš naletel na tisoče 'duhovnikov' vseh ras in narodnosti.« Valdez je pogled vrgel na kup trupel pred njima in se ponovno zazrl v meniha. Nekatere stvari mu še vedno niso bile jasne. »Ampak … Če si jih pobil toliko, ne vem, zakaj in h komu sploh moliš! Če so moje možnosti bedne, so tvoje povsem nične.« Menih ga je pogledal s potrpežljivostjo človeka, ki bo večno živel. »Delam prav tisto, kar sem maloprej svetoval tebi – molim in se kesam. Bogu poskušam razložiti, da sem vse, kar sem delal, delal 'v Njegovem imenu'. V svoji globoki verski gorečnosti sem mislil, da se z zažiganjem 'čarovnic' borim proti Hudiču in njegovim pajdašem. Šele tukaj sem prepozno dojel, da ženske niso bile krive, da so bile nedolžne žrtve moje in naše topoglavosti. Skoraj vse so bile ovadene iz osebnih razlogov ali hudobije. V mojem času teme in verskih blodenj je bilo že dovolj, da te je dekle zavrnilo. Takoj si jo ovadil in obtožil, da je čarovnica ter se zaklel, da si jo videl ležati s Hudičem.« »Ampak … Kot sodnik si bil bolj inteligenten od tistih preprostih duš. Bog to dobro ve, kako pa ga misliš prelisičiti z nekakšnim kesanjem?« »Prav imaš,« mu je pritrdil menih. »Ve pa tudi, kako beden sem po duši in šibkega značaja. Moja dvoličnost je očitna in nedvoumna. Tega se zavedam, kar je prvi korak do uspeha. Zdaj Boga prosim, naj mi podari moč in pogum ter mi dovoli, da se popravim in poskusim svoj dolg poravnati.« »Sto deset življenj?« je osupnil Valdez. »Bodi pameten! Domnevajva, da moraš za vsako žrtev živeti v povprečju 25 let,« je hitro računal Valdez. »To pomeni, da bi moral nazaj prihajati skoraj tri tisoč let!« Zdelo se je, da je menihova potrpežljivost neskončna. Mirno in ne da bi trenil je poslušal svojega sogovornika, nato pa dejal: »Spet imaš prav, toda jaz imam v načrtu nekaj drugega. Namesto da bi se vračal sto desetkrat, bom Bogu predlagal, naj mi omogoči, da mu vrnem vsa življenja naenkrat!« Ob teh besedah je Valdez začutil nek neznan strah. Vstal je in se začel počasi umikati nazaj, nato pa se je hitro obrnil in krenil v smeri blede svetlobe na drugi strani obzorja, od katere je bila nenadoma odvisna njegova usoda. Med potjo je res srečeval številne moške in ženske v črnih ogrinjalih, pa tudi na tisoče častnikov in vojskovodij različnih narodnosti, verske poglavarje in celo kralje in kraljice s kronami na glavah. Počasi je doumel, da se tukaj ne nahajajo le neposredni izvršitelji zločinov, temveč tudi tisti, ki so množične pokole naročali ali blagoslovili. Ko se je Valdezu že zazdelo, da njegove poti ne bo nikoli konec, se je grozljiv prizor začel počasi spreminjati. Poleg hribov in dolin zmrcvarjenih teles je bilo mogoče opaziti izsušeno zemljo z redkimi suhimi vejami požganih dreves brez listja. Mrtva telesa so še vedno v nedogled ležala naokoli, vendar so bila nekako drugačna. Bili so živi okostnjaki, telesa izstradanih moških, žensk in otrok in Valdezu je prišlo na misel, da gre za milijone tistih, ki so pomrli zaradi lakote, pomanjkanja ali izkoriščanja lakomnih. Tu pa tam je bilo mogoče videti moškega, žensko ali skupino ljudi, predvsem tistih, ki so bili neposredno krivi za usodo tisočih nesrečnikov. »Oh, Bog,« je mladenič stokal v sebi, »reši me že enkrat tega duševnega pekla!« Pogled je poskušal odvrniti z okolice in gledati samo v bledo obzorje, ki se nikakor ni približevalo. Nenadoma se je Valdezu zazdelo, da v daljavi vidi hrib. Da, bil je hrib, katerega vrh se je izgubljal v temi svinčenih oblakov. Kmalu se je znašel na obrežju neke reke. Šele ko je bolje pogledal, je z grozo ugotovil, da gre za vrelo vodo ali neko podobno umazano tekočino … »Naj ti niti na misel ne pride, da bi jo prečkal,« ga je zmotil mehak ženski glas. Mladenič je malce dvignil pogled. Na drugi strani vrele vode je stalo mlado dekle angelske lepote. Oblečena je bila v kratko belo obleko z okrašenim zlatim pasom. Čeprav je bila od pasu naprej zapeta do vratu, je bila obleka zelo kratka in je odkrivala lepe dekletove noge, precej nad koleni. Valdez še nikoli ni videl, ne v življenju in ne na slikah, tako očarljivega bitja. »Kdo neki je?« se je zbegano vprašal … »Boga si prosil za pomoč. Sem ena njegovih zastopnic,« se je predstavilo dekle. »Prišla sem ti pomagat. Če ti bo sploh kdaj uspelo priti na to stran!« Valdez je zaskrbljeno pogledal v krop pred seboj. »Kaj naj naredim?!« S prošnjo v očeh je gledal prek reke. »Stopi vanjo in pridi čez,« mu je predlagalo dekle. »Takole!« Stopila je v vrelo vodo in se počasi napotila proti sredini reke. Ko je prišla do polovice, je obstala. »Gre za spretno izdelano utvaro,« mu je razložila. »Hudič dobro ve, da ima opravka s slabiči, zato vam je na pot postavil ovire vseh vrst, da bi vas obdržal pri sebi.« Nato se je dekle obrnilo in vrnilo na svojo stran reke. Valdez je izmenoma buljil vanjo in v vrelo reko … Oh, Bog, je okleval, kaj naj zdaj stori? Na koncu se je odločil, da bo vseeno poskusil. Odšel je do samega roba in s strahom iztegnil nogo, da bi preveril teorijo o utvari. Hudo se je opekel in s kriki bolečine pobegnil nazaj na varno. Osuplo je zrl v dekle na obali. »Si videl? Če bi bila za časa življenja tvoja vera v Boga vsaj tako velika kot zrno graha, bi zdaj brez problemov prišel na mojo stran. Ti pa kljub vsemu, kar doživljaš, še vedno ne verjameš vanj. Mladenič,« je sočutno dejala, »bojim se, da so možnosti za rešitev tvoje duše dokaj majhne!« »Ne odidi!« je Valdeza prevzela panika. »Prosim te, ne odidi. Pomagaj mi, če že veš, kako sem beden in neobveščen. Naredil bom vse, kar boš rekla, samo rotim te, ne pusti me v tem peklu!« »Hudo se motiš, če misliš, da je tukaj bolje,« ga je takoj opozorilo dekle. »Preden boš prispel v Deželo pravičnežev, boš moral hoditi prek področij najbolj nizkotnih človeških navad in nagnjenj. Tole, recimo, je Dežela užitkov,« mu je razlagala naprej. »Prepolna je najbolj hudobnih Hudičevih pasti, predvsem tistih, za katere ste ti in tebi podobni najbolj dojemljivi. Vidim, da nimaš dovolj moči, da bi prečkal Reko iluzij, zato se bojim, da boš moral uporabiti most.« »Ne razumem.« Mladenič je buljil v lepotico. »Zakaj bi se sploh ubadal z reko, če obstaja most?« »Končno si dojel, kajne?« se mu je blago nasmehnilo dekle. »Po eni strani je prehod skoraj nemogoč, po drugi pa je enostaven in hiter. Glede na to, da si se v življenju vedno posluževal preprostih in hitrih rešitev, se jim tudi v tem svetu ne moreš upreti. Uporabil boš torej preprosto rešitev, in sicer Hudičevo!« Valdez se je hudo trudil, da bi razumel njene besede, toda zaman. »Pojdi po tej poti,« je dekle zamahnilo z roko in krenilo v isto smer. Kmalu je reka zavila za nek hrib, za katerim je bilo v megli mogoče razbrati nekakšen velik viseč most. Približala sta se mu in obstala, vsak na svoji strani obrežja. Valdez je pogledal v dekle, v pričakovanju, da mu bo pomagalo. »Žal ti od tu naprej ne bom mogla več pomagati. Sam se moraš odpraviti na drugo stran in prispeti na sosednje področje. Če te Hudičevi zastopniki ne bodo že prej ustavili, te bom pričakala na tej strani. Naj ti Bog pomaga!« mu je sporočila in … izginila. Valdez se je hudo prestrašil. Bal se je ostati sam, ker se je bal samega sebe. Zdaj se je dobro zavedal, kako šibak in ranljiv je za razne pasti. Na koncu je le počasi krenil navzgor proti vhodu na most. Najprej je imel občutek, da ni nikogar, ko pa je bolje pogledal, je na drugi strani z grozo opazil dve nimfi nepopisne lepote. Naslanjali sta se vsaka na en steber mostu. »Oh, Bog,« je zajavkal mladenič, »kaj naj storim?« »Premisli!« ga je opozoril moški glas. »Dobro premisli, preden se boš odločil, kajti od tam se še nihče ni vrnil. Vsaj v teh nekaj zadnjih stoletjih ne, odkar sedim na tem mestu in se odločam.« Valdez je pogledal v moškega srednjih let, oblečenega v razkošno opravo iz neznanega obdobja. Moški je bil očitno veleposestnik ali plemič. »Kako to misliš … stoletjih?« se mu je približal mladenič. »Katerega leta si umrl?« Moški se je dvignil s kamna, na katerem je sedel. »Leta 1833.« »Koliko časa pa si že tukaj?« »Toreeeej …« je računal Valdez, »približno pet dni. Vsaj zdi se mi tako.« »Tukaj je čas zelo varljiv, toda vidim, da si svež. To pomeni,« je zdaj računal plemič, »da sedim tukaj že več kot dve stoletji.« Valdez ga je zgroženo gledal. Se tale norčuje iz njega? »Ah, dovoli, da se predstavim – grof Vječeslav Drobinski. Živel in umrl sem na Poljskem, leta 1605.« Grof se je galantno priklonil pred Valdezom, ki je začutil potrebo, da mu vrne z enako mero olike. »In ti si … morilec?« je preverjal Valdez. »Bog ne daj!« se je grof prestrašeno pokrižal. »V svojem življenju nisem niti mravlje zavestno pohodil!« »Potem pa … Ne razumem, kaj, Hudiča iščeš tukaj,« je bil zmeden Valdez. »Prav si opazil, toda Hudiča ne iščem jaz, pač pa on mene!« »Toda … Zakaj? Zakaj si sploh tukaj, če nisi storil nič grdega?« se je skoraj razjezil Valdez, ker tega ni mogel razumeti. »Zato, ker tudi nič dobrega nisem storil,« mu je razložil plemič. »To pa je, pravijo, enak greh, saj sem življenje potratil izključno zase in za svoje številne šibkosti. Zdaj se tresem, ko pomislim na možne posledice. Želim se pokesati in popraviti.« »Si se pogovarjal s tistim dekletom?« »Sem,« je postal otožen grof. »Povedala mi je isto kot tebi. Naj uporabim most, da pa naj ne vstopim v tisto votlino ne da bi dobro odprl oči!« »Kaj je hotela povedati s tem?« »Vidiš tisti nimfi? Vedno sta tam in že na vhodu pričakata nove naivneže, kakršna sva midva. V teh 200 letih, kolikor sem tukaj, je šlo čez most okoli sto moških in žensk. Niti eden se ni mogel upreti tema opojnima zapeljivkama. Bojim se, da se jima tudi midva ne bova mogla upreti.« »Kaj so to, nimfe?« je želel vedeti Valdez. »To so nekdanji angeli, ki so zavrgli Boga in odšli s Hudičem. Njihova lepota in telesni čari so nadnaravni, zato se jim najbrž ni mogoče upreti. Čutijo nenasitno željo po spolnih užitkih in poznajo vse tehnike telesnega zadovoljevanja. Tisti, ki se prepustijo njihovemu ljubkovanju, se iz sladke vznesenosti ponavadi sploh ne zbudijo več. Takšne, zmedene, jih takoj odnesejo Hudiču.« »Kako si zvedel vse to?« »Pozorno sem opazoval, kaj vse se je dogajalo z najinimi predhodniki. In bolj ko sem spremljal njihove usode, bolj sem se bal za svojo lastno. Priznati moram, preveč šibak sem za njiju. Nisem jima dorasel. Tudi v življenju sem nenehno tekal za lepimi ženskami in dneve preživljal v sladostrastju. Bojim se, da bo zame to zadnji užitek, če me bo ena od njiju zagrabila!« Valdez ga je molče opazoval, nato pa je pogled vrgel čez most. Nevarnost je bila očitna. Ali je mogoče, da bo tudi on na tem mestu odsedel nekaj stoletij, ker ne bo vedel, kaj ukreniti? Če se bo predolgo odločal, bo tista Božja poslanka morda odšla. »Grem !« je odločno dejal in pogledal grofa. »Pa kar mi bo Bog dal!« Obrnil se je in stopil na viseči most … »Dobro odpri oči!« je za njegovim hrbtom grof ponovil dekletovo opozorilo. Valdez je obstal. Naenkrat je začutil, da se v sporočilu nekaj skriva. Toda kaj? Mladenič se je vrnil do moškega pred vhodom in se zazrl vanj. »Tako mi je rekla. Želela mi je povedati, naj vilama ne obrnem hrbta, ker bo nevarnost prežala name z vseh strani.« »Tako je!« se je strinjal Valdez. »Toda če bi krenila skupaj, se nama nihče ne bi mogel prikrasti za hrbet!« »Žal ne razumem,« je priznal plemič. »Kaj hočeš povedati?« Namesto kakršnekoli razlage je Valdez stopil do njega, se s hrbtom dotaknil njegovega hrbta in se z rokami trdno oklenil njegovih rok. »Ti je zdaj jasno? Ti boš korakal naprej, jaz pa nazaj, takole, trdno povezana z rokami. Na ta način bova oba imela dodaten par oči!« Grof je kratek čas premišljeval. »Sliši se pametno,« se je strinjal. »Kreniva. In naj nama Bog pomaga!« Čuden par se je napotil čez most. Nimfi, ki sta v prvem trenutku videli samo grofa, sta se pripravili na napad. Dekle, ki je sedelo na levi strani, je desno nogo dvignilo na kamen. Zavzela je izredno erotično pozo izkušene zapeljivke, njen nasmeh in pogled, s katerim je strmela vanj, pa sta bila opojna. Toda tudi plemič po toliko letih ni bil več naiven, zato se je odločil, da bo gledal 'skoznju'. »Približujeva se jima,« je opozoril tovariša za svojim hrbtom. »Nikar se ne zmeni za njune čare, ker te bosta opijanili in onesposobili za boj! Misli na Boga, moli, misli na rešitev in ju odločno zavrni!« Valdez je od strahu začel šteti … Kmalu sta odkorakala mimo nimf in Valdez je začutil, da vstopata v votlino. Dekleti na vhodu sta se malce zmedli, ko sta zagledali Valdeza. Nista bili vajeni takšnega prizora, zato sta potrebovali nekaj časa, da sta se zbrali. Počasi sta stopili za njima. Strmeli sta v Valdeza, ker sta začutili, da se jima plen izmika. Valdez se je poskušal izogniti njunim prečudovitim očem, zato je naredil napako in pogled spustil na njune dolge noge. Žal so bile lepe ženske noge njegova največja šibkost. Vse njegove ljubice so imele krasne dolge noge. Mladenka, ki je stala za njim, je takoj začutila mladeničevo šibkost, zato se je pričela zanosno zibati v bokih, z desno roko pa se je božala po golem boku. Počasi je stopala za njima. Ko je Valdez opazil, kako roko počasi potiska med noge, je prenehal šteti … Grof Drobinski je takoj začutil, da je nekaj narobe in se je zbal, da bosta nimfi zapeljali njegovega mladega tovariša. Hitro se je obrnil na levo, tako da je zdaj Valdez korakal naprej … »Šestnajst … sedemnajst … osemnajst …« ga je glasno opomnil. Valdez je hitro prišel k sebi. Ker pred seboj ni več videl očarljivih deklet, je lahko nadaljeval s štetjem. Ta prva pogubna izkušnja je Valdeza hudo prestrašila. Začel je dojemati, kako spretni in smrtonosni so Hudič in njegovi pomočniki. Uporabljali so njegove največje šibkosti, ker so vedeli, da je na nizkih duhovnih ravneh nemočen in neodporen. »Sicer pa,« se je opomnil, »če bi v življenju bil močnega duha, se zdaj gotovo ne bi kobacal in obupaval po tej duhovni temi.« »Si dobro?« je preveril grof. »Da. Hvala, ker si me rešil.« »Hvala Bogu, ki naju še vedno podpira! In če ti bo spet grozila podobna nevarnost, se hitro obrni nazaj, mene pa spusti naprej!« Valdez je ponovno začel šteti od ena naprej. Vse globlje sta stopala v votlino, Valdez pa je začel razločevati svetlobo. Z vseh strani so se slišali ljubezenski vzdihljaji, opiti in vzhičeni vzkliki, občasno pa je skozi prostor odjeknil krik vznesenosti. Čeprav se je Valdez trudil, da ne bi gledal okoli sebe, je vseeno opazil, da so povsod naokoli ležali ljubezenski pari. Ženske so se večinoma ukvarjale z moškimi, bilo pa je tudi precej ženskih in moških parov. Vsi tisti, ki so v spolnih užitkih našli edini smisel življenja, so na tem mestu počasi in gotovo umirali zaradi lastnih napak. Hudič jih je počasi lovil v njihove lastne, že za življenja pripravljene pasti. Položaj zadaj ni bil nič manj nevaren. Nimfi, besni, ker nista mogli pritegniti grofa, sta pričeli dobesedno spreminjati obraz. Plemič je opazil, da se je njuna nadnaravna lepota začela spreminjati. Nista več imeli vzhičenega pogleda, oči so se jima bliskale od sovraštva. Njuna lažna krinka je počasi izginjala. Obenem sta izgubljali energijo, s tem pa tudi sposobnost, da bi obvladovali svoje žrtve. Ko je Drobinski videl hitre spremembe na njunih obrazih, ga je zaskrbelo. Ne le, da sta nimfi izgubili prvotno lepoto, začeli sta se tudi 'topiti' v nekakšne žalostne spake, zaradi katerih se je plemič kar tresel. »Nastal je problem!« je potožil svojemu tovarišu spredaj. »Kaj pa je?« je mladenič prenehal šteti. »Ti dve sta vedno manj podobni nimfam, vse bolj pa pošastim!« »Vzdrži!« ga je bodril Valdez. »To je dober znak. Zmagujeva!« »Ne vem,« je zastokal grof. »Nisem prepričan. Kaj se dogaja tam spredaj? Pazi, kod hodiš, teh dveh ne smem izpustiti izpred oči. Kakšni kriki in klici na pomoč so to?« »Bolje, da ne vidiš. Gre za krike užitka in sladostrastja. Povsod je polno vlačug, homoseksualcev obeh spolov ter čudakov vseh vrst in vseh narodnosti, iz vseh obdobij! Zdi se, da se tukaj nahaja vsa sodrga in usedlina človeštva, vključno z nama dvema.« V tistem trenutku so se izza zidu pojavile tri nimfe, ena lepša od druge. Dve, ki sta stali ena nasproti drugi, sta zapeljivo dvignili eno nogo, s katero sta se naslonili na zid, da bi jima preprečili prehod. Valdeza je prevzela panika in začel je glasno šteti … »Kaj se je zgodilo?« je takoj zaskrbelo grofa. »Nove nimfe … Še lepše in bolj nevarne! Z nogami so mi preprečile prehod! Kaj naj storim?« »Ne oziraj se nanje, ne zmeni se, pojdi naprej!« Ena od lepotic, tretja, se je ločila od zidu in jima s pozibavajočimi se boki prišla naproti … »Zdravo, mladenič,« je Valdezu zašepetala z glasom, zaradi katerega ga je streslo. »Nate čakamo … Pridi. Jaz in moji prijateljici bomo iz tebe naredile najbolj srečno bitje v vesolju … Nikoli v življenju nisi izkusil strasti, ki ti jo bomo nudile za vse večne čase ... To je kraj, kjer boš končno doživel svoje najbolj sladke sanje in izkusil stvari, o kakršnih se ti niti sanjalo ni!« Tega se je grof Drobinski bal, zato se je hitro obrnil in šibkega mladeniča skoraj odnesel na svojem hrbtu. Dekleta so bila tako začudena zaradi spremenjenega položaja, da so spustile noge z zidov in buljile v plemiča. Niso mogle dojeti, od kod se je tu znašel ta tip in kam je izginil mladenič. »Izginite, hudičeve služabnice!« je grof zarenčal na nimfe. »Sva Božja človeka in nimava nikakršne zveze s podzemno sodrgo, kakršna ste ve tri!« Nesramno je odšel mimo njih in ni mogel verjeti lastnemu glasu. Valdez je na pol pijan opazoval tri dekleta, ki so ostala za njima in se z napol odprtimi usti spraševala, kakšno je to 'dvoglavo' bitje, ki se sprehaja po njihovem ozemlju. »Kaj počnejo?« je skrbelo grofa. »Nič. Zaradi najine nezaslišane predrznosti so povsem osupnile.« »Ljubi Bog, kako močno je tvoje ime!« je grof slavil Stvarnika. »Ljubi Bog, daj nama moč, da vzdrživa, ne pošlji naju nazaj v najino bedo in gotovi propad! Ponudi nama, bednikoma, zadnjo priložnost, ne bova te razočarala!« In nista ga. Še dolgo sta se s sklenjenimi rokami vlekla po mračnih votlinah človeških napak in šibkosti, srečevala sta nimfe nepopisne lepote, toda vsakič sta se jim znala upreti in jih prelisičiti. Na koncu sta bila že tako močna, da sta se ločila eden od drugega, odločno korakala naprej in se povsod predstavljala kot 'Božja človeka'. Odkrila sta, da je imela beseda Bog poguben in negativen vpliv na poslušalke, ki so ju takoj pustile pri miru ali pa so se izredno jezile in svoje prelepe obraze spreminjale v najbolj ostudne grimase in spake. Po dolgem obdobju strahov in najbolj neverjetnih ukan sta Valdez in Drobinski končno zagledala izhod iz Dežele užitkov. Na samem vhodu se je risal obris nekega dekleta, ki ni bilo nič manj lepo od nimf, toda mnogo, mnogo bolj nedolžno. To sta začutila po miru, s katerim sta se ji približala. Prepoznala sta čarobno dekle z reke. Iskreno se jima je smehljala, presrečna, ker ju je ponovno zagledala. »Uspelo vama je!« ju je pohvalila. »Zaradi želje, vztrajnosti in volje sta si zaslužila, da vaju posluša in, če bo mogoče, pomaga.« Na kratko ju je pogledala, takole izčrpana, in jima z roko nakazala, naj ji sledita: »Pojdita z menoj. Od tod naprej vaju bom vodila jaz. Prečkati je treba še Področje sovraštva in predsodkov, toda ti dve deželi za vaju nista nevarni. To sta že v življenju dokazala, zato nova preizkušnja ni potrebna.« Valdez je korakal tik za njo, grof pa za njim. Dolgo so pešačili po ozemlju, ki sta ga prekrivali megla in tema. Tu in tam so opazili skupine ljudi. Občasno je kdo imel ognjevit govor o veri in politiki in blatil predvsem tiste druge, ki so bili nasprotnega mišljenja.Valdez se je prisiljeno nasmehnil tem človeškim neumnostim. Opazil je, da so tisti, ki so v življenju sejali sovraštvo in razpihovali nestrpnost med narodi, tudi na tem mestu skupaj. Njihovemu lobiranju ni bilo konca. Valdez je videl veliko število duhovnikov vseh možnih veroizpovedi in sekt, dvoličnih plačancev, izdajalcev in vohunov iz vseh časovnih obdobij, politikov in njihovih sluzastih špicljev, karieristov vseh vrst in njim podobnih manipulatorjev človeških usod ter pralcev človeških možganov. Valdez se je začel spraševati, ali je sploh kdo v raju! Spet je pogledal dekle pred seboj, oziroma njene čudovite noge. Premišljeval je o razliki med to plemenito lepotico in tistimi vulgarno privlačnimi nimfami. Sicer mu res ni bilo povsem jasno, zakaj so jo tako zapeljivo oblekli, čeprav bi se lahko pokazala v dolgi beli obleki. Najbrž jo je Bog poslal prav takšno, da bi ga še med potjo mučila in preizkušala. Dvignil je pogled z njenih oblin v smeri turobnega oboka. Ljubi Bog, zakaj si predenj poslal prav to prelepo vilo namesto neke babice ali sivolasega dedka. »Zato, ker jim ne bi takole sledil!« mu je odgovorila na vprašanje, ne da bi se ozrla. Valdeza je bilo sram zaradi neumestnih misli, saj je povsem pozabil, da na onem svetu misli ni mogoče skriti. »Tisti, ki odločajo o tvoji usodi,« mu je razlagala naprej, »so bili dobro seznanjeni s tvojim nagnjenjem do lepih žensk. Pravilno so ocenili, da boš bolj pozoren, če bodo poslali mene, ne pa tvojo pokojno babico! To velja tudi zate, grof,« mu je sporočila nazaj. »Oba sta v življenju oboževala ženska telesa, na njihovo dušo se pa nista nikoli ozirala. Mnenja sta bila, da so ženske podobne živim lutkam, ki so ustvarjene, da bi moškim nudile užitke.« Niti besede nista spregovorila. Kar dobro sta se že zavedala svojih grehov in napak. Seveda, se je spomnil Valdez, zapeljivo so jo oblekli zato, da bi naju še dodatno mučila in izzivala. »Žal mi je, če te moja telesna lepota vznemirja,« je spet prekinila njegove misli, »toda tvoja obsedenost z lepimi ženskimi nogami je tvoj, ne pa moj problem. Poleg tega pa nisem zapeljivo oblečena zaradi vaju dveh, pač pa za kazen!« Vadez je osuplo pogledal grofa, ki je zdaj korakal poleg njega. »Ampak …« je zajecljal mladenič, »ali nisi rekla, da si božja zastopnica? Zame si vsekakor neke vrste angel.« »Res je, delam za Boga, vendar sem daleč od angela! Pravzaprav nisem nič manjša grešnica od vaju dveh.« Tako Valdez kot grof Drobinski sta obstala … Zastalo je tudi dekle in se obrnilo k njima. Začutila je potrebo, da jima razloži svoj položaj. »Samomorilka sem. Življenje sem si vzela v najlepših letih, v kakršnih sem zdaj. Bog nam je podaril zavest in življenje ter pri tem žrtvoval velik del sebe. Jaz pa sem mu to dragocenost iz čiste objestnosti zalučala nazaj v obraz! Samo sebe sem obsodila na pokoro, zato naj se vama nikar ne smilim!« Obrnila se je in odšla naprej, za njo pa tudi onadva. Bila sta zmedena zaradi tega, kar sta pravkar slišala. Vsak zase je poskušal premisliti o njenih besedah. »Živela sem pred tri tisoč petsto leti,« je začela svojo izpoved. »Rodila sem se v kraljevi družini. Moj oče je bil vladar na velikem otoku sredi oceana. V času, ko sem se rodila, je naša civilizacija dosegla najvišjo duhovno raven, kar so je ljudje bili sposobni doseči. Mir, zadovoljstvo, ljubezen do bližnjega in delo so cveteli po kraljestvu. Čeprav se je moj dobri oče zelo trudil, da bi me pravočasno opozoril na življenjske pasti, ga očitno nisem razumela. Tako kot vidva sem bila zaljubljena v telesno lepoto. In to v svojo lastno!« Grof in Valdez sta se zmedeno spogledala … »Največ časa sem porabila pred ogromnim ogledalom, se lišpala in občudovala. Bila sem tako zaljubljena vase, da ostalih okoli sebe nisem niti opazila. K meni so prihajali prekrasni mladeniči, družila sem se s čudovitimi dekleti, vendar nikogar nisem mogla primerjati s seboj. Vame se je na smrt zaljubilo nekaj mladeničev in celo eno dekle. Ker pa sem bila nesmrtno zaljubljena sama vase, jim ljubezni seveda nisem mogla vračati. Trije so se zaradi tega ubili. In čeprav so to neumnost naredili sami, so tukaj krivdo delno pripisali tudi meni. Zdaj vsi skupaj trpimo in odplačujemo svoja grešna dejanja.« »Kako pa jih odplačujete?« je zanimalo Drobinskega. »No, takole - rešujemo druge duše in jim pomagamo, kot recimo vama dvema.« »Že tri tisoč let?!« je bil presenečen Valdez. »Jezus, to pomeni, da se bom jaz moral mučiti še dvakrat dlje!« je panično ugotovil. »Ne boš,« se je zaradi njegovega neznanja nasmehnilo dekle. »Ti boš 'vrnil' življenja, ki si jih vzel,« je poudarila, »to pa je mnogo hitrejši in bolj neposreden način od mojega. Sicer je res, na to te moram takoj opozoriti, da bo poplačilo tvojega dolga mnogo bolj boleče.« Valdez je utihnil. Dolgo je premišljeval o svojem preteklem življenju in o zmotah, nato pa je zbral dovolj poguma, da jo je vprašal: »Sestra, rotim te, povej mi, kakšne so moje možnosti, da se rešim?« Dekle se je ustavilo in ga pogledalo. »Slabe.« Prebadala ga je s svojimi ostrimi, bistrimi očmi. »Tvoj duh je šibak. V trenutkih neskončne šibkosti si storil neverjetne ostudnosti in zločine. Svoje življenje si zapravil tjavdan, pri tem pa si mimogrede uničil štiri druga. Pil si, norel za ženskami, se bahal z neumnimi zgodbami in neolikanimi šalami, užival si v surovosti do drugih, predvsem nemočnih, ko pa si ubijal, si to počel z največjim zadovoljstvom!« Iz oči v oči s surovo resnico je Valdez padel na kolena. »Pomagaj mi!« jo je rotil Valdez. »Zdaj natančno vem, kdo sem in kaj sem bil. Prosi Boga, naj mi odpusti, nikoli več ga ne bom izneveril. Vsaj ti dobro veš, da sem grešil, ker nisem verjel v nič. Če bi bil le zaslutil, da Bog obstaja, bi bil priden kot ovčica!« »Verjamem ti,« se mu je otožno nasmehnila. »Toda če bi ljudje 'zagotovo' vedeli, da Bog obstaja, življenja kot takšnega sploh ne bi več potrebovali. Še nisi dojel, da je življenje velika 'šola'?« je poudarila. »Ko smo se znašli pred Bogom, smo vsi bili, kot praviš, kot ovčke! Kakor hitro pa smo se oddaljili od njega, smo hitro pokazali svoj pravi obraz. Tukaj, prijatelj moj, ni sredstev za lepotičenje. Tukaj materialna lepota nima veljave. Tukaj si natančno tak, kakršna je bila tvoja duša za časa življenja. Sta videla tiste lepe nimfe? Kakor hitro so začutile vajin odpor, so se pričele jeziti, s tem pa so pokazale svoj 'pravi obraz'! Kot si že ugotovil, tukaj ni mogoče skriti ničesar.« Valdez se je z obema rokama nehote prijel za svoj nekoč lep in privlačen obraz. Z grozo je začutil, da je raskav in iznakažen zaradi nekakšnih krast. Na ves glas je zakričal, medtem ko ga je dekle nemo opazovalo. Drobinski se je približal obupanemu Valdezu in ga dvignil na noge. »Ne obupaj, prijatelj,« ga je tolažil. »Če si res želiš, da bi ti Bog odpustil,« mu je dejala, »se bojim, da mu boš moral vrniti vse, kar si uničil.« »Pripravljen sem na vse,« je rotil Valdez. »Samo ne pošljite me nazaj v ta pekel!« »Tole pravzaprav ni pekel,« mu je razložila. »To je 'duševni svet', v kakršnem ste živeli ti in tebi podobni. V njem ni dreves ali cvetlic, ker jih vi v življenju niste nikoli pogledali ali vonjali. Tukaj ni ljubkih živali, ker ste jih ti in tebi podobni vedno sovražili, brcali ali ubijali. Tukaj ni rdečkastega neba ali veselih barv, ker vas je zanimala samo tema. Smisel tvojega življenja sta bila nasilje in smrt! Zato se tukaj nahajajo 'izdelki' tvojega življenja in tistih, podobnih tebi. To so kupi iznakaženih, sežganih, posiljenih in ponižanih, pretepenih in zmrcvarjenih ljudi!« »Milost,« je zavpil Valdez, kateremu so njene besede parale dušo. »Naredil bom vse, kar boš rekla, samo pomagaj mi!« »Milost pričakuj od Boga, ne pa od mene, grešnice. Kar pa zadeva pomoči, se bojim, da še vedno nisi dojel. Kajti tisto, čemur ti praviš pomoč, je v resnici prava groza, ki te še čaka.« Nato se je dekle obrnilo in ju odpeljalo naprej. Valdez je začutil, da je nenadoma izgubil ogromno energije. To se mu je zgodilo, ker se je soočil z resnico. Tako kot vsakemu človeku je bilo tudi Valdezu težko pogledati resnici v oči. Če bi to storil, ko je še živel, ne bi bil zdaj tukaj. Tega se je zavedal. »Kam naju pravzaprav pelješ?« jo je zdaj začel spraševati Drobinski. »Kmalu bomo prispeli do meje Dežele kesanja. Tam vaju bodo prevzeli nekoliko močnejši strokovnjaki za človeške duše, jaz pa sem zadolžena, da skrbim za vaju in za še nekatere ter beležim vaš napredek in rezultate. Še se bomo videvali, toda samo občasno, med vajinimi prihodnjimi življenji in smrtmi.« Valdez je grofa trdneje prijel za roko, s katero mu je ta pomagal. Trepetal je zaradi svoje morebitne prihodnosti. Po dekletovih besedah je sklepal, da ga ne čaka nič rožnatega. Nenadoma so se znašli pred grozljivim močvirjem. Po umazani vodi, med temnimi, rahitičnimi rastlinami, so vijugali strašne kače in plazilci vseh vrst. V trenutku, ko so se ustavili, je pred njimi izplaval ogromen krokodil in odprl čeljusti, kot da bi jih hotel pogoltniti. Nesrečnika sta se stisnila za dekletovim hrbtom in nemo opazovala prizor, nakar sta na nasprotni obali zagledala žalosten obris starega mesta. »To je Dežela skesancev,« jima je razložilo dekle. »Tu živijo in delajo manjši grešniki in 'povratniki', kakršna sta vidva. Tam vama bodo kmalu sodili in določili kazen. Sprejela jo bosta ali pa zavrnila. Če jo bosta zavrnila, vaju bom odpeljala nazaj, v 'vajin svet'!« »Kaj naj storiva?« je takoj vprašal grof. »Primita me vsak za eno roko. Moram vaju prepeljati čez to, zadnjo Hudičevo utvaro. Najbolje bo, da zamižita, kajti glede na to, da sta šibkega duha, bi lahko začela toniti ali pa bi pomislila, da vaju žre ena od teh pošasti!« »Toda … Kako naj bi sploh umrla, če pa se nama je to že enkrat zgodilo?« ni bilo jasno Drobinskemu. »Ker v nič ne verjameta, bi 'mislila', da umirata. To pa je tukaj dovolj, da se vrneta v svet, ki sta ga pred kratkim zapustila!« Valdez in Drobinski sta jo ubogala. »Hodita z menoj, kot da smo na najlepši cesti,« je dejala in ju trdno prijela za roke. Trojica je hodila po 'niču', medtem ko so se okoliške pošasti nevarno zbirale okoli njih, renčale, tulile in jim grozile z odpiranjem nemarnih čeljusti. Moška nista niti slutila, da so se v te grdobe nastanili zli duhovi, ki so bili v službi Hudiča. Za vsako 'žrtev', ki bi jo uspele zagrabiti, bi od gospodarja prejele majhen priboljšek, ki bi jim olajšal obstoj. Dekle, ki je vse to vedelo, je s svojim pogledom prebadalo te nekdanje slinavce in jim dodatno oslabilo že tako povsem šibko voljo. Kmalu sta se trušč in tuljenje polegla, toda moška nista odprla oči, dokler jima dekle ni ukazalo tega. Znašli so se pred težkimi vrati nekakšnega srednjeveškega gradu. Ker so stražarji dekle poznali, so jim takoj odprli vrata. Ko so vstopili, jim je naproti stopil visok mladenič nenavadne lepote. »Pohitite! Imam 'primerno' vozilo za grofa. Njegova mati se je že rodila in spregovorila«. V središču mesta, na ogromni okrogli ploščadi, so se razšli. Preden so odpeljali vsakega v svojo smer, sta se Valdez in Drobinski dolgo in brez besed gledala. Bila sta hvaležna drug drugemu, saj se sama nikoli ne bi prebila do sem. Šele zdaj sta se zavedla tega. »Pridite!« je Lea dejala Valdezu in ga spustila v neke vrste okrogel paviljon. Majhna, okrogla arena je bila obdana s kamnitimi klopmi, na katerih je sedelo okoli sto moških, žensk in otrok. Dekle je Valdeza odpeljalo v prvo vrsto, kjer sta sedla. Sredi okrogle arene je stala kratka lesena klop, očitno pripravljena za 'obsojence'. »Res je,« je potrdilo dekle. »Toda to ni Božje sodišče. Do sodnega dne je ostalo še nekaj časa, toda ne kaj dosti! Zato moramo pohiteti. To je pravzaprav kraj, kjer se ocenjuje krivda in določajo popravne kazni.« »Kdo pa so tile?« se je Valdez zaskrbljeno ozrl po gledalcih. »To so 'oškodovanci'. Čakajo na tvojega tovariša, grofa Drobinskega, ki je v svojem življenju grdo ravnal z njimi, jih omalovaževal in podcenjeval. Oni so 'živi dokaz' njegove krivde in bodo priče njegovi kazni.« Valdez se je z grozo zazrl vanjo. »Da,« je potrdila Lea. »Ko boš na vrsto prišel ti, bodo sem vstopili duhovi tistih, ki si jih v življenju pobil. Zato sem te takoj pripeljala sem, da bi te kar najbolje pripravila. Pozorno spremljaj vse, kar se bo dogajalo, ker si naslednji na vrsti.« Malo so še posedeli, nato pa se je trušč polegel in na vratih se je prikazal nekdanji grof. Še vedno je bil oblečen v svečano opravo, v kateri so ga pokopali. Šele zdaj se je Valdez spomnil, da grof v življenju ni bil grd; trd in surov izraz na obrazu je zrcalil njegovo dušo, kakršno je imel, ko je bil še živ. Grof je sedel na leseno klop, njegov vodič pa je stal za njegovim hrbtom. »Vodič je prisoten,« je razložila Lea, »da bi sodniku dal podatke, ki se jih grof ne zaveda več. Veš, tole ni sodišče na Zemlji,« ga je opomnila. »Tu ni lažnih prič, podkupljenih sodnikov in spretnih advokatov, ki bi spreobrnili resnico! Tukaj je resnica gola in nedotakljiva.« Prav tega se je ubogi Valdez bal. Opazil je, da se je na desni strani nekaj čudno zasvetlikalo. Med visokimi sivimi stebri paviljona je vstopilo nekakšno bitje iz čiste svetlobe. Spola ni bilo mogoče določiti, poteze obraza so bile nerazločne. Bitje je imelo morda dvajset, morda pa tudi sto let. Valdez se je takoj spomnil slik svetnikov, toda Lea ga je v mislih prehitela. »Ne, to ni svetnik. Svetniki kot taki ne obstajajo. Svetnike smo si izmislili ljudje. Tukaj pa ne priznavajo naslovov in činov, ki so jih podelili ljudje. Tukaj smo vsi Božji otroci in nič več, ne glede na to, ali smo bili v življenju kralji ali berači!« Stvor iz svetlobe je sedel za dvignjeno kamnito mizo in se zazrl v nekaj pred seboj. Kratek čas je gledal, nato pa 'glavo' dvignil v smeri obdolženega grofa. »Vječeslav Drobinski,« ga je stvor ogovoril z moškim glasom človeka v zrelih letih. »Ko sem te pred tvojim prvim odhodom na Zemljo vprašal, ali želiš biti nizkega ali visokega stanu, si se odločil za drugo. Razložil si mi, da se želiš roditi v bogati družini, ker bi na ta način lažje pomagal revežem in nesrečnežem. Padel si v isto past, v kakršno so se zapletli mnogi plemiči, princi in zemeljski kralji. Vse je bilo v redu, dokler nisi nad seboj zagledal svetlečih lestencev in okrašenega stropa v dvorcu tvojega prebogatega očeta. Ker je bil med 'tranzicijo' ves tvoj spomin izbrisan, si pozabil na svojo pravo vlogo v življenju; namreč, da moraš pomagati nesrečnim!« Bitje je počakalo trenutek, da je grof dojel globino njegovih besed. »Komaj si čakal, da je tvoj oče umrl in da si prevzel oblast. S tem si pod nadzor dobil trideset vasi in okoli deset tisoč hektarjev plodne zemlje. Namesto, da bi jo razdelil svojim siromašnim podložnikom, si jim sčasoma iztrgal še tisto, kar jim je tvoj stari oče v trenutku verskega zanosa podaril. S svojo lakomnostjo si jim onemogočil razvoj. Med tvojimi podložniki je bilo mnogo nadarjenih otrok in odraslih, toda ti si jih potisnil v še večje siromaštvo in jim tako preprečil načrtovani razvoj. Kmalu so pomrli, izmučeni od dela, bolni zaradi podhranjenosti in slabih življenjskih pogojev. Gre predvsem za te ljudi,« z roko je pokazal po poslušalstvu, »katerim si z lakomnostjo preprečil, da bi v življenju uspeli.« Tudi grof Drobinski se je počasi ozrl po prisotnih in se jih poskušal spomniti, toda brez uspeha. Vsi so bili mladi in lepi, pravo nasprotje tistih umazanih in neuglednih razcapancev, kakršnih se je spominjal. Grof je kratko pogledal Valeza, potem pa se je spet zazrl v svetlobno bitje. »Spisek tvojih neumnosti je predolg,« je bitje bralo nekaj pred seboj. »Kot da tvoji objestnosti ni bilo konca. Medtem ko ste se ti in tvoji razuzdani prijatelji gostili in se po tvojih številnih sobanah naslajali z lepimi dekleti, so ti ljudje in na stotine njihovih sorodnikov in sobratov trdo delali na njivah. Vse, kar so zate zaslužili, si hitro porabil zase in za svoje prijatelje. Imel si na stotine najboljših oblek in obuval, tri razkošne kočije, vzdrževal si šest ljubic v treh mestih in na tisoče zlatih kron neusmiljeno trošil za osebno zadovoljstvo in zabavo. Zakaj, Vječeslav?« »Ker sem mislil, da Boga ni in da mi je s tem vse dovoljeno. Bil sem mnenja, da če Boga ni, tudi kazni ni, in sem se temu primerno vedel. Življenje sem pripisoval naključnemu pojavu, ki ga je treba izkoristiti do konca. Vse, kar sem prebral ali videl okoli sebe, je govorilo temu v prid. Premišljeval sem, da če Bog obstaja, norcem kot sem jaz, gotovo ne bi dovolil, da se izživljajo, tisoče nemočnih pa pustil, da stradajo in obupujejo!« »Iskren si, Vječeslav, čeprav nekoliko prepozno. Kako to, da ti ni prišlo na misel, da je Bog vse to 'namerno' načrtoval, da bi slabiče, kot si ti, preizkusil in opredelil? Te duhovniki niso neštetokrat svarili pred Bogom in njegovim zakletim sovražnikom, Hudičem?« »Mislil sem, da blebetajo neumnosti. Dajal sem jim denar, samo da bi me pustili pri miru.« »Torej si bil obveščen o Bogu in o Hudiču,« je zaključil tisti za mizo. »To je zelo pomembno, kajti če za Boga nikoli ne bi slišal, ti danes ne bi sodili. V vsem, kar si počel, bi bil – nedolžen. Ti pa si se kljub mnogim dokazom odločil, da Boga ni. Zakaj, Vječeslav?« »Ker mi obstoj Boga ni ustrezal. Če bi iskreno priznal Boga, ne bi počel tistega, kar mi je ugajalo. Zemljo bi bil prisiljen razdeliti med svoje kmete, s tem pa bi jim postal enak. Moral bi se odreči užitkom z lepimi ženskami in razkošju, ki mi je bilo všeč. Bil sem slabič, priznam. Če bi na svet prišel kot revež, zdaj najbrž ne bi sedel na tej klopi.« »Niso bili vsi bogataši sebični izmečki, pa tudi vsi reveži niso bili Božji ljudje,« ga je popravilo bitje. »Bili so bogataši, ki so pomagali drugim, bili pa so tudi reveži, ki so kruto morili. Vse je odvisno od človekove duše. Res je sicer, da so nekateri reveži postali zločinci zaradi brezizhodnega položaja, v katerem so se znašli, zanj pa ste bili spet krivi vi, lakomneži. Glede na vse skupaj, Vječeslav, kakšno kazen bi odmeril sam sebi? Vidim, da si iskren in izobražen, predlagaj mi jo in jaz jo bom sprejel.« Grof Drobinski je kratko premišljeval. Dobro se je zavedal, da bo od njegovih besed odvisno, ali bo njegova prihodnost grda ali lepa. »Priznati moram, da se vse bolj bojim vrnitve v drugo življenje. Predvsem me je strah, da bom ponovno storil isto napako. Stresa me ob misli, da se bom moral stokrat vrniti v obliki bednega kmeta in težko garati do smrti. Po zakonih karme pa me čaka prav to. Bojim se tudi, da človeški rod ne bo trajal tako dolgo. Že na drugi strani reke sem dolgo premišljeval o tem in prišel na idejo, da bi vse svoje grešne dolgove vrnil naenkrat.« »Zelo zanimivo,« se je oglasil sodnik. »Kaj predlagaš?« »Da me vrnete samo enkrat, in sicer v družino navadnega delavca. Po možnosti zelo siromašnega, tako da bom odrasel v pomanjkanju, kar mi bo omogočilo, da bom delavca bolje razumel. Prosim, da mi ne zbrišete vsega spomina, pustite mi nekaj znanja o ekonomiji in denarnih zadevah, saj sem bil v življenju pravi strokovnjak na tem področju. Žal pa sem svoje znanje izkoriščal za osebno bogatenje. Tokrat želim svojo nadarjenost izkoristiti v višje namene. Dovolite, da se vrnem in razvijem nek družbeni sistem, monetarni ali gospodarski, ki ne bi pomagal le stotinam, temveč tisočerim bednim in lačnim ljudem. Mislim, da bi na ta način morda hitreje povrnil svoj dolg Bogu in se mu približal za par centimetrov.« Svetlobno bitje ga je nekaj časa gledalo, nato pa je vstalo od mize. »Naj ti bo! Pojdi s svojim vodičem, ki mi je že omenil, da ima zate 'primerno vozilo', ki te bo odpeljalo na oni svet.« Bitje je odšlo, grof pa je počasi vstal ter se poklonil vsem štirim stranem avditorija. Pogled mu je malo dlje obstal na Valdezu, nato pa se je obrnil in odšel za svojim mladim vodičem. Kmalu sta Lea in Valdez ostala sama v prazni dvorani. »Zdaj bova pogledala v Knjigo življenja in smrti,« mu je dejala s svečanim glasom. »Najprej bova določila starost tvojih žrtev, okoliščine, v katerih si jih ubil ter njihov spol. Zakon karme določa, da se mora obdolženec vrniti tolikokrat in pod podobnimi pogoji, pod kakršnimi so umrle njegove žrtve. Če bo šlo za žensko, se boš moral vrniti kot ženska in umreti podobne nasilne smrti.« »Razumem,« je stokal Valdez. »Že na drugi strani reke mi je nek menih kar precej povedal o tem. Bojim se le, da ne bom vzdržal toliko nasilnih smrti! Nekatere sem res surovo pobil.« »Ne skrbi,« ga je potolažila. »Novorojenčkom se avtomatično izbriše spomin. Živel in šolal se boš ne da bi slutil karkoli. Potem pa, ko boš živel prav toliko let kot tvoja žrtev, te bodo ubili na isti ali zelo podoben način. Ne boš le ubit, pred tem boš moral delati, se mučiti, sanjariti o življenju in karieri, načrtovati ljubezen in prihodnost, tako kot tvoje žrtve. Le na ta način boš dojel vso grozo jemanja tujega življenja. Kajti samo Bog, ki nam ga je dal, nam ga lahko po lastni presoji vzame. Ti, Valdez, pa si prevzel vlogo Boga, ko si uničeval tuja življenja; zdaj moraš dojeti razliko.« »Strah me je!« je mladeniča grabila panika. »Sama veš, kakšen slabič sem. Nimfe so me skoraj odvlekle s seboj, še globlje in dlje od Boga. Mislim, da so lepe ženske še vedno moja šibka točka. Zame si tudi ti, kljub vsem opozorilom, tako lepa! Oprosti.« »Nič hudega. Lepe stvari so privlačne za vsa živa bitja. Nikoli ne pozabi, da je lepota izdelek Božje ljubezni! Le ljubosumni Hudič stremi k uničevanju, ker sam ne zna narediti kaj lepega in trajnega.« »Kaj pa, če mi ne bo uspelo?« je Valdez preverjal posledice. »Potem se boš vrnil v temačni svet grešnikov in slabičev. Prej ko slej vas bo Hudič vse posrkal vase, nato pa še sam izginil. S tem bo konec tvojih muk in tvoje zavesti.« »Razloži mi … Zakaj se Bog in Hudič tako borita za naše duše?« Lea se je ob tem globoko zamislila. Čutila, je da bo od njenega odgovora odvisna usoda tega človeka, kot vodič pa ni smela storiti napake. »Ker se ti očitno niti sanja ne o skrivnostih vesolja, moram začeti s prvo stranjo našega nastanka … Kot trdi Knjiga, 'je bila na začetku samo beseda, beseda pa je bila od Boga'! Razumeš? To pomeni, da je pred začetkom obstajal samo Bog, oziroma njegova zavest. Ta nadzavest ali karkoli že je bila, je do takrat obstajala sama, v niču. Iz prevelike ljubezni in v želji, da bi svojo zavest podelila s še kom, se je odločila, da si bo ustvarila tovariše oziroma druga zavestna bitja. To je lahko uresničila le na en način, in sicer tako, da se je odrekla precej velikemu delu energije lastne zavesti. Tako kot je snovni otrok del svoje matere, tako smo mi, duhovi, del našega stvarnika.« Valdez je prikimaval in hitro dojemal njene besede. »Toda … Bog ne bi bil Bog, kajne, če ne bi poznal prihodnosti, ki jo je sam načrtoval. Zato je vedel, da bo v njegovem bodočem svetu prišlo do neizbežnega razdora, izdaje in možnega ločevanja ustvarjalnih od neustvarjalnih sil.« »Zakaj pa je vsevedni Bog sploh ustvaril razdiralne sile, če pa je dobro vedel, da se bodo pojavile med nami?« je želel vedeti Valdez. Dekle ga je nekaj trenutkov gledalo, nato pa razložilo: »Če ti ne bi stopil na stranpota, bi se najbrž oženil in imel otroke. Jasno bi ti postalo, da imaš vse svoje otroke enako rad; tako tiste pametne in pridne kot tiste neposlušne in poredne. Morda bi pridne pogosteje nagrajeval, nikakor pa ne bi ubil porednih, mar ne? In to ti, ki si samo človek. Zdaj pa si predstavljaj, kako velika je bila šele ljubezen Boga! Tako kot bi ti svojim otrokom dal priložnost, da se popravijo, tako nam jo je dal tudi Bog, le da v vesoljski razsežnosti.« »Kako je prišlo do tega, da smo se ločili od Boga?« »Ko se je Bog končno odločil, da bo ustvarjal, je najprej naredil angela, ki mu je bilo ime Lucifer oziroma 'nositelj luči'. Ta, prvi angel, naj bi Bogu pomagal pri razsvetljevanju bodočih milijonov duš. Vanj je Bog vgradil večji del samega sebe, zato je Lucifer postal močnejši od ostalih angelov. Vpeljan je bil v vse skrivnosti, ki jih je poznal Bog, razen v eno, v skrivnost stvarjenja! Ko so sčasoma nastale milijarde drugih angelov, je Lucifer postal ljubosumen. Začel je rovariti naokoli, opravljal je Boga in naivnežem govoril, da jih ima Bog pri sebi iz čistega ljubosumja, in da bodo večno živeli v nevednosti, ker jih je Bog prikrajšal za izkušnje. Tem prvim angelom je razlagal, da obstaja še en svet, materialni, v katerem bodo, če bodo odšli z njim, doživeli najbolj sladka doživetja in si pridobili dragocene izkušnje. Ko je na koncu vprašal, kdo želi oditi z njim, sva bila ti in jaz med tistimi milijardami norcev, ki so dvignili roko!« »Počasi …« jo je Valdez zaprosil za predah. »Ali to pomeni, da je Hudič ustvaril materialni svet, preden nas je zvabil vanj?« »Kje pa,« se je zasmejala Lea. »Hudič ne more ustvariti niti najmanjše rožice! Za nekaj takega je potrebna ljubezen, on pa je poln sovraštva. Bog je ustvaril oba svetova hkrati in s tem Hudiču in njegovim privržencem priskrbel kraj prihodnjega bivanja. Toda tisti trenutek, ko smo zapustili Boga, smo prepozno razumeli napako, ki smo jo storili. V žaru in vzhičenosti nam niso padli na pamet temeljni zakoni narave in obstoja. In bolj ko smo se oddaljevali od Njegove svetlobe, bolj smo se izgubljali v duhovni temi. Kajti tako kot se cvetlica ne more obdržati brez sončne energije, tako tudi človekova duša brez ljubezni tistega, ki jo je ustvaril, sčasoma razpade v nič. V obeh svetovih vladajo enaki naravni zakoni, ker sta bila oba ustvarjena istočasno in vzporedno.« »Razumem …« se je Valdez močno prestrašil. »Ko je Hudič končno odkril, da bo sčasoma tudi sam razpadel v prvotni nič, je začel vročično zbirati kar največje možno število duš, katerih energijo je najbrž vpijal vase in si s tem podaljševal obstoj!« »Bravo!« ga je pohvalilo dekle. »Končno si tudi ti na pravi poti. Zdaj ti je bolj jasno, zakaj je Hudič na oni strani nastavil na tisoče različnih pasti, v kakršne se ujamejo pravkar umrli slabiči. Tako kot Bog ima tudi Hudič svoje pomagače in dostojanstvenike. Najnižja vrsta, nimfe in razni demoni, vabijo duše na najnižji ravni. Kot protiuslugo dobijo kakšno dušo, da se tudi sami čim dlje obdržijo. Toda ko bo vsega konec in bo Hudič vsrkal vse duše, ki so na razpolago, se bodo njegovi pomočniki med seboj uničili, on pa bo na koncu vsrkal še njih. Izžet bo in tudi sam se bo spremenil v nič, skupaj s preostalimi duševnimi izmečki, ki so ga stoletja držali pri zavesti. Tako on kot njegovi somišljeniki bodo za vselej izginili.« Ko je Valdez dojel položaj, je bridko obžaloval, da je umrl. Če bi bil v življenju samo malo pametnejši in bi poslušal druge, bi mu bilo zdaj mnogo lažje. »Pojdiva!« je dejal in skočil s klopi. »Pripravljen sem na vse. Vrnitev v tisto čistilnico duš ne pride v poštev. Vzdržal bom. Moram!« Dekle ga je blago opazovalo. »Ne bo ti lahko,« ga je ponovno opozorila. »Vendar pa boš le tako očistil svojo dušo in se sčasoma vrnil k tistemu, ki te je ustvaril. Tam bomo spet večno živeli, brez nevarnosti, da bi se vrnili v ta svet, ker bo povsem uničen. Pravzaprav bo kaj kmalu uničen, zato je treba pohiteti. Človeška civilizacija ne bo trajala prav dolgo. Kolo rojevanja se bo kmalu ustavilo in prišel bo sodni dan. Ti se moraš z Bogom spraviti pred tem grozljivim dogodkom, sicer se boš prisiljen vrniti k tistemu, ki si mu v življenju služil … k Hudiču!« »Eh, če bi vedel vse to,« je zavzdihnil Valdez, »me nihče na svetu ne bi spravil s prave poti!« »Bog že od nastanka sveta ljudem pušča svoje 'znake'. Bodisi prek redkih jasnovidcev bodisi prek literature bodisi prek raznih naravnih pojavov, vendar pa se največje znanje o Bogu nahaja globoko v nas samih, v naši uspavani podzavesti. Tisti, ki naše duše potrebuje za samoohranitev, je to zelo dobro vedel in je naredil vse, da bi nas speljal proč od teh skritih misli. Hudič si je za nas izmislil na tisoče sladkih pasti, da bi nam na vse načine preprečil zdravo presojo. Kajti, priznaj, kdo bi lahko globoko meditiral, če bi ga tiste opojne nimfe stisnile med svoje lepe noge! Materialni svet pa je prepoln raznih nimf, slasti, oblasti, bogastva, užitkov, lepote in ostalih mamil, s katerimi ni težko opijaniti šibkih duhov in jih s tem za vedno raztopiti v nič.« Valdez je brez besed strmel vanjo. Vse mu je bilo jasno. Začelo se mu je muditi. Ko je bil še živ, je tako kot milijoni naivnežev mislil, da je telesna smrt konec vsega, zdaj pa je dojel, da je smrt prava šala v primerjavi s tistim, kar sledi. »Tako, zdaj veš, zakaj se Bog in Hudič borita za naše duše. Prvi iz ljubezni, drugi pa iz obupa! Zdaj pa pojdi z menoj,« ga je povabila v njemu neznano prihodnost … ~ DRUGO ŽIVLJENJE ~ Združene države Amerike, 1865 1. Vodja vojne akademije, Victor Hennings, sicer general po činu, je nejeverno prebiral dokument pred seboj in občasno stresal svojo sivo glavo. Pred njegovo masivno mizo je kot vkopan stal Rolland Hunt, mladenič, star 33 let. Šele pred šestimi urami je napredoval v poročnika najvišje klase. »To je neverjetno,« je končno ugotovil general in odvrgel papirje. »Vsi vaši testi in rezultati so naravnost brilijantni, vaša spretnost pri uporabi orožja pa prekaša človeške zmogljivosti! Vi, gospod Hunt, ste na zadnji strelski uri od stotih možnih zadetkov lutko sedemindevetdesetkrat prestrelili v predelu srca!« Rolland je začutil potrebo, da pogleda v tla. »Malce sem bil živčen, gospod,« si je očital. »Živčen!« je vzkliknil Hennings in skočil s stola. »Kaj naj bi potem, za vraga, rekli ostali? Najboljši za vami je dosegel sedemdeset neposrednih zadetkov!« »Da, gospod!« je dejal Rolland in še bolj vzravnal svojo visoko postavo. Vodja akademije se je podrgnil po visokem čelu. Zastrmel se je v svojo prepolno mizo in z očmi nekaj iskal. Končno se je spomnil, da je tisto v predalu, zato je iz njega izvlekel skrbno zvezano besedilo in nekakšno debelejšo ovojnico iz rumene lepenke, v kakršnih so običajno prenašali zaupne vojaške listine. Hennings je najprej izločil besedilo in ga podržal v rokah. Poglobil se je v mladeničeve rjave oči. »Vaša diplomska naloga,« je dejal in malce dvignil debeli zvezek. »Tisti, ki se nekoliko bolj spoznajo na teoretična predavanja, pravijo, da je prava umetnina. Strinjam se z njimi. Nekatere vaše ideje o novi federalni policiji so mi bile tako všeč, da sem besedilo poslal samemu predsedniku Andrewju Johnsonu!« Mladenič ni več vedel, kam naj pogleda. »Zdi se, da ste s svojimi naprednimi idejami navdušili celo samega predsednika, saj sem danes zjutraj prejel njegov nujni odgovor.« Hennings je odložil zvezek in prijel veliko rumeno ovojnico. Skrbno jo je odprl in ven potegnil nekaj listov z velikim rdečim pečatom. Rolland ni mogel videti, za kaj gre. General je izločil enega od dokumentov in ga obrnil proti odrevenelemu mladeniču. Rolland si ni upal prebrati vsebine, zato je še naprej gledal v temne oči svojega predpostavljenega. »Predsedniku je bila vaša ideja o federalni policiji tako všeč, da se je odločil, da bo za enega prvih federalnih šerifov Združenih držav imenoval VAS! Tole je uradna listina, s katero prevzemate novo dolžnost.« Vodja akademije je Rollandu pomolil papir in vstal od mize. »Prosim, podpišite se tukaj,« je dejal in mladeniču pokazal prazen prostor na papirju. Toda Rolland Hunt se ni premaknil. Presenečeno je strmel v direktorja akademije z občutkom, da še vedno sanja. On naj bi bil prvi federalni šerif Združenih držav?! »Izvolite.« Hennings je pero pomočil v črnilo in mu ga ponudil. Šele takrat je Rolland bolj pozorno pogledal papir, toda pogled se mu je zaradi prvih solz nenadoma zameglil. Dokument je podpisal ne da bi ga prebral. Hennigs je izpod obrvi opazoval mladeniča, nato pa je iz rumene ovojnice izvlekel šerifovsko zvezdo, ulito iz čistega zlata. Nagnil se je nad mizo, da bi jo mladeniču pripel na zavihek njegove temno modre obleke … »Čestitam!« Pomolil mu je roko. »Značko nosite dolgo in s ponosom. Naj ne bo le simbol vaše policijske moči, temveč tudi upanje za ogrožene, tisti z druge strani zakona pa naj se je izogibajo in zadrhtijo ob njenem lesku!« General, ki je stal za svojo mizo, ga je povabil: »Gospod federalni šerif, izvolite, sedite!« »Za vami, gospod!« Rolland je še vedno stal, otrpel v stavu mirno. »Ne razumete,« se mu je blago nasmehnil sivolasi vojak. »Vaš čin je zdaj višji od mojega, vaša pooblastila pa neprimerno večja!« Rolland se je počasi spustil v bližnji naslonjač in strmel v svojega, še do pred kratkim, predpostavljenega. »To so vaša uradna pooblastila.« Tudi general je sedel. »Zagotavljajo vam najvišja policijska pooblastila na terenu in vam dajejo na razpolago tudi vojaške enote, če jih boste kdaj potrebovali.« »Toda …« Rolland ga je osuplo gledal. »Zakaj prav jaz? Zakaj so izbrali mene, ne pa nekoga starejšega, bolj izkušenega, nekoga vaših let?!« Hennings se je nasmehnil in zastrmel v papirje pred seboj. »Kot sem povedal, so tisti, ki so mnogo bolj podrobno pregledali in se poglobili v vaše teste, ugotovili, da vam takšno pooblastilo lahko predajo brez strahu, da bi ga zlorabili. Vi, gospod Hunt, ste čisti idealist. Tako trdijo bolj kompetentni od mene. Kar pa zadeva izkušnje in leta, je stvar taka. Sčasoma si boste nedvomno pridobili izkušnje, kot so moje, jaz pa si NIKOLI ne bi mogel pridobiti vaše spretnosti pri ravnanju z revolverjem! Tam, kamor vas bodo kmalu poslali, pa bo od te vaše spretnosti odvisno vaše življenje!« Nato se je general zagledal v drugi list papirja, z vojaško vsebino. »Vaša prva naloga!« je poudaril. »Kakor hitro boste tukaj uredili vaše zadeve in prevzeli upravljanje nove direkcije, boste odpotovali v Diablo.« »V Diablo?« Rolland je privzdignil obrvi. »Da, kot pove že beseda sama, v Hudičevo mesto! Na jugu Teksasa, skoraj tik nove meje z Mehiko. Med prejšnjo državljansko vojno se je tam za pomembnim vojaškim tovorom izgubila vsaka sled. Izginil je namreč vojaški voz, ki je prevažal čisto zlato! Tu imate podrobna navodila.« Podal mu je dosje. »In ne pozabite, še vedno gre za vojaško skrivnost!« Rolland je na hitro pregledal papirje in vstal. »Želim vam vso srečo, Rolland!« Mladeniču je stisnil roko, kot da bi se poslavljal od lastnega sina. »Pazite nase!« ga je opozoril. »Tisto območje je še vedno polno pobeglih Južnjakov, iz Mehike pa vsak dan prihajajo tolpe odpadnikov cesarja Maksimilijana. Tako Juarez kot predsednik Johnson vam bosta zelo hvaležna, če boste naredili malo reda! Zaenkrat je tam 'nikogaršnja zemlja'!« 2. Od trenutka, ko je v mesto dopotoval visoki mladenič v elegantni temno modri obleki in s črnim klobukom na glavi, so za Diablo nastopili črni dnevi. Pripotoval je opoldne, z redno poštno kočijo. Svojim sopotnikom je rekel, da mu je ime Rolland Hunt, to pa je bilo tudi vse, kar je med vožnjo povedal o sebi. Diablo, ki ga je obkrožala žgoča puščava, je tistega avgustovskega dne naravnost žarel od poletne vročine. Kljub temu pa je bilo mesto izredno živahno in polno ljudi, zaradi skupin kravarjev in živinorejcev, ki so na železniško postajo pripeljali goveda. Obe točilnici v mestu sta bili nabito polni, ker je bilo težko vzdržati zunaj. V trenutku, ko se je poštna kočija v oblaku prahu ustavila pred hotelom Zvezda Diabla, so se majhna vrata s treskom odprla, skoznje pa je na cesto priletela majhna Indijanka. Ven so jo vrgli s tako surovostjo, da je deklica že na stopnicah izgubila ravnotežje in priletela naravnost pod kočijo. Kočijaž je s skrajnimi napori obvladal prestrašene konje, da je niso poteptali. Visoki mladenič v modrem je prvi odprl vrata in skočil ven. S spretnim prijemom je deklico izvlekel izpod koles in ji pomagal vstati. Med tem pripetljajem se je za gibljivimi vrati prikazalo okoli deset pijanih glav, ki so se bučno smejale prizoru. »Hvala,« je tiho dejala deklica in gledala nekam 'mimo' mladeniča. Rolland je ugotovil, da je slepa. To žalostno odkritje je v njem vzbudilo sočutje. Skoraj s sovraštvom se je zazrl proti hotelu. Na enem od podpornih stebrov je bila pribita tabla z jasnim napisom: ČRNCEM, INDIJANCEM IN PSOM – VSTOP PREPOVEDAN! »Ste slepi?« je preveril Rolland. »Da, gospod,« je potrdila mlada Indijanka, po umazanem obrazu pa so ji stekle solze. »Živali!« se je jezil visoki mladenič. »Nekdo mi bo to drago plačal!« »Oh, ne!« se je ustrašila deklica in z rokami poiskala njegov gladko obriti obraz. Blago, skoraj nežno ga je potipala, da bi ugotovila, kakšen je in koliko je star. »Tako mladi in lepi ste,« je ugotovila. »Mesto pa je znano po nasilnežih in banditih. Zakaj bi vaše dragoceno življenje tvegali zaradi navadne, umazane Indijanke!« »Angleščino govorite zelo tekoče in izobraženo,« se je začudil Rolland. Slepa deklica mu je želela nekaj povedati, toda prekinil jo je pijani glas s hotelskih vrat zgoraj: »Hej, fant!« se je drl. »Če ti je ta mala lajdra tako všeč in če te ne moti, da je pasjega rodu, bi jo lahko odpeljal v zgornje nadstropje in se malce pozabaval!« »Ne poslušajte jih, prosim vas!« ga je rotilo dekle in ga z obema rokama držalo za nadlaket. »Če mi res želite pomagati, me odpeljite s tega prekletega kraja!« »Vsekakor vam bom pomagal,« je blago dejal Rolland. »Vendar pa moram tem nepridipravom najprej nekaj razložiti.« »Pijani so in nasilni! Ubili vas bodo!« Slepo dekle ga je vleklo stran. »Mene?« se je začudil mladenič. »Kje pa, dekle.« Njegov vase prepričani ton je nanjo deloval čudno. »Menda ni mladenič nek zloglasni revolveraš?« je pomislila. »Kdo pa ste, gospod?« »Novi federalni šerif Združenih držav!« Ko je mlada Indijanka slišala njegov naziv, je pobesila glavo. Izpustila ga je, potolčene roke pa so ji mlahavo padle ob vitko telo. Ni imela več kot 16 let, čeprav jih je kazala precej več. »Tu me počakajte,« ji je z mirnim glasom ukazal Rolland. Poravnal je svojo elegantno suknjo in se zazrl v ljudi za nihajnimi vrati. »Vaša torba, gospod!« Kočijaž je na tla spustil veliko potovalko iz finega usnja. »Hvala.« Mladenič ga je za trenutek pogledal in odšel proti stopnicam. Ko so pijanci videli, da bodo prisostvovali dobri predstavi, so se odmaknili od vrat in sedli za mize. Rolland je vstopil v točilnico in z razkoračenimi nogami obstal pri vratih. To je bila klasična poza revolverašev, čeprav prisotnim ni bilo povsem jasno, kje ima orožje oziroma, ali ga sploh ima. »Kdo je mlado Indijanko maloprej tako grdo vrgel iz točilnice?« jih je Rolland vprašal s hladnim, umirjenim glasom, ki je v vsesplošni tišini zvenel še bolj nevarno. Najprej se ni nihče premaknil, nato pa je eden od moških pogledal izza mize, za katero je kvartal. »Jaz sem to psico vrgel ven!« je enako resno izjavil. »Zakaj ste jo vrgli ven?« je zanimalo mladeniča. »Zato, ker na tabli jasno piše, da je psom in Indijancem vstop prepovedan!« »Deklica je vendar slepa! Pri padcu bi se lahko hudo ranila. Pa tudi če bi imela zdrav vid, bi bila morda nepismena. Kot veste, je zakon še pred kratkim prepovedoval skupni pouk Indijancev, črncev in belih otrok. Zakaj niste pomislili na vse to, preden ste jo pahnili ven?« »Kaj pa sploh hočeš, fant?« je grozeče vprašal moški, še vedno sedeč za mizo. »Hočem, da vstaneš!« Moški je z zdolgočasenim izrazom odložil karte in se počasi vzravnal. Z obrazom je bil obrnjen proti Rollandu, desnico pa je imel nevarno blizu boka. Trznil je z roko, da bi izvlekel svoj veliki kolt, toda z vhoda so odjeknili trije zaporedni streli … Nesrečnež se je brez besed zvalil po tleh, težko ranjen v prsi. Prisotni gostje, osupli zaradi mladeničeve hitrosti in spretnosti, so začeli vstajati in se v tišini razporejati ob stene. Iz sosednje dvorane za kockanje so pridrveli še drugi gosti, ki jih je privabilo streljanje. Rolland je opazil tudi nekaj ljubkih deklet z globoko izrezanimi oblekami. »Kdo je napisal tisto trapasto tablo tam zunaj?« je Rolland pogledal proti debelemu točaju. »Lastnik hotela, polkovnik McLoud!« »Snemi jo!« mu je ukazal mladenič, toda točaj se ni premaknil. Z revolverjem, ki ga je še vedno držal v roki, je Rolland nameril in z enim strelom zadel steklenico, ki je stala v vitrini tik nad točajevo glavo. Steklo se je raztreščilo, počilo pa je tudi veliko dragoceno ogledalo v ozadju. Točaj si je glavo pokril z obema rokama. »Snemi tablo!« je zelo resno ponovil Rolland. Človek se je premaknil, ko pa je prišel do konca točilne mize, se je neodločno ustavil. Rollandu je bilo takoj jasno, da je točaj opazil nekoga za njegovim hrbtom. Hitro se je obrnil in pred seboj zagledal moškega z revolverjem v roki … »Počasi, fant moj!« ga je opozoril ta. »Dovolj si se šel revolveraša, naredil pa si tudi precej škode. Medtem ko bodo fantje zunaj iskali primerno drevo za obešanje, boš ti revolver počasi spustil na tla in sedel na ta stol,« je dejal moški in s prosto roko zamahnil proti sedežu. Rolland ga je nedolžno pogledal in mu brez odpora pomolil svoj kolt. Prišlek je naredil usodno napako, ker je za trenutek spustil pogled na Rollandovo orožje. Mladenič ga je zagrabil za desnico in mu jo tako neprijetno zvil za hrbtom, da je moški od bolečine zastokal. Rolland je z nogo brcnil revolver, ki je moškemu padel iz roke, svojega pa je nameril v gnečo, ki je vzvalovila. »Preden boš poiskal ustrezno drevo za obešanje,« se mu je posmehoval Rolland, »odidi ven in odbij tisto trapasto tablo na stebru. Če mi je ne prineseš v 20 sekundah, bom, pri Bogu prisežem, ubil tistega točaja za šankom!« Rolland je počasi dvignil revolver in ga nameril proti točilni mizi. »Ena … dva … tri …« je začel glasno odštevati. Še preden je Rolland preštel do pet, je moški odhitel ven in se v rekordnem času vrnil s tablo v roki. Zaradi naglice, s katero jo je odtrgal, je plošča počila po sredini. »Zelo dobro,« ga je pohvalil Rolland ter prijel tablo in jo dvignil proti točaju. »Sporoči tole tvojemu polkovniku: če bom pred tem hotelom še kdaj zagledal tablo s podobno vsebino, mu bom razbil ves inventar, če pa bom slabe volje, mu bom morda zažgal hotel.« Rolland je trenutek počakal, nato pa zlomljeno tablo vrgel na tla. »Zdaj pa se podvizaj in mi zgoraj pripravi udoben apartma!« »Vse sobe so zasedene,« je zamrmral točaj. »Rekel sem 'apartma'!« je poudaril Rolland. »Tudi apartmaji so zasedeni,« je obupaval barman. »Zasedli so jih ugledni gostje z okoliških rančev. Že jutri bodo natovarjali živino. Kaj ne vidite, da je mesto polno?« »Torej si bom moral sam izprazniti en apartma,« je z neprijetnim glasom ugotovil mladenič pri vratih. V tistem trenutku je vstal gospod srednjih let, ki je ves čas mirno sedel v kotu in opazoval dogajanje. »Dovolite, da se predstavim,« je dejal in se vljudno dotaknil krajca svojega sivega klobuka. »Sem Sam Bennett, lastnik ranča iz okoliškega kraja. Glejte, v desetih minutah bom spraznil svoj apartma. Se bom že znašel pri prijateljih v mestu.« V vsesplošni tišini je Rolland nemo opazoval sivolasega lastnika ranča. »Kaj se tu dogaja?« se je oglasil nekdo za Rollandovim hrbtom in odprl nihajna vrata. »Kakšno streljanje je bilo to? Kdo je streljal?« »Jaz sem streljal, šerif.« Rolland se je obrnil in v desnici še vedno držal svoj velik kolt. »Tudi stekla sem razbil in ranil tistega tipa na tleh! Mislim pa, da to ni vse! Pravkar sem dobil vtis, da je tole eno najhujših mest, kar sem jih kdaj obiskal! Mar se ne tudi vam dozdeva, da je potrebno 'generalnega čiščenja'?« Šerif Vince Castle je strmel v mladeniča in pomislil, da se mu sanja. »Kaj res?« je vprašal. »Za kaj, hudiča, pa mislite, da me plačujejo?« »To mi pa res ni jasno!« ga je Rolland predrzno premeril od glave do peta. »Dajte mi vaš revolver!« mu je s strogim glasom ukazal šerif. »Vzemite mi ga!« ga je izzival Rolland. »Saj vas za to plačujejo, mar ne?« Šerif Castle je pogoltnil slino. Pogledal je moškega na tleh, ki se je z obema rokama držal za krvave prsi. »Kako je z ranjencem, doktor?« Gospod v črni obleki, ki je klečal poleg kravjega pastirja, se je malce obrnil in pogledal navzgor. »Nič hujšega ni. Vse tri rane so nenevarne.« »Tri rane?!« Šerif se je zazrl v Rollanda. Šele takrat je Rolland rahlo odgrnil svojo elegantno suknjo in revolver počasi vrnil v posebni usnjeni tok, ki je bil skrit pod njegovo levo pazduho. »Kako pa je prišlo do … do nesporazuma?« je želel vedeti šerif. »Recimo takole … ni mi bila všeč njegova goflja!« Vince Castle je bil očitno jezen, vendar se je zadrževal, da ne bi planil. Ta mladenič v brezhibni obleki mu nikakor ni bil všeč. Ko je sivolasi lastnik ranča opazil, da je šerif v zelo neprijetnem položaju in da je Rolland zelo nevaren človek, je stopil bliže in šerifu razložil: »Vsega je kriv moj človek. Moji delavci so se malce segreli z viskijem, nato pa je eden od njih, tale na tleh,« obrnil se je k ranjencu, »vrgel ven tisto slepo Indijanko. Dekle je nerodno padlo prav pod poštno kočijo, s katero se je pripeljal mladi gospod, ta pa se je zelo razjezil zaradi grdega prizora. Vstopil je v točilnico, vprašal, kdo je kriv in … Tako je prišlo do prerivanja.« »Če ste se že tako razjezili,« je Castle jezno premeril Rollanda, »ali ga niste mogli preprosto nadreti ali pa ga udariti po goflji?« »Kje pa, šerif,« se je naduto nasmehnil Rolland. »Če bi ga udaril, bi zdaj jaz ležal mrtev na tleh.« V točilnici so se zaslišali glasovi negodovanja. S svojim nadutim videzom je Rolland tako negativno vplival na vsakega od prisotnih, da so komaj dihali v težkem ozračju, ki ga je ustvaril s svojim obnašanjem. »Bi mi vsaj povedali vaše cenjeno ime?« je poskusil šerif z bolj blagim tonom in svoje močne roke prekrižal na prsih. »Vsekakor, šerif,« se je skrivnostno nasmehnil mladenič, »Rolland Hunt.« Vince Castle je nemočno spustil roke. »Rolland Hunt?« je zmedeno ponovil. »Menda ne boste rekli, da ste vi novi …« »Da, tako je!« je pohitel mladenič in prekinil šerifovo glasno razmišljanje. Šerif je dojel, da mladi federalni šerif ne želi odkriti svoje prave identitete, zato mu je tiho predlagal: »Če želite, se lahko pogovoriva v moji pisarni.« »Ne še, šerif. Precej utrujen sem od predolge poti in nesporazuma z vašimi someščani! Obiskal vas bom zvečer ali jutri zjutraj.« »Kakor želite, gospod.« Rolland je odšel ven in se približal objokanemu dekletu, ki ga je čakalo poleg njegove prašne prtljage. Dvignil je potovalko, z drugo roko pa dekle odpeljal do hotelskih stopnic. »Kam me peljete, gospod?« »V hotel. Da se boste najedli, umili in odpočili. Ali vam nisem obljubil, da bom poskrbel za vas?« Prepustila se mu je brez besed. Rolland jo je odpeljal v točilnico, kjer je ponovno nastala grobna tišina. »Moji ljudje pravkar pospravljajo naše stvari,« je k njemu pristopil sivolasi lastnik ranča. V tistem trenutku so se na vrhu stopnišča pojavili trije kravji pastirji s potovalkami v rokah. Ko so šli mimo, se je eden ustavil in rančerju dejal: »Apartma je prazen, gospod Bennett.« »Številka sedem!« Sam Bennet je vzel ključ iz žepa in ga pomolil Rollandu. Ob presenečenih pogledih prisotnih gostov se je mladi federalni šerif napotil proti stopnišču. V desni roki je nosil svojo prtljago, z levico pa je vodil slepo dekle. »Kdo pa je tale?« se je šerifu približal nek odbornik, ko sta Rolland in mlada Indijanka izginila v zgornjem nadstropju. Vince Castle mu ni odgovoril. Naslonil se je na rob točilne mize in točaju namignil, naj mu postreže z viskijem. »Hudiča, šerif, ne bodite tako skrivnostni!« je vztrajal moški. »Danes ste nas že dovolj presenetili z vašim skrajno nenavadnim obnašanjem! Kdo je, torej, ta tip?« Vince Castle je zvrnil viski. »Nek skrajno hudobni revolveraš?« mu je pomagal odbornik. »Nek bandit?« se je točaj nagnil nad točilni pult. »Nek nevarni morilec, ki ga iščejo?« Vince Castle ju je pogledal z nasmeškom. »Morilec? Bandit? Revolveraš?« je ponovil. »Če bi bil morilec, bi bil tisti kravji pastir mrtev! In ali bi vzel v zaščito tisto ubogo dekle, če bi bil bandit? Kar pa zadeva ravnanja z revolverjem, ste se prepričali sami. Edino, kar vama lahko povem, je, da se ga izogibajta na kilometre daleč! Kajti ta mladenič je mnogo, mnogo bolj nevaren od vseh revolverašev, za katere sta kdajkoli slišala!« »Zdaj pa veva še manj kot prej!« se je razjezil odbornik. »Mislim pa, da imamo vso pravico izvedeti, kakšni tipi se klatijo po našem mestu. Saj vas plačujemo, da nadzirate …« »Oh, če želite, vam takoj vrnem svojo značko!« Castle je snel kovinsko zvezdo in jima jo pomolil. »Jaz … nisem tako mislil,« se je zmedel njegov sogovornik. »Opazil sem samo, da ste se nekam čudno vedli. Dobil sem vtis, da ste se tega mladeniča precej ustrašili!« »Res je!« Šerif ga je pogledal v oči. »Strah me je njegove prisotnosti. Kajti tam, kjer se pojavi ta mladenič, gre vse narobe! Zato morda ne bi bilo slabo, če bi midva razmislila o izbiri mlajšega, hitrejšega in bolj pogumnega šerifa!« Vince Castle si je ponovno pripel značko na srajco in brez besed odšel. Skupina meščanov za točilno mizo ga je pospremila z zaskrbljenimi pogledi. »Sedite sem.« Roland je dekle odpeljal do udobnega naslonjača. »Pripravil vam bom toplo vodo, da se boste umili.« Zazrl se je v njeno prekratko obleko, ki je odkrivala dolge, ravne noge, ki so bile visoko nad koleni obtolčene. Dekle je bilo boso, pogled na od padca opraskane noge, polne modric pa je bil pomilovanja vreden. »Ste že od majhnega slepi?« jo je pobožal po umazanih laseh. »Pred dvema letoma sem oslepela.« »Kaj se je zgodilo?« »Bilo je med državljansko vojno. Po materini smrti me je oče vzel s seboj. On je padel v boju, jaz pa sem ostala brez vida.« »So vaši starši tako dobro govorili angleško?« »Oče je bil belec, častnik republikanske armade. Po činu kapetan. Ime mu je bilo Jonathan King. Mati je bila Indijanka iz plemena Sioux. Južnjaki so to izvedeli in neke noči vdrli v našo kočo in … Grozno je bilo!« Dekle je ponovno žalostno zajokalo. »Pomirite se,« jo je Rolland božal po laseh. »Pravočasno sem se skrila pod posteljo, na kateri so trije pijani vojaki posilili, nato pa ubili mojo mater!« »Ne premišljujte o tem!« Rolland jo je objel in stisnil k sebi. Držal jo je v objemu, dokler ni prenehala jokati, nato ji je s svojim robcem obrisal solze in jo prosil, naj ga počaka. Stopil je v dolgi hodnik in se približal vratom, za katerimi se je slišalo žensko hihitanje. Tiho je potrkal, nakar mu je vrata odprlo eno od barskih deklet. Ko ga je ženska prepoznala, se je malce odmaknila, ni pa zaloputnila z vrati. »Želite?« ga je prestrašeno vprašala, saj je bila spodaj, ko je mladenič povzročil ves direndaj. »Oprostite. Potrebujem dostojno obleko za mojo mlado varovanko. Plačal bom, kolikor boste zahtevali.« Izvlekel je denarnico. Dekle ga je začudeno pogledalo, nato pa na stežaj odprlo vrata. »Vstopite.« Rolland je snel klobuk in se znašel v sobi s še dvema zelo privlačnima dekletoma. »Edina 'dostojna' obleka, kot pravite, je tale na postelji,« je dekle pokazalo z roko. »Zapeta je do vratu, vendar je lepa. Stane 12 dolarjev in še nobena od nas je ni imela na sebi. Lahko preverite račun.« Rolland je izvlekel denar in brez besed odštel 12 dolarjev. »Zakaj se tako zavzemate za tisto malo Indijanko?« ga je vprašalo dekle. »Ker je človek v stiski. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi bili slepi in ne bi imeli nikogar na svetu!« »Da, položaj je precej težak,« se je strinjalo drugo dekle, ki je sedelo v kotu sobe. »Jo boste posvojili?« »Če ne bom našel ustrezne družine, ki bi jo sprejela, jo bom odpeljal s seboj.« »Zakaj pa ne,« se je oglasilo dekle, ki je sedelo na robu postelje. »Precej lepa je in dovolj odrasla za v posteljo!« Rolland se ji je približal, vendar ni ničesar rekel. Kratek čas jo je gledal, nato pa se je sklonil, vzel lepo svetlo modro obleko s postelje in jo skrbno položil čez roko. »Če ne boste zadovoljni z njo, nam sporočite,« je izzivalno pripomnilo dekle na postelji. »Imate v mislih obleko ali Indijanko ?« se je ustavil pri vratih. »Mislim na 'zadovoljstvo'!« se mu je smehljala lepotica in živčno zvonila z nogami. »Hvala za obleko,« je dejal Rolland in pogledal prvo dekle, ki ga je spremilo do vrat. »Če boste karkoli potrebovali, me kar pokličite.« Rolland se ji je kratko priklonil in odšel iz sobe. Vrnil se je k Indijanki, ki je žalostno sedela in ga čakala. »Kako vam je ime?« jo je vprašal mladenič. »Brenda … Brenda King.« »Res škoda, Brenda, da ne vidite te prekrasne obleke.« Prinesel jo je do dekleta, ki jo je pazljivo potipalo … »Vam je všeč?« »Mislim, da je preveč lepa in najbrž predraga zame. Lahko bi oprala tole, ki jo imam na sebi.« »Kje pa! Obleka, ki jo imate na sebi, je premajhna za vašo postavo. Kdo vam jo je dal?« »Neka dobra ženska, pred pol leta.« »Že pol leta imate na sebi isto obleko?« je bil presenečen Rolland. »Da.« Dekle je žalostno sklonilo glavo. »Po očetovi smrti sem delala na neki farmi, kjer me je neke noči lastnik napadel in mi med prerivanjem strgal vse, kar sem imela na sebi. Ušla sem mu v zadnjem hipu, še sama ne vem, kako. Najbrž me je tisto noč vodil sam Bog. Spala sem namreč zgoraj, na seniku, za mano pa je prišel gospodar. V naslednjem hipu sem ga močno odrinila in padel je na tla. Bil je precej pijan in slišala sem, kako ranjen stoka tam spodaj. Grozno sem se ustrašila in sem pobegnila kar gola. Počutila sem se obupno. Skrita v goščavi poleg steze sem čakala, da se je zdanilo. Nenadoma sem zaslišala glasova moškega in ženske, ki sta se na vozu peljala mimo. Zajokala sem in ju poklicala na pomoč. Ženska mi je dala eno svojih oblek, ki jo imam zdaj na sebi, pozneje pa sta me pripeljala do tega mesta in me tu pustila. Živela sem od miloščine. V hotelih so mi dajali odpadke hrane, danes pa me je tisti gost vrgel ven. Že prej so se mi rogali, mi privzdigovali obleko in me ščipali, danes pa so me prvič udarili.« Rolland je bil zaradi vsega, kar je slišal, zmeden. »Revica.« Prijel jo je za roko in jo stisnil med dlanmi. »Nikoli več se ne boš klatila po krčmah in farmah. Poskrbel bom, da boš kmalu našla dom in družino!« »Nočem oditi od vas!« Tudi Brenda ga je stisnila za roko. »Lahko bi služila vam in vaši gospe!« »Nisem poročen.« »Potem pa bom služila vam. Čeprav sem slepa, znam kuhati in šivati. Videli boste, zadovoljni boste!« Pogledal jo je v temne oči. »Kaj se je zgodilo, da ste izgubili vid?« »Z očetom in njegovo četo sem se znašla sredi boja. Jahala sem spredaj, na konju poleg očetovega, ko sem začutila strašen udarec po tilniku. Najbrž me je v vsesplošni gneči nekdo usekal s puškinim kopitom. Ko sem se zbudila iz globoke nezavesti, je bila noč. To sem čutila po mrazu in krikih kojotov. Povsod naokoli sem otipala številne mrtve in ranjene, ki jim, žal, nisem mogla pomagati. Nekako sem naletela na konja, ki je preživel in je še vedno poslušno stal poleg svojega mrtvega gospodarja. Z njim sem odšla v dolino, kjer sem prišla do farme, o kateri sem vam pripovedovala.« »Razumem,« jo je opazoval Rolland. »Slišal sem za podobne primere, ko so nekateri oslepeli zaradi močnega udarca ali padca. Ne vem zagotovo, ali je stanje ozdravljivo, vsekakor pa bom povprašal.« »Tako prijazni ste in dobri!« Dekle se je sklonilo, da bi mu poljubilo roko, vendar jo je mladenič pravočasno umaknil. »Zdaj vam bom pripravil kopalnico.« Vzravnal se je in hitro vstal. »Nato se boste preoblekli in počakali, da se tudi sam malce osvežim. Potem pa bova odšla na obilno večerjo.« Takrat je nekdo tiho potrkal na vrata … »Živijo!« Prikazala se je glava nasmejanega barskega dekleta. »Še tole vzemite!« Ponudila mu je nekakšen paket, zavit v časopisni papir. »Nekatere malenkosti, ki jih bo potrebovala pod obleko!« Preden se je mladenič znašel, mu je navihano namignila in že je ni bilo več. Poleg spodnjega perila iz bele svile je paket vseboval par lepih ženskih čevljev. 3. Osem zvečer je že bilo, ko sta se Rolland in mlada Indijanka spustila v majhen salon za obedovanje. Sedela sta za mizo, ko je Rolland skozi odprta vrata opazil šerifa Castla, naslonjenega na rob točilne mize. Opravičil se je dekletu in odšel v točilnico. Ko ga je šerif zagledal poleg sebe, se je zdrznil. »Ste že večerjali?« ga je vprašal Rolland. »Ne, pa saj ni važno. Če se želite pogovoriti …« »Želim vas povabiti za najino mizo, da nama delate družbo. Ob večerji bi se lahko pogovorila o nekaterih pomembnih rečeh.« »Vsekakor,« je sprejel Castle. »Niti na misel mi ne pride, da bi odklonil takšno čast!« Rolland se mu je prijateljsko nasmehnil in odpravila sta se v sosednji salon. Tam se je Castle iz vljudnosti poklonil Brendi, ki jo je bilo kar težko prepoznati. »Poznate mlado damo?« je preverjal Rolland. »Ne neposredno, videval pa sem jo po mestu.« »Zakaj ji niste pomagali?« Šerif se je znašel v neprijetnem položaju. Pogledal je nekam vstran. »Kako naj vam razložim … Z mojo plačo komaj vzdržujem naju z ženo!« »Lahko bi jo bili aretirali zaradi klatenja in ji vsaj za nekaj časa nudili hrano in posteljo v celici!« Vince Castle je močno obžaloval, da je sprejel Rollandovo povabilo. »Veste, čigava hčerka je?« »Nihče v mestu ne ve, kdo je in od kod je prišla. Neki popotniki so jo pustili tukaj, pred petimi ali šestimi meseci.« »Njen oče se je boril na strani Unije in zanjo hrabro padel! Mater Indijanko so Južnjaki posilili in ubili ob koncu vojne! Zakaj je niste povabili v pisarno in o vsem naredili zapisnika? Potem bi jo lahko poslali na neko farmo in lastnike zaprosili, da poskrbijo zanjo! Kar precej bi bili lahko ukrenili, gospod Castle, pa niste niti s prstom mignili! Zakaj?« Šerifu Castlu se je večerja, ki se je kadila na mizi, uprla. »Prosim vas, razumite me!« je zastokal. »Če bi ji pomagal, bi padel v nemilost pri polkovniku in ostalih, od njih in njihove dobre volje pa sva odvisna moja plača in jaz! Tukaj preprosto ubijejo vsakogar, ki pomaga črncem in Indijancem. Sicer pa to sami zelo dobro veste. Ker nisem imel moči in poguma, da bi odprl usta, sem se modro odločil, da bom molčal, dokler ne pridejo boljši časi!« »Pekel je prepoln tistih, ki so 'molčali',« ga je jezno opozoril Rolland. »Vsi tisti, ki iz svojih varnih jazbin 'molče' opazujejo krivico, so prav tako krivi kot tisti, ki krivico izvajajo!« Castle ni več vedel, kam naj pogleda. Lekcija, ki jo je pravkar dobil od svojega mlajšega kolega, je kot bič udrihala po njegovi speči vesti. »Da, vem,« se je Rollandu še bolj zmračil obraz »Položaj je težak po vsem Jugu.Takšnih primerov je na stotine!« Šerif je končno zbral pogum in ga pogledal izpod obrvi. »Toda vi niste v Diablo prišli samo zato, da bi pomagali temu dekletu, kajne?« »Kaj menite, zakaj sem tukaj?« »Eh, gospod, tukaj se dogaja toliko krivic in raznih hudobij, da se je težko spomniti določenega razloga!« Rolland je nekaj dolgih trenutkov molčal. »Iščem izginulo federalno zlato!« Novica je presenetila celo Brendo, ki je prenehala jesti juho … »Federalno zlato?« je Castle na široko odprl usta. Rolland je najprej pogledal okoli sebe, nato pa se je zaupljivo nagnil k šerifu. »Tik pred koncem vojne,« je začel svojo zgodbo, »se je vlada Unije odločila, da bo dva milijona dolarjev v zlatih palicah tajno odpeljala na skrito mesto. Nalogo so zaupali polkovniku Sidu Barrymoru, izkušenemu in preverjenemu častniku. V noči med 17. in 18. marcem 1895 je polkovnik s četo izbranih ljudi krenil na pot. Zlato naj bi prepeljal do trdnjave Fort Knox. Da bi prihranil en dan potovanja, se je odločil, da bo prečkal 'puščavo smrti' oziroma področje pod nadzorom 'bandidosov'! Vendar pa je skrivnost kljub vsem previdnostnim ukrepom nekako 'pricurljala' med Južnjake, ki so pošiljko pričakali, vso spremljajočo posadko ubili, zlato pa odpeljali v neznano! Komisija, ki je kasneje odšla na kraj dogodka, je ugotovila, da sta voz spremljala samo dva človeka – vsi ostali so umrli v krvavi bitki!« »Razumem …« Šerif je raztegnil suhe ustnice. »Ali se ve, kdo sta bila tista dva?« »Vemo, kako je ime enemu od njiju: kapetan južnjaške vojske, Simon Edeeyeb!« »In on naj bi bil tu nekje?« je šerif privzdignil košate obrvi. »Tega ne vemo, toda vaš polkovnik McLoud je znan kot zagrizen Južnjak. Imamo preverjene podatke, da se na njegovem posestvu nahaja precejšnje število nekdanjih častnikov in vojakov Konfederacije, ki pod lažnimi imeni delajo pri njem.« »In zato ste prišli preverit, ali se ta tip morda nahaja pri polkovniku!« je ugibal šerif. »To še ni vse … Pred kratkim se je v neki banki pojavil kos tega zlata … V vaši banki!« »V Diablu?« se je začudil Castle. »Pred mesecem dni je nekdo v vaši banki zamenjal neraztopljen kos palice. Direktor banke seveda ni vedel, od kod je zlato, ko pa ga je poslal v Centralno banko, so strokovnjaki ugotovili, da je palica del uropanega zlata! Tako, zato sem se znašel med vami.« Vince Castle je z izgubljenim izrazom buljil v Rollanda. »Kaj … Kaj pričakujete od mene, gospod?« »Veliko! Predvsem naj nihče ne izve, kdo v resnici sem. Nato mi boste pomagali odkriti, ali se ta bivši kapetan nahaja na McLoudovem posestvu. Tole je njegova fotografija iz vojne.« Rolland mu je pomolil porumenelo sliko. »Skrbno jo poglejte, nato pa si izmislite kak razlog in obiščite McLouda. Še bolje pa bi bilo, če bi tega tipa prepoznali in osamili, ko bi se prikazal v mestu.« »Mislim, da ga poznam.« Šerif je gledal v fotografijo. »Ne prihaja pogosto, enkrat na mesec pa vsekakor. Zapomnil sem si ga zato, ker je zelo tih in nedostopen, po večerji pa se vedno izgubi v družbi kakega lepega dekleta.« »Z eno tistih deklet zgoraj?« je Rolland pogledal v strop. »A, ne. Te tri sestre so članice kabareta, ki gostuje pri nas. Razen kockanja in glasbe jih drugo ne zanima. Toda vsakega prvega in petnajstega v mesecu pridejo v mesto 'posebne' ženske iz bližnjega mehiškega mesteca, prek meje. Pridejo, našim fantom poberejo dolarje ter se vrnejo k svojim možem in otrokom! To je posebna vrsta žensk, s katerimi lahko počnete 'vse', samo dobro jih je treba plačati! Naš mestni svet jim pogleda skozi prste, ker menijo, da je bolje tako, kot pa da bi se našim ženskam kaj zgodilo!« »Precej žalostno,« je ugotovil Rolland. »Kdaj bo po vašem mnenju kapetan Edeeyeb ponovno prišel v Diablo?« »Torej … Zdaj je začetek avgusta,« je računal šerif, »čez teden ali deset dni bodo prišle trume McLoudovih kravjih pastirjev. Mislim, da bi tega kapetana takrat lahko zgrabili za vrat!« »Ali se zavedate, da si boste na glavo kmalu nakopali veliko problemov? Morda vas bo mestni svet po McLoudovih navodilih celo nagnal, zgodi pa se lahko, da bodo v jezi streljali na vas,« je šerifa opozoril njegov predpostavljeni. Vince Castle se je otožno nasmehnil in zazrl v mizo pred seboj. »Da, precej napeto bo. Vendar pa je vam danes zvečer uspelo nekaj, kar še nikomur ni. Samega sebe sem se sramoval!« je priznal. »Strinjam se z vami, da pomeni pasivno opazovanje krivice neposredno vpletenost! Vendar pa, ne skrbite. Nikoli nisem bil McLoudov človek. Če me bodo napadli, se bom branil. Če me bodo nagnali, se bom že znašel!« »Nihče vas ne bo nagnal.« Mladenič mu je prijateljsko položil roko na ramo. »Želel sem samo slišati vaše mnenje. Pred nekaj dnevi je bilo določeno, da sme mestne šerife zaposlovati ali odpuščati samo federalni šerif. Vedite, da od tega trenutka naprej delate za federalno vlado, o vaši nadaljnji plači pa se bova pogovorila jutri, v vaši pisarni.« V modrih očeh šerifa Castla se je zasvetila solza. »Imate kakšnega pomočnika?« »Mislite, plačanega? Nekega fanta imam. Pri delu je precej marljiv in vesten. Ime mu je Guy Bradley, njegovi starši pa so farmerji, tu, v okolici.« Zdaj je Rolland pogledal dekle. »Zakaj ne večerjate?« »Na vaju čakam,« je tiho odgovorila. Rolland je z roko povabil šerifa, naj si postreže, toda zdelo se je, da je Vince Castle izgubil tek. Ko sta se dve uri pozneje Rolland in dekle povzpela po stopnicah v stanovanje, kar nekaj časa nista izustila niti besede. Nato je Brenda prekinila molk. »Kje bom spala, gospod?« »V sosednji sobi, na postelji, jaz pa se bom stegnil na tem kavču.« »Ne boste verjeli, toda to noč bom prvič, odkar sem izgubila starše, spala v postelji!« Rolland se ji je približal in jo pobožal po temnih laseh. »Hvala, ker ste me tako lepo počesali.« Dekle ga je pogledalo s svojimi 'nepremičnimi očmi'. »Hvala za vse, kar ste danes storili zame. Ne vem, kako naj se vam drugače zahvalim, kot da mi dovolite, da vas poljubim.« Mladenič jo je z obema rokama prijel za obraz in ji približal svoje desno lice, na katerega je Brenda vtisnila svoj sladek in vlažen poljub, poln hvaležnosti. 4. Tisto jutro je polkovnik McLoud vstal zelo zgodaj, kot je bila njegova navada. Ko je zagledal kapetana Edeeyeba, ki je sedel na stopnišču terase, se je začudil: »Kaj niste zjutraj odšli z ostalimi?« »Nisem, polkovnik.« Simon je vstal in si snel klobuk. »Ostal sem, da bi se z vami pogovoril o zelo pomembni zadevi.« Polkovnik je brez besed pokazal v smer okrogle mize in treh velikih, pletenih naslonjačev. Kapetan mu je v zahvalo pokimal in se spustil na sedež. Medtem ko je zaskrbljeno mečkal svoj klobuk, ga je McLoud z zanimanjem opazoval. »Nikakor ne morem verjeti, da imate tudi vi kak problem. Vsaj vi ste tih in odmaknjen človek, kapetan. Za kaj torej gre?« »Ste morda že slišali za mladeniča, ki je prispel v Diablo?« mu je z vprašanjem odgovoril kapetan. »Da, slišal sem; pravijo, da je živčen tip. Včeraj mi je nekaj mojih ljudi povedalo, da je v mojem hotelu naredil pravi kraval, in to samo zato, ker je nek pijani kravji pastir tisto slepo Indijanko vrgel ven!« »In ne samo to,« je tiho nadaljeval kapetan. »Ukazal je, naj snamejo tablo, ki črncem in Indijancem prepoveduje vstop!« »Da, slišal sem nekaj o tem. Premišljeval sem že, da bi ga jutri z našimi fanti obiskal in spodil iz mesta. Ne razumem pa, zakaj vam on povzroča skrbi?« Simon Edeeyeb je pogled spustil na pomečkani klobuk. »V Diablo je prišel zaradi mene!« »Zaradi vas?!« Polkovnik je izvlekel cigaro iz na pol priprtih ust. »O čem govorite, Simon? Zakaj bi ta človek iskal prav vas?« »Zaradi dveh milijonov dolarjev v zlatu.« Kapetan je McLouda pogledal v oči. »Jaz …« je jecljal polkovnik. »Ne jezite se, prosim vas, toda meni to zveni smešno!« »Vem,« se je strinjal kapetan. »Razložil vam bom, kaj je na stvari, vendar samo pod pogojem, da mi pred tem daste besedo, da mi boste pomagali znebiti se tega mladeniča.« »Prav, dam vam besedo, toda zakaj se tako bojite nekega nadutega revolveraša? Saj smo poskrbeli za že hujše stvari.« »A, ne, polkovnik!« se je čudno nasmehnil Edeeyeb. »Ta fant ni kak kmečki nasilnež! Človek, ki je včeraj naredil lom v vašem hotelu, se zelo dobro spozna na svoj posel! Poslala ga je vlada! Najverjetneje je detektiv ali visoki policijski uslužbenec!« »Od kod vam takšna ideja?« »V trenutku, ko sem slišal, da je vzel v bran tisto malo Indijanko in jo zaprl v svojo sobo, sem takoj vedel, da išče mene!« »Hudiča, Simon,« je McLoud izgubljal potrpljenje. »Bodite bolj jasni, prosim vas!« Simon Edeeyeb se je ponovno zazrl v svoj klobuk … »Tik pred koncem vojne so me z odredom konjenice poslali na 'posebno nalogo'. Niso nam povedali drugega, kot da naj v 'puščavi smrti' prestrežemo četo Severnjakov in jo pobijemo. Čeprav me je precej začudilo, da so za navadno bitko izbrali najboljše fante, nisem nič vprašal, ostali pa tudi ne. Med kratkim in krvavim spopadom so na strani Severnjakov padli vsi, na naši strani pa sva preživela le jaz in nek narednik. Preden sva zapustila bojišče, sva pokukala v tovorna vozova, ki so ju spremljali Severnjaki. Bila sva izredno začudena nad tistim, kar sva odkrila! Na vozovih je bilo okoli dvajset kovinskih zabojev, polnih zlatih palic!« McLoud je vznemirjeno pogledal naokoli, ker jima je črni sluga prinesel pladenj s kadečo se kavo. Kapetan je počakal, da se je sluga oddaljil, nato pa nadaljeval: »Najprej sva zijala vanj kot da bi naju zadela strela, saj je šlo za pravljično pošiljko, vredno najmanj dva milijona dolarjev. Zmenila sva se, da bova zlato takoj skrila v majhno votlino in jo zasula. Ko je bilo opravljeno, sva opazila, da se med mrtvimi nekaj premika. Bila je mlada Indijanka. Medtem ko je počasi vstajala, sva stala kot vkopana. Nato je narednik izvlekel revolver, vendar sem ga zadržal, saj sem opazil, da je dekle slepo. Z rokama je mahala pred sabo, nama pa se je zasmilila in odločila sva se, da ji prizaneseva. Da bi zakrila vsako sled o tistem, kar se je zgodilo tam, sva se odločila, da jo vzameva s seboj. Prenočili smo v bližnjem grmovju, ko pa sem se ob zori zbudil, nisem našel ne Indijanke ne svojega tovariša narednika! Šel sem se razgledat po okolici in hitro našel njegovo truplo. Na straži so ga ubili Indijanci, ki so verjetno s seboj odpeljali tudi dekle.« »Razumem …« Sivolasi polkovnik je zamišljeno kimal z glavo. »Zdaj vas mnogo bolje razumem. Kasneje ste jo prepoznali v Diablu in zdaj mislite, da bi lahko kaj izblebetala temu vladnemu agentu!« »Tega se bojim.« »Saj je slepa, mar ne ? Kako bi vas sploh lahko opisala? Zakaj vas do sedaj še nikomur ni izdala? Zakaj je niste že ubili, ko ste je zagledali v mestu?« »Prvič sem jo opazil pred štirimi meseci, ko je beračila pred vašim hotelom in odločil sem se, da jo pustim pri miru. Kot ste dejali, slepa je in me nikomur ne more opisati. Če pa bi zdaj po naključju tistemu mladeniču povedala podrobnosti o bitki v puščavi, bi se stvar začela neugodno razpletati. Veste, šele kasneje mi je prišlo na misel: kaj pa, če je Indijanka vid izgubila med bitko? Pred tem je najbrž vse jasno videla, mar ne?« »Da,« je prikimaval McLoud. »Še vedno pa ne razumem, kako ta mladenič ve, da živite nekje v okolici Diabla!« Kapetan Edeeyeb je pogoltnil slino. »Ker sem pred enim mesecem naredil veliko napako!« Potrto je pogledal svojega sogovornika. »Do ušes sem se zaljubil v krasno mlado Mehičanko, ki si je mojo simpatijo razlagala preveč 'poslovno'! Ker nisem imel dovolj denarja zanjo, sem se odločil, da bom v banki zamenjal kos zlata. Odsekal sem ga s palice, ki sem jo prinesel iz puščave. Nihče ni nič posumil, zdi pa se mi, da so strokovnjaki v federalni banki ugotovili, da kos pripada izginulemu zakladu!« »Zelo nepremišljeno!« ga je oštel polkovnik. »Kje je zlato?« »Kot sem povedal, v neki votlini v 'puščavi smrti'.« »Ali obstaja možnost, da ga odkrijejo Indijanci ali mehiški bandidosi?« »Nikakršna,« je kapetan zavrnil to možnost. »Zelo dobro sva ga skrila in vhod zadelala s kamnitimi bloki. Mislim, da bi do njega ponovno lahko prišli le z dinamitom!« »Mi lahko opišete ta kraj?« Simon Edeeyeb ga je sumničavo pogledal. »Ne želim vam več pripovedovati o tem. Saj razumete, mar ne? Ne izključujem možnosti, da si zlato bratsko razdeliva, vendar pa mi morate najprej pomagati, da se za tem mladeničem in dekletom izgubi vsaka sled!« »Zmenjeno!« Polkovnik mu je ponudil roko. »Nemudoma bom za mladeniča v Chiquiti napisal sporočilo, ki mu ga boste takoj odnesli. Ime mu je Jerry Buck in pri ravnanju z revolverjem mu ni para!« McLoud se je takoj povzpel v svojo delovno sobo, Simon Edeeyeb pa je obsedel in srkal kavo. V manj kot desetih minutah se je polkovnik vrnil z odprto belo ovojnico. Iz žepa je vzel pet bankovcev po sto dolarjev, ki jih je priložil sporočilu in zapečatil ovojnico. »Pismo in denar boste temu človeku predali v roke. Osebno ga ne poznam, toda povprašajte naokoli, najdite ga in mu predajte ovojnico. Povejte mu samo, da mu bom ostalo razložil takrat, ko bo prišel po drugi del nagrade!« »Tisoč dolarjev mu boste plačali?« je bil presenečen kapetan. »Tudi deset, če bo hotel! Zdaj pa se pošteno zmeniva. Takoj, ko bo ta fant odstranil morebitno nevarnost, bova zbrala moje ljudi in z opremo odšla po zlato!« Simon Edeeyeb mu je molče ponudil roko … 5. Še istega dne, vendar 12 ur pozneje je v Diablo prijahal samotni jezdec. V mestu so se že prižigale prve luči. Pred hotelom Zvezda Diabla je moški razjahal in svojega plemenitega belega konja privezal za leseni steber. Odšel je v točilnico in že pri vratih s pogledom poiskal debelega točaja ter se mu z lahkotnimi koraki približal. »Pošilja me polkovnik McLoud,« je tiho dejal. »Pokazati mi morate mladeniča, ki vam povzroča preglavice! Z njim je tudi neka mlada Indijanka.« Točaj je še naprej brisal kozarce … »Tisti tam, v temno modri obleki,« je z glavo pokazal proti salonu za obedovanje. »Pravkar večerjata.« Jerry Buck, bil je namreč on, se je z zamahom roke zahvalil točaju in se odmaknil od točilne mize. Z dolgimi koraki se je napotil proti salonu, kjer se je mirno naslonil na podboj. Slonel je in nepremično buljil v Rollanda in Brendo. Prisotni, ki jih je to takoj zbodlo v oči, so počasi izpraznili dvorano. »Obisk imava!« je Rolland tiho opozoril dekle. »Zelo nevaren mladenič potrpežljivo sloni na podboju in čaka, da povečerjava, ker je mnenja, da nima smisla, da bi umrla lačna!« »Oh, moj Bog!« Brendo je minil tek in prenehala je jesti. Tudi Rolland je končal z večerjo in si s prtičkom obrisal usta. Toda ko je velik prtiček spustil v naročje, je obenem spretno in neopazno iz suknjiča izvlekel revolver in ga zavil vanj. Roke je imel v naročju in nekaj govoril dekletu pred seboj, ta pa se je prisiljeno smehljala. Na opazovalca je vse to delovalo tako prepričljivo, da se je odločil, da je čas za dejanja. V trenutku, ko je zakorakal proti njima, je Rolland popil požirek vode in dvignil prtiček, da bi si obrisal usta. Ko pa je nevarnega mladeniča zagledal pred seboj, je počasi odmaknil prtiček in ga pogledal. »Kaj lahko storim za mladega gospodiča?« je ljubeznivo vprašal Rolland. »Zelo malo,« je hladno odvrnil človek. »Ukazali so mi, naj te ubijem!« »Kaj pa še čakaš?« Rolland je zrl vanj s svojimi rjavimi očmi. Čuden pogled in še bolj čudno vprašanje sta malce omajala neznanega revolveraša. Toda naj je še tako opazoval elegantnega človeka pred seboj, ni na njem mogel odkriti nič grozečega. Kljub temu pa se je spraševal, ali naj potegne revolver. »Zdaj pa me, fant moj, dobro poslušaj! Če boš naredil tudi najmanjšo kretnjo, te bom takoj ubil! Zato počasi odpni svoje orožje in ga položi na mizo!« »Se šališ?« se je ta nenaravno zarežal. »Razlagaj si to, kakor hočeš, toda ne premakni se! Po dolžnosti te moram tudi opozoriti, da imam pod tem prtičkom revolver, s katerim merim vate!« Revolveraš se je naglo zresnil in šele takrat bolje pogledal prtiček. Zazdelo se mu je, da Rolland dejansko nekaj drži pod njim. »Morda gre za nožev ročaj,« je glasno ugibal. »Morda!« je dejal Rolland in dvignil obrv. Ker mladenič ni mogel dojeti, kako bi Rolland revolver lahko skril pod prtiček, saj ga je dolgo in skrbno opazoval, je naredil usodno napako. Bliskovito je zagrabil ročaj svojega kolta, toda samo dotaknil se ga je in že je odjeknil strel … Mladenič se je z obema rokama prijel za ranjen trebuh in osuplo gledal v črno luknjo na vrhu prtička. Roland je odkril revolver in ga teatralno vrnil pod suknjič. »Mladenič,« je sočutno dejal svojemu nasprotniku, »tvoja velika napaka je, da ljudem ne verjameš!« Ranjenec ga je še nekaj trenutkov osuplo gledal, potem je najprej pokleknil, nato pa se je pred mizo zvrnil po tleh. Rolland je vstal in ranjenca obrnil na hrbet. Skrbno mu je pregledal žepe in iz notranjega žepa izvlekel belo ovojnico. Na hitro je pogledal bankovce in vsebino sporočila, nato pa je vse ponovno vtaknil v ovojnico ter jo spravil v svoj žep. »Kaj se je zgodilo?« je preplašeno vprašal šerif, ki je v tistem trenutku pritekel v salon. »Ah, malenkost.« Rolland je poravnal svojo elegantno suknjo. »Tale fant me je zamenjal z nekim svojim sovražnikom! Poskrbite zanj in ga zaprite, razen če bo noč moral preživeti pri zdravniku.« Šerif je pogledal človeka na tleh in odmahnil z glavo … »Jerry Buck,« je zamrmral bolj zase. Rolland je prijel dekle za roko in jo mirno odpeljal do stopnišča, kot da se ni nič zgodilo. Ustavil se je pred točilno mizo in bledemu točaju dejal: »Hvala za sodelovanje, gospod. Če me bo zvečer še kdo iskal, ga lahko pošljete kar v mojo sobo!« Ko je Rolland za seboj zaklenil stanovanje, je Brendo odpeljal do naslonjača, sam pa je sedel v drugega. Ponovno je iz žepa izvlekel McLoudovo ovojnico. »Poslušajte! Tole je sporočilo, ki sem ga skupaj s petsto dolarji našel v žepu tistega revolveraša … 'Spoštovani gospod Buck; čeprav vas osebno ne poznam, so mi prijatelji o vas povedali vse najboljše, zato vem, da ste za ustrezno nagrado pripravljeni potegniti tudi revolver. Tu, v Diablu, se je prikazal zelo neprijeten mladenič, ki mi v mojem hotelu, v katerem stanuje, povzroča veliko škodo. Z njim je mlada slepa Indijanka. Vaša naloga je nadvse preprosta. Na pot odidite z nosilcem tega sporočila, vendar pa poskrbite, da bo nekje v globelih kanjona Apačev izginil. Zadevo uredite tako, da bo videti, kot da je padel s konja in strmoglavil s previsne skale. Ko boste prispeli v Diablo, vam bo moj točaj pokazal tega človeka. Ubijte ga takoj, tisto malo vlačugo pa mi živo pripeljite na moje posestvo, nedaleč od mesta; tam vam bom izplačal drugi del nagrade, ki skupaj znaša tisoč dolarjev. S spoštovanjem, polkovnik McLoud'.« Rolland je izpustil pismo in se zazrl v Brendo … »Ne razumem,« je glasno premišljeval. »Zakaj ste mu potrebni vi? Zakaj se je bilo treba 'znebiti' prinašatelja tega pisma? Če me moj detektivski čut ne vara, je s pismom poslal kapetana Edeeyeba! To pa pomeni, da je Edeeyeb polkovniku McLoudu že odkril svojo 'zlato skrivnost'! Kljub temu mi ni jasno, zakaj potrebuje vas. Kako ste vi povezani s tem zlatom?« »Jaz vem, kje je zlato!« Brenda je mladeniča pogledala naravnost v oči. Rolland je bil pretresen. »Kaj ste rekli?!« »Ko sem vam včeraj pripovedovala o sebi, nisem bila povsem iskrena. Pravzaprav sem povedala resnico do trenutka, ko se je začela bitka v puščavi. Res je, da sem padla s konja in zaradi udarca obležala nezavestna, toda ko sem kasneje prišla k sebi, sem zagledala strašen prizor. Okoli mene so ležali mrtvi Južnjaki in Severnjaki, poleg tovornih vozov pa sta stala edina preživela. Kot skozi meglo sem opazila, da je eden od njiju izvlekel velik revolver in mi ga nameril v glavo. Dojela sem, da se želita znebiti nezaželene priče. Na misel mi je prišla ideja, da igram slepo dekle. Začela sem tipati naokoli in se kobacati po mrtvih vojakih. Bila sem tako prepričljiva, da sem se tistemu drugemu zasmilila in je svojemu kolegu preprečil, da bi streljal vame. Bil je kapetan Edeeyeb, čigar sliko ste včeraj pokazali šerifu!« »Toda … To pomeni, da vidite!« je več kot presenečeno dejal Rolland. »Samo pretvarjali ste se!« »Da, gospod. Še naprej sem igrala slepo dekle, da me ne bi ubila. In ne le to, ko sta zakopala zlato, sta me nahranila in vzela s seboj. Ponoči se je tisti narednik napil in me poskušal posiliti. Moj krik je prebudil kapetana Edeeyeba, ki je z revolverjem v roki pritekel, da bi mi pomagal. Drugi mu je rekel, naj se ne vmešava, ker sem samo indijanska vlačuga, ki jo je treba izkoristiti, nato pa ubiti. Prišlo je do prerivanja, nasilnež je potegnil revolver in ga nameril v kapetana. Edeeyeb ni čakal in ga je na mestu ubil!« »Torej niste pobegnili, kot ste mi prej pripovedovali?« »Ne. Ostala sem s kapetanom, ki me je pripeljal do neke farme in lastnike prosil, naj poskrbijo zame. Ker jim je razložil, da sem slepa, sem morala še naprej igrati svojo vlogo. Ko pa me je neke noči lastnik napadel, mi je vid rešil čast in življenje! Ostalo veste. Ko sem nekega dne v Diablu zagledala Edeeyeba, sem se iz strahu skoraj onesvestila. Toda on je samo malce zastal, me kratko pogledal in vstopil v točilnico. Spomnil se je, da ga ne morem ovaditi, ker sem 'slepa'.« »Ko pa je izvedel, da sem prišel v mesto in vas vzel pod svoje okrilje, se je zbal, da mi boste morda povedali kaj o tem vojnem dogodku.« »Najbrž. Že v puščavi me je spraševal, ali vem kaj o pošiljki in kaj sem tam počela. Razložila sem mu, da me je oče vzel s seboj, modro pa sem zamolčala vse ostalo. Povedala sem mu, da mi oče nikoli ni zaupal pomembnih vojaških skrivnosti. Čeprav mi je takrat verjel, ga je zdaj morda zaradi vaše prisotnosti zajela panika in je vse zaupal polkovniku.« »Skoraj gotovo. Zakaj bi sicer McLoud najel plačanca, da ubije mene in Edeeyeba. Poleg tega je zahteval, da Buck pripelje vas, in to živo, ker se mu dozdeva, da veste o tem zlatu mnogo več in da bi mu morda lahko opisali kraj, kjer se nahaja votlina.« »Mislim, da bi ga lahko,« je brez oklevanja potrdila Brenda. »Čeprav gre za zelo skalnat predel, sem si zapomnila veliko skalo v obliki konjske glave. V podnožju te skale se nahaja majhen vhod v votlino.« Rolland jo je še vedno poslušal z največjim presenečenjem. »Vse, kar ste mi povedali, je naravnost neverjetno. Če se boste res spomnili tega kraja in mi ga pokazali, boste čez noč obogateli!« »Obogatela?« Dekle je na široko odprlo svoje velike oči. »Toda, ali zlato ne pripada državi? Ali niste federalni šerif?« Ko je opazil strah v njenih temnih očeh, jo je Rolland blago prijel za roko. »Po zakonih naše države,« ji je razložil, »ima vsak, ki najde izgubljeni denar ali dragocenosti, pravico do desetih odstotkov vrnjene vrednosti. Glede na to, da so zlato ocenili na dva milijona dolarjev, vam avtomatično pripada dvesto tisoč! Dovolj, da si kupite ogromno farmo, veliko tisoč akrov!« »Oh, moj Bog!« je vzhičeno zašepetalo dekle. »To bi bilo čudovito!« V tistem trenutku je nekdo potrkal na vrata. Rolland je vstal in v sobo spustil šerifa Vinca Castla. »Kot naročeni prihajate!« Mladenič ga je povlekel za rokav in odpeljal do naslonjača. »Najprej pazljivo preberite to pismo, ki sem ga skupaj s petsto dolarji našel v žepu tistega revolveraša.« Vince Castle je vzel papir v roke in se zazrl vanj … »McLoud?« Presenečeno je dvignil oči in pogledal Rollanda. »Toda … Ali se vam ne zdi, da si je polkovnik s tem dejanjem podpisal smrtno obsodbo?« »Res je! Zdaj nama preostane le, da ga zvabiva v past in aretirava. Kajti če bo zvedel, kaj se je zgodilo, ga nikoli več ne bomo videli! Do Mehike je manj kot 20 milj.« »Kaj predlagate?« »Moj načrt je zelo preprost. Kot lahko razberemo iz pisma, McLoud ni še nikoli srečal tega Jerryja Bucka …« Nato je Rolland šerifu razložil svoj peklenski načrt. 6. Polkovnik je sedel na terasi svoje ogromne vile in srebal jutranjo kavo. V mislih je že izdelal celotni načrt prevzema federalnega zlata, zdaj pa je samo še čakal na razplet dogodkov. Ko je v daljavi opazil jezdeca, ki se je približeval posestvu, je zaradi prevelike vznemirjenosti vstal od mize. Vendar pa ni šlo za kakega tujca, temveč za mladeniča iz Diabla, ki ga je večkrat videl v svojem hotelu. »Polkovnik!« je dejal mladenič, ves rdeč v obraz. »Tole sporočilo vam pošilja nekdo, ki je sinoči prišel v mesto in takoj povzročil kraval v vašem hotelu!« »Kaj se je zgodilo?« Polkovnik je imel suho grlo. »Nič ne vem, samo slišal sem, da je prišlo do streljanja in da so truplo odnesli v šerifovo pisarno!« McLoud je od prinašatelja vzel zapečateno ovojnico in jo s tresočimi rokami odprl. Pisalo je: »Polkovnik, nalogo sem opravil. Obe oviri sta odpravljeni. Takoj pridite v mesto in s seboj prinesite preostali dogovorjeni znesek. Indijanka je pri meni. Čakam vas v stanovanju številka sedem. Oprostite, ker vas nisem obiskal osebno, vendar sem po naravi previden. Saj mi ne zamerite, kajne? Vaš vdani Jerry Buck« Že po dveh urah se je za hotelom v spremstvu dveh oboroženih jezdecev ustavil odprt voz. Ker ni želel, da bi ga kdo od gostov opazil, je McLoud vstopil skozi stranska vrata. Povzpel se je v nadstropje in previdno stopil na hodnik. Za petami sta mu sledila dva telesna stražarja. »Opazujta vrata številka sedem!« ju je tiho opozoril. »Če se kdorkoli drug pojavi na vratih, ga takoj ubijta! Notri je fant, ki je zame opravil nek posel, vendar pa se nikoli ne ve, kaj mu lahko pride na misel!« Močnejši stražar je z glavo potrdil, da razume in takoj preveril svoj revolver. Polkovnik si je poravnal kravato in suknjič ter stopil do stanovanja. Tiho je potrkal, vrata pa mu je odprl postaven mladenič v črni usnjeni obleki ter z golim koltom v desnici … »Polkovnik McLoud?« je preveril. »Ste vi Jerry Buck?« »Da,« je potrdil Rolland. »Vstopite, čakal sem vas.« McLoud je vstopil v sobo, Rolland pa je za njim zaprl vrata. »Sedite, polkovnik.« McLoud je sedel ne da bi pogled odvrnil z lepe, mlade Indijanke, ki je sedela na lesenem stolu, zvezana in s pisanim robcem v ustih. »Zelo dobro!« Polkovnik je takoj izvlekel ovojnico s preostalimi 500 dolarji in jo pomolil Rollandu. »Svoj del naloge ste opravili izredno profesionalno in za to sem vam zelo hvaležen. Kar se mene tiče, ste prosti!« Rolland je pogledal pet velikih bankovcev, ki jih je držal v roki. »Ste prepričani, polkovnik, da me ne potrebujete več?« »Nikoli se ne ve, fant, moj. Če bom še kdaj imel podobne probleme, vas bom poklical na pomoč. Zdaj pa odvežite deklino, odpeljal jo bom s seboj.« Polkovnik je vstal in se približal dekletu. »Počasi, polkovnik,« se mu je Rolland čudno nasmehnil. »Nisva še končala pogovora!« »Je kaj narobe?« ga je ostro pogledal McLoud. »Ali niste dogovorjenega denarja pravkar prejeli v celoti?« »To je v redu. Zdaj pa bi se želel pogovoriti o zlatu.« »O kakšnem zlatu se vam pa blede, mladenič?« Polkovnik je sedel v naslonjač. »Dogovorila sva se, da vas bom izplačal v bankovcih,« se je delal nevednega. »V mislih imam federalno zlato, ki je skrito v 'puščavi smrti'!« »Kaj, hudiča, kvasate?« je zagrgral polkovnik. »Kapetan Edeeyeb mi je vse povedal, ko je dojel, da ga bom ubil!« Rolland se je z njim igral kot mačka z mišjo. »Tam, v kanjonu, je padel na kolena in me prosil, naj mu prizanesem, češ da mi bo odkril veliko skrivnost. Pozorno sem ga poslušal, nato pa porinil v prepad, kot ste mi sami predlagali!« McLoud ga je presenečeno poslušal. Zdelo se mu je, da sanja. »In kaj zdaj hočete od mene?« »Polovico!« Rolland se je sproščeno naslonil na vhodna vrata. »Zakaj bi vam dal milijon dolarjev v zlatu?« se je polkovnik samozavestno zasmejal. »Ni mi treba drugega, kot da pokličem svoje ljudi na hodniku in se vas za vedno znebim!« Rolland se je odmaknil od vrat, jih na stežaj odprl in pogledal v prazen hodnik. »Hej!« je zavpil. »Je kdo tam? Polkovnik vas kliče!« McLouda je zmrazilo. S hodnika se ni oglasil nihče. Niti sanjalo se mu ni, da sta šerif Castle in njegov pomočnik že prijela njegove ljudi. Od zunaj ni bilo slišati drugega kot glasno glasbo, ki je prihajala iz točilnice. Rolland je zaprl vrata. »Torej?« Pogledal je polkovnika, bledega kot smrt. »Prav, strinjam se,« je potrto in s težavo dejal polkovnik. »S čim se strinjate?« ga je Rolland mučil. »No … Z vami si bom delil zaklad, človek!« »Zakaj bi si ga delila?« se je mladenič nenaravno režal. »Pravkar mi je prišlo na misel, da bi vse zlato obdržal zase, vas pa izključil iz igre! Edina oseba, ki natančno ve, kje je zaklad, je v mojih rokah. Že po treh zaušnicah mi bo mlada dama izčvekala vse, kar ve – in česar ne ve!« McLoud je v mladeniča buljil kot v prikazen. »Kaj hočete od mene?« je zaječal, v smrtnem strahu za svoje bedno življenje. »Je to vaše pismo?« Rolland je iz žepa izvlekel njegovo sporočilo. »Je,« je polkovnik potrdil ne da bi vedel, kaj namerava Rolland. »Potem pa slabo kaže!« je ožaloščeno dejal federalni šerif. »Ko bodo oblasti v roke dobile to gnusno pismo, vas bodo takoj obesili!« »Kaj res?! Si morda predstavljate, da boste mirno jezdili po Teksasu, čeprav ste hladnokrvno ubili dva človeka?« »Kdo vam je rekel, da sem kogarkoli ubil?« »Ampak … ali niste Jerry Buck?« Polkovniku je ob misli, ki se mu je porodila, zaledenela kri v žilah. »Ne, polkovnik.« Rolland je izvlekel svojo zlato zvezdo in si jo pripel na srajco. »Sem novi federalni šerif Združenih držav! Jerry Buck leži težko ranjen v zaporu. Kmalu bosta skupaj visela! Najverjetneje na isti dan. On zaradi okrutnega umora kapetana Edeeyeba, vi pa zato, ker ste ga nagovorili na umor in mu plačali. Poleg tega vam bodo sodili za poskus umora federalnega šerifa!« McLoud je skočil pokonci in stekel k vratom; ko pa jih je odprl, je obstal kot prikovan. V hodniku sta ga že čakala šerif Castle in njegov mladi pomočnik. Rolland je odvezal dekle. »Hvala vam za sodelovanje. Dobro sva ga namučila, mar ne?« »Bednik,« je sočutno dejala Brenda. »Zakaj so nekateri ljudje tako podli in brez predsodkov, ko naletijo na možnost, da bi nenadoma obogateli? Zakaj so takoj pripravljeni celo ubijati? Kako je lahko dvajset zabojev zlata vredno več kot človeško življenje? Zlato je mogoče izkopati, stopiti in vliti v kalupe, človeškega življenja pa ni mogoče povrniti!« Rolland je molčal, ker se je strinjal z vsem, kar je povedala. »Ali ste …« ga je zaskrbljeno pogledala, »tudi vi koga ubili? V samoobrambi, mislim.« Bila je pripravljena na najhujše. »V tem oziru ste lahko brez skrbi. Ali bi vas sploh lahko pobožal z roko, ki je pred tem ubijala?« »Oh, moj Bog!« Dekle se ga je oklenilo z obema rokama in mu glavo potisnilo pod brado. »Tako srečna sem, ko to slišim. Že ko sem vas prvič zagledala, sem začutila, da ste krasen in izjemen mladenič. Pozneje, ko sem izvedela, da ste policaj, sem se ustrašila, da ste morda koga ubili!« »Zakaj bi sploh koga ubil?« se je čudil Rolland. »Ali niste tudi sami opazili, kako nespretni in neumni so ti fantje? Kaj ni dovolj, da jih ranim in s tem onesposobim?« Zazrl se je v njene sijoče oči, ki jih je uprla vanj. Naenkrat se ga je polotila močna želja, da bi poljubil njene vlažne ustnice, vendar tega ni storil, dokler ni mlado dekle zaprlo oči in mu jih samo ponudilo … Tesno objeta sta stala sredi sobe, Rolland pa se preprosto ni znal odtrgati od njenih presladkih ustnic. Bila je tako lepa in mlada, on pa tako sam in utrujen, da sta za trenutek povsem pozabila na svet okoli njiju … »Moj Bog, kaj pa počneva?« je prvi prišel k sebi mladenič, vendar jo je še naprej trdno stiskal v objemu. »Vi ste prvi moški, ki sem ga kdajkoli poljubila,« mu je ljubko zaupalo dekle. »Navadna svinja sem!« je samega sebe pokaral Roland. »Zakaj to pravite?« Dekle ga je božalo po obrazu. »Zato, ker imate komaj šestnajst let!« »In kaj potem,« se mu je veselo nasmejala. »Indijanke mojih let imajo že po dva ali več otrok!« Rolland jo je potisnil od sebe. »K šerifu grem. Vi se sprostite in lezite. Jutri naju čaka naporna pot. Vrnil se bom pozneje, popoldan.« »Čakala vas bom!« mu je sporočila in zasanjano zaprla oči. Rolland je odprl usta, da bi ji nekaj povedal, potem pa si je premislil in skoraj stekel na hodnik. V šerifovi pisarni je bila prava gneča. Zdravnik, ki je prišel pogledat in previt ranjenega Bucka, je pospravljal svoje instrumente. Šerifov pomočnik je kuhal kavo, Vince Castle pa je za mizo pisal poročila. »Dober dan!« je Rolland pozdravil zdravnika, ki je odhajal. Ker zdravnik ni vedel, kdo pravzaprav je mladenič, se je zlovoljno dotaknil roba klobuka in mimo njega švignil na ulico. »Ah, dobrodošli!« je vstal šerif. »Dovolite, da vas predstavim svojemu pomočniku. Gospod Rolland Hunt, novi federalni šerif! Gospod Guy Bradley,« je dejal in pogledal pomočnika. »Kako je z ranjencem?« je vprašal Rolland in se rokoval z mladeničem. »Čez največ dva tedna bo dovolj zdrav za vislice!« Rolland se je v spremstvu pomočnika Bradleya sprehodil do sosednjega zaporniškega hodnika, ki je na vsaki strani imel tri celice. Pogledal je aretiranega polkovnika, ki je sam sedel v prvi celici in se z obema rokama držal za osivelo glavo, odšel je mimo njegovih telesnih stražarjev, malo dalje se je zadržal pri celici ranjenega revolveraša, nato pa se je približal zadnji celici na desni strani. Notri je sedel štiridesetletnik veselega videza in gladko obritega obraza, njegova obleka pa je bila dokaj čista. Bil je tipičen predstavnik lahkoživcev tistega časa. »Vroče je, ha?« se mu je nasmehnil Rolland, ko je videl, da se jetnik pahlja s časopisom. »Kakor komu, gospod!« je hudomušno odvrnil moški. »Zakaj ste zaprti?« »Zaradi malenkosti!« Moški je dvignil roke. »S še dvema pajdašema sem bil udeležen pri ropu tukajšnje banke. Toda moja živčna kolega sta ubila bančnega uslužbenca in enega meščana. Takoj so ju obesili, mene pa zaprli, dokler ne pride sodnik. Pravijo, da mi deset let ne uide!« »Odvisno od tega, kaj ste storili.« »Z dinamitom sem odprl trezor.« »Zakaj pa z dinamitom? Kaj vam ga niso hoteli odpreti?« »Žal smo bili na delu okoli druge ure zjutraj. Uslužbenec, ki je stanoval v prvem nadstropju, je zaslišal zamolklo eksplozijo in pritekel dol, da bi videl, kaj se dogaja. Na svojo nesrečo! Vse to nas je precej zadržalo, zato so nas hitro obkolili in med streljanjem je bil ubit nek meščan. Mene niso obesili, in sicer zato, ker nisem imel revolverja!« »Zakaj pa ga niste imeli?« je vedno bolj zanimalo Rollanda. »Ne maram orožja in ubijanja. Če bi vedel, kako nespretna sta tista dva, ne bi nikoli šel z njima. Mislim, da sta si zaslužila, kar sta dobila!« Federalni šerif ga je kratek čas opazoval, nato pa se je obrnil k Bradleyju, ki je stal za njegovim hrbtom: »Odklenite celico in pustite me samega z zapornikom.« Bradley ga je ubogal in se oddaljil. Rolland je vstopil in vrata pustil na stežaj odprta. Stopil je do sosednjega ležišča in sedel na njegov rob. »Kako vam je ime?« »Pravijo mi Dinamit Joe.« »Dinamit? Ste tak strokovnjak za eksplozive?« »Nekoč sem bil,« ga je popravil Joe. »Deset let sem v zrak metal skale in cele hribe za rudarska in železniška podjetja. Dobro so mi plačali, toda saj veste, kakšni smo ljudje! V trenutku slabosti postaneš lakomen in pristaneš za zapahi!« »Če sem prav razumel, je bil to vaš prvi rop?« »Zelo bister mladi gospod ste,« ga je pohvalil Joe. »Sem novi federalni šerif Združenih držav,« je dejal Rolland, razprl svoj usnjen suknjič in mu pokazal zlato zvezdo na srajci. Dinamit Joe se je nehal hladiti s časopisom, ko je slišal, pred kom se je razgovoril. Zresnil se je in se vzravnal. »Nekaj bi vam predlagal,« mu je pomenljivo dejal Rolland. »Bi se hoteli odkupiti za grehe, storjene proti državi, in življenje nadaljevati na prostosti, namesto da deset let gnijete v neki vojaški trdnjavi?« »Kaj lahko naredim za Združene države?« se je razživel Dinamit Joe. »Kaj naj vržem v zrak?« »Vhod v neko votlino.« »Kako velik je?« »Zapira jo nekaj ton kamenja v blokih. Zaenkrat me ne vprašajte, koliko ton tehta, ker tega ne vem. Recimo deset ton!« »Petdeset palic,« je hitro izračunal Joe. »Tudi petsto, če bo potrebno!« Rolland ga je opazoval. »Vaša naloga je zelo preprosta. Jutri zjutraj boste z nami odšli v 'puščavo smrti'. Spremljala me bosta šerifov pomočnik in mlada napol Indijanka.« Dinamit Joe je razvlekel ustnice in odkril vrsto zdravih, belih zob. »Dekle ima komaj šestnajst let,« ga je opozoril Rolland. Joe se je takoj zresnil. »S seboj bomo odpeljali vso potrebno opremo in z dvema tovornima vozovoma krenili na precej nevarno pot. Na poti boste vodili en voz, ko pa bomo prispeli na cilj, nam boste pomagali priti v votlino.« »Lahko izvem, kaj je notri?« »Zavedajte se, da je celo to, kar ste slišali zdajle, največja vojaška skrivnost! Ko boste svoje delo opravili, boste prosti. Zdajle bom sestavil pisni sporazum, ki ga bova podpisala oba. S svojim podpisom vam bom v imenu Združenih držav, ki ste jih oškodovali, zajamčil najprej pogojno, nato pa popolno svobodo.« Dinamit Joe je kratek čas premišljeval. »Kaj pa Indijanci? In mehiški bandidosi?« Zaškilil je na levo oko. »Kdo mi bo zagotovil svobodo ali življenje, če nas napadejo?« »Na razpolago boste imeli na stotine palic najboljšega dinamita, za primer nepredvidene nevarnosti.« »Toda, gospod, zelo dobro veste, kaj se bo zgodilo, če ena sama krogla po naključju zadane škatlo z dinamitom!« »Nič se ne bo zgodilo,« ga je miril Rolland. »Dinamit bomo prevažali v posebnih kovinskih blindiranih zabojih. Vsa specialna oprema, vozova, konji in eksploziv bodo v Diablo prispeli danes zvečer, s posebnim vojaškim vozom.« »Zveni precej ohrabrujoče. Edino, kar se mi ne zdi preveč modro, je prisotnost mlade Indijanke. Kaj, hudiča, nam bo ta deklica? Tri zdrava mlada dekleta bi nam prišla precej bolj prav!« se je hudomušno nasmehnil Joe. »Dekle nam bo pokazalo skriti vhod v votlino!« »Ah, razumem …« je raztegnjeno dejal Joe. »Državna skrivnost! Naj začnem pospravljati svoje stvari?« »Kar dajte.« Rolland je vstal. »Nato pridite v pisarno, da podpiševa najin sporazum.« 7. Naslednji dan je čudni sprevod Diablo zapustil že ob petih zjutraj. Pred vsemi je na svojem belem konju jahal federalni šerif. En voz je vodil Guy Bradley, poleg katerega je sedelo dekle, drugi voz pa je vodil Dinamit Joe in si popeval, saj se je veselil nenadejane prostosti. Nekako so ga pregovorili, da si je nadel službeni kolt, s katerim je na opazovalce deloval bolj nevarno. V tem zaporedju so potovali do treh popoldne, ko so v puščavi zagledali kočo. Na skoraj gnilem napisu se je dalo razbrati, da gre za 'točilnico' in počivališče za utrujene popotnike. Rolland je visoko dvignil roko in s tem jasnim vojaškim znakom ostalim dal vedeti, kaj naj storijo. Izpregli so utrujene konje ter jih pustili v senci ogromnega drevesa, kjer so se lahko nahranili in napojili. Nato so potniki vstopili v točilnico in tudi sami poiskali osvežitev. V polmračni brunarici je bilo nekaj lesenih miz in točilna miza, v njej pa je bilo mogoče kupiti viski, pa tudi sukanec. Lokal je bil neke vrste prodajalna in krčma v enem. »Zdravo!« je Dinamit Joe pozdravil prisotne goste, vendar mu nihče ni odzdravil. Trije mračni tipi v mehiških oblekah so nemo sedeli za mizo v kotu in buljili v imenitne goste. Pozornost jim je vzbudilo mlado dekle v modri obleki. Rolland je vstopil zadnji; za hip je postal pri vratih in hitro ocenil položaj. »Kaj gospoda želijo?« je pristopil razcapanec, ki si je roke drgnil ob zamaščeni predpasnik. »Kaj pa imate?« ga je Joe veselo pogledal. »Suho meso, umešana jajca, sveže mleko za gospodično … Dober viski in tekilo za gospode!« »Odlično, prijatelj!« se je razvedril Joe. »Porcijo viskija in eno jajce, prosim!« »Gospod se šali,« se je z resnim glasom vmešal Rolland. »Prinesite nam štiri porcije suhega mesa in umešanih jajc. Za pijačo pa samo bokal svežega mleka.« »Se lahko vrnem v zapor?« je Joe obupano zavil z očmi proti zadimljenemu stropu. »Tam so mi vsaj dovolili, da sem si kupil eno steklenico na teden!« »Kupite si cel sod in se okopajte v viskiju, toda šele takrat, ko boste opravili svoj del posla,« mu je navrgel Rolland. »Tisti tipi nas nekam čudno gledajo,« je zaskrbelo Brendo. Rolland je na kratko pogledal trojico v kotu. »Klateži, morda celo bandidosi, toda naj vas to sploh ne skrbi.« »Trije so, gospod!« Rolland ni nič več rekel. Pogledal je Brendo, ki je bila očitno preplašena, pa tudi Dinamit Joe se je nekam zresnil in izgubil svoj prirojeni smisel za humor. Trojica v kotu je potrpežljivo čakala, da so se imenitni gostje najedli, nato pa je eden od njih vstal, stopil do njihove mize in brez povabila prisedel. Desno roko je sproščeno držal ob pištoli. Ker je sedel med Rollanda in Brendo, se je zarežal proti Brendi, nato pa ogovoril mladeniča: »Bratoma in meni je všeč vaša mlada dama,« je izjavil v polomljeni angleščini. Rolland je mislil, da se bo zaradi groznega zadaha, ki je vel iz škrbastih ust moškega, onesvestil. »Pravijo, da so Indijanke v teh letih najbolj sladke!« je bandit dejal Joeu in Bradleyju, ki sta ga poslušala in nepremično strmela vanj. »Bratje in jaz vam želimo predlagati nekaj zelo prijetnega.« Ponovno je pogledal Rollanda. »Vi nam za nekaj ur posodite dekle, mi pa vam bomo podarili življenje!« »Amigo,« je dejal Rolland z naveličanim izrazom. »Niti sanja se ti ne, kako smešen si! O kakšnem podarjanju življenja sploh govoriš? Samo tisti, ki mi je življenje podaril, mi ga lahko tudi vzame, če se mu zahoče. Ni pa izključeno, da ne bodo tebe in tvoja brata kmalu odnesli ven od tod!« »Škoda!« se je bandit režal Bradleyju in Joeu. »Vajin prijatelj je tako mlad in neizkušen. Lahko bi živi in zdravi nadaljevali pot. Mi trije bi deklino odpeljali zadaj, v hlev, se malce pozabavali in vam jo vrnili.« Brendo je spreletel srh, ko je pomislila na to možnost. Zajokala je. »Ste videli?« je živahno dejal nasilnež. »Mlada dama že joče za vami! Še tukajšnje miši vedo, da vas bomo jaz in moji bratje kmalu ubili!« Dvignil je pogled k svojima bratoma in jima žalostno odkimal, da gosti niso pristali na njihov galantni predlog. »Točaj!« je Rolland poklical lastnika. »Plačali bi!« Iz žepa je potegnil sveženj velikih ameriških bankovcev, vzel enega za deset dolarjev in ga pomolil gospodarju krčme. »Oprostite,« se je ta zmedel, »toda nimam drobiža!« »Koliko smo vam dolžni?« »Dva dolarja in pol.« »Prav. Ostanek nam boste dali, ko se bomo prav kmalu vračali po tej poti.« Rollandov ošabni ton je zelo razjezil moškega, ki je sedel poleg njega. Z glavo je svojima bratoma dal znak. Vstala sta in zaprla izhod. »Kaj bomo naredili?« je tiho vprašal šerifov pomočnik. Rolland je pogledal bandita poleg sebe, se mu nenadoma 'prijateljsko' nasmehnil in ga z roko objel okoli ramen. »Morda ima amigo prav!« je glasno dejal. »Nekdo od prisotnih mora očitno umreti!« Rolland je moškega, ki ga je držal okoli vratu, močno potegnil k sebi, z desno roko pa je izpod suknjiča bliskovito izvlekel pištolo in mu jo nastavil pod brado. »No, zdaj pa mirno bratoma reci, naj vržeta orožje na tla! Če ne, boš ob glavo kot bi mignil!« »Ubogajte ga!« je z izbuljenimi očmi grgral bandit. Ker sta moška pištoli že držala za ročaj, sta ju počasi izvlekla in vrgla na tla pred seboj. Rolland je s spretnim udarcem onesvestil bandita, ki je padel po tleh. Svoj kolt je nameril v brata, nato pa se je počasi sklonil in banditovo pištolo izvlekel iz toka. Z dvema revolverjema, naperjenima v moška pri vratih, je Rolland pogledal Bradleyja: »Bradley, Joe, Brenda, pojdite ven!« je ukazal svojim sopotnikom. Dvojica na vratih se je odmaknila. Preden je tudi sam odšel iz točilnice, se je Rolland mimogrede sklonil in pobral njuni pištoli ne da bi s svojim velikim koltom nehal meriti vanju. »Amigos,« ju je strogo pogledal, »niti sanja se vama ne, kakšno srečo sta imela danes! Pazite, da se nikoli več ne srečamo, ker bi to bilo naše 'poslednje' srečanje!« Zunaj sta Bradley in Joe že vpregla konje in ga čakala vsak na svojem vozu. Rolland je odvezal konje treh banditov in jih privezal na svoj voz. Z roko je pozdravil onemele klateže, ki so jih opazovali skozi umazane šipe majhnih oken na koči, nato pa je spodbodel konja in odjahal proti puščavi. Nihče ni do poznega večera, ko so se ustavili na majhni jasi, obdani s skalami in puščavskim grmičevjem, spregovoril niti besedice. »Uf!« je dejal Dinamit Joe in se stegnil po še toplem pesku. »Preprosto ne morem verjeti, da sem še vedno živ in zdrav! Že stokrat sem obžaloval, da sem pristal na to neumno pustolovščino. V zaporu mi je bilo tako lepo!« »Da, precej napeto je bilo,« se je strinjal šerifov pomočnik. »Kje pa,« se je mirno oglasil Rolland, »Tisti razcapanci so bili prav smešni. Čeprav so bili trije, jim to ne bi nič pomagalo, če bi prišlo do resnega streljanja.« »Lepo, da ste tako samozavestni,« ga je pohvalil Joe, ki je ležal na tleh in se mu niti sanjalo ni o Rollandovi spretnosti s pištolo. »Pravzaprav nas je rešila vaša hladnokrvnost!« »Jaz bom stražil prvi,« je dejal Rolland in preveril kolešček svojega kolta, »vi pa se brez skrbi spočijte. Bradley naj me zamenja okoli polnoči.« S pogledom so spremili mladeniča, nato pa se je Joe nasmehnil Brendi. »Veste, najbolj me je skrbelo za vas. Pomislil sem: 'Če jo bodo tile trije divjaki zagrabili, bo revica umrla!'« »Že tam, za mizo sem skoraj umrla od njegovega neznosnega smradu! Kako je sploh mogoče, da se nekateri leta ne umijejo?« Joe ji je hotel povedati še nekaj, toda Brenda se je obrnila na drugo stran in se zavila v debelo odejo. Zdelo se je, da tudi Bradley ni bil razpoložen za pogovor, ker se je zleknil in si klobuk potisnil globoko prek oči. Joe je otožno zavzdihnil in se tudi sam utrujeno zleknil po tleh. Še nekaj trenutkov je zrl v prve zvezde, ki so počasi ugašale, nato pa je utonil v globok spanec. Toda Brenda ni zaspala. Ležala je in s široko odprtimi očmi gledala v zvezdnato nebo. Nikakor ni mogla pozabiti tistega čudežno sladkega občutka, ko se je prejšnji večer poljubljala z Rollandom. Nekaj vznemirljivega, še nikoli doživetega jo je takrat spreletelo po telesu in ga pustilo v nekakšnem nerazložljivo prebujenem stanju. Mladenka se je spraševala, kaj jo spet sili, da bi ga objela in svoje ustnice pritisnila na njegove. Začutila je željo, da bi se z vsem svojim vznemirjenim telesom spet stisnila k njemu. Ko je po dihanju ugotovila, da sta Bradley in Joe trdno zaspala, se je previdno odkrila in odšla v smeri, kamor je odšel Rolland. Kmalu ga je zagledala, kako sedi na robu skale in opazuje migetajoče zvezde. »Ne morem zaspati,« je dejala in sedla na kamen poleg njega. Rolland je molčal. Le mirno jo je opazoval s kotičkom oči. »Krasna noč, mar ne?« je rekla in glavo naslonila na njegovo ramo. »Kot ustvarjena za ljubezen!« je zavzdihnila. »Da, toda ne za ljubezen med odraslim moškim in še mladoletnim dekletom!« jo je moral popraviti. Brenda je trznila z glavo in ga pogledala v oči. »V mislih nisem imel vašega ženskega telesa, temveč vašo duševno pripravljenost, da doživite moškega. Vi preprosto gorite od želje, da bi se nekomu predali, in sicer ne iz potrebe, marveč iz preproste radovednosti!« »Ne želim se predati 'nekomu',« je izbruhnila Brenda, »temveč vam!« »Prav, ne prepirajva se. Govoriva raje o zvezdah.« Toda mladenka je samo žalostno spustila pogled. »Mislim, da vas ljubim, Rolland,« mu je sramežljivo priznala. »Vedel sem!« Mladenič je pogledal v nebo. »Povsem napačno ste si razlagali najin sinočnji poljub. Kako naj vam zdaj razložim, da nekoga poljubiti ne pomeni tudi zaprositi ga za roko?!« »Zakaj pa ste me potem poljubili, če si me niste želeli?« »Nisem jaz poljubljal vas, temveč vi mene!« jo je očitajoče spomnil. »Niste mi dopustili, da bi se znašel, zato ne pričakujte od mene neke obveze. Že tako sem se stokrat pokesal, ker sem se sinoči spozabil.« Brenda ga je opazovala s solzami v očeh ... »Poglejte,« se je še bolj obrnil k njej,« nekateri moški so vsako noč in vsak dan pripravljeni na ljubezensko avanturo z vsako žensko, ki se jim ponudi, ne glede na njena leta! Ne zanima jih, ali je morda premlada ali ima moža in otroke. Poleg tega pa pozabljajo na lastne žene in zaročenke. Toda pravi moški ima samo eno žensko! Zato sem sam nase jezen. Sinoči se nisem le spozabil, marveč sem za hip pozabil na čudovito mlado dekle, ki me že mesece nestrpno pričakuje!« Brenda je mislila, da ji bo počilo srce. »Toda … Rekli ste, da niste oženjeni!« »Dekle, ki me čaka na posestvu mojega očeta, še ni moja žena, verjetno pa bo to postala. Ime ji je Marietta in je stara 23 let.« »Razumem …« je z drhtečim glasom izustila Brenda in vstala. Medtem ko je hitro izginjala v temi zvezdnate noči, jo je Rolland spremljal z zaskrbljenim pogledom, polnim krivde in očitkov do samega sebe. Še dolgo je sedel, zamišljen in izgubljen v času, ko se je nekdo blago dotaknil njegove rame … »Prišel sem vas zamenjat, gospod. Kmalu bo polnoč.« Rolland se je zazrl v visoko postavo šerifovega pomočnika Bradleyja. Mladenič je sedel poleg njega. »Oprostite, ker sprašujem, toda zakaj gledate samo v tisto smer, iz katere smo prišli? Zakaj bi nas Indijanci ali kdorkoli drug napadli prav od tam?« »Ne pričakujem Indijancev, temveč Mehičane!« »Mislite na tiste tri bandite? Toda … Ali jim nismo vzeli orožja in konjev?« … Nadaljevanje je v papirnati knjigi.
Ovitek knjige Benedict Damjanovic Bozidar: ZgodbaOKarmi
Ovitek knjige Benedict Damjanovic Bozidar: ZgodbaOKarmi

Comments are closed.