ŽIVLJENJU NAPROTI – Allan James

Naslovnica knjige Allan James - Življenju naproti
Naslovnica knjige Allan James - Življenju naproti
Naslov: ŽIVLJENJU NAPROTI
Avtor: James Allen
Število strani : 100
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-089-1
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-090-7
       

Predstavitev

Čeprav drugih ne moremo oblikovati po lastnih željah, sveta spreminjati v skladu z našimi potrebami ali pa vplivati na zunanje okoliščine, lahko odločamo o svoji notranjosti (naših željah, nagonih, mislih), druge ljudi sprejemamo take kot so, svoj um pa uglasimo z modrostjo, stvarmi in preostankom sveta. Hrupu zunanjega sveta je morda res nemogoče uiti, vedno pa obstaja možnost, da se izognemo nemiru lastnega duha in čeprav moramo upoštevati dolžnosti in obveznosti, ki jih prinaša življenje, se nam jih ni treba bati. Naš um je lahko miren kljub hrupu, ki nas obdaja, naše srce brezskrbno, kljub vsem našim odgovornostim, popoln mir pa je mogoče spoznati tudi sredi največjega trušča.

Pričujočo knjigo sestavlja dvajset poglavij, ki so, kljub občasni tematski nepovezanosti, harmonična. Bralcu bodo pokazala pot do samo-spoznanja in premagovanja lastnih omejitev in življenjskih težav ter mu omogočila, da se povzpne do višav Božanskega Miru.

Del besedila knjige:

KAZALO:

PRAVA SREČA -----------------------------------------9

NESMRTEN ČLOVEK ----------------------------------12

PREMAGOVANJE EGA --------------------------------16

KORISTNOST SKUŠNJAVE ----------------------------21

POŠTEN ČLOVEK --------------------------------------27

RAZSODNOST ------------------------------------------31

VERA KOT TEMELJ DELOVANJA -------------------35

VERA, KI OSVOBAJA ----------------------------------41

MISEL IN DEJANJE ------------------------------------44

MISELNA NARAVNANOST ---------------------------47

SETEV IN ŽETEV --------------------------------------50

VLADAVINA POSTAVE ------------------------------54

VRHOVNA PRAVIČNOST -----------------------------59

KORISTNOST RAZUMA -------------------------------64

SAMODISCIPLINA -------------------------------------69

ODLOČNOST --------------------------------------------75

VELIČASTJE ZMAGE ---------------------------------79

ZADOVOLJSTVO Z LASTNIM POČETJEM ----------83

SVETIŠČE BRATSTVA --------------------------------87

PRIJETNI PAŠNIKI MIRU ------------------------------94

PRAVA SREČA

Vsi ljudje, še zlasti pa tisti, ki želijo spremeniti svet na bolje, bi si morali prizadevati za čudovite življenjske pogoje ter lepoto značaja in življenja, ki se manifestirajo v obliki prijaznosti, pozitivni in plemeniti naravnanosti ter sreči. Če se ne uspemo dvigniti nad nevljudnosti, slabosti in nesrečo, nam pri osrečevanju sveta ne bo pomagala nobena teorija ali teologija. Če smo ves čas osorni in živimo v grehu ali nesreči, bomo bridkost sveta le še povečali, če pa je naše življenje polno prijaznosti in sreče, bomo prispevali k svetovni blaginji. To pravilo velja za vse in ga posameznikova verska prepričanja ne zanimajo.

Kdor se ni naučil biti nežen, radodaren, ljubeč in srečen, ne ve veliko. Čeprav je morda učen in dobro pozna Sveto pismo, mu to pri učenju najpomembnejših življenjskih lekcij ne bo veliko pomagalo. Slednjih se lahko namreč naučimo samo s pomočjo procesa, ki nas bo preoblikoval v plemenito, dobro in srečno osebo. Prijazno vedenje je, kljub antagonizmom zunanjega sveta, nezmotljiv pokazatelj pomirjene duše, priča modrosti in pravi dokaz posedovanja Resnice.

Prijazna in srečna duša je podobna zrelemu, izkušenemu in modremu sadežu, ki z nevidno, a mogočno aromo osrečuje srca ljudi in lepša svet. Vsi, ki si želimo živeti srečno in dostojanstveno življenje, ga lahko začnemo živeti že danes- za to je potrebna le naša odločitev. Ne smemo tarnati nad okoliščinami, ki nam niso v prid, saj je njihov edini namen ta, da nas nečesa naučijo, vsi neljubi pripetljaji, ki so vzrok naše nepotrpežljivosti, pa so nujno potrebni za naš razvoj. Šele takrat, ko se z njimi soočimo in jih premagamo, se lahko učimo, rastemo in zorimo, če temu ni tako, smo si krivi sami.

Prava sreča je posledica dobrih in zdravih življenjskih pogojev, v katerih biva duša in ki si jih z dobroto in nesebičnostjo lahko pridobimo vsi.

Bodi ljubeč do vsakega živega bitja, pozabi na neprijaznost, pohlep in srd, tvoje življenje pa naj vedno prevevajo le nežni vetrovi.

Je to za nas pretežko? Potem bomo še naprej živeli v neugodju in nesreči. Če želimo v bližnji prihodnosti zaživeti življenje polno blagoslovov, potrebujemo le trdno prepričanje, prizadevnost in odločnost.

Malodušnost, razdražljivost, strah in pritožbe ter obsojanje in godrnjanje, so rakaste tvorbe, ki razžirajo našega duha in kažejo na nepravilno duhovno naravnanost. Če imamo katero od teh bolezni tudi sami, jo lahko pozdravimo z drugačnim razmišljanjem in obnašanjem. Svet potrebuje vso našo ljubezen in sočutje, saj je poln bede, ki jo je dovolj tudi brez naših bridkosti. Da, potrebujemo več radosti in sreče, ki ju je v današnjem svetu veliko premalo. Zato je največ, kar lahko podarimo svetu, čudovito življenje in lep značaj. Ta dar, brez katerega je vse ostalo nesmiselno, je izjemen, večen, realen in nepremagljiv ter poln radosti in blaženosti.

Nehajmo pesimistično obsojati krivice, ki se nam godijo. Nehajmo se pritoževati in upirati zlu, ki se skriva v drugih, temveč se osvobodimo vseh krivic in zlobe, ki se skrivajo v nas samih. Tako bomo dosegli duševni mir, pravo vero in resnične spremembe. Če iščemo iskrenost pri drugih, moramo biti iskreni tudi mi. Če želimo svet rešiti bridkosti in greha, se ju moramo najprej osvoboditi sami. Če hočemo imeti srečen dom in življenje, moramo biti najprej srečni sami. Šele takrat, ko spremenimo sebe, lahko začnemo spreminjati svet okoli nas.

»Nehajmo tarnati in žalovati … Ne izgubljajmo se v zavrnitvah, ne napadajmo krivičnosti, temveč se veselimo dobrote.«

Ko bomo spoznali dobro, ki se skriva v nas, se bo vse to zgodilo naravno in spontano.

NESMRTEN ČLOVEK

Nesmrtnost je prisotna tukaj in zdaj in ne v onostranstvu. Je jasno stanje zavesti, v katerem imajo telesni čuti, nestalen duh ter življenjski pogoji in dogodki, minljiv, površen značaj.

Nesmrtnost ne pripada času, zato je v njem ne moremo najti. Pripada Večnosti, ki se ravno tako kot čas, nahaja tukaj in zdaj. Večnost dosežemo takrat, ko nam uspe premagati svoj ego, katerega življenjska energija izvira iz nestalnih in minljivih reči.

Vse dokler ljudje ostajamo ujetniki svojih čustev, želja in minljivih dogodkov naše dnevne eksistence in dokler smo prepričani, da le-ti predstavljajo našo bit, nam bo nesmrtnost ostala neznanka. Želena lastnost, ki jo pogosto zamenjujemo z nesmrtnostjo, je vztrajnost, le-ta pa ni nič drugega kot zaporedje občutkov in dogodkov v nekem časovnem obdobju. Bolj ko bomo živeli, ljubili in se oklepali stvari, ki so namenjene stimulaciji in takojšnji zadovoljitvi ter se prepričevali, da drugačno stanje zavesti ne obstaja, bolj bomo hrepeneli po takšnem življenju. Zato se bomo trudili pregnati misel na ločitev od vsega zemeljskega razkošja, ki nas je v celoti zasužnjilo in postalo neločljiv del nas samih.

Vztrajnost je antiteza nesmrtnosti, ki bo – če se ji prepustimo – vzrok naše duhovne smrti. Njena narava je spremenljiva in nestalna in predstavlja večni ciklus bivanja in umiranja.

Fizična smrt telesa še ne predstavlja človekove nesmrtnosti, saj se duše ne razlikujejo od ljudi. Še vedno nezavedno in mrzlično živijo svoja mala življenja, povezana s spremembami in umrljivostjo. Umrljiv človek, obseden z užitki, bo umrljiv tudi po smrti, v svojem novem življenju pa bo živel brez spominov na preteklost ali poznavanja prihodnosti.

Nesmrten je tisti, ki se uspe distancirati od bežnih stvari in katerega zavest, neodvisna od trenutnih okoliščin in vtisov, je trdna in stanovitna. Naše življenje sestavlja neprestana procesija dogodkov, ki nas premetavajo sem ter tja. Posledica tega je, da ne vemo niti kaj nas čaka niti kaj smo že izkusili. Nesmrten je tisti, ki mu je uspelo izstopiti iz te procesije in jo sedaj le kritično opazuje. S svojega mesta lahko vidi vse kar je pred, za in sredi tistega, čemur pravimo življenje. Ker se več ne identificira niti s čustvenim, neodločnim značajem niti z zunanjimi spremembami časovnega življenja, postane miren opazovalec lastne usode ter usode drugih ljudi in narodov.

Vsakdo, ki je ujet v sanjah in se ne zaveda, da je bil nekoč že buden, ter da ga budnost čaka tudi v prihodnje, je umrljiv in ni nič drugega kot neveden sanjač. Kdor je nesmrten, je podoben človeku, ki se je prebudil iz sanj in ki ve, da je šlo le za sen, bežno iluzijo in ne za stvarnost. Tak človek pozna obe stanji – vztrajnost in nesmrtnost – in se zmore v celoti obvladovati.

Umrljiv človek živi v časovnem ali krajevnem stanju zavesti, ki ima svoj začetek in konec, nesmrten pa v kozmičnem ali božanskem stanju, ki se nikoli ne začne niti konča. Kdor je nesmrten, ostaja v času sprememb uravnovešen in neomajen, njegova fizična smrt pa ne prekine večne zavesti, v kateri biva. Njemu so namenjene sledeče besede: »Nikoli ne bo izkusil smrti,« saj je izstopil iz reke smrtnosti in prebiva v Resnici. Telesa, osebnosti, narodi in svetovi so minljivi, Resnica pa je večna in njen sijaj nikoli ne zbledi. Nesmrten je torej tisti, ki je presegel samega sebe, ki se več ne identificira z egoistično osebnostjo, temveč jo mojstrsko obvlada in se harmonično povezuje z naključno energijo in viri vseh stvari.

Kdor je s srčnim in duhovnim prilagajanjem tem trajnim in nespremenljivim resnicam spoznal večni sijaj življenja v Resnici, ne bo nikoli umrl. Iz njegovega življenja bodo izginile skrbi in razburjenje, pozabljena pa bosta tudi dvom in strah.





PREMAGOVANJE EGA

Ljudje imajo o terminih kot so »premagovanje ega«, »izkoreninjenje želja« in »izničenje osebnosti« pogosto zelo zmedene in zmotne ideje. Nekateri (še zlasti intelektualci, ki so naklonjeni teorijam) menijo, da gre za celovito metafizično teorijo, ki ni povezana z življenjem in vedenjem, drugi pa sklepajo, da gre za postopno uničenje vsega življenja, energije in dejanj ter poskus idealizacije stagnacije in smrti. Tovrstne napake in zmedo, ki se pojavljajo v posameznikovem razmišljanju, lahko odpravi le vsakdo sam, vendar bodo imeli iskalci resnice nekoliko lažje delo od ostalih, saj si bodo celotno zadevo ogledali objektivneje.

Doktrina premagovanja ega je enostavna. Tako preprosta, praktična in dosegljiva je, da bi jo veliko laže razumel petletnik, čigar uma še niso okužile teorije, teološke intrige in spekulativne filozofije, kot pa mnogi starejši ljudje, ki so zaradi zapletenih teorij izgubili stik s preprosto resnico.

Če želimo preseči ego moramo odstraniti in uničiti elemente duše, ki povzročajo razkol, konflikt, trpljenje, bolezen in žalost, istočasno pa ohraniti vse dobre, pozitivne in miroljubne lastnosti. Poglejmo si primer: Ego presežemo takrat, ko nam – z velikim naporom ter mirnim in ljubečim delovanjem – uspe premagati skušnjavo v obliki razdražljivosti ali jeze. Le tistim odličnim posameznikom, ki vztrajajo pri izkoreninjenju sebičnih nagonov ter ohranjanju božanskih lastnosti, bo uspelo anulirati osebnost (vseh osebnostnih elementov) in spoznati Resnico.

Ego, ki ga moramo preseči, sestavlja deset negativnih in skrb zbujajočih elementov:



Ø Poželenje

Ø Sovraštvo

Ø Pohlep

Ø Prepuščanje strastem

Ø Sebičnost

Ø Nečimrnost

Ø Ponos

Ø Dvom

Ø Črnogledost

Ø Zabloda





Naštete elemente je potrebno zavreči oziroma v celoti izkoreniniti, saj predstavljajo bit želja. Istočasno je treba vztrajno gojiti in ohranjati naslednjih deset božanskih lastnosti:



Ø Čistost

Ø Potrpežljivost

Ø Ponižnost

Ø Požrtvovalnost

Ø Samozaupanje

Ø Neustrašnost

Ø Znanje

Ø Modrost

Ø Sočutje

Ø Ljubezen





Našteti elementi so jedro Resnice, z njihovim upoštevanjem postanemo izvrševalci in poznavalci Resnice in njeno utelešenje. Kombinacijo desetih elementov imenujemo Ego ali Osebnost, kombinacijo desetih božanskih lastnosti pa Resnica; njen del in del nesmrtnega Človeka so neosebnost; vztrajnost in stvarnost.

Pri tem ne gre za destrukcijo odličnih, stvarnih in trajnih lastnosti, temveč za izničenje tistih, ki so podle, napačne in začasne. Ne moremo govoriti niti o deprivaciji veselja, sreče in radosti, ker gre v bistvu za učenje veščine, ki nam omogoča konstantno radostno življenje. Gre za to, da zavržemo poželenje, namenjeno izključno uživaštvu, ne pa tudi uživanja samega, za to, da izničimo željo po užitku in ne užitka samega ter zato, da anuliramo sebično hrepenenje po ljubezni, moči in lastništvu nasploh. Gre tudi za ohranjanje vseh stvari, ki ljudi povezujejo v složno skupnost in jih – daleč od tega, da bi želeli idealizirati stagnacijo in smrt – spodbujajo h gojenju lastnosti, ki prinašajo najvišja, najplemenitejša, najučinkovitejša in najtrajnejša dejanja. Če le-ta izhajajo iz enega ali vseh desetih negativnih elementov, brezplodno trošimo svojo energijo in ne skrbimo za svojo dušo, če pa ima naše delovanje korenine v eni ali pa vseh desetih božanskih lastnostih, delujemo resnično modro in smo gospodarji svoje duše.

Če naše življenje povečini sestavlja deset zemeljskih lastnosti in smo gluhi in slepi za duhovne vrednote, nas doktrina samoodpovedi ne bo zanimala, saj bomo v njej videli le popolno uničenje naše biti. Če pa bomo stremeli k življenju, ki je v skladu z desetimi božanskimi lastnostmi, bomo v sijaju in lepoti doktrine prepoznali temelj Večnega Življenja. Spoznali bomo, da lahko na tak način deluje tudi industrija, trgovanje in vlada ter vsaka druga posvetna dejavnost. Naše ravnanje, namera in inteligenca se bodo še dodatno okrepile in povečale ter se hkrati osvobodile bolečine in konflikta.





KORISTNOST SKUŠNJAVE

Duša mora na svoji poti do popolnosti prehoditi tri pomembne faze. V prvi, animalni fazi, človeku zadostuje življenje, v katerem zadovoljuje svoje čute, ne prepozna pa greha in božanske dediščine ter se ne zaveda svojega duhovnega potenciala.

V drugi, dualni fazi, se začne um zavedati obstoja animalnosti in božanskosti, a se ne more odločiti ne za eno ne za drugo. Na tej stopnji ima skušnjava pri razvoju duše zelo pomembno vlogo. Za človeka, ki se ni voljan odpovedati užitkom (ki so bili dolgo časa del njegovega življenja), a kljub temu teži k čistosti in odličnosti duha, se začne obdobje boja, padcev in zmag ter napak in kesanja. To je tudi obdobje, ki še dodatno potencira strah pred njegovo neodločnostjo. Ta faza, skozi katero človeka žene njegova notranja božanska sila, postane na koncu boleča in polna trpljenja. Takrat se duša pripravi na vstop v tretjo fazo, fazo spoznanja, v kateri premaga greh in skušnjavo, ter doseže mir.

Večina ljudi predvideva, da je skušnjava – tako kot tudi zadovoljnost z grehom – trajno stanje. Takšno predvidevanje je napačno, saj gre za minljivo obdobje oziroma izkušnjo, ki jo mora absolvirati vsaka duša. Ali ji bo to uspelo v sedanjem življenju, je odvisno od posameznikovega intelektualnega in duhovnega napora pa tudi od intenzivnosti in gorečnosti, ki ju bo vložil v iskanje Resnice. Enako velja za njegovo spoznanje svetega in božanskega, ki ne obstajata nikjer drugje kot ravno tukaj in zdaj.

Skušnjavo z vsemi dodatnimi težavami lahko tukaj in sedaj premagamo samo z znanjem, saj se mrakobnemu stanju zmore izogniti le povsem razsvetljena duša. Šele takrat, ko v celoti prepoznamo vzrok, čud in pomen skušnjave, lahko le-to premagamo in se prepustimo počitku. Če pa še naprej vztrajamo v nevednosti, nam miru ne bo prinesla niti udeležba na verskih obredih, neštete molitve niti prebiranje Biblije.

Če želimo premagati sovražnika, pa o njegovi moči, taktikah in postavljenih zasedah ne vemo ničesar, bomo nečastno propadli. Še več, postali bomo njegovi ujetniki. Premoč si bomo pridobili le z razkritjem nasprotnikove utrdbe in skrivališča ter poznavanjem lastnih šibkosti, ki bi mu lahko omogočile hitro in lahko zmago. Takšno bojevanje nujno zahteva preučevanje, stalno pozornost in resno introspekcijo, ki človeku omogoča vpogled v nečimrne in sebične motive njegove duše. To je pobožna vojna svetnikov, ki se je udeleži vsaka duša, prebujena iz dolgega sna animalnih užitkov.

Ljudje smo na splošno žrtve dveh iluzij, ki nam onemogočajo zmago in naš boj podaljšujejo v neskončnost: prva iluzija je, da vse skušnjave prihajajo od zunaj, druga pa, da se človek v njih znajde zaradi svoje dobrote. Dokler verujemo v resničnost omenjenih iluzij, naša duhovna rast ni mogoča, kakor hitro pa se tega verovanja otresemo, okusimo zmagoslavje, duhovno radost in mir.

Pravi resnici, ki morata nadomestiti zgoraj zapisani iluziji, sta: vse skušnjave prihajajo od znotraj in človek je na preizkušnjo postavljen zaradi zla, ki je v njem. Prepričanju, da skušnjave povzročajo Bog, hudič, zli duhovi ali drugi zunanji dejavniki, se je treba zato dokončno odpovedati.

Vir in vzrok vseh skušnjav leži v naših notranjih željah. Če so le-te brezgrešne ali jih izkoreninimo, bodo zunanje sile povsem nemočne, ker so želje le povod, nikakor pa ne vzrok skušnjave. Ta se namreč skriva v izzvani žrtvi sami. Če bi bil vzrok skušnjave v zunanjih dejavnikih, bi ji bili podvrženi vsi posamezniki enako. Prav tako bi jo bilo nemogoče premagati, človeštvo brez upanja pa bi bilo obsojeno na večno mučenje. Tako vzrok kot rešitev skušnjave leži v nas in naših željah. Če jo želimo premagati, moramo svoje želje najprej očistiti grehov. Skušnjavi namreč podležemo zaradi stanja duha ali notranjih želja, ki so po našem prepričanju brezbožne. Takšne želje so se morda v nas potuhnile za dolgo časa, zato mislimo, da so za vedno izginile. Potem pa jih nenadoma prebudi katera od zunanjih okoliščin, ki zahteva takojšnjo uresničitev in že imamo skušnjavo.

Naša notranja dobrota ni nikoli postavljena na preizkušnjo; le zlo, ki je v nas, lahko postane žrtev skušnjave, katere merilo je natančen pokazatelj naše zlobe. Skušnjava se ogiba čistega srca; ko neprimerne želje izbrišemo iz srca, se nam nekoč želene stvari več ne zdijo pomembne, zato nad nami nimajo nobene moči. Skupaj z njimi pa se znebimo tudi skušnjave, ki poštenjaka ne bo nikoli mogla zapeljati v krajo, pa naj bo priložnost še tako mamljiva. Človek z zdravim tekom se kljub slastni hrani in vinu ne bo vdal požrešnosti ali pijanosti. Razumevajoč posameznik, čigar um svoj mir črpa v notranjih vrlinah, ne more biti žrtev jeze, razdraženosti ali maščevalnosti, vse zvijače in uroki pa so za čisto srce le prazne marnje.

Skušnjava nam razkriva šibke točke grešnosti in nevednosti in nas spodbuja k višjim ravnem znanja in čistosti. Brez skušnjav se duša ne more razvijati in krepiti; ne more postati modrejša in krepostnejša; vendar pa odsotnost skušnjav še ne pomeni mirnega in izpolnjenega življenja. Z razumevanjem in premagovanjem skušnjav si lahko zagotovi popolnost vsakdo od nas, le vse sebične in neprimerne želje, ki nas imajo v oblasti, moramo biti pripravljeni žrtvovati. Zato moramo neutrudno iskati Resnico in vedeti, da vsi, ki so podvrženi skušnjavi, Resnice ne razumejo in se imajo še veliko naučiti.

Če smo njena žrtev sami, moramo vedeti, da pravzaprav skušamo sami sebe. »Vsak človek je skušnjavi podvržen takrat, ko se mu izmikajo želene reči,« pravi apostol Ivan. Razlog, da se ji pustimo zapeljati je v naši lastni živalskosti, ki se ji ne želimo odreči; v našem nepravem, umrljivem egu, ki oropan vsega znanja išče le takojšnjo zadovoljitev; v egu, ki ne pozna Resnice niti nobenega božanskega principa. Takšen ego nam ne prinese nič dobrega, saj želje, preobilje in kesanje prinašajo le trpljenje.



Trišna, tvorec poželenja in skušnjav

vedno goreče čaka, skrit v temi, preži na naše sanje.

Popačen ego se skriva povsod in ustvarja svet,

ki se zdi slep za dojemanje sprememb,

gluh za zvoke resnice, ki mu igrajo iz daljnih

indrinih nebes, nem za klice resničnega življenja.

Napačna življenjska filozofija prinaša

vse več konfliktov in strasti, ki povzročajo zlo v ljudeh.

Kljub žalovanju ubogega, prevaranega srca in

točenju slanih solza vse bolj besnijo strasti,

zavidanje, jeza, sovraštvo.

Svet vidi, kak v resnici si, a s ponavljanjem

starih vzorcev se nič ne spremeni.



Vzrok vsega trpljenja, brezupa in vseh bolečin je naš varljivi ego. Ko se mu bomo pripravljeni odpovedati, razkriti vso njegovo sebičnost, slabosti in nevednost ter priznati njegovo slepoto, bomo vstopili v življenje samospoznanja in samoobvladovanja. Začeli se bomo zavedati lastne dobrote in naše božanske narave, ki je ne zanima zadovoljitev užitkov, temveč biva v večni radosti in miru, kjer ni prostora za trpljenje in skušnjave. Če se bomo dan za dnem na vso moč trudili postati del notranjega Božanstva, bo prišel čas, ko bomo lahko skupaj z Njim, ki ga občudujejo milijoni, razume nekaj redkih posameznikov, sledi pa mu peščica, rekli: »Hudič me skuša, a me ne more zapeljati.«







POŠTEN ČLOVEK

V življenju vsakega človeka z visokimi moralnimi načeli pride čas, ko sta njegova vera in znanje izpostavljena največjim preizkušnjam. Te posledično pokažejo, ali je dovolj močan, da živi v Resnici in se pridruži svobodnim ali pa da bo zaradi nemoči še naprej suženj in plačanec krutega tirana, Ega.

V času preizkušnje imamo dve izbiri: ker se nam skušnjava zdi preveč zapeljiva, še naprej živimo v udobju in obilju, ali pa vztrajamo na pravi poti in privolimo v revščino in neuspeh. Pomembnost preizkušnje je tolikšna, da mislimo, da si bomo z napačno izbiro zagotovili materialno bogastvo, s pravilnim izborom pa si za vselej uničili življenje.

Pogosto podležemo skušnjavi tudi zaradi hudih obetov, ki nas čakajo na Poti Pravičnosti. S tem, ko se velikanski preizkušnji postavimo po robu, dokažemo svojo premoč nad skušnjavo, ki nam v svetli angelski preobleki šepeta na uho: »Pomisli na svojo ženo in otroke, pomisli na vse, ki so odvisni od tebe. Jih boš razočaral, osramotil in izstradal?«

Zmagovalec tega dvoboja mora biti resnično močan in trden, nagrada pa je takojšen dvig na višjo raven življenja, kjer bomo lahko z duhovnimi očmi videli resnično lepoto stvari. Namesto domnevno neizogibne revščine in uničenja bomo dosegli velikanski uspeh, naše srce bo mirno, vest pa čista. Nasprotno bo poražencu dvoboja obljubljeno blagostanje ostalo nedosegljivo, njegovo srce in vest pa ne bosta imela miru.

Kdor dela prav, bo na koncu zmagovalec, tisti, ki dela napak, pa ne bo nikoli uspel, kajti »Zakonitosti, ki nas vodi do Pravičnosti, ne more na koncu nihče zanikati ali se ji ogniti.«

Razlog, da je poštenjak močnejši od strahu, neuspeha, revščine, sramote in onečaščenja, je v pravičnosti, ki je srž vseh stvari in v Veličastni Postavi, ki je dobra. Nek poet je o tem dejal:



Vse se začne in konča z Ljubeznijo,

s katero dosežemo mir in sprejmemo pravila.



Kdor zaradi strahu pred izgubo užitkov ali materialnega udobja zanika svojo notranjo Resnico, bo ranjen, oropan, degradiran in poteptan, saj bo pred tem ranil, oropal, degradiral in poteptal svoj lastni, odličnejši jaz. Kdor je stanoviten in pošten, pa ne bo žrtev takih negativnosti, saj z zanikanjem svojega strahopetnega ega zatočišče poišče v Resnici. Človek ne postane suženj zaradi kazni ali okov, temveč ga takega napravi dejstvo, da je suženj.

Strahopetnost, obtožbe in zloba ne vplivajo na pravičnega človeka, saj ta na njihove klice ne odgovarja z grenkobo in se mu pred njimi ni treba braniti ali dokazovati svoje nedolžnosti. Že sama nedolžnost in integriteta sta zadosten odgovor na stvari, ki mu jih lahko prinese sovraštvo, do živega pa mu ne morejo niti mračne sile, ki jih je premagal sam v sebi. Tak človek vse negativne reči obrne v svoj prid in zmore v temi najti svetlobo, v sovraštvu ljubezen in v nepoštenosti poštenost. Strahopetnost, zavidanje in popačena resnica služijo le temu, da še bolj osvetlijo njegov dragulj Resnice in poveličujejo njegovo posebno in čudovito usodo.

Poštenjak se mora zato veseliti svoje utrujenosti in biti hvaležen za priložnost, da dokaže zvestobo plemenitim načelom, ki jih zagovarja. »Zdaj je čas za našo veliko priložnost! Danes bo zmagala Resnica! In ne bom se ji odpovedal, pa čeprav izgubim ves svet!« Takšno razmišljanje mu bo omogočilo, da zlo vrača z dobrim in da bo usmiljen do grešnika.

Čeprav se morda na začetku zdi, da so obrekovalci, opravljivci in grešniki uspešni, pa na koncu vedno prevlada Zakon Pravičnosti. Z njegovo pomočjo ne more poštenjaka – kljub morebitnemu začasnemu neuspehu – premagati nobeno orožje.





RAZSODNOST

Za duhovni razvoj je izjemnega pomena še ena lastnost, razsodnost.

Naš duhovni napredek bo boleče počasen in negotov, vse dokler vanj ne vstopi razsodnost. Brez tovrstnega preizkušanja, dokazovanja in iskanja bomo tavali v temi, nesposobni razlikovati med stvarnim in nestvarnim, snovnim in nesnovnim, ter neresničnim in resničnim, animalno dušo pa bomo po pomoti imeli za duha Resnice.

Slepec, ki ga pustimo na neznanem kraju, zmore najti pot tudi v temi, vendar brez zmede, bolečih padcev in odrgnin ne bo šlo. Brez razsodnosti smo mentalno slepi, naše življenje, podobno tavanju v temi, pa je prava zmešnjava, v kateri ne ločimo greha od vrline, dejstev od resnice, mnenj od principov in v kateri se ideje, dogodki, ljudje in stvari zdijo povsem nepovezani.

V našem umu in življenju ne bi smela vladati zmeda. Pripravljeni bi morali biti na soočenje z vsako duševno, materialno in duhovno težavo, ne pa da se v trenutkih tako imenovane nesreče zapletamo v mreže dvoma, neodločnosti in negotovosti. V težavnih situacijah bi morali ostati trdni; takšna mentalna pripravljenost in moč pa sta možna le s pomočjo razsodnosti, ki jo razvijemo s stalno analitično vadbo.

Um je kot mišica, ki se razvija z uporabo, zato marljiva vadba razuma, ne glede na smer, v katero ga razvijamo, krepi naše mentalne sposobnosti in moči. Sama kritična sposobnost se razvija in utrjuje s stalnim primerjanjem in analiziranjem idej in mnenj drugih ljudi. Vendar pa je razsodnost nekaj več kot sama kritičnost. Je duhovna značilnost brez najpogostejših spremljevalcev – krutosti in egoizma – ter vrlina, ki nam stvari pomaga videti take, kot so in ne take, kot bi si jih želeli.

Razsodnost je duhovna značilnost, ki jo lahko razvijemo samo z metodami kot so izpraševanje, preučevanje in analiziranje lastnih idej, mnenj in dejanj. Namesto da bi neusmiljeno kritizirali mnenja in vedenje drugih, bi se morali z vso resnostjo zazreti vase. Pripraviti bi se morali na izpraševanje ter na natančen in logičen preizkus lastnih mnenj, misli in dejanj, saj bomo le tako razvili razsodnost, ki ne mara zmede.

Še preden se podamo na pot tovrstnega mentalnega urjenja, moramo svojega duha pripraviti na učenje. To ne pomeni, da se moramo podrediti drugim, temveč da zmoremo opustiti stare miselne vzorce, če se ti v procesu samoanalize pokažejo kot napačni. Kdor pravi: »Prav imam!« in ne dopušča dvoma v napačnost svojega stališča, je nerazsoden in bo še naprej suženj svojih nagonov in predsodkov. Kdor pa se ponižno sprašuje: »Imam prav?«, nato pa tehtno in z ljubeznijo do Resnice, še naprej dvomi v svoja stališča, je razsoden in bo sposoben resnico ločiti od neresnice.

Če želimo postati razsodni, a si ne upamo dvomiti v lastno mnenje in kritično razpravljati o svojih stališčih, bomo morali najprej postati pogumni.

Preden lahko razumemo Čisti Princip Resnice in njene vserazkrivajoče svetlobe, moramo biti neustrašni in zvesti samim sebi.

Bolj ko skušamo Resnici priti do dna, bolj svetla postaja, saj ji raziskovanje in analize ne škodijo.

Bolj ko drezamo v napako, tem večja postaja in v dobrem, prodornem razmišljanju ne more preživeti.

»Dokazovanje vseh stvari« pomeni sprejemanje dobrega in zavračanje zla.

Razsodnosti se učimo s prodornostjo in meditacijo; kdor je razsoden, bo spoznal večno Resnico.

Zmeda, trpljenje in duhovna tema sledita lahkomiselnemu.

Harmonija, blagoslov in Luč Resnice spremljajo razumnega.

Slepi nagoni in predsodki so nerazsodni in so ti, ki še vedno križajo Jezusa in na prostost izpuščajo Barabo.





VERA KOT TEMELJ DELOVANJA

Nauk modrecev namenja veri, ki ima veliko vlogo v vseh religijah, posebno mesto. Jezus pravi, da je verovanje za odrešitev ali regeneracijo nujno potrebno, Buda pa uči, da je pravo verovanje prvi in najpomembnejši korak na Poti do resnice, brez katere ni pravilnega ravnanja. Zato tisti, ki se ni naučil ravnanja in obvladovanja samega sebe, ne razume niti najbolj preproste Resnice.

Vera, o kateri govorijo Veliki Učitelji, ni del posebne šole, filozofije ali religije, temveč je globina uma, ki določa celoten tok posameznikovega življenja. Vera in delovanje, ki določata druga drugo, sta zato neločljivi komponenti.

Vera je bistvo celokupnega delovanja posameznika in se takšna, kot je v njegovem srcu in umu, odraža tudi v njegovem življenju. Vsak posameznik deluje, misli in živi v popolnem skladu s svojimi prepričanji, ki so zakoreninjena v njegovem egu. Takšna je naravna zakonitost uma, ki onemogoča istočasno verovanje v dve nasprotujoči si stvari. Nemogoče je istočasno verjeti v pravico in krivico, sovraštvo in ljubezen, mir in vojno ali ego in resnico. Vsak posameznik verjame v eno ali drugo, nikoli pa v oboje – kaj je tisto, v kaj veruje, pa lahko ugotovimo na podlagi njegovega vsakodnevnega ravnanja. Kdor verjame v pravico, ta večni in neuničljiv Princip, se ne bo nikoli odzval s pravičniško ogorčenostjo. Na krivice, ki se dogajajo v življenju, ne bo reagiral cinično in pesimistično, v času skušnjav in težkih situacij pa bo miren in brez skrbi. Ker verjame v pravičnost ve, da je vse nepravično hitro minljivo in samo navidezno in drugače niti ne more ravnati.

Kdor se neprestano razburja zaradi krivic, ki se dogajajo soljudem, govori o tem, kako krivični so do njega drugi, ali žaluje zaradi pomanjkanja pravičnosti v svetu, s svojim vedenjem in razmišljanjem samo še potrjuje lastno vero v nepravičnost. Čeprav morda tega ne pove naglas, je globoko v srcu prepričan, da v vesolju prevladujeta zmeda in kaos. Zaradi tega biva v bedi in nemiru, njegovo delovanje pa je napačno.

Še enkrat moramo poudariti, da se tisti, ki veruje v trdnost in moč ljubezen, ter v vseh okoliščinah ostaja zvest svojemu prepričanju, od verovanja ne oddaljuje, temveč ga deli s svojimi sovražniki in prijatelji. Kdor kleveta in obsoja ter omalovažuje druge ali se do njih prezirljivo obnaša, ne veruje v ljubezen, temveč v sovraštvo. Čeprav morda z jezikom ali peresom poveličuje ljubezen, je v vsem v njegovem ravnanju moč videti le vero v sovraštvo.

Kdor veruje v mir, je miren in se ne bo nikoli zapletel v prepir. Ker je videl veličastnega angela miru, zla ne bo poplačal z zlom, še manj pa bo častil demone nasilja. Hujskač, ljubitelj argumentiranja in tisti, ki na vsako provokacijo odgovarja s samoobrambo, pa veruje v nasilje in noče imeti z mirom nobenega opravka.

Tisti, ki veruje v Resnico, zataji samega sebe. To pomeni, da se njegovo življenja ne vrti okoli nagonov, želja in stvari, ki zahtevajo takojšnjo zadovoljitev, temveč okoli Resnice ter razumnega, čudovitega in krepostnega življenja. Kdor veruje v lasten ego, se osredotoča na vdajanje užitkom in zadovoljevanje le-teh, zaradi česar so njegovi stalni spremljevalci nečimrnost, razočaranja, žalost in ponižanja.

Ta, ki veruje v Resnico, ne trpi, saj se je odpovedal egu, ki je vzrok vsega trpljenja.

Prepričali se bomo, da vsak človek veruje ali v stalne in večne Principe, ki njegovo življenje usmerjajo na pot zakona in harmonije ali pa v njihovo negacijo, ki se kaže kot kaos v življenju soljudi in njegovem lastnem življenju.

Vera v božanske Principe Pravičnosti, Sočutja, Ljubezni, je pravo verovanje, ki temelji na pravičnem ravnanju, in jo je učil Buda ter verovanje o odrešitvi, ki ga uči krščansko Sveto pismo. Kdor veruje, si bo celotno življenje zgradil na temelju omenjenih Principov in na ta način poskrbel za svoje srce ter izpopolnil svoje bivanje.

Verovanje v negacijo božanskih Principov vse religije označujejo kot nevernost, ki se manifestira v grešnem, težavnem in nepopolnem bivanju.

Pravo Prepričanje vodi v krepostno življenje, napačno pa v bivanje polno greha, bolečine, napačnih odločitev, bede in nemira. »Prepoznali jih boste po njihovih sadovih.«

Veliko se govori o »verovanju v Jezusa«, a kaj to sploh pomeni? Pomeni vero v njegove besede, v izpovedane in živete Principe ter v njegove zapovedi in eksemplarično življenje v popolnosti. Kdor trdi, da veruje v Jezusa, hkrati pa je njegovo življenje polno poželenja in samozadovoljitev ali sovraštva in obsojanja, vara samega sebe. Tak človek ne veruje v Jezusa, temveč v lasten, animalen ego. Verni služabnik, ki z veseljem izvršuje mojstrove zapovedi in se drži njegove besede, živi življenje brez greha. Glavni preizkus vere v Jezusa je vprašanje: »Se držim njegovih zapovedi? Sveti Janez pravi: »On, ki pravi: Poznam ga (Jezusa), a se ne drži Njegovih Zapovedi, je lažnivec, v njegovih besedah pa ni niti kančka resnice. Prava Božja resnica se bo izpolnila v človeku, ki se drži njegove besede.«

Nepristranska analiza bo pokazala, da je verovanje vir vsega človeškega ravnanja. Vsaka misel, vsako dejanje in vsaka navada je neposreden rezultat utrjenega prepričanja posameznika, ki lahko svoje navade spremeni le takrat, ko spremeni prepričanje. Česar se oklepamo in v čemer se urimo, v tisto verjamemo. Ko v neko stvar ne verujemo več, se ji odpovemo, tako kot se odpovemo ponošenemu oblačilu. Ljudje se oklepamo poželenja, laži in nečimrnosti, ker smo prepričani, da nas osrečujejo, vendar nas grehi prenehajo težiti šele takrat, ko začnemo verjeti v božanske značilnosti kot sta brezgrešnost in ponižnost.

Kdor veruje v premoč Resnice, bo obvarovan napak. Ker veruje v Svetost ali Popolnost, bo obvarovan greha. Ker veruje v Boga, bo obvarovan zla: njegovo življenje je manifestacija lastnega prepričanja. Ni nam treba poznati posameznikovega teološkega prepričanja, ker le-to nima nobenega pomena. Kaj nam pomaga verovanje, da je Jezus umrl za nas, ali da je Jezus Bog, ali da ga »vera opravičuje«, če bomo še naprej živeli v svoji nizkotni, grešni naravi? Pomembno je eno samo vprašanje: »Kako živimo?« oziroma »Kako se obnašamo v času preizkušenj?« Odgovor na to vprašanje nam bo povedal, ali verujemo v sile zla ali v sile Dobrega.

Če verujemo v slednje, živimo dobro, duhovno ali pobožno življenje, saj Dobro enačimo z Bogom in je dobro resnično Bog Sam. Če trdno in neomajno verjamemo v nadvlado Dobrega, se bomo odpovedali vsem grehom in bedi.





VERA, KI OSVOBAJA

Nekateri pravijo, da sta celotno življenje in značaj posameznika rezultat njegovih verovanj, drugi spet menijo, da je človekovo življenje od njegovega verovanja povsem neodvisno. Obe trditvi sta pravilni. Nejasnost in kontradiktornost obeh trditev je vidna in jo lahko hitro razpršimo šele takrat, ko spoznamo, da gre za dve povsem različni obliki verovanj: eno je razumsko verovanje, drugo pa srčna vera.

Razumsko ali intelektualno prepričanje ni temeljno in vzročno, temveč površno in posledično in – kot lahko vidi vsak, še tako površen opazovalec – na oblikovanje posameznikovega značaja nima nobenega vpliva. Za primer vzemimo pol ducata mož katerekoli veroizpovedi. Kljub temu, da si delijo in zagovarjajo isto teološko prepričanje, se njihovi značaji med seboj močno razlikujejo: nekdo je lahko plemenit, drugi nizkoten, tretji je morda nežen in prijazen, četrti pa robat in togoten. Eden izmed njih je lahko pošten, drugi nepošten, tretji se bo vdajal svojim razvadam, ki jih bo nekdo drug sovražil in tako naprej. Vidimo torej, da teološko prepričanje v človekovem življenju nima pomembne vloge.

Teološko prepričanje je kvečjemu intelektualno prepričanje ali pogled na svet. Bog, Biblija in vse ostalo, ima globoke korenine v posameznikovi najgloblji notranjosti in je zakrito, tiho in skrito prepričanje njegovega srca, odgovorno za oblikovanje in ustvarjanje njegovega celotnega življenja. Čeprav je teologija vseh šestih mož ista, se lahko le-ti glede najpomembnejših srčnih zadev med seboj močno razlikujejo.

Kaj sploh pomeni srčna vera?

Je vse tisto, kar ljubimo, za kar skrbimo in negujemo v svoji duši. Srčno prepričanje ljubimo se ga oklepamo, ga negujemo in navsezadnje prakticiramo zato, ker vanj verjamemo. Naše življenje je rezultat našega prepričanja, nima pa nobene zveze z določeno vero, ki je del našega intelektualnega prepričanja. Nekdo se lahko slabih in nemoralnih reči oklepa, ker vanje verjame, nekdo drug pa jih zavrača, ker vanje ne veruje več. Ko v nekaj prenehamo verovati, tega več ne potrebujemo. Prepričanje ima zato vedno prednost pred dejanjem, kar pomeni, da so naša dejanja in življenje v celoti izključno rezultat našega prepričanja.

Duhovnik in rabin, ki ne pomagata ranjenemu in ubogemu človeku, brez dvoma verujeta v teološke doktrine svojih prednikov – v svoja intelektualna prepričanja, torej – ker pa v svojem srcu ne verjameta v milost, živita in delujeta v skladu s svojimi prepričanji. Dober samaritan, ki ima ali pa tudi nima določenih teoloških prepričanj, pa deluje v skladu s svojim srcem, ki mu narekuje milostno ravnanje.

Lahko potrdimo, da na naše življenje vplivata le dve prepričanji oziroma verovanji: vera v dobro in vera v zlo.

Če verujemo v dobre stvari, dobro ljubimo in v skladu z njim tudi živimo, če verjamemo v grešne in sebične reči, pa bomo le-te tudi ljubili in se jih držali. Drevo prepoznamo po njegovih sadovih.

Naše prepričanje o Bogu, Jezusu in Bibliji je ena stvar, naše življenje, ki se kaže skozi naša dejanja, pa nekaj drugega. Zato teološko verovanje nima nobenih posledic. Pokazatelj srčnega verovanja v dobro ali slabo so le naše misli, dejanja in odnos do drugih.



MISEL IN DEJANJE

Kar je sadež za drevo ali voda za izvir, je dejanje za misel. Slednja se ne manifestira nenadoma in brez vsakega razloga, temveč se pojavi kot posledica dolgega in tihega zorenja, kot zaključek skritega procesa, ki je bil dolgo časa njegova gonilna sila. Oba, sadež z drevesa in voda, ki teče med skalovjem, sta rezultat kombinacije delovanja naravnih procesov v zraku in na zemlji, ki so v dolgotrajnem, skrivnem sodelovanju proizvedli ta fenomen. Tako čudovito razsvetljenje kot mračen greh sta posledica misli, ki so se dolgo časa kalile v našem umu.

Nenaden padec posameznika, v katerega smo verjeli in ki je, v uri preizkušnje, verjel v svojo trdnost, ni niti nenaden niti neosnovan. To ugotovimo takoj, ko prepoznamo vzorec njegovega razmišljanja. Padec je bil le zaključek, končni rezultat misli, ki se je v umu najbrž zasidrala pred davnimi leti. Tak človek je napačni misli najprej dovolil vstopiti v svoj um, nato jo je ob drugem, tretjem prihodu pozdravil in ji dopustil, da se zasidra v njegovem srcu. Postopoma se je nanjo navadil, jo začel ceniti, negovati in čuvati. Na koncu je pridobila takšno moč, da je pritegnila priložnost, iz katere se je rodilo določeno dejanje. Tako kot propade veličastna zgradba, katere temelje neutrudno spodkopava voda, na koncu propade tudi močan človek, ki je slabi misli, ki na koncu spodkoplje njegov značaj, dovolil vstopiti v svoj um.

Z ugotovitvijo, da so grehi in skušnjave naraven rezultat našega mišljenja, nam je dan tudi način, s katerim jih lahko premagamo. Zmaga postane možna, in slej ko prej tudi stvarna. Ko sprejemamo, cenimo in mislimo pozitivne in dobre ali pa negativne in slabe misli, le-te tudi krepimo in k sebi privabljamo priložnosti, ki nam omogočajo določen način delovanja.

»Nič ni skrito, kar bi moralo biti razkrito.« Po zakonitostih gonilne sile, ki je del vesolja, na koncu vsaka misel ki jo negujemo, prinese dober ali slab(odvisno od njene narave), rezultat. Tako božanski Učitelj kot nagonska oseba sta proizvod misli, ki so rezultat že zdavnaj posejanih, zalivanih, varovanih in oskrbovanih semen v njunem srčnem vrtu.

V dvoboju z grehom bomo zmagali le takrat, ko bomo očistili svoje misli. Če bomo dan za dnem v tišini duše in izvrševanju svojih obveznosti uspeli preseči vse zmotne nagnjenosti ter jih nadomestil s pozitivnimi, jasnimi mislimi, bomo namesto zlobe sejali dobroto. Privlačimo lahko le tisto, kar je v skladu z našo naravo. Kdor se v srcu ne bo odzval skušnjavi, ga le-ta ne bo mogla z ničimer premamiti.

Zato bralec, skrbno neguj svoje misli, saj bo tisto, o čemer razmišljaš danes – dobro ali slabo – nekoč postalo stvarnost. Če neutrudno stražiš pred vhodom svojega uma in grešnim mislim onemogočaš vstop, hkrati pa se obdajaš z ljubečimi, čistimi, močnimi in čudovitimi mislimi, bo tvoja žetev prinesla nežna, sveta dejanja in te nobena skušnjava, na katero boš naletel, ne bo našla neoboroženega ali nepripravljenega.

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige Allan James - Življenju naproti
Ovitek knjige Allan James - Življenju naproti

Comments are closed.