ZLATA NIT RESNICE – Teodora Taj

Naslovnica knjige: TeodoraTaj - Zlata nit resnice
Naslovnica knjige: TeodoraTaj - Zlata nit resnice
Naslov: ZLATA NIT RESNICE
Avtor: Teodora Taj
Število strani : 138
Format: A5
Vezava: Trda
ISBN: 978-961-246-174-4
Vezava: Broširana
ISBN: 978-961-246-175-1
       

Predstavitev

Zlata nit resnice je priročnik za iskalce duhovnih resnic in za vse, ki iščejo nova duhovna spoznanja. Seznani nas s tistimi praksami delovanja, ki nas zbližujejo z duhovnim svetom in z njegovimi pravili. Na preprost in širšemu bralstvu razumljiv način razlaga glavne smernice, ki naj bi se jih držali v prizadevanju za duhovno rast in za dvig zavesti. Razkriva nam mehanizme preko katerih se lahko vsakodnevno soočamo z izzivi sveta, v katerem živimo.

Del besedila knjige:



Zahvala



Z ljubeznijo se zahvaljujem vsem božanskim bitjem za pomoč in spodbudo pri pisanju ter za številna sporočila. Z odprtim srcem se zahvaljujem svojemu možu za navdih, ljubezen in podporo. Zahvaljujem se tudi vsem posameznikom, ki so mi z nasveti pomagali odkrivati življenjske resnice.



Teodora Taj



Kazalo:

Kazalo:

Bralcem na pot ... 9

Smernice ... 14

1. Zaupaj Bogu! ... 17

Zaupanje božanski sili ... 17

Pozitivno razmišljanje ... 21

Zahvaljevanje ... 28

Podoživljanje dogodkov ... 29

Molitev ... 31

Vilinska sporočila ... 40

2. Veseli se in ljubi! ... 48

Občutenje veselja in ljubezni ... 48

Tehnike samopomoči ... 55

Veselje in smeh ... 57

Nagrade bojevnikom na duhovni poti ... 59

Ljubezen do otrok ... 60

3. Bodi umirjen! ... 69

Notranji mir ... 70

Samota ... 74

Meditacija ... 76

Zdravljenje notranjih ran ... 80

4. Neguj svoje telo! ... 83

Gibanje ... 84

Blagoslavljanje hrane ... 87

Prekomerno ukvarjanje s hrano ... 89

Razstrupljanje telesa ... 92

5. Uravnovesi duhovno z materialnim! ... 93

Služba ... 95

Sanje ... 97

6. Odrekaj se! ... 101

Odrekanje pretiranemu ukvarjanju s samim sabo ... 101

Odrekanje vsiljivim novicam ... 102

Odrekanje osebni zgodovini ... 104

Odrekanje utesnjujočim medosebnim stikom ... 108

Odrekanje negativnim mislim, besedam in čustvom ... 116

7. Misli na svojo smrt! ... 124

Potovanje v svet mrtvih ... 125

Za konec ... 134

Literatura ... 135



Bralcem na pot

Zlata nit resnice združuje vsa najbolj pomembna dognanja, do katerih sem prišla na svoji duhovni poti. Združiti in zapisati jih se mi je zdelo pomembno predvsem zato, ker sem prebrala obilje duhovne literature ter pri tem ugotovila, da je precej knjig napisanih zavajajoče do bralcev bodisi namerno, ker se na takšen način množi zlo na zemlji ali pa zaradi nevednosti avtorjev. Vsa dognanja, do katerih sem se dokopala z lastnim izkustvom, so se mi zdela pomembna in sem jih beležila predvsem zase, da bi mi to znanje nikoli ne ušlo in bi se v trenutkih šibkosti lahko vedno znova zatekala v svoje zapiske po modrost in spodbudo. Zlato nit resnice sem pisala najprej sama sebi. Verjamem pa, da bo koristila tudi vam in zato se je znašla v vaših rokah. V njej sem svoja osebna spoznanja in izkušnje združila z mnogimi dognanji avtorjev, ki so že davno pred mano posegali na to področje. Največji vtis so name naredila dela Carlosa Castanede in Wayna W. Dyerja, od slovenskih avtorjev pa so me navdušila dela Martina Kojca, Jerneja Mehleta in Alana Aste. Vpliv vseh teh piscev se odraža tudi v knjigi, saj so mi pomagali do številnih novih spoznanj.

V Zlati niti resnice imenujem ljudi, ki stopijo na duhovno pot, bojevniki. Morda se sprašujete, zakaj sem uporabila prav ta izraz. K besedi bojevnik sem se zatekla, ker se mi zdi za posameznike, ki se podajo na duhovno pot najbolj primerna. Vsak od nas mora prehoditi svojo pot in vsak od nas je postavljen pred številne preizkušnje. Kadar se začnemo ukvarjati z duhovnostjo, se spopadamo s številnimi izzivi, prav tako kakor pravi bojevnik. Na duhovni poti se najprej bojujemo sami s sabo. To pomeni, da vsak dan premagujemo lastno lenobo in opravljamo številne dejavnosti za napredek v lastnem duhovnem in osebnem razvoju. Gre za trdovratno borbo s samim sabo, v kateri razvijamo samodisciplino in spreminja-mo svoj način razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Sama se počutim kot prava bojevnica vsakič, ko se v dežju, snegu ali vročem soncu odpravim ven in vre-menskim okoliščinam navkljub pretečem več kilome-trov. Kot bojevnica se počutim tudi kadar odganjam negativne misli in jih nadomeščam s pozitivnimi.

Tisti posamezniki, ki vsakodnevno uspešno bojujemo bitko s samim sabo, pa se srečujemo še z ovirami od zunaj, kajti spremembe v nas samih začno opažati tudi ljudje v naši okolici. Nekatere začne motiti, da postajamo drugačni od večine ljudi in začno pre-izkušati našo vztrajnost. Tako se ne borimo več samo sami s sabo, temveč še s svojo okolico. Pravi bojev-niki postanemo, ko uspemo ohraniti popolno notra-njo mirnost, čustveno neprizadetost in mentalno jasnost v vsaki situaciji. Kot bojevniki se ne za-pletamo več v prepire, ker vemo, da vsi prepiri vodijo v poraz. Na vse negativne ali celo uničujoče pripombe se samo prisrčno nasmejemo in se previdno umakne-mo. Tako premagujemo lastno agresivnost in se odre-kamo jezi ali drugim negativnim čustvom.

Bojevnik ima tri orožja: misli, besede in dejanja. Spreten bojevnik ta orožja uporablja sebi v prid in v dobro svojih bližnjih. Nespreten ali len bojevnik pa lahko podleže že enemu samemu od teh orožij.

Najboljši bojevniki so seveda tisti, ki na duhovni poti ne klonejo in vztrajajo kljub morebitnim porazom, s katerimi se utegnejo soočiti. Zanje je vsak neuspeh samo dokaz, da imajo še eno možnost za zmago. Bojevniška pot je težka in zahteva veliko naporov in vztrajnosti. Bojevnik na tej poti stori vse, da bi dosegel en sam cilj: razsvetljenje svoje duše. Morda obstaja tudi lažja pot do tega cilja. Ne vem. Upam in želim si, da bi obstajala lažje dosegljiva verzija razsvetljenja, vendar mi je do danes ni še nihče niti pokazal niti predočil.

Kadar stopimo na duhovno pot, se znajdemo pred številnimi vprašanji in preizkušnjami. V poplavi različnih razlag pa je včasih težko najti resnico. Pri odločanju za različne duhovne prakse se je najbolje držati nekaterih osnovnih smernic, ki preprečijo, da bi zašli v slepo ulico. Poslužujmo se tistih duhovnih praks, ki na nas delujejo dobro, hkrati pa z njimi ne povzročamo škode drugim ljudem ali našemu okolju. Torej najprej gledamo na svoje dobro in ko poskrbimo za svoj napredek, se šele lahko odločamo za pomoč drugim ljudem. V teh primerih se držimo pregovora, da slepi slepega ne more dobro voditi. Šele ko sami spregledamo in pridemo do znanja ali pa odstremo in razvijemo svoje darove, lahko pomagamo tudi dru-gim. Naša dolžnost je torej, da najprej pomagamo sebi.

Kadar stopimo na duhovno pot ne pričakujmo, da se bodo vsi problemi umaknili iz našega življenja. Takrat se naše težave šele zares začenjajo. Smisel je v tem, da se z njimi spoprimemo na pravi način, jih premagamo in obenem krepimo svoj notranji mir. Postajamo pravi duhovni bojevniki. Razvijamo novo strategijo soočanja s problemi, z zlom in s sabo. Vsak problem, ki nam pride na pot, sprejmemo kot izziv, ga premagamo in ne glede na dogajanje ohranjamo notranji mir. Vse skupaj doživljamo, kot da bi se zgodilo nekomu drugemu. Sčasoma postanemo ne-ranljivi. Nobeno zlo nas ne more več prizadeti niti nam zadati duševnih ran. Kar pa ne pomeni, da prelagamo odgovornost za svoja dejanja na koga drugega. Za svoja dejanja smo odgovorni le mi sami.

Pravi bojevnik se ne odreče vsakdanjemu življenju, pač pa se z njim spoprijema na drugačen način od drugih ljudi. Pomeni, da hodi v službo in ima otroke kot vsi ostali, vendar se s problemi spoprijema bistveno drugače. Tudi njegov odnos do življenja in smrti je poseben. Bojevnik se zaveda, da je vsak trenutek lahko njegov zadnji. Vsak hip mora biti pripravljen zapustiti zemeljsko bivanje in se podati v onstranstvo. To pomeni, ne dovoliti smrti, da bi nas dočakala nepripravljene. Vsak trenutek smo lahko v popolni svetlobi ali pa si vsaj prizadevamo, da bi temu bilo tako.

Bojevniki so drzni ljudje, saj pomeni slediti resnico v svetu laži in zla pravo pustolovščino. Poleg drznosti pa odlikuje bojevnike še vztrajnost, ki zagotavlja, da ne klonejo pred nobenim izzivom in nobenim porazom.

Biti bojevnik je edina pot do svobode. Kdor ne postane bojevnik, ostane suženj svojih lastnih pomanjkljivosti in mentalnega programa, ki mu ga vceplja njegova okolica. Samo bojevniki so dovolj duhovno čisti in notranje mirni, pa tudi svobodni, da se lahko upro nenehnim pritiskom in negativnim vplivom okolice. Vsak bojevnik se zaveda, da si lahko pomaga le sam. Razsvetljenja in odrešenja ni moč kupiti, lahko pa ju izkusimo, če vztrajamo na duhovni poti. Zato moramo biti pripravljeni na nova spoznanja in dovoliti božji sili, da ona usmerja našo pot. Bojevnik se kot stezosledec poda na božjo pot in opazuje načrt, ki ga je zanj pripravil Bog.

Smernice

»Vaše srce naj bo kot ocean.

vanj se steka nešteto rek, a nikoli ne poplavlja.

vaš duh naj bo kot nebo, ki je neskončno, jasno

in se svobodno razprostira nad svetom.

Bodite kot drevo, ki sprejema vsakogar v svojo blagodejno senco;

podarja sladke plodove celo tistemu, ki meče kamenje vanj;

se ne navezuje na tiste, ki ga zalivajo.

In ne zameri tistemu, ki ga poseka.«

Paramhans Swami Maheshwarananda



Večino svojega življenja sem posvetila študiju. Pri tem sem se naučila, da je za dober študij bistvenega pomena nenehno izločati najbolj pomembna dejstva in se jih učiti. Manj pomembnim dejstvom sem dajala manj pozornosti, s pomembnimi pa sem se ukvarjala tako dolgo, da so mi zlezla pod kožo. Tudi na duhovni poti sem želela najti glavne smernice. Iskala sem oporne točke, ki bi mi dajale pravo smer razmišljanja in ravnanja v kakršnikoli situaciji. Iskala sem tisto, česar se je potrebno držati vsak dan, da bi napre-dovala na duhovni poti. Odgovore na svoja vprašanja sem skušala najti v različnih religioznih in duhovnih tradicijah. Pri iskanju me je vodil en sam cilj: najti nekaj, kar je za moj duhovni razvoj koristno in učinkovito. Pri tem me ni niti najmanj zanimalo ali bom to našla v krščanstvu, islamu, budizmu ali v duhovnih praksah prvinskih ljudstev oziroma new-agevskih skupin. Pri iskanju resnice sem se odrekla vsem predsodkom in vsem vrednostnim ocenam religij oziroma duhovnih praks. Edino vodilo mi je bilo najti tiste smernice, ki mi bodo pomagale najti Boga, resnico in odrešitev od ponovnega utelešanja na zemlji. Ta vodila, ki jih navajam spodaj, ne pomenijo, da se obstoječih božjih zapovedi ni potrebno držati. Gre samo za smernice, ki naj bi jih bojevnik na duhovni poti upošteval vsak dan.



1. Zaupaj Bogu! Zahvaljuj se mu za vse dobro. Opusti vse skrbi in jih prepusti Bogu!

2. Veseli se in ljubi! Ljubi samega sebe in druge ljudi, da ti bo dobro na zemlji! Drugim ljudem nakloni najlepše želje tako v mislih, kakor tudi v besedah in dejanjih.

3. Bodi umirjen!

4. Neguj svoje telo!

5. Uravnovesi duhovno z materialnim!

6. Odrekaj se!

7. Misli na svojo smrt! Vsak dan skušaj živeti, kot da je tvoj zadnji.

O vsaki teh smernic bi lahko razmišljali vsak dan. Zvečer pred spanjem je dobro napraviti revizijo celotnega dneva in oceniti naš uspeh v upoštevanju teh vodil ter presoditi, kaj bi bilo dobro storiti v bodoče, da bomo še bolj uspešni. Spoznanja o tem, na kakšen način se lahko držimo teh smernic, bom nanizala v naslednjih poglavjih.





1. Zaupaj Bogu!

»Bog v nas – duh ljubezni in resnice, pravičnosti in modrosti, dobrote in moči – bi moral biti naša edina resnična in stanovitna ljubezen, edino, na kar se lahko zanesemo v vseh življenjskih položajih, naša edina vera, ki ji lahko zaupamo za vse čase, kajti stoji trdno kot skala, in naše edino upanje, ki nas ne bo nikoli razočaralo, tudi če sicer propadejo vse stvari.«

Helena Petrovna Blavatsky

Zaupanje božanski sili

Brez povezanosti z Bogom smo ljudje dokaj ne-bogljena bitja. Podajanje na duhovno pot brez božje pomoči je nedvomno brezplodno početje. Na duhovni poti smo namreč izpostavljeni številnim preizku-šnjam in zahtevam, ki jih sami in brez božje pomoči ne moremo izpolniti. Bog ima edini moč, da nas spremeni in nas najbolje vodi. Bogu se torej lahko predamo popolnoma in mu brezpogojno zaupamo. To je glavni razlog za odločitev, da je zapoved Zaupaj Bogu! na prvem mestu. Brez zaupanja božji sili je življenje nesmiselno in brezplodno početje. Prva zahteva je torej, da se v celoti predamo Bogu in z vsem svojim bitjem stopimo na božjo pot.

Popolno zaupanje božanski sili pomeni tudi, da naš glavni cilj postane bojevništvo, vse drugo podredimo temu cilju. Bojevništvo pa pomeni absolutno preda-nost Bogu in ljudem, ki nas na bojevniški poti spre-mljajo, spodbujajo in nam pomagajo.

Vzpostavljanje stika z božanskim je bistvenega pomena, saj smo večinoma odrasli v prepričanju, da smo ločeni od Boga. Odraščali smo največkrat ob ob-čutkih osamljenosti, krivice in kritičnosti vrstnikov, brez opore, ki bi nam kazala božanskost človeškega življenja. Zato želimo vsakodnevno vzpostavljati čim tesnejši stik z Bogom. Za bojevnika je Bog naj-pomembnejši. Bog je njegov učitelj, vodnik, ljubimec. Ljubezen, ki jo bojevnik izkazuje Bogu, se mu vrača, saj je Bog ena sama velika ljubezen, eno samo veliko srce.

Močna povezanost z Bogom pomeni popolno zaupa-nje božji vsemogočnosti, da nas bo na duhovni poti vodila na način, ki je za nas osebno najboljši. Kdor to brezpogojno verjame, je osvobojen vseh skrbi za svojo prihodnost. Brezbrižnost do lastne prihodnosti po-meni hkrati popolno zaupanje Bogu, da bo usmerjal in vodil naše življenje po poti, ki je za nas najbolj primerna in prava.

Kadar si predstavljamo božansko silo, si jo pred-stavljajmo kot energijo čiste ljubezni, ki se nevidno pretaka po svetu in dela čudeže povsod, kamor jo ljudje spustimo. Bog lahko deluje preko ljudi. Samo dopustiti mu moramo. To je vse. Bog čaka v naši notranjosti, da ga odkrijemo in postanemo božanski, kot je on sam.

Popolno zaupanje božji sili pomeni tudi vsakodnevno odrekanje dvomom in skrbem. V naše misli se nehote prikradejo razne skrbi, vezane na našo prihodnost ali na prihodnost naših dragih. Te skrbi so hkrati dvom v božjo pomoč. Zaradi tega se trudimo in jih izri-njamo iz glave. Dvomi pomenijo rušenje zaupanja v božjo moč, skrbi pa pomenijo pomanjkanje vere v božansko silo. Dvomi in skrbi so za bojevnika strup. Z nenehno kontrolo lastnih misli bomo uspeli tudi dvome in skrbi izriniti iz našega miselnega programa.

Za razvijanje Boga v sebi je nujna neomajna vera v lastne moči in v božansko znotraj nas samih. Najlažje je, kadar tudi to prepustimo božanski sili in ji zaupamo, da nas bo preoblikovala po lastni podobi. Bog pomeni popolno svetlobo, mir, blaženost, nirva-no. Bog živi v nas toliko, kolikor prostora mu dajemo za obstoj. V primeru, da zapolnjujemo svoje bitje z osebnim egom, ostane za Boga le malo prostora. Kadar gojimo v svoji notranjosti jezo, ljubosumje, zavist ali žalost, ostane za božansko le malo prostora. Takrat je naše biopolje črno, zapackano z negativnim čustvenim in miselnim programom. Ob koncu vsa-kega dne se vprašajmo, koliko nam je uspelo preko dneva vzpostavljati stanje blaženosti in popolne pre-danosti Bogu v svojih mislih in čustvih.

Vera v dosego cilja je za bojevnika ključnega pomena. Vera daje bojevniku vztrajnost in mirnost, ko na njegovo pot stopajo ovire in prepreke. Vse to pa vodi bojevnika do končnega cilja, ki je stopitev z Bogom in večno življenje v božji radosti in ljubezni.

Ohraniti vero v Boga v begunstvu, v zaporu, v brez-poselnosti, ob izgubi najdražjih in podobnih brez-upnih življenjskih situacijah je še največja bojevniška umetnost. V takih življenjskih situacijah stopi v ospredje predvsem boj s samim sabo. Na preizkušnji je vera v Boga. Sprašujemo se: Zakaj je Bog dovolil, da se nam je zgodila krivica? Začno nas razjedati razna vprašanja: Ali je Bog krut? Ali Bog sploh je? Ali nas je Bog zapustil? V taki situaciji se prepričati, da je vse, kar se je zgodilo, v naše največje dobro in v skladu z božjim načrtom, je velika mojstrovina. Ne se pritoževati in se Bogu celo zahvaljevati za situacijo, v kateri smo se znašli – je mojstrstvo, ki ga zmorejo le največji bojevniki.





Pozitivno razmišljanje

»Strah izvira iz dvomov, ki jih imamo o božanski biti v nas. Zaupanje je protistrup za strah. Strah je naša ječa.«

Wayne W. Dyer



Bog je pozitivna energija, ki lahko steče skozi nas, kadar smo pozitivno naravnani. Pozitivne misli, čustva in ravnanje so potrebni, da se odpremo božji energiji in ji dopustimo vstop v celotno naše bitje. V svet se ne odtisnejo samo naša dejanja, temveč tudi naše misli in čustva. Zaradi tega ni dovolj socializirati lastno ravnanje, potrebno je upravljati tudi z mislimi in čustvi, ki imajo izjemno moč. Vsa negativna čustva, misli in dejanja blokirajo naš dostop do božanske energije. Kdor pa ostane brez stika z Bogom, je precej nebogljen v našem svetu. Zaradi svoje nebogljenosti se morajo ljudje, pri katerih pre-vladuje negativno razmišljanje in čustvovanje, zate-kati h kraji energije. Energijo lahko kradejo drugim ljudem ali živalim in temu pravimo energetski vampi-rizem. Pozitivno razmišljanje in čustvovanje je zato najboljši način, da nas doseže božanska energija ljubezni in radosti.



Bojevnik se trudi osvoboditi se suženjskega načina razmišljanja, kajti Bog pomeni svobodo. Vsaka nega-tivna misel vodi v suženjstvo negativnim silam. Kdor negativno pomisli, ni več svoboden. Zapadel je v ob-močje, v katerem negativne sile usmerjajo človeške misli in čustva. Usmerjanje in kontrola lastnih misli je za bojevnika nuja. Osvoboditi se je treba nega-tivnih miselnih vzorcev in negativnega čustvovanja. Miselne vzorce postopoma in namerno spreminjamo v pozitivne.

Vsak dan se sprašujem: Ali sem res popolnoma brez skrbi? Ali sem res vse skrbi predala Bogu? Ali mu popolnoma zaupam, da bo poskrbel za vse na naj-boljši možen način? Najslabše rezultate imam, kadar je moj sin bolan. Kadar naš otrok zboli, se misli skrbi mimogrede prikradejo v naše mentalno polje. V takem primeru pričnem moliti za otrokovo zdravje, v molitvi popolnoma predam sina v božje roke. Ker se mi čez dan misli skrbi nenehno vračajo, jih vztrajno odganjam in se izprašujem, kako globoka je moja vera in zaupanje v Boga. Takoj, ko prileti misel skrbi, jo zamenjam z mislijo na sina, ki se radostno smeji. Verjemite mi, da je ves proces občasno tako naporen, kot bi opravljala Sizifovo delo. Nenehno se kontro-liram in menjavam skrbi s podobami veselja, ki naju s sinom navdaja, ko sva skupaj.

Bojevnik mora postati pravi lovec na negativne misli in čustva. Loviti je treba skrbi, dvome, jezo, žalost in strahove. Velikodušno preda bojevnik vso to men-talno in čustveno nesnago Bogu, namesto nje pa v svoje polje privablja ljubezen, mir, zdravje, veselje, velikodušnost, dobroto, strpnost in potrpežljivost.

Vse dogodke, misli in čustva sprejema bojevnik kot izkušnjo, ki jo preda Bogu. S tem se osvobodi. Bog je velikodušen in poskrbi za vse namesto nas. Bojevnik se zave, da se mu na življenjski poti ne more zgoditi nič več slabega. Vse, kar se mu zgodi, jemlje kot izziv. Izziv pa ni niti dober niti slab. Izziv je samo izziv, s katerim se bojevnik sooči. S takšnim pojmovanjem postane bojevnik popotnik na poti lastnega življenja. Za pravega bojevnika postane vse nepomembno razen ene same stvari. Zanj je nepomembna njegova lastna osebnost, dogodki, ki jih doživlja, ljudje, ki jih srečuje, čustva, ki jih občuti. Vse to preda Bogu. Bojevniku je edino pomembna samo ena stvar in to je Bog. Prizadeva si vpoklicati božjo silo v svojo notra-njost.

Bojevnik se s popolno predanostjo Bogu tudi v celoti sprijazni z usodo, ki mu je namenjena. Iz misli odstrani vsako odklanjanje trenutne življenjske situacije. To pomeni, da je bojevnik srečen, ne glede na to, kje se nahaja. Bogu smo lahko hvaležni za vsako okoliščino, v kateri se znajdemo.

Bojevnik se na duhovni poti ne spopada samo s samim sabo, ampak se sooča tudi z duhovnimi bitji. Duhovna bitja pa so dveh vrst: nekatera so pozitivna, druga so negativna. Med pozitivna bitja štejejo predvsem angeli, nadangeli, vodniki, deve. Ti nam lahko pomagajo, v kolikor jih za to prosimo. Naše prošnje uslišijo, kadar jim popolnoma zaupamo. Verjeti je treba torej brezpogojno, da bodo naše prošnje uslišane in duhovna bitja se bodo odzvala in na naše življenje vplivala iz duhovnih dimenzij.

Poleg pozitivnih bitij pa prične bojevnik spoznavati tudi negativna duhovna bitja, kot so demoni, hudiči, satan in druga. Tako kot pozitivna duhovna bitja imajo tudi negativna lastno inteligenco in lahko vplivajo na materialni svet preko človeka. Glavna razlika med pozitivnimi in negativnimi duhovnimi bitji je v izvoru energije, ki jo potrebujejo za svoj obstoj. Medtem ko se angeli in nadangeli energetsko napajajo z božjo energijo, katere odraz in odsev so, pa se demoni in hudiči energetsko napajajo z negativno človeško energijo. Demonske sile so torej življenjsko odvisne od negativnih misli, čustev in dejanj ljudi. Vsaki duši, ki se utelesi na zemlji v človeški podobi, se zato zgodi, da se v njeni bližini pojavijo demonske sile, ki jo želijo zapeljati v negativno mišljenje in čustvovanje ali celo ravnanje.

Angeli in nadangeli energetsko niso odvisni od ljudi, zato jih lahko za pomoč prosimo, kajti šele potem se bodo odzvali. Demonov pa ni treba klicati, ker pridejo kar sami, zato se jih je treba otresti. Verjemite mi, to ni preprosto, je pa izvedljivo. Kadar demonom vzamemo hrano in prenehamo negativno misliti in čustvovati, se ne morejo več napajati z našo negativno energijo. Skozi naše polje steče božanska energija, ki razsvetli naše biopolje in naša aura se prične svetiti.

Najboljša hrana za demone so človeške skrbi. Demoni se hranijo z negativno energijo človeških skrbi. Skrbem zlahka podlegajo množice ljudi. Ali si lahko predstavljate življenje brez skrbi? Življenje, v katerem nas ne skrbi niti za nas same niti za ljudi, ki jih imamo radi? Verjetno bi bilo to najbolj idealno življenje, kar si jih lahko zamislimo. In prav takšno življenje želimo doseči. Vsako skrb, ki priplava v naše misli, takoj predamo Bogu in jo izpustimo iz svojega biopolja. To ne pomeni, da smo neodgovorni do nas samih in do naših bližnjih, ampak odraža naše zaupanje Bogu, ki skrbi za našo usodo in za usodo naših dragih. Seveda je vse to slišati zelo preprosto, uresničiti pa je morda malce težje. Z disciplino in vztrajnostjo pa je vse mogoče in uresničljivo. V mislih imejmo predvsem naše energetsko polje, ki se obnavlja in čisti ter postaja vse bolj zapolnjeno z božansko svetlobo in ljubeznijo.

Proti strahu se borimo tako, da dopustimo Bogu, naj izpelje tisto, česar se bojimo, na najboljši možen način. Kadar me je česa strah, rečem Bogu: Ljubi Bog, pa naj se zgodi tako, če je to v moje najvišje dobro! Potem moj strah izpuhti. Kadar se bojim negotove prihodnosti, si rečem: Živim v večnosti, zato zame ni niti prihodnosti niti preteklosti. Vse, kar se ima zgoditi, se je že zgodilo in nimam se česa bati.

Spodaj navajam nekaj primerov negativnih misli in zraven prilagam pozitivne misli, s katerimi bi lahko negativne nadomestili. Pozitivne misli, ki jih navajam, imajo izredno sugestivno moč. Kadar jih ponavljamo v zaupanju v božjo silo, so rezultati izjemni.

Negativna misel / Pozitivna misel

V tem ne morem uspeti. / S trudom in božjo pomočjo lahko uspem v vsem, kar je dobro zame in za druge.

Temu se ne morem odreči. / Sem svobodna in zlahka se odrečem vsemu, kar mi škoduje. Pri tem imam vso božjo pomoč in podporo.

Nikoli ne bom ozdravel. / Bog dela čudeže in z božjo pomočjo lahko ozdravim vsak trenutek. Bolezen pojdi od mene! Jaz sem božji otrok! Jaz sem popolna božja stvaritev.

Moja vera je premajhna. / Bog me vsak dan prepričuje v božjo pomoč in podporo, ki sem je deležen.

Bojim se za svojo prihodnost. / Sem božji bojevnik in Bog mi daje popolno varnost.



Zahvaljevanje

Zaupanje Bogu in božanskim silam vključuje tudi zahvaljevanje. Bojevnik se vsakodnevno zahvaljuje Bogu za vse življenjske izkušnje, ljudi, ki jih je srečal in za božansko pomoč na duhovni poti. Boga in druge božanske sile prosi za razsvetljenje, osvoboditev in odrešenje svoje duše, potem pa se zahvaljuje, kot da je vse to že prejel. Vsak dan se sprašuje – ali popol-noma zaupam Bogu, da me dobro vodi skozi moje življenje? Vsaka skrb pomeni, da Bogu ne zaupa popolnoma. Bojevnik opušča skrbi in jih prepušča Bogu!

Pri prošnjah in zahvaljevanju se držimo pravila, da Boga ali božanske sile prosimo enkrat samkrat, potem pa se lahko neštetokrat zahvalimo za uslišanje naših prošenj.

Kadar gre za prošnje Bogu in duhovnim bitjem, kaže o njih temeljito razmisliti, preden jih odpošljemo. Duhovni svet naše prošnje upošteva dobesedno. Zaradi tega je treba biti pozoren na vsako besedo v prošnji, ker se nam bo dobesedno uresničila. Najlažje je želje sestavljati tako, da prepustimo božanskim silam uresničevanje na način, za katerega one same sodijo, da je za nas najboljši. Prosimo torej tisto, kar je za nas najboljše. Pri prošnjah pa imejmo v mislih predvsem željo po stiku z Bogom. Za nas, ki smo bojevniki, je namreč Bog na prvem mestu, šele potem sledijo zdravje, služba, hiša, avto ipd. Blavatskyjeva o tem pravi: »Išči Boga samega in ne stvari, ki ti jih lahko da!«

Vera v božjo vsemogočnost in v božansko odzivanje na človeške prošnje pa bojevniku zagotavlja tudi božansko podporo. Bog pošlje bojevniku pomoč in okrepitev, kadar ta prosi zanjo in jo potrebuje. Pomoč je božje darilo bodisi v obliki ljudi ali v obliki mate-rialnih sredstev. Bojevnik se za pomoč zahvaljuje ta-koj nato, ko je postavil svojo prošnjo Bogu ali božan-skim silam, saj ve, da bo podpora zagotovo prišla.

Podoživljanje dogodkov

»Ne živi niti v sedanjosti niti v prihodnosti, temveč v večnosti. Velikansko rastlinje zla se tam ne more razcveteti.«

Helena Petrovna Blavatsky



Podoživljanje dogodkov iz preteklosti je potrebno, da bi postali sposobni do lastnih doživljajev vzpostaviti potrebno distanco. Potrudimo se torej, da bi odkrili tisto, kar se skriva v naši notranjosti z namenom osvoboditve. Ozavestimo svojo osebno preteklost, da bi se osvobodili od nje. Razkrivamo potlačena čustva, jih izpustimo na svobodo in se jih s tem znebimo. Spomnimo se vseh prijetnih in neprijetnih dogodkov iz naše preteklosti. Ob tem spominjanju skušajmo vse, kar se je zgodilo, jemati ne preveč osebno. V odnosu do lastne osebne zgodovine skušamo doseči popolno brezbrižnost. Vse krivice, ki so se nam zgo-dile, predamo Bogu. Vse nasilje, ki so ga nad nami izvajali drugi ljudje, izročimo v božje roke. Vso žalost, jezo, razočaranje, ki smo ga doživeli, prepustimo božanski sili. Dogodke, ki so se nam zgodili, ljudi, ki smo jih srečali – vse vsakodnevno izročamo Bogu. Z njimi se ne obremenjujemo, pač pa razbremenimo svoj spomin in svojo dušo ter vse izročimo Bogu. V njegovih rokah je, da z vsem upravlja na najbolj božanski način. Za nas je pomembno, da nikomur v življenju ne storimo žalega in pomagamo tistim, ki nas za to prosijo. Za napake, ki smo jih storili v preteklosti, prosimo božjega odpuščanja. Osebi, ki je bila žrtev našega nepravilnega ravnanja se v meditaciji opravičimo in jo prosimo odpuščanja, odpustimo pa tudi sami sebi.

Razbremenjevanje osebnega spomina je pomembno, ker gre v bistvu za brisanje lastnega jaza in za dovoljevanje božanski sili, da usmerja naše življenje. Na nek način prosimo Boga, naj použije naš spomin, naša čustva in naše čutenje. Vse to dušo prečisti in jo naredi lahkotno, predano božanski sili in najvišji volji. S tem se osvobodimo strahov pred polomijami in upanja na uspeh. Vse to postane za nas nepo-membno, kajti bistveno je samo eno: slediti Bogu. Dober bojevnik je božanski sili vdan v največji možni meri. Pripravljen ji je izročiti svojo usodo in slediti njenim smernicam.

Molitev

»Molitev in meditacija sta hrana za dušo. Če se človek slabo počuti, pomeni, da je njegova duša lačna. In z molitvijo to praznino v duši napolnimo. Vsak dan je treba moliti in se tudi zahvaliti za vse, kar imamo.«

Emil Roglič



Molitev je dejanje bojevniške veličine. V molitvi se povezujemo z Bogom in z božanskim svetom. Pravi bojevnik najde vsak dan čas za molitev. Molimo lahko kadarkoli in kjerkoli. Pomembno je, da pri tem odpremo svoja čutila za božjo ljubezen in se povezujemo z Bogom. Naš odnos z Bogom je najbolj pomemben odnos izmed vseh. Od tega odnosa je odvisen naš odnos do nas samih (do samega sebe) in do drugih ljudi. Pravi bojevnik torej vsakodnevno sklepa zavezo z božansko silo, saj potrebuje vso božjo pomoč in podporo.



Z Bogom se lahko pogovarjamo, ker je Bog energija in ker smo tudi ljudje energetska bitja. Ker smo iz iste snovi kot božja sila, lahko z njo komuniciramo. To lahko počnemo vsak trenutek, ne glede na to, kje smo in kaj delamo. Lahko pa si vzamemo poseben čas v posebnem prostoru za pogovor z Bogom. Poiščemo miren kotiček, prižgemo svečko, prižgemo kadilo in naredimo obred posvečenega pogovora z Bogom.

Z molitvijo je najbolje pričeti dan. Takoj, ko se zbudimo, posvetimo nekaj časa goreči molitvi. Potihem pona-vljamo molitve. V misli prikličemo božjo podobo ali po-dobo božanstva, angela, nadangela, Marije, Jezusa Kristusa. Podobo si popolnoma jasno predočimo v svojih mislih, mislimo nanjo z vsem spoštovanjem in molimo. Ker je vsak najprej odgovoren zase, je treba tako tudi moliti. To pomeni, da po namenu najprej molimo zase, potem pa še za svoje bližnje.

Pri molitvi niso pomembni samo stavki in besede, ki jih izgovarjamo. Ob ponavljanju molitvenih obrazcev nas navadno spreletavajo tudi določene misli in čustva. Te misli brnijo skozi našo glavo v ozadju. Potrebno se je močno potruditi, da dosežemo stanje čiste molitve. Čista molitev pomeni, da so tudi naše misli v ozadju popolnoma osredotočene na Boga. Čista molitev pomeni našo osredinjenost na komunikacijo z božanskim, vse ostalo se umakne temu. V molitvi smo lahko sproščeni, zadovoljni, veseli. Za čisto molitev torej ni dovolj izgovarjanje molitvenih obrazcev. Pomembno je, da svoje misli usmerimo na božjo ljubezen in pomoč, ki skozi molitev prihaja do nas. Med molitvijo lahko vizuali-ziramo Boga kot energijo popolne ljubezni.

Pri molitvi je treba biti sproščen, umirjen in uživati v stiku z božanskimi vibracijami. Molitev je nekaj božanskega, zato je dobro ob njej čutiti lahkotnost in radost. Kadar se v molitvi mučimo, je najbolje usta-viti svojo molitev. Kadar nam molitev predstavlja napor, ne molimo pravilno. Pomislimo, zakaj se mučimo: nam je neudobno ali smo se morda nave-ličali molitvenih obrazcev? Potem zagotovimo, da bo naše telo sproščeno in po potrebi spremenimo molitvene verze. Poskrbimo, da je molitev najbolj veličastno dejanje našega dneva. To je čas, ki ga namenjamo Bogu in zagotoviti je treba, da ga bomo doživljali kot božanskega. V tem primeru je molitev zares prava molitev. Molitev pomeni čas za ljubljenje z Bogom. Kot tako jo je dobro tudi doživljati. Misli in čustva morajo biti med molitvijo v kar najbolj vzvišenem stanju. Zamislite si življenjski trenutek, ko ste doživeli največjo ekstazo. Poskusite prenesti to ekstazo v molitev. Takšna molitev je zdravilo in hrana za naše telo in dušo. Kdor vsakodnevno moli na tak način, ne pozna bolezni. Med molitvijo v blaženem stanju nas napolnijo božanske vibracije, naša duša postaja lahkotna, naše srce pa čisto in ljubezni polno. Bog nas napolnjuje in eno smo z njim. To je najmočnejša

...Nadaljevanje je v papirnati knjigi.

Ovitek knjige: TeodoraTaj - Zlata nit resnice
Ovitek knjige: TeodoraTaj - Zlata nit resnice

Comments are closed.